Poštnina plaenna v gotovini. mmiHiiiiiMiiiUM^ Letnik XL, Izhaja 12krat na leto in stane 70 K, za pol leta 35 K, za četrt leta 17 K 50 v, posamezna številka 7 K. Uredništvo fn upravništvo Je v Sodni uiicl štev. 6. Odgovorni urednik: Dr. Joža Glonar. = Vsebina šeste številke: = Vojcslav Molfc: !z ..Sutnjevih sonetov". — Fričila: Aškerčeva čitanka. (J. A. G.) — Gang! Engelbert: Zbrani spisi za mladino. (A. Funtek.) — Marko Senjanin, flovcnski Robinzon. (Pcvel V. Breinik.) — Ivan Andrič: Put Alije Gjerzeleza. (1van Zoreč.) — Ševič Milan: Obratovanje učitelja i dečja knjiga. (K• Ozvald.) • — Sagadin Štefan: Naš sadašnji ustavni položaj. (Leonid Piiamic.) — Kronika: XVII. umetnostna razstava v Ljubljani. (K. Dobida.) — Naši prevodi. — Nove knjige. (Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naroČilo). Last in založ"ba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. 0202010102020001010502020000230111001000021108010805050900000200050000000510 v Ljubljani (PREJ TISKARNA IG. PL. KLEINMAYR * FED. BAMBERG) se priporoča za izdelovanje vseh tisRovin od posetnic do najumetnejšega barvnega tiska, kakor tudi za natisKovanje listov * časopisov» trgovinsRih in uradnih tisRovin. Vsa ta dela iz« vrŠuje Ker najhitreje in po strogo stroKovnih pravilih. Obenem priporoča svojo naj* bolje urejeno Knjigoveznico, Ki izvršuje Knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste* LJUBLJANSKI ZUON HESECNIK Zf\ KNJIŽE"UN05T IN PR05UET0. LETNIK XL. 1920. ST&UILKM 6. VOJESLAV MOLE: IZ „SUŽNJEVIH SONETOV", i. Zarij se vase,, suženj, ne sprašuj: odkod, zakaj, v katere speš daljine. Ostani bližnjemu in sebi tuj, ostani to, kar si: število brez vsebine. Nekdo te s smehom je iz temnih struj poklical na zavesti visočine: „Na, živi, pes, in svojo dušo truj z napoji hrepeneče bolečine!" Nekdo... o kdo? Bog? Satan li? Glumač? Pač isti le, ki jutri ti s peroti okove sname, ko te s tvoje poti spet pahne v prazna brezdna pozabljenja — in ti v pepelu mrtvem hrepenenja postaneš prah, ti človek — pes — berač... II. Čemu vsa laž zvenečih besedi? Čemu koturni? Strgaj krinko z lica. Le človek si! In v srcu ti gori le medle onemoglosti resnica. Ni misli, da te dvigne čez poti, ki gre jih slepo tvoja repatica. In kamer zreš: v prepade zro oči in vanje padaš kot zadeta ptica. V resničnost glej! Kjer sta v najgloblje sence gorje in beda splela sVoje vence, tam vprašaj se, kaj se boga igraš. Tam z dušo se odkrito razgovori, napuh titanski, suženj, v njej zamori. Le človek si! Vse drugo je le laž. III. O polnoči prišel je Satan k meni in šla sva v gluho noč jaz in moj gost, obstala pri gomili zapuščeni, kjer pokopana moja je mladost. Gorje je vstalo v duši pogubljeni. „Ti v njeno si srce vsej al bridkost, ti strgal z las jej venec razcveteni in pahnil v grob ponižano mladost." Skoz tmo so zableščale mu zenice: ,Sam si jo kinčal s cvetjem, sam pravljice pretvarjal jej v bodočnost, v solnce mrak/ „Kaj mi je v srcu vera v solnce klila?" V krohotu so mu zašumela krila: ,Zakaj si upal in verjel! Bedak!' IV. Za senco senca šli smo v pusti dan z upehanimi, trudnimi koraki. Krog nas jesen, nad nami jata vran, za nami grozni, žalostni oblaki. Počitek kratek. Top pogled čez plan: pri križu križ — par tisoč — vsi enaki. Kot da ves svet je z njimi posejan, molčijo v stepi križi nad junaki. Na grob sem vsedel se in bral besede: „Junak. Ujetnik — in pepel in prah. Zdaj spim. In spi moj up in spi moj strah." Pogled je križev štel neštete grede, roke so se zarile v grud prsti... „Da bi že spalo, srce, tudi ti!" Krasnoyarsk v Sibiriji, 22.—24. IX. 1918. Opomba k četrtemu sonetu. Na poti iz Krasnojarska v Vojennyj Gorodok — tabor vojnih ujetnikov — leži pokopališče, kjer je pokopanih 10.000 vojnih ujetnikov. FRANJO ROS: POTOVANJE. V zimo in noč peketajo konji, trudni in vroči so jim dihi. Mi pa na vozu resni in tihi v molk in noč prisluškujemo. Gorko vino, odprta srca, mehkih oči plameni vanja, da vso pot nam v njih pozvanja in nas uspava v toplo slast. Mrko molčimo v svetle sanje. 2e smo blizu jutranji zori, že so daleč beli dvori, zveste straže naših sreč. V belih dvorih so srca ostala, zdaj nam je težko in sladko za njimi. Tiho potujemo v motni zimi, z nami sanje, ljubezen, molk. IVO ŠORLI: gospa silvija. POVEST. (Dalje.) Silviji je bilo po tem dnevu kakor človeku, ki se je izgubil. In ki je naenkrat opazil, da hodi po krajih, kamor ni bil nikoli mislil priti, tako čudnih. Vzdiguje noge in jih trdno postavlja na tla, pa se slišijo koraki, kakor da vleče noge za seboj, moral bi biti ob ti uri najlepši dan, ko ni oblaka na nebu, a solnca ni, in vsa razsvetljava je zamolkla kakor ob popolnem mrku; sicer vidi tam doli na desni in levi ljudi, a premikajo se in so bolj kakor sence, in njih govorica je za to oddaljenost dvakrat predaleč. In čim se je Silviji dvignil ta občutek, je nanjo bolj in bolj delovala njena okolica samo tako. Večkrat, ko je opravila šolo, je hitela v svojo sobo, da bi bila sama; komaj pa je sedla in so ji roke iskale, kaj bi prijele, pa niso vedele kaj, jo je samo tiralo, da je morala vstati in oditi zopet na cesto, kakor bi upala, da bo zunaj bolje; toda ko je stopila čez prag, pa noge niso vedele kam. Ali bi šla na levo ali na desno? Ali sama v gozd ali povabit tovarišico, da gresta skupaj? No, kaj bi bilo, da gre v dveh, treh ali štirih? Vedno isti pogovori s skoro istimi besedami, ko pride človek še bolj poln te votle in vendar težke zavesti nazaj, da ne more ubežati praznoti. In ko naprej ve, da pride tako nazaj, čemu bi potem hodil? In čemu bi iskal družbe, če v njej še bolj čuti, kako je sam: da si drug drugemu besede le podajajo in jih mrko sprejemajo ter nevoljno pokladajo drugo poleg druge? Zakaj zdaj šele je občutila, da so tudi tovarišice prav tako že vsega naveličane. In če jih je prej s svojim brezskrbnim čebrnanjem vsaj ona nekako oživljala, kakor otrok zamišljenega človeka, jo je zdaj tem bolj dražilo, če so jo izpraševale, zakaj je „danes zopet tako čudna", kakor bi pričakovale, da jo je le mimogrede obšla potrtost. In navadno se je zopet obrnila in se vrnila v sobo. V teh časih se je polagoma navadila cigaret. Ležati na hrbtu, gledati v zrak, nič misliti, spuščati dim ter popolnoma vdano in čim bolj brez upora čakati, da naposled le preteče tistih dvoje, troje ur, ko bo čas iti k večerji. Ko je nekoč tako ležala, je naenkrat rahlo potrkalo in čez prag je stopila Ela. Siivija se je presenečena dvignila in je nehote skrila cigareto za pepelnik. Bila je nenavadnega obiska pa le tako vesela, da je sestro prisrčno pozdravila. — Pa kako da nisi nič pisala prej? je vprašala. — Saj sama nisein vedela, kdaj se odločim. Imela sem pa tu doli opraviti nekaj stvari, da mi ni kazalo dalje odlašati. In potem... tudi zaradi tebe sem prišla... je pristavila tiho, pogledala v tla in sedla zraven sestre. — Zaradi mene? Ne samo, da sva spet skupaj? — Ne, tudi zaradi drugega... Pisali so mi, da si postala zelo čudna... čisto sama zase da si v zadnjem času. Kaj se je zgodilo s tabo, Siivija? — Kaj se je zgodilo z mano? je ponovila Siivija. A nehote je vprašala tudi sebe: Ali se je kaj zgodilo? Toda le za hip. Zakaj zazdelo se ji je, da jo sestra vprašuje pač le po zunanjih dogodkih, ki bi bili mogli vplivati nanjo. In takih dogodkov ni bilo. Zato je počasi zmajala z glavo in se je nasmehnila: — Kaj naj bi se bilo zgodilo? Res sem radovedna, kdo bi ti bil mogel pisati kaj takega. — Kaj takega mi tudi nihče ni pisal. Ampak prijateljico imaš, ki ti je nočem izdati, ker bi ji morda niti hvaležna ne bila. In ta prijateljica je v skrbeh zaradi tebe, ravno ker ni nobenega vidnega vzroka, zakaj si se naenkrat tako izpremenila. In vendar nekaki vzroki morajo biti. Siivija, bodi odkritosrčna in zaupaj mi!-Mogoče imam vse to za seboj, s čemer se ti šele boriš in ti borbo lahko olajšam. Če bi ti imela le tri leta več, bi jaz čisto natanko vedela, kaj ti je... Tako pa ne morem in ne morem verjeti, da se te je že lotilo... je rekla bolj zase. — Kaj se me je lotilo? se je začudila Siivija. Ali---? — Čakaj, Siivija! jo je resnobno ustavila Ela. Tisto, kar pride -menda prav na vsako izmed nas, ko je enkrat konec te prve naše mladosti ... konec, kakor smo včasih rekle: lepih romanov... Če se namreč nismo poročile ali vsaj lepo zaljubile, potem pride polagoma, polagoma čez nas tiha resignacija, več ali manj trpka, kakor je pač temperament... In tej sledi, hvala Bogu, da le pri veliki manjšini, čas — nelepih romanov... Saj me razumeš: manj izbirčne in manj sentimentalne ljubezni... doba zvez z ljudmi, kateri nekako odgovarjajo mestnim lahkoživcem, le da ne prihajajo iz salonov in se ne vračajo tja, nego diše v najboljšem slučaju po konjih... Še nekatere obvaruje sicer, rekla bi, njih nos, pred temi strašnimi „lahkoživci", zato pa jim postane nevarna druga vrsta podeželskih „kavalirjev", ki jih je rajnka gospa Kožanova imenovala „težkoživce". večinoma poročeni možje boljše vrste ob neizobraženih in dolgočasnih ženah... Toda tudi to niso več „lepi" romani... Šele tretji del, in še enkrat rečem, hvala Bogu, največji, išče poti iz tiste prvotne omrtvelosti ali v poglobi jen ju v poklic in v knjigo ali pa... ali pa v končni in popolni odpovedi življenju... Hodijo v šolo in iz šole, iz šole in v šolo, kakor uradnik v urad in iz urada, in ne pričakujejo ničesar več in si r.e žele ničesar več. Toda saj ni mogoče, da si ti že na eni teh poti... In celo na oni zadnji sicer najlepši, a tudi najbolj žalostni... Zdi se mi, da je bilo včeraj, ko sem se bala zate zaradi tvoje prevelike življenjažeijnosti — zdaj da bi te bilo treba buditi že od mrtvih ali vsaj polmrtvih?! In vendar ti na očeh vidim, da je s tabo nekako tako... Povej, Silvija, zakaj!... Pa ne da bi bil temu kriv vendar-le kak, recimo za zdaj še — lep roman?.. . — [Ta! Pa kaj misliš o meni ? Ali me imaš res za tako... za tako neumno? je vzkliknila Silvija. — Vem, da nisi sentimentalna ali kako bi že rekla. Celo za zelo, zelo trezno te imam, kar se tega tiče... In verjemi mi, da bi se bila včasih bala zate prej, da bi ti mogla postati nevarna tvoja kri nego tvoje srce... Toda nazadnje: tudi ti imaš srce... In mlada si, še zelo mlada... In celo ena tistih, katere se takorekoč nikdar ne postarajo... Mislila sem vsaj — zdaj pa te dobim in vidim tako, da te komaj še spoznam. — To se pravi: vidiš ne, a pisali so ti tako... — Prvič vem, kdo mi je pisal. Drugič pa res tudi vidim. Sicer pa — saj sama ne tajiš... Samo izutnikaš se in skrivaš se. Nikar, Silvija! Še enkrat te prosim: izpovej se mi! Ne kakor sestri — kakor prijateljici, če hočeš... Saj bi si vendar lahko bili tudi to... Silvija je gledala v tla in molčala. Niti najmanjšega odpora ni čutila v sebi, da bi sestri ne odprla srca in povedala, kar ji je v njem. Toda — kako naj začne in kaj naj pove? Kaj je tu pravzaprav vredno povedati? Povedala bi lahko, kako se je bila odločila, da noče, naj bi ji bil kdo bliže od drugega; kako je to razodela onima dvema, ki sta ji to hotela biti in sta ji tudi že bila, vsak po svoje; kako se je potem samo napravilo, da so se drug drugemu odtujili, ko se je Zevnik mrko odmaknil, Steger pa tudi ni našel več onega brezskrbnega tona, naj se je še tako silil vanj; in kako se je je potem vse polastil oni čut brezkončne puščobnosti, da se je čutila kakor vklenjeno v njem. Ali kako bi človek take stvari pripovedoval, ki so vendar samo v njegovi notranjosti, da bi se moral svojega lastnega glasu prestrašiti in hjegove tujosti, če bi videl, da se v njem razodevajo te notranje reči? Dvakrat, trikrat je že hotela odpreti usta, da bi poskušala, a vedno iznova in vedno bolj je čutila, da bi takoj zopet umolknila. In tako je molče sedela in kakor nema; to je: občutila je prvič v življenju, da ji v takih rečeh ni dano in ji najbrže nikdar ne bo dano, da bi mogla govoriti... — Nočeš torej? je začuia sestro kakor iz dalje. Stresla se je in ji pogledala naravnost v oči. — Kako nočem? Ne morem! In saj tudi nič ni! Kaj jaz vem, kaj je? Tako me je obšlo in jaz ne vem nobenega razloga... Postali so mi dolgočasni, zoperni vsi skupaj in sem se jih otresla. Kaj hočem ž njimi — vsemi skupaj? — Tudi z Zevnikom? je zategnila Ela in pogledala v tla. — Z Zevnikom? Kaj pa me Zevnik briga? To je: več nego kdo drugi? je razdraženo vprašala Silvija. — Hm, takrat, ko sta bila gori pri nas, se mi je zdelo... Vsaj kar se njega tiče, sem opazila, da te je gledal z očmi, ki jim pri nas pravijo „zagledane", se je nasmehnila Ela. A takoj se je zopet zresnila in je povzela: Takrat sem bila proti njemu še nekoliko nezaupna; a vsi pravijo, da je vrl dečko. Najbrže je mislil res pošteno s teboj... — To se pravi, da me je hotel vzeti? se je namrdnila Silva. Hvala! Da bi potem morala ž njim iz ene v drugo teh polvasi in preštevati vinarje, ali jo bova prerinila do prvega. Ne, jaz prav gotovo ne zahtevam mnogo; toda to zavest bom hotela imeti, če se kdaj poročim, da nn bodo lakti prosti in da jih bom sama od svoje volje stiskala, če jih bom. Za zdaj pa sploh ne mislim na to in imam samo eno željo: da bi prišla čim prej v kako resnično mesto. Jaz moram imeti šuma, življenja okrog sebe — sicer res še poginem! je vzkliknila že vsa razburjena. — V kako resnično mesto? V Ljubljano menda? Pa kako? Saj veš, da se tam še zastonjkarice zaman ponujajo; ti brez plače pa še mesec dni ne moreš živeti. Ne bodi otročja, Silvija! — Pojdem pa za domačo učiteljico, ali kar si bodi! — Tega ti papa nikdar ne dovoli. — Prav vprašala ga bom! Še to leto naj mi makar celo vrag pobere, drugo pa se že ne bom več kisala po takih gnezdih! Pojdem pa za igravko, Če ne bo drugega. — Za igravko? se je prestrašila Ela. Zakaj ona je rekla te zadnje besede s tako odločnostjo, kakor da se že dolgo peča s to mislijo. Pa kaj misliš, da je to tako lahko? In šele za takrat, „če ne bo drugega"? Za božjo voljo, le tega ne, Silvija! Za igravko je treba talenta, Silvija! — In kako ti veš, da ga jaz nimam? se je Silvija strupeno zasmejala. — Pa kaj si res že vse mogoče clomišljuješ? je vzplamtela Ela. Igravka! Dekle, ki se je lotilo kvečemu kakega romana in jo je kvečemu zanimalo, kako konča! Ali res niti ne slutiš, da je igravka najinteli-gentnejši in najglobokejši ženski poklic? Pa se menda pač ne zadovoljiš, da boš kaka boljša štatistka ali celo subretka, ki ljudem ude kaže? No, da, s tistim svojim sopranom in s svojo zunanjostjo bi zato že bila, ali rajši bi te menda vsi videli mrtvo, nego da--- — 2e zopet ti je na poti tisti moj sopran, o! — Ne bodi hudobna, Silvija! Saj pravim, da imaš vsaj za kake operete dovolj glasu in tudi vsega drugega. Toda kakor bi bila čez vse ponosna na sestro resnično umetnico, tako bi bilo mene in papana... da, in tudi mamo sram, ako bi te videli, da--- — Evo, res krasna sestra: še nisva po tolikem času pol ure skupaj, pa se že spet prepirava. Ampak meni se ne ljubi več: napravila bom, kakor se bo meni zdelo in če se tudi vsi skupaj črno oblečete. Vi po svoje, jaz po svoje! Kake talente pa imam ali rie, to je moja stvar! Ela je molčala. Resnično se je bila veselila svidenja. Zakaj čeprav jo je nekoliko skrbelo, da se je s sestro dogodilo kaj nenavadnega, je vendar upala, da jo bo našla resnejšo in posebno tudi pohlevnejšo nego doslej. Ali kakor se je dotaknila tistih posebno občutljivih strani, je videla, da ima še vedno staro Silvijo pred seboj. Glej, tam stoji pri oknu. Gleda temno ven in je razžaljena, ker ji ni rekla, da je kakor ustvarjena za sijajno umetniško karijero. Počasi je vstala. Tu pa je .zapazila, da je sestra rahlo zardela in potem smehljaje se nekomu odzdravila. Ela je pogledala dol in je zagledala na cesti Stegerja, ki je sestri še enkrat pokimal. — To je dr. Steger, ne? je rekla Ela. — Da. Eden še najboljših. Vsaj kavalir. — Tak, kateri zna kaj prijetnega povedati? se je z rahlo ironijo nasmehnila Ela. — Da. In kateri zaradi tega še ni tepec. Celo jako duhovit človek je Steger. Ampak bodi brez skrbi: zaradi tega nič manj zopem od drugih. Če bi ga našla vsaj v Ljubljani, bi se mi zdel krasen človek, tu pa je le še toliko bolj neprijeten, ker... ker ne spada sem. — Kakor tudi ti ne, se je Ela skoro prisrčno zasmejala. — Kakor tudi jaz ne! je resno pokimala Silvija. Zdaj pa pojdiva malo dol h gospe, če ti je prav. Vem, da je že kaj pripravila, če te je videla. — Seveda me je. Saj sem stopila najprej njo pozdravit. Tudi ona mi je rekla, kako si vsa izpremenjena. Toda zdaj sem potolažena: prav nič nisi. Vedno stara Silvica! — Ti pa stara... stara strojna puška! Pa nič ne de — mene se tvoje krogle ne primejo! Zasmejala se je in odprla vrata. Ela je stopila molče skozi nje. (Dalje prihodnjič.) [PSD MIRAN JARC: UVODNA. ...Tiha pokrajina ko da jo vstvaril je Claude Lorrain. Poljubuje me gozda šumenje, šumotanje potočka, valovanje trav, žarenje neba... Ti! — Rajska ptica... Tako bi na veke zasnul! Kra, kra... Ah! Odkod — Vrta in vrta črni vran, črni vran — črna misel hreščeče kra... kra. Kaj budiš me spet ti mračni ptič trgajoč mi pajčolan predivnih sanj. Kra... kra... Rajska ptica — črni vran-- rajska ptica---črni vran — FRANCE VEBER: BERGSONOVA TEORIJA SMEŠNEGA. (Dalje.) 2c ta kratka izvajanja, mislim, zadoščajo, da spoznamo neutemelje-nost in napačnost Bergsonovega kardinalnega „zakona" (ki je obenem ključ vse njegove filozofije): življenje ne pozna ponavljanja. Ponavljanje spada narobe vsaj med najbistvenejše faktorje življenjskega napredka, brez orisanega zakonitega ponavljanja življenjskih aktov bi ostalo življenje neobhodno na stopnji najnižjih organizmov! S tem pa padejo vsa zgorajšnja Bergsonova izvajanja smešnosti nekih pojavov iz njih „protiživljenjskega" ponavljanja. Ponavljanje ni protiživ-ljenjskega značaja, temveč tvori narobe, kakor smo videli, neobhoden predpogoj za vsak razvoj življenja sploh. Sicer pa se pokaže zdaj še v posebni luči skrajna nelogičnost vsega Bergsonovega argumentiranja. Mi se gotovo večkrat smejemo vedenju prepirajočih se govornikov, posnemanim potezam, sličnim obrazom in vsemu temu odgovarjajočim pojavom na odru. Je pa v resnici le ali sploh ponavljanje neke duševnosti oni činitelj, ki nam v teh in podobnih slučajih izvabi smeh? Da je temu tako, tedaj bi se nam vsekako moralo zdeti smešno tako izrazito ponavljanje duševnosti, kakor smo ga morali ugotoviti n. pr. pri vsaki reproduktivni asocijaciji predstav, pri spominu in Vaji. Kdo pa se bo smejal samo zaradi tega, ker sam ali kdo drug n. pr. misli, opazivši temno nebo, na bodoči vihar, se spomni svoje mladosti, se uri v branju, mišljenju, telovadbi, memorira neko pesem itd? Da je ponavljanje ali vsaj možnost ponavljanja duševnih aktov, t. j. Bergsonov „mehanizem" življenja kot tak zadnji izvor smešnosti, tedaj bi se vsi omenjeni in podobni pojavi, ki so tolike važnosti za vsako življenje, ki se naj razlikuje od prostega životarenja najprimi-tivnejše živali, morali smatrati naravnost za tipično smešne ali komične. Tu ne pomaga Bergsonu nobeno izvijanje ali izgovarjanje, nisem ga dejal v španske hlače neke srednjeveške silogistike, temveč postavil pred oklep nekih rezultatov moderne psihologije, ki zahtevajo od njega le dvoje: ali da opusti vse svoje (dosedanje in bodoče) teze o smešnosti ali pa da smatra smešnost, oziroma komiko za znak naprednega življenja. Če stori prvo, molčim seveda; če pa stori drugo, bi ga moral razen tega, da mu te eventualnosti ne bo nikdo priznal, opomniti še na to, da bi s tem tudi od te strani prišel v največje nasprotje z glavno tendenco svojega lastnega spisa, ki obstoji, kakor sledi deloma že iz njegovih dosedanjih izvajanj, vendar v tem, da le pravo, napredno življenje ni — smešno življenje..Aut, aut! Bergson torej ni na noben način dokazal ne svoje prve podrobne teze, da more postati komična vsaka abnormalnost, v kolikor se da posnemati, ravno tako pa ne druge, da so lege, poteze in premikanja smešna, v kolikor nas spominjajo na neki prosti mehanizem. Njegov dokaz za prvo tezo sledi pravzaprav šele pri razvijanju druge, kjer določa posnemanje z neke vrste ponavljanjem, dočim dokazuje drugo tezo neposredno s pojmom ponavljanja. Zdaj vemo, kaj leži na tem ponavljanju; za utemeljitev teh tez bi prišla torej v poštev le Bergsonova prejšnja principijelna izvajanja, orisana v prvem odstavku. Potemtakem pa morem zopet ugotoviti, da z njegovo tainošnjo „vodilno mislijo" tudi vsa njegova sedanja podrobna izvajanja stoje in padejo. Kaj pomaga po tem takem, če Bergson zopet opominja, da se vsa ta izvajanja ne smejo smatrati v smislu neke enostavne formule. „V nekem smislu se seveda nahaja taka formula, tcda konkretna komika se ne razvija iž nje enostavno le v eni smeri." Pot duha je sličen vijugi, ki jo proučava matematik pod imenom rolete (roulette), cikloidi, ki jo opisuje n. pr. neka točka na periferiji kolesa voza, premikajočega se v'ravni črli naprej: ce point tourne comme la roue, quoi qu'il avance comme la voiture. Ta točka se premika, kakor kolo in teče vendar obenem naprej kakor voz. Kar nam pri vsem tem mora ostati kot jasen kažipot pri raziskovanju sinešnosti, je le mehanizem, kakor neka skorja nad življenjem: Du mecanique plaque sur du vivant, voilä une croix oü il faut s'arreter, image centrale cf oü I'imagination rayonne dans des directions divergentes. V kolikerih smereh se pa razvija konkretna * komika iz tega središča? Bergson navaja troje takih smeri. a) Najprej se more mehaniziranje življenja pokazati v katerikoli okornosti, ki zatemnjuje gibčnost življenja (une raideur quelconque appliquee sur la mobilite de la vie). Semkaj spada n. pr. vsaka maske-rada, smešnost mode, pobarvani!] las, rdečega nosu, zamorca, ki se nam zdi umetno preoblečen, itd. Globlje se projavlja ta okolnost tam, kjer se tiče neposredno notranjosti, torej n. pr. pri oni graščakinji Jeromeovi, ki da, da more z vso lahkoto opravljati dobra dela, v svoji bližini nastaniti ateista, ki ga potem spreobrne, ki napravi iz poštenih ljudi pijance, da jih potem reši teh strasti itd. V družbi se pa pokaže ista smešna okornost pri takozvanih družabnih oblikah, ceremonijah, ki so za socijalno telo to, kar obleka za posameznega človeka itd. Slednjič pa pride ista smešna okornost na dan povsod tam, kjer kažejo naša dejanja ali naše besede stremljenje po neki nadvladi nad samim življenjem, kar se vidi v besedah zdravnika v Monsieur de Pourceau-gnac: „Vaša dijagnoza je tako učena in tako lepa, da pacijent ne more biti nič drugega nego hipohondričen melanholik; in če bi še to ne bil, tedaj bi moral to postati že radi lepih reči, ki ste jih govorili, in radi izvrstnosti dijagnoze, ki ste jo postavili". V vseh teh slučajih teče torej mehanizem življenja od umetnega mehaniziranja človeškega telesa do kakršnegakoli zamenjanja življenjske naravnosti z mehanično umetnostjo. b) DoČim se je zgoraj pokazala smešnost v tem, da je otopelo človeško telo do enostavnega stroja, se pa kaže druga smer izviranja komike iz mehanizma življenja tam, kjer duševnost sama ne stopi v dovoljno nasprotje s fizičnim telesom. Za to smer postavi Bergson to-le formulo: Est comique tout incident qui appelle notre attention sur le physique cf une personne alors que le moral est en cause. Komičen je torej vsak dogodek, ki obrača našo pozornost na fizično naravo neke osebe tam, kjer gre za njeno duševnost. Le iz tega razloga se smejemo n.p. besedam, kakor: „Bil je pošten in čisto okroglega telesa", govorniku, če mora najlepše perijode naenkrat prekiniti radi hudega zobobola, osebi, ki se pri vsaki svoji besedi pritožuje čez svoje tesne čevlje ali svoj pretesni pas, sploh človeku, čigar pozornost nadleguje le njegovo telo. Le radi tega razloga junaki žaloiger ne pijejo in ne jedo in, če le mogoče, tudi ne sedajo; kdor namreč sredi kakega patetičnega govora sede, nas spomni na to, da ima tudi telo. In Napoleon je po bitki pri Jeni prusko kraljico, ki ga je sprejela kakor junakinja žaloigre, po kratkem razgovoru čisto prav najprej prosil, da naj — sede. Semkaj spada tudi vsaka oblika, ki hoče zatreti vsebino, črka, ki hoče vladati nad duhom, kar se kaže n. pr. pri advokatih, sodnikih in zdravnikih, kadar ti o zdravju in pravičnosti govore tako, kakor da je glavna stvar pri vsem tem le to, da imamo sploh zdravnike, advokate in sodnike. V teh slučajih stopi sredstvo na mesto smotra, poklic ni več za občinstvo, temveč občinstvo za poklic. Zato se taki motivi uporabljajo tudi često na odru, n. pr. v „Amour medecin", v kateri komediji reče n. pr. Bahis: „Bolje je, da umrje po pravilu, nego da se reši proti njemu", Desfonandres: „Naj pride karkoli, obliko je treba ščititi", kar še njegov tovariš Tomes posebe utemeljuje, rekoč: „Mrtev človek je mrtev človek, ničesar drugega; zanemarjanje oblike pa škoduje vsemu medicinskemu poklicu" itd. c) Življenje se giblje vedno okoli neke osebnosti, dočim je mehanizem prosta stvar (une chose). Iz tega izvaja Bergson to-le tretjo smer izviranja komike iz mehanike življenja: Nous rions toutes les fois qu'une personne nous donne I'impression cfune chose. Mi se torej smejemo vselej, kadar dela kaka oseba na nas vtis neke stvari. Radi tega se smejemo Sanchu Pansi, če pada gor in dol kakor kaka napeta vreča, baronu Münchhausenu, če frči skozi zrak kakor kanonska krogla, klovnom, ki padajo seni in tja ne kakor živa človeška telesa, temveč kakor mrtve žoge, sploh ljudem, ki se vedejo, kakor lesene lutke. Semkaj spada tudi pojav sugestije, ki omogoča hipno-tizerju vsako nakano z dotično osebo, kakor da je oseba postala neživa stvar. Med vsemi zgorajšnjimi surovimi nastopi in najfinejšo sugestijo pa leži seveda v smislu iste smeri izviranja komike iz mehanike življenja cela vrsta smešnih učinkov, ki se pojavijo, če se stavi človek enostavno v isto vrsto z mrtvimi stvarmi, kakor n. pr. pri La-bicheu, kjer prešteva gospod Perrichon kratko pred odhodom zaradi večje varnosti svojo prtljago na ta način: „Štiri, pet, šest, moja žena sedem, moja hčerka osem in jaz devet" itd. Kako pa pride do tega, da se vse te omenjene smeri smešnega od toliko različnih strani in vidikov vendar strnejo v le eno celoto konkretne komike. „Pod vplivom katerega pritiska in katerega čudnega sunka drči komika od slike do slike, vedno bolj se oddaljujoč od svojega izvora, dokler se ne prekine in izgubi v neskončno dalekih analogijah? Toda mi vprašamo tudi, katera moč deli in i znova deli veje drevesa v vejice, korenine v koreninice?" Le neki strog zakon prisili vsako živo energijo, da si izvojuje toliko prostora, kakor sploh more. Or c* est bienune energie vivante que la fantaisie comique, plante, singuliere qui a pousse vigoureusement sur les parties rocailleuses du sol social, en attendant que la culture lui permit de rivaliser avec * les produits les plus raffines de 1' art. Tudi komika ima torej svojo življenjsko energijo in tej energiji je pripisovati, da je in ostane na socijalnih tleh vzrastli tok konkretne komike kljub vsem posameznim diferenciacijam organsko-enotnega značaja. Jasno je, da slone vsa ta izvajanja neposredno na Bergsonovih prejšnjih premisah, ki se tičejo njegovega pojma mehanike življenja. In če smo se dosedaj mogli prepričati o tem, da je ta pojem napačen in da ga Bergson ni mogel posebe dokazati tudi ne s svojim poudarjanjem ponavljanja, tedaj nam tudi ni treba več nobenih posebnih argumentov proti Bergsonovemu orisu zgorajšnjih trojih smeri nastajanja komike. Bergson sam izhaja tukaj ponovno iz svoje mehanike življenja kot nekega centralnega središča konkretne komike. Take mehanike pa sploh ni, to se pravi ni mehanike, ki bi nasprotovala življenju. Življenje, to je duševnost, ostane — duševnost, naj se kaže na ta ali na drug način, zakoni življenja ostanejo zakoni življenja, to se pravi, ni zakonov, ki bi kot zakoni zunanje, fizične narave nastopali obenem kot zakoni življenja in to življenje „mehanizirali". Če kdo hoče, ga še opomnim na absolutno avtonomijo moderne fizijo-logije na eni in psihologije na drugi strani, iz katere jasno sledi, da ni nobenega prehoda iz fizične v psihično zakonitost in narobe, vsaj nobenega v Bergsonovem smislu. Sicer pa se izkažejo tudi Bergsonova tozadevna posamezna izvajanja precej klavrna. Seveda se mi vsi smejemo pri vseh slučajih, ki jih je navedel Bergson. Toda prašanje ostane, ali se smejemo tukaj tudi iz onih razlogov, ki jih je bil navedel on. Kak smisel pa naj ima, govoriti o protiživljenjski mehaniki maskerad, raznih ceremonij, notranjosti n. pr. zdravnika, ki mu ne gre za bolnika, temveč le za svoj poklic itd.? Tudi vsi ti pojavi so pojavi življenja in ne bilo bi jih, da ni življenje tako, kakor faktično je. In če obrne kak dogodek našo pozornost od psihične strani človeka na njegovo fizično, ali se pravi to, da je ta psihična stran sama postala fizična? Na tej nemožnosti se pa razbijejo posebe vse Bergsonove razlage smešnosti njegovih primerov. Isto velja za njegovo tretjo smer, kjer nastopa neka oseba kakor kaka stvar. Tudi tukaj se moremo brezdvomno smejati, toda tudi tukaj se smejemo kvečjemu ravno nasprotju med osebo in stvarjo, ne pa temu, da je duševnost postala — neduševnost, ne temu, da so v duševnosti zavladali zakoni zunanje fizične narave. To je vendar y naprej izključeno. Proti koncu pa si Bergson očividno nasprotuje še sam sebi, govoreč o neki „življenjski energiji" komike, ki naj bo zadnji razlog za organski tok te komike. Če je komika sama par excellence protiživljenjskega značaja, kako more tedaj sloneti njen tok na neki življenjski energiji? In če je Bergson v pričetku teh podrobnih izvajanj govoril o tem, da se njegove premise ne smejo smatrati za neke ostre formule, češ, da slede vsa pojasnila pozneje, tedaj je on zdaj na koncu izvajanj podoben človeku, ki dela vedno na novo dolgove, ne da bi jih mogel kdaj plačati. Koliko važnosti pa je pripisovati njegovemu kratkemu poudarjanju „socijalnih tal" komike, sledi že iz naših izvajanj v prvem odstavku. (Dalje prihodnjič.) CSŠD IVAN ZOREČ: ljubica. KOS POTOPISA. (Dalje.) Ko sva prišla blizu šole, je ravno učiteljica stopila na cesto. Za njo se je usula vesela otročad in se je kričeče razletela. „Ali ste že končali, gospodična?" sem vprašal kar tako, da sem kaj dejal. „E, dosti mi je za danes. Saj so tudi otroci veseli, če gredo prej domu", mi je sladko odgovorila v gladki nemščini, a z izrazitimi srbskohrvatskimi naglasi. „To pa to!" sem vztrajal pri svoji hrvaščini, česar pa ona menda niti zapazila ni. „Pusti grdobo!" ine je tiho posvaril tovariš. „Na svidenje, gospodična!" „Auf Wiedersehen!" je zapela in si gotovo mislila, da me je močno prekosila. „Kaj se spotikaš ob to —!" se je jezil Bogunovič. „Kdaj se ti je tako zamerila?" „Hud sem nanjo, ker se vlači s temi nadutimi tujci in se spakuje s tujim jezikom ter s svojim vedenjem krade čast poštenim ženam tega okornega, a dobrega ljudstva.'4 „Trda je tvoja sodba. Dekle morda res ni dosti prida, ali zaradi nje ostanejo vse druge lahko to, kar so." „O, ne! Kdor vidi njo in sliši Martineka, ne more dobro misliti • tudi o drugih. — Sploh pa ne maram ženske, ki hodi po svoji ženskosti." „Tu bi ti pritrdil." „Tudi drugače si mojih misli. Ali ti se lažje premaguješ: kar zamahneš z roko in stopiš preko nesnage." „Saj res ni, da bi si zaradi te ženske ubijal glavo. Čeprav je ,naše gore list4, kaj briga nas njena muhavost! Morda niti ni prav čiste —?" „Toda jaz tujce tako črtim, da me kar boli, če vidim, kako se kdo naših ponižuje pred njimi! Ako bi Ljubica ne bila hči našega naroda, verjemi mi, še opazil ne bi njenih grdobij!" „Dobro si rekel! Daj mi roko!" „Ljubica morda "res ni prav zdrave pameti; gotovo pa ni čisto pravega zdravja, kakor bi rekel ti. — Kaj ti je napravila malo prej, predno smo mi prišli sem ? Vojakov in častnikov ni. bilo, da bi se bila zabavala z njimi. Sila ji je morala biti pa tako velika, da je neko popoldne drvela naravnost do ruskih ujetnikov, ki so tu gori proti Mostaru, kaki dve uri odtod, popravljali cesto. Osvojila si je najprej lepo po vrsti vse njihove stražnike, potem pa si je izbrala neverjetno število krepkih Rusov in jih je neki strašno ožemala vso noč. Drugi dan sc je vrnila domu kakor bi prišla z izprehoda. Nič ji ni bilo!" „Saj sem torej vedel, da ni prav zdrava!" „Čudna ženska, zares!" Ko sva čez nekaj časa prišla pred krčmico, je bilo tam že dosti tovarišev, ki so si med veselim smehom pravili svoje kratkočasnice. „Prepozno sta prišla. Zamudila sta prizor domače sreče. Martinek je ravnokar natreskal svojo suhopeto Ljubico!" „Kako, zakaj?" „Zalotil jo je s svojim slugo!" „Vraga!" „Zdaj pa sklepata menda spravo, ker sta utihnila." „Kaj pa je z vojakom napravil?" „Smejal se mu je, pa za liter vina mu je dal, da se spet okrepča, kakor je dejal." „No, to je že lepše storil." Zvečer smo dražili Martineka. On pa se je režal in je vpil: „Disciplina mora biti! Sama si ne bo trgala svetopisemskih jabolk, dokler sem jaz tu! 2e iz zdravstvenih ozirov ne!" „Ali to je vendar preveč: kar nabiješ jo!" „Glej ga! Ali naj se ustrelim? Ženska te ima rada in te spoštuje le, če se te boji!" „No, da je le sprava spet v hiši!" „Če ne bo druge pomoči, bom napravil kakor križarji s svojimi ženami, predno so šli na jutrovo!" „Kaj je nisi še sit?" „Ne še, in vsak dan najdem kak nov čar na njej." „Dobre oči imaš." „Saj ne mislim zunanjih čarov. Ampak še nikoli me ni nobena ženska tako mikala. Mislim, da se je ne bi naveličal nikdar." „Ali ne hvališ preveč?" „Prej premalo! Velika njena čednost je, da je prismojena kakor ženska, druga, tej enaka, pa je, da je strastna in goreča kakor zanemarjena in prezirana odaliska. Tudi zato mi je všeč, da je v svoji ljubezni tako vdana in krotka. Ampak včasih jo moram pa le nabiti; naj spozna, da je ne zanemarjam." „Človek ne bi mislil, da imaš toliko daru za pravega zakonskega moža: Babnico zasačiš z drugim, zapeljivca obdaruješ, a njo nabiješ, da bi te rajši imela! In neznatna in pretegnjena je kakor tistih sedem lačnih let, — ti pa jo milo ogleduješ in iztakneš na njej nekake ,čare'. Mi smo, kar in kjer smo, — ti se držiš doma in pestuješ svojo koščeno hurisko, ki ti je ni nikoli dosti! In tako dalje." „Samo v mohamedansko vero bi prestopil, če bi se kdaj ženil. Drugače se ne menim o teh stvareh." # * * Nekoč, ko je bila že nastopila deževna doba, smo po obedu obsedeli. Zunaj je lilo; skalnata pobočja strmih hribov so se skrivala v lene megle, ki so se nestalno vlačile ob pogorju. Oči so nam silile skozi omeglela okna, dolgčas se nas je prijemal. Martinek zvrne kozarec vina vase in nas gleda. „Kaj sem vam že pravil o svojem strašnem porazu pred nekaj dnevi ?" „Nisi, nisi! O kakem porazu vendar?" „Najprej, prosim, mi obljubite, da boste krotili mojega Boguno-viča, potem izprožim!" „Ne boj se, kar začni!" „Da, sitna reč. Ampak tako je, če si preveč upaš, ko ti že peti križ sili na rame, in si že toliko doživel na tem smešnem svetu!" „O-o-o! Spokornik — ali prav slišimo?" „Nič spokornik, samo premaganec po hudem in vztrajnem boju! Le poslušajte: Moja ,neprimerljiva' in božanstvena Dulcineja mi je morala napovedati domači post. Saj ne rečem. Vsak post je koristen. Tega so se gotovo zavedali tudi razni verski ustanovitelji. Kajti ob postu se telo odpočije v vseh udih, človek si nabere novih, svežih želja. Ali post, o katerem vam pripovedujem, se je čudno zavlekel. Pa si malo preberimo, sem si mislii v svoji nestrpnosti in sem stopil na pošto, kjer sem bil menda prav dobro zapisan." „Torej muce so te?" „O, kaj še! Povabile so me bile za zvečer na čaj." „Koliko jih je bilo?" „Poštne menda tri; prišli pa sta tudi dve sosedi, prav čedni, mladi srnici." „Z njimi torej si srebal čaj in skrivaj hrepenel po svoji oglati Dulcineji?" „Saj ne veste, kako je bilo! — Muce so me silile s čajem; ko pa so videle, da mi ta reč ne gre, Čeprav je bil pravzaprav rum s čajem, so pokazale vino, krasno vino, vam pravim." „Že vemo: Napil si se in zasmrčal sredi mijavkajočih in zavija-jočih muc!" „Nisem, veliki Alah mi je priča! Samo toliko sem ga potegnil, da sein prišel do prave sape in do modre besede; drugače sem pa silil z njim dekleta, ki so res postala kmalu prav zgovorna in priljudna, da sem jih že lahko začel pestovati in preskušati. V začetku so se branila kar tako še, na videz in ker so se še nekoliko ozirala druga na drugo. Počasi so postala čisto krotka, in vse jih je strašno zanimalo in zabavalo. A ko sem nazadnje upihnil luč, ni bilo nobenih zaprek več. In se je začelo! Ljudje božji, nikoli ne bi bil mislil, da je tudi tukaj kaj takega mogoče!" „Saj to ni tukaj!" je rojil Bogunovič. To so same tujke, naše niso take!" „Kaj ti nisem povedal, da sta bili' tudi dve domačinki?" „Bog ve, odkod sta se priklatili! Tukaj takih ni in ni!" „In Ljubica?" so ugovarjali nekateri. „To je prismoda brez sramu in ponosa!" „Deklet tu res ne dobiš lahko," je posredoval star častnik. „Zato pa prav lahko poročenih žen, kolikor hočeš!" „Da, da, to ve vsak izkušen človek!" „Počasi boš res izpridil ves svet!" so se smejali Martineku, ki je bil vesel svojih pazljivih poslušavcev. „E, kaj! Prepozno sem prišel; saj je že izprijen zadosti, kakor mi potrjujejo vsakdanje izkušnje. — Moje devičice so me torej počasi le posukale. Nisem mogel pa nisem mogel več sam zmagovati. Sredi noči sem skočil po pomoč!" „Res je, in Bog ti daj srečo za prekrasno zabavo!" so skoraj hkrati zavpili trije častniki. „Premagan sem bil, ali častno in dolgo sem se branil!" je mož vzdihnil in izpil velik kozarec vina, ki mu je ves čas prilival ruma. „Kaj pa Ljubica?" „O, blaženi oče Radecky, vse muce, kar sem jih dozdaj poznal, niso vredne, da bi jih samo primerjal z njo!" „Kaj torej iztikaš drugod?" „Saj morda ne bom več, posebno še zato ne, ker se mi zdi, da je morala kaj zavohati." „No?" „Tako nekaj temno in čudno me ogleduje." „Pazi, da se ti tudi pri njej kaj ne zgodi; kajti za to bi težko dobil pomoči!" „O, brez skrbi, gospodje!" „Seveda, saj mu sluga pomaga!" ga je pičil tovariš. „Tudi to sem uredil: Slugi sem zapretil s fronto, a Ljubici sem zažugal, da se ob tisti priči izselim!" je razodel, ko se je polegel gromski smeh. * * * Nekoč sem bil pri Martineku. Predno sem se poslovil, je prišla Ljubica in je prosila svojega prijatelja: „Povabi za zvečer gospoda nadporočnika!" „Ti si gospodinja!" „Prosim", se mi je nasmehnila, „ne odrecite mi, če vas vabim, da bi prišli k nama na mal prigrizek." Po večerji me je Martinek odvedel in mi je spotoma zabičeval: „Karkoli bi videl ali slišal, je samo zate, da veš. Drugim povem morda ob priliki že sam." Ljubica je naju že pričakovala. Bila je v črni obleki s širokim belim ovratnikom in z veliko živobarvno ovratnico, ki ji je ohlapno padala po velih prsih; tudi ozek in kratek bel predpasniček se ji je prav čedno podajal; močni in dolgi, kakor noč in greh črni lasje so bili na tilniku rahlo prevezani, drugače pa so se ji prosto in na težko vsipali po suhih plečih doli preko neznatnih ledij. Izpod gostih, lepih obrvi so streljale velike, temne in globoke oči. Prinesla je ogromno vina in je dejala: „Imam še. Ko ukrotimo to plet$nko, dobimo še boljšega. — Pijmo!" Krepko ga je potegnila in je prižgala nekak samovar za črno kavo. In težko je bilo reči, kaj je boljše, ali vino, ki nam je toplo lezlo v žile, ali črna kava s svojim mamečim vonjem in dramečim okusom. Martinek je po svoji navadi zvračal vase cele kozarce. Seveda je bil kmalu „premagan". Z Ljubico sva ga spravila na zofo, kjer je takoj bučno zasmrčal. Ko sem hotel oditi, je poskočila in mi zastavila pot. „Nikamor se vam ne mudi! Pijva in pogovarjajva se!" Mojih ugovorov še poslušala ni; mirno mi je natočila iz posebne steklenke in mi začela pripravljati še črne kave. (Konec prihodnjič.) c^sd PASTUŠK1N: DVA VLAKA. Dva vlaka iz dveh si dalj sopeča, srdita nasproti drvita, z desne hlodi, z leve kralj. Sredi mosta — hreščeč objem. Ne: žinga-žing — drug drugega prosta šopih ata z mosta, na levo hlodi, na desno kralj. Dva vlaka se ob pogorji vijeta, dva vlaka v dve obzorji rijeta; za njima dim kot slutnja siva: „Jo že še bolje pogodiva..." MARIJA KMETOVA: brez tAl. • (Konec.) „Jutri se odpeljem." Odkod so bile prišle te besede? Kdo jih je izrekel? In kakor da je bil to ukaz, strog in brezpogojen — vdati sem se morala, in nisem se mogla zoperstavljati. Mina se je čudila, a videla je, da je prav tako in ni me zadrževala. — Kakor v snu, težkem in bolnem sem se odpravljala iz Trsta — in da bi mi ne bila Mina spravila prtljage na kolodvor, sama bi je ne bila. Pustila bi * bila vse skupaj v Trstu. Milana nisem videla nič več — nisem se mu upala pogledati v obraz — sicer, sicer bi morda ne mogla oditi. In — saj je bila to njegova želja, njega ukaz! Kaj sem hotela? — Ne vem, kako sem bila prišla na kolodvor, noge so se pregibale same od sebe. Mina mi je bila kupila vozni listek, pripravila mi je prostor v vagonu. Jaz sama sem bila kakor otrok, še manj, kakor da me ni. Joj, ta vožnja iz Trsta! Nisem čutila glave, ne rok in ne nog; brezizrazno so mi zrle oči v tla, komaj da sent okrenila glavo proti oknu. Kakor bi bila sredi težke, neznosne bolezni in da bi me bili odvedli na morišče, lažje bi tni bilo. Sam Bog ve, kako sem priromala v Bukovico, kdo me je prvi sprejel na hišnem pragu, s kom sem govorila! Ko sem bila zaprla vrata v sobi, sem zaslišala besede: „Potepenka!" — in to je bila mati. Nasmehnila sem se menda, legla sem in noč se je zgrnila nad menoj. 12. - Ali me je bil Jože vesel, ko sem bila prišla domov? Ne vem. Ali mu je bilo vsaj prav to? Kdo ve! Če je govoril z menoj, so bile njegove besede trde. Ni me izpraševal o Trstu, ne o mojem zdravju, čeprav sem bila bleda kakor smrt. — Videla sem, da mu niti v napotje nisem bila. Bila« sem predmet, ki spada k hiši —. Res je bila Jožetova sestričina tu, res sta se rada videla z Jožetom, a ljubosumna nisem bila. V meni je bil Milan — le on, in zato, kaj bi? — V prvih dneh me je stresala mrzlica, bala sem se, da zbolim resno, pa sem si dejala, da je to gotovo od tega, ker premišljam in se potapljam v žalost. In prišle so mi na misel besede, da je v delu zdravje, in šla sem in sem se oprijela dela, zdaj — kot rešilne bilke. Jožetova sestričina Reza me je pogledovala od strani in se mi je nasmihala. Pošepetavali sta z deklo za mojim hrbtom, hihitanje je bilo čuti iz kotov. Pač ine je zapeklo, oblila me je rdečica, a kaj! Hodila sem po svojih potih in se nisem brigala za vso hišo. Jože je govoril z menoj, kadar je prav moral, a Reza je bila zdaj prva v hiši — in materi je bilo všeč to. Tako hip za hipom so mi prihajale misli, da bi se me radi iznebili vsi skupaj, — a zamahnila sem z roko in šla po opravkih. Delo — zdravje? — Saj sem bila preslaba. Od dneva do dneva sem čutila bolj in • bolj, da pešam, da slabim. Zdaj pa zdaj se mi je zvrtelo pred očmi, zdaj pa zdaj me je obšla slabost. Še bolj sem se pogreznila v delo. Hotela sem, na vsak način sem hotela. „Moram, moram, moram!" sem si klicala spet in spet. Kakor brezumna sem delala ves dan; prva sem bila na nogah, zadnja sem šla k počitku. Ni bilo spanca, le neka težka mora je padla vselej name, in kakor svinčeni so mi bili udje. Z Jožetom sva se ločila tiho in brez besed. Kar samo od sebe je bilo prišlo, da sem imela sobo čisto zase; kar samo od sebe je bilo prišlo, da nisem bila več žena Bergantova. In čudno, vse mi je bilo prav. Vsepovsod je živel Milan z menoj, in Jožeta niti videla nisem več. Prišlo je najhuje: glava mi je opešala, neskončne slabosti sem začutila v možganih in nič več nisem mogla delati, ostati sem morala v sobi. Poležkovala sem. V glavi je bilo čudno votlo, in kakor bi se pregibala v tej votlini težka krogla. Roke so mi omahnile same od sebe, v nogah se je treslo in le spanca, spanca sem si želela. Povsod je bil Milan: pri postelji je sedel in mi je govoril; po hiši je hodil, na polju je bil, v vsaki bilki je živel. In vendar — ni ga bilo — nikjer, nikoder. Bala sem se, da zblaznim. Ali bo to vedno tako? Kako dolgo še? In potem, kaj bo potem? Ni bilo človeka, ki bi se bil zanimal zame in mi dal dobro besedo. Dekla mi je prinašala hrano; pozno, ko so drugi pojedli že vsi. In tako se mi je zdelo, da so bili to ostanki. .Vse je bilo postano in mrzlo, in čudila sem se, da morem živeti ob taki hrani. Nisem se pritožila, saj menda sploh vedela nisem, kaj bi bila rekla. Nekoč, ko mi je bilo najhuje in me je bolela glava do neznosnosti, je bila prišla mali. Nisem imela toliko moči, da bi jo bila pozdravila in jo prašala, kaj hoče. „No, Helena, koliko časa misliš kuhati trmo, kaj?" je dejala, in besede so me udarile kakor s kamnom. „Ležiš, ne delaš nič in vsa si izprijena," je govorila dalje. „Bog ve, kaj si počenjala tam v Trstu! No, prišlo je pač na moje besede, ko sem bila že zdavnaj dejala Jožetu, da nisi nič prida. Ali veš, da si nesreča za našo hišo? Ali veš, kaj počne Jože zdaj? Pije — in greh se dela v hiši! Kaj si slepa? No, odgovori, kaj te ni prav nič sram?" „Mati, jaz ne morem," sem šepnila, a že me je zapeklo v glavi, da sem se stresla. „Kaj ne moreš? Povej, kaj ti je? Vsaj govori! — Uf, da je vzel prav tebe, prav tebe! Ne vem, ali ga je hudoba premotila, ali kaj! Pa kaj misliš pravzaprav? Kako bo to? Kaj boš večno ležala tukaj, da segniješ od lenobe? Uf, to ste mestni ljudje izprijeni!" „Mati, jaz ne morem, ne morem..." „Morda si pa — čeprav se ti nič ne pozna — pa morda vendar! Saj se razumem na gosposke ženske! No, pa povej, nič naj te ne bo sram!" Pomislila sem in razumela. „Ne," sem dehnila. „Torej ne — 110, pa sem bila mislila, da je to. — Če pa ni, potem si pa le tako potuhnjena! Jetike nimaš, ne kašljaš nič, pljučnica tudi ni — torej ti ni nič. Ampak, Helena, tako ne bo šlo! Pri nas ne utegnemo streči ljudem, ki pasejo lenobo. Le zakaj si ti pravzaprav na svetu! Bolje bi bilo, da bi te ne bilo. Taka izlenarjena ničvrednost! Pa prav tebe, prav tebe je moral vzeti v hišo! — No, saj zdaj je že uvidel — in kesa se. — Vendar žena si le njegova; poročena sta le po božjih in cerkvenih postavah. Kar je — je. In to ne gre, da živita vsak zase, kakšen zakon je to? Zato pa le pusti tisto jezico, bodi gospodinja, kakor se spodobi in Rezi nikari ne zavidaj! Če bo videl Jože, da si za kaj, tudi za Rezo ne bo več lazil. Bo že šla od hiše, to je moja skrb. Tako pa ne gre več, ljudje že jezikajo. Tak, Helena, ali boš, ali ne boš?" „Mati — jaz ne morem." „Pa pusti — pa kuhaj trmo! Da bi bila jaz Jože, bi ti jo izbila iz glave. — Od same hudobije te bo konec. Saj bi bilo morda bolje zate in za nas vse. Tak,,Helena — še enkrat!" Tako me je že stiskala bolečina v glavi, da sem zaječala: „Pustite me, za božjo voljo vas prosim, pustite me!" Trdo so se zaprla vrata. „Morda bi bilo bolje..." je pripolzela misel. * * * V tisto težko, morečo bolečino, ki je prepajala vse moje telo, se je kakor z nožem zajedala vame misel na odrešenje, na konec. Bolj in bolj živo mi je stopalo pred oči, da nimam nobene druge poti več. Kako, na kakšen način, o tem nisem razmišljala. * * * Soparno je bilo ozračje, zatohlo, da sem komaj dihala. Kakor bi bilo železo v mojih žilah, me je morila neka teža po vsem telesu, da sem komaj premikala noge. V glavi je butalo in tolklo, bala sem se, da mi poči čelo. Šla sem iz hiše na stezo ob Temenici in sem hodila počasi, kakor v blodnji. Po nebu so se razpredale motne mrene; zdaj pa zdaj je prilezel mesec izza mrene, medlo posvetil in se spet skril, kakor bi dremal. Neka vlažna, sluznata sopara je ležala vseokrog; in polja in travniki, kakor bi se jim zehalo. Temenica je spala, vsa lena je zdaj pa zdaj zašumela na ovinku, in vrbe so bile tihe, tako tihe, kakor bi bile umrle. „Kam bi s seboj, kako bi? In zakaj je tako? Kako srečna, zadovoljna bi bila vsaka druga, če bi bila Bergantova! A jaz — kaj hočem, kaj iščem? Kdo je bil, ki me je poslal v Trst? Kdo, ki mi je pokazal Milana? Kdo, ki je vlil ljubezen vame? Kdo, ki me tira iz nezadovoljstva v nezadovoljstvo — dalje in dalje? Joj, zakaj, čemu vse to? Kaj je v meni, da sem taka? Kaj, kaj, moj Bog!" — Za vejevjem se je skrival tolmun. Ves bled je bil v mesečini in tam ob jelševju je nekaj zagrgralo, zamrmralo in strah me je bilo. Obstala sem, se naslonila na vrbo in pogledala v vodo. Tu je globoka Temenica; tu bi šlo..." Zdrznila sem se. „Kdo mi šepeče?" — Potem sem se zavedla. Grenak nasmeh mi je legel krog ustnic, vročina je plala v meni. Še enkrat sem se ozrla v vodo — že sem prestopila z nogo — „Milan!" sem zaklicala. A ne, nisem mogla. Okrenila sem se in odšla proti domu.• „Saj ne morem — tudi tega ne zmorem..." # * * Ko sem šla po stopnicah v sobo, mi je prišel Jože nasproti. „Kaj si ti, Helena?" Tema je že bila in ni me razločil. 2e sem ga čutila ob sebi, dišal je po vinu in hotela sem kar mimo njega. „Seveda si ti! Poglej, poglej! Kaj si še živa?" Zbodlo me je. „Tudi ta se čudi," sem pomislila. „Pusti me, Jože, slabo mi je..." „Slabo — vedno ti je slabo! Tako si kilava, da se mi kar studiš." In odšel je. Opreti sem se morala ob steno, da nisem omahnila. Neskončno me je zaskelelo v glavi, in v istem trenutku je prišlo kakor ukaz: v sunku sem se obrnila, stekla iz hiše, tekla in tekla —. Le to vem: kako me je objela voda, kako me je zazeblo, kako me je dušilo in sem zaklicala na pomoč... * * * In petem je prišlo v neki noči kakor spomin: odprla sem oči in sem se zavedla. Koliko časa sem ležala v nezavesti? Prihajale so bolezni — druga za drugo — in čudno, vse sem prestala. Zakaj je tako žilav človek, ki je v napotje sam sebi in vsem in je najbolje, da gre? Koliko razburjenja je bilo prišlo v hišo Bergantovo! Koliko besed je padlo name, čezme, preko mene! Govorili so, da sem po nesreči zašla v vodo; govorili, da se mi je zmešalo; govorili, da me je potegnila sama hudoba v tolmun... In jaz ne vem, kdo je imel prav. 13. Zima je zdaj. Sedim pri oknu in gledam: belo polje, beli griči; Temenica je z ledom pokrita. Črne pike nad snegom, to so vrane; črne roke nad snegom, to so vrbe. Bela je zemlja, belo je nebo; in časih pride solnce kakor dremavica. Meni pa je vseeno: bodi zima, bodi pomlad; bodi poletje ali jesen. LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC: glasbeni pregled. (Konec.) Pri gledališki umetnosti določujeta vrednost predstave dve komponenti: kreacija vsakega posameznega predstavljavca zase in njegovo vživetje v okviru celote. Oglejmo si torej zmožnosti vsakega naših opernih članov posebe s kritičnega stališča, brez ozira na njih priljubljenost v gledišču in izven njega. Razdelitev pevskih moči naše opere po kategorijah njih glasovnega značaja in uporabnosti je zelo otežkočena vsled nesistematičnosti podeljevanja vlog; vidimo namreč često istega pevca nastopati v glasovno dijametralno si nasprotujočih vlogah, ki vsled tega tudi njemu vse bolj kot prijajo. Kakor bomo videli, ensemble sicer res ni mnogoštevilen, nikakor pa ne tako majhen, da bi bilo potrebno tako kvarno razvrščevanje. Pod to nesistematiziranostjo trpi ko j naša I. soprani-stinja H. Richterjeva. Njen glas jo označuje brezdvomno kot mladostno-dramatično sopranistinjo; njegova moč je v razvitju mirnih, širokih tonov srednje lege; v dolgih, spevnih scenah, ki pač smejo biti dramatične, se najlepše pokaže. Najvišji toni — morda vsled nepravilnega nastavka — nimajo prave zvočnosti; tehničnim težkočam kolo-ratur njen pastozni glas ni kos. Vsled tega je najbolj uspela v vlogah, ki zahtevajo čist, peven in nepatetično dramatičen glas; tako ji je popolnoma odgovarjala Tatjana v operi „Jevgenij Onjegin" P. I.Caj-kovskega. Sanjava, resna in zaljubljena Tatjana je v nji našla — vsaj v pevskem oziru — pravo interpretinjo, ki je svoje zmožnosti pokazala v najlepši luči v prizoru s pismom. Tudi kot Liza v „Pique Dame" istega skladatelja bi bila prav dobra, da je ni kazila raz-mišljena igra; Marenko v „Prodani nevesti" je predstavljala povsem dobro; tudi vlogama Mimi v Puccinijevi operi „La Boheme" in Margarete v Gounodovem „Faustu" je odgovarjala — razen nekaterih mest (arija o nakitu v Faustu!) — dovolj spretno. Nikakor pa nista njenemu glasu ležali vlogi Gilda in Leonora v Verdijevih operah „Rigo-letto" in „Trovatore"; negibčnost, hladnost, nelahna in nezvočna višina ter pomanjkanje temperamenta njenega glasu in igre so bili najboljši dokazi, kako neprikladne so ji take in enake vloge. Tudi v „Postilion de Lonjumeau", komični operi A. Adama, so ji koloraturni deli delali preglavice in zato ni mogla dobro uspeti. Njena igra in mimika nista posebni, včasih še celo prav slabi; tudi v tem ji vloge, ki se prilegajo njenemu glasu, bolj prijajo od ostalih. Ta pevka deli zadnje čase svoj epitheton ornans: „primadonna" z Z. Zikovo, ki je pela vloge zelo različnega glasovnega značaja, od dramatičnih, preko koloraturnih do liričnih in celo operetnih. Izmed vseh vlog se ji je najbolj posrečila Rusalka v istoimenski Dvoräkovi operi; nekatera mesta, kakor arija v zadnjem dejanju, so bila res prav lepa. Tudi njen glas je lepši v srednji legi kakor pa v višini, ki zveni nekam trdo in votlo; gorkote mu manjka, kar je posebno kvarilo njen vtis kot Nedda v Leoncavallovi operi „Pagliacci". Ostale vloge je izpeljala manj dobro, mogoče vsled neoriginalne igre; pa tudi glasovno se mi zdi, da je bila začetkom sezije boljša kot sedaj. Glas K. Gajeve je mehak, polnozvočen tudi v lahkotni višini, jasen in gibčen, opremljen torej z lastnostmi, ki jih zahteva glas operne subrete. Seveda se kot taka ni imela prilike pokazati, ker je nastopala po večini v manjših, njenemu glasovnemu značaju in zmožnostim ne odgovarjajočih vlogah, izmed katerih sta bili večji le Olympia v Oftenbachovih „Hoffmanovih pripovestih" in Filina v Thomasovi „Mi-gnon", kjer je razen svoje tehnične izurjenosti in temperamenta pokazala veliko igralsko spretnost; oinenitve vredno (a dozdaj po krivici še nikdar omenjeno) je njeno stalno napredovanje v pevskem in igralskem oziru. Operetna subreta R. Thaler jeva, je v svoji stroki neoporečno izborila, tako pevski kot igralski; ne vem, po čigavi krivdi je zašla v opero, kjer ji nedostatnost glasovnega materijala in njegova neiz-šolano^t nista dopuščali smiselne kreacije, čeprav se je igralski uspešno uveljavila. Neprimerno boljša je bila v operetah (J. Straußov „Netopir" in O. Nedbalova „Poljska kri"), kjer je pokazala razen temperamenta žal tudi še precejšen kvantum — razposajenosti. Karakteristična zanjo je fina okusnost v izberi toilet — pri gledališču važen faktor. E. Levova je nastopila le v dveh vlogah Giulietta v Offenbachovih „Hoffmanovih pripovestih" in Lepa Helena v istega skladatelja istoimenski opereti), kjer sta seveda neizrazitost glasu in njegova tehnična nepopolnost kvarili dobri vtis, ki ga je napravila v igralskem in dekorativnem oziru. Manjše sopranske vloge so bile prav dobro zastopane po A. Vrhun-čevi, ki je tudi- zelo spretno igrala, in T. šušterjevi, učenkah našega konservatorija, ki zbujata upravičene nade. Mezzosopran so zastopale C. Medvedova, Vr. de Thierry jeva in A. Ožegovičeva. Prva je vse svoje pevske in igralske zmožnosti naj-sijajneje pokazala kot grofica v Čajkovskega operi „Pique Dame", ki bo ostala gotovo vsakemu resnemu ljubitelju gledališke umetnosti v spominu. Mani so ji odgovarjale ostale vloge. V. de Thierry jeva razpolaga z jako obsežnim in izrazitim ter patetičnim glasom, ki ga štejem k mezzosopranu, ker se mi zdi njegova višina dosti bolj pomembna od globočine. Najboljša je bila kot Azucena v Verdijevi operi „II Tro-vatore", kjer ji je patetičnost glasu pripomogla do popolnega uspeha; tudi Ježibaba v Dvorakovi „Rusalki" se ji je prilegala. Ravno patos, ki ji je v teh vlogah tako dobro služil, je bil vzrok, da je predstavljala naivno dete Mignon (v Thomasovi istoimenski operi) in veselo Olgo (v čajkovskega „Jevgeniju Onjeginu") toliko slabeje, ker tu bi bil na mestu mehkejši, milejši glas. Njena igra je ravno tako odgovarjala le dramatičnim prizorom; za nežnosti je premalo distinguirana. Ožegovičeva je nastopala le v manjših vlogah, kjer je svoj obsežen, a neizrazit glas dovolj dobro uveljavila; igrala je vse vloge precej enolično in je bila najboljša kot Pavlina v Čajkovskega „Pique Dame". Pravega kontraalta dozdaj še nismo slišali na našem odru. Izmed tenoristov je z najobsežnejšim, najzvočnejšim in najsvežej-šim glasom obdarjen J. Drvota, ki je sebi prikladne, v italijanskem stilu pisane vloge v pevskem in igralskem oziru neoporečno izvedel. Posebno dobro je uveljavil kantabiliteto svojega glasu in dramatičnost igre v operi „Pagliacci" skladatelja R. Leoncavallo; njegovo zmagovito višino in milino v Verdijevih operah „Rigoletto" in „II Trovatore", povsod nastopajoč v glavnih vlogah. Lirični tenorist g. St?pniowski je pomembnejši vsled svoje muzikal-ne sigurnosti kakor glasovnega materijala. Srednja lega njegovega glasu je dosti izrazitejša in zvočnejša od višine, ki je nekam trudna; zato je boljši v operah, ki ne zahtevajo velike pevnosti, ampak se zadovoljijo z baladno-recitativičnimi prizori. Tako je bil prav dober kot Lenski v „Onjeginu", Hoffmann in Jongleur v operi „Le jongleur de Notre Dame" J. Masseneta; dosti nedostatnejši v operah „Boheme" in „Madame Butterfly", ki rabita zvočnejšo višino. Igralski je bil povsod na mestu. Glas L. Kovača je sladak, liričen tenor, ki je jako dobro uporaben v izključno liričnih, še celo sentimentalnih scenah (Wilhelm v „Mignon", Fenton v „Veselih ženah" O. Nicolaia). Višina glasu še ni tako prosta, kot bi morala biti in igralske nespretnosti kaze njegov dober vtis; kakor pa njegov napredek očitno kaže, imamo še mnogo pričakovati od njega. Tenorista Wurscher in Schoell sta nastopila kot gosta, prvi kot Herrman v operi „Pique Dame", drugi kot Faust v „Faustu"; oba se niti pevski, še manj pa igralski nista obnesla. — V manjših, osobito operetnih vlogah je nastopal F. Mohorič, pevski spretnejši kot igralski. Lirični bariton je I. Levar, kojega moč je v spevnih, mehkih arijah večja kot v dramatično razburjenih prizorih; milini njegovega glasu so najbolj odgovarjale fine scene, kjer je tudi uveljavil svojo naravno igro (Onjegin, Trovatore, Madame Butterfly). Prevelika patetičnost tako v glasu kot v igri mu ne leži (Rigoletto) in napravi vsled tega mučen vtis. Ostali baritoni občutno zaostajajo za njim; največ še obeta Štam-car, čigar glas je dovolj močan in izrazit ter mu le še manjka pile, ki bi ga nekoliko omilila; tudi votlosti organa je kriva neizšolanost. Njegovo uporabnost bo možno presoditi šele po končanem šolanju, vendar se lahko reče, da je bil v nekaterih vlogah že dovolj dober (Reich v „Veselih ženah"). Igra dosti slabše kot poje. Zorman je svoje neznatne partije povoljno opravil; v nobenem oziru ni ustrezal Wawrzyniecki. Zastopnika serijoznega basa imamo v Zatheyu in Rumplu; prvi je bolj dramatičnega, drugi liričnega značaja. Najbolj je odgovarjala Zatheyu tudi v igri vloga Mefista in Rumplu vloga Lotharia v „Mi-gnon"; vsestransko ju je prekašal basist N.Zec, ki je gostoval v vlogah Mefista in Falstaffa. Njegov bas je zelo obsežen, a v višini ne-speven in rohneč; dramatični prizori so se mu najbolj posrečili. — Bas buffo ni zastopan. Opereta razpolaga se z nekaterimi (razen omenjenih) člani, in sicer z drugo subreto V. Danilovo ter Trbuhovičem, Povhetom in Peče-kom, vse dobro uporabne, ne preveč karakteristične moči. Zbor sestoji • iz številnega, po večini dobrega materijala; v splošnem je ženski zbor, posebno soprani, šibkejši od moškega, pri katerem se odlikujejo basi; celotni vtis bi bil prav dober, če zbor ne bi prišel vedno navzkriž z orkestrom, kar kaže precejšnjo nediscipliniranost. — V oči bodeče so neokusne obleke zbora, ki pri najdramatičnejših prizorih silijo k smehu. Režija glavnih opernih del je bila v izkušenih rokah bivšega tenorista, F. Bučarja, ki jo je vodil vselej zelo premišljeno, mestoma preveč suhoparno. Dekorativno mu je stal ob strani V. Skružny, ki je izdelal spet celo vrsto lepo dovršenih kulis. Glavni dirigent in ravnatelj opere je F. Rukavinar oseba, o kateri se pri nas že vse leto največ in najrazličneje razpravlja. Če se lotim le popisa njegovega muzikalnega delovanja, mislim, da ga takole najbolje karakteriziram: Glavna poteza njegovega dirigiranja je hotenje, prinesti melodično frazo do veljave ter z eleganco izpopolniti to, kar primanjkuje na poglobitvi. Najbolj se mu posreči interpretacija Čajkovskega (Onjegin, Pique Dame, V. simfonija), kjer prevladuje družabni ton in je dramatičnost uveljavljena le v drugi vrsti. Dramatičnosti, ognjevitosti in patosu, kakor jih zahteva 11. pr. Rigoletto, ni kos. Kvarna uspehu je njegova * površnost pri naštudiranju, ki se javlja pri vsaki predstavi — razen prve v seziji. Precej nesmotreno je njegovo razdeljevanje vlog, kakor sem že omenil pri naštevanju članov ensembla; zdi se, da tu vladajo nepojasnjene, očitno koruptne razmere, na katere je že marsikdo opozoril — a brez uspeha. Čudno se mi zdi, da se vsi očitni in prikriti očitki odbijejo ob trdi koži napadenega. Njegov protitip v dirigiranju je I. Brezovšek, pri katerem prevladuje vestnost pri naštudiranju in izvajanju nad temperamentnostjo in ognjevitostjo; zato se odlikuje pri nepatetičnih delih lahnejšega ali pa komičnega genra (Mignon, Vesele žene); kjer pa bi morali trium-firati dramatičnost in strastnost, mu njegov temperament ne dopušča vživetja (Pagliacci). Nastop M. Ungra, ki je dirigiral opero „II Trovatore", nikakor ni bil tako imeniten, kakor ga je slikala kritika in tudi ozir na to, da je bila to prva opera, ki jo je dirigiral, ne more opravičiti mestoma zelo občutnih nedostatkov v interpretaciji; linija melodij je prišla ob lepoto in enoličnost ritma je bila preveč poudarjena. Na vsak način je bila izbera te opere neskladna z dirigentovim občutjem in njegovo izkušenostjo, kajti pri tej operi ima dirigent razen svoje naravne naloge dirigiranja še to, da popravlja in omiljuje nedostatnosti kompozicije. — Lepše sta se izkazala slučajno v odsotnosti ravnatelja nastopivša dirigenta U. Peric in A. Balatka, ki sta svojo nalogo v splošnem prav dobro vršila. Repertoir je bil v primeri s pevskim in dirigentskim ensemblom obupno reven; v vsem se je na novo uprizorilo v desetih mesecih Q oper, 4 operete in povrhu še 3 baletne scene, ki so se odlikovale po pravcati babilonski zmešnjavi. * * * Izmed letošnjih publikacij je omenitve vredna le izdaja M. Kogojevih treh samospevov, ki pa pričakovanju v nobenem smislu niso odgovarjali. Razen tega je izšel Pavčičev klavirski album s popolnoma pedagoško tendenco. — H koncu naj omenim, da je kritika pri nas, žal izgubila svoj vzgojni pomen, ker je po večini služila le osebnim namenom sovraštva ali glori-fikacije in niti kritiki niti kritiziranci (ki so bili sploh preveč nervozni in niso uviaevali, da gleda kritik s. hudobnim očesom) niso znali obdržati nestrankarskega stališča. Alislim, da bi bilo dobro, če bi se kritika (tudi gledališka!), nahajala le v rokah strokovnjakov, ki imajo vpogled v notranje razmere naših glasbenih zavodov, če hočemo dvigati našo kulturo razsodilo in ne slepo. V nasprotnem slučaju bodo pa ostale vse naše nade le cvet lokalnega patrijotizma. C^SD RAD. PETERLIN - PETRUŠKA: VEČER NA POLJU. Visoko nad menoj sta dve zvezdi se vneli in v somrak zagoreli kakor pogled tvoj. Kakor je tvoj pogled pal v srca globino in pregnal temino in raztajal led. Ah, tvoje svetle oči so v srce zasvetile in mi spremenile v beli dan črne noči. Kje je že čas ta, kje! Zdaj sem sam in na tujem 'o tvojih očeh premišljujem, ki ko zvezde v daljavi žare. IVAN ALBREHT: tomijeve tine mlada leta. (Dalje.) Tini je namršila obrvi in je našobila spodnjo ustnico. Pograbila je vrečo in malo sekirico in je odšla. Žalitev, ki je prišla od tam, od koder je pričakovala tolažbe, jo je zadela tako, da je tisti dan želela tudi Sali — smrt. Zasolzeno in utrujeno je stopalo dekletce po ozki gozdni stezi. Trnje je pikalo njeno kožo, ji je cefralo obleko in ji je zaviralo vrečo. Baš je stopila Tini iz gozda in je imela komaj še par minut do doma, ko je nenadoma stal logar pred njo. Dekletce se je prestrašilo. Vreča mu je zdrknila z glave in sekirica mu je padla iz rok. „Kam," jo je nahrulil logar nemško. Tini je jecljaje povedala svoje ime. „Ali ne veš, da ne smeš krasti," je nadaljeval logar in je že držal sekirico v rokah. Dekletu so se šibila kolena od bojazni. „Mati so rekli, da —" V tem je začutila na desnem in na levem licu moč logarjevih rok. Obraz ji je gorel od udarcev in po glavi ji je šumelo in brnelo. „Saj Rokavčeva Sali tudi," jo je zmagala maščevalnost in jeza — „in vse." „Räuberbagage," je zagodrnjal logar in je odšel s sekirico svojo pot. Tini je še postala in si je otrla solze — potem je zadela vrečo in je odšla. Čisto novi pojmi so vstajali v njeni duši: Da je kradla, da je tatica in da je to nekaj grdega in prepovedanega. To jo je težilo bolj kakor vreča na glavi... Ko je prišla domov, je povedala materi doživljaj z logarjem. „Kaj se nisi mogla skriti," je poučevala mati z nevoljo. „Nič več ne grem v gozd," je zatrdilo dekle med solzami. „Zakaj ne," se je začudila sv',eie mladosti,, ki veje^ iz razstavljenih del. Razstava je pokazala, da naša moderna ni obšlala sredi pola, da ni okostenela v kakem čisto formalističnem impresionizmu, temveč da se logično razvija naprej. Postalo je očitno tudi dejstvo, da ima slovenska upodabljajoča umetnost obilo podmladka, ki obeta najboljše. Mladina je pričela graditi na temelju, ki so ga postavili stari in graditi hoče v njihovi smeri; ona ve, da z ustvarjanjem naravi čim sličnejših podob in s podajanjem subjektivnih trenotnih impresij* namen upodabljajoče umetnosti še davno ni dosežen. Od naturalizma stremi preko impresijonizma k ekspresijonizmu., Ta pa ji ni „šola", temveč duševna smer.' Jvt>' tf ^u^r-r^ Razstavilo je dvaindvajset umetnikov približno poldrugsto del, izvečine slike in grafična dela, pa tudi neobičajno mnogo plastik. Med temi jih je nekaj v pristnem materijalu, posebno v lesu. Prvo mesto na razstavi zavzema Fran Tratnik. Razstavil je nad dvajset umotvorov, med njimi par starejših, večinoma pa dela poslednje dobe, ki kažejo njegov razvoj od graiike k oljnati sliki. Tratnik je naš prvi ekspresijonist in to v najboljšem pomenu te tako napačno umevane in toli zlorabljene besede. Umetnik v njegovem smislu je apostol resnice in lepote, izvirajoče iz umetnosti, ki je resnica sama, vlita oblikam narave. S to izbrano kolekcijo je pokazal jasno svoje dosledno umetniško stremljenje po čim adekvatnejšem izrazu svojih notranjih doživetij. Zunanja vidna forma mu je v svojih slučajnih oblikah samo še sredstvo za upodabljanje notranje resnice, nikdar edini namen. Zato žari skrito v njegovih figurah bogato življenje, zenostavljeno in potencirano. Njegove slike osvajajo z" globočino zasnove, s svojo iskrenostjo in s toploto harmoničnega tona, njegova grafična dela so dokaz umetnikove oblikovalne dovršenosti in popolnega obvladanja tehnike. S to razstavo je Tratnik tudi formalno zavzel tisto mesto v slovenski upodabljajoči umetnosti, katero je dejanjsko že zavzemal. Večno mlad je Rihard^Jnkogii, duš^m^vodja naše moderne. Razstavil je žalibog le dvoje nedovršenih del, ki zadostujeta sicer, da zaslutimo novo smer, kamor pelje pot njih stvaritelja, vendar nam ne moreta podati prave podobe njegovega hotenja. Cimdalje jasnejše se kaže tudi pri tem poetu-koloristu odpor proti samo-impresijonizmu, zdrava reakcija zoper izključni kult barve in luči. Jakopič hoče povedati mnogo več, nego samo sanjati v barvnih fantazijah, podati hoče bistvo predmetov in svoje, z barvo izraziti vse tajne slutnje, ki mu neizra-žene vznemirjajo notranjost. Nekako vez med starimi in mladimi tvori kipar I van Napotnik. Našim ljudem je, živeč v _tujem velemestu, ostal neznan. Zato je učinek te zbirke z veliko ljubeznijo "^RHnatefiJala Telesa izrezanih skulptur, tem popolnejši. Umetnik docela obvlada tehniko lesorezbe, iz priljubljene snovi izvabi vse njene značilnosti, pozna svoj materijal in ga ume oživiti. Napotnikove skulpture so modelirane s sigurno roko, so čisto telesno občutene in izvršene in v resnici plastične. Karakterističen je zanj čisto poseben, značaju lesa prijagoden širokopotezen humor. V razdelitvi mas in naravni eleganci Kontur spominjajo njegovi "bofiomi akti na daljne baročne vzore, a produševljene in rafinirane. Izraz mogočnega življenja, dosežen s harmonično ritmiko njihovega gibanja, dela Napotnikove figure resnične in žive. Izmed mladih so nam imena J3. Jahača, V. Pilona in Fr. Zupana v dobrem, spominu. Nekaj novega, svežega je s svojimi portreti prinesel v slovenski hram umetnosti mladi slikar Cojmir A. Kos. Njegov veliki damski portret upravičeno zbuja senzacijo: s svojo čisto moderno koncepcijo, točno karakterizacijo in smotreno stilizacijo priča o nedvomnih zmožnostih svojega avtorja. Kipar Fran Kralj je izrazita osebnost, samosvoj in trpek v svoji jaki umetnosti. Spominja v marsičem na Tratnika, le da je ta nežnejše narave. Tudi Kralj je izšel iz tistega prvotnega, žlahtnega ekspresionizma, ki je komaj poznal to ime, ko se je dvignil zoper goli optični formalizem impresijonistov. ki so pozabili svoje svetle vzore. Ti ekspresijonisti so šli. da podajo resničnost predmetov, ne samo njih varljivega vnanjega lica, da ustvarjajo od znotraj navzven. Zato jim je resnica posledni cilj. Tudi Kralju ni mar sličnost in naravnal podobnost, niti obče veljavna „lepota". Ustvaril si je bitja po svojih känonih, in lepoto, ki je v vsem živem. Umetnik brez obotavljanja pretirava, poudarja in izpreminja telesna razmerja, da z njimi naznači globlji pomen svojih skulptur. Veličina plastike je v relaciji njenih delov, ne v količinah. Značilnosti objekta zgrabi z veščim očesom in jih porablja v čim točnejšo karakterizacijo. Njegovi relijefi pričajo o obvladanju prostora in vešči razdelitvi mas, v lesorezbah pa je umetnik dokumentiral iskreno občutje z ubornimi, skoro bi rekel primitivnimi izraznimi sredstvi, ki kažejo ne malo smisla za celotni dekorativni vtis. Iste lastnosti opazimo na delih njegovega mlajšega brata, samo da je Anton Kralj krenil še dalje na levo. S še večjo suverenostjo podreja naravne oblike umetniškim zahtevam koncepcije. Svojim vizijoiiarnim likom daje lastne estetske zakone, ki jim uravnavajo bitje in določajo smer. Notranjost prekipeva nemirnih obrazov, ki burno silijo k izrazu. Zato je v njegovih skulpturah toliko utripajočega življenja, ki jim daje upravičenost in jih dela zaključene v sebi. Anton Kralj ni naturalist, ustvarja iz predstav, njegovo delo ni virtuozno igranje z oblikami, ni goli artizem, temveč čutni izraz človeških strasti in čustev, ki gib-, ljejo umetnikovo dušo. Mladi umetnik je prejel, odločilne impulze od svojega brata, posebno v čisto formalnem pogledu, vendar pa njegova plastična in slikarska dela izpričujejo, da ima sam nenavadno silno iskrenost izraza, veliko kom-pozitorno moč, izrazit dekorativen talent in kar je za umetnika poglavitno, krepko osebnost, zaključeno in dovršeno, ki daje njegovim tvorom značilno, individualno noto, katere tudi posamezni tuji vplivi ne morejo zabrisati. Slov^nsl^ upodabljajoč^ umetnost je stara, komaj eno človeško^ življenje. Začela je z modernim duhom, ki ga je Evropi prinesel impresijonizcm, oblikovala ga'je ni presnovala." Ni naključje, da ravno v teh naših npustaljenilfdneh, negotovih svojega pomena in važnosti ža bodočnost, prebolev/ prvo svojo razvojno stopnjo. Mladina Jgj ki kliče na plan. In ko kipi vroča kri mladim, polnim smelih načrtov, vre tudi v starihjkf so si ohranili svežos* duha in mlado ustvarja-jočo silo. V tem je najboljša garancija uspeha. K. Dobida. Naši prevodi. Dr. A. Gradnik je prevedel Rodenbacha „Bruges la morte", Wildea „Salome", iz Tagorejevih del pa (po angleškem prevodu): „Gitanjali", „The Gardener", „Fruit-Gathering", „Stray Birds", „Hungry Stones and other Stories", „Mashi and other Stories". NOVE KNJIGE. —* Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): • , * Biser, Istočni. Skupljene pesme ra'znih istočnih pesnika. Od Jovana Jovano-viča. Zmaja. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 125-j-XVIII str. 2-4d. (Mala biblioteka, 230-232.) Cervantes de Saavedra, Miguel. Tri novele. Iz španščine preložil Ivo šorli. V Ljubljani, 1920. Tiskovna zadruga. 95 str. 10 K. Gopčevič, Spiridion. Serbokroatisches Gesprächsbuch, verbunden mit kurzer Sprachlehre und Wörterverzeichnis. Heidelberg, Julius Groos, 1920. 350 str. * Jankovič, Milica. Čekanje. Odlomci iz istorije robovanja i iz istorije junaštva. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 213 str. 7 d. Kmetova, Marija. Bilke. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 91 str. 6 K. (Narodna knjižnica, sn.17.-i8.) Kosi, Anton. Pravila o lepem vedenju. Za učence ljudskih in meščanskih šol. Zalo/il izdajatelj. Natisnila Medjimurska tiskarna v Čakovcu. 1920. 8 str. 1 K 50 vin. Meschko, Xaver. Das Paradies auf Erden, Der kleine Zigeuner. Zwei Kindergeschichten. Deutsch von Mina Conrad-Eybesfeld. Freiburg i. Br. Herdersche Verlagsbuchhandlung. 145 str. 6 mark 80 pfen. ' Ševič, Milan. Stara i nova pedagogija. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 150 str. 5 d. šišič, Ferdo. Pregled povijesti hrvatskoga naroda od najstarijih dana do 1. decembra 1918. Prva knjiga (do 20. febr. 1790). Zagreb, St. Kugli. 1920. 316 str. * Tolstoj, L. N. Hriščanska nauka. S ruskog Sava N. Kosanovič. Beograd-Sarajevo. I. Dj. Djurdjevič. 1920. 127 str. 2-4 d. (Mala biblioteka 221—223.) IVO ŠORLI: gospa silvija. POVEST. (Dalje.) II. del. 1. Gospa Silvija je sedela pri mizi in pušila, gospod Stanza je skoro ležal v nizkem stoličku v kotu. Na prvi pogled se je videlo, da vlada med obema neprisiljena intimnost, a tudi nič hujšega. Gospa Silvija je zmajala z glavo in je rekla: - Ne vem, ali govorite samo iz porednosti ali--- — Ne, v resnici: zdaj govorim resno in iz globokega prepričanja. — In kje ste si nabavili to lepo prepričanje? — Opazujoč mizerijo drugih seveda, ko sam, hvala Bogu, še ne morem imeti teh bridkih izkušenj. —In ste torej prišli do vere, da prav vsak moški propade, čim se oženi? — Tega nisem trdil. Niti ne, da vsak potem nazaduje. So slučaji, ko celo napreduje. Ali to je: nikdar, vsaj normalno ni to krivda njegove žene. Ako pa propade, je to večinoma njena zasluga. Gospa Silvija je za hip pomolčala; potem je rahlo stresla z glavo in živahno povzela, kakor da se je naposled odločila: — Ne bi hotela o tem govoriti in še najmanj samo sebe hvaliti, # toda treba je, da vas izpreobrnem, gospod komisar. Poglejte le mojega moža: da ni bilo mene, še danes bi bil--da kaj bi bil zdaj? Pač: okrajni sodnik bi že bil. Tako pa je z že nad tridesetimi leti postal doktor in je zdaj že dve leti ugleden advokat. . — Hm... in mislite, milostiva, da je zaradi tega kaj na boljšem? je zaprašal oni čez hip z nekoliko obotavljajočim se glasom. Oprostite — toda tudi jaz branim le svojo teorijo... Ona ga je nekoliko začudeno pogledala; potem je rahlo zardela in je rekla: — A, da, vi ste sami uradnik. Zadela sem torej nehote nekako v živo, čeprav nisem nameravala — — — — Motite se. To me res ni zadelo; in brez drugega priznavam, da pomeni odvetnik, kakor je doktor Zevnik, nekaj več nego kak pozabljeni podeželski sodnik. Čeprav... no, saj mi ne boste zamerili: čeprav poklici, — kako bi rekel? — poklici, ki si sami in naravnost pri ljudeh jemljejo svoje plačilo, na drugi strani ne veljajo, — vsaj v naših krogih ne — za popolnoma... hm, na višku stoječe. — Aha, plačo mora prvega prinesti uradni sluga, če še tako majčkeno ... — Da, milostiva! Toda na to pravzaprav prej tudi nisem mislil. Hotel sem samo vprašati: Ali mislite, da je gospod soprog zdaj srečnejši, ali vsaj zadovoljnejši, nego bi bil, da je podeželski okrajni sodnik? Bila je res presenečena. — Kako morete dvomiti? je vzkliknila. — Razumem, da se vam zdi neverjetno. Za vas je bila dežela pravo prognanstvo. Toda ali je bila tudi zanj? Priznati moram sicer, da o tem nisem ž njim nikdar govoril, a spominjam se, da mi je še nedavno tožil, kako je včasih naveličan tega večnega tekanja na sod-nijo, potem pa onih nepretrganih procesij strank. — Pa kaj sodnik--da, sodniku ni treba tekati na sodnijo, ker je že tam. A opravka ima vendar s strankami, če se ne motim, precej podobnimi onim, s katerimi odvetnik. — Res; le da si sodnik na splošno sam določi ure in dneve, kdaj hoče imeti posla z ljudmi in kdaj bo delal sam zase. Le pustite, gospa: treba je trdnih živcev, da človek to vzdrži: komaj sede in se zaglobi v kako delo, pa ga zopet vrže nova stranka v popolnoma drugačen tir. Jaz skoro ne razumem, kdaj ti gospodje pravzaprav opravijo svoje posle. No, mogoče jih za vse odškoduje zavest, da pri njih pomeni vsak „dober dan" petak. Moj stric je bil notar in mi je nekoč prigovarjal, naj bi vstopil v njegovo pisarno. „Pravijo, da je naš poklic dolgočasen", je rekel. „Mogoče, da je melodija včasih pusta, toda zato je spremljava vedno tem prijetnejša". Ravno vaš gospod soprog pa je bil, ki mi je nekoč na neko tako mojo opazko zagotovil, da se ta občutek, to je občutek, da človek neprestano „služi", kaj hitro izgubi: čez kratko da postane to „inkasiranje" samo po sebi umevno in izgubi skoro ves čar. Le, ako je kdaj kak prav posebno „dober dan", da ta občutek zopet nekako oživi. — No, pa je le videti, da sta z mojim možem ta predmet celo j ako temeljito obdelala, se je gospa Silvija nekoliko porogljivo zasmejala. Kar povejte, da se čuti nesrečnega v mestu! ! Priporočilo častitim naročnikom ljubljanskega Zvona' 1 Največja zaloga raznovrstnega papirja, kanceJ'.jskega, ovijalnega, raznih šolskih in * pisarniških potrebščin. Razglednice en gros et en detail. JJ Velika knjigoveznica, v kateri se izdelujejo vezi od najpreprostejše dö najfinejše. ^ 5 Platnice in vezi za razne hranilnice in posojilnice. fp Tisk na trakove, rar ne reklamne table v zlatu, aluminiju itd., passepartout v mnogo-^ vrstnih izvršitvah. Tisk na žalne (pogrefcne) trakove se takoj izvrši. i Ivornici papirim i» kartonažne industrije ]. BORIH SIR, Čopova ulica, Uuliljana. $ V Vljudno priporoča Ivan Bonač. J Narodna knjigarna in trgovina s papirjem v LJubljani PreSernova ul.it? sprejema naročila na vse tu- in inozemske časopiso, revije ter vse knjige Založnistuo umetniških razglednic s (Tlarija Tičar Ljubljana Manufaktura a moda * konfekcija Vedno v zalogi: prvovrstno tu- In inozemsko manufskturno in modno blago; solidne obleke, zimsle in športne suknje, površniki, za gospode !n dečke pelerine lastnega izdelka ter po najnovejših krojih, dežni in cestni plašči, športne čepice, perilo Itd. Prva kranjska razpošiljalnica SCHWAB & BIZJAK v Ljubljani. Dvorni trg 3 (pod Narodno kavarn*,) ^ Lastni modni atelje Tiskovna zadruga k Ljubljani Novo! Sodna ulic« štev. 6 priporoča «Isdoöe knjige: Novo I CERVANTES-ŠORU: Tri novele. Broš. i0 K, vez. 16 K, po pošti prlp. t K tO • vel. Dokumenti o Jadranskem vprašanja. Broš. 18 K, po pcšti prlp. t K So « več. ANTON MELIK: Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev. II. zvezek, 2. snopič. Broš. 2i K, po pošti prip. l K *0 • veS., SHAKESPEARE ŽUPANČIČ: Sen kresne noči. Broš. 22 K, vez. 21 K, po pošti prip. t K no v več. LEONID PITA-VIC: Pravo in revolucija. BroS. 7 K M m, po pošt. prlp. i K »O v več. SIMON JENKO: Pesmi. Uredil dr. J. Glonar. Broš tO K, vez. lt K. po pošti prip. t K 10 v več. Dr. Stefan sagadin: \aM sada*nji astavr.i položaf. Broš s« K, po po i ti prip. t K iO v več. Dr. K. OZVAI.D: ri—hošolskl mladini. Broš. s K so v, po pošti prip. t K 40 v več. DOSTOJEVSKI: Besi, roman v 4 delih (I. zvezek Prevodne knj'.inice.) Broš. se K, vez. 49 K, po pošti prip. 4 X «o v več. GONCOUPT: Dekle Elisa, roman. (If. zvezek Prevodne knjlinice.) Broš. 10 K, vez. lt K 90 v, po pošti priporočeno Z K več. Stritarjeva antologija z obširnim uvodom dr. Iv. Prijatelja Broš. i« K, vez. z: K, po pošti prlp. t K 90 v več. Josipa Jurčiči zbrani 'piši. Draga Izdaja. Urrdit Jr. Iv. Prijatelj. /. zvezek. Broš. lt K, po p o i ti ptip. t K več. II. zvezek. Broš. tt K, po pošli prip. 2 K to v vet. CVETKO GOLAR: Polni grm. Zbirka pesmi. Broš. t K. vez. 12 K, po pošti prip. i K tO v več. ANTE DEBEUAK:. Solnee In seuce. Jt"* Broš. 10 K, vez. 14 TC po pošti prlp. i A' to v več. ANTON MELIK: Zgodovina Srbov, Hrvatov In Slovencev. /. del it K. H. del, 1. snopU, 21 K, po pošti prlp. i K tO v več. A SIC: O slovenskih narodnih noša k. Broš. 4 K, po pošti prip. 1 K 40 v več. D*. AL. ZALOKAR: / ftuUko zd'avje. Broš. 4 K, po pošti prlp. J T tO v vsč. Dr BOGDAN DERČ: Dojenček, njega negovanje In prehrana. BroS. • K, po pnhi prip. t K tO v več. Dr. J. DEMŠAR: Spoln-j bolezni. Broš t a, po pošti prlp. t K tO v več. ljubljanski Zvon. letnik /9.'9. Broš. X, po pošti kot zavitek /0 K več. OMLADINA v *t Ljubljana, predal št. 87. Nove publikacij k. Bros. ij Nove publikacije! Župančič Oton: Mlada pota. Bro*. 12- ▼ «z. ig--. Petronij - Dr. Glonar: Pojedina pri Trimalhijonu. Dr. Ivan Prijatelj: Aškerčeva čitanka. Bro». 12-, tm Oton Župančič: ' „ ^ J Sto ugank. . . ; , v Vladimir Levstik: Zapiski Tine Gramontove. j Broi. 7-, t ml. 11*—-. ^ Flaubert Župančič: Tri povesti. Bro». 7-, m. J Chesterton - Župančič: četrtek. Fantastičen roman. .^j Broš. 7 -, vw. U'-. 1 Fran Albrecht.: Mysteria dolorosa. ;. Bro«. 5- ,»z. 9 -. Tagore: Rastoči mesec. . . . ; vez.10 -. Dr. Joža Glonar: Naš jezik. . . Bnš. ?o». §•-. Milko Brezigar: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. Bros.e---. Dr. R. Nachtigall: fl Južnoslovansko-spor. . .... Spominu Ivana 2 . Broš. 1* a. Broš. 2- Navedeue cene roüui - Po — Toljtjo le pošti požiljater m pri direktni na-K 1-60 vo<5.