Poštnina plačam ▼
Cena 25.— lir
Spedlz. In abb. post. I. gr.
DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-S* Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta it. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorice štev. 9-18127
Leto IX. - Štev. 35
Trst - Gorica 2 septembra 1S55
Izhaja vsak petek
Volk dlako menja, čudi pa nikoli!
»Nasilnik je najnevarnejši, kadar se prilizuje«, pravi arabski pregovor. Ta pregovor ima danes, ko dežujejo iz Kremlja ljubeznivosti, miroljubnosti, sožitja in sploh vse zaloge lepega vedenja in človečanski1', čednosti, še prav poseben pomen in zapoveduje čim večjo previdnost in čuječnost. Izgleda, kakor da se je po nekem čudežu priklenjeni volčjuk čez noč spremenil v naj-krotkejšega priliznjenca, pekinezca.
Ze nekaj mesecev — posebno pa po končani ženevski konferenci — so v svetovnem tisku in tudi po pisarnah zahodne diplomacije na dnevnem redu vprašanja, ali je Kremelj v okviru sedanje pomirjevalne in koeksistenčne politike pripravljen, da zavrže svoj zunanjepolitični instrument »Komin-form«.
Ze pred ženevsko konferenco je zelo visoko taksirani indijski mini strski predsednik Nehru ob svojem obisku v Kremlju opozarjal Stalinove dediče na neobhodno potrebo takega ukrepa, če naj med narodi v resnici zavUida pomirje-nje. V Ženevi je predsednik Eisen-havoer postavil Bulganinu prav isto vpmšanje. Jasnega odgovora Sovjeti vsekakor niso dali. Ko je pred kratkim uradno glasilo jugoslovanskih komunistov »Borba« od novo-pridobljenih moskovskih tovarišev zahtevalo razpust Kominforma in postavitev neke nove internacionale v obliki mednarodne ljudske fronte ne samo komunistov, pač pa tudi socialistov Vzhoda (kjer jih dejansko sploh m) in Zahoda, so v Kremlju smatrali, da je prišel trenutek, da rodovednim spraševal-cem od Nehruja in Eisenhowerja pa vse do Tita odgovorijo jasno in nedvoumno. Sovjetski predsednik vlade, Bulganin, je na zadnji seji Vrhovnega sovjeta ugotovil, da sovjetska vlada v nobenem prime ru ne trpi, da bi se razpravljalo o delavnosti mednarodnega komuni/, ma.
V teh dneh pa je zahodna diplomacija dobila v roke moskovski dokument, ki Bulganinove besede pred Vrhovnim sovjetom postavlja v dejavnost: Kremelj je na urad-vem diplomatskem sektorju sicer pripravljen na pomirjenje, ni pa vsaj za sedaj voljan, da izroči rok svoj drugi instrument, s kate rim vsiljuje svojo voljo narodom sveta, Kominf orm. Ta dokument nosi podpis partijskega tajnika Hruščeva in je tajna okrožnica, namenjena komunističnim strankam na Zahodu. Z okrožnico predpisuje Hruščev posameznim centralnim komitejem politične smernice za bližnjo prihodnjost. To okrožnico so prejela komunistična središča v Parizu, Rimu, Stockholmu, Curihv. Bruslju, Hamburgu in na Dunaju V Rimu je KPI takoj po prejemu sklicala tajno konferenco KP.
Po britanskih diplomatskih virih vsebuje Hruščeva okrožnica osem strani dolgo povelje s naslednjimi direktivami: 1) V Evropi morajo komunistične stranke z vsemi sred stvi ustvarjati ozračje zmanjšanja napetosti in miru, dokler se v jav nem mnenju narodov Zahodne Ev rope ne utrdi zahteva za splošno razorožitev. 2) Evropi, vključno britanskemu otočju, pripada v bodoče vloga nevtralnega pasu med Združenimi državami in Sovjetijo 3) Da komunistične stranke ta cilj tudi dosežejo, je potrebno, da se med zahodnoevropskimi državami vzdržujejo vsakih notranjepolitičnih napadov in slehernih radikalnih bojnih sredstev. Pri tem pa se morajo z vsemi sredstvi truditi, da dosežejo sodelovanje z vsemi strankami in gibanji, ki so načelno za nevtralizacijo evropske celine.
Položaj v francoski Severni Afriki je že delj časa napet, toda pred zadnjo sqboto je prišlo do izbruha, kakršnega ni nihče zlepa pričakoval. Dns 20. avgusta, na obletnico odstavitve nekdanjega sultana Ben Jusufa, katerega so francoske oblasti poslale v. izgnanstvo in živi sedaj na Madagaskarju, je prišlo do demonstracij, pri katerih niso sfa natizirane množice poznale nobene mere. Ponekod so napadle policijske komisariate, postojanke republikanske garde, središč«, v katerih se zbirajo Evropejci. Dogaja li so se prizori, katere je težko o pisati. Število žrtev so po prvih dneh cenili na 1000 oseb, a so kasneje številko povečali na 1500, pri čemer pa še vedno niso bili upoštevani številni težki ranjenci in mrliči, ki so jih uporniki odvlekl-' seboj. Cenijo, da so uporniki doslej utrpeli 7200 izgub.
Francoske oblasti so seveda nastopile z vso strogostjo. S Francijo, v kateri so vpoklicali pod orožje celo nekaj civilistov, je bil vzpostavljen letalski most. Oboroženi oddelki so začeli obširne očiščevalne operacije, ki so bile izvajane '/ ognjem in mečem. Napram slabšo oboroženim upornikom so seveda uspeli, toda veliko se jih je skri'o težko dostopno notranjost Maroka in Alžira. Kakor v drugih podobnih primerih je tudi ,tu vprašanje, ali se mir sploh lahko doseže oboroženo silo ali ne tli prikrita žerjavica huje kot odkrit ogenj.
Konferenca v Aix Les Bains
Severnoafriške težave
Tega se je zavedala tudi francoska vlada, ki je zaradi ureditve maroškega vprašanja za ponedeljek 22. avgusta sklicala v znani zdra viliški kraj Aix Les Bains francosko - maroško konferenco, na kate ro so bile povabljene številne maroške osebnosti, med njimi paša iz Fe,za in rrarakeški. paša. Ze medtem ko so povabljenci potovali v Aix Les Baiins, pa so v Francijo prispele vesti o izgredih, iki so da leč zasenčili nemire in nasilja, ki so se zadnje mesece itak vrstila iz dneva v dan. Vprašanje je bilo, ali bo francoska vlada v takšnih okoliščinah sploh nadaljeval:, razgovo re. Francoski desničarji so obtože vali ministrskega predsednika Fau-ra, da razgovarja s predstavniki skrajnostnih skupin, ki so moralni in politični pobudniki fanatikov, ki so v Maroku in Al žiru morili Francoze. Protestirali so proti konferenci, ki se vrši medtem, ko v Ma roku teče kri. Umerjenejši krogi pa so se sklicevali n- primer Indoki-ne in kolonij drugih držav ter So zahtevali, da je treba iskati in najti sporazum, sicer bo sigurno pre-pozino, v kolikor ni to že danes Faure-u je treba priznati, da ni izgubil živcev ter je vkljub številnim napadom in posebno prve dni težkemu ozračju konferenco izpeljal do konca.
Razgovori v Aix Les Bains-u so ■bili zaključeni pretekli petek opolnoči. Kakor pravijo, so potekali v pomirjujočem tonu in je bilo na o-beh straneh opaziti pripravljenost na iskreno iskanje primerne rešitve, toda kaj je bilo pravzaprav sklenjeno, se do danes še ne ve. Predsednik francoske vlade se je v soboto popoldne vrnil v Pariz, kjer se je v nedeljo vršila vladna seja za strogo zaprtimi vrati, skozi katera ni prodrla nobena verodostojna tajnost, .razen te, da si ministri niso edini. Seja je trajala do pol dveh ponoči, nadaljevali pa so io v ponedeljek dopoldne, od 11. do 14. ure. Po seji je minister za afriške zadeve, July, izjavil, »da je vlada soglasna kar se tiče celotnosti problemov, ki so nastali pri razgovorih in da bo zastavila vse svoje sile, da izvede svoj načrt do določenega roka.« Glede načrta sa mega pa ni izdal nobenih podrobnosti.
st a vniško vlado, v kateri naj bodo piedstavniki demokratične stranke n Istiklala ter nekatere neodvisni1; osebnosti. Ta vlada naj bi se pogajala s Francozi za ukinitev pogod be o protektoratu iz leta 1912 in za postavitev francosko - maroških odnosov na nove temelje, pri čemer naj bi bili zaščiteni tako interesi domačega prebivalstva, kakor Francozov. Poleg tega naj bi vlada izvedla demokratizacijo maroških jav nih ustanov in dala državi obliko ustavne monarhije.
Kaj pa Alžir?
Kakor poročajo je prav o teh vprašanjih prišlo na seja do ostrih nesoglasij med francoskimi ministri. Nekateri člani Faureove vh-de so namreč proti temu, da bi sultana. katerega so Francozi sami postavili, tudi Francozi odstavili.
Glede odstavitve Ben Arafi-se zadeva zapleta tudi v toliko, ker protestira proti njej marake-ški paša El Glaui. ki je glavni francoski zaveznik v Severni Afriki. Marakeški paša pravi, da so sultana izvolili paše, kidi in ulemi in da se ga ne more odstaviti, ker bi to nasprotovalo islamskim predpisom in izročilu ter bi kršilo pogodbo o protektoratu.
Faureu je zaenkrat uspelo, da se ie izogni! krizi francoske vlade, toda kako mu bo uspelo rešiti ta gordijski vozel, bo moral šele po-kazeti. Zaenkrat pravijo, da je v toliko popustil desnici, de je žrtvoval sedanjega francoskega generalnega rezidenta v Maroku, Grand-vala, kateremu očitajo, da je preveč popustljiv do domačega prebivalstva in preveč strog do tamkejš njih francoskih posestnikov. Zamenjal ga je z Boyer de la Tour. dosedanjim gen. rezidentom v Tunisu.
Vsekakor pa bi bil z rešitvijo maroškega vprašanje rešen samo en del tamkajšnjih problemov. V
soboto 20. avgusta ni prišlo namreč do uporov sam« v Maroku, ki je protektorat-, temveč tudi v Alži ru, ki je po svoji upravni in u-stavni 'ureditvi del francoskega matičnega ozemlja kot takšnega. Alžir je namreč eden izmed francoskih departmentov in ima kot tak svoje poslance in senatorje v pariškem parlamentu. Upor v tej pokrajin' pomeni, da njeno prebivalstvo ne mara več živeti v okviru. Francije. To velja sicer samo za Arabce ir. Berberce. toda ti imajo večino. Rešitev tamkajšnjega položaja je ge veliko težja in zahteva od Fran-bije še večje žrtve. Tamkajšnji A-rabci in njihovi glasniki v tujini, pa sploh ves v Arabski ligi organizirani arabski svet, z Egiptom in drugimi državami na čelu, so jasno izjavili, da zahtevajo, maj Francija dvigne roke od severnoafriške zemlje, da hočejo tamkajšnja ljudstva živeti samostojno in neodvisno državno življenje.
Da vse te nemire podpihujejo razne struje in sile, katerim ni do tega, da bi na Zahodu in tudi v Franciji vladal red in mir, je več kot jasino. Francozi imajo deloma prav, ko trdijo, da je prišla pobuda za vse, kar se dogaja v Severni Afriki, iz tujine. Toda s tem še ni zanikano, da so v Severni Afriki ugodna tla. da je primerno ozračje, v katerem je ta pobuda lahiko pognala korenine in rodila sad, kakršnega ie svet videl v umorih, požigih in demonstracijah 20. julija Francija, ki je v Severni Afriki izvršila zgodovinsko kulturno poslanstvo, katerega ji priznava vsakdo, ki je kdaj videi, kako so pod njeno upravo zacvetele te nekdaj zapuščene pokrajine, bo samo izpolnila svojo nalogo in bo ostala zvesta svoji tradiciji, če bo s svojo uvidevnostjo in modrostjo prispevala, da se tamkajšnje ozračje razčisti in pomiri, da ne bodo v h jem več mogle kliti nezdrave i,n prevratniške klice.
„S O ZI T JE“
in sovjetske priprežnice
Atomski razgovori v Ženevi «o komunističnemu tisku zopet odprli vse zapornice. Propagandni izpuhi piskajo in cvrčijo od resolucije CK KPI preko »L' Unita« in ost i-Lih partijskih zvočnikov do samega glasila KP TO, ki nosi ime »Delo« prav zaradi propagandnega dela. ki g* opravlja za račun sovjetske zunanje politike. Trenutno je na vrsti »sožitje med narodi«, ali po Titovem, kateremu prav tako pri jajo tujke kot uniforme in kolajne, »aktivna koeksistenca« Ta je biila verjetno uvod za' povratek izgubljenega sina v naročje prečiščenega komunizma, saj se je rodila ob botrovanju Nehruje že dolgo pred beograjsko Canosso.
Ce bi svetovna zigodovina potekala po časovnih zapovrstnostih in po doslednostih »sožitja med narodi«, potem ibi morali postaviti na dnevni red mednarodnih konferenc najprej vprašanje držav, ki živijo pod oblastjo .Sovjetije, čeravno se uradno imenujejo neodvisne. Samo na ta način bi bilo mogoče govoriti o resni in odkritosrčni pobud: sožitja med narodi. Na žalost pa temu ni tako.
Predsednik Eisenhower je na ženevski konferenci sicer postavil vprašanje evropskih priprežnic So-vjetije na razgovor, istočasno pa. je tudi pristal na odložitev tega razpravljanja za nedoločen čas. Vsemu svetu pa ie dobro znano, da so hladno vojno sprožili Sovjeti prav v trenutku, ko s® vistousmeriJ j vzhodno- in srednjeevropske države pod komunistično taktirko Kremlja.
Ce Sovjeti iskreno želijo, da zamenjajo hladno vojno komunistične iznajdbe, ki so se je očitno naveličali, z novo taktiko »sožitja med na.rodi«. potem fco treba najprej popolnoma' preurediti vpraša-
Prosto zahodno gospodarstvo in homunistično načrtooanie
Diplomatski opazovalci pa so kljub termi mnenja, da se bo Moskva v doglednem času le distancirala od komunistične internacionale v okviru učinkovite propagandistične delavnosti ali celo razpustila Kominform. V takem slučaju pa je prav tako gotovo, da se ne bo odpovedala vodilni vlogi komunističnih strank. Spomniti se je treba, da tudi v letih 1945 in 1949 u-radno ni obstojala nikaka komuni stična internacionala in da so se prav v lem razdobju komunistične partije v Vzhodni Evropi in Jugo slaviji od Poljske do Albanije po nekem naravnost vzornem enotnem načrtu Kremlja polastile oblasti.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Predlogi
Glede tega smo torej še vedno navezani na govorice. Vztrajno se zatrjuje, da predvideva francoski načrt za pomiritev v Maroku umik sedanjega Ben Arafa (katerega s<. postavili Francozom inaklonjeni domači veljaki z marakeškim pasom na čelu lani po odstranitvi Ben Jusufa). Sultana bi začasno nadomestil prestolni svet, ki bi imel nalogo razpravljati'in izvajati napovedane reforme. Kakšne so približ no reforme, ki jih zahtevajo maro-š.ke stranke, pa nam kaže n. pr predlog neodvisne maroške strah-ke, ki je zahtevala: odstavitev sultana Ben Arafa; bivši sultan Ben Jusuf naj bi prišel z Madagaskar' ja v Francijo: ustanovi naj se pre stolni svet; sestavi naj se pred
Ko je vojne leta 1945 končala, je bila vsa Nemčija razdeljena na štiri okupacijska področja, pri čemer si je Sovjetska zveza prilastila levji del z okoli 18 milijonov prebivalstva (Vzhodna Nemčije), medtem ko je bila ostala Nemčiji' z okoli 40 milijoni ljudi okupiran'-) od Anglije, Amerike in Francije. Vsa nemška industrija, posebno industrija središča v Posarju in Porurju so bila uničena. Zavezniki, zlasti Sovjeti, so pričeli demonti rati tovarne, ki niso bile porušene, in odvažati material, kot vojni plen. v Rusijo. Vsa Nemčija je bila na tleh, poražena in ‘razbita, a praznimi blagajnami im bankami, z milijoni beguncev is vzhodne Prusije, Pomorjanskega in Slezije, ki so bile priklopljene k Poljski. Lakota, pomanjkanje in beda, ki si jih more predstavljati samo kdor jih je sam doživel po tako dolgi, strašni vojni, so bile posledica nacistične megalomanije.
Danes, po desetih letih, je Nemčija razdeljena v dve popolnoms ločeni upravni ozemlji. Poljedelski vzhodni Nemčiji, ki je dajala zahodni Nemčiji v normalnih časih hrano in živež iz svojih bogatih ravnin, ’e bil od sovjetskih o-kupacijskih oblasti vsiljen komunistični irežim a. vsemi njegovimi posledicami, k>' so narn že poznane !t Jugoslavije, Češkoslovaške, Ogrske, im vso vladno oblast je dobila komunistična stranka ki si je nadela zaradi lepšega naslov: Enotni socialistična stranka Nemčije. V zahodni Nemčiji, ki obsega 11 avtonomnih zveznih držav in ki ima danes z zapadnim delom Berlina 52 milijonov prebivalcev, je ljudstvo deležno demokratskih svobo ščin in demokratske uprave.
Vsaka od teh dveh upravnih e-not ima svoj lasten denar z denarno enoto nemško marko. Ali medtem ko se je merka v Zahodni Nemčiji tako učvrstila, da je postala ena najbolj stalnih draigih va lut sveta (1 marka velja okoli 150 lir), je vzhodnonemška marke zaostale za zahodino in predstavlja danes komaj eno petino vrednosti zahodne marke (okoli 30 lir).
Zahodnonemški gospodarski preporod je začel 1. 1948. ko je finančni minister dr. Schaerf izvedel nemško valutarno preosnovo.
Industrijski proizvodi Zahodne Nemčije so znašali leta 1938 le 63
odstotkov od industrijske produkcije pred vojno, leta 1936; letos maja je pa ta proizvodnja dosegla fe 208 odstotkov. Zahodna Nemčija je izvozila leta 1949 za 4,1 milijarde mark blaga, leta 1954 pa že za 22 milijard mark ali za 3300 milijard lir. Leta 1948 je bilo zaposlenih 13 5 milijonov delavcev, in leta 1954, koncem junija, pa 18 milijonov. Brezposelnih je bilo 650.499, to je 4 odstotke. Povprečna delavčeva plača je znašala I. 1948 1,10 marke na uro, leta 1954 pa že 2,01 pri tem pa so ostale cene potreb ščin skoro nespremenjene. L. 1953 je imela Zahodna Nemčija trikrat več vozil kot leta 1936, od tega 3 milijone motornih koles; delavci in nameščenci so imeli od tega' 1,4 milijona motornih koles in 145.000 avtomobilov. Leta 1949 je bilo plačano z.a socialna zevarovenja 11,5 milijonov mark, leta 1953 pa 21,9 milijonov.
Zahodna Nemčija je zgradila po vojni dva milijona in pol stanovanj in je sprejela preko 10 milijonov beguncev, od teh 2,2 milijona samo iz sovjetskega področja.
Današnji gospodarsko - finančni položaj Zahodne Nemčije se odraža najbolj v prebitku na plačanih davkih nasproti proračunom davkov za' leto 1955. Ta prebitek zna ša za prvo polovico 1955 nič mernj kot 1670 milijonov mark. enako 250,5 milijard lir.
In življenje — po mestih in vaseh — je najcenejše od vseh dežel Srednje Evrope.
Tako stoji danes Zahodna Nemčija pred svetom, izvzermši Združene države Amerike, kot gospodarsko in finančno najmočnejše država, kljub ruševinam, okupaciji in drugim posledicam izgubljene vojne.
Vse drugačno je gospodarsko stanje v Vzhodni Nemčiji. Samo bežno potovanje po tej deželi ti pokaže njeno bedo. Razbita stekla ne železniških vozovih, ijesnaga. mi-zerno oblečeno prebivalstvo. Ob devetih zvečer že vsi lokali prazn\ na pol temne ulice. Se danes dobiva prebivalstvo Vzhodne Nemčija živila na nakaznice, kot sledkor, mast, maslo, kavo, čaj. Vsafca oseba dobi na teden 1 dkg maščob po normalni ceni, in če more nekdo plačati visoke cene, lahko si nakupi blaga pri HO (Handelsorganisi-
tion), v državnih prostih trgovinah, kjer plača tri do petkratne ce ne. Zato večni beg iz Vzhodne Nemčije, po 500 ljudi na dan, v Zahodno Nemčijo, tako da je d danes zbežalo 2,2 milijona oseb, to je deveti del prebivalstva, ki ga je sovjetska cona imela 1946. leta. To so dejstva, ki zgovorno dokazujejo kako ljudstvo živi pod komunistič nim režimom Vzhodne Nemčije in kako živi pod demokratskim režimom Zahodne Nemčije.
Vzhodna Nemčija s svojim načrtnim gospodarstvom je vkljub svo jim ogromnim bogastvom zemlje zaostala za Zahodno Nemčijo, tako da ni mogoča prispodoba med živ ljenjem enega in drugega področ ja. In kje je temu vzrok? Vzrok je v razliki med svobodnim gospodar stvom demokratičnega gospodarske ga reda in nad načrtnim gospodarstvom komunističnih držav, ki fobija v človeku vsako podjetnost in zasebno iniciativo. V, Zahodni Nem čiji človek s svojim delom ni bi vključen v »načrt«, ampak je ohra nil y svobodnem gospodarstvu mož nost za neoviran o tvorbo novih do brin. In gospodarska svoboda dajala ljudem vzpodbudo za novf ideje, nove tvorbe, nove veje gospodarstva.
Primer Zahodne in Vzhodne Nem' čije nam nudi neovrgljiv dokafc ogromni prednosti svobodnega go spoderstva s privatno iniciativo po' edinca nasproti načrtnemu gospodarstvu v komunističnih državah.
Videmski sporazum u delu
Italijanske oblasti so do pretekle srede izročile jugoslovanskim obla stem že veliko prepustnic, ki bi jih morale jugoslovanske oblasti v ro ku 8 dni vrniti potrjene, t. j. vidi rane, ali pa zavrnjene.
Ce bo Jugoslavija spoštovala rok predviden za vidiranje, potem b! morali prve prepustnice vrniti !n izročiti interesentom še pred prvim potovanjem pomika »Monfal-cone«, ki bo vozil na novih progi'h Trst - Umag in Trst - Novigrad.
V zvezi z videmskim sporazumom je treba pripomniti, da bi morali do 20. septembra sklicati mešano komisijo, ki je pristojna za tolmačenje sporazuma in za od ločanje v primeru morebitnih sporov.
nje zasužnjenja evropskih sovjetskih priprežnic. Izgleda pa, da se Zahod tega vprašanja otepa. V .resnici je ta zadeva teoretično bolj zapletena in nedognana kot samo nemško vprašanje. Vprašanje priprežnic kaže v svojih glavnih obrisih najmanj tri podobe.
Z DE2JA POD KAP
Za javno mnenje svobodnega sve izgleda vprašanje zelo preprosto. Poljska in Češkoslovaška (Jugoslavije nepristransko trenutno še ni mogoče prištevati med sovjetske priprežnice) sta bili zahodni zaveznici že ob samem začetku sovražnosti. Tudi takrat, ko sta si Hitle'-Stalin vzajemno trgala skupni plen poljske republike. Madžarska, Romunija, Bolgarija in Albanija so se v teku vojne preobrazile iz Hitlerjevih zaveznic v Stalinove pomočnice. Zahod je vodil zadnjo vojno s ciljem, da osvobodi ve; svet. Danes, deset let po končan' zmagoviti vojni, pa razsaja v vseh teh državah diktatura najslabše vrste. Zunanjo politiko teh držav pa vodi in usmerja tuja velesila. Zahodno javno mnenje, razen nekaj plačancev v .tuji službi nenehno zahteva osvoboditev teh držav smatra zaključek hladne vojne, ki ne bi bil obenem tudi zaključek diktatur in suženjstva sovjetskih priprežnic, kot kapitulacijo Zahoda nasproti diktatorskemu Vzhodu.
Vzhod in * njim komunistični in s&potniški navijači pa zanikajo obstoj kakega nasilja ned priprežni-cami in smatrajo za povsem- naravno, da so Sovjeti »osvobojenim narodom« zamenjali fašistične prisilne jopiče s komunističnimi, oziroma, da so tudi svobodnim Cehom in Poljakom ukrojili prisilni jopič, kakršnega nosijo sami. Tako so te države prišle z dežja pod kap.
»VPLIVNOSTNA PODROČJA«
IN (PRISEGE Se bolj zamotana postane zadeva, če jo obravnavamo s stališča stvarne politike. Današnja politična stvarnost je praktično taka, da si zavezniki Vzhoda in Zahoda delijo med seboj evropski in azijski svet.
V prejšnjih čes.ih so tako delitev imenovali »vplivnostna področja«. Današnji diplomatski jezik tega izrazoslovja uradno sicer ne uporabijo, vendar razkrivajo vsi mednarodni dogovori obstoji in težnje po taki delitvi sveta, ki je tudi Jugoslavijo podvrgla komunistični diktaturi. Brez obstoja »vplivnost-nih področij« bi bil Tito še danes ključavničar, Rankovič pa šurna-diijski krojač....
Kljub temu, da vsi tajni dogovori še niso zagledali luč sveta, ie jasno, da prepustitev vzhodno- in srednjeevropskih držav sovjetskemu vplivnostnemu področju ni potekala brez določenih obveznih zagotovil Kremlja. V zadnjem obdobju vojne so odgovorni sovjetski državniki svečano (izjavljali, da na »osvobojenih« in zasedenih ozemljih ne bodo spreminjali političnega, gospodarskega in družbenega reda. Tudi Tito je bil. s podobnimi prisegami v tistih časih izredno radodaren. Z drugimi besedami: svečeno so obljubljali, da ne bodo uvajali komunističnih strahovlad. V samem začetku so se komunisti taga vsaj na videz držali, da bi ?-meh odprta vrata za. nadaljnja o-svajanja proti Zahodu. Celo kralje so za nekaj časa obdržali.
Po komunističnih moralnih nače lih pa' so vse prisege in zagotovila enostavno pogoltnili in zrežirali državne udare drugega za drugim v vseh današnjih priprežnicah in s silo postavljali komunistične diktature. Prav tako je postopal Tito. Da- pomenijo te komunistične krive prisege napoved hladne vojne, tega so se v Kremlju prav dobro zavedali.
Kaj je nagnalo Staline do takega besedolomstva? Gola oblastnost in splošna ofenziva za dosego svetovne revolucije, to so bile pač pomirjevalne injekcije za kremeljsk«* plačance na Zahodu. Resnična, pogonska sila takega ravnanja pa je bil strah in nezaupanje do zahodnega sveta. Ta politika je neokrnjena dediščina carske Rusije in sega še v dobo Petre Velikega. V zadnji vojni je nezaupanje do an-gloameriškega sveta naraslo v brezmejnost. Ameriški način življenja je s svojo življenjskostjo, ki se je uveljavila posebno v neomejeni vojni zmogljivosti, grozil, da. potolče in uniči vse obljube in utvare o komunističnem raju na svetu. (Nadaljevanje na 2. strani)
VESTI z GORIŠKEGA
99
Popolna suoboda Slooeiceo
Prof. Diego De Castro nesramno potvarja resnico in dejansko stanje
ze um je v listu zast_ciai arzav-m kongres ustanove »Dante Air ghie-ri« in znani prot. Diego De Castro je takole votvarjat .resnico,.kar se tiče. -Slovencev v. Italiji:
»V dolir.an rek Rezije, Tera in Nadiže ne o.bstoja kaka resnična in prava manjšina, beneških Slovencev, kajti kot manjšino moramo razumeti več ali manj organizirane skupine, ki naj' imajo tud: skupno prepričanje, da so odcep Ijeni od naroda, ki govore njihov jezik in ki se mu želijo zopet pri družiti.
:Na Goriškem pa živi 8,08 odstotkov Slovencev na 136.000 enot vsega prebivalstva, je povedal .prof. De Castro. Teh 8,08 odstotkov Slovencev, trdi prof. De Castro, uživa prav vise pravice. Ih vendar se go riška slovenska manjšina, čeravno majhna in popolnoma svobodna, vznemirja. Slovenski jezik se svobodno rabi v -vseh svojih odnosih in ga, razen redkih izjem, nihče od italijanske strani ne ovira. V maloštevilnih občinah,, kjer v nek: Slovenci žive, je dvojezičnost vpeljana v vseh javnih- uradih ter javnih spisih.«
Človek ne ve, ko to bere, ali sanja ali pa da ima opraviti s prepričanim potvarjalcem resnice! Saj je vendar že vrabcem na streh1 znano, da nimamo Slovenci v Italiji, niti na Goriškem, absolutno nobene pravice posluževati se svojega materinega jezika v odnosih z bilo katerim javnim uradom, bodisi tudi z uradi slovenskih občin. Priznamo, da smejo slovenske stranke v, slovenskih občinah le govoriti slovenski, če naletijo na u-
„S0ZIT J E“
(Konec s J. strani)
Druga sestavina boljševiškega, strahu so fiksne ideje po varnostnem pasu samega komunističnega carstva. Ce pride do tretje svetovne vojne — tako je razmišljal Kremelj — potem naj se krvavi ples odigra, na sovjetskih odbijačih, na ozemljih priprežnic.
KDOR JE DEJAL A,
NAJ RECE SE B
Politične stvarnosti pa so danes spremenjene. Stalina ni več. Ce izgine z njim tudi- nezaupanje in se ustvari ustroj skupne varnosti, potem pač ni za Kremelj prav nobene potrebe po prostornih odbijačih. Tehnični napredek v iSovjetiji, proizvodnja atomskih in vodikovih bomb, uspehi sovjetskega letalstva, vse to bi verjetno moralo pregnati strah. Gospodarsko izmozgevanje pripr-ežniških držav tudi ne vzbuja več boljševiških apetitov. Vse to u-stvarja ozračje, v katerem b,i bilo mogoče razpravljati o usodi priprežniških držav.
Stalinovi dediči so pred in med ženevsko konferenco nakazali svojo pripravljenost, da vzhodnonemško lutkovno vlado zavržejo v ropotarnico za plačilo vsenemške nevtralnosti. Zato bi jim celotna likvidacija priprežnic ne povzročala nepremostljivih težav.
Na žalost je vse to teorija. V praksi so rešitve še bolj zapletene Mednarodnopravno ,se pojavljajo težave, ki tudi pri boljši volji Stalinovih dedičev niso tako lahko premostljive. Prav zato se državniki, tako krčevito otepajo tega vprašanja. Po mednarodnem' pravu so vse te države priprežnice suverene države in vzdržujejo tako z Vzhodom, kakor z Zahodom »redne« diplomatske stike. Poljska in Češkoslovaška sta celo članici O Z. N. Po mednarodnopravnih načelih ne moreta niti Sovjetija, niti Združene države voditi pogajanj glede usode teh držav, če mečeta kršiti načel mednarodnega prava. Kako naj neki formalno neodvisni vladi neka druga vlada stavi predlog, naj' ta vlada sama sebe odžaga?...
Tako o tem upravičeno sodij r pravniki mednarodnih zadev. Tu pa je še mednarodni komunizem. Ta je postavljal diktature in njegova dolžnost je — če iskreno misli & svojim »sožitjem med narodi« — da te diktature tudi zavrže,. Ze Hruščev sam je v Beogradu razumel, da nosi s seboj dva obraza: obraz KP in obraz zastopnika Sovjetske zveze. Po diplomatski poti je »žaganje« morda težavno, po partijski pa je mogoče z lahkoto polnojarmenika. Izgovorov tudi dialektika ne bi mogla iztisniti. Sožitje, pa ostaja gola propagandna fraza vse dokler bo Sovjetija s silo usmerjala in vodila notranje in izunenje življenje svojih priprežnic, in vse dokler načelo sožitja ne zniža oblastnosti neznatne manjšine na enakopravno raven vseh državljanov.
radnike, ki slovenščino obvladajo. Toda z italijanskimi uradniki slovenščine ne morejo in ne smejo govoriti. Slovenske vloge na javne urade so sploh vse prepovedane in tako se v nobeni občini na Gori škem me smejo sestavljati dvojezične listine!
Slovenski jezik je po zakonu prepovedan
Kar se pa orožnikov, financar jev, pošte in drugih javnih uradov tiče, je občevanje z njimi v slovenski materinščini strogo prepovedano. Člena 122 civilnega in 137 kazenskega postopnega zakonika predpisujeta, da se na sodniji mora rabiti le italijanski jezik ter da se u-piranje temu predpisu od strani poznavalcev italijanščine kaznuje z denarno globo!
To pomeni, gospod prof. De Castro, da je slovenščina po zakonu prepovedana in ne popolnoma svobodna, kot vi morda v slabi veri trdite!
Da gre verjetno za slabo vero. priča že samo dejstvo, da je prof. De Castro pred nedavnim predlo j^il vladi celo osnutek deželnega statuta s točno določeno pravico dvojezičnosti, ker je dobro vedel, da te pravice Slovenci v Italiji nimamo.
Ali pa prof. De Castro me pozna krčevitega upiranja goriškega župana vsaki zahtevi slovenskih izvoljenih zastopnikov, da se na občinskih sejah prosto poslužijo svojega jezika? Ali prof. De Castro no ve, da je prepovedano dajati slovenskim rojenčkom slovansko ime?
Ali ta prof. De Castro ne ve, da je celo slovenskim nabornikom' prepovedano nositi slovenske napise in prepevati slovenske pesmi, kot je pokazal in dokazal naval na do-berdobske slovenske nabornike v Tržiču?
Mar misli prof. De Castro, da bo prosto razširjal v -svet potvorbe resnice, ki je za nas Slovence v Italiji, kar se tega tiče, ena sama bridka Kalvarija, saj gredo nestrp rneži celo tako daleč, da ne trpijo slovenske besede miti ob pogrebnih svečanostih v cerkvi, to je v božjem hramu!
Francozi v dolini Aosta in med Nemci ,na Južnem Tirolskem ter Ladinci na Tridentinskem kako i-redentistdčno gibanje, da jih je Italija jezikovno zaščitila? Nam kaj takega ni znano, in menimo, da tako gibanje tam ne obstoja! Ce pa obstoja, potem naj Italija zaščiti še nas, o katerih prof. De Castro trdi, da smo iredentisti! Naj obrača in suka vprašanje naše zaščite kakor že hoče, povsod naleti prof. De Castro na argumente, ki priča-.o za .nas!
Kaj če bi Slovenci tožili državo
Ko 'so leta 1943 Mussolinija inter hirali in so ga njegovi vneti pri staši in prijatelji iskali, da bi ga rešili, je policija prijela "in za tri dni pridržala nekaj članov družine iPetacci, nato pa jih zopet izpustila. Sumila' je namreč, da so v zvezi z iskalci Mussolinija!
Zdaj so ti Petaccijevi tožili državo, in sicer notranje ministrstvo za odškodnino za takratni policijski ukrep, to je za tri dni pridržanja. Sodišče je ravnanje policije spoznalo za zakonito in Petaccijevi!) tožbo zavrnilo.
Nedvomno pa je. da je italijan ska policija ves čas fašizma surovo in brez upravičenega' zakonitega razloga Slovence in Hrvate, italijanske državljane, preganjala, zapirala in internirala. Da ne govorimo o krivičnih obsodbah na dolga leta zapora in celo na smrt.
Kaj če bi vsi prizadeti Slovenci in Hrvatje tožili državo za odškodnino? Morda bi se le izplačalo poizkusiti!...
Slovenski grobovi
v občini ilrezzo
Gospa Ivanka, omožena Fioretti, doma iz Ljubljane in jjoročena v Arezzo, nam je prijazno sporočila, da je na tamkajšnjem pokopališču odkrila sledeče slovenske grobove: Novak Franc iz Novega mesta, u-mrl 7. julija- 1943; 2ibert Jože iz Ljubljane, umri 5. jan. 1943; Graben Jakob iz Ljubljane, umrl 5. jan. 1943; Meden Ivan iz Ljubljane, umrl 2. jan. 1943: Bohinc Boris iz Ljubljene, umrl 25. okt. 1942; Jurca Roman iz Ljubljane, umrl 24. nov. 1942 in Mele Ludvik iz Podgore, umrl 19. dec. 1942.
Gospa Ivanka Fioretti, soproga g., polkovnika Fi-orettija, ki je dolgo let služboval na Reki in si tam pridobil naklonjenost ljudstva, o-skrbuje gori navedena grobišče- naših bratov, objokovaje izgubo svojih dveh sinov: Gianfranca, umrlega v internaciji v Nemčiji in Man-lia, padlega pri Montecassinu.
Dobri gospe se za oskrbo slovenskih grobov v Arezz-u lepo zahvaljujemo in ji. za težko izgubo njenih dveh sinov izrekamo sočustvovanje.
SenatorjeMa neskladnost
Republika mora zaščititi jezikovne manjšine
In končno še to: ni iredentistična želja ali težnja tista, ki daje pravico do spoštovanja jezika- neke manjšine, kot se iz prof. De Castrovih besed razume, ko trd-i, da moramo kot manjšino pojmovati le organizirane skupine prebivalcev, odtrganih od svojega -naroda in v katerega sklop se želijo povrniti!
Ne, gospod profesor De Castro, ta vaša morda zopet v slabi veri iz trte izvita teze ne more držati!
Jezik je -tisti, -ki prvi narode o-značuj-e in razlikuje. In kakor narode, tako tudi narodne manjšine! Pri tem tolmačenju nam proti vam hiti na pomoč šesti člen same italijanske ustave, ki narekuje republiki, da mora s posebnimi določi': zakona ščititi jezikovne manjšine in -kaj drugega! Ali pa obs-toja med
Prepustnice za prehod čez mejo
Izven goriš-ke so vse druge občine naše province pristojne sprejemati prošnje za potovanje v desetkilometrski pas oirstran meje. Prebivalci goriš-ke občine pa so dolžni predložiti prošnjo na kvesturo.
Prošnjo je vložiti na posebni tiskovini, ki jo je dobiti v goriških knjigarnah in stane kakih deset lir.
Do sedaj so predložili že nad 2000 prošenj. Napovedujejo tudi, da bo med Fernetiči in Belo pečjo o-krog 30 blokov.
-Podrobnosti pa bodo določili na uradnem sestanku.
„Izdajalci domovine"
»Messaggero Veneto« od 27. avgusta ponovno trdi, da so bili pripadniki »Beneške čete« izdajalci domovine, Italije namreč! In to kljub jasnim in neizpodbitnim dokazom, da je šlo za redno partizansko četo, ki se je na strani zaveznikov borila za skupno zavezniško stvar!
Niti z enim samim dokazom ne more »Messaggero Ve-neto« te svoje trditve podpreti, in tudi obtožnica je tako sestavljena, kot so nekoč bile sestavljene zloglasne obtožnice faš-istovskega posebnega sodišča za obrambo države. Te obtožnice so namreč svoje vrste, ker samo obdolžujejo in ničesar ne dokažejo-, kot je dolži--h sodnika-, ki moia cotožtn.i:	.	/	dokazati.
Te sodbe pa pravijo: tega zločina te obdolžujem, dokaži ti, obtoženec, da si nedolžen!
Diši pač prav po sodnem pošto panju, ki je veljalo v Benetkah, kjer je neznanec vrgel v posebno nablraln-ioo -tajnih ovadb listič, da je ta in ta nekaj zagrešil, pa ga je policija prijela. »Modri« sodniki pa •so ga na podlagi lističa obsodili'
Pravzaprav je »Messaggerov« klic po izdajstvu že v naslovu zgrešen,1 kajti -Slovenci v Italiji, kakor nas preganjajo, ne moremo trditi, da je -to naša domovina, ampak samo država, v kateri kot avtohtono prebivalstvo živimo!
Domovina- je tista, ki svojim sl novom nudi vse pravice in jih pred vsako nevarnostjo in nesrečo ščiti ter ne dovoli, da se raznarodujejo, alias da se nad njimi ne uganja zločin -rodomora!
Prav beneški, Slovenci pa se že od leta 1866 dalje brezobzirno raznarodujejo.
»Gazzettino« in »Mes-sa-ggero Veneto« od 27. avgusta sta ^natisnila členek, -ki ga je v zvezi z videmskim sporazumom za obmejni promet -senator Tessitori objavil- v listu »II Friuli« in v katerem 'trdi. da so Furlani- živeli s svojimi sosedi Slovenci vedno v dobrih in odkritosrčnih odnosih ter da so s 'Slovenci -skozi veke ravnali jpošte-no in »njih običaje vedno spošto vali«. Nato pa senator Tessitori izlije precej žolče na račun sosedov, katere obdolžuje, da nameravajo podjarmiti »italijansko zemljo in ljudstva-«, in da skušajo širiti med ljudstvom italijanskih -dolin ideološko blago nekega komunizma, katerega protiitalijanski in prot-ikr-ščanski značaj nobena maska ne more skriti.
iZ bolj jasnimi besedami je senator Tessitori trdil sledeče: da je I-tolija ravnala s Slovenci vedno pošteno: da spoštuje njihove običaje; da se med Slovenci v Iital-iji (tra le genti delle nostre valfi confina-rie) ne sme širiti sl-ovenske narodne zavednosti, ker to pomeni le širjenje komunizma- in brezbožni-štva; -da sosedje Jugoslovani gojijo pohlep po italijanski zemlji in -so odpeljali na .stotine najboljših -go riških sinov! Trdi tudi, da je tudi
Vrednost svobode
C-lovek je navajen, da stvari, ki jih ima in uživa, smatra' kot samo po sebi umevne ter njihovo resnično vrednost podcenjuje. To pa spozna šele, ko jih je izgubil.
Naj-bolj pogos-tokrat se te resnice zavemo pri zdravju. Dokler je človek zdrav, se ne pazi, se lahkomiselno -izpostavlja nevarnosti ali pa preobremenjuje -svoje telesne sile z delom, včasih pa jih trati celo za brezmiselne zabave.
Sele ko zboli, se zave, kaj- je izgubil, in potem je pripravljen -storiti vse, da -bi si zdravje, -ki je ena izmed naj-večjih. življenjskih dobrin, zopet pridobil nazaj.
Druga taka dobrina je svoboda. Danes jo vsi imamo in jo uživamo po mili volji. Poročila o pomanjkanju svobode drugod nas navdajajo s sočutjem ali ogorčenjem, pa oboje ostane le .bolj na površin’', kajti človek č-uti. živo le to, kair poizkusi na lastni koži.
Tako teče naše življenje naprej. Le malokdo se poglobi v razmišljanje o vrednosti tega, kar ima, ker vsi hočemo imeti več.
A. potrebno je, da o tem razmišljamo, še bolj pa je jootrebno, da svobodo, ta največji božji dar. pravilno .uporabljamo.
Zadnje novice o povratku vojnih ujetnikov iz Sovjetske zveze, o povratku ameriških letalcev -s Kitajske bi na-s naj opozorile na to, da mi imamo nekaj-, kar je marsikomu drugod odvzeto.
Ljudje, ki so izgubili svobodo, storijo tudi vse, da jo zado-bijo nazaj. Posebno med vojno so mnogi stavili na kocko celo svoje življenje, da se osvobodijo.
In če bi mi iste napore usmerili zato, da -svobodo prav uporabljamo, bi -bilo ma svetu marsikaj lepše in boljše.
(Iz »Koroške kronike«.)
Zahaj črtajo iz volilnih imenihov
Zadnje ča-se prejema mnogo ljudi sporočilo volilnega urada, da -so zaradi obsodbe, ki. je nekoč -bile proti mjim izrečena, črtani iz volilnega imenika. Gre za tiste, ki so bili obsojeni na pogojno kazen in se niso še pobrigali za izbris zaradi kakega odloka c, amnestiji in s prošnjo za rehabilitacijo.
• Obsodba na pogojno kazen je vedno obsodba, tudi če se je pogoj, -na primer doba -dveh ali petih, let, že -izpolnil. Tako je zadnje čase -sodilo vrhovno sodišče in posledice temu je, da vo-lilni uradi črtajo iz imenika volivcev vsep ki jih tak slučaj zadene.
Za-to svetujemo, da prizadeti pohitijo zahtevati izbris take kazni, ali na podlagi kakega odloka -ali z rehabilitacijo ter nato zahtevajo ponovni vpis v ime-nik volivcev.
To pa naj storč hitro, da bodo lahko že v prihodnji jeseni ponovno vpi-sani in bodo prihodnje -leto že lahko volili!
v italijanskem parlamentu večkrat
nastopu za zbiiza-pju med avem: -soseai, mi-siec tum med čuovenci in Italijanu, ne samo med dvema državama.
'Senatorja Tessito-rija upravičeno ia-mco opominjamo: -tu ta-c-uisses!...
-Senator Tessitori je res ze leta 1946 ati 1947 nastopil v ustavodajni rimski skupščini za priznanje pravic Slovencev y Italiji. In ko j° Dil predsednik lurlansKega avto uomističnega gibanja je poklical k -sebi zas-t-opnike goriških Slovence v, ter jim skusa'1 dati -navodila, naj bi h-r.upno nastopili, da bi .se rimska vlada zdramila in jim takoj podelila avtonomijo z vsemi jezikovnimi in drugimi etničnimi pravicami.
Toda zastopniki goriških Sloven cev. so ga spomnili, da so vendar demokrati, ki želijo nastopiti naj-prvo vse demokratične poti ter da imajo že pripravljeno drugo ali tretjo spomenico na rimsko vlado. To -spomenico je senator Tessitori želel videti, da bi. jo nekako odobril! In res jo je odobril, kakor priča pismo, ki so ga goriški slovenski zastopniki prejeli v odgovor.
Pozneje ie senator Tessitori nr mesto predsednika furlanskega avtonomističnega gibanja podal o-stavko in kmalu zatem je v rimski poslanski zbornici ali senatu nek.--ko teatralno izjavil, da ravna Italija s svojo slovensko manjšino naravnost vzorno!...
Se enkrat pozneje je zopet izjavil baje prav v »Messagger.u Venetu«, da se na Italijo pritiska, da mora zaščititi -tudi -Slovence v Italiji.
Do danes pa nista niti Italija, niti senator Tessitori Slovencev v I-taliji zaščitila in, kako-r senatorje ve besede kažejo, stoji tudi on. skladno z »Mes-saggerom V.« in o-stalimi Italijani in Furlani te vr ste, da se Slovencem v dolini Nadiže ne sme nuditi nobene posebne pravice kot slovenski etnični skupini, in -sicer pod pretvezo, da' gre za širjenje komunizma in -brezbo--štva vselej, ko gre le ze jezikovne in druge pravice slovenskega prebivalstva, ki je v tisti dolini avtohtono !
Kar se pa »najboljših goriških sinov« tiče, ki da so jih sosedje odpeljali, ne da bi se več vrnili, povemo sledeče: tisti način nastopa v maju 1945 smo s tega mesta že večkrat obsodili. Smo pa vedno jasno povedali, da je šlo v glavnem za fašiste! Po senatorjevi trditvi so torej fašisti bili najboljši goriški sinovi!...
V ostalem pa moramo pojasniti še to: da niso sosedje Slovenci in sploh ne Jugoslovani napadli Italijo, temveč da je Italija najprej leta 1918 zahtevala, dosegla in zasedla slovensko in -hrvatsko ozemlje ter to ljudstvo jela takoj krvoločno preganjati in raznarodovati. Potem je še z orožjem navalila na sosedno državo Jugoslavijo, si sa-
movoljno priključila skoro vso Slovenijo in slovensko prebivalstvo jela spravljati v koncentracijska taborišča smrti, požigati domove, streljati narodne borce in tako dalje. To si, senator Tessitori, vtaknite za klobuk!
HIMEN
Dne 27. avgusta sta se poročila v Gorici prof. Noemi Gleščič in dr. Milko Rener.
'Novoporočencema želimo srečnega in uspešnega življenja.
ŠPORTNI DROBIŽ
Mussolinijeva ilegalna vlada je odstopila Nemčiji vso Julijsko krajino in je s tem resnično zagreši'a razcep države.
•Vsi fašisti, ki so se po 8. septembru 1943 opredelili za Mussolinijevo saloško socialno republiko in se borili na s-trani Nemčije, so resnični izdajalci svoje domovine Italije. Pa jih. noben italijanski javni tožilec in noben »Messaggero Veneto« ne -kliče na zatožno klop in psuj" z -izdajstvom!...
Nasprotno, še pokojnino jim današnja Italija priznava'
Kje .je mera enakopravnosti in dostojanstvenosti vseh državljanov''
Mar srno Slovenči v Italiji kolonialno ljudstvo ali sužnji beneške republike, da bomo nosili samo dolžnosti, ko-t kaka brezpravna raja?
Se črncem v Afriki priznavajo evropejski kolonialisti pravico du materinega jez-ika, nam Slovencem v Evropi, to je v Italiji, ki se ponaša s tritisočletmo omiko, pa jim niti današnja, niti prejšnje Italije ne priznavajo te pravice.
Sicer pa se »Messaggero Veneto« precej hudo smeši, ko vidi v člankih partizanskega vodje dokaz izdajstva. Slepomišenje sovražnika -Slovencev za vsako ceno!!!
Tudi dejstvo, da so nekateri pripadniki »Beneške čete« šli po vojni v Jugoslavijo in se tam nastanili je za »Messaggero Veneto« dokaz, da so izdajalci! Tako -so pod fašizmom trdili in še danes premnogi -trdijo, da smo Slovenci izdajalci Italije že zato, ker se v I-taliji drznemo govoriti svoj materin slovenski jezik!
Tako Italija ščiti svojo slovensko jezikovno manjšino!
Pa vendar smo Slovenci v Italiji dolžni služiti tudi vojakom in zo Italijo po potrebi na bojnem polju umreti, ne da -bi imeli pravico, da s svojim jezikom javno nastopamo'
Našim čitateljem je še živo v spominu lanskoletno ravnanje slovenskimi naborniki iz Doberdoba. Namesto, da bi jih oblast pred napadalci zaščitila, jim je strgala slovenske napise in jih zapodila domov!
Tretj-i člen italijanske republikanske ustave pa pravi, -da uživajo vsi državljani enako socialno dostojanstvo in da so pred zakonom enaki, ne glede na spol, raso, jezik, veroizpoved, politično prepričanje ter osebni in socialni položaj. Sesti člen ustave pa nalaga republik! dolžnost posebne zaščite svojih jezikovnih manjšin!
»To so stvari, ki se bodo dogajale, dokler bodo dirkali s kolesi«, je dejal Fausto Coppi, ko so mu o-čitali, da je razočaral italijansko športno javnost. Prvak je tako nadaljeval: »Najprej sem napadel jaz in Bobet me je takoj pripeljal nazaj v skupino; drugič je poskuša' Bobet in jaz sem takoj poskočil za njim. Po tem sva šla naprej s turistično brzino.« In medtem ko sta se Coppi in Bobet lovila, so nekateri pogumni vozači na svetovnem kolesarskem prvenstvu drug za drugim ubežali skupini asov -in s? združili v vodstvu. Največji podvig je dosegel 35-le-tni Stan Oc-kers, ki se je kot zadnji rešil s potapljajoče ladje lenih prvakov. Deloma v -družbi z Mon-tijem, deloma sam je bežal sto kilometrov, dohitel in končno prehitel vodečo -skupinico in tako zasluženo osvojil svetovno prvenstvo za leto 1955.
• * •
»-Letošnje prvenstvo je velika loterija. Proga je na videz prekrasna, a samo ne videz — je poudari! eden udeležencev evropskega veslaškega prvenstva — v resnici ,se morajo čolni, ki veslajo na progi številka ena, neprestano boriti proti vr-tincem, in če niso izredne kvalitete, nikoli ne zmagajo. Na progi, številka štiri pa vodni tok kar sam nese čoln. Vse je torej odvisno od -žreba.« Upravičenost izjave kažejo rezultati: v 25 tekmovanjih so kar petnajstkrat zmagali čolni, ki so veslali na progi št. 4, posadke na prvi progi pa samo dvakrat. Mnogo je bilo torej odvisno od žreba. V skupnem plasmaju pa so vendar zmagal-i najboljši: Rus'.
BARAKE IZGINJAJO
Pretekli torek so v Vidmu izročili 44-lim družinam, ki so dosle' stanovale v barakah, enako število -stanovanj. Videmski župa-n Can.taz-zo je ob tej priložnosti obljubil, da bodo -barake do leta 1956 popolnoma izginile. iS tem bo ta žalostma začasna rešitev, ki traja zdaj že deset let, končno odpravljena. Barake bodo namreč postopoma porušili.
Tovarna pohištva
PRinčič
K R M I N
Te>l* 32 Cormons
Mizarji |
Deske smreko-MOValCI | ve, macesnove pbdietnihi • in trdih leto«, trame in par-kete nudi najugodneje
TEL.
90441
OALEA
TRST
Vlal« Sonnlno( S 4
AVTOTAKSI
Marko Kovačič
GORICA - Via A. Manzoni 16 - Tel. 2244
Se priporoča za prevoz potnikov v Jugoslavijo
IESENSKO SLAVIE SDZ
Tudi letošnje jesensko slavje SDZ na Opčinah, 28. avgusta, je zbralo na Kalinovem vrtu vse mlado in staro iz bližnje in daljne o-kolice, vse, kar čuti slovensko; vse borce za demokratične in jezikovne pravice slovenskega naroda na tem ozemlju.
Prireditve demokratičnih Slovencev so pod današnjimi okoliščinami vedno težavnejša zadeva. Demokratične Slovence je londonski sporazum — po vseh vidnih in nevidnih znakih — pustil na cedilu.
S slovensko kulturno posestjo, ki so jo zgradili in oblikovali izkjuč no samo naši demokratični očetje in dedi, so pri kravji kupčiji postopali »demokratični« kontrahenti ne demokratičnih tleh po komunističnih razlagah osebne lastnine....
Kljub vsem tem težavam, načrtnim oviram in ozkosrčnostim so demokratični Slovenci po zaslugi' uvidevnejših in zavednejših Slovencev našli košček prostora, ds se snidejo im naužijejo slovenske besede in njene kulture.
Pojasniti pa moramo še eno zadevo, ki priča o vzajemnosti sovražnih sil proti našim priredi! -vam.
Kvestura v Trstu je izjavila predstavniku SDZ. ki je vprašal za dovoljenje, da se razobesijo slovenske zastave belo - modro - rdeče brez rdeče zvezde — da se slovenske trobojnice lahko razobesijo, in zato je bil predpoldne slavnostni prostor okrašem s slovenskimi trobojnicami. Ali funkcionar openskega policijskega komisariata je pred začetkom slavnosti zastave odstranil. Popoldne je dr. Agneletto interveniral na komisariatu in zahteval, da se zastave zopet razobesijo. Obrazložil je, da trobojnica belo modro - rdeča ni zastava noben" tuje države, ampak simbol slovenske skupnosti, ki je od Italije v Trstu priznana. 2e zato ne mor? biti slovenska trobojnica belo - modro • rdeia v Trstu nedovoljena. Obenem pa je naglasil, da mu je vodja kvesture v petek izrecno izjavil, da kvestura nima nič proti temu, da se slovenske zastave brez zvezde razobesijo. Funkcionar, ki je dal zastave odstraniti, je vztrajal pri tem, da ni kvestura ničesar sporočila na Opčine glede slovenskih zastav, in ker so bile slovenske zastave same, brez italijanske zastave, jih je dal odstraniti, ne da bi bil sploh za to vprašal za dovoljenje svoje predpostavljene. Bila je nedelja popoldne in zato je bilo nemogoče stopiti v telefonsko zvezo z vodjem kvesture. Tako se je tokrat slavje vršilo brez slovenskih trobojnic, ki so jih slovenski demokratski Slovenci doslej na tem ozemlju po letu 1945 vedno razobešali. Vprašanje slovenskih trobojnic je za slovensko skupnost važno in zato mora biti dokončno tudi rešeno.
*	* *
Prireditev je pričela z uvodno besedo in pozdravom predsednika SDZ, dr. J. Agneletta. ki je v krat kih in jedrnatih besedah pozdravil navzoče in nakazal v nekaj stavkih pot in delo SDZ za bodoče. >
Nabrežinska godba na pihala jc odigrala nekaj narodnih koračnic, nakar sta nastopila pevska zbora iz Nabrežine in Boršta, izmenjajo Boršt s šestimi, Nabrežina z osmimi skladbami. Oba zbora sta dokazala svojo dovršenost in sta zaslužila s strani občinstva vsestranski' priznanje.
Nato je prav tako dovršeno nudil polno umetniškega užitka ženski tercet »Metuljček«. Baritonist prof. Marijan Kos je zopet presenetil občinstvo s svojim izšolanim, zelo močnim in vendar tako nepri-
siljenim baritonom. Tenorist Renat Kodermac pa nas je s svojim krasnim tenorjem zazibal v najintimnejša občutja. Solisti s kvalitetnim glasom se uveljavljajo tudi na prostem.
'H koncu je izven sporeda nastopil še goriški kvintet, ki je presegal vsa pričakovanja s svojo ubranostjo in kvaliteto glasov.
Vsem izvajalcem najprisrčnejša zahvala!
Kljub temu, da oblast ni dovolila točenje alkoholnih pijač, so tudi številni plesalci prišli na račun.
Čimbolj SDZ raste in prodira v srca naših ljudi, tem hujša so nasprotovanja številnih sovražnikov in tem odločnejša je tudi naša ži-lavost.
TRŽAŠKI PREPIHI
Da ne pozabimo...
Dne 22. avrusa 1939. točno pred 18 leti, je na moskovskem letališču pristalo štirimotorno letalo »Con-dor«. Zastave s kljukastim križem in srpom in kladivom so vzajemno pozdravljale prihod nacističnega zunanjega ministra Ribbentropa., ki je prihaja! na podpis prijateljske pogodbe .med obema tekmovalcema najogabnejše tiranije, med Hitlerjem in Stalinom. Pogajanja so trajala. točno 24 ur.
Uradni nacistični, tolmač Pavel Schmidt popisuje to sceno takole' »Po zajtrku se je Ribbentrop takoj
odpeljal k Molotovu v Kremeli Mudilo se nam je.... Popoldne je Ribbentrop brzojavno vprašal Hitlerja, ali je soglasen, da pripadata baltiški pristanišči Ljepaja (Li-bava) in Vindava (Windau) sovjetskemu vplivnostnemu področju. V pol ur.i je prejel pritrdilni odgovor.... Se v isti noči sefn prejel tajni zapisnik na vpogled: Finska, E-stonska i.n Latvija spadajo pod sovjetsko vplivnostno področje. Za poljsko državno ozemlje je bila določena demarkacijska črta. Vprašanje obstoja ali uničenja neodvisne Poljske so odložili na kasneje. Glede jugovzhodne Evrope so Sovjeti zahtevali Besarabijo.«
V	24 urah sta si Hitler in Stalin razdelila svet od Vzhodnega do Črnega morja. Stalin je na likofu dvignil kozarec z besedjmi: »Vem, kako zelo ljubi nemški narod svojega firerja, zsto pijem na njegovo zdravje.«
Oba tirana sta danes pod zemljo. Molotov, ki je takrat delil Poljsko in kasneje še več neodvisnih držav, je še vedno zunanji minister So-v-jetije. Nemci bodo ta mesec prvič po tem dogodku' zopet v Moskvi. Delitev sveta ni težka. V 24 urah so jo opravili: krpanje je mnogo težje. Adenauer gotovo ne bo združitev obeh Nemčij dosegel v’ 24 u-rah. Sovjeti so bili do sedai dobri mlatilci, ali bodo prav tako dobri kleparji bo pokazala bodočnost.
Rudečim humanistom pri „Novem listu-
Titov »Novi list«, ki izhaja v Trstu in mu je glavna in osnovna skrb »resnica« kot jo tolmačijo in pridigajo vsa njemu sorodna komunistična in filokomunistična trobila, od »Primorskega« preko »Dela«, »Corriere di Trieste« pa tja do »U-nita, je v predzadnji številki v neverjetno prijetni in mikavni o-bliki opisal stavko 8000 državnih uradnikov daljne Indije-Koroman-dije, ki se toorž za povišanje plač.
V	svoji poklicni točnosti se glasilo titovskih nazovi-katolikov o tej od Titovine nemalo oddaljeni, v vsekakor svobodni državi, odnosno o stavki njenih državnih uradnikov s takole sramežljivostjo in preprosto nedolžnostjo izraža: »V pisarne prihajajo (uradniki - op. pis.) čedalje manj oblečeni. Najprej... v dokolenkah in majicah, nato z nagim gornjim telesom (!) in bosi, na ‘koncu pojdejo pa v urade samo s predpasnikom okoli ledij.«
Svoje besedičenje pa . pisec kav nespretno, neprevidno in drzno zaključuje s sledečim vzklikom: »Tako stavko bi-radi videli pri .nas!«
To skromno poročilce bi v kate rem koli antikomunističnem listu tudi v ogromno razširjeni obliki ne vzbudilo nikake pozornosti, ker je obramba upravičenih socialnh zahtev kakršnih koli delavcev ali nameščencev, živečih v človeškega
Resnični Jezični dohtar
Jezik gudjarathi gotovo ne .govo-i nekdo dejal: kruh, potem, je vsak-rite, pa niti kimriški in niti kana- Ido razumel, da je to kruh. In tudi
beseda bog je imela isti pomen za vsakogar, ki je t ime izgovoril. Ta zemeljski raj pa je nekoč izginil. V svetem pismu najdemo simbol pri gradnji babilonskega stolpa. Vse do neba naj bi se.gala. ta stavba, ali Gospod je dejal: -»Glej, ljudstvo je eno in vsem je skupna govorica, zmešajmo njih govorico, da ne bodo umeli drug drugega!«
Pa ne samo v svetem pismu, tud; pri verstvih ostalih narodov najdemo legende, ki govore o »zme-šanju jezikov«. Vse te legende gotovo vsebujejo jedro resnice, da je namreč v prazgodovinski dobi vladal na svetu prajezik, iz katerega so se razvili jeziki in narečja. Znanost ne zanika- teh domnev, obstoja prajezika pa ne more dokazati. Jeziki, ki jih danes govorijo po svetu, so v primerjavi z jezikom, ki so ga govorili pred 6 tisoč leti, le kratek del zgodovine, jezikov. Znanost se danes zadovoljuje le s tem, da jezike razvršča po jezikovnih družinah ali jezikovnih plemenih. Tako poznamo indoevropsko jezikovno pleme, kamor spada tudi slovenski jezik in prav tako gudjarathi. Poznamo semitsko jezikovno pleme, ogrsko-finsko itd. Ta registracija je izredno obsežna, kajti poleg živih jezikov poznamo še vrsto mrtvih jezikov. K temu je tre-; ba pripomniti, da so vsi jeziki v stalnem razvoju. Stalno poganjajo nove mladike in prav tako stalno odpadajo odmrli cvetovi. Jezik naših pradedov vsebuje polno besed, ki smo jih že zdavnaj pozabili. Za popolno razumevanje stare slovenščine bi potrebovali slovar. Tako je jezik izraz svojega časa in vsaka beseda ima svojo zgodovino in usodo kot ljudje istega obdobja, ki so tej besedi postavili smisel in pomen.
Statističarji so ugotovili, da je na svetu 2798 jezikov. Tem jezikom je treba prišteti še 3117 nare
kiški, čeprav te jezike govori ni milijone ljudi. Kdo bi zmogel vse te številne jezike, ki jih govore lju dje po naši zemlji? Nekdo pač, človek, ki se piše dr. Tassilo Schult-heiss.
Neverjetno, ali resnično. Ta resnični jezični dohtar govori okrog 300 jezikov in lahko bi ga imenovali pravcatega jezičnega genija. Pri tem se njegovo znanje jezikov ne omejuje na evropske jezike, al.i jezike, ki izvirajo iz našega kulturnega območje. Ta učenjak se prav tako brez težav razgovarja na Kitajskem, pod Himalajo ali v osrčju 'Afrike s tamkajšnjimi domačini. Recept, po katerem si človek prisvoji teko obširno jezikovno. znanje, dzgleda precej preprost Sam dr. Schiultheiss svetuje tole:
»S samo slovnico bi težko kaj o-pravili. Važnejše je, da človek preučuje ljudi in navade, pa bo kaj hitro klepetal v jeziku dežele, ki jo preučuje. Triletni otrok, se v najkrajšem času nauči tujega jezika, če zaide v tujo deželo. Pravilna metoda je vse.« To je res in pri potovanjih v tujino se je marsikdo o tem lahko prepričal. Prav tako pa je tudi res. da se človek dveh ali treh jezikov hitro nauči, pri učenju tretjega in četrtega, pa nastopajo težkoče, ker nas spomin rad pušča na cedlu. Prav zato tudi govorimo o nadarjenosti za jezike pri nekaterih ljudeh.
Gotovo pa je, de se nam tuji svet čisto drugače odpira v trenutku, ko pričnemo posegati v jezikovne skrivnosti dežele, kjer smo na obisku. Ljudje ostalih celin se nam nekako približajo, počasi odkrivajo sorodstva, podobnosti in ločila nam postajajo razumljivejša.
Kar samo po sebi se nam postavlja vprašanje: kje pa je pričetek vsega tega? Kdaj je pričela ta raznovrstnost jezikov? Pravljice in legende nas poučujejo, da so nekoč
v	Indiji 200, v Afriki 721. Nad 400 milijonov ljudi govori po kitajsko,
260 milijonov indijski jezik, 223 milijonov angleški, 200 milijonov ruski, 120 milijonov španski itd.
Svet postaja iz dneva v dan manjši. Kljub temu je sporazume vanje danes prav tako težko, kol je bilo nekdaj. Človeštvo išče spo razumov. Tak sporazum je na primer esperanto. Ali bo ta umetni jezik postal kdaj svetovni jezik?
dostojanstva nevrednih razmerah, sveta dolžnost vsakogar in še posebno časnikarjev! Zanimivo je, da neutrudni nabiralec tostran železne zavese, vse »vidi« in kritizira, zahteva in »želi«, o tem pa, kar se lastnimi brati že deset let po vojni godi onstran Fernetičev, pa noče spregovoriti niti besede! Kje je u poštenost, doslednost in kje zlo-/abljena krščanska zavednost in vnema? In ker vsi vedo, da so si vrli sopotniški tovariši katoliško ime prisvojili le iz naročenih prikritih in petokolonskih namenov do slovenskih antikomunistič-n.ih organizacij, jim moremo — po pravici —= odrekati tudi slovenstvo, kajti ne more se — brez sramu — imenovati Slovenec oni. ki komunistične zločine vsakovrstne oblika in nairave — tudi z molkom in prikrivanjem — podpira!
Zato vprašujemo — vpričo vse sl venske javnosti -- urednika 'n pisce, kdaj bodo v »Novem li-s'.u« obsodili nečloveške razmere delavcev in ljudi sploh, ki žive po raznih »socialističnih« domovinah od Trsta do Vladivostoka? Ti so tudi ljudje, ti so v znatni meri tud' Slovani, kristjani in deloma tudi katoliki, in to vsekakor boljši, hrabrejši in doslednejši od rufcnin sopotnikov! Ti hodijo — ne po svoji krivdi — tudi slabo o-blečeni v urade in na delo, pa jim »Novi list«, »Unita«• in »Primorski« ne privoščijo svete pravice do stavke, kaj šele, da bi o njihovih mukah, stradanju in beračiji kaj napisali, razen laži.... Kako naj naš' ljudje novolistarskim oznanjevalcem verjamejo, da bodo pripomogli k zrušenju rdeče tiranije v domovii, ko od nje žive? Kje je tu logika?! zrušenju rdeče tiranije v domovini.
Odkrito lahko vsem povemo, da se nam njihov »idejni« oče Kocbek zdi bolj pošten, ker si je v svoji »Tovarišiji« v Ljubljani upai napisati to, česar si Besednjak v svojem »Novem listu« v Trstu — razumljivo — ne upa!
de lem. z enostrankarskim ustrojem in sploh z vsemi barbarskimi sredstvi diktira svojo voljo ogromni večini. Tako je v Sovjetiji, tako v njenih priprežnicata in tako tudi v Titovi Jugoslaviji. S tem terorjem, ki je neprimerno hujši in brezob-zirnejši od afriškega, so uredniki »Dela«, »Primorskega dnevnika« in »Novega lista« ne samo soglasni, pač pa se z vsemi silami trudijo da bi požar terorizma zanesli- tudi na Zahod.
Nad dogodki v Severni Afriki se zgraža ves demokratični svet prav tako, kakor nenehno obsoja in bo obsojal teror praktičnega komunizma., vse dokler ne preneha terorizem po vsem svetu; vpitje in kričanje komunistov in sopotnikov pa je zgolj posmeh in roganje afriškim žrtvam. »Zagrabite tatu!« To je morala komunističnega in sopotniške-ga tiska.
Ponudba 19...?
Listi v Nevv Yorku> so prinesti predpretekli teden zanimiv oglas. Hotel Roya.l v Nevadi išče imenit nega gospoda, ki bi na odličen način. sprejemal bivše komunistične odličnjake:	maršale,	heroje, pred-
sednike in diplomate, ki namerava-o prositi za politično zavetišče ter ubežati pravični kazni, ki jim jo pripravlja »povampirjena reakcija« doma. Pogoji: naslov diplomirano ga apanažerja ali neuradnega konzula kake bivše F L republike na Zahodu, prednost imajo bivši soi potniki.
Nekaj se jih bo gotovo oglasilo, saj nekateri delajo sedaj pri raznih Socialno-Koristnih Sopotniških Zadrugah (SKSZ).
Glej »Novi list« ’ dne 18. avgusta 1955, štev. 65, letoll., stran 3.
vsi ljudje govorili isti jezik. Ce je 1 di j. V Evropi je danes 58 jezikov,
OD TU IN TAM
Edvard Diamond, član ameriške komisije za atomska raziskovanja je izjavil, da vsi znaki govorijo za to, da bo Avstralija v naslednjih desetih letih največji dobavitelj u-mnove rude na svetu. Pri tem je omenil tudi, da je verjetno v Evropi najbogatejša država uranove rude Portugalska.
V. Španiji, pri vasi Bercana v pokrajini Santander, je prejšnji teden treščil na zemljo orjaški meteor. Sunek so* čutili 50 km daleč. K sreči ni bilo žrtev.
* * *
Cesar Haile Selassie je curiške-mu mestu poslal dva gorska leva v spomin na svoje lanskoletno bivanje v Švici. Žival' bo prepeljala iz Kaira Švicarska letalska družba prihodnjo nedeljo. Curiški občinski možje pa so abesinskemu cesarju poslali po letalski pošti dva snež-nobela laboda.
* * *
Z geigerskimi števci so pred dne-
vi	pariški policisti iskali po mestu radioaktivno svinčeno kapico, ki so ;o neznanci izmaknili iz neke tovarne.
*	* *
Žično železnico so otvorili pred dnevi med mestom Chamonix in 3260 metrov visokim vršacem Ai-guille du Midi v francoskih Alpah. To je najvišja žična železnica v Evropi.
»Zagrabite tatu!"
V Severni Afriki teče kri v potokih. Na tisoče Alžircev in Maro-kancev so pokosile strojnice in pobile letalske bombe. Številne vasi so požgane in izravnane s tanki. Ves svetovni tisk piše o novemi terorju v Severni Afriki, in vsi poštenjaki se z gnevom v srcih nad tem zgražajo.
S pojmom »teror« je povezana predstava, da manjšina, ki se je polastila oblasti, vsiljuje z brutalno silo drugače misleči večini do ločen red. Oglejmo si »terorizem« na tem razbeljenem poprišču že tako in tako vroče Afrike. Na oblasti je manjšina Francozov, ki razpolaga z letali, tanki in tremi divizijami do .zob oboroženih vojakov Ta manjšina vsiljuje ogromni večini Alžircev in Marokancev red, ki jim ni všeč. Ta francoske manjši na uporablja pri tem orožje, ki ga domačini .nimajo. Kdo so torej te roristi v Severni Afriki? Gotovo to niso Marokanci in Alžirci. 2rtve terorja so torej nasprotniki terorja
Komunistični in sopotniški tisk ki je načelni zaveznik terorja, bi ob teh žalostnih dogodkih mora! molčati, pa se najbolj širokousti »Delo«, »Primorski dnevnik« in »Novi list« 'pretakajo krokodilsk-solze s pravo poplavo.
Kjer koli so se komunisti z Tevo lucionarnim divjaštvom, ki orjaško prekaša nasilja v Severni Afriki polastili oblasti, povsod so oni po njihovih lastnih statistikah in uradnih izjavah — neznatna manjšina, ki z ogromno vojaško silo, s tajno policijo, s pokol ji, koncentracijskimi taborišči in prisilnim
Volk dlako menja, čudi pa nikoli!
(•Konec s 1. strani)
Na drugi strani pa vodilni kremeljski veljaki prav dobro vedo, da trenutne zunanjepolitične cilje Sovjetije, namreč zaključitev smrt-nonevarne izolacije* komunističnih držav, dosežejo le, če se Moskva odpove hladni vojni Stalinovega i-zuma. To se pravi, da se odreče organizirani oblastnosti zapovedovanja s pomočjo komunističnih strank v zahodnem svetu. Bodoče zadržanje Moskve v zadevah komunistične internacionale bo za zahodne države preizkusni kamen kremeljske politike miru.
Vsekakor je treba pričakovati že v. najkrajšem času splošno ofenzivo komunističnih strank za dosego raznih Ljudskih front in vsiljevanje komunistov v. vsa gibanja, ki delujejo za obrambo narodnih, socialnih in človečanskih pravic. Komunistična tihotapstva v. javno življenje so danes nevarnejša ko kdaj koli. Zato podvoijimo opreznost in, izogibajmo se nastavljenih pasti in limanic! Ob priliznjenih besedah ki jih v bližnji bodočnosti ne bo manjkalo, se spomnimo sorodnikov znancev in prijateljev, tistih številnih nedolžnih ljudi, ki jih je komunistična praksa pogubila, gonila po zaporih in prisilnem delu, ki jih je oropala žfiljev mnogih delavnih pokolenj, da narodno premoženje uniči in spravi ljudstvo na beraško palico ob izobilici in razkošju kopice revolucionarnih zaslužkarjev. Spomnimo se narodov, ki so s svojim kruhom hranili vso industrializirano Evropo, danes pa — deset let po končpsni vojni — so lačni in bosi.	K.	R.
POD ČRTO
Tedi gospodične Evstahije
Ime mi je Tedi. Gospodični Ev-staihiji sem danes razgrizel njene kožuhovinaste čevlje in jih na pol tudi srečno spravil pod streho. Strahovit polom z Evstahijo, prava veletragedija vam rečem. Najbrž sploh ne bom več doživel srečne ure. Povedati pa moram vse po vrsti....
Star sem eno leto in kar postavna pasja dlaka. Naravnost lepotec. Rumene dlake, rumene kot jesensko listje, zatrjuje Evstahija ob vsaki priložnosti. Kadar greva na sprehod, se ljudje ustavljajo in pravijo: »Krasen pes!« Le; redki se zmrdavajo:	»Mi	ne	dopade;	imi
preveč gub na gobcu!« Strahovito neumne opazke! Gube so moj ponos. Mojo mladost spopolnjujejo potrebno resnostjo. Evstahiji je vse to tako dobro .znano. Evstahija je sploh najmodernejša Slovenka v našem mestu in se lahko kosa tudi z večinsko narodnostjo, da o Hrvaticah, Nemkah, Angležinjah in drugih, ki preplavljajo naše mesto, niti ne govorim. Evstahija tako čudovito obrača oči in sijajno diši Evstahija me lahko žgečka, praska, namili ia okoplje, krtači in celo uhlje mi lahko osnaži. Evstahija lahko napravi .skoraj vse, kar ho-
če. Med menoj in njo vlada brezmejna ljubezen. Oprostite, je vladala do danes....
Danes pa me ni vzela s seboj na sprehod. Kar sam- je zdirjala iz sobe. Obsedeti sem moral v predsobi. Moje ponujanje tačke je bilo zaman, moji proseči pogledi neu slišani.
»Tediček, ti ostaneš lepo doma.!« Take hinavske govorice poznamo. Seveda sem bil žalosten in celo po pravici globoko užaljen. Pa sem malo povohal naokoli in čisto malo oglodal preprogo na tistem kon cu, kjer se tako rada viha in je zato ta oslovski trikotnik tako in ta ko odveč. Nato pu se je Evstahija vrnila s polno mrežo stvari, ki so me tako neznansko dražile po nosu in povzročala pod jezikom pravo poplavo. Ničesar mi .ni ponudila, razen plesnive kože klobase, fuj, še muca bi je ne povohala. Skorja sira, fuj, je bila popolnoma neužitna. Niti enega samega grižljaja' za Tedija! Evstahija je imela polne roke opravil. Vse, ker je tako lepo dišalo, je razmetala po novih krožnikih. Kakšna škoda! Seveda sem bil upravičeno slabe volje.
Evstahija^ je kot ponorela drvela iz kuhinje v sobo in nazej. Enkrat mi je celo stopila na tačko in se kar mimogrede zelo površno o-
pravičila. Pogrinjala je mizo. Za.m.’ ni imela pogleda. Niti enkrat ni brcnila žoge, niti enkrat zagnala gumijaste kosti! Venomer samo-»Umakni se vendar. Tedi! Packa, Tedi! Kučo, Tedi! Fuj, Tedi!« Danes ie bilo sploh vse fuj. Kar treslo me jc od jeze, čeprav sem z vso silo tiščal goU.ec v preprogo. Nazadnje sc je Evstahija postavil« pred okno in strmela na cesto. Niti pogledal je nisem od same jeze.
Nenadoma je zazvonilo. Zabrliz-gal sem. kakor da bi me- iz kože devali. Vsa jeza, vsa užaljenost mi je izbrizgala iz godca. Spet me j s ozmerjala na mrtvo. Vstopil je gospod, ki me ni niti pogledal. Gledal je samo Evstahiijo in kvesil neumnosti. .Zagodrnjal sem na vse pretege. Evstahija pa mi je venomer žugala s kazalcem. Končno me je tujec le po,gledal in dejal: »Kakšne gube ima po gobcu, komično ščene!« Butec ne ve, da razumem njegove bedarije. Kaj pa se takle hlačar hlačasti sploh razume na pasjo modo. Takoj sem uganil, da je to moj smrtni sovražnik. Evstahija pa je samo obračala oči in niti besedice ni zinila v obrambo moje časti. Samo prešerno je ukazovala: »Daj gospodu tačko, Tedi!« Seveda sem ostal mutec. »Grdoba!« me je ozmerjala Evstahija — in kdo ne bi bil užaljen do smrti.
Niti pogledala me nista. Pila sta
čaj in se pri tem smejala. Zarnj seveda ni bilo sladkorčka, kakor je to že stara navada pri hiši. Tudi nobenega najmanjšega prigrizka. Je pa tudi še veliko vprašanje, če bi ga sploh sprejel, od tistega zoprnika prav gotovo ne. Ampak z ljubeznijo, vsaj. s pasjo, ni mogoče pretrgati kar tako, kot je to navada pri komunistih. Zato sem malo zazibal svoj metlasti repek In previdno pocukal za namizni prt. Obliznil sem roko Evstahiji. Niti pogledala me ni, samo cvrk-nila me je po smrčku. Pa še ozmerjala me je zraven:	»Fuj, Tedi!«
Globoko užaljen sem se zleknil na svoj prostor. Glavo sem zaril v preprogo .in z vso grenkobo v srcu premišljeval, kako prostaško postopa Evstahija danes z menoj. To postopanje pa je samo še vzpodbudilo mojo pozornost. Nekaj tu ne more biti v redu. Nenadoma sem opazil, kako sovražnik voha Ev-stahijino roko. Preudaril sem: »Kako? On voha, jaiz pa ne?« Grozeče sem zagodrnjal. Evstahija je prestrašeno umaknila roko in se jezno zadrla: »Mir in tiho, Tedi!« Seveda sem še glasneje zagodrnjal.
Grabila me je prava sveta jeza. Posebno ko sem opazil, da sovraž mik voha kar naprej po roki Evsta-hiije in da se je lotil celo obeh njenih lic. Tega nikakor nisem
smel dopuščati.. Zalajal sem kratko, zato pa jedrnato. Evstahija je planila pokoncu in s čisto ne.navad nim glasom zakričala:	»Tedi,	da-
nes si naravnost nesramen!« Zgrabila me je za kožne klobase na vratu, me porinila v spalnico, vrata pa je za seboj zaprla.
Seveda sem shropel, da me j“ pred sovražnikom tako osramotila. Kar rdeče mi je postalo pred očmi. Pri omari so čakali kožuhovinesti čevlji Evstahije. Navadno so bil' rjavi, danes pa so se mi zdeli rdeči. Na rdeče pa sem udarjen kot španski biki. Skočil sem na desnega in ga zagrabil z vso jezo. Zvlekel sem ga na predposteljnik in ga pošteno oklal. Prisluhnil sem. V sosedni sobi klepetanje in hiiheta-nje. Sama rdeča megla mi je vstajala pred očmi. Zagrizel sem se v čevelj z vso silo. Bil je kar dobrega okusa in dišal je po Evstahiji in po čistilu. Usnje pa je bilo kar preveč žilavo. Dlake so me pa tudi malo preveč zgačkale po grlu. Pa naj ibo. lažje pa mi je le postalo pri srcu. Kakšna sreča, da* imamo psi tako ostre zobe. Nili opazil nisem, kako hitro je mineval čas.
Naenkrat je postalo v sosedni sobi vse tiho. Sovražnik je gotovo odšel. Vstopila je Evstahija in sladko zabodla: »Na, Tedi! Moj Tediček!« Samo glavo sem obrnil in -
Evstahija je zapazila, da njenemu desnemu čevlju manjka zadnji del. Velika črna luknja je zijala v svet. mič drugega....
Doslej nisem niti vedel, da zna Evstahije tako neznansko vekati. Strahovit krik in ploha iz oči in ust. Kar naprej pa: »Ti nemarna mrcina, gnusoba salamenska! O, moji lepi .in tako dragi čevlji....« In potem je padal dežnik po mojem sedalu.... K sreči, da ni vzdržal več ko tri zamahe, nakar se je prelomil. Kaj bi se ne, saj je dolg kot brzojavni drog, moj najljubši prijatelj na sprehodih, droban pa je kot mišji rep. Pa me vseeno neznansko skeli in je sedenje popolnoma nemogoče. Morda mi je nesrečna Evstahija pokvarila sedalo za vse večne čase! Se večja pa je moja bolečina zaradi Evstahije. Kdo bi si mislil, da je pošvedran čevelj taka dragocenost....
Evstahija je odšla brez mene s krvavimi očmi. Ležim na preprosi in sem čisto obupan. Nobene vesele ure ne bo več, nič več klobas, jetrc, sirčka, piškotov: nobenega »Tedija in Tedi&ka....« Sedalo boli. Ko pridem še enkrat na svet, bom kožuhov! na st čevelj. In to pri kaki gospodični, kjer ni ničesar fuj in ki ne bo imela nobenega psa, takšnega namreč, kakršen je nesrečni Tedi gospodične Evstebije.
Pepi Grinta
VESTI s TRŽAŠKEGA
Beseda, due o komunističnem tisku
Pod napihnjenim naslovom »Nepoklicani svetovalci« ponavljajo časnikarski abecedarji pri »Delu« — boljše kvalifikacije pri najboljši volji ne zaslužijo — obrabljene puhlice o zgodovini in njenih nedoraslih učencih. In vendar je prav komunistična zgodovina tista, ki nas poučuje, kako strašne je usod h delovnega ljudstva prav tam, kjer se je aziatska komunistična praksa začepila ljudstvu na tilnik.
Na močno počenih lončenih nogah temeljijo spretnosti urednikov pri »Delu«, ki dogmatično ugotavljajo, da so članki »Demokracije«
— pomislite le — »nič drugega kot gnojnica, s katero skušajo blatiti (to so vsekakor duhovni proizvodi »Primorskega dnevnika«) komunizem.« Oni, pri »Delu« namireč, s temi članki ne mislijo polemizirati— Kako tudi, ko pa smo jim tolikokrat jasno In razločno povedali, da so za vsako polemiko — razen tiste s pištolo in tajno policij'-*
— popolnoma nesposobni. Ali jih nismo javno povabili na razpravljanja, na polemiko, če hočejo? Ali se dolinski župan, g. Lovriha, ni pritožil, da mu ni dovoljeno odgovarjati na ugotovitve govornika iSDIZ in ga je zato govornik javno pozval na postavno javno razpravljanje, pri katerem naj 'bi našemu govorniku dokazal eno samo neresnico. Ali vse tiho je bilo....
Res je, det je politična obveščevalna služba v uredništvu »Dela« že od nekdaj bolje organizirana od časnikarske, vendar je tista nova dogma o soglasnosti ali nesoglasno sti naših bralcev s članki v »Demokraciji« zgolj tiha -želja gg. u-rednikov pri »Delu« garnirana s priklado poklicnega spletkarjenja.
Končno prihaja na vrsto krona razumniškega kvasa, ki je gotovo proizvod vrhpoljskih- tečajev in celičnega meditiranja priložnostnega modroslovca. Le poslušajte! »...članki, ki v resnici v gotovi meri postajajo celo komični, saj skušajo v njih nepodpisani modrijani soliti pamet celo najbolj izurjenim politikom in diplomatom iz zapadnega sveta.« To cvetko je celo v kurzivi napisal čiankar v »Delu« z dne 20. avgusta 1955. Ce to ni klasicizem vreden razumniške ravni kakega Marxa, Engelsa ali Lenina! No, pa polemizirajmo, sedem srajc pri tem ne bomo spotili!
Pomislite, »Demokracija«, nekdanja dolarska .zveza, ki so jo pri »Delu« sto in stokrat dogmatično uvrščali med glasila zahodnih imperialistov, ta ista »Demokracije« poskuša soliti pamet najbolj- Izurjenim.... Krema vseh krem! Ce bi .o ne bili abecedarji, bi bili na to priznanje skoraj ponosni! Da, da gospodje, tudi »Demokracija« je del javnega mnenja in ima, hvala Boku, na demokratičnih tleh ne samo pravico, pač pa tudi sveto dolžnost, da soli pamet vsakomur, ki opravlja .kakršno koli politično delo v i-menu javnosti, ki je in ostane vrhunski činitelj demokratičnega sveta. Tistega, ki ga ljudstvo postavlja, da v njegovem imenu- zastopa njegove koristi, tistega ljudsko mnenje 'hvali, graja in tudi poprav-J je. V demokratičnem svetu več glav več ve! To je za najemnike pri komunističnem tisku seveda nerazumljivo. Tege jih niti Vrhpoljci tečaji, niti komunistični katekizmi niso mogli naučiti. Zato so pri diktatorskih komunistih demokratska načela »pre-osta.nki nazad-njaštva«.
Stalinove filozofija je vsekakor mnogo manj zapletena. Po njegovih zamislih si kopica nezadovoljnežev in pohajačev z ognjem in mečem prisvoji oblast v trenutku, ko demokratično vladavino ograža jo zunanji zavojevalci. Ce se ti za vojevalci imenujejo fašisti ali nacisti, sklepa ta kopica z njimi več na prijateljstva in zavezništva zaradi razdelitve plena!
Ko je oblast enkrat v rokah -; nasiljem, krvjo in razdejanji, po ■tem vse tiste, ki bi mogli osoliti pamet »najbolj izurjenim politikom in diplomatom«, enostavno skrajša .'o za eno glavo. Tako v praktičnem komunizmu ena glava, tista namreč, ki trenutno še sedi na tilniku, vse ve, -ostale glave pa samo kimajo. Komunistične glave pa, ki ;ih je trša glava zavrgla na smeti šče, mora komunistični tisk čim izdatnejše posoliti, ne samo s ku hinjsko soljo, pač pa kar s sodo in, varikino, verjetno zaradi konservi ran ja. Tako ste, gospodje, uslužno kimali in veselo ploskali Rajku. Slanskemu, Berji in številnim drugim nedtovarišem, po smrti pa ste jim odrezane ali zadrgnjene glave pridno solili. Te ugotovitve so, nq žalost, zgodovinska resnice in ne gnojnica!
Taka je pač razlika med našim demokratičnim solenjem in vašim kolesarskim, ki pritiska navzdol in
se klanja navzgor. (To je izrek pok. tov. Kidriča!)
iZa komunistični tisk je popolnoma izključeno, da bi le enkrat zastopal kako drugačno stališče kakor -pa ga narekuje partija. Zato je ta tisk -tudi tako obupno dolgočasen. Tu zaman iščeš stvarnih političnih presojanj in javnih razpravljanj, pač pa se tu vrstijo ideološke, dialektične razprave in komunistično moralo oznanjajoči članki. Pred kratkim je ugledni švicarski dnevnik »Die Tat« napisal m. pr. o moskovski »Pravdi«, da bi se v Švici vzdržala komaj -teden dni. Celo navidezno stvarna razglabljanja, kakor n. pr. o gospodarskih, vojaških ali kulturnih gledanjih učinkujejo strahovito enolično, prazno. brez vsake sočnosti. Ce že enkrat prinašajo po kako številko iz komunističnega svete, potem je to vedno le relativno Število. Tako pravijo n. pr., da so nekje v komunističnem raju 1. 1954 nakopal še enkrat toliko premoga kakor leta 1953; koliko znaša absolutna vrednost, tega fitatel-j seveda nq bo izvedel....
Moramo pa takoj povedati, da je naša česnikarska obveščevalna služba še precej na tekočem. Takole mimogrede moramo tudi še omeniti, de zasledujemo — kljub obupni neprebavljivosti in plehkosti — komunistični lisk £ vso pozornostjo. Posebno še tisti, ki prihaja iz domovine socializma. In tu smo zasledili -naravnost neverjetno preo-braženie ali s komunistično priljubljenim izrazoslovjem povedano metamorfozo Ta je povsem v skladu s tistimi presenečenji, s katerimi Stalinovi dediči v tem času strežejo vesoljnemu svetu.
Od začetka »hladne vojne« je bil sovjetski tisk glavno orožje -proti kapitalističnemu svetu. Dnevno j? priobčevalo 7100 Česnikov v skupni nakladi 47 milijonov izvodov v 55 jezikih poročila o zločinih in gospodarskih pomanjkljivostih v kapitalističnih državah. Za tujino določeni tisk, »Pravda« (naklada 3,5 milijonov izvodov), »Izvestja« (1 milijon) in »Trud« (150.000), so dnevno zabijali y glave sovjetskih podložnikov, da Zahod ne ustvarja nič dobrega ir da Vzhod ne počenja nič slabega. V obsojanju, lažeh in klevetanju nekomunističnega svete so bila vsa tri glasila strogo vi-stousmetrjena. Prav tako spada sem tudi »Literaturnaja Gazete«. Ves sovjetski tisk je skozi desetletja popolnoma ignoriral uspehe »kapitalistične« znanosti in kulture. Se pred pol letom bi vsakogar, ki bi prerokoval kako bistveno spremembo v sovjetskem tisku, označili za iluzioniste.
Danes pa. je nemogoče postalo mogoče. Pred sedmimi leti je SDZ prvič zborovala v javnosti. Motorizirani komunistični razgrajaš,ki najemniki so poskušali motiti shod v Mavhinjah. Le razsodnosti pamet nih ljudi se imajo ti, ljudje zahva-
liti, da je niso s svojimi avtomobili dvomljivega izvora pošteno izkupi-li. Pri lej priložnosti je eden izmed titovskih agentov zabrusil našemu prijatelju v obraz: »Zakaj ne greste v Ljubljano?« Promptno mu je odgovoril:	»V	Ljubljano	pojdem
kadar bo odšel Tito v Moskvo.« Tito bo menda v resnici našega prijatelja spravil v zadrego. Naš prijatelj je nekaj gradil na Titove besede, pa se bo verjetno urezal. K sreči so komunistične besede zelo raztegljive, zato ,za nekomunista nasproti komunistu neobvezne. Prav nekaj podobnega se dogaja v Sov-jeti jr in že pridno odmeva tudi po našem tukajšnjem komunističnem časopisju.
Današnji sovjetski tisk je prenapolnjen prikazov o življenju, kulturi in znanosti v nekomunističnih deželah. Ruski podložniški čitatelj izve danes stvairi, o katerih še nikdar nl ničesar slišal. Poučujejo ga o izsledkih zahodnih atomskih raziskovalcev, o. uspehih ameriškega poljedelstva, o zahodnoevropskem stavbarstvu, prav tako. kakor so ga poučevali o živinoreji v Ukrajini ali o kovinarstvu na Uralu. »Literaturnaja Gazeta« z. dne 9. avgusta ie n. pr. priobčila članek pod naslovom »Znanstveno sodelovanje z Zahodom«. In drugega: »Peto nadaljevanje potopisa po Jugoslaviji.« »Pravda« je priobčila obširno poročilo o sovjetski poljedelski de-
legaciji v Združenih državah. Celo tržaško »Delo« je 20. avgusta prvič izdalo slovenski javnosti skrivnost, -de znaša letna proizvodnja petroleja v Sovjetiji: 70 milijonov ton. Seveda je »Delo« vse to posnelo po sovjetskem- tisku.
Preobraženje je vsekakor nastopilo. Sovjetski podložniki verujejo, da so vsemogočni sovjetski časnikarji: Sepilov, Rjurikov, Burkov, Agapov nezmotljivi. -Za sovjetskega podložnika sovjetski tisk ni dolgočasen, saj še nikoli ni čital kakega manj dolgočasnega lista. Zanj je povsem razumljivo, da mu jutranji zajtrk osladkajo s citati Lenina ln S hvalnicami petletke.
Ampak korak nazaj bo tudi za sovjetske oblastneže težak in celo tvegan, če bi se že zopet premislili in sovjetskemu tisku ponovno oblekli staro metamorfozo. Tako po gumbiih tudi v Sovjetiji vse še ne teče. Morda bodo tudi naši abece-darji po izvršeni metamorfozi nekoliko dozoreli ali pa jih bodo morali zamenjati....
• • •
Zopet otvarjajo komunisti gonjo za komunistični tisk in: zopet se sramujejo svojega lastnega imena.
V	okviru piše »Delo«: »Citaite, širite, podpirajte DEMOKRATIČNI TISKI« V redu in hvala! Mi bi samo dodeli: »IPrebirajte pa tudi komunistični tisk, da boste ločili pšenico od ljuljke!«
Današnji čudeži
Prejeli smo in Tržiča:
Ce so neko železniško zapornico zaradi nepazljivosti pustili odprto iin dirjajoči vlak ni zdrobil avtomobila; če pri kaki -težki prometni nesreči ni bj-lo mrtvih, pač pa samo »pet ranjenih«; če je zvečer nekdo odprl -plinsko pipo in je ostal na-sieanje jui-ro ie pri življenju; *e g, Borisa v Ljubljani še niso zapr li; če je mali Tonček zagrabil za lonec z. vrelo vodo, ga prekucnil s štedilnika in se pri tem ni poparil; če so pri neki demonstraciji zagrmeli streli in ni bil nihče zadet — vse take slučaje opravičuje ljudska govorica, z izrekom: Pravi ču dež!
S takimi praznimi govorenji, ki so stalno na ustih, izraža ljudski mnenje modrost, da bi se namreč stvari ob gotovih okoliščinah lahko še mnogo slabše iztekle. Pravi čudež — to bi se tudi reklo: veliki vzroki, majhni učinki! Bomba se ni raztreščila! Analogija s čudežem naj bi1 bila x tem, da se pač ni zgodilo to, kar bi se moralo. Nastopilo je nekaj nepričakovanega zato, ker je bilo neverjetno. S tem, da se bomba ne bo razpočila, računa lahko samo sanjač.
Pa še nekaj. Samo »neverjetno« še ne zadostuje. Ce bi n. pr. meteor pogodil človeka nekje v afriški puščavi, ki je edino -bitje na površini tisoč in tisoč kvadratnih kilometrov, ne bi nihče te nesreče odpra-
Obisk dr. Palamare o Nabrežini
Predpretekli petek 19. avgusta
popoldne je prišel na obisk v de-vinsko-nabrežinsko občino generalni komisar Tržaškega ozemlja dr. Palamara. Spremljala sta ga pod-prefekt dr. Macchiotta in name st nik ravnatelja za javna dela dr. Borghi.
Na občinskem uradu ga je sprejel upravni odbor -z županom na čelu. Po pozdravu župane je odbor obrazložil splošni gospodarski položaj- v občini. Zupan se je zanimal, -kako je z našimi predlogi za gospodarski načrt št. 16 in 17, glede števila delavcev pri ustanov; selad. Dalje se ie zanimal glede Selad. Dalje se je zanimal gled“ fona v Mavhinje, Vižovlje in Sem-polaj, glede nadaljnje obnove v porušenih vaseh glede nadaljnjih popravil pri kraškem vodovodu-, o občinski bilanci itd. GeneradnL komisar je na vsa vprašanja odgovarjal, in sicer glede gospodarskega načrta, da je -bil predlog Komisa riatai že napravljen, ter da se ča-k« le ina končno odobritev iz Rima. Glede števile delavcev Selada je izjavil, da se število ne more povečati, pač pe, da bodo sčasoma delavci, -ki so sedaj pri delu gradnje nove avtoceste, priključeni k občin skim delom Selada. Za dela Selada je namreč določena za dobo e-
Pomembna proslava na Opčinah
V	nedeljo 21. avgusta je openske Hranilnica in posojilnica slavila pomemben dan. Preselila se je v svoje nove poslovne prostore in s tem tudi navzven pokazala svojo rast, kajti -svoje stare prostore je v resnici že zdavnaj preras-tla in za njene današnje potrebe gotovo niso več ustrezali.
Posojilnica je ta markantni dogodek v njenem razvoju proslavila s primerno slovestnostjo. Povabila je svoje člane in prijatelje na o-
ŠOLSKE VESTI
Šolsko skrbništvo v Trstu- sporoča. da sta objavljeni prednostni lestvici A in B prosilcev ,za poverjena in nadomestna mesta na o-snovnih šolah s slovenskim učnim jezikom za šolsko leto 1955-56.
Prednostni lestvici sta na vpogled od 1. do 10. septembra t. 1. ina slovenski osnovni šoli pri Sv. Jakobu, ulica Scuola Nuova št. 12, med 10. in 12. uro. Ravnotako sta prednostni lestvici na vpogled pri vsakem didaktičnem ravnateljstvu in na vsaki občini.
Glasbena ftola SPNI
Vpisovanje novih in lanskih gojencev v Glasbeno šolo SPM prične 20. sept. t. 1. in traja dnevno od 10. do 12. ure v ulici Machiavelli 22-11.
Poučevalo se bo vse instrumente, teorijo iu stranske predmete.
gled prostorov, nakar se je vsa številna družba zbrala na vrtu društvene gostilne, kjer jo je s primernim nagovorom pozdravil predsednik g. Podobnik.
V	svojem nagovoru je na kratko očrtal razvoj Posojilnice od njenega početka pa do de-nes. S posebnim poudarkom se je pri teni spomnil -bivšega in danes že pokojnega dolgoletnega predsednika in tajnika Posojilnice, gospoda Fr. Sosiča, ki. je ob vsej svoji skromnosti uspel rešiti in ohraniti zavod preko razdobja fašizma, pa tud! preko težav in nevarnosti prvih povojnih let.
Gospod Podobnik je na kratko o-črtal še način poslovanja zadruge kot posojilnice in hranilnice, ki svojo nalogo uspešno vrši, ter pozval navzoče, -da bi svojo privrženost domačemu slovenskemu zavodu ohranili tudi v bodoče.
Naji omenimo še, da se je ob tej priložnosti Posojilnice prijetno spomnil tudi naš slikar dr. R. Hlava-ty s tem, da ji je poklonil tri lepe slike, ki so po -svoji originalni zamisli in izvedbi vzbudile pozor nos' in dopadenje vseh navzočih.
iPosojil-nici in hranilnici na Opčinah, ki je še eden od redkih slovenskih denarnih zavodov, ki so se nam ohranili iz časov procvita našega gospodarstva na Tržaškem, čestitamo ob tej priliki tudi mi ter ji želimo plodnega dela in še u-spešnejšega razvoja v bodočnosti v korist njenih članov in slovenskega gospodarstva cele naše gornje okolice, kateri danes služi. Naj- se Izpolnijo upi in načrti, ki jih goji njena uprava na čelu s predsednikom g. Podobnikom.
nega leta vsota 44 milijonov lir za delavske plače in 12 milijonov za gradivo..
Glede napeljave telefona v gori navedene vasi pa je izjavil, da tega za sedaj ni mogoče, ker denarja ni na1 razpolago. Treba bo skrbeti, da bo prihodnjih proračunih tiudi ta postavka. O porušenih vaseh je izjavil, da se skrbno proučuje, kateri objekt \ so bili .res porušeni v zadnji vojni ter se bodo šele po tej ugotovitvi določila potrebna dela.
Glede kraškega vodovoda je izjavil, da se bo natančno informiral o stanju in zmožnosti, nakar b" napravil potrebne ukrepe.
Občinski proračun je v zadnji fazi odobritve. Odbornik Vižintin je poroča! o težkočiih našega turizrcn posebno v Sesljanu ter o položaju naše industrije. Glede turizma, s posebnim ozirom na vprašanje zapuščenega hotela in obale v Sesljanu, last devinskega princa, je izjavil, de bo napravil vse potrebne korake osebno pri princu, da bi se zadeva uredila. Glede kamnolomov je pa že napravljen prvi korak za izboljšanje položaja s tem, da j': bilo določeno, da se pri vseh javnih zgradbah mora upoštevati 10 odstotkov domačega kamna,. Odbornik Legiša je izjavil, da nismo zadovoljni s tem, da je generalni komisar odbil rekurz zaradi gradnje begunskega ' naselja v Sesljanu. nakar je generalni komisar izjavil, da ima vsak državljan pravico svobodno se gibati in naseliti v katerem koli kraj.u ter velja to bodisi za posameznika, kakor tudi za več jo skupino. To dovoljuje tudi ustava ter tega ne more nihče braniti. Nato je dal še razna- navodila in prikazal tudi dolžnosti, ki jih ima uprava do vseh svojih Občinarjev, pa naj bodo ti razli&nega političnega. mišljenja ali pa različne narodnosti. Po daljšem razgovoru se j» generalni komisar s spremstvom poslovil ter izročil županu tudi pozdrave vsemu prebivalstvu naše občine.
sreduje y naših upravičenih zadevah.« Prav ta mesec je preteklo devet let, ko so ljudje okrog »Primorskega dnevnika« prav v naši vasi vpili in kričali, da je j>ozida-vanje naše po Nemcih do tal zgorele vasi, ki nam jo je ponudila ZViU sleparija, in da bo vas pozidala ljudske oblast. Na veliko srečo je bil takrat med nami človek, ki nam je na naše vprašanje o tej stvari svetoval, d» bi sam pustil pozidati vas tudi od samega peklenščka, ker da je vrabec v roki več vreden od goloba na streh’. Druga velika sreča je bila skoraj za vse ta. da smo ga poslušeli. Dru gi mesec pa si bomo ogledali, kako je ljudska oblast izpolnila svoje obljube v Komnu, na Gorenjskem v Vojščici in drugod. Bomo že povedali. kako in kaj.
VIŽOVLJE
V	nedeljskem »Primorskem dnevniku« sem bral upravičeno pritožbo g. Antoniča, ki mu še do danes
—	po desetih letih — niso zgradili oziroma popravili hleva -in senika. Mislim pa, da se dopisnik obrača na napačen naslov, ko pravi, »da Primorski dnevnik vedno ,rad po-
Spomnimo se bazoviških žrtev!
Pred. 25 leti, ob zori 6. septembra 1930 so štirje mladi slovenski fantje položili svoja življenja na žrtvenik narodnih idealov. Štirje fantje so p<idli v obrambi slovenskih narodnih pravic. Slovenski demokrati se z občuteno hvaležnostjo spominjamo svojih sinov in odklanjamo propagandne težnje tistih, ki ideale, za katere so padli Štirje fantje na bazoviškem streli šču, orrudovažujejo in zavračajo.
Večna slava bazoviškim junakom!
t Marijo Kalinova
V nedeljo zjutraj je pretresla Opčine vest, da je nenadoma preminula znana trgovka, gospa Marija Kalinova, rojena Hrovatin, soprogu zavednega Slovenca in u-glednega gospodarstvenika gospoda Lojzetu Kalina.
V jKinedeljek popoldne so se pred Kalinovo patriarhalno hišo zbrali številni ugledni občani in mnogi meščani in okoličani, da pospremijo pokojnico k večnemu počitku. Številne družine in organizacije .?e v spomin pokojnice darovale ven ce in obilo cvetja. V cerkvi so pevci odpeli dve slovenski nagrobmei
Užaloščenemu soprogu in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
vil s »pravim čudežem«. Ljudje v časih lahkovernosti bi morda govorili o »božji kazni«. C.udež, tudi ti-ti, ,ki tako izgleda, mora -biti pozitiven. Drugače ga toč-nejše označujemo za obžalovanja Vreden slučaj,, z zapletenostjo nesrečnih okoliščin.
Dejstvo, da se vs-e ne izteče tako-labo, kakor izgleda, nas gotovo nenavadno potolaži. Življenje prejema na ta način injekcijo tolažbe in izgleda nato laže kot je bilo v prvem trenutku.
Da pa teko lepo pobarvano operacijo izvedemo, je potrebno — kakor pravijo kemiki — zadevo najprej preparirati. Ta preparacija poteka n. pr. takole:	»Saj	v Titovi
Jugoslaviji mi tako hudo, kakor govorijo; naš kmet je vedno nezadovoljen. Ce toča malo poškropi trte, je ie vse vrag vzel.« Za neprizadetega zelo udobno mišljenje, ki pa odkriva popolnoma asocialno brezbrižnost za tuje nadloge. Ko pa je sam četudi zgolj posredno prizadet, pa so že vsi križi v strehi. Za največje socialne zločine v komunističnih državah inimajo taki apostoli niti najmanjše pripombe, če že ne soglašajo s takim nečloveškim ravnanjem. Ce na Zahodu nekdo stopi nekomu na kurje-oko, pa grmijo, de se vse kadi. V komunističnih državah so stavke največji zločin, na demokratičnih tleh pa osnovna pravica delovnega-ljudstva. Večje hinavščine in cinizma svetovna zgodovine gotovo ne pozna. Ali naj ljudje s takimi moralnimi »vrlinami« vodijo naro/ de in. države?
Vzemi človeku vse, kar si je s trudom pridobil, nato mu vrneš kapljico in ti mora biti za to še hvaležen.... Čudež, da ti je roper sploh poklonit nekaj svoje rokovnjaške pozornosti. -Prodaj zemljo in ljudi tujcu., pa si izgovori, da mu bo ta dal vsaj enkrat na dan jesti. Upogni hrbet in bodi hvaležen prekupčevalcu....
Bomba se je raztreskala. Veseli mo se vendar tega! Pri današnji stopnji tehnike je to vendar čudež T Kdo bi bil tako neokusen in spraševal, zakaj so jo sploh izstrelil’; kdo je tisti, ki je sprožil top? Ne to je »blatenje« Jugoslavije in komunizma....
Taka je približno tudi zadeva y STO in memorandsko mešetarijo. Ce po prodaji še hodi po kak Slovenec po tržaških ulicah: pravi čudež! Pa celo štirikrat na mesec bo smel v Koper in iz Kopra v Trst, kamor bi po črki mirovne pogodbe smel prav tako kot iz Trsta v Nabrežino ali iz Kopra v Buje. Za vse pa niti ti sprehodi ne bodo dovoljeni. »Demokraciji« gotovo ne bodo izdali prepustnice, da ne po-h-u-jša »diktature proletariata«! Taki so današnji čudeži. Kozel varu je zelje in lastnik zeljišča mu mora biti hvaležen, če mu je pusti' eno samo veho....
VEKOSLAV C.
DAROVI: Namesto cvetja na grob pokojne gospe Kalin derujejo iFlajbanovi 10.000 lir Slov. dobro delnemu društvu; družina Ig n Marc pa 2.000 lir. Iskrena hvale
Naznanjamo žalostno vest, da je 28. t. m. preminila blegopo-■kojina gospa
Marija Kalin noj. Hrovatin
trgovka..
Pogreb je bil 29. avgusta iz hiše žalosti na domače opensko pokopališče.
Ganjene ob dokazu tolikega sočustvovanja se podpisane družine zahvaljujejo vsem za poslednje spremstvo, poklonjeno cvetje in vence. Posebna zahvala cenj. cerkvenim pevcem za ganljive žalost inke.	Žalujoče	družine:
KALIN, HROVATIN, STARC in P1EMONTES1
Trst - Opčine, 31. avgusta 1955.
TVRDKA S KOLONIALNIM BLAGOM. jestvinami in raznim i-šče mladega potnika, že veščega odnosno začetnika' z dobro voljo, za Trst in okolico.
MALA DRUŽINA (dve osebi) išče služkinjo pošteno, zmožno hiš nih del.
Odgovorni urednik:
Prof. Dr. ANTON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
se je preselil v ul. Rittmeyer, 13 in sprejema od 9. do 13. ter od 17. do 19. ure Stev. telef. 31-813
Vespa
125, 150 in 150 G. S. KUB. CM NA OBROKE IN PROTI T A -KOJSNJEMU IZROČILU.
Vespe
RABLJENE
ORIGINALNI NADOMESTNI DELI » P I A G G I O «
PRODAJNA AGENCIJA:
TRST, UL. S. FRANCESCO -Ji> TEL. 28.940