596
Igralcu
Rade Krstić
I     Kratko živim.
Moja smrt so kratki kriki, ki jih s sabo pojim.
V mojem grlu razpade brezglasna beseda in se prenovi.
Na mojem licu je usodni sunek, ki iz tišine v tišino
beži.
Vse je ujeto,
še preden izdihne v kri.
II     Na odru sem. Govorim, krvavim. Moje roke so tisoče rok.
597                                                                                                Igralcu
Moj glas, težka zavesa med mano in njim.
Usta — čisti krik zakopanega v tla.
HI     Smrt.
To je vsa groza. To je ves dih bitja.
To je korak v pomoč, ko zmanjka besed.
Ko nas odšteje preveč.
IV     Kaj mi je?
Ves se tresem.
Berem vam svojo pesem.
Svojo kri vlečem, svoj obraz nesem v vaše uho.
Zemlja —
neskončno telo
v zvezde zazrtih ptic,
in vsaka zgreši svojo.
Kaj vidi
prazno oko,
kaj jemlje v slovo?
Kaj zagleda, preden zaspi?
Rade Krstić
Kaj, ko je polno mrzlih luči?
VI     Kam vleče globok korak, skozi kakšno smrt?
Kaj če
brez sledi privezan na rob ?
Na nogo, na grob . . .
VII     Kaj sliši uho
v začaranem krogu neslišnih jekov?
Kaj hoče
gola zemlja
trdno zaspalih semen?
Čigav zaklad, čigavo zlato, čigave poteze obraza?
598