Upam, da ta zanimivi, četudi nepopolni pregled ni odveč. Ni imel namena samo razporediti kronološko in razvojno označiti raztreseno gradivo, ampak tudi glasno zavpiti, da so ti stropi bistven del estetske zasnove prostorov, v katerih se nahajajo; naj torej z njih odstranjanjem ne razdiramo estetskih celot. Prav jasno pa moram nasprotno tudi poudariti, da večinoma ne kaže obnavljati teh stropov tam, kjer so že nadomeščeni z oboki, razen v izjemnih slučajih, kjer je ta problem prav nepovoljno rešen in kjer je dana absolutna garancija, da bo obnovitev nanovo ustvarila res tudi prejšnjo ali vsaj novo estetsko enoto. Naj si nihče ne domišlja, da je to danes mogoče brez sodelovanja umetnika ; zakaj zavedati se moramo, da je naše vsakdanje rokodelstvo estetsko neorientirano in da je posebno za vrednote, na katerih sloni estetski učinek teh stropov, izgubilo vsak smisel. Poudariti moram tudi, da del teh novejših obokov vsaj sam na sebi ni brez kvalitete in kakor nam je žal za uničenje starega miljeja, jih danes vendar ne bi podirali, da restavri-ramo staro. V ti zvezi omenjam n. pr. obok v ladji na Suhi pri Škof ji Loki ali pa p nekdanji romanski ladji farne cerkve v Starem trgu. Odstranitev v takih in podobnih slučajih bi bila nesmiselna ter praktično in estetsko nepotrebna. NASTAJANJE NOVE UMETNOSTI. DR. JOS. REGALI. 1. Po napoleonskih vojskah, ki so bile prava igrača napram svetovni vojski, je nastopila splošna utrujenost, umetnost je zavila v idilo. Dandanes pa vlada delirij, strašna razbolelost, kajti svetovna vojska je zadela evropsko družbo, ki je neprimerno bolj razvita kot pred sto leti, naravnost v bistvo. Ljudje brez nravne resnobe, razjedeni od strasti, slučajno pahnjeni na odločilna mesta, so ustvarjali novo obliko sveta. Zmešali so se celo miselni pojmi. Logika je umrla. Pravica in avtoriteta sta samo še vprašanje sile. Dan za dnem padajo žrtve brez krivde v gospodarski prepad. Duševni poklici so obubožali ter tlačanijo barbarom. Skrb za golo življenje mori tudi v idealistih vsak polet. Izpodkopane so nravne podlage narodov in posameznikov. Nad grobovi se vrši maskerada, ko bo pa odbilo polnoči, se bodo odprla brezna pod vrtoglavimi plesalci. Evropska kulturna skupnost je razbita. Oplo-jajoče kulturne stike je onemogočilo dvoje sovraštvo. Romanski zapad stoji kot gladiator z mečem v roki, germanska sredina leži na tleh, Rusija je obdana z zidom. Smisel za skupnost je skrita v temni megli. Ljudske množice so prevzete materializma. Za to jih tepe surova moč šarlatanov in sejmskih komedijantov. Najsplošnejše dnevno geslo je šport, kultura telesa. Smisel za este-tične vrednote je izginil. — Tako je ozračje, iz katerega naj zraste nova umetnost. 2. V polpretekli dobi se je razvil v upodabljajoči umetnosti iz plein-aira impresionizem, ki je bil posledica razglabljajočega mišljenja tega časa. Namesto sinteze — anaMza. Za impresionizmom so se pojavili osebni slogi posameznih umetnikov kot protest proti znanstvenemu pojmovanju umetnosti. Oglasil se je stari Egipet in daljna Japonska. Ekspresionizem je začel utirati nova pota. Hoteč podajati duševne doživljaje namesto posnetkov narave, notranjost in duševne momente namesto tega, kar vidi oko, je izgubil vsak čut za obliko, ki naj bi bila v upodabljajoči umetnosti ključ do lepote in sredstvo za izraz estetičnih misli. Zadnji izrastek ku-bizma in futurizma je konstruktivizem, ki se je razrastel v sovjetski Rusiji in je segel tudi na Nizozemsko; Malevič, Tatlin, Mon-drian in drugi so njega oznanjevalci. V sovjetski Rusiji nastopajo tudi »imaginisti«, ki oznanjajo »lepoto neprestano menjajočih se pojavov«. Tatlin je zavrgel podobo v starem smislu, češ, da je za tridimenzionalno ploskev pretesna ter je ustvaril »umetnost stroja« s konstrukcijo, logiko, ritmom in materialom pa tudi z »metafizičnim duhom« stroja. Vsaka snov mu je dobra. Les, steklo, papir, pločevina, železo, vijaki, žeblji, premakljivi posamezni deli slike, drobci stekla, s katerimi je potresena ploskev, električne armature itd. — vse to služi Tatlinovi umetnosti. Take vrste umetnik mora seveda biti izvežban rokodelec, strojni tehnik. To umetnost proglašajo nje zagovorniki za zmago razuma in snovnosti, za cvet današnje resničnosti, suverene tehnike in zmagoslavnega materializma. (V Rusiji imajo mladi umetniki navado, da preslikavajo cele ulice hiš s pisanimi ornamenti, barvajo drevesa in grede v parkih, da bi dosegli umetnostne učinke.) V Rusiji so uradoma zatrli umetniške akademije ter so postavili na indeks Arcibaševa, Andrejeva in Merežkovskega. Tudi v zapad ni Evropi je zavrgel mladi rod dosedanje umetnostne oblike, toda šel je v drugo smer kot boljševiška umetnost, ki ni umetnost v resničnem smislu, kolikor služi po ukazih države le propagandi boljševizma. V zapadhi Evropi je nasprotno podrl mladi rod iz individualističnih teženj tradicijo iščoč novih potov za to, ker so se mu stara zdela razhojena in nesposobna, da bi po njih uveljavil svojo osebnost. Novi rod se je zagledal v primitivnost quattrocenta in je šel celo do umetnosti primitivnih narodov. Glavni znak početkov novih evropskih umetniških stremljenj je skrajna enostavnost, strogi primiti-vizem, Modroslovec in estet Herman grof Kevserling razglablja o tem v eseju »Zgradba duhovnosti« takole: »Sedanja mladina je zrastla v strelskih jarkih. Nasilno primitiviziranje, ki ga je povzročila vojska, je privedlo do konca razvoj, začet po premišljeni intelektualnosti. Na vprašanje: »zakaj in čemu določene forme,« so odgovarjali, da so forme sploh nepotrebne. Tako je ono, kar tako radi imenujejo futurizem, za ljudi, ki jih zanima prastanje, najboljša duševna hrana. Po taktu krčevito hitrih pesmi, krivonogo korakajoče, z nahrbtniki obložene ženske-izletnice, brez najmanjše ničemurnosti, zbujajo starodavne vizije iz onega pračasa, ko o lepem spolu še ni bilo govora. Nadaljnji nauk najdeš v kopališčih. Tu se človeku posveti, kako zelo da je to, kar ljudje imenujemo ljubezen, odkar so se pojavili pesniki, umetna tvorba in kako jo je vsled tega lahko spraviti s sveta. Napačno pojmuje življenje v modernih kopališčih, kdor ga smatra za de-moralizujoče; nasprotno ono pride po najkrajši poti' do popolne nedolžnosti. Kdo bi mogel dvoriti dami, ki se pokaže takoj ne-zakrita? V začetku se pač lahko povrnejo razmere iz Sodome in Gomore, če odpade di-stanca, sčasoma pa nastopi popolnoma nujno ravno nasprotje. Nobena žival ni pokvarjena, le malo jih je poželjivih. Kjer preneha samo-delovanje fantazije, tam postane hotenje narave zakon. Greh se neha, zmaga nedolžnost. Gospodje in dame postanejo samci in samice, ki se srečava jo, razen v kratkih trenutkih, bsez vsakega zanimanja.« »Zadnjo besedo ima najmodernejša umetnost. Naj je dadaistična ali pa ekspresionistična, šušmarska ali pa genialna, vedno stremi za stanjem, ki je vladalo, preden so začeli ustvarjati sedanje forme. Zakaj ne? Prehodila bo vnovič stara pota do kulture, upajmo da z ono zavestjo izvirnosti, ki navdaja vsakogar v prvi ljubezni, in bo prišla najbrž kmalu do nove klasike. Zaenkrat pa je umetnost prenehala biti umetnost. Vrnila se je v naročje pramatere, odkoder se je izdiferenciralo vse stvarstvo. Prav vsled tega vpliva globoko in po vsi pravici. Tudi drevesne korenine so globlje kot krona. Nobena artikulirana govorica ne pove toliko kot prvo jecljanje. Zakaj! Ker se človeštvo še ni naučilo popolnoma govoriti. Odprta je torej tistemu, ki je sit dosedanjega ustvarjanja, še druga boljša pot kot »nazaj k naravi«. Opozoril bi le ljudi, ki jim niso neprijetna filozofska razmotrivanja, na sledeče: boj zoper konvencionalnost, temeljito zappčet in voden, ni ničesar drugega kot boj zoper vse, kar je rojeno iz duha sploh. To je dokazal boljševizem vsemu svetu, če gledamo s stališča narave, Brez zavednih in samovoljnih omejitev ni ljubezni, ne socialne izobrazbe niti umetnosti. Kant je pokazal, kakšna zamotana mreža pojmovnih odnosov je potrebna, da se rodi, kar imenujemo KOSTANJ: LESENI STROP, NOVEJŠI DEL (1725). znanstveni ljudje spoznanje. Živalski instinkt ne rabi takih posrednosti, za to pa je omejen in ne more imeti spoznanja v našem smislu. Iz vsake svobodne duševne konstrukcije nastane nova etaža nalik resničnosti in ni mogoče predvideti doklej gre ta razvoj. Ali ni ničesar vzvišenejšega kot ljubezen, ki jo poznamo doslej? Mistiki so slutili vzvi-šenejše stvari. Ali ni plemenitejše skupnosti kot so doslej uresničene? Utopistov ni manjkalo nikoli. Toda utopija v socialnem življenju pomeni navadno nekaj drugega kot pa enačba višje vrste v matematiki, poduhov-ljena oblika lepote v umetnosti. Uresničenje slednje je mogoče, naj bo že v praksi kakorkoli. Edino nujno je, da dana konstrukcija pogojev ne nasprotuje lastni možnosti. Vsled tega je, mimogrede rečeno, neizvedljiv dosedanji socializem. Toda narava sama nam ne stavlja nikakih mej, prav gotovo ne navzgor. Od svobodne volje je odvisno, da določi resničnosti take ali drugačne meje. Vsled lega je podiranje duhovnosti, ki se dandanes vrši na vseh poljih, strahotna zabloda. Damo je mogoče ponižati v ženščino, ljubezen spraviti iz sveta, umetnost oropati vseh njenih najvišjih sredstev, — toda za to ne bo življenje boljše, ampak ubornejše. Periodična obubožanja so sicer do gotove meje neizbežna. Toda razkroj ni nikoli ideal. Da iščejo ljudje 249 ideal v razkroju, naj se pojavlja v boljševizmu ali.modernih kopališčih ali izletnikih moderne baze ali pa v futuristični umetnosti, je tragikomična zmota našega časa.« 3. .:>>• -:. K-- . Primitivizem v najmodernejši umetnosti, ki ga omenja Kevserling, je sam na sebi propad umetnosti. Kajti umetnost nima namena poenostavljati življenja, njen namen je življenje napravi jati lepše in finejše. Primitivizem je dal priliko šarlatanstvu in nezmožnost^, da starše razkošatila v umetnosti. Če bi bil primitivizem sam na .sebi bistvo najmodernejše umetnosti, bi bila bodoča umetnost obsojena na smrt. Načelo ekspresionizma, da podaja duševna doživetja, gola in neizbrušena, pa je moralo privesti najprej do zanemarjanja in celo do zanikanja oblike. Toda gonilni motiv ekspresionizma je v bistvu obrat iz n a r a v e v č1 o v e k u, iz objektivnosti v notranjost. To pa je nov-vidik, ki odpira velike perspektive. Resnični ekspresionizem ne polaga več važnosti na način, na »kako«, ampak na »kaj«. Tale n t i mladega rodu hočejo nekaj izraziti, ne k a j-povedati,' gre jim le za vsebino, in sicer duhovno vsebino. So to še rudimenti, v njih je pa seme nove umetnosti. Med vrstami najmodernejših slik in tipov, ki odbijajo po zmedenih in neurejenih oblikah, iz blaziranega brbljanja in puhlega šušmarstva se pokažejo včasih stvari, ki naravnost presenečajo po veliki izvirnosti in sili notranje vsebine. Te pojave je najti v najmodernejših delih Francozov, Nemcev, Italijanov, Čehov in tudi pri nas v umetnosti »Kluba mladih«. Geslo l'art pour 1'art stopa v ozadje. # * * Velikih svetovnih dogodkov evropska duša še ni prebavila. Razkroj in kaos še ni končan. Ni pa dvoma, da bodo vse minule in sedanje strahote izzvale velik odpor evropske psihe, ki bo reagirala z veliko silo. Obsodila bo polpreteklost in sedanjost, obrnila se bo vsled tega logično od realnosti in iskala ravno nasprotnih ciljev kot dosedaj. Ves razvoj tehnike, niti radio niti kino ne bosta tega preprečila, ker je tehnika le sredstvo za udobnejše življenje, ne pa namen človekov. Nova umetnost še ni rojena. Balast in pleve morajo izginiti. Poleg nove vsebine mora priti tudi resnična forma. Smer gre v mistiko, pojavlja se duh gotike. Ko se bo izkristalizirala tudi še nova umetnostna oblika, bo vstala nova umetnost. Kajti umetnost je vedno harmonija vsebine in oblike. V novi umetnosti pa bo vsebina močnejša in elemen-tarnejša kot je bila v umetnosti, vsaj odkar je zatonil zadnji veliki slog, barok. Nastal bo nov izrazit slog in doba umetnosti, ki bo zopet prežela ljudske množice. Impresio- nizem ni mogel ustvariti novega sloga, ker je bil le detajl, le specializiranje, pa tudi realzem ne, ker je bil tudi predvsem tehnični problem. Za ustvaritev sloga je treba globokih duhovnih podlag, velikih in elementarnih gibalnih sil, ki se kažejo ravno v obračanju v abstraktnost. Nova umetnost, novi slog utegne postati večji kot prejšnji, ker bo teritorij in pogon silnejši — vsa Evropa —, ako ni zapad zapisan poginu. BELI KAMEN (WEISSENSTEIN): LESENI STROP, STAREJŠI DEL, DETAJL (L. 1725). UMETNIŠKE MOŽNOSTI KINA. FRAN JO ČIBEJ. Naše stališče napram kinu je navadno zelo enostavno. Na kratko ga obsodimo in njegove slabe strani porazdelimo v različne predalčke nravno slabega, verstvu sovražnega, vzgojno kvarnega, estetično in umetnostno brezpomembnega. S tem je zadeva rešena. Do edino pravega stališča napram kinu se ne povzpnemo: do živega, intuitivnega, ne deduktivnega vživetja v njegovo bistvo in v življenjsko silo, ki jo nosi v sebi. Rade volje priznam, da je v celoti vloga kina danes skoro izključno nekulturna. In nekulturi ne bomo nikoli priznavali pravice do obstoja. Tudi ni treba, da bi iskali kinu nepotrebnih novih prijateljev. Pač pa je nastala potreba, da izkažemo gotove umetniške možnosti, ki leže v kinu, in jih spra- 250