Dr. Fr. J. Celestin: Michafl Nikiforovič Katkdv.
539
4-
Graddv jaz belih nimam, NI srčbra, nI zlatd,
Srce" si moje ne želi Posvetnega  blaga.
Nekdaj življenje mirno
Sred mi bilo je, Ko v nadejah in slajih
Se radostilo je.
5.
Nebeški pa   prinesel Svčt angeli  je krilat,
Od B6ga v solzni dol  poslan, Mi pe"smij  sve"t zaklad.
Odkar pa be"den štejem Na sto in sto prevar,
V srce* se mi je vselil Nemir in ž njim vihar.
Ko mislim, oj, kakd Osrečil svoj bi rod,
Da bi mu tujec krut Ne bil več zel gospdd:
Pol6ti se srca
Ob tip mi in vzdihljaj: Kedaj, oj, narod moj,
Ti srečen boš, kedaj? —
Solz sleTiarna, ki jih oko Mi v žizni porosf,
Otožna solza grenkozla In trpka se mi zdi.
A izgubi se jdd in bol,
Ozdravi rane mi, Ko s61za motna a ljubka
Na lice kane mi.
Slavomir.
Michail Nikiforovič Katkov.
Spisal dr. Fr. J. Celestin.
naši dobi malih značajev, ko se mogočno šopiri širokoustna posrednost, dobiva samo nenavadno jaka, genijalna sila obče priznanje. Že mnogo desetletja moremo v vseh delih sveta takih velikih ljudij našteti le jako malo. Narod, ki ima takega človeka, rad ga posluša, ker čuti, da ga zopet nekaj kliče na veliko delo, ker bi se rad povzdignil iz pustega kroga malenkostnih interesov do onih visot, kjer" plapola in ogreva človeška srca sveti ogenj idejalizma — ne onega sanjarskega čuta romantikov — ampak onega idejalizma, ki ima svoje korenine v realnem življenji, iz njega rase ponosno kvišku kakor mogočno drevo, cvete na višini omike. In njegov dehteči cvet obrača naše oči gori, gori in srca naša prešinja sveti ogenj ljubezni, požrtvovalnosti in one radostne nade, v kateri je človeštvo vršilo vsa največja svoja dela, one nade, ki oživlja, a ne ubija v obupnem pesimizmu, one nade, ki nas uči, da človek ne živi samo ob kruhu . . . Takih nad nima obožavanje. prirode, države, ozkosrčne narodne koristi t. j. ono   obožavanje,   ki  narodom  daje  le   senco prave
540                              Dr. Fr. J. Celestin: Michafl Nikiforovič Katkdv.
sreče, vara jih kakor fata morgana v puščavi žalostnega življenja, polnega krivice in obupa: in javljajo se krivi preroki »krvi in železa«, »novi moloh« požira ljudi; narodi pa mu jih sami mečejo v žrelo — za senco krvave slave, za korist brezvestnih špekulantov žrtvuje se —¦ vse . . .
Slovanstvo, polno volje in nad, ali v delu neizkušeno in izvrženo mnogovrstnim napadom lokavih sovražnikov, ki napadajo nanj sedaj v ovčji koži v ime kulture, sedaj brez nje v ime »upravičenih« zahtev svoje koristi in višje omike, ki zahteva »kulturnega gnoja« od tujih narodov. — Bolj nego germanstvo in romanstvo potrebuje slovanstvo velikih mož in voditeljev na težavnem poti napredka, mož obzirnih, vestnih, s širokim obzorjem in ono neomahljivo energijo, ki jo daje le mogočna vera v pravo stvar in goreča rodoljubna ljubezen.
Med take može sme s ponosom šteti ruski narod M i c h a i 1 a Nikiforoviča Katkova.
M. N. Katkov se je bil porodil 1. 1818. v Moskvi in je bil tu vzgojen. »Belokamennaja matuška Moskva« je njegova zibelka, ona mati ruskega naroda, ki tudi izza Petra Velikega čuti, da je srce Rusiji, verna čuvarica narodne misli in težnje. Pripravivši se doma pri materi za gimnazijo je stopil v prvo moskovsko gimnazijo ter v vz-gajališči prof. Pavlova dovršil srednje nauke in potem prešel leta 1834. na moskovsko vseučilišče. Izbral pa si je »historiko-filologički fakultet«, ker je tedaj mogočno vplivala posebno filozofija na mlade ljudi. Štiri leta je bival na vseučilišči in se družil s prijatelji, oduševljenimi kakor on za vse dobro in plemenito. Dovršil je nauke z odličnim vspehom. Tedaj je vladal strogi Nikolajev sistem, ali na veliko srečo je imelo moskovsko vseučilišče več izvrstnih profesorjev na pravnem in hist.-filol. fakultetu, ki so znanost učili ne kakor mrtvo abstrakcijo, ampak kakor živ izliv človeškega duha, kakor najvišji njegov cvet in sad, ki ima bogatiti um, oživljati in krepiti voljo, da mladi ljudje postanejo znajoči, značajni, plemeniti rodoljubi in človekoljubi. Ni torej čudno, da so takšni profesorji imeli dobre dijake, ki so vneti iskali resnice in pili »živo vodo« iz studenca znanosti, da se podkrepe za delo v življenji in ne dado, da kraj oficijalnega mrtvila usahne vir plemenitih teženj za vsestranskim napredkom. Profesorji Granovskij, Pavlov, Nadeždin so imeli posebno velik vpliv. Mladež se je bila razdelila na dva tabora: jedni so bili goreči privrženci Hegla, neki tudi Schellinga, drugi pa so se poprijeli St. Simona, Fourriera, Cabeta in ^ francoske socijalistične filozofije sploh ter so zajedno visoko čislali  pi-
Dr. Fr. J. Celestin: Michail Nikiforovič Katkdv.                            541
sateljico Geotge Sand. V prvi tabor je spadal tudi mladi Katkov, ali ni igral tako važne uloge kakor n. pr. StankeVič, Bakunin, Belinskij, Botkin, K. Aksakov in nekoliko tudi Chomjakov. V drugi tabor so kmalu prešli Herzen, Ogarčv, Satin ter je potem k njim prešel radikalni Bakunin in naposled je bil tudi Belinskij bolj na njihovi strani. Chomjakov, brata Konstantin in Ivan Aksakov, brata Kireevskija so potem osriovali svojo stranko slavjanofilov in so posebno proučavali narodno življenje v minulosti in sedanjosti ter iskali pravih ruskih (in slovanskih) načel.
Zvršivši vseučilišče je šel Katkov v Berolin, da sluša Schellinga, katerega je posebno ljubil, potem v Kraljevec (Konigsberg) in je v Nemčiji ostal dve leti. Pohodil je tudi Francosko in Belgijo, povsod marljivo učeč se. V državno službo ni stopil, temveč je na pod-stavi filološke razprave (ob elementih rusko-slovenskega jezika) postal (1845) magister in pristav na moskovskem vseučilišči. Leta 1853. pa je izdal svoje delo: »Očerki drevnejšago perioda grečeskoj filozofii.« Ali uredništvo vseučiliških »M o s k. Vedomosti«, katero je bil prevzel že 1850. leta, prisililo ga je, da je pustil vseučiliško stolico in posvetil se popolnoma časnikarstvu. Do 1862. leta urejal je list v imeni vseučilišča, a tega leta ga je prevzel v najem. Odločen korak je stopil 1863. leta, ko je ognjevito branil ruske interese proti Poljakom, ki so se bili uprli — Napoleonu in nekim aristokratskim emigrantom na ljubo — nepripravljeni ter so izgubili ono široko avtonomijo, katero so uživali do 1863. leta. Vse reforme n. pr. osvobojenje kmetov (1861), administrativne, sodne in financijalne, reforme gimnazij in vseučilišč je pripravljal s svojimi članki in je mnogo pripomogel, da v liberalni oduševljenosti niso šli Rusi — predaleč. V gimnazijah je zagovarjal s tovarišem P. M.. Leontjevim, vseučiliškim profesorjem klasične filologije, posebno klasicizem in je dosegel, da je bil uveden skoro strože kakor pri nas.
Že 1856. leta si je bil osnoval velik mesečnik »Russkij Vestnik«. Vanj so pisali najboljši ruski pisatelji pesmi, romane, povesti, poučne in strogo učene članke, največ v istem duhu, kakor so bile pisane »Mosk. Vedomosti«. V dveh velikih organih kazal, pojasneval in branil je Katkov s sotrudniki svojimi ruska načela, ruske interese. Zanimal se je vedno jednako goreče za zunanjo in notranjo politiko, za poljedeljstvo, kupčijo, obrt in je branil z obširnim znanjem in talentom svojim ruske koristi, koristi ne jednega stanu, ampak vsega naroda. Četudi so mu očitali, da je bil v mladosti velik privrženec Angležev in njihovega self-governementa ter se je časih res  zdelo,  da
542                              Dr. Fr. J. Cčlestin: Michafl Nikfforovič Katkdv.
preveč poudarja ta tuji oblik: stopil je potem na realna tla ruskega življenja, ruskih interesov. v širokem zmislu. Ruska politična in gospodarska samostalnost mu je bila idej al.
Za vzor svoj se je boril z vso energijo silnega značaja in talenta, če ga vodi ljubezen in globoko prepričanje. A borba je bila težka. Boril se je v Rusiji proti zapadnikom, proti stranki »Vesti«, proti ra-dikalcem in nihilistom, celo proti zemstvom, ki zastopajo samoupravo, morala je pasti večkrat grenka beseda, ker so se te ustanove le pre-rade izpreminjale v torišče borbe osebnih interesov one stranke, ki je zmagala pri izborih. Grajal je mrtvi birokratični formalizem, podkup-nost in protekcijo; on, ki je v nekem zmislu zastopal oficijalno Rusijo, grajal je sodišča, posebno ustanovo porotnikov, če so porotniki v znani slovanski slabosti očitne krivce proglašali za nekrive, on je z gorečo, prepričevalno besedo kazal, do kakšne vsestranske slabosti mora voditi tako pomanjkanje moralne energije. Videl je, da to pomanjkanje izvira gotovo najbolj iz slabe domače discipline v mladih letih, videl, da je pouk v učilnicah sploh premalo usredotočen, da gre vse razvitje društva bolj na široko nego v globočino, da bi mogli vzgajati se pravilno — resni, globoko omikani umovi; videl je, da in-teligencija teži le bolj za najnovejšim, kar se piše in dela na zapadu, in da rada sprejemlje ravno ono, kar je najskrajnejše, četudi je naj-menj dokazano, ter je leta in leta boril se, da si inteligencija v strogem klasicizmu pridobi potrebno globokost razumevanja zgodovine, disciplino uma, stalnost. Rusom mrtvi jeziki niso bili po volji; najbolj so vpili na Katkova in mu očitali, da hoče v mladih glavah zatreti vsako napredno misel. Napadali so ga zapadniki in radikalci večkrat s fanatično brezozirnostjo in mu podtikali namene, katerih nikoli ni imel. —
On ni bil in ni mogel biti proti napredku, ni mogel biti sovražnik misli, da se razvijajo bolj in bolj vse sile naroda, da bode menj potreboval administrativne opeke. Ali dobro znajoč, kako sta inteligencija in narod sploh še slabo vzgojena za večjo samostalnost, kakoršne so si želeli po zapadnem obliku: moral je pisati, da se ne poskuša ono, kar niti na zapadu ni opravičilo nad. S kako prepričevalno besedo in grenko ironijo je kazal na žalostne pojave parlamentarizma, ko se velikokrat izbira in voli na osnovi širokega podkupa in druge korupcije, ko se glasuje na isti osnovi, ko se parlamentarne večine pretvarjajo v prosto orodje vlade, ki nikakor ni tako odvisna od njih, kakor si mislijo (in to je časih prava sreča), časih pa v orodje borzine in druge špekulacije (in to je najhuje). Kako bi mogel misleč človek priporočati Rusiji sistem, s  katerim   se   navadno   daje   svoboda
dr. Fr. J. Cčlestin: Michail Nikiforovič KatkoV.                               543
denarnim pijavkam, da sišejo narodno kri, sišejo in ne odpadajo nI tedaj, ko so okoli njih le gospodarski mrliči: narodni pavperizem! Za to je Michail Nikiforovič boril se za samodižavnega carja; saj mislečemu jasiio kaže zgodovina, da je pod samodržavjem rasla in rasla Rusija, raslo po številu in po energiji velikorusko pleme do sedanjega >                   pomena, kaže mu pa tudi,  da  se samoupravni poskusi,  v kate-
rih igra inteligencija glavno ulogo, v Rusiji do sedaj niso ravno posrečili. Ali da Katkov proti samoupravi ni bil načelno, vidimo iz tega, da teh načel in samoupravnih ruskih organov ni pobijal, temveč le nezdrave njih pojave, da je branil veliki narodni samoupravni oblik: rusko samostalno občino (mir), s katero se je do sedaj obvaroval narod od kmetskega proletarijata, branil ga in priporočal le večji nadzor, da se ne plode selške pijavke in po zakonu jednakopravne občane de facto ne pretvarjajo v robe pijavek. Zato je živo priporočal ustrojstvo kmetske banke od strani države, pazno sledil za njenim razvitjem in se ni ravno veliko menil za gospodo velike posestnike (a ti so bili največ privrženci njegovi), če so se indirektno pritoževali, da pada njihov vpliv z večjo samostalnostjo kmetov, dobivajočih po ceni denar iz banke.
Da je nihilistične pojave neusmiljeno bičal in priporočal pomočke, da se odstrani ta nezdravi pojav, razumeje se samo ob sebi. Ali trdil je ne jedenkrat, da so nihilisti v glavnem slepo orodje neprijateljev domovine, da dobivajo pri njih pouk in podporo in da je število Ne-rusov med njimi bilo vedno precejšnje.
Res, on je jasno videl, da Evropa v obče ni prijazna Rusiji. Vezi sorodstva z ruskim carskim dvorom in zložni zgodovinski in politični odnošaji so se bili zložili tako, da je Prusija rasla pod mogočnim okriljem ruskega orla in je to sama priznavala. Katkov je po spominih mladosti svoje visoko cenil Nemčijo in zagovarjal prijateljstvo ž njo: tudi nemško carstvo je pozdravil brez straha. Ali Nemci v tridesetih in štiridesetih letih so bili precej drugačni kakor so sedaj: tu se je bil Michail Nikiforovič nekoliko zmotil, zmoto svojo je uvidel s polno jasnostjo po berolinskem kongresu, ko je Prusija in ž njo Nemška pokazala pravo svoje lice in začudila svet z nehvaležnostjo svojo. Ze prej se je glasil Katkov časih proti poplavi zapadnih (poljskih) pokrajin z nemškimi tvorničarji in delavci na škodo ruskemu obrtu in kupčiji. Ali po berolinskem kongresu se je obrnil naravnost od Nemčije k Franciji, četudi ga je nestalnost francoskih odnošajev nekaj odvračala od formalne zveze ter je priporočal in — sme se reči — tudi največ pripomogel, da se je Rusija vendar poprijela politike »svobodnih rok.«
544                              Dr. Fr. J. Cdlestin: Michail Nikiforovič KatMv.
Ker je videl, da si je ruski narod na svojih prsih odgojil ljutega gada, boril se je Katk6v z vso odločnostjo tudi za gospodarsko sa-mostalnost in neodvisnost od Nemčije. Carine so se povečavale, da se varuje domača produkcija, in ko je Nemčija začela iztiravati ruske podložnike in povišavati carino tako, da je ruskemu žitu skoro popolnoma zaprla mejo: odgovorili so Rusi odločno z zakonom z dne 26. marcija t. L, po katerem se morajo Nemci seliti iz Rusije ali pa se porušiti, če hočejo obdržati posestva, tvornice, mesta ravnateljev, oskrbnikov itd. Nemčija pa je na to začela boj proti ruskim kreditnim papirom. Ali Katkov je kmalu mogel povedati, da ta boj, ker je ostal osamljen ter se mu niti Dunaj ni pridružil, škodi največ Nemcem, in je videl, da je tudi ta boj le korak dalje do gospodarske samostalnosti Rusije, kakor je bil tudi že Ivan Aksakov spoznal. Katkov že dolgo ni zaupal Nemcem: radi bi bili dobili njegovo pomoč. Take poskuse je naravnost tiskal in bičal, pruskemu princu Frideriku Karolu pa je v lice dejal, da je Nemcem odločen nasprotnik.
Godilo se je njemu, kakor se godi slovanstvu sploh.
Neprijatelji slovanstva so govorili, da je Katkov panslavist, med Slovani pa se je culo časih, da je preveč Rus, celo — panrus. Resnično to ni, nI jedno nI drugo. Bavil se je bil s slovanskimi jeziki in je poznal literature. V politiki se je najprej moral pečati s Poljaki za vstaje 1863. leta: vstaja je bila udušena in Poljska urejena tako, da se je povečal ruski vpliv in da je ruski jezik dobil veljavo državnega jezika. Vse to je bil priporočal Katkov. Potem pa je jedenkrat izjavil, da je ruski narod pripravljen desnico dati poljskemu, ako se zadovolji z etnografsko Poljsko in ako se odreče zgodovinski Poljski do 1772. leta ter sprejme misel slovanske vzajemnosti brez »zadnje misli« ter ne rabi nič več za orodje tujih spletek proti Rusiji. Večkrat je omenjal odnošaje avstrijskega slovanstva in jih z veseljem pozdravljal, če je napredovalo. Grajal pa je nasprotnike slovanske rav-nopravnosti, če se je kratila. V obče pa se n i veliko bavil z avstrijskim slovanstvom, veliko menj kakor bi se bil »panslavist«; on je bil res najprej in najbolj Rus bistrega uma in je videl, da ima slovan-stvo z Rusijo veliko svetsko nalogo, kateri se Rusija odreči ne sme, če se neče odreči zgodovinskemu svojemu razvitju. Borbe za slovan-stvo ni iskal, ali ko so jo narinile grozote v Bolgariji in je ves ruski narod prešinila jedna misel, da treba krščanskim bratom pomoči: povzdignil je tudi on odločno mogočni svoj glas ter je po berolinskem kongresu budno motril dogodke na Balkanu in ni nikoli malodušno pritrdil onim, ki so nejevoljni svetovali, da Rusija prepusti nezahvalne balkanske
Dr. Fr. J. Gflestin: Miclmil Nikrforovič Katkdv.                            545
narode samim sebi, in ni obupoval ni tu, ko so mnogi Rusi obžalovali, da se je na Balkanu prelilo toliko ruske krvi in za južne brate dalo toliko materijalnih žrtev.  —
Vzela ga je smrt kakor vojnika sredi boja i. dan avgusta t. 1. v selu Znamenskem. Oddehnili so si Nemci in Madjari in izlivali žolč še nad odkritim grobom. Obžalujmo!
Slovanstvo, Francozi in Angleži pa so izrazili sočutje svoje na dostojen način. V Rusiji se je javil s prestola glas globoke žalosti: »Silna beseda ranjkega Vašega moža, oduševljena z gorečo ljubeznijo do domovine, budila je rusko svest in jačila zdravo misel v burnih časih.« — Ali »v žalosti imamo nado: umrl je človek, pravi krščan, ki je delal jedino le za srečo bližnjega, trudil in mučil se za domovino z vsemi silami (vladika možajski Aleksander).« — On sije bil popolnoma svest »velike zgodovinske naloge, za to je beseda njegova imela tolik pomen (Novoe Vremja).« — Rusija izgublja »ne samo največjega časnikarja, ki je ustvaril politični pomen ruskega časništva, ampak izgublja sosredotočen um, ki je v težkih časih zbiral okoli sebe zdravo javno mnenje ter mu kazal ravni pot (St. Peterb. Ved).« — Za Moskvo je iz-pregovoril njen župan Alekseev in dejal med drugim: »Od poljske vstaje sem je grmela silna njegova beseda ... bil je mnogim učitelj, nositelj ideje samodržavja, jedinstva sile in mogočnosti Rusije.« — Glasno, silno je govoril »resnico, grozno in neizprosno razkrival laž, odločno in brez strahu branil rusko korist (vladika Misail).« — Ali za to, »koliko skrbi je pretrpela ljubeča njegova duša, dokler niso vsi jasno videli tega, kar je bil on videl najprej. Koliko žalosti, klevet, hudobnih jezikov moral je trpeti za nesebično svojo službo jasno in živo seznani resnici, dokler ni mogočna njegova beseda samo z notranjo silo prešla v zavest in prepričanje milijonov,   ki so jo čitali.    Res,   diven prizor!
v
Človek ne na visokem mestu, brez državne vlasti postaje vodja javnega mnenja mnogomilijonega naroda . . . Samo jedno nas vznemiruje pri grobu pokojnikovem: pravi ruski rodoljubi gredo drug za drugim v grob. Bodo li našli se vredni nasledniki, jaki v besedi in činu ? (moskovski mitropolit)«
Michaila Nikiforoviča smemo primerjati »svetilniku, stoječemu na jakem trdem granitu in širečemu vzvišeno-mirno luč po zrkalni površini morja, ko je mirno, ki pa jednako mirno lije spasonosno svojo svetlobo tudi tedaj, ko okoli njega strašno šumi in buči burja, grozno bijo valovi in besni morje . . . Drug za drugim gredo v grob najboljši ljudje. Zakaj so oni bili tako silni in krepki, a mi smo tako mali in slabi ? Zato ker so v prvi svoji vzgoji odrasli  na   načelih   vzvišenega
35
546
Dr. Fr. J. Cčlestin: Michafl Nikiforovič Katkdv.
filozofskega idejalizma, ki jim je jačil um, domišljiji dajal krila, širil jim duhovno obzorje in dvigal duhovni vid in vedno držal vprašanja njih misli in njih čuta v višjem, duhovnem krogu. Najbolj pa zato, ker je takšen čisto človeški, prirodni pot njihovega razvitja se vršil pod živim vplivom blagodatnih načel pravega, pravoslavnega krščanstva . . . njihov zaklad je bil na nebu, tja so težile vse njihove svrhe in težnje (vladika Antonij).« Cerkev in društvo, državo in družino, znanost in umetnost, vse strani človeškega življenja je obsezal s svojim orlovskim, bistrim očesom, vse je ocenjeval, označeval in vstrajal s svojim genijalnim umom, ob vsem ga je bolela njegova velika duša . . . Pravoslavje, samodržavje, narodnost so velike besede, napisane na zastavi delovanja njegovega, one so od nekdaj osnova ruskega življenja . . . Njegova beseda se je glasila kakor beseda sta-ropisemskega preroka: samo se spomniti gorečih besed njegovih za bratsko združenje slovanstva z Rusijo na čelu, katere veliko bodočnost je oznanjal. Spomnite se njegovih krepkih in silnih svaril, da se ne damo zavleči zapadu; kako je grozno razkrival lažni liberalizem, ki uči novo poganstvo . . . Njegovo tiho, domače življenje je bilo malo znano svetu, ali neki vendar vedo, s kako genljivo ponižnostjo je tu (v cerkvi) priklanjal starikava svoja kolena k molitvi, s kakim pobožnim trepetom se je približaval, da prejme sv. Obhajilo . . . Neizprosno strog odkrivatelj človeške laži na tem pokvarjenem svetu, bil je angelj miru v nedolžnem otroškem svetu (J. Solovjev).«
Ugasnil je mož, ki je imel v Rusiji vpliv, kakor pred njim noben privaten človek, ker je izražal vest vsega naroda. Ko so ga nekdaj vprašali, kako da je car navadno istih mislij kakor on, odgovoril je: »Ker sem tako srečen, da imam iste nazore, kakor car.« Ljubil je carja in domovino, koristil carju, budil domoljubje, ljubil slovanstvo in v človeštvu vse plemenito, ljubil je vse to z živo krščansko ljubeznijo. Sovražil pa in preganjal je vse nasprotno, kakor se spodobi pravemu možu.
Ugasnil je, ko seje po 1863. 1. prvikrat zopet popolnoma bilo postavilo javno mnenje na njegovo stran, ali Rusija ima še mož, bistrih glav z železno voljo, ki se bore in se bodo borili brez strahu za srečo domovine pod zastavo pravoslavja in samodržavja na velikem poti, ki ga imata pred seboj Rusija in slovanstvo.