Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 2.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 4.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . . L 5.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno ček-vvni račun:	štev. 24/12410
Leto XXVI. - Štev. 41 (1323)	Gorica	-	četrtek,	17.	oktobra	1974	-	Trst	Posamezna	številka	L	100
Vernisi ni rnrin * boiu zi socializem
Moderna država in tajne službe
Pod gornjim naslovom je ljubljansko »Delo« dne 26. septembra objavilo poročilo o 25-letnici duhovniškega društva v Sloveniji. Naslov je potem povzela »Družina« in iznesla misli dr. Stanka Canjkarja, češ da gledajo člani duhovniškega društva v socializmu predvsem družbeno in ne toliko ideološko stvarnost; tisto novo okolje, v katerem naj nastopijo med ljudmi boljša, pravičnejša razmerja.
»Družina« potem navaja še besede Mitje Ribičiča: »Socialistična zveza kot osnova družbenih razmerij je nesporen dokaz, da religioznost ne more in ne sme biti ovira za sodelovanje v boju za samoupravljanje, za boljše človeško življenje, za humane medčloveške odnose — za socializem.«
SODELOVANJE KRISTJANOV S KOMUNISTI
V teh izjavah se je znova predstavil problem o sodelovanju kristjanov in vernih ljudi sploh s komunisti »za boljši in pravičnejši svet«.
Vprašanje je staro, kot je star komunizem. Zastavil si ga je že Lenin in za njim vsi vidnejši zastopniki komunizma in socializma. Pri nas v Italiji Berlinguer s svojim zgodovinskim kompromisom. Vprašanje se je pojavilo tudi na sinodi škofov v Rimu.
Problem je torej star in odgovori nanj so prav tako stari. Lenin je odgovoril, da se komunist lahko bori z vernim delavcem za socializem, češ da je vera privatna stvar. Za Leninom trdijo isto vsi pravoverni komunisti. Mitja Ribičič torej ni odkril Amerike.
Kaj pa kristjani, kaj verni ljudje katere koli veroizpovedi? Pri teh je odgovor dvojen: Eni se strinjajo z Leninom in njegovimi učenci, da je sodelovanje možno in da je zato prav, če verni sodelujejo s komunisti pri graditvi socializma in še prej pri socialni revoluciji.
Pri nas na Slovenskem so si to tezo prisvojili krščanski socialisti z Edvardom Kocbekom na čelu in Stankom Canjkar-jem. Šli so v revolucijo skupaj s komunistično partijo. Toda po zmagoviti revoluciji je partija gradila svoj socializem brez njih. Kocbeka je upokojila. Canjkar pa je smel le pisati v »Novo pot« svoja teoretična razmišljanja. Praktično življenje je pa šlo mimo njih tako v slovenski Cerkvi kot v slovenski komunističm partiji.
V Italiji imamo krščanske levičarje tako med politiki Krščanske demokracije kot med krščanskimi delavci znotraj ACLI kakor tudi med katoliško duhovščino in morda celo med škofi. Ti kristjani so mnenja, da je možno in da je potrebno sodelovati s komunisti za nov socialni red, ki bo pravičnejši od sedanjega. Sprejemajo ponujano roko in sodelujejo v raznih oblikah s socialisti in komunisti. Verjetno se v sedanjem italijanskem kaosu tudi pripravljajo skupaj z njimi na prevzem oblasti in preureditev italijanske družbe.
PROBLEM SODELOVANJA NA ŠKOVOFSKI SINODI
Na škofovski sinodi v Rimu je bilo slišati glasove, ki so zelo blizu Leninovi teoriji. Prihajali so zlasti od škofov v Južni Ameriki. Najglasnejši je bil škof Camara, ki je celo ponovil Mantovo trditev, da je Cerkev v preteklosti prikazovala vero kot nekak opij za ljudstvo.
Na drugi strani barikade stojijo tisti kristjani, ki bi njih mnenje danes lahko takole opredelili: Pri marksizmu moramo razlikovati njegovo ideološko osnovo, ki je materialistična, od njegovih socialnih in gospodarskih ciljev, ki gredo za tem, da vpelje boljši in pravičnejši socialni red. Pri tem slednjem prizadevanju more veren človek sodelovati z marksisti tako tam, kjer niso še na oblasti, kakor tam, kjer so že na oblasti za dosego določenih ciljev.
Toda poleg tega zadržanja je še drugo. To slednje temelji na teoretičnih in še bolj na praktičnih spoznanjih. Teoretično
spoznanje meni, da sta praksa in teorija pri marksizmu, zlasti še pri komunizmu nerazdružljivi. Komunizem namreč ne gradi samo nov socialni red, temveč z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo gradi tudi novo brezbožno družbo, ker je še zmeraj prepričan, da more biti dober socialist edinole, kdor je brez vsake vere. Saj je vera samo nadzgradba kapitalističnega družbenega sistema. Ko bo ta izginil, mora izginiti tudi nadzgradba, mora izginiti tudi vera.
To teoretično spoznanje potrjuje že več kot polstoletna praksa. Komunizem v raznih oblikah (sovjetski, kitajski, jugoslovanski) je namreč na vladi ponekod že več kot 50 let. Vendar je povsod izpričal, da se svojim totalitarnim ciljem ne odpove, to se pravi, da ne gradi samo novo brezrazredno družbo, nego tudi novega državljana brez vsake vere. Temu zadnjemu cilju se komunizem ni nikjer odpovedal, tudi v Jugoslaviji ne, kjer se je zdelo, da bo s svojim samoupravnim sistemom stopil na bolj liberalne poti.
To slednje spoznanje je prišlo na dan tudi na sedanji škofovski sinodi v Rimu. Škofje, ki so na sebi izkusili komunistični sistem, so ga obdolžili, da zlorablja državno oblast zato, da vsem, posebno mladini v šolah vsiljuje svoj materialistični svetovni nazor; da ovira oznanjevanje evangelija z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo; da dela dejansko razlikovanje med vernimi in nevernimi, kajti ti slednji uživajo vse pravice, drugi pa ne. Na kratko: komunistični sistemi kršijo osnovne človečanske pravice. To sodbo sta izrekla posebno kardinal Viszinsky in metropolit Slipij.
KAJ NAJ NAREDE KRISTJANI
Tudi kristjan je poklican, da gradi boljši in bolj pravičen svet. Pri tem pa ne sme pozabiti, da ima Kristus svoje pravice, ki jih mora spoštovati tudi socialistični režim.
Zato kristjan ne more in ne sme molčati, ko marksistični režimi kratijo osnovne pravice državijana-kristjana. Še manj, da bi kristjan tako početje odobraval ali pri njem sodeloval.
Kristjani prvih krščanskih stoletij so bili dobri državljani. Služili so tudi vojake. Toda ko je cesar od njih zahteval, da ga po božje častijo, so to odklonili.
KAJ PRIČAKUJEMO KRISTJANI OD SINODE
Zato pričakujemo kristjani od Cerkve in od škofovske sinode v Rimu, da ne molči pred nasiljem, ki ga tudi v socialističnem taboru trpijo njeni sinovi. Sinoda naj bo pravična in nepristranska, kot sta zahtevala kardinal Viszinsky in metropolit Slipij.
Treba je, da pred vsem svetom opozori in obsodi vsakršno oviranje pri oznanjevanju evangelija, pa naj prihaja od desne ali od leve. Le tako bo Cerkev rešila svojo čast in ostala zvesta svojemu poslanstvu.
K. H.
Kongres starokatoličanov
Starokatoličani so verniki, ki jih vodijo škofje, kateri niso hoteli sprejeti vseh sklepov prvega vatikanskega cerkvenega zbora, zlasti ne sklepa o papeževi nezmotljivosti. Starokatoličani se zbirajo vsako četrto leto na svojih kongresih. Letos so se zbrali v septembru v švicarskem mestu Luzernu. Ta kongres je bil že enaindvajseti. Udeležilo se ga je 250 zastopnikov starokatoliških skupnosti iz Švice, Nizozemske, Zah. Nemčije, Avstrije, Češkoslovaške, Poljske, Jugoslavije in ZDA. Na zadnjem kongresu je bil sprejet dogovor s Tajništvom za edinost kristjanov v Rimu, da si bodo katoličani in starokatoličani medsebojno pomagali pri delu za dušni blagor bolnikov, vernikov, ki živijo v mešanih zakonih in na področjih, kjer verniki ne živijo strnjeno naseljeni.
Vse preveč se danes že govori o spletkah in skrivnostih tajnih služb in obveščevalnih organov, da bi mogli iti mimo tega problema. V mislih imamo konkretno zaplete okoli ustanove SID, ki že dolge mesece razburja duhove v italijanskem političnem življenju. Zadnjič smo si ogledali politični položaj skozi prizmo vladne krize, ki še ni rešena. Danes bomo nekoliko osvetlili vlogo in pomen obveščevalnih organov, kar dviga prah v že itak močno zaprašenem političnem življenju v državi.
V	zadnjih mesecih smo lahko še posebej zabeležili vedno večjo »reklamo« okoli vojaške tajne službe v Italiji. SID (Servizio in-formazioni difesa) se je namreč pojavil kot tarča raziskovalnih sodnih organov ob odkritju številnih neofašističnih dejanskih ali samo nameravanih zločinskih a-tentatov. Pri tem so pristojne oblasti ugotovile, da je bilo več lju-
Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) so v Sovjetski zvezi še nedolgo strupeno označevali kot »gospodarsko podružnico napadalnega NATO«. Danes pa gledajo v Moskvi nekoliko porogljivo, kajti EGS je postala prizorišče neprestanih kriz, ko se ena članica prepira z drugo, o politični ali obrambni skupnosti pa sanja komaj še kdo. Vendar pa si vzhodnoevropske države pod sovjetsko taktirko pa tudi same le prizadevajo za gospodarske stike z Zahodom.
Kdor ve, da je Sovjetska zveza zadnje leto na področju svoje gospodarske storilnosti dosegla samo 2 % povišanje surovega družbenega proizvoda (količine vsega v letu proizvedenega blaga), kar je od leta 1929 najslabši uspeh; da je storilnost njene industrije namesto načrtovanih 3,7 odstotka narasla samo za 1,5 %; da je uvoz z Zahoda narasel za 32 % ob istočasnem porastu izvoza v »kapitalistične« države samo za 1 %; da je Moskva končno imela v letu 1972 nasproti Zahodu plačilni primanjkljaj v višini 700 milijonov dolarjev in bo za leto 1973 znašal po vsej verjetnosti 2 milijardi dolarjev; kdor to ve, lahko dojame, zakaj so gospodarske povezave Sovjetske zveze ne samo z Japonsko in ZDA, ampak tudi z zahodno Evropo življenjskega pomena, ako hoče Moskva zamašiti nastale luknje v svojem togem proizvodnem planu, ki ji povzroča nenehne skrbi zlasti v zvezi s tehnično opremo za izkoriščanje naravnega plina, za vrtanje nafte, v postrojenju za kemično in lahko industrijo, za turbine, poljedelsko tehniko, gospodinjske stroje itd.
Iz teh razlogov je sovjetska gospodarska združba Comecon že preteklega junija zadolžila svojega glavnega tajnika, Rusa (kdo bi le drugi mogel biti?) Nikolaja Fadejeva, naj naveže »določene« stike z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Ko je bil luksemburški zunanji minister Thorn na obisku v Moskvi, mu je ministrski predsednik Kosigin dal vedeti, »da ZSSR in njeni zavezniki stvarnostno priznavajo, da morajo upoštevati obstoj zahodne Evropske gospodarske skupnosti.«
Ob tako hudi zadolženosti in gospodarskem polomu Moskve ter njenih satelitov nas je lansko leto presenetila izredno velikodušna odobritev sovjetskega posojila Jugoslaviji v znesku 500 milijonov dolarjev, pa se je kmalu razvedelo, da gre pravzaprav za nakupni kredit za neupo-
di, ki so bili osumljeni in nato priprti zaradi sodelovanja pri fašističnem zločinstvu, ozko povezanih s to obveščevalno ustanovo. Agent SID-a je bil obtoženi in sedaj zaprti Guido Gianettini, nekdanji uradnik misovskega dnevnika »II Secolo«, ki še do danes ni povsem razjasnil svoje vloge pri tem temnem protidržavnem delovanju.
V	zadnjih dneh se je vsa situacija spet poostrila, ko je obrambni minister Andreotti (od njegovega ministrstva namreč ta ustanova odvisi) dal vrsto izjav o čudnem delovanju nekaterih znanih vojaških predstavnikov, ki to organizacijo vodijo. Andreotti je že pred časom razburkal vode, ko je postavil zahtevo, da morajo pristojne oblasti končno uničiti vse ilegalne sezname z informacijami političnih, kulturnih, gospodarskih in cerkvenih osebnosti, ki jih je še pred leti protizakonito sestavila bivša služba SIFAR (Ser-
rabno sovjetsko blago kot posledico zgrešenega sovjetskega »znanstvenega« planiranja, s katerim pa nimajo Jugoslovani kaj početi.
Želja Jugoslovanov, da bi dosegli uspešnejšo sovjetsko pomoč njih razpadajočemu gospodarstvu, očitno ni imela uspeha niti s širokogrudno odobritvijo mostu prek jugoslovanskega ozemlja sovjetskim letalom, ki so lansko jesen Arabcem vozila nujno vojaško opremo. S tem pa si je Tito zaprl vrata v Washingtonu, tako da ameriški zunanji minister Kissinger sploh ni hotel sprejeti na razgovor jugoslovanskega zunanjega ministra Minica.
Verjetno je bila tudi kasnejša Titova pot k Brežnjevu v Kijev brezuspešna. Zato je kot naročeno prišlo vabilo iz Pariza, kamor se je jugoslovansko odposlanstvo nemudoma podalo. Ker bi Francozi radi utrdili svoj vpliv tudi v vzhodnem Sredozemlju, so morali Jugoslovanom kaj obljubiti, kajti od lanskega decembra je zaznati v jugoslovanskem tisku nenadno prilizovanje Franciji, celo na račun Sovjetske zveze.
Simpatiziranje jugoslovanskega tiska s stališči francoskega generala Beaufreja, ki zagovarja obrambo zahodne Evrope pred Sovjetsko zvezo, pa meji v odnosih Jugoslovanov do Sovjetov že na majhno izzivanje. Beograd usmerja svojo gugalni-ško politiko po slabih izkušnjah s sovjetskim približevanjem in čezameriškim zabavljanjem na Francijo. Računa verjetno, da Francozi še niso popolnoma pozabili na tradicionalno srbsko-francosko prijateljstvo.
Toda Francija bo komaj zmogla omiliti jugoslovanski politično-gospodarski kaos kot posledico zveriženega »samoupravljanja«, še vedno rastočo brezposelnost, vrtoglavo divjanje jugoslovanskih cen, čemur grozi zaradi težke energetske krize še vračanje jugoslovanskih delavcev iz zahodnih držav, kar bi zlasti v južnih jugoslovanskih republikah povzročilo popoln gospodarski polom.
Io so vprašanja, ki usodno pretresajo beograjsko politično odločanje. Zaradi tega je Beograd, ko se je treba zavzeti za izpolnitev mednarodnih obveznosti nasproti zamejskim Slovencem, v nemoči ne le nasproti Italiji, ampak tudi nasproti mali Avstriji in odvisen od vsakega minimalnega kredita, ki mu ga ti dve državi odobrita.
vizio informazioni forze armate), predhodnica sedanjega SID-a. To so potem tudi res naredili in s tem vsaj delno popravili moralno škodo, ki so jo utrpeli vsi ti osumljenci, od onih na naj višjih mestih do najmanj zaščitenih državljanov.
Ne bi se ob vsem tem posebej ustavljali, če ne bi prav ti skrivnostni državni organi igrali izredno važne vloge v tem težkem trenutku javnega življenja. Težko si je predstavljati, do kakšne mere lahko te tajne službe odločilno vplivajo na vodenje državne politike. Lahko pa si vsaj približno na podobna vprašanja odgovorimo.
Dovolj je, da spomnimo na dobro desetletje nazaj, ko je bila italijanska demokracija v resni krizi. Tudi tedaj je bilo treba iskati primernih rešitev za nove vladne formule. Takratni predsednik republike Segni je bil v velikih težavah, ob strani pa mu je stala (ne ve se točno, s kakimi pravimi nameni) vojaška obveščevalna služba SIFAR, ki jo je vodil general De Lorenzo. Prav v tej dobi so potem nastali oni sloviti snopiči s seznami prej omenjenih osebnosti, ki so jih šele sedaj na sklep vlade uničili.
VČERAJ IN DANES
Zato lahko sklepamo, da igra tudi v tem trenutku vpliv obveščevalnih služb le svojo vlogo. Če danes nekdanji vodja SID-a gen. Micelli (ki je te dni prejel sodni poziv) skuša na vsak način opravičevati delovanje te posebne službe, je to njegova stvar. Nas pa o tem ne prepriča. In tudi velike večine vsedržavne javnosti ne, vsaj sodeč po izjavah političnih strank in komentarjih v tisku.
Menimo, da bi morala taka služba vršiti pod strogim nadzorstvom ustavnih organov in vladnih oblasti svojo natančno določeno nalogo, ne da bi si prilaščala nedopustne pobude in segala po nezakonitih sredstvih. To lahko le ruši zaupanje državljanov in jim pravzaprav omejuje demokratične in civilne svoboščine ter pravice. Še posebej, če se izkaže, da je del predstavnikov te ustanove težil za zrušitvijo demokratičnega reda in se pi'edajal fašističnim nostalgijam!
Vsi pa vemo, da podobna odkritja niso nič novega. Vse države imajo svoje bolj ali manj uspešne obveščevalne organe in tajne politične policije, ki znajo čuvati in bedeti nad usodo svojih državljanov. Spomnimo naj samo na zloglasno OVRO, politično policijo fašističnega režima — da ostajamo še pri Italiji — ali na podobne ustanove v nacistični Nemčiji, ki so s trdo in neusmiljeno roko, z ognjem in mečem kovale usodo ubogih podanikov. Če se ozremo po novejših tipih npr. ljudskih demokracij, nam seveda prednjači vsemogočna sovjetska KGB, za katero pa ne zaostaja mnogo niti nekdanja jugoslovanska OZNA ali sedaj UDV. Vsi ti angeli varuhi so prepričani, da brez njih narodova usoda ne more in ne more...
Moderna družba bi dandanes lahko že pometla s takimi čuvaji ter jih nadomestila z zdravimi kontrolnimi organi, ki bi bili res demokratičen izraz ljudske volje.
Gugalniška politika
med Vzhodom in Zahodom
Naša odgovornost pri širjenju evangelija
od skupnih 190.000 milijonov dolarjev, ki jih porabi ves svet za te absurdne namene.
Prihaja do nadaljnjega obupnega dejstva. Ne najdejo samo bogate dežele denar za izdelavo ali nakup orožja, ampak tudi revne. Nekatere dežele porabijo več denarja za topove kot za prehrano. V hangarjih čuvajo številna reakcijska letala, hkrati pa še vedno orjejo zemljo z žebljem, ki je zabit v kos lesa. Medtem ko bogate dežele zapravijo 7 % narodnega dohodka za orožje, porabijo nekatere izredno revne dežele 10% za nakup orožja.
V	zadnjih desetih letih so porabili za nakup orožja 1.870 milijard dolarjev. Pripravljenih je do 200.000 jedrskih bomb. Za vsakega prebivalca na zemlji je namenjenih 15 ton tritola.
Govoriti o oboroževanju, ki je še posebej drago, skoraj ne smemo. Lovsko letalo stane dve milijardi in pol lir, dober tank 150 do 300 milijonov lir, močan moderen top 100 milijonov lir. Zapadne države nudijo za zdravniške raziskave štiri milijarde dolarjev, za iskanje novega orožja pa zapravijo 25 milijard dolarjev.
Če bi določili 20 % vojaških izdatkov za razvoj, bi v nekaj letih 800 milijonov ljudi, ki so žrtve nerazvitosti doseglo sedanjo povprečno življenjsko raven. Mir je prav tako možen kot vojna, je dejal Pavel VI.,
le če miru damo prav toliko sredstev.
Spričo grozot vojne, kristjani, ki jih je Jezus povabil, da so postali delavci za mir, ne morejo ostati brezbrižni. Ali sprejmemo nasilje ali se borimo proti njemu; srednje poti ni.
Misijonarji hočejo s svojo dejavnostjo posredovati ljudem nauke evangelija; pravičnost, bratsko ljubezen, mir in upanje.
Nekaj mladih Afričanov je sestavilo tole molitev; Gospod, prosimo Te za mir na tem svetu, živimo v težkem trenutku. Toda Ti znaš gledati mnogo bolj daleč. Nič več ne uspemo, da bi se razumeli. Vsak hoče več vedeti kot drugi. Gospod, prosimo Te za mir na tem svetu. Tvoji nehvaležni sinovi prosijo za to svojega Očeta. Ti si naše upanje in mir.«
Gostovanje komornega zbora »Juventus seraphica« iz Ptuja
Cerkveni mladinski komorni zbor »Juventus seraphica« iz Ptuja bo nastopil v petek 25. oktobra ob 20.30 v Domu Jakoba Ukmarja v Skednju. V soboto 26. oktobra ob 20.30 bo nastopil v bazoviški kino dvorani, v nedeljo 27. oktobra pri radijski maši ob 9. uri v rojamski cerkvi in ob 17. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu.
iiiiimimiMiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiimiiiiiiiimiiiiiiiimiiimiiimiiiiiiiiiiiiimim
Svetovni misijonski dan je previdnostni dar vsemogočnega Boga vsem cerkvenim skupnostim, ki so raztresene po petih celinah. Ta dar nam daje veliko nalogo. Predstavlja namreč odločno povabilo, da na bolj konkreten in skrben način razmišljamo o skrivnostnem privilegiju vere in o težki odgovornosti vsakega, ki je krščen in zna z odprtimi očmi gledati na neevangelizirani svet.
»Gorje mi, če ne bom oznanjal evangelija,« je dejal apostol sv. Pavel. To mora biti tudi vsebina vseh naših misli v tem tako obveznem dnevu za vso Cerkev. Danes se mora čutiti vsak kristjan z notranjim veseljem privilegirani soudeleženec božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusu; s podrobnejšim razmišljanjem moramo prevzeti svoj del krivde spričo ne-številnih množic, ki so kot ubogi Lazar v čakalnici in že dolgo pričakujejo božji obed s silno duhovno lakoto. Te je kriva tudi neverjetna in mirna brezbrižnost kristjanov.
K sreči je videti, da je že zatonila doba, v kateri so krščanske skupnosti mislile, da je oznanjati evangelij izključna naloga misijonarjev ali da ima odgovornost za misijone v kaki župniji samo majhna skupina za misijone vnetih vernikov.
Koncilsko gledanje na misijonsko odgovornost vsake krajevne Cerkve je jasno in odločno. O tem moramo resno razmišljati. Poslušajmo besede drugega vatikanskega koncila: »Krajevna Cerkev mora v celoti ustvariti podobo vesoljne Cerkve, zato se mora dobro zavedati, da je poslana vsem, ki ne verujejo v Kristusa... Da bo ta misijonska vnema cvetela v članih njihove domovine, je prav tako primerno, da se čimprej in dejansko tudi mlade Cerkve udeleže misijonskega poslanstva Cerkve... Ker je vsa Cerkev misijonska, ker je delo evangelizacije temeljna dolžnost božjega ljudstva, koncil vabi vse vernike h globoki notranji prenovi, da bodo imeli živo zavest lastne odgovornosti pri širjenju evangelija in da bodo prevzeli svoj del misijonske naloge pri narodih...«
V luči teh kratkih in preprostih razmišljanj lahko zaključimo, da predstavlja svetovni misijonski dan zelo primemo priložnost, da napravimo radiografijo misi-jonstva naših župnij in jim pokažemo pot, ki jo je treba hoditi v odgovor na točno naročilo božjega Učenika, ki nas je napravil vse odgovorne za njegov evangelij.
Misijonski dan lahko postane tako tudi za vse krščanstvo krepak opomin in toplo vabilo, odgovoriti na upanje sveta, ki more doseči mir — kakor je tako lepo dejal Martin Luther King — samo kadar bodo nasprotujoči si bloki za barikadami sovraštva sedli skupaj in razpravljali za mizo krščanskega bratstva.
DELO ZA MISIJONE JE DELO ZA MIR
Zgodovina človeštva je doslej ugotovila
8.000	vojn in prav toliko mirovnih pogodb. Samo v letu 1973 je nasilje povzročilo 14 državnih udarov ali ponesrečenih zarot in 87 spopadov med različnimi državami.
Od leta 1496 p. Kr. do leta 1861 po Kr. je bilo samo 227 let miru in kar 3.130 let vojne; to je povprečno 14 let vojne za eno leto miru. V letih 1820 do 1945 je umrlo zaradi vojn 59 milijonov oseb.
V letu 1972 sta Sev. Amerika in Sovjetska zveza izvedli 26 podzemskih jedrskih eksplozij, Francija in Kitajska pa sta izvršili pet atomskih poskusov v ozračju. Samo v tragičnem indokitajskem spopadu so uporabili 400.000 ton streliva.
Šest držav na svetu (ZDA, Rusija, Kitajska, Francija, Zah. Nemčija in Anglija) potrošijo nad 80 % stroškov za oborožitev
Razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo je kmalu po drugi svetovni vojni razdvojila starodavno in pomembno župnijo sv. Tomaža apostola v Gročani. V prejšnjem stoletju so pod to župnijo spadale številne vasi in cerkve, za katere je skrbel s pomočjo obhodnikov gročanski vikar.
Lokev, Lipica, Bazovica, Gropada, Pa-driče, Hudo leto, Lonjer, del Katinare, Botač, Draga, Mihele, Nasirc, Krvavi potok, Vrhpolje, Kozina in Gročana so vasi, ki jih našteva stari dokument (iz leta 1700) »Katapan«, ki se hrani v župnijskem arhivu v Klancu. Počasi so se mnoge vasi odtrgale od matere župnije in ustanovile svoja samostojna občestva. Tako so pod Sv. Tomaža neposredno spadale do razmejitve samo Gročana, Pesek in Vrhpolje, posredno pa tudi Draga, Krvavi potok, Nasirc in Mihele, ki so imele svojo kap-lanijo pri Sv. Eliju.
Leta 1947 so končno vasi Gročana, Pesek, Draga in Botač pripadle Italiji, ostale pa Jugoslaviji. V zamejstvu so verniki ostali brez cerkve, pokopališča, duhovnika, ker so ti bili priključeni Jugoslaviji. Stari župnik Janez Zalokar, ki je vse svoje duhovniško življenje posvetil gročanski fari, se je moral leta 1947 umakniti iz župnišča in cerkve sv. Tomaža, ker sta bili prav na meji. Cerkev in župnišče so zasedli vojaki.
Sedaj župnišča ni več, iz grmovja štrli samo še del zidu. Cerkev je ena sama razvalina, da se razjočeš, ko jo vidiš popolnoma na tleh. Samo pokopališče sprejema tiste, ki so zaključili svoje življenje v malem Vrhpolju. Verniki v jugoslovanskem delu se zbirajo v 300 let stari cerkvi sv. Elija. Zanje skrbi župnik v Klancu g. Lojze Kocijančič.
V	zamejstvu je bilo treba preskrbeti bogoslužni prostor za vernike iz Gročane, Peska, Drage in Botača. Nekaj časa so ti verniki prihajali v Bazovico, a zaradi daljave so počasi začeli opuščati službo božjo. Tržaška škofija se je zavzela pri teda-
njih oblasteh (zavezniški vojaški upravi) in tako je bilo mogoče v kratkem času zgraditi cerkev, ki je stala pred 20 leti šest milijonov lir. Zgrajena je bila po načrtu slovenskega arhitekta Vilka Cekute, ki sedaj živi v Torontu (Kanada).
Leta 1954, ko so se širile govorice, da bodo mejo še premaknili in da bo verjetno Pesek prešel v cono B, je bila cerkev dograjena in 10. oktobra jo je tržaški škof Anton Santin slovesno blagoslovil ob veliki udeležbi vernikov. Marija Brezmadežna je postala njena zavetnica.
Prebivalci Gročane, Peska in Drage so morali sami oskrbeti vso opremo in misliti na njeno olepšavo. Akademski slikar Tone Kralj je imel v cerkvi glavno besedo. Naredil je načrt za oltar proti ljudstvu, krstni kamen in spovednico. Njegov je tudi križev pot, ki ga je svoj čas razstavljal na mednarodni razstavi cerkvene umetnosti v Italiji. Prezbiterij z množico angelov, ki slavijo troedinega Boga, je preslikal v dobrem mesecu neutrudnega dela od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera. Njegove so tudi slike na lesonitu sv. Tomaž, zavetnik starodavne župnije, sv. Elija, zavetnik kaplanije v Dragi in sv. brata Ciril in Metod, ki krščujeta Slovane.
Verniki so poleg stroškov za vso opremo, slikanje, že dvakrat prekrili streho, zaradi divjanja neurja in burje, ki je tu doma. Pred dvema letoma so tudi preskrbeli elektrifikacijo zvonjenja. Za vse to zaslužijo iskreno pohvalo in voščilo, da bi svojo cerkev ljubili kot svoj dom z vedno večjo vnemo.
Služba božja je vsako nedeljo ob 9.15. Opravlja jo župnik iz Bazovice.
Kraška ohcet
Tudi letos se je ponovila lepa tradicija, in sicer kraška ohcet. Letošnja ženin in nevesta sta bila Vijolica Finotto in Edi Bukavec. Poročila sta se v nedeljo 13. t. m. v cerkvi na Repentabru, v okolju in vzdušju, ki se je hotelo čimbolj približati starim kraškim običajem. Cel teden pred poroko so se v Velikem Repnu in Colu mrzlično pripravljali na slovesni dogodek. Najbolj zanimivo je bilo v soboto, ko so vozili balo iz nevestine hiše v Colu na ženinov dom, tj. v Kraško hišo v Repnu.
Kljub neugodnemu vremenu je tudi letošnja kraška ohcet pritegnila mnogo radovednežev in ljubiteljev starih običajev. Želeti je, da bi se ta zanimiva folklorna manifestacija še v naprej nadaljevala.
Premiera SSG
V	sredo 9. oktobra je bila v Kulturnem domu v Trstu prva premiera letošnje sezone Stalnega slovenskega gledališča, ki je že trideseta po vojni. Za otvoritveno predstavo je vodstvo gledališča izbralo komedijo Ivana Cankarja »Za narodov blagor«. Občinstvo je dvorano do kraja napolnilo, kar je bil tudi znak, da sledi in podpira gledališče v tem težkem trenutku. Kot je znano, noče ministrstvo priznati statusa stalnega gledališča in mu dati ustreznega denarnega prispevka.
Začeli so se ponedeljkovi večeri
Začela se je sezona ponedeljkovih večerov v ul. Donizetti v Trstu, ki jih pripravlja Društvo slov. izobražencev. V ponedeljek 14. oktobra je bil začetni večer. Najprej je predsednik nanizal naslove predavanj v tem letu in je povabil prisotne, ki so napolnili veliko dvorano, naj prihajajo vsak teden.
Dejal je: »Slovenci v središču mesta potrebujemo družabnosti in družbe in kje se boste bolje počutili kot na teh večerih? Razmišljali bomo o vprašanjih preteklih in bodočih študijskih dni, razmišljali o naših slovenskih vprašanjih na tej in na oni strani meje. Srečali se bomo z našimi kulturnimi delavci ob njihovem življenjskem in ustvarjalnem vrhu. Razmišljali bomo o Cerkvi in njeni težavni vlogi v sedanjem času. Večeri bodo dovolj bogati, da se vas upam povabiti vsak teden. V teh prostorih bo vedno tudi odprta razstava kakega slovenskega slikarja, tako da bomo z lahkoto prodirali v svet naših upodabljajočih umetnikov.«
Za uvodnimi besedami je bil na vrsti film o Borisu Pahorju, ki ga je domiselno izdelal Marjan Jevnikar po zamisli dr. Edija črmelja. Dr. črmelj je povedal tudi, kako je prišlo do snemanja tega filma. Nato se je oglasil še pisatelj Boris Pahor s komentarjem o filmu.
V drugem delu pa je stopil na oder ro-janski pevski zbor z dirigentom Humber-tom Mamolom in zelo občuteno zapel pet slovenskih pesmi. Tako je bil zaključen uradni del večera, družabni del pa se je nadaljeval pozno v noč.
Prihodnji večer bo posvečen pesniku in pisatelju Edvardu Kocbeku. Začel se bo kot vsi večeri ob 20.15. Na programu je razgovor s pisateljem ob njegovem življenjskem jubileju. Poleg tega bo on sam bral svoje pesmi.
Akademija ob stoletnici društva »Edinost«
V petek 4. oktobra je bila v Kulturnem domu v Trstu akademija ob stoletnici ustanovitve političnega društva »Edinost«. Akademije so se udeležili politični in kulturni predstavniki iz zamejstva ter iz Slovenije. Slavnostni govor je imel Miroslav Košuta, ki je pokazal izredni pomen, ki ga je imelo društvo za politično in kulturno življenje tržaških Slovencev. »Edinost« je kmalu postala najmočnejša slovenska politična organizacija na Primorskem in je igrala zelo važno vlogo do leta 1927, ko so jo fašisti razpustili.
Govoru je sledil kulturni program. Najprej je nastopil orkester Glasbene Matice pod vodstvom dirigenta Oskarja Kjudra, nato pa so člani SSG podali krstno izvedbo odlomka iz Cankarjeve drame »Za narodov blagor«. Ob koncu je pevski zbor »Vasilij Mirk« zapel tri pesmi pod vodstvom dirigenta Ignacija Ote.
Nova šola
Kot je znano, je pred kratkim ministrstvo za šolstvo ukinilo odsek za šivilje na slovenski strokovni šoli. Zato se je profesorski zbor zavzel, da bi se ustanovil drug odsek, na katerem bi se usposabljali kemiki analitiki. Ministrstvo je te dni brzojavilo, da je prošnja sprejeta. Pouk se bo začel še letos, seveda, če bo dovolj vpisanih. Vpišejo se lahko fantje in dekleta, ki so dokončali nižjo srednjo šolo. šolanje traja tri leta, možnosti za zaposlitev pa so zelo ugodne.
Opozarjamo torej vse na novo šolo in vabimo, kogar zanima, da se vanjo čimprej vpiše. Naj omenimo tudi, da so z letošnjim šolskim letom ustanovili na slovenskem učiteljišču triletno šolo za otroške vrtnarice. Tudi tu je vpisovanje še odprto.
Ljudje
Janko Ban je opravil na konservatoriju »Tartini« diplomski izpit v pavkah in tolkalih.
Igor Jankovič je opravil na konservatoriju »Tartini« diplomski izpit iz kontrabasa.
Vinko Ozbič je bil na desetem mednarodnem skavtskem tekmovanju v fotografiranju visoko nagrajen; tekmovanje je bilo v kraju Arco pri Trentu, diapozitivi so trenutno na glavnem skavtskem sedežu v Ženevi.
Erika Košuta, učenka na osnovni šoli v ul. Donadoni, je dosegla lep uspeh na risarskem natečaju, ki ga je razpisal Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF).
Njena risba je ena izmed desetih, ki bodo predstavljale Italijo na mednarodni razstavi v Ženevi in ki so jih izbrali izmed
5.000	del.
Veliko Gradišče
Ni to kaka kamnita zgradba ali razvalina, temveč živa zgradba: Mladinski krožek v Gročani pod nekdanjim Velikim Gradiščem. Lansko leto in prve mesece tega leta se je odlikoval po svoji prosvetno zabavni dejavnosti. Ni se odrekel tudi
v	letošnji sezoni. Začel je z delom. Organiziral je izlet, ki je odlično uspel.
V	nedeljo je kljub deževnemu vremenu lepa skupina mladine in prijateljev iz vasi odpotovala z avtobusom v Škofjo Loko. Tu si je ogledala Loški grad in muzej. V modemi cerkvi v Poljanah (cerkev je delo arhitekta Bitenca) se je kot verna skupnost udeležila sv. maše.
Po dobrem kosilu v Poljanski dolini in po dolgi vožnji po lepih gozdovih je skupina dospela do Loga in si ogledala bolnišnico Franjo, ki ima vedno polno obiskovalcev iz domovine in zamejstva. Proti večeru jo je zamikala še Idrija in zlasti njen muzej s čipkami in živosrebrno rudo; žlikrofov pa žal niso dobili. Ogledali so si tudi župno cerkev — tudi delo arh. Bitenca.
Zadnja postaja je bila v Postojni. Tu so si lačni izletniki privoščili še večerjo ob zvokih harmonikarja Rudija iz Prebe-nega, ki jih je vso pot zabaval in vabil mladino ter njih prijatelje k skupnemu petju.
Na seji so se prejšnji teden že dogovorili o dejavnosti nove sezone: slovenski večeri, filmi, razvedrilo za vse vaščane.
Podma bogoslovcem v misilooib
Vietnamski salezijanski bogoslovec Kijk,
ki ga podpira dobrotnica iz Gorice
Ponekod se lepo razvija akcija podpore bogoslovcem v misijonih. Ta akcija je zelo razvita v slovenskem delu celovške škofije. Tam je lepo število župnij, ki so nekako posvojile enega ali tudi več bogoslovcev v misijonskih deželah. Take župnije so se obvezale, da bodo vsako leto nabrale določeno vsoto in jo dale na voljo za vzdrževanje izbranega bogoslovca.
Ta način pomoči misijonom je znan tudi pri nas, čeprav manj. V Gorici je več oseb, predvsem družbenic, ki podpirajo kakega bogoslovca v misijonih ali v Rimu na Propaganda Fide. Ena teh dobrotnic je obrnila svoj dar za bogoslovca v Vietnamu. G. Andrej Majcen ga je izbral in taikole .piše:
Najlepša hvala neznani dobrotnici za lepi dar za našega bogoslovca Kijka. Tu še kar lepo delujemo. Danes, v nedeljo kar mrgoli mladine na našem velikem dvorišču. V delo vprežem vse naše sobrate ter aspirante. Igre, petje, katekizem ali kaj sličnega za pogane, za večje pa eno uro električnega pouka.
Imamo kakih 30 fantov, ki bodo letos delali maturo in se odločili za noviciat pri salezijancih ali kaj drugega. Poleg tega je nekaj aspirantov med univerzitetnimi študenti.
Vesel sem bil, ko sem na veliki šmaren sprejel v našo redovno družbo začasno ali za vedno 16 mladih in dobrih Vietnamcev. Tako se delo za poklice, ki sem ga začel leta 1952, vedno veča in število raste.
Za svojo 70-letnico konec septembra bom lahko rekel: »Nune dimittis... Sedaj odpuščaš, Gospod, svojega hlapca v mirit."
Thu-Duc, 16. septembra 1974
Andrej Majcen
Misijonar Andrej Majcen (prvi od leve) vztraja kljub vsem grozotam državljanske vojne v Južnem Vietnamu na svojem mestu. Pred časom je zapisal v pismu dr. Humarju besede: »Se vedno se spominjam prisrčnega sprejema pred 13 leti v Gorici.
Prosim, pomagajte nam še!«
KATOL1IKI GLAS
S trim 3
Prisrčen koroški	l/ečor V Boriti Slovenski misijonarji v Zambiji
Skoraj ne bi mogli z bolj primernim programom odpreti jesenske sezone v Katoliškem domu kot se je to pokazalo zadnjo nedeljo s koroškim večerom. Zveza slovenske katoliške prosvete je namreč povabila koroški mešani zbor »Jakob Pe-telin-Gallus«, da se po uspešni ameriški turneji spet predstavi goriškim Slovencem ter jim zapoje vrsto lepih koroških pesmi. In prav to smo prejšnjo nedeljo doživeli.
Koroški pevci so za svoj celovečerni koncert pripravili dolgo vrsto pesmi, v glavnem koroških narodnih ter skladb slovenskih skladateljev. Vse to so povezali v prijeten šopek ter ga poklonili go-riškemu občinstvu. Gallusov koncert pa ni bil le navaden koncert. Bil je tudi pra-
vi	večer slovenske zamejske povezave. Bil je večer globoke solidarnosti z bojem, ki ga prav v teh časih koroški Slovenci spet bijejo za svojo »pravdo«. Zato je prav, da posvetimo nekaj besed tudi temu delu večera.
Koroške slovenske pevke in pevce je najprej toplo pozdravil predsednik ZSKP dr. Kazimir Humar, ki je v svojih besedah poudaril solidarnost goriških Slovencev s koroškimi rojaki, saj je njihova usoda tudi naša usoda. Pri tem je citiral besede, ki jih je ameriški senator slovenskega porekla Frank Lausche posvetil pevcem »Gallusa« v spodbudo in napotek.
Nato je v imenu Korošcev spregovoril član Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Karel Smolle, ki je zlasti orisal zadnje borbe koroških Slovencev za ohranitev svoje samobitnosti ter v borbi proti nameravanemu ugotavljanju slovenske manjšine na Koroškem. Dr. Smolle je še posebej povabil goriške Slovence, naj nikoli ne pozabijo na usodo koroških rojakov ter naj po svojih močeh sprožijo ta problem tudi tu pred slovensko ter italijansko javnostjo. Buren aplavz je pozdravil oba govornika ter tako dokazal iskreno povezanost Slovencev ob Dravi in Soči.
Sledil je koncertni spored, ki je obsegal nastop v mešani, moški in ženski zborovski zasedbi. Vmes pa je nastopil še mali ansambel z vrsto veselih melodij. Koroški pevski zbor »J. Petelin-Gallus« vodi mlad dirigent prof. Jožko Kovačič, ki z navdušeno roko in seveda tudi finim glasbenim čutom lepo obvlada to koroško pevsko skupino. Zbor sestavljajo v veliki večini mladi in sveži glasovi, kar je še posebej jamstvo za zlitost in enovitost celotnega pevskega telesa. V začetku so koroški pevci po Koroški budnici zapeli Gallusov motet »Resonet in laudibus« za dva zbora ter se s tem poklonili našemu glasbeniku davnih dob, po katerem nosi zbor ime. In še enega glasbenika so hoteli še posebej počastiti: dr. Franceta Cigana, svojega prvega dirigenta in iskrenega prijatelja goriških Slovencev. Z mladostnim elanom so zapeli njegovo »Zdaj je pomlad« na Cankarjevo besedilo.
Sledila je cela vrsta najbolj priljubljenih koroških pesmi, ki nikdar ne smejo manjkati v koroškem sporedu. »Tam čier teče bistra Zila«, »Oj te mlinar«, »Nmav čez izaro«, »Rož, Podjuna, Zila« te in druge so spet zadonele iz teh mladih grl in izzvale spontan aplavz naše publike. Omembe vredna je tudi Tomčeva skladba »Janičar« na Aškerčevo besedilo, ki s pravo epsko širino opeva tragiko slovenskega janičarja. Tudi tu so se Gallusovi pevci pokazali na dostojni pevski višini. Še posebej velja omeniti barvitega solista Janeza Kampuša, ki je imel nemajhno vlogo pri celotnem koncertu. Zbor je zaključil svoj spored s Premrlovo »Zdravico« ter dodal še »Lipo«, ki je tudi že za-
dobila značaj prave slovenske himne.
Številno občinstvo je vse nastopajoče nagradilo z navdušenim ploskanjem ter s tem že povabilo koroške rojake na prihodnje gostovanje.	az
Nasvet romarjem in izletnikom
Ob avtocesti Trst-Padova sta dva zanimiva kraja, ki zaslužita obisk mnogih Slovencev. Prvi je Gonars v Furlaniji. V tej vasi počiva nad 400 Slovencev in Hrvatov, ki so tu umrli v internaciji med zadnjo vojno. Do lanskega leta je imel vsak svoj navaden grob, sedaj pa je Jugoslavija skupno z Italijo postavila skupni mavzolej, veliko skupno grobnico, ki predstavlja ogromen kelih trpljenja naših pokojnih; v podnožju tega spomenika so položene krste, na ločenih stenah pa so napisi mrtvih. Največ je Slovencev. To grobnico so končali lanskega decembra. Lahko zapišemo, da smo ta kraj obiskovali že pred mnogimi leti, vendar bolj posamezniki, le Goričani že menda pet let po vrsti prihajajo na ta kraj v večji skupini vsako leto okrog 1. novembra.
Gonars najlaže najdete, če zavijete z avtoceste pri izhodu San Giorgio di No-garo; takoj po izhodni postaji je treba zaviti ostro na levo v smeri Trsta za tri ali štiri kilometre, sicer pa je naprej pot na več krajih zaznamovana celo s slovenskimi in hrvaškimi napisi; tako vsak šofer z lahkoto najde pokopališče. V vasi je tudi nova cerkev. Naj še dodamo, da so tamkajšnji ljudje zelo prijazni in gostoljubni. V ta kraj se lahko pripeljete tudi v smeri Palmanova, a je pot daljša in bolj zavita. Priporočamo romarjem in izletnikom, tudi tistim v osebnih vozilih, naj se radi ustavljajo v Gonarsu in tam počastijo skupni grob tolikih naših rojakov.
Drugi kraj ob avtocesti Trst-Padova je Praglia pri Abano. Praglia je tisočletna benediktinska opatija s krasno Marijino baziliko. Tu so takoj po zadnji vojni študirali in bili posvečeni v duhovnike številni slovenski bogoslovci. Očetje benediktinci se jih še sedaj z veseljem spominjajo in ne morejo pozabiti njihovega cerkvenega in narodnega petja. Cesta v Pra-glio je komplicirana in je treba imeti krajevni zemljevid, oziroma najboljše vodiča, ki je že tam bil. Blizu Praglie je Monteortone in mestece Abano, kjer so zdravilišča; tu vam preženejo vsak revmatizem v vročih blatnih kopelih. V Monteortone je tudi velika in lepa romarska cerkev, posvečena Materi božji zdravja in zraven salezijansko zdravilišče. Tako zavod kakor cerkev sedaj temeljito popravljajo in prevezujejo z železjem.
Obisk v Pragli ali v Monteortone svetujemo romarjem tudi zato, ker je zlasti od nedeljah težko dobiti prostor in čas za romarsko mašo pri Sv. Antonu ali na grobu božjega služabnika p. Leopolda Mandiča. V opatiji Praglia je že bilo več manjših romarskih skupin zlasti s Tržaškega in tako smo vam z nasveti na razpolago. Približno 20 km naprej je znani kraj Monte Berico pri Vicenzi.
Nova stolnica na Švedskem
V	švedskem glavnem mestu Stockholmu bodo podrli sedanjo stolnico sv. Erika, ker tako zahteva mestni stavbeni načrt. Namesto nje bodo zgradili novo stolnico, ki bo mnogo večja od sedanje in katera bo mogla sprejeti tisoč ljudi.
Pevski zbor »Jakob Petelin-Gallus« na svoji koroški zemlji, ki jo gora Kepa v ozadju
veže z ostalo Slovenijo
Prvotni misijon, dodeljen slovenskim jezuitom (1929) je bila Bengalija v Indiji, kjer so se proslavili patri Sedej, Demšar, Podržaj, Cukale, bratje Drobnič, Vidmar, Udovč in drugi. L. 1948 je Indija dobila neodvisnost in zaprla vrata novim misijonarjem.
Ko sem leta 1957 kot prvi povojni slovenski kandidat za misijone prišel v Rim, se je p. Prešeren, takrat asistent vseh slovanskih jezuitov, odločil, da pošlje naše jezuite v pomoč poljskim v severno Rodezijo. Ta se je leta 1964, .ob proglasitvi neodvisnosti, preimenovala v Zambijo.
DELO NAŠIH MISIJONARJEV
Kako delajo naši? Zelo lepo! So res idealni misijonarji, ki jim je le do svojega misijonskega poslanstva.
P. Jože Kokalj vodi že od svojega prihoda leta 1968 največjo župnijo v Lusaki. Župnija Matero šteje 90.000 ljudi. Že prvo leto je zgradil novo cerkev, ki naj bi bila središče novi župniji. Posvečena je sv. Kizitu, naj mlajšemu od znanih ugandskih mučencev.
To župnijo upravlja sedaj p. Mlakar, ki je šele lani prišel v misijone. Njegova sestra poučuje na katoliški gimnaziji, ki jo vodijo bratje marijanisti. Gimnazija je le pet minut od župne cerkve v Matero. Župnija ima še eno žensko gimnazijo in 12 ljudskih šol, vsaka po 1.500 otrok in več.
P. Kokalj je tudi mestni dekan in član mnogih socialnih organizacij. Morda je njegov največji uspeh prav ta, da njegovi farani s svojimi lastnimi prispevki v denarju in dedu gradijo novo cerkev v Matero, ki bo skoraj trikrat večja od »stare«, zgrajene leta 1957. Cerkev je že pod streho. Gradi se postopoma, ko se nabere dovolj denarja. Do sedaj so ga zbrali za okoli 10.000 dolarjev! Sami črnci!
Tudi p. Lovro Tomažin je po svoji vrnitvi s počitnic dobil župnijo v Lusaki, na poti, ki vodi k letališču. To župnijo sem tudi jaz vodil skozi tri leta, ko še ni bilo Župnišča. Ima zelo prikupno cerkvico za kakšnih 500 ljudi. Sedaj je patru naročeno, da mora zgraditi novo, ki bo stala najmanj 40.000 dolarjev.
P. Tomažin je prišel v Zambijo leta 1968. V treh mesecih se je naučil domačega jezika, nakar so ga poslali za pomočnika v Katondvve, na meji Mozambika in Rodezije. Par mesecev po njegovem prihodu se je z avtom smrtno ponesrečil njegov predstojnik in on je ostal sam za celo dolino. Najprej se je lotil moderniziranja misijonskih zgradb na sami postojanki Katondwe, nato pa sistematičnega pastoralnega dela po celi dolini.
V	štirih letih je zgradil kar pet cerkvic. Kdor je videl njegove diapozitive, je mogel ugotoviti, da te cerkvice niso ravno majhne. Pripomniti je treba, da je skoraj ves material sam pripeljal na tovornjaku iz mesta, ki je 300 km daleč in da je vse zgradbe osebno nadzoroval in večkrat sam krepko prijel za delo. še bolj krepko pa je prijel za pravo duhovno delo, organiziral skupine Katoliške akcije, ka-tehumenate za odrasle, krščanski nauk za starše.
Člani njegove Katoliške akcije imajo vsako leto tridnevne duhovne vaje. Kaj takega je še v mestu težko doseči! Ob lanskih duhovnih vajah 60 ženam, ki sem jim jaz pridigal, sem se mogel na lastne oči prepričati, kako je njegovo delo zasnovano in izpeljano. Kar pa je name najbolj delovalo, je bila patrova pobožnost. Pride v Lusako 300 km daleč, ves dan je na nakupovanju potrebnega materiala za svoje cerkvice, pa tudi za prehranjevanje svojih sobratov, zvečer pa se vsede pred tabernakelj da zmoli svoj brevir, ki ga po takem delu ni niti dolžan moliti! Zjutraj je prvi na nogah že pred peto uro, ob devetih pa že na delu na svoji postojanki!
Br. Rovtarja sem že omenil kot ekonoma bogoslovnega semenišča (Mpima), 140 kilometrov od Lusake. Pravi zvesti in modri služabnik!
Sr. Zora je ravnokar končala sociologijo na lusaški univerzi in nas sedaj zapušča, ker odhaja v drugo državo, južno od naše: v Botsvvano. škoda! Tako dobro se je naučila domačega jezika (nyanja), da je lahko v njem pridigala. Za slovo je napisala zelo razgledan članek v lističu »Iz sončne Zambije«, ki ga naši misijonarji tiskajo v slovenščini v sami Lusaki.
P. Rozman je končal svoje študije v Kanadi in je sedaj na katehetski praksi na župniji Brezje pri Mariboru.
G. Grošelj, bogoslovec, je po dveh letih poučevanja na nekem malem semenišču v Zambiji šel na bogoslovne študije v Kanado. Vrne se kot duhovnik čez štiri leta.
P. Radko Rudež SJ (na desni) v družbi z redovnim sobratom Stankom Rozmanom
Njegovo mesto je prevzel g. Mujdrica, ki je odpotoval tja pred dobrim mesecem.
Na zdravstvene počitnice, pa tudi na tečaj za višjo medicinsko sestro je prišla v domovino Bariča Rous, ki je skozi tri leta stregla v največjem gobavskem naselju Zambije, 80 km od Lusake. Nadzornik vseh zambijskih gobavskih naselij je tudi Slovenec, dr. Jogan.
ŠE BESEDA O SEBI
Preostane, da povem še par besed o sebi. Tudi jaz sem na zdravniškem dopustu. Zadnja tri leta sem nekoliko preveč delal. Dali so mi dve veliki področji, da ju organiziram. Naročilo sem vzel zelo resno. Pravijo, da preveč resno. Imel sem 24 podružnic. Vsako soboto tri maše, vsako nedeljo pet in še kakšnih 150 poti. Poučeval sem na desetih šolah. Uspelo mi je ustanoviti šest pomožnih šol za otroke, ki niso mogli dobiti prostora v pravih šolah.
Lani, januarja, mi je umrla mama. 27 let je služila pri bratu duhovniku. Vedel sem, da bo zdaj stopila v službo k meni. Nisem se motil. Pomagala je kar čudežno.
V	par mesecih mi je uspelo zgraditi dve hiši za moja dva katehista, tri cerkve na
treh podružnicah ob glavni cesti za 15.000 dolarjev. Cerkvice so iz cementnih blokov in s pločevinasto streho, kot skoraj vse hiše in šole v Zambiji. Na osmerih drugih podružnicah so si ljudje sami zgradili cerkvice iz lesa in slame. Vse pravočasno plačano!
V	prostem času sem napisal in tudi dal v tisk prvo mladinsko pesmarico Zambije: 166 pesmi! Na traku jih imam 132, kar tudi ni malo. Napisane so bile po raznih evropskih melodijah. Škoda, da jih nisem na afriških, pravijo.
Meni je največ šlo za vsebino, pa tudi da se domačinom da nove ritme. So res tako nenaravne za afriške otroke, če se jih lahko naučijo do sedem v eni uri? In jih ne pozabijo! Nekoč sem videl nekaj teh otrok zbranih zvečer okoli ognja. Pristopil sem k njim. Skoraj uro in pol smo peli naučene pesmi; niti ene nismo ponavljali — in to brez papirjev! Nesreča pesmarice je v tem, da se je prav v času njenega izida začel boj za ohranitev afriške kulture in iztrebitev vsega tujega. Kljub temu je pesmarica tiskana in bo ostala.
Bog blagoslovi naše tako velikodušno misijonsko zaledje! P. Radko Rudež SJ
  umu  .............................      uiumiuuii.ut..
Odkritje spomenika padlim u Mačkoljah
V	nedeljo 13. oktobra popoldne so v Mačkoljah slovesno odkrili spomenik padlim v narodnoosvobodilnem boju in žrtvam fašizma. Poleg številne množice ljudi iz bližnjih krajev in iz mesta so se slovesnosti udeležili predstavniki krajevnih oblasti, prosvetnih društev in krožkov, bojevniških organizacij in drugih ustanov ter razni izvoljeni predstavniki, med katerimi deželna svetovalca dr. Štoka in Lovriha.
Slovesnost odkritja je bila združena s kulturnim programom, ki je obsegal pozdrave, govore, petje in recitacije. V imenu pripravljalnega odbora je spregovoril geom. Idle Tul, ki je podal pregled odporniške dejavnosti vasi proti fašizmu in nacizmu od leta 1921 dalje ter naporov za uresničitev pobude za spomenik. Za njim je župan Dušan Lovriha osvetlil sedanji politični položaj v svetu in pri nas s posebnim ozirom na zahteve slovenske manjšine.
Nato je spregovoril deželni poslanec dr. Drago Štoka, ki je prikazal predvsem resnost trenutka za zamejske Slovence tako pri nas kot na Koroškem, kjer jih oblast hoče preštevati in barantati z njihovimi pravicami. Naši padli nam kažejo pot, da se Slovenci ne pustimo ne preštevati in tudi ne ustrahovati z bombami Almiran-tejevih pajdašev.
Blagoslovitev spomenika je opravil župnik Franc Vončina, ki se je v priložnostnih besedah spomnil zatiranja našega človeka v času, ko ni smel niti k Bogu več vzdihovati v svojem jeziku, kar je upravičeno rodilo odpor proti zatiralcem. Mnogi so v tem boju darovali svoje življenje. Na žalost se takšne in podobne krivice še danes dogajajo v svetu, zato se moramo zatiranih vedno spominjati v mislih in molitvah.
V	ostalem delu programa sta nastopila mačkovljanski pevski zbor ter moški zbor »V. Vodnik« iz Doline. Člana Slovenskega amaterskega gledališča iz Trsta Sergej Verč in Boris Kobal sta podala krajši prerez partizanske lirike od Zupančičeve Veš poet, svoj dolg pa do Levčeve Elegije padlim. Recitirali so še otroci osnovne šole ter dijaki srednjih šol. Program je napovedoval Danijel Novak.
Ob zaključku lahko upravičeno zapiše-
mo, da so se Mačkolje dostojno oddolžile spominu svojih padlih in da so lahko ponosne na svojo preteklost in na doprinos, ki so ga dale v odporu proti nacifašizmu, saj so bile dvakrat požgane (leta 1921 in 1943) in žrtvovale v tem boju okrog trideset mož in fantov.
Ob tej priložnosti je izšla tudi zajetna in vsebinsko bogata brošura o zgodovini vasi od prvih začetkov pa do konca druge svetovne vojne s posebnim poudarkom na odporu njenih prebivalcev proti fašističnemu in nacističnemu zatiranju. Priredila sta jo profesorja Benjamin Slavec in Alojz Tul. Publikacija po vsebini in objektivni širini presega lokalni okvir, zato jo bo vsakdo z zanimanjem vzel v roke in prebral. Na voljo bo tudi v slovenskih knjigarnah.	ALT
Verski skupini v Trstu spet na delu
Verski skupini, ki delujeta v-Trstu, obnavljata v tem mesecu svoje delovanje, tokrat z dragoceno pomočjo novega duhovnega asistenta g. Toneta Bedenčiča. Skupina, ki zbira akademike in starejše, se je že dvakrat sestala in določila glavne smernice svojega letošnjega delovanja. Cilj skupine je poglobiti versko izobrazbo in življenje svojih članov. Nato bodo nekateri večeri posvečeni obravnavi in študiju krščanskega nauka, drugi pa molitvi in liturgiji.
Prihodnje srečanje bo v torek 22. oktobra v prostorih Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3 z začetkom ob 20. uri. Vabljen je vsakdo.
Skrivnost vere
V	založbi Dušnopastirskega urada v Celovcu je izšla zbirka 32 evharističnih premišljevanj pod naslovom »Skrivnost vero«. Avtor premišljevanj je znani nabožni pisatelj dr. Jakob Kolarič CM. Knjigo bodo s pridom uporabljali duhovniki in spovedniki, vsi častilci sv. Rešnjega Telesa — tako d uit ovniki kot redovniki in laiki — pa bodo v njej našli neizčrpen vir novih vzpodbud. Knjigo toplo priporočamo! Cena 1.200 lir, po pošti 200 lir več. Knjigo lahko nabavite tudi na upravi našega lista.
Misijonska nedelja 1974 v Gorici
S	Ob 9. uri sv. maša na Travniku, ki jo bo opravil slovenski
misijonar v Zambiji p.	Radko Rudež SJ.
H	Ob 15 uri v isti cerkvi	molitvena ura za	misijone.	Vodil
jo bo prav tako p. R. Rudež.
■	Ob 16.30 v Katoliškem	domu
MISIJONSKA PRIREDITEV S SREČOLOVOM
Dramska skupina Marijine družbe iz ul. Risorta 3 v Trstu bo nastopila v režiji Stane Oficije z igro
»DOBROTA«
Svetoletni ljudski misijon v Gorici
Pred praznikom Kristusa Kralja, v dneh od 16. do 24. novembra letos bo v slovenski duhovmiji v Gorici svetoletni misijon. Sveto leto je čas duhovne obnove, čas izrednih božjih milosti. In prav ta ljudski misijon ima namen, da nas naredi deležne teh božjih dobrot, ob katerih je treba, da vedno bolj rastemo v osebni veri in se vedno bolj vživljamo v življenje božjih otrok. Nanj se že dalj časa pripravljamo z molitvijo, a zadnji mesec pred misijonom moramo še bolj pripraviti srca za božjo besedo in milosti Sv. Duha.
Lep uspeh zbora »Mirko File j« na tekmovanju v Mariboru
Preteklo soboto 12. in v nedeljo 13. oktobra je bilo v Mariboru pevsko tekmovanje »Naša pesem«, ki ga prireja Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije (ZKPO) vsaki dve leti. Je to nekak slovenski »Seghizzi« in na njem nastopajo kvalitetni zbori iz domovine in zamejstva.
Moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice, ki ga vodi Zdravko Klanjšček je tudi letos nastopil in se uvrstil v tretjo skupino (73,40 točk) ter prejel bronasto plaketo. Vsekakor zasluženo priznanje tej goriški skupini, ki dostojno predstavlja naše pevske dosežke na raznih podobnih tekmovanjih.
Zbor »Mirko Filej« se tudi zahvaljuje mariborskemu podjetju TAM, ki je prevzelo pokroviteljstvo nad njegovim nastopom in ob koncu velikodušno nagradilo goriško skupino z veliko košaro, polno steklenic izbranega štajerskega vina in cvetjem.
S tem v zvezi ne moremo iti mimo popačenega poročanja »Primorskega dnevnika« z dne 15. t. m. in njegovega z mastnimi črkami podpisanega kronista (je sploh v Mariboru bil?) Mirka Kaplja. Vemo, da naš zbor (kot tudi druge naše organizacije) ni Primorskemu posebno pri srcu. Vendar časnikarska poštenost zahteva, da ko našteva uspehe drugih ne izpusti ravno zbora »Mirko Filej« ter na koncu skuša z nekakšnim iz trte zvitim primerjanjem še bolj izmaličiti celotno sliko. Tako početje gotovo ni častno za ta slovenski dnevnik, še manj pa za njegove sodelavce.
Ob gledališki sezoni v Gorici
Vodstvo SSG iz Trsta je pred začetkom nove gledališke sezone v Gorici imelo tiskovno konferenco v četrtek 10. oktobra. Konference so se udeležili goriški župan De Simone, občinski odbornik za šolstvo in kulturo Moise, občinski svetovalec dr. Paulin, pokrajinski svetovalec M. Wal-tritsch, predsednika obeh prosvetnih zvez v Gorici, številniki odborniki obeh zvez in prof. Tavčar ter F. Benedetič za SSG poleg režiserja Babiča, ki bo letos umetniški vodja pri SSG v Trstu.
Konferenco je začel prof. Tavčar, ki je orisal sedanji juridični in ekonomski položaj tržaškega slovenskega gledališča. Poudaril je zanimanje vseh krajevnih ustanov, da se status gledališča uredi in se s tem uredi tudi njegov gospodarski polažaj. Povedal je, da so se tudi v Rimu izvršili določeni premiki, ki obetajo, da se bo v prihodnje položaj gledališča morda le sistemiral.
Za njim je spregovoril dr. F. Benedetič, ki je osvetlil program gledališča v prihodnji sezoni. Ta bo obsegal dela v lastni režiji tržaškega gledališča in gostovanja iz Jugoslavije, zajemal bo dela za odrasle kot tudi za mladinske predstave. Dodal je tudi, da hoče gledališče pomagati slovenskim šolam in so zato predvidena tudi gostovanja posameznih igralcev na srednjih slovenskih šolah.
Za temi uvodnimi poročili je povzel besedo goriški župan De Simone, Njegova misel je bila ta, da kultura v vseh svojih zvrsteh pomaga pri zbliževanju ljudstev, kar je še posebno nujno na naših tleh, kjer se stikajo razni narodi. Zato je podpiral in bo podpiral v mejah možnosti tudi prizadevanja slovenskih občanov za gojitev njihove kulture.
Sledili so posegi navzočih zastopnikov. Ti so izrazili želje in tudi kritike. Te slednje so se nanašale zlasti na izbiro gledaliških del. Vodstvo bi moralo bolj upoštevati okuse in potrebe gledališke publike na Goriškem, ki je različna od one v velikih mestih kot so Trst ali Ljubljana. Želeli so tudi, da bi gledališče bolj priskočilo na pomoč amaterskim dramskim skupinam na vaseh in tudi v mestu, saj
naloga stalnega gledališča, vsaj v zamejstvu, ni samo v tem, da izključno nastopa, temveč tudi da pomaga gojiti dramsko umetnost pri širokih plasteh ljudstva, predvsem mladine. Zato bi moralo slovensko gledališče skrbeti tudi za režiserje pri amaterskih skupinah. Tako delo bi na koncu služilo tudi gledališču samemu, saj bi priklicalo nove ljudi k predstavam tudi poklicnih gledališč.
Vodstvo tržaškega gledališča je obljubilo, da bo iznesene kritike in želje upoštevalo.
Osnovne šole na Goriškem v šolskem letu 1974/75
Stanje na slovenskih osnovnih šolah na Goriškem v letu 1974/75 je naslednje: Gorica: ul. Croce 96, ul. Randaccio 49 otrok; štmaver 6, Pevma 26, Podgora 24, Štandrež 56. Skupno je v goriški občini 259 otrok.
V goriški okolici pa je položaj takle: števerjan 42, Plešivo 3, Škrljevo 2, Sovod-nje 49, Rupa-Peč 33, Vrh 20, Jamlje-Dol skupno 41, Doberdob 76 otrok.
Vseh otrok v osnovnih šolah je letos 525. Lani jih je bilo 500. Število je torej naraslo za 25 enot, in sicer jih je v gori-škem didaktičnem ravnateljstvu 19 več, v doberdobskem pa 6 več. Zadnjih deset let obisk slovenskih šol stalno narašča.
Lep začetek gledališke sezone v Gorici
Dan po premieri Slovenskega stalnega gledališča v Kulturnem domu v Trstu so isti igralci nastopili v četrtek 10. oktobbra s Cankarjevo satirično komedijo »Za narodov blagor« tudi v Verdijevem gledališču v Gorici.
Naj takoj na začetku povemo, da so dokaj številno občinstvo (lahko bi ga bilo še več in upamo, da bo na prihodnjih predstavah naraslo!) prijetno presenetili s svojim res mojstrskim podajanjem, pri čemer ima tudi režiser Mario Uršič s svojo sodobno zamislijo igre velike zasluge.
V igro je skušal vključiti tudi gledalce, saj so bili večkrat trenutki, ko se je zdelo, da se je dogajanje na odru preneslo v dvorano. Ritem je bil skoro filmski; v vrtiljaku samogovorov, dvogovorov in mnogogovorov so sproti rasli ter se razvijali liki posameznih oseb, od mogočnika dr. Antona Grozda (Jožko Lu-keš) in njegove žene Katarine, ki jo je umirjeno upodobila Mira Sardočeva prek obratno silno podjetne, koketne in poltene Helene (Lidija Kozlovič), žene politično slabotnejšega Grozdovega tekmeca dr. Pavla Grudna, ki ga je prav izrazito podal Alojz Milič do svetovljana Aleksija pl. Gornika (Silvij Kobal), kateri je nehote sprožil »razcepitev naroda v dva tabora«. Med temi stremuhi se bori žurnalist Ščuka (Anton Petje) za nove socialne premike in razgalja hinavščino, zlaganost in grabežljivost »narodnih voditeljev«, ki v imenu »narodovega blagra« iščejo le svoje koristi.
Mojstrsko so bile podane tudi na videz manj pomembne vloge, zlasti zares naivno preprosti vzkliki Mrmoljevke (Bogdana Bratuž), fina zajedljivost profesorja Kremžarja (Rado Nakrst) ter mladi študentovski par v hipijevski drži Matilda-Fran Kadivec (Miranda Caharija in Livij Bogateč). Tudi Stojan Colja je kot debu-tant v vlogi literata Sirotke obetavno izpričal svoje igralske sposobnosti.
Ves čas enotna scena Demetrija Ceja je bila zelo posrečena. Namesto stanovanjskih prostorov je na oder postavil nekakšno livado z mlajem, ki se neprestano vrti ter ima koničasto goro v ozadju. Ob vlečenju pisanih trakov na mlaju so igralci posamično in skupinsko podajali svoje vloge, dokler se ni vse izteklo z odmetom letakov, ki jih je žurnalist Ščuka z balkona vrgel med gledalce v dvorani. Cankar, ki se je v igri ves čas boril proti puhlim frazam, vendarle prav s Ščukovo frazo, čeprav protestniško, in ne z dejanjem igro zaključi.
V nas gledalcih je igra prebudila marsikatere prebliske. Npr. da se v imenu »blagra za narod« tudi danes mnogo greši; da je borba raznih ščuk zoper zlaganost v družbi zelo tvegana stvar; in da bi Cankar, če bi v sedanji Sloveniji kaj takega z namigom na sedanje mogotce napisal, najbrž ne odnesel preveč dobro. Toda Cankar je storil svojo dolžnost v svojem času, zato bo velik tudi v prihodnje.
-Jk
Podgora
Na naši slovenski šoli je letos število otrok naraslo na 24, zato je šolska oblast dodelila še tretjo učno moč. Veseli nas, da se naša šola krepi. Vendar bi v njej bilo lahko še več otrok, ko bi vsi slovenski starši izpolnili svojo dolžnost do lastnih otrok.
Povedati moramo še, da smo letos obhajali praznik rožnovenske Matere božje izredno slovesno. V nedeljo 6. oktobra se je zbralo v cerkvi precej lepo število vernikov, prišli so tudi iz Gorice. Pred oltarjem smo videli kar 12 duhovnikov, ki so potem spremljali Marijin kip v procesiji. Procesijo samo je poživljalo petje našega cerkvenega zbora in zlasti še na-brežinska godba na pihala, ki je med procesijo igrala melodije slovenskih Marijinih pesmi.
Pred zaključnim blagoslovom v cerkvi je najprej v slovenščini in nato še v italijanščini govoril o Mariji g. Srečko Rejec, župnik iz Nabrežine. Navduševal je navzoče vernike, naj častijo Marijo, ki je naša skupna mati. Procesijo in blagoslov je vodil štandreški dekan msgr. Jože Žorž. Petje v cerkvi je bilo tudi v italijanskem jeziku, kajti podgorska fara je narodno mešana. Po končanih slovesnostih v cerkvi je nabrežinska godba zaigrala več komadov na prostoru pred cerkvijo.
Rožnovenska pobožnost in procesija sta potekli letos v lepem redu in ob splošnem zadovoljstvu vseh. Hvaležni smo našemu župniku g. Mirku Mazoru, da je za vse tako lepo poskrbel.
Novo šolsko poslopje v Sovodnjah
Preteklo nedeljo je vas Sovodnje doživela pomemben dan: odprli so novo šolsko poslopje, ki je nadomestilo že več kot dotrajano staro šolsko stavbo.
Nova šola ima šest prostornih učilnic, pisarne, otroško ambulanto, vse to v pritličju, v prvem nadstropju pa večji prostor, ki bo služil za telovadnico.
Svečanost odprtja nove šole je začel sovodenjski župan Jožef češčut. Podčrtal je dejstvo, da so vse tri šole v sovodenjski občini, na Vrhu, v Rupi in sedaj v Sovodnjah sodobno opremljene ter primerne za šolski pouk. Za popravilo šole na Vrhu leta 1971 je bilo porabljenih 11 milijonov lir, za popravilo šole in vrtca v Rupi lani 14 milijonov, za notranjo opremo in ureditev otroškega vrtca v Sovodnjah dva milijona in pol, nova šola v Sovodnjah pa je namesto predvidenih 50 stala kar 80 milijonov lir.
Za županom sta spregovorila šolski nadzornik dr. Federico Lebani in didaktični ravnatelj dr. Milovan Bressani. V imenu šolskih otrok se je za novo šolo zahvalil sovodenjski občinski upravi učenec 5. razreda Igor Gulin. Pod vodstvom učitelja Emila Lasiča so šolski otroci zapeli več pesmi in nastopili z recitacijami. Nato je domači župnik Marijan Komjanc z nekaj spremnimi besedami, vzetimi iz Bevka, novo poslopje blagoslovil, učenec Samuel Cotič pa je prerezal trak pred vhodom v šolo. Sledil je ogled novih šolskih prostorov.
Izšla je Pratika 1975
V teh dneh je založba Mohorjeva družba v Celovcu razposlala družinsko Pratiko 1975. Isti priljubljeni format, že udomačeni vremenski koledar, nasveti in navadila, prijetne zgodbice in anekdote, humoreske, uganke, pesmice, slike in oglasi. Tako prihaja že 50 let in več Pratika v naše družine in razveselijo se je vsi, veliki in mali, kajti vsakdo bo v njej našel svoj kotiček.
Pratika, ki je pred nami, pa se še posebno odlikuje v teh, za koroške Slovence tako težkih časih, po izredni ljubezni do slovenske besede; zato vabi in roti svoje rojake, naj ji ostanejo zvesti. Tudi nam, primorskim zamejskim Slovencem mnogo pove; zato sezite po njej in podprite s tem pravični boj naših bratov, da se ne bodo čutili osamljene in zapuščene.
Pratika 1975 vam je na voljo v upravi Katoliškega glasa.
OBVESTILA
V Marijinem domu v Rojanu bo na misijonsko nedeljo 20. oktobra govorila ob barvnih slikah gdč. Ivanka Furlanova o zadnjem ekumenskem potovanju v Romunijo. Začetek ob 17. uri. Srečolov bo šel za misijone.
Predstava »Za narodov blagor« v Kulturnem domu v Trstu odpade v četrtek 17. t. m. zaradi tehničnih ovir. Predstava bo v petek 18. t. m. ob 20.30, abonma red E. Ponovitev bo v soboto 19. t. m. ob 20.30 izven abonmaja.
Razpis nagradnega tekmovanja. Slovenska prosveta - Trst in Zveza slovenske katoliške prosvete - Gorica razpisujeta nagradno tekmovanje zamejskih amaterskih gledaliških skupin »Mladi oder 74«. Tekmovanja, ki bo trajalo do meseca maja, se lahko udeležijo slovenski amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Ocenjevalna komisija, nagrade in pravilnik bodo objavljeni v tisku in po radiu. Še posebej opozarjamo tiste gledališke skupine, ki nameravajo v letošnji sezoni pripraviti kako predstavo, da se nanjo skrbno pripravijo. Druge pa vabimo, da se odločijo in da se jim pridružijo.
DAROVI
Za Katoliški glas: N. N. 10.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 3.000; U. Z. 6.000; N. N. 3.000; N. N. 50.000; Marijina družba 10.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N.
1.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: N. N., Sovodnje,
10.000 lir.
V spomin mame g. M. Mazore daruje Angela Vetrih po 5.000 lir za Katoliški glas, za Zavod sv. Družine, za Alojzijevi-šče in za goriške skavte, A. B. pa po 5.000 lir za Zavod sv. Družine in za Alojzije-višče.
Ob četrti obletnici bratove smrti daruje Cilka Kovač po 5.000 lir za Katoliški glas in za Pastirčka.
Za cerkev na Opčinah: družina Mari 15.000; N. N. v spomin pok. Rudolfa Vi-dau 3.000; N. N. 2.200; družina Prešel 5.000; sorodniki pok. Jurija Sosič 1.000; Cok Zora 10.000; družina Operti-Sosič 11.000; družina Davanzo 4.500; Škerlavaj Lojzka 2.000; družina Malalan 5.000; družina Tertnik 6.000 hčerka v spomin pok. Celestina Sosič 1.000; družina Decorti 1.000; družina Bisiani 6.000; ob poroki Kralj-Grego 20.000; prijatelji v spomin pok. Celestina Sosič 4.000; družina Bratoš 4.000; družina Bisiani 3.000; Sosič Marija 5.000; družina Cesar v spomin na pok. Jožefo Kert 6.000; Škerlavaj Lojzka 2.000; sorodniki v spomin pok. Angela Taučer 1.000; Škabar v spomin pok. Ivana Sosič 1.000; Hollstein Ana v spomin pok. Kenneth Odoma 5.000; Marija v spomin pok. moža Kenneth Odoma 30.000; družina Martelanc 10.000, Sosič ob prvi obletnici smrti moža ing. Ivota 10.000; družina Menegazzi 5.000; učenci ital. V. razr. v spomin na učiteljico Menegazzi 3.000; družina Ferluga 5.000; družina Michelin 4.000; družina Stojkovič 3.000; Gec Rafaela 3.000; Šuligoj Angela 5.000; Hrovatin Pepka 6.000; Vremec Leopolda 2.000; N. N. 5.000; v nabiralniku 45.900 lir.
Za cerkev na Banah: družina Magagna-to 10.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: Gec Pavla 10.000; družina Mantovan 5.000; Grahor Tončka 4.000; Tonelli Irena 2.000; otroci Mantovan v spomin na pok. Ano Ferluga 4.000; Sabina in Milan Ferluga 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Popravek
V članku »Bogata glasbena jesen«, ki smo ga objavili v zadnji številki našega lista se je vrinila pomota. Namesto stavka (ki govori o mestu Como) »Ze bližnja meja s Švico mu daje pravi srednjeveški značaj...« beri pravilno »pravi srednjeevropski značaj«.
RADIO
T B S T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 20. do 26. oktobra 1974 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mlad. oder: »V družini«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 Orkester... 16.00 Šport in glasba. 17.00 »Amaryllis«. Drama. 18.00 Nedeljski koncert. 19.00 Znani motivi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodob. glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Baročni orkester. 19.00 Poje Iva Zanicchi.
19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Klasiki ameriške lahke glasbe.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Od odra do filma. 19.20 Za najmlajše. 20.35 I. Stravinsky: »Razuzdančevo življenje«, opera. 22.00 Nežno in tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncert. 18.45 Priljubljeni pevci popevk.
19.10 Avtor in knjiga. 19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.55 Motivi iz filmov.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Emil Adamič. 19.10 Ital. gledališče v Ljubljani. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Mevža«. Igra. 22.15 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni slovenski skladatelji. 19.10 Slov. povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo.
20.50 Koncert. 21.25 V plesnem koraku. Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 Kraljeve slike v katinarski cerkvi. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji.
20.50 »Beli grad-zakleti grad«. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 20. do 26. oktobra 1974 Nedelja: 9.05 Svet v vojni. 9.55 Otroška matineja. 13.00 Nedeljsko popoldne. 18.20 »Vidocq«, film. 20.00 »Človek in pol«, humoristična oddaja. 21.00 Karavana. 21.35 Športni pregled.
Ponedeljek: 18.45 Narodi in pisava. 20.05 »Nesreča«, drama. 21.15 Kult. diagonale.
Torek: 17.35 Okrogle o Veržejcih. 18.20 Življenje v gibanju. 21.05 »VVhiteoaki...«
Sreda: 17.25 Zgodba o deklici Margareti. 20.05 »Trije obrazi ljubezni«, film. 22.00 Svetovno prvenstvo v gimnastiki.
Četrtek: 16.30 Svetovno prvenstvo v gimnastiki. 17.30 Bratovščina Sinjega galeba. 18.20 Svet v vojni. 20.05 »Rdeče vino«, nad.
22.15 Svetovno1 prvenstvo v gimnastiki. Petek: 17.30 Svetovno prvenstvo v gimnastiki. 20.05 »Dobri sosed Sam«, film.
Sobota: 13.55 Nogomet Sloboda: Hajduk. 16.25 Disneyev svet. 17.30 Svetovno prvenstvo v gimnastiki. 20.40 Zabavno glasbena oddaja. 21.35 »Obešenec«, film.
»»■♦»»««.»»♦   ................
: „Katoliški glas*' v vsako slovensko družino I
★ ZA KMETOVALCE ★
Družinske doklade za neposredne obdelovalce. Ob začetku šolskega leta morajo neposredni obdelovalci zaprositi na šolskem tajništvu potrdilo o vpisu za šolsko leto 1974/75 za vse tiste otroke, ki so starejši od 14. leta, da prejmejo družinske doklade za drugi semester leta 1974. Starši morajo tudi prinesti potrdilo delodajalca za otroke vajence, ki še niso dosegli 18. leta.
Za nadaljnja pojasnila se obrnite na patronat EPACA v Trstu, ul. Roma 20, v Gorici pa via Boccaccio 43.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo