MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII UDK 78.01 Aristoteles Valentin Kalan Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Philosophical Faculty, University of Ljubljana Aristotelova filozofija glasbe* Aristotle's Philosophy of Music »Namesto govora zložil sem pesem, okras besed.«1 ko'via (symphonia), consonantia. na splošni ravni imata soroden pomen še »harmonia« in »symmetria«. Aristoteles v Metafiziki prevzame pitagorejsko opredelitev konzonance kot številčnega razmerja: »sozvočje (au|K()G)via) je razmerje števil (^öyog &pi8uxDV> (N 5,1092bl4). To razmerje ima za svojo podlago tone, je »simphonia na področju tonov« (ev 06yyoiL) (Top. IV 3,123a36). Vsako drugačno govorjenje o simfoniji, npr. da je zdrava pamet, sophrosyne, simfonija, šteje Aristoteles za metaforično. Vendar pa številčno razmerje zadeva bistvo glasbenih pojavov. Zato je številčno razmerje v oktavi, ki je konsonančni interval - namreč 2:1-, Aristotelov priljubljen primer za obliko ali za oblikovni vzrok stvari: »po drugem obratu pa je vzrok oblika (sföoq) in zgled (TtapaSeiyua), to pa je izpovedba bistvene biti in njenih rodov: na primer vzrok oktave je dve proti ena in nasploh število.« (V 2,1013a28) Številčno razmerje 2:1, tj. »dvojno in število sploh je vzrok oktave« (ib. 1013b33). Ker pa je glasba čutnozaznaven fenomen, se ne more reducirati na število, prav kakor bitnost stvari ni samo oblika. Konzonanca je razmerje visokih in nizkih tonov: »sovzočje pa je takšno in takšno mešanje 0^t<;) nekega visokega in nekega nizkega glasu.« (Metaph. 1043al0) Opredelitev pa mora obsegati tako snov kakor obliko, tako možnost kakor dejanskost: prav to pa je poskusil Aristoteles, sledeč Arhitu, ki ga omenja prav v tem paragrafu. Podobno opredelitev sozvočja najdemo tudi v Drugi analitiki: »Kaj je sozvočje? - Razmerje števil na področju visokih in na področju nizkih tonov. Zakaj visok ton tvori sozvočje z nizkim tonom? Ker se visoki in nizki toni nahajajo v razmerju števil.« (APo. II2,90al9sl.) Vprašanje po bistvu in po vzroku na primeru konzonance sovpadata. 58 Vetter 1936, str. 11. 5 9 Prim, še Vetter 1936, str. 1 lsl. 21 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII Za konzonanco je pomemben pojem povezovanja oz. mešanja. Sozvočje je mešanje in preplet nasprotij, ki tvori nekaj enega {De sensu 447bl0)60. Da je številčno razmerje sozvočno, mora biti v lahko računljivem (eulogistos) številu (N 6,1092b27): to so takšna števila, pri katerih je razmerje lahko izračunati, npr. 3:2 in 3:4, kakor Aristoteles izrecno pove v De Sensu, 439b25sl. Glasba dobi svojo lepoto prav preko enostavnih matematičnih sorazmerij. Toda to ne pomeni, da sta dobro in lepo nekaj, kar je samo v številih, kakor Aristoteles ne neha ponavljati: Stvari v tukajšnjem svetu so res »razmerja (Xöyot) števil, na primer sozvočje (auuxjxovia)«, vendar pa obstaja nekaj, česar razmerja so števila, to je snov, tako da so tudi »sama števila določena razmerja ene stvari do druge« (A 9,991bl4). Aristotelovo razumevanje četrttona in sozvočja je primer povezave racionalnega in čutnozaznavnega pristopa do pojavov. Aristotelova odlika je v tem, da se ne pusti vezati na nasprotje zaznave proti razumu ali prednosti razuma pred zaznavo, kakor je bilo značilno za Platonovo harmoniko, ki ostro zavrača tiste glasbene teoretike, »ki ušesa postavljajo pred razum« (Platon, Politeia, 531bl). Aristotelovega glasbenega mišljenja torej ne moremo zajeti v formuli: ratio versus sensusali logos anti aisthesis, niti obratno. Aristoteles namreč skuša »reševati pojave« tudi na področju glasbe, to načelo pa je dokončno vpeljal v glasbeno teorijo Aristoksenos.61 Pomembno pa je tudi, da Aristoteles glasbo označi tudi z izrazom pesem, ueXog (melos), ki pomeni »razčlenjeni svet 'tonov'«62. Pri Homerju se beseda rabi za ude telesa, navadno v množini, podobno tudi pri Parmenidu, ki ga Aristoteles citira v znameniti razpravi o resnici pojavov v IV. knjigi Metafizike. »Kakršno je namreč vsakokratno stanje mešanice /mnogotero upognjenih udov, takšen je um, ki pristopa k ljudem.«63 (1009b21sl.) V teh verzih je sklad zaznavanja in mišljenja mišljen kot »mel-odična« struktura, ki ima določeno razmerje. Misel, noema je tisto, kar je v kontrastnem razmerju prevladujoče. Človeško bivanje v svetu samo je razumljeno kot pesem, melos, kakor je rekel tudi Rilke: »Bivanje je pesem — Dasein ist Gesang«. Aristoteles je blizu tega, da bivanje v svetu razume kot ubranost, pathos. To je posebej razvidno v njegovi teoriji čustvovanja in zaznavanja kot logosa. Aristoteles je seveda to »melodičnost bivanja« skušal rešiti metafizičnih konotacij. Živa bitja vendar niso kar »pesmi« in celo pesniki si Zevsa ne predstavljajo tako, da bi jim sam pel ali igral na kitaro {Politika VIII4,1339b7). Prav tako številčna razmerja in števila sama niso vzrok ne za bivanje stvari: res ima harmonija sedem strun, toda zato število sedem še ni vzrok stvari, ki jih je sedem - sedem strun, sedem samoglasnikov, sedem Gostosev-cev, sedemletni življenjski ciklusi: »Ali pa je onih junakov sedem, ker je toliko vrat mesta Tebe ali zaradi nekega drugega vzroka...«(N 6,1093al8-19) V odlomku, ki ga je težko do kraja konsistentno tolmačiti, Aristoteles omeji veljavnost številčnih analogij: »Nekateri pa govorijo, da je mnogo takšnih številčnih skladnosti, na primer srednja tona sta tako O tem zlasti Stumpf 1897, str. 28. Riethmüller 1996, str. 238 in Richter 1961, str. 174. Lohmann 1971, str. 6sl. Parmenides, fr. 16 (Diels-Kranz). 22 MUZIKOLOSKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII devet kakor osem64... in govorijo tudi, da je razdalja od A (alpha) do Q (ornega) v abecedi enaka intervalu od najnižjega tona do njenega najvišjega pri piščalih, katerega število je enako celovitemu sozvočju (ouXoLteXeiot) vesolja.« (N 6,1093a28sl.)65 Beseda ovXolieXsux je enkratno uporabljena in melodičnost celote ali »celotno sistematično harmonijo vesolja«, kakor prevajaj. Annas. Tu Aristoteles povzame teorijo sozvočja, ki jo najlaže predstavimo s celimi števili in njihovimi razmerji preko niza 12, 9, 8, 6, kjer skrajna člena omejujeta oktavo (2:1), para 12,9 in 8,6 vezeta kvarto (4:3), para 12,8 in 9,6 določata kvinto (3:2), medtem ko je 9:8 cel ton.66 Toda iz števil in njihovih razmerij narediti bit stvari pomeni od lastnosti napraviti bitnost, ali metaforično: zaradi majhnih podobnosti prezreti velike, kakor se dogaja starim razlagalcem Homerja (1093a27). Če pa naključne lastnosti napravimo za bit stvari, sama bit postane gola naključnost. Po Aristotelu so torej takšne številčne korespondence nekaj naključnega, gre za slučajna sovpadanja (auLuraoLiara). Take številčne analogije ne preprečujejo, da svet ne bi bil dojet epizodično (Lambda 10 in 1076al): tako se zgodi, da pitagorejci v želji, da bi zgradili harmonični lepi kozmos, dobijo »slabo tragedijo« (1090b20): »vendar pa na osnovi stvari, kakor se same kažejo (šk tcdv ({xxivolubvcdv)67, ni videti, da bi bila narava ($voiq) nesovisen niz pripetljajev (e7tetaa>5td>5r|a6a5 Aiavot%8*nTt. Efeta! Odpri se! Ev. Marc. 7. 34. Videli smo, da po Aristotelu teoretična harmonika ne obravnava glasu kot glas (fj (|>a)VT|)74, kar pa ne pomeni, da Aristotelova filozofija glasbe ni pozorna do glasbe in glasu, (Jhdvt|, kot zvočnega pojava. Ravno nasprotno: Aristotelov nauk o duši vsebuje tudi nastavke za psihologijo glasbe, ki je namenjena našemu čuječemu dojemanju oz. zaznavanju glasbe, to je sluhu. Glasba je tu upoštevana kot zaznavni pojav: <})atv6usvov icaxa xrjv aiaBrjaiv (phainomenon kata ten aisthesin). Aristoteles torej ne obravnava glasbe samo kot znanstveni, temveč tudi kot čutno zaznavajoč poslušalec, kot ocia8r|TiKO<; (aisthetikos). Tako Aristoteles v Drugi analitiki prvič uporabi besedo, »estet, estetik«, alaBrfTtKo! (A 13, 79a2-3)75. Muzika je zdaj dojeta kot zvok, glas in je tedaj obravnavana kot predmet psihologije sluha, fiziologije sluha in z vidika glasu kot fizikalnega pojava (akustika). Glasbeni zgodovinar K. v. Jan je svoje ekscepte o glasbi iz Aristotelovih del, ki jih je razdelil na naslednje skupine: De voce, De diesi, De mesa, De consonantia in De artis usu, začel z Aristotelovim naukom o slušnem zaznavanju v spisu O duši (II8). V tem okviru se ne bomo spuščali v. splošno teorijo zaznaznavanja oz. čutnega dojemanja, atoQ^aiq, pri Aristotelu: z novejšim vidikom je tu monumentalno delo Wölfganga Wel-scha.76 Aristotelova teorija zaznavanja ima zelo širok razpon, saj sega od dojetja človeka kot telesno-duševnega bitja do teorije domišljije in mišljenja. Z zaznavanjem se človek čuti kot bitje vkoreninjeno v elementarno naravo, ki jo sestavljajo štirje življenjski elementi: zemlja, voda, zrak in ogenj. V teoriji sluha v 8. poglavju spisa O duši je glasbi namenjeno malo besed. Glavna pozornost je namenjena razliki med šumom in zvokom na eni strani nasproti glasu in glasbi na drugi. Gre za razliko med fizikalno akustiko in glasom oz. glasbo kot fenomenom človekovega bivanja v svetu in s tem kot fenomenom kulture. Predmet sluha je zvok, iyo<|)o<;, ki še ni glas, temveč zvok kot fizikalen fenomen, tj. šum, zven, hrušč, ropot - strepitus, crepitus11 Zvok nastane v določenem mediju, tj. v 71 Riethmüller 1996, str. 249. 72 prim. Schäfke 1964, str. l44inl53inFubinil997,str.4l. 73 Riethmüller 1996, str. 240, 267. 74 Prim. zg. str. 18 in 1078a 14. 7 5 Prim, zgoraj 22. Ta enostaven izraz je težko prevesti brez interpretacije: »tisti, ki uporabljajo svoje čute« (Zekl), »zaznavajoči opazovalci« (SeicU); Barnes »empirical scientists«. 76 Welsch 1987. 7 7 Riethmüller 1996, str. 269. 24 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII zraku, pod vplivom udarca ali zadevanja, za kar je potrebno gibanje, 4>opd (4l9b 13), kar je gibanje v prostoru (xonoq). Aristoteles pravi: »A dejanski zvok ali zven (i|/6c|>oc^ se vedno dogaja kot zvok nečesa in nasproti nečemu in v nečem: povzroča ga namreč nekakšno zadevanje oz. udarec, nXr\yrf (4l9b9-H). In na drugem mestu: »Zvok je namreč gibanje tega, kar se more gibati na prav takšen način...«(420a21). V tej definiciji Aristoteles sledi Arhitasu, kije dejal, »da ni mogoče, da bi ostajal zvok, če ne nastane udar določenih stvari nasproti drugih stvareh. Pitagorejci so trdili, da udarec nastane, kadar stvari, ki se gibljejo, srečajo druga drugo in se zadevajo.« (DK 47 B l)78 Opredelitev zvoka z gibanjem omogoča razlago cele vrste fenomenov, ki so v zvezi z glasbo. Najprej to pomeni, da je za glasbo pomemben prostor in ne le čas. Na prostorsko dimenzijo glasu in s tem glasbe kaže tudi opredelitev, da se zvok dogaja »in v nečem«. Čeprav je sluh daljinski čut, pa v zvoku odpade moment razdalje: »ton prodira v notranjost, brez razdalje,... Prodornost je strukturno znamenje akustičnega modusa«.79 Z uvidom v prostorsko razsežnost zvoka je Aristoteles lahko pomemben korektiv tistim razlagam glasbe, ki glasbo vežejo na čas in ob glasbi razvijajo filozofijo časa.80 Nadalje je na pojem gibanja vezan fenomen ritma, ki je po Platonovi definiciji red gibanja, kineseos täxis(Platon, Nomoi, 665a).810 pomenu ritma v glasbi Aristoteles govori v Poetikiin Politiki.82 Pogoj zvočnih gibanj je praznota, tö Kevbv, (19b33) ali zrak, kar je nekaj zveznega in rahlega. S pomočjo gibanj Aristoteles razlaga tudi razliko med visokimi in nizkimi zvoki ali toni. Visok ton sam ni hiter, temveč nastane zaradi hitrega gibanja. Tudi v tem določilu navezuje na Arhitasa83. Aristoteles tudi opazi, da je naše označevanje glasov za visoke in nizke pravzaprav metaforičen govor, ki na glasove prenaša izraze s področja tipa: »prav kakor brez svetlobe barve niso vidne, tako tudi brez zvoka nista opazna visok (oster) in globok oz. nizek (težak) ton. Te lastnosti se izrekajo metaforično, preneseno od otipljivo bivajočega« (420a29). Psophos torej še ni glas, kakor svetloba še ni barva: psophos je šele snov, substrat glasbe: niti še ni glasbeni material. Kljub natančnim opisom zvoka z vidika fizike pa ne moremo reči, da bi bila za Aristotela muzika kar akustika oziroma, da bi bila akustika »miselni model prve eksaktne grške znanosti«84; miselni vzor lahko je in ostaja le matematika. Druga vrsta razprave o zvoku je psihološka oziroma v moderni terminologiji antropološka. Aristoteles je namreč vzpostavil trojno razlikovanje: zvok (psophos, sönus), glas (phone, vox) in ton (phthtongos, sonus musicus/harmonicuš), ki je ostalo veljavno vse do fizikalne akustike v moderni dobi.85 Glas kot phone »je nek zvok bitja z dušo« (420b5). Zrak, kolikor je nujen za ustvarjanje glasu, se zdaj imenuje »dih« ali »sapa« (pneüma, 420b20), ki se rabi ali za življensko toploto ali za govorico (phone), »da bi mogla obstajati dobrobit za živo bitje« 78 Cit. po Barker II, str. 40. 7 9 H. Plessner, Philosophische Anthropologie, Frankfurt 1970, str. 209sl.: cit. po Pöltner 1993, str. 157. 80 Prim. Riethmüller 1996, str. 279. 81 Cf. J. Lohmann, Philosophie u. Sprachw., str. 249 in 253- 8 2 Glede ritma prim. West 1994 in Sauvanet 1999. 83 Prim. Waerden 1943, str. 193- 84 Koller 1963, str. 187. 85 Prim. Riethmüller 1996, str. 271. 25 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII nekaj razodelo, oglašati se mora »z neko določeno predstavo« - uerčc (J>avmaia<;, saj je govorjeni jezik vendarle nek sporočilen (ar| uavTiicöc^) zvok« (420b31-33). In prvo, kar živo bitje pove, je znamenje bolečine in ugodja (Politika 12,1253al0). Aristotelov pojem glasu kot phone ima zelo širok pomen, saj pomeni tako akustično kakor jezikovno sestavino glasu. Razlika med glasom kot glasbo in glasom kot govorico je utemeljena tudi v anatomiji: grlo in sapnik sta organ za glas in glasbo (phone), medtem ko je jezik (glotta) organ za govorico (dialektos) in izražanje (hermeneia) (420bl8-19)86. Oboje pa je tu zaradi dobrobiti. Ob pojmu phone se tako kaže sestrska sorodnost gramatike in muzike, ki je opazna tudi v izrazoslovju obeh ved. To je proučeval zlasti H. Koller, ki ugotavlja: »Jezikovni samoglasnik (das Sprachvokal, phone) je bil torej sočasno nosilec tona.«87 Tako je auu4>G)via v slovnici »soglasnik« (konzonant) v glasbi pa »sozvočje«, consonantia. Toda področje akustičnega je predfaza tako fonetičnega kakor muzikaličnega. Vendar pa ne posamezni fonem ne posamezni glas še nista niti govorica niti glasba: prava glasba je šele človeški melos, napev. Za glasbila, flavto ali liro zato moremo le metaforično reči, da imajo melos (420b8). To Aristotelovo stališče so v romantiki razumeli v tem smislu, da je glasba »glas duše«. V tej ideji je skrit pomemben uvid, da glasba nastopa samo v svetu življenja, v svetu človeške kulture. V svetu nežive narave glasbe ni. Aristoteles pozna tudi pojem tona, phthongos, ki ima marsikdaj že pomen današnjega tona - npr. Top. 123a37 -, vendar pa se zaradi drugačnega zasnutka moderne glasbene teorije zdi, da je pojem tona kot phthongos pri Aristotelu marginaliziran.88 Posebej pomembna pa je Aristotelova določitev sluha kot X6yoc;-a v Ill.knjigi - 426a 29- Ta določitev predpostavlja teorijo zaznavanja kot sprejemanje oblike brez snovi. Tako sluh zaznava zvok (psophos), ki ima neko določeno značilnost in neko razmerje (logos). Vsak čutilni organ je nekaj telesnega, toda njegova zaznavna zmožnost je »neke vrste razmerje« - AxSyoc, tic;. Z besedo logos je označena zgradba organizma, ki mora biti harmonična, podobno kakor zgradba udov pri Parmenidu, o kateri je bilo govora v prejšnjem poglavju. Čutilni organ je kot telesen podvržen vplivom posameznih stvari od zunaj, ki ga lahko s svojim gibanjem tudi poškodujejo, kakor se lahko pokvari uglašenost glasbila ob premočnih udarcih: »Iz vsega tega pa je tudi očividno, zakaj včasih čutni predmeti čezmerne jakosti uničujejo čutilne organe (kadar je namreč gibanje premočno za določeno čutilo, se poruši njegovo razmerje — to pa je bistvo čutila, kakor smo videli -, prav kakor se pokvari tudi uglašenost strun in višina njihovega tona, kadar se nanje pretirano udarja.« (II12,424a28sl.) Primerjava čutilne zmožnosti z glasbilom je presenetljiva, saj nas vrača k razumevanju duše kot harmonije, kar je Aristoteles podvrgel zelo natančni kritiki v I. knjigi. Tam Aristoteles podaja niz ugovorov proti razumevanju duše kot harmonije, čeprav že priznava, da ima taka kritika svoje pomanjkljivosti (14,408a25sl). Poleg tega se k teoriji duše kot harmonije vrača v Politiki. ! 6 Prim, tudi 435b23 (na koncu). 7 Koller 1963, str. 185. ; 8 Prim. Riethmüller 1996, str. 272. 26 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII Toda za zaznavanje ne zadošča, da ima čutilni organ strukturo razmerja ali logosa: tudi čutenje samo je logos in strukturo logosa morajo imeti tudi čutni predmeti (t& aiaQr\xa). Vsako področje (yevoc,) čutnosti - za sluh je to področje ali podlaga (hypokeimenon) zvok (psophos) (42b32) - obsega vrsto čutnih lastnosti (II11,422b 23), ki jih Aristoteles imenuje tudi oblike (eide, ripr. 422b20). Te oblike se razpenjajo znotraj temeljnega nasprotja, lahko pa je teh nasprotij tudi več: »Domnevajo pa, da se v resnici prav vsaka zaznava nanaša na en par nasprotij, tako da je denimo vid 6 belem in črnem, sluh o visokem in nizkem ... da je tudi pri drugih zaznavah več nasprotij, npr. v glasu ne zgolj višina in nižina , temveč tudi jakost in šibkost ter biagost in hrapavost glasu ter še druge vrste takšnih nasprotij.«(422b23sl.) Nasprotja so nekaj enostavnega (haplä, 422bl 1), kvalitete med nasprotji pa so sestav ali mešanica zunanjih oblik (sl6r|) po določenem razmerju. Primer za to so ravno glasbena sozvočja: »Prav tako pa tudi stvari, ki so pomešane, ne morejo biti občutene hkrati (so namreč razmerja nasprotnih stvari, na primer oktava in kvinta), razen če niso zaznane kot eno. Na ta način nastane eno razmerje, ki je logos skrajnosti, na drugačen način pa ne bo nastal, saj bi tedaj istočasno obstajalo razmerje malo do mnogo ali sodega do lihega.« (De sensu448a 8-13)89 O razmerju čutnih kvalitet pravi W. Welsch: »Zaznavni vmesni členi imajo prav vsi strukturo nekega so-zvočja (auu4>©via). Pri tem tvori vsakokratno razmerje skrajnih členov njihov 'ratio'.«90 Čutni predmeti imajo tako strukturo logosa in naše zaznavno dojemanje ima zato strukturo odnosa oz. »razmerja« do stvari. Na podoben način je tudi vsak glas neko sozvočje in neko razmerje. To trditev, ki je paradoksalna samo na pravi pogled, pa Barker ne sprejema: »Če je sozvočje nek zvok«.91 Harmoniziranje sluha kot logosa in predmetov sluha kot logosa je zadnja beseda Aristotelove teorije slušnega zaznavanja. O tem je govor v III. knjigi o Duši, ko Aristoteles obravnava splošna vprašanja zaznavanja, preden preide k teoriji domišljije in mišljenja: »Če pa je glas neke vrste sozvočje in če sta zvok in sluh na nek način eno in isto [četudi na drug način nista eno in isto] in če je sozvočje neko razmerje, je nujno, da je tudi sluh neke vrste razmerje (logos). To je tudi razlog, zakaj vsakršna čezmernost, bodisi po višini bodisi po nižini oz. globini naravnost uničuje sluh; na enak način pa na področju sočnosti čezmernost uničuje okus in na področju barv silovita svetlost in silna tema uničuje vid, na področju vonjanja pa je uničevalen silovit vonj, bodisi sladek bodisi grenek, saj je čutno zaznavanje neke vrste razmerje. Zaradi tega čutne lastnosti tudi so prijetne šele tedaj, kadar so - poprej čiste in nepomešane - privedene v določeno razmerje, denimo visok ton ), sladko in slano so tedaj zares prijetni, v splošnem pa je to, kar je mešano, sozvočje, bolj prijetno kakor pa bodisi visok ali globok ton; čutno zaznavanje pa je določeno razmerje,-^ 8' aio8r|atc, 6 Ä,6yoc,, medtem ko premočni čutni predmeti rušijo razmerje / povzročajo bolečino/92 ali pa uničujejo čutilo.« (III 2, 426a27-b7) Osnovna beseda Aristotelove analize je Xöyoq v matematičnem pomenu številčnega razmerja, kakor so ga razvili pitagorejci. Tako pravi v Metafiziki: »Če pa so vzroki za to, ker 89 Barker II, 1984, str. 76. 90 Welsch 1987, str. 143. 91 Barker 1,1984, str. 80, ki s tem pravzaprav sledi besedilu Jannona: »Če je sozvočje neke vrste glas...« Mi sledimo Rossu: ei d'he phone symphonia tis. 9 2 Rossov tekst ima lyei -«razkroji«; v oklepaju Jannonova verzija: lypei. 27 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII so stvari v tukajšnjem svetu razmerja števil, na primer sozvočje (symphonia).. .«(991bl3). Pojem logosa pa je uporabljen za razlago stvari v zaznavnem svetu zato, da se ohrani določenost, ker bi bila sicer v njem prevladovala »narava nedoločnega« Che tou aoristou physis, Metafizika, 1010a 3). Vsako čutenje je prepreženo z nasprotjem dveh polarnih členov in vsi vmesni členi so postavljeni kot določena razmerja, Xoyot, teh polarnih kvalitet. Zelo pomembna je nadalje identiteta čuta in čutnosti, tj. v primeru sluha med glasom in sluhom. Ta identiteta temelji na pojmu dejanskosti čutno bivajočega in zaznavajočega, to je zvenenja in slišanja: o tem je Aristoteles razpravljal v O duši ravno ob primeru slušnega dojemanja. (III, 2,425b25sl.) Sorazmernost, ki obstaja v čutilu, pa more biti uničena zaradi premočnih vplivov. Aristoteles s tem navezuje na primerjavo čutila in lire, ki jo prejšnji premočan udarec na strune more razglasiti izgubi svojo ubranost, logos, ki je »sozvočje in intonacija (xovcx^)« (424a29-30). Tonos je seveda tu tudi napetost strun, od katere je odvisna višina tona. Primerjava strune in tona s čutilom in zaznavnim procesom ima svojo fenomenološko utemeljenost in globino: »čutilo je kakor glasbilo s strunami in zaznavanje je njegovo zvenenje«, pravi Welsch.93 Zaznavanje kot logos pa pomeni tudi neko lepoto in s tem ugodje in veselost ob zaznavanju, kar še povečuje njegovo vsebinskost. Vsako ugodje stopnjuje določeno dejavnost in je kakor cvet in okras, ki nadgrajuje te dejavnosti (EN 1174b37). Primerjava s strunami pa govori tudi o tem, da se v zaznavanju občuti vsa telesna bit. V primerjavi z modernim razumevanjem čutenje in zaznavanja, ki je pogosto »phänomen-exzentrisch«94, je Aristotelovo razumevanje zaznavanja bližje človekovemu življenjskemu izkustvu in tudi bližje umetnostnemu izkustvu. Struktura logosa določa tudi razumevanje čuta kot sredine, usaox^c;. Vsako zaznavanje je sprejemanje razlik in različnosti: »Zato ne zaznavamo tistega, kar je v enaki meri toplo in hladno ali trdo in mehko, temveč nasprotno njihove presežke, kajti zaznavanje je kakor neke vrste sredina nasprotstva, ki je med čutnimi predmeti. Sredina je namreč zmožnost razločevanja: saj glede na vsaktero izmed obeh strani nasprotja nastopa kot drugo izmed krajišč.« (II11,424a2sl.) Sredina je počelo, ki sprejema oblike čutno bivajočih stvari (ib. 424bl-3). Prav s to sredino se ustvari čistost zaznavnega dojemanja, po čemer se čuteča bitja razlikujejo od rastlin, ki so potopljene v snov (424b3). Tudi pojem sredine ima seveda svojo glasbeno vrednost. Tako Aristoteles v Metafiziki za primer sredine vzame zbor in liro: »nekatere stvari pa so prej po razvrstitvi (kcxtci xd^tv)- Takšne so tiste, ki so razpostavljene nasproti nekega razmejenega enega po določenem sorazmerju, na primer: kdor stoji poleg, je pred tistim, ki je v tretji vrsti, in predzadnja struna je pred zadnjo, saj je namreč tam počelo voditelj zbora, tu pa srednja (mese) struna.« (1018b26sl.)95 Sredina pa ima seveda tudi svojo moralno vrednost, kakor je razvito zlasti v Niko-mahovi etiki. Dobro delo je tisto, ki mu ni treba nič odvzeti in nič dodati, ker je doseglo sredino, xo uegov (to meson) (1 lOöblOsl.) In človekovo nravstveno ravnanje, njegova 93 Welsch 1987, str. 153. / 9 4 Welsch ob tem napoti na sodobna filozofska dognaja glede telesnosti pri Nietzscheju, Husserlu in Merleau-Pontyju; Welsch 1987, str. 158. 95 Na to mesto je opozoril K. v. Jan 1962, str. 17 in fr. 15. Srednja struna je bila najbrž to, kar bi mi imenovali tonika. 28 MUZIKOLOSKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII vrlina je določena kot merjenje v sredino, jjsgottic;: vrlina je stohastika sredine (ib. 1106b28) - in pri tem je Aristoteles spet pitagorejec. Taka sredina je nekaj najboljšega: prav takšno sredino bo Aristoteles iskal tudi v glasbi. Z besedo meson se namreč zaključuje njegova razprava ö ethosu glasbe v Politiki. Čeprav dojemanje glasbe ni le slušni vtis, äkousis, temveč tudi dojemanje stvari, akroasis in theoria, ima Aristotelova teorija sluha velik pomen za estetiko. Njegova teorija sluha namreč nekako obnovi teorijo duše kot harmonije, kar se eksplicitno zgodi v Politiki(yill 5,1340bl9), in s tem kaže na umetniški karakter slušnega izkustva. Sluh je tudi čutilo, ki največ prispeva k človekovi razumnosti. Dokaz za to je, da so slepi bolj razumni kakor gluhi (Ozaznavanju, 437&11-17). Tako ima glasba kot kultiviranje sluha tudi pomen za oblikovanje človekovega ethosa. Bibliografija: A. Viri I.Aristotelova dela The Complete Works of ARISTOTLE, the Revised Oxford Translation, Bollingen Series LXXI ° 2, ed. J. Barnes, New Jersey: Princeton University Press 1985. ARISTOTELIS OPERA, ex recensione Immanuelis Bekkeri ed. Academia Regia Bo-russica, ed. altera quam curavit Olof Gigon, Berolini: apud W. de Gruyter et socios, vol. I—II, I960. APISTOTEAOY2, TA META TA &YZIKA, ARISTOTLE'S METAPHYSICS, a Revised Text with Introduction and Commentary by W. D. Ross, Vol. I—II, Oxford: At the Clarendon Press, 1948. Lucas, D. W.: Aristotle: Poetics, Introduction, Commentary and Appendices, Oxford: Clarendon 1990. Aristotle: Politics, transi, by H. Rackham, Loeb Classical Library 264, London 1990. Aristotelis Fragmenta Selecta, ed. W. D. Ross, Oxford 1970. Aristoteles: Poetika, prev. K. Gantar, Ljubljana: Cankarjeva založba, 19822. Aristotel: O duši, prev. V. Kalan, Ljubljana: Slovenska matica 1993. Aristoteles: Metafizika, prev. V. Kalan, Ljubljana: Založba ZRC, 1999- 2. Kritične izdaje spisov k grški glasbi; Barker, Andrew (ed.): Greek Musical Writings, vol. I: The Musician and his Art, vol. II: Harmonic and Acoustic Theory, Cambridge 1984,1989. Janus, Carolus: Musici scriptores Graeci, Aristoteles, Euclides, Nicomachus, Bacchius, Gaudentius, Alypius. Et melodiarum veterum quidquid exstat. Recognovit prooemiis et indice instruxit C. J., Hildesheim 1962. (ponatis) Sextus Empiricus: vol. IV: Against the Professors, London in Cambridge, Mass. 1971. (Book VI: Against the Musicians) Plutarch: On Music, v: Plurarch's Moralia, vol. XIV, transi. B. Einarson, Ph. D. De Lacy, London 1967. 29 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII Predsokratiki, izbral in prevedel Sovre Anton, Ljubljana: Slovenska matica, 1946. I Presocratici, Testimonianze e frammenti da Talete a Empedocle, a cura di A. Lami, Milano, Rizzoli 19984. B. Literatura Abert, Hermann: Die Lehre vom Ethos in der griechischen Musik, Leipzig 1899. Becker, Oskar: »Frühgriechische Mathematik und Musiklehre«, Archiv für Musikwissenschaft 14 (1957), 156-64. Fubini, Enrico: Geschichte der Musikästhetik, Von der Antike bis zur Gegenwart, Stuttgart 1997. Gadamer, Hans-Georg: »Dichtung und Mimesis«, v: Gesammelte Werke 8, Tübingen 1993. Georgiades, Thrasybulos: Musik und Rhythmus bei den Griechen, Rowohlts deutsche Enzyklopädie, Hamburg 1958. Gika (Gyka), Matila: Filozofija i mistika brojeva (Philosophie et mystique du nom-bre), Novi Sad 1987 (Paris 1971). Heidegger, Martin: Gesamtausgabe, Bd. 15, Seminare (1951-1973), hg. CurdOchwadt, Frankfurt/M. 1986. Heidegger, M.: »Seminar v Le Thoru I—III«, Phainomena 4 (1995), št. 13-14. Huschen, Hans: »Harmonie«, v: Musik in Geschichte und Gegenwart V (1956) 1588-1614. Heath, Thomas E.: A History of Greek Mathematics I, II, Oxford 1921. Heath, Thomas E.: Greek Mathematics, New York 1963. Heath, Thomas E.: Mathematics in Aristotle, Oxford 1949. Hirschmann, Werner: »Harmonie«, in: Historisches Wörterbuch der Rhetorik, hg. G. Ueding, Bd. 3, Tübingen 1996. Kalan, Valentin: Dialektika in metafizika pri Aristotelu, Tokovi, Ljubljana 1981. - »Pesniška iluzija in apologija resnice v umetnosti (Arist. Po. c. 24 in 25)«, Primerjalna književnost 1992, št. 2, 39-58. - »Umetnost in izvorno izkustvo življenja«, v: Dušan Pirjevec, Interpretacije, Ljubljana 1998, str. 191-215. Kockelmans, Joseph J.: »On the Meaning of Music and its Place in Our World«, in: Kunst und Technik: FS Heidegger, hg. Biemel, Herrmann, F.-W. v., Frankfurt/M. 1989, p. 351-376. Koller, H.: Musik und Dichtung in der alten Griechenland, Bern: Francke 1963. Lohmann johannes: Musike und Logos, Aufsätze zur griechischen Philosophie und Musiktheorie, hg. Anastasios Giannaräs, Stuttgart 1970. Nietzsche, Friedrich: Die Geburt der Tragödie, Unzeitgemäße Betrachtungen I-IV, Nachgelassene Schriften 1870-1873, hg. G. Colli/M. Montinari, Kritische Studienausgabe (KSA), Berlin/New York 1988. Pöltner, Günther: »Was heißt hören?«, Daseinsanalyse 1992,10,149-161. Richter, Lucas: Zur Wissenschaftslehre von der Musik bei Piaton und Aristoteles, Berlin 1961. 30 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK « MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVII Riethmüller, A./Zaminer, F. (Hg.): Die Musik des Altertums, Neues Handuch der Musikwissenschaft, Bd. 1, Laaber, Laaber-Verlag 1996. Sauvanet, Pierre: Le rythme grec d'Heraclite ä Aristote, Paris 1999- Schäfke, Rudolf: Geschichte der Musikästhetik in Umrissen, Tutzing 19642. Stumpf, Carl: Geschichte des Consonanzbegriffes, München 1901. (Abhandlungen der Königl. Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Klasse [1897] XXI). Tatarkiewicz, Wladislaw: History of aesthetics, Vol. I: Ancient Aesthetics, ed. J. Harrell, The Hague-Paris-Warszawa 1970. Vetter, W.: »Die antike Musik in der Beleuchtung durch Aristoteles«, Archiv für Musikwissenschaft 1 (1936), 2-41. Waerden, B. L. van der: »Die Harmonielehre der Pythagoreer«, Hermes 78 (1943), 163-199. Welsch, W.: Aisthesis, Grundzüge und Perspektiven der Aristotelischen Sinneslehre, Stuttgart 1987. -: Unsere postmoderne Moderne, Berlin: Akademie Verlag 19975. -: Grenzgänge der Ästhetik, Stuttgart 1996. West, M. L.: Ancient Greek Music, Oxford: Clarendon 1994. Zoltai, D.: Ethos und Affekt, Geschichte der philosophischen Musikästhetik von den Anfängen bis zu Hegel, Budapest 1970. Žužek, Martin: »Antična grška 'nova glasba'«, Keria II (2000), 2,133-154. 31