772
To in ono.
hkrati pa j e po raznih praških cerkvah orglal pri službi božji. To je bilo jako pomembno za njegov razvoj, ker je spoznal tako vse vrste svetne in cerkvene glasbe.
Dvorak je voditelj češkega glasbenega gibanja, najpopularnejši in najzaslužnejši med vsemi živečimi češkimi skladatelji. Stal je ob zibelki češke narodne glasbe in je poleg Smetane s svojo nadarjenostjo in
Gotska monštranca za cerkev v Šmartnem pri Litiji.
z neumornim trudom največ pripomogel, da se je moderna češka glasba povzdignila do svoje današnje višine. Neutešljiva ljubezen do glasbe ga je gnala, da je brez prenehanja zlagal najrazličnejše stvari, opere, simfonije, oratorije, komorne skladbe itd. Prvi skladbi, kantata »Dedicove* Bile hory" in opera »Kral a uhlif" ubogemu godcu in organistu sicer še nista prinesli nič drugega, kakor le dobrohotno
priznanje. A Dvofaku je bilo treba samo tega, da je postal glasbeni svet pozoren nanj; drugo je storil njegov talent sam. Skladatelja J. Brahms in Edvard Hanslick ter estetik L. Ehlert so opozorili širni svet na Dvofaka. Kmalu je njegova umetnost zaslovela po Evropi. »Moravske- dvojzpevv", »Slovanske" tanci", »Slovanske- rhapsodii" so zlasti na Nemškem in Angleškem našle mnogo priznanja. Vse se je čudilo bogastvu njegovih idej, originalnosti njegove invencije in prisrčnosti slovanskih narodnih motivov. Kot mojster zbora in orkestra pa seje pokazal Dvorak zlasti z veliko skladbo »Stabat Mater", s katero je stopil med vrste prvih svetovnih skladateljev.
Tri d6be opazujemo v njegovem razvoju. Najprej vplivata nanj Wagner in Liszt. V tej prvi d6bi je goreč pristaš novega modernega, svobodnega sloga. A Hanslick ga je privedel nazaj k mirnejšim oblikam konservativne glasbe. »Dimitrij" in »Jakobin" sta zložena v tem slogu. Njegove simfonije spominjajo najčistejših klasičnih oblik. A na starost je Dvorak izpremenil slog in nazore Vstopil je v vrsto »pro-gramnih" skladateljev. Že ouverture „V pfirode", „Otello", in »Karneval" kažejo, da se je začel nagibati na moderno stran. Odločilni korak pa je storil Dvofak v svojih orkestralnih baladah, katerim dajejo pesniški temelj Erbenove epične pesmi, opevajoče narodno zgodovino. »Svatebni kosile" je proslula po genijalni godbi. Orkestralne balade: »Polednice", »Vodnik", „Zlaty kolovrat" in »Holoubek" preveva že čisto moderni duh, ki je v sorodu z Lisztovimi vzori simfonične glasbe. „Pisen bohatyrska" stoji v svojem drznem vzletu vredno na strani najboljšim simfoniškim skladbam. Ker je bil Dvofak dolgo časa odločen „antiwagnerijanec", so od' nasprotne strani tudi njegovim skladbam mnogo oporekali. A njegova genialnost je pobila slednjič vse ugovore, in Dvofak je sam v svoji zadnji d6bi nastopil pot zedinjenja. Izpremenil je v marsičem partituro »Dimitrija", da živejše izrazi pevano besedo. V novejših operah, v »Čertu", v »Kači" in v »Rusalki" se je popolnoma odrekel staremu konservativizmu.
Tudi Slovenci se pridružujejo proslavi Dvofa-kovega spomina. »Glasbena Matica" priredi v ta namen slavnosten koncert, pri katerem se bodo izvajale samo Dvofakove skladbe, in sicer tiste, ki so najnovejše in najpriljubljenejše. Pevski zbor »Glasbene Matice" je v svojem desetletnem obstanku peval že večino njegovih zborovih del, kakor »Psalm 149.", »Moravske dvospeve", oratorij „ Stabat Mater", Kan-tato „Hymnus", balado »Mrtvaški ženin", cerkveno skladbo »Te Deum" in prvi del oratorija »Sv. Ljudmila". Pri koncertih »Glasbene Matice" je orkester sviral že njegovo veliko simfonijo v d-dur, ouver-turo »Karneval", »Slovanske plese" i. t d. Dvofak sam pa tudi z zanimanjem zasleduje delovanje in razvoj „G1. Matice", odkar je sam osebno dirigiral njen pevski zbor v--dr»gem dunajskem koncertu.