Slikarka sem postala pozno
Najin razgovor je tekel v podstrešnem stanovanju, pravzaprav polstanovanju, polateljeju, tako značilnem za sfikarje: »Saj veste, da smo mi, slikarji na podstrešju,« so bile njene prve besede, ko sem ji ob prihodu potarnala, da je ni bilo lahko najti.
Letošnje priznanje Prešernovega sklada je prvo javno priznanje za moje slikarstvo, je povedala. Slikarka, v pra-vem. pomenu besede, sem postala pravzaprav razmeroma pozno. Diplo-mirala sem na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu tik pred vojno. Sodelovala sem v NOB, aktivistka pa sem ostala tudi v povojnih letih. Hkra-ti sem morala skrbeti za kruh; delala sem v gledališču in prav tu so me hote-li predelati v čisto aktivistko. Morda se kot scenograf res nisem najbolj obne-sla in ker je bil to sestankarski čas, so me s pridom uporabljali v te namene. Bolje je bilo v pedagoški službi, vsaj na začetku, ko mi je zaradi strnjenega urnika likovnega pouka ostajalo tudi nekaj časa zase. In tako sem si na šoli celo prislužila pokojnino. Vendar tudi tu nisem bila srečna in to zaradi neure-sničene želje, želje po ustvarjanju, po
slikanju. Vest mi ni dopuščala, da bi pedagoški poklic opravljala z levo ro-ko in da bi se tako v prostem času lahko posvetila slikarstvu. Sem pač ta-ka, da se v vsako stvar dobesedno za-pičim, kar mi vzame čas za vse drugo. Na pedagoškem področju sem z neka-terimi kolegi, pravtako likovnimi ustvarjalci, sodelovala pri »revoluciji« likovnega pouka. Iskali smo pot do take likovne vzgoje, ki otrok ne bi vo-dHa v pasivnost. Učitelj naj bi ne bil neka absolutna avtoriteta, temveč le organizator, mentor. Naš cilj je bil ra-zviti ustvarjalnega človeka, odkriti le-poto otroškega specif ičnega likovnega ustvarjanja in to ovrednotiti kot ena-kovredno akademizmu, ki so ga do te-daj vsiljevali otroku. Za to sem porabi-la veliko energije, še posebno, ker sem se v zvezi s tem ukvarjala tudi s publi-cistično dejavnostjo; skupaj z I. Gre-
goračem sem izdala knjigo Likovni pouk otrok.
Tako sem šele v penziji, to je od leta 1968. dalje, našla čas za likovno uštvar-jalno delo. Prej sem bila nekakšna ne-deljska slikarka, saj tudi pedagoški poklic, tako kot poklic slikarja, zahte-va vsega človeka. Razumljivo je, da s takim načinom dela nisem našla svoje-ga pravega obraza, svojega pravega li-kovnega izraza. Hudo je bilo, saj so šolniki odklanjali moje delo, ker ni-sem imela pedagoške izobrazbe, sli-karski svet pa je na drugi strani menil, da za likovno ustvarjanje nimam po-sebnih sposobnosti.
Zato me ta nagrada veseli morda bolj, kot bi me veselila velika nagrada (Prešernova nagrada), kajti tista je po navadi namenjena življenjskemu delu; v utemeljitvi te nagrade pa je jasno povedano, da je namenjena mojemu likovnemu delu. Prav ta nagrada mi je dokazala to, kar sem trdila tudi kot pedagog, da so preveč samozavestne sodbe o sposobnostih človeka veliko-krat preuranjene. S tem, da nekoga preprosto odpišemo, mu lahko priza-danemo nepopravljivo škodo. Poseb-no velja to za mlade ljudi.
Moje področje slikanja je krajinar-stvo, vendar gre tu za izčiščeno podo-bo pokrajine, kjer skušam izluščiti bi-stvo, ne nekega določenega motiva, temveč tipa pokrajine. Iz mnogih po-sameznih pogledov izluščim sintezo. Sicer pa je slikarjeva naloga v prvi vrsti komponirati barvne odnose.
V tem ko gradim podobo, skušam doseči nek maksimalen likovni red. Prav ta red je tudi omenjen v opredeli-tvi nagrade, ki pravi, da »z očiščenimi oblikami, odkritimi v redu narave, ki tudi preoblikovane ohranjajo sled izvirnega modela, izpoveduje v strogi organizaciji motiva globoko potrebo po harmoniji vsega človeškega«. No, in če se ustavimo ob tej »harmoniji vsega človeškega«, tudi tu je morda nekaj resnice. Jaz sem namreč del tiste
generacije, ki se je zelo družbeno anga-žirala. Moja družbena angažiranost je pravzaprav nujna posledica moje usmeritve že kot otroka. Začelo se je z Winetoujem. Kot otrok sem jokala za-radi krivic, ki so jih bledoličniki priza-dejali Indijancem. Potem sem se kot trinajstletno dekletce zapičila v Indijo. Namenila sem se celo h Ghandiju, da bi pomagala Angleže izgnati iz Indije. No, potem so to opravili Indijci sami. Za ta svoj podvig sem se učila tudi arabščine in to kar sama iz nekega uč-benika. Menila sem, da bo arabščina uporabna kar za celo Azijo.
Nato je prišel Hitler, fašizem me je prizadel iz etičnih razlogov. Tako smo mi sami nenadoma postali tisti Indij-ci... Ker nisem človek, ki bi se postav-ljal v kot, temveč se moram izkričat, ukrepat, sem se vključila v delovanje za NOB že leta 1941. V štirih letih voj-ne, ko praktično nisem nič slikala, je bilo zame kot slikarko kar težko, še posebno, ker mi Akademija v Zagrebu ni dala veliko. Tu nisem odkrila svojih specifičnih likovnih zmožnosti.
Mladim je danes mnogo lažje, že za-to, ker so veliko bolj informiranL Kljub vsemu pa stoji tu danes vsak slikar pred težko nalogo: pbiskati svoj lastni likovni izraz. Saj cilj umetnika ni ponavljanje nečesa, kar je že bilo, temveč mora iz sebe izluščiti nekaj no-vega.«
Viljana Lukas