ANNALCS • Ser. Iiist. socioí. ■ 13 • 2003 ■ 2
izvirni znanstveni članek	UDK 736.24:246(452/456+497.4/.5)"0?/10"
prejeto; 2002-06-10
PLETENINASTA PLASTIKA IN POSKUS NjENE INTERPRETACIJE*
Katja ŽVANUT
Univerz-a v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za umetnostno zgodovino, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2
e mail: katja,zvamtt@ff.uni-lj.si
IZVLEČEK
Med drugo polovico B. in 11. stoletjem je na območju srednje in severne Italije, jugovzhodnih Alp in ob vzhodni obali jadranskega morja naslajala Mesarska produkcija, ki jo zaradi prevladujočega motiva - pletenine - imenujemo pleleninasta plastika. V prispevku avtorica najprej kritično obravnava dosedanjo obravnavo pieteninaste plastike, katere glavna pomanjkljivost je dejstvo, da temelji na slogovni analizi. Razprava se je zato skoraj izključno vrtela okrog vprašanja likovnih izvorov pieteninaste plastike in problema njene časovne umestitve znotraj splošnega razvoja zgodnjesrednjeveške klesarske produkcije. Avtorica poudarja, da je treba za pravilno razumevanje pieteninaste plastike poiskali kulturnopolitični kontekst, ki je omogočal njen pojav in uporabo. Na podlagi definicije geografske razprostranjenosti in vsaj približne časovne umestitve obravnavanih artefaktov je prišla do zaključka, da je edina sila, ki omogoča razumevanje pojava novega likovnega izraza v smislu političnega identifikacijskega sredstva, papeška država. Ta si je kot nova figura tudi s pomočjo jasnega in prepoznavnega vizualnega jezika utrjevala svoje mesto na zgodnjesrednjevcški politični šahovnici.
Ključne besede: zgodnji srednji vek, [jleteninasta plastika, umetnost, cerkev
DECORAZIONE A INTRECCIO E IPOTES! PER UNA SUA INTERPRETAZIONE**
SIN I i. SI
Dalla seconda meta dell'ottavo e sino ail'undicesimo secolo, nelTltalia centrale e settentríonale, nelle Alpi sud orientali e lungo la costa orientáis adriatica, apparve una produzione scul torea che, visto il tema ricorrente delta su a decorazione. chiamiamo plastica a intreccio. L'autrice esordisce esamimndo gli studi compiuti sinora su questo tipo di rítievo, basad solo sulla valutazione dello stile. Per questa ragione la ricerca vene quasi exclusivamente suH'origine artística delta decorazione ad intreccio e sulla sua collocazione témpora le al ¡'interno della produzione scu/torea del!'alto medioevo. L'autrice sottolinea che per una corretea comprensione di questo ornamento bisogna Individuare l ambiente político e cultúrale che ne permiso la nascita e la diffusione. Sulla base dell'estensione geográfica e della collocazione temporale di massima degli artefatti studiati, e giunta alia conclusione che ¡'única íorza ín grado di farci comprendere ¡a nascita di una nuova espressione artística quale mezzo di identificazione política, era lo stato pontificio. Esso. infatti, stava rafforzando il proprio ruolo su lio scacchiere político dell'alto medioevo, anche grazie all'aiuto di un ¡inguaggio vísuale chiaro e fácilmente identifícabüe.
Parole chía ve: Alto .Medioevo, decorazione a intreccio, arte, chiesa
* Prispevek je skrajšano in predelano poglavje doktorske disertacije z naslovom Podote kot sporočilo, izbrani likovni viri zü evropsko zgodovino od pozne antike do rontanike, ki je bila zagovarjaria 26. oktobra 2001 na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
** L'articoto tappresenu 1.) rielaborazione sintética di un capitob deila resi di dottorato ímmagíne come messaggio. Fortii artistlche ícelte per la storia europea dal periodo tardo ¿Mico ai románico, difesa a lubiana il 26 ottobre 2001, presso il Dipartimentó di Stória dell'Arte della facoltk di Filosofía.
221
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 13 • 2003 - 2
Kal ja ŽVANUt: Itn ININASTA PIASTIKA IN POSKUS NJENE INTtKI'Rtl^CIft. 221-246
VREDNOTENJE DOSEDANJIH RAZPRAV O PLETENINASTI PLASTIKI
Pletenina, ki nastane s prepletanjem in zankanjem enega ali več trakov, je eden izmed osnovnih orna-mentalnih motivov. Tako se ustvari na videz površinski vzorec, kar je razlog, da pletenino danes večinoma obravnavamo kot iinearno-geometrični 02. ploskovni ornament. Prav ta navidezna enostavnost je verjetno eden glavnih razlogov za njeno univerzalnost in razširjenost, geografsko in časovno: pletenine namreč ne srečujemo le na domala celotnem območju evropske celine, pač pa tudi na Bližnjem in Daljnem Vzhodu, v Afriki ter obeh Amerikah od prazgodovinskih časov pa vse do danes {prim. Triliing, 1995). Poleg ogromnega števila območij, kjer se pleteninasti motivi pojavljajo ne glede na različne družbene, politične in religiozne kontekste, preseneča tudi neverjetna številnost in raznovrstnost artefaktov, ki jih ti motivi "krasijo". Ti se razlikujejo tako v materialu in tehnologiji (kovina, les, kamen, keramika ...) kot v namembnosti (deli oprave in nakita, cerkveno pohištvo, posodje, liturgični predmeti, iluminirani rokopisi ...).
Eden pogostejših materialov, v katerih se pletenina pojavlja (vsaj na območju Evrope), je kamen. Nedvomno lahko trdimo, da na kamnite kose z vklesanim ple-teninastim ornamentom v tej ali oni obliki naletimo domala v vsaki evropski državi, pa naj gre za kamnite križe, tako značilne za Britansko otočje, ali dele cerkvene opreme, ki je bila precej razširjena na območju osrednje in južne Evrope. Prav kamnita plastika s ple-teninastim ornamentom (krajše: pleteninasta plastika), ki se je kot cerkvena oprema (kome pregraje, amboni, iek-toriji, prižnice ...) uporabljala med drugo polovico 8. in 11. stoletjem na območju okrog jadranskega morja, je za obravnavo še posebej zanimiva, saj tvori, kot bomo pokazali, bolj ali manj zaključen korpus. Ta korpus, ki je temeljil na točno določeni politično-zgodovinski situaciji, in problem njegove kulturno-politične interpretacije bosta osrednja tema sledečega razmišljanja.
Že ob koncu prejšnjega stoletja je začela raziskovalce vznemirjati neverjetna količina kamnite plastike, okrašene z najrazličnejšimi, a dokaj enotnimi pleteni-nastimi motivi, ki je razširjena po precej širokem območju srednje Evrope in ki jo je povečini mogoče identificirati kot. dpi cerkvene oprave ali arhitekturnih členov.' Definicija območja pojavljanja teh artefaktov se je spreminjala in širila praktično z vsakim "novo-odkritim" kosom. Raziskovalci, ki se s problemom ple-teninaste plastike ukvarjajo v novejšem času, jo v geografskem smislu okvirno omejujejo na območje severnega in srednjega dela Apeninskega polotoka, jugo-
vzhodnih Alp in dalmatinske obale Jadranskega morja: artefakte pleteninaste plastike naj bi bilo torej moč najti v srednji 111 severni Italiji, na Bavarskem, avstrijskem Koroškem, v Sloveniji in Istri ter ob dalmatinski obali jadranskega morja. Značilnosti, ki naj bi združevale artefakte s tako širokega ozemlja in zaradi katerih so jih raziskovalci, če že ne obravnavali kot homogeno skupino, pa vsaj medsebojno povezovali, so predvsem tehnika izdelave (gre za t, im. klinasti vrez), namembnost in nenazadnje motivika (Sagadin, 1981, 36),
Ob prvih definicijah območja pojavljanja pleteninaste plastike se je seveda takoj zastavilo vprašanje vzrokov, zlasti pa tudi razmer, ki so omogočali takšno razširjenost motivno in tehnološko dokaj enotnih artefaktov. To vprašanje je bilo v dosedanjih študijah vezano predvsem na vprašanje oblikovnega in motivnega izvora novega likovnega izraza. V zvezi s tem vprašanjem je raziskovalce seveda zanimal tudi problem časovne umestitve obravnavanega likovnega izraza, ki pa so ga tudi skušali reševati predvsem s pomočjo slogovne analize. Različne teorije, ki so se kot odgovori na omenjeni vprašanji pojavljale v preteklih letih, imajo po našem mnenju več konceptnih in metodoloških pomankljivosti, tako da z njimi ni moč zadovoljivo razložiti razmer za izoblikovanje in delovanje pleteninaste plastike kot likovnega izraza specifičnega kultumo-političnega okolja.
Prva pomankljivost dosedanje obravnave pleteninaste plastike je vsekakor njena segmentiranost. Raziskovalci so se v preteklosti bolj ali manj posvečali zaključenim geografskim in zgodovinsko-političnim kontekstom, Obravnava pleteninaste plastike je zato pri posameznih raziskovalcih omejena na manjša območja, ki vrh vsega še bolj ustrezajo današnjim geopolitičnim mejam kot pa zgodovinskim političnim tvorbam. Tako znotraj celotnega korpusa obravnavane pleteninaste plastike (še vedno) obstaja več geografskih podskupin: koroška oz. karantanska pleteninasta plastika (K. Cin-hart, G. Piccottini, K. Karpf, F. Glaser), bavarska pleteninasta plastika (B. johannson-Meery), slovenska pleteninasta plastika (M, Sagadin), hrvaška pleteninasta plastika (L. Karaman, M. Vicelja, Ž. Rapanič, N. jakšič) in italijanska pleteninasta plastika (A. Haseloff, E. Schaf-fran, R. Kautzsch, 11. Eillitz, v novejšem času pa različni avtorji, ki objavljajo v Corpusu). Raziskovalci posameznih območij pojavljanja plateninaste j?lastike sicer nikoli ne pozabijo "vključiti" svoje skupine artefaktov v celotni korpus, vendar pa ima to umeščanje v širši kontekst predvsem dve funkciji. Prva je poskus absolutne ali pa vsaj relativne datacije lastnih artefaktov s pomočjo analogij z datiranimi (zlasti italijanskimi in hrvaškimi) artefakti. Analogije raziskovalci vzpostavljajo izključno na podlagi oblikovne analize. Drugi razlog za
t Pregiecfe preteklih raziskav najdemo v domala vseh razpravah o pleteninasti plastiki. Najbolj izčrpne picgiede navajajo Ginhart 09421, Sagadin (1981) in )ohannson-,V,<?ery (1993], 2 a to jih sami ne ponavljamo. V seznamu literature so poteg v besedilu navedenih del zbrane predvsem nekatere novejše študije pleteninaste plastike.
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
K.HjJ 2VANUT: PlfTfNINASTA PIAST1KA IN PnSKI IS (M|iNt iNTCRPRtTACIIfc. 221-246
umeščanje lokalnih skupin pleteninaste plastike v širše območje pojavljanja tega likovnega izraza pa je nekakšno "dokazovanje", da so se določena manjša oz. domnevno kulturno, zgodovinsko in politično obrobna območja s svojo likovno produkcijo tudi že v obdobju zgodnjega srednjega veka uspešno vključevala v večje evropske likovne tokove.
5 problemom kulturno-politične interpretacije pleteni na ste plastike oz. z iskanjem ideje, na kateri je temeljilo nastajanje tako enotnega likovnega izraza na ogromnem območju okoli jadranskega bazena v razmeroma dolgem časovnem obdobju tristotih let, se po tem, ko sta bila vzpostavljena oba tradicionalna umet-nostno-zgodovinska modela širitve pleteninaste plastike, langobardski in karolinški, raziskovalci niso več ukvarjali. E. Schaffran (1938; 1941} je v skladu s svojo teorijo o nastanku in širitvi pleteninaste plastike kot matično območje tega likovnega pojava razumel severno kalijo, natančneje Langobardsko kraljestvo, od koder naj bi se s pomočjo potujočih italskih mojstrov, t im. magistri commacinorum, širil v vzhodne predele srednje Evrope. Njegov model je zavrnil K. Ginhart (1954; 1957), ki je vsa območja, kjer se pojavlja pleteninasta plastika, obravnaval kot celoto. Po njegovem mnenju naj bi šlo za območje nekdanjega karolinškega cesarstva, mojstre, odgovorne za izoblikovanje novega likovnega izraza, pa je iskal med domačimi prežitki roma niz i ranega staro-selstva, med katerimi naj bi se klesarska tradicija ohranila še iz poznoantičnega časa. Za uspešno uveljavitev enotnega likovnega izraza naj bi poskrbefe knjige vzorcev, ki so potovale po širnem ozemlju Karlove države.
Tako Schaffranov langobardski model, ki ga je sicer izredno sistematično zavrnil Ginhart (1942; 1954), kot tudi Ginhartov karolinški, ki pa je tudi zelo kmalu doživel upravičeno kritiko (Karaman, 1952; Bogyay, 1957), se v literaturi, ki obravnava problematiko pleteninaste plastike, pojavljata praktično do današnjega dne. Tako so se na Ginhartov model naslonili nekateri avstrijski (npr. Piccottini, 1975) in slovenski raziskovalci (npr. Sagadin, 1977; Sagadin, 1981; Sagadin, 1991), nov polet pa je v sedemdesetih letih z razpravo R. Kiitzlija (1974! dobil tudi starejši, langobardski model. Prav na Kutzlijevo različico langobardske teze se v svojih najnovejših študijah opirata avstrijska raziskovalca K. Kaipf in F. G laser (Karpf, 1995; Glaser, 1999a; prtm. (udi Hajdu, 1988), blizu pa so ji tudi nekateri italijanski raziskovalci (njihova spoznanja na kratko predstavlja B. Johannson-Meery (1993, 18-19».
Oba modela - kljub temu da prvi predpostavlja širitev likovnega izraza iz omejenega matičnega na širše območje, drugi pa uveljavljanje enotnega likovnega izraza ria velikem matičnem ozemlju - v bistvu temeljita na isti ideji, diluzionizmu, v skladu s katerim umetnostna zgodovina enake ali vsaj podobne motive v različnih kul lurno-zgodovinskih kontekstih razume in obravnava kot rezultat difuzije (širitve, prenosa). Pri tem je
najbolj sporno to, da likovnemu izrazu tako implicitno pripisuje značaj pasivne "tradicije", ki jo je moč poljubno prenašati z območja na območje ne giede na družbene in politične razmere. Bolj kot uporaba difu-zionistične razlage širiivc pleteninaste plastike raziskovalcev, ki so se z njo ukvarjali v prvi polovici in okrog sredine 20. stoletja, preseneča uporaba istega pojasnjevalnega modela pri mlajših in celo najnovejših raziskovalcih tega likovnega izraza (gl. npr. Kutzli, 1974; Hajdu, 1988; Karpf, 1995; Glaser, 1999a).
Poleg geografskega omejevanja obravnave pleteninaste plastike je v dosedanji razpravi vprašljivo tudi njeno etnično opredeljevanje. Tudi pri tem vprašanju si raziskovalci v preteklosti niso bili edini. Raziskovalci, ki so izhajali iz Schaffranove teorije pleteninaste plastike ali pa so ji bili vsaj blizu, so jo pojmovali izrecno kot lan-gobradski likovni izraz, ki se je razvil na ozemlju lango-bardskega kraljestva v severni Italiji. Pri taki razlagi seveda takoj naletimo na velik problem: z likovnega stališča ima pleteninasta plastika, torej klesarska langobardska produkcija, bolj malo ali skoraj nič skupnega z langobardsko (drobno) produkcijo v kovini. Obe se razlikujeta tako po motivih kot po omamerrtatniii sistemih, čeprav gre v obeh primerih za pletenino (drobne kovinske artefakte krasijo prepleti t. im. živalskega sloga il). Tradicionalna razlaga te dvoplastnosti v okviru sicer "enotne langobardske umetnosti" je tehnološka: oblike, motivi in ornamenti z drobnih kovinskih ariefaktov naj bi bili logično nadaljevanje likovnega snovanja l.angobardov še iz časa pred njihovim prihodom v Italijo, medtem ko so se pri oblikovanju kamna morali klesanja nevešči Germani nasloniti na še živo antično izročilo - bodisi z zajemanjem iz antične zakladnice bodisi z "zaposlovanjem" staroselskih k lesarjev (gl. npr. Baš, 1951, 145-146). Za razmišljanje o funkcionalnih in vsebinskih razlikah med klesarsko in kovinsko likovno produkcijo pri Lango-bardih v okviru tradicionalne razprave ni bilo mesta.
SI. 1: Pletenina na kamniti prekladi, nekdanji samostan v Molzbichlu (kmalu po 772) (fotografija povzeta po Kiippers-Sonnenberg, 1972).
Fig. 1: Tracery on a stone lintel, former monastery in Molzbichl (soon after 772) (photograph taken from Kiippers-Sonnenberg, 1972).
223
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 • 2003 ■ 2
Katja ŽVANUf: PLETUNiNASM PLASTIKA in POSKUS K|FNF INTfKPRfTACijr. 221-246
Navidezna dvoplastnost v t. im. langobardski umetnosti oz- "slogovne" razlike med kamnito plastiko in drobnimi kovinskimi artefakti so posledica nerazumevanja delovanja sistema vizualne komunikacije v preteklih obdobjih. Pomemben dei tega sistema je namreč tudi tisto, čemur danes prikladno rečemo likovni izraz. Razkorak med klesarskim in kovinskim oblikovanjem pri Langobardih ni samo površinski, torej tehnološki, ampak je precej globlji. Drobni kovinski artefakti s svojim orna-mentom naj bi bili v skladu s še vedno prevladujočim arheološkim konceptom tisli artefakti, ki s svojo vizualno podobo in izrazom določajo skupino ljudi, ki jih je uporabljala, kot etnično skupino, torej kot Langobarde (za kritiko tega koncepta gl. npr. Brather, 2000; prim, tudi Mirnik-Prezeij, 1998, 370). Četudi ob problemu vpraš-Ijivosti tega koncepta na tem mestu pustimo ob strani problem, ki ga sam po sebi povzroča pojem etnije v zgodnjem srednjem veku (gl. npr. Brather, 2000: Geary, 1983), vendarle obstanemo pred paradoksom: če je likovni izraz na drobnih kovinskih artefaktih tisti, ki naj bi "določal" ali vsaj vizualno izražal langobardsko etnično identiteto, kako lahko potem na drugi strani tudi klesar-sko produkcijo, nastajajočo sicer v istem času in prostoru, a likovno povsem drugačno, imenujemo "langobatd-ska umetnost"? Poleg obli kovno-vsebinskega momenta je seveda treba upoštevati vsaj še funkcijskega. O tem, zakaj naj bi se pravzaprav enak ornament, pa čeprav definiran kot "langobardski", sploh pojavljal na dveh funkci jsko in semantično tako raznolikih objektih, kot sta npr. koma pregraja in fibula, dosedanji raziskovalci niso razmišljali. Pri primerjavi obeli likovnih izrazov pa niso razmišljali niti o sledečem problemu: ornament s kovinskih artefaktov, identificiran kot "langobardski", je ena izmed različic t. im. živalskega sloga, ki v zgodnjesred-njeveški arheologiji in umetnostni zgodovini pomeni znak poganstva (barbarstva) par excellence, medtem ko se drugi "iangobardski" likovni izraz uporablja za kra-šenje krščanskih cerkva oz. njihovih arhitekturnih členov in oprave. Problem seveda ni sama graditev in krasen je krščanskih kultnih stavb, pač pa avtomatično {implicitno) krščanstvo, ki ga je tradicionalno zgodovinopisje tej zgodnjesrednjeveški praksi pripisalo. Šele novejše študije zgodnjega srednjega veka opozarjajo na to, da formalno pokristjanjenje ob prihodu različnih misijonarjev na poganska ozemlja, graditev cerkva in uporaba krščanskih simbolov, npr. križev, pri pogrebnih ritualih še ne dokazujejo tudi praktične prevlade mlade religije (gl. npr. Schiilke, 1999; Geake, 1992). To velja toliko bolj, ker je povsem jasno, da nova vera ni mogla čez noč izriniti in nadomestiti tisočletja starih verovanj in razumevanja ustroja sveta.2 Poleg tega pa raziskovalci zgod-
njega srednjega veka vse preradi pozabljamo, da je bila širitev krščanstva v tem obdobju predvsem politična akcija: v njej je treba razumeti predvsem pridobivanje novih ozemelj in sklepanje novih zavezništev.
Na primeru problema navidezne dvoplastnosti "lan-gobardske umetnosti" se torej jasno pokaže, da je treba biti pri identifikaciji likovnega izraza (sloga) kot znaka etnične pripadnosti previden, poleg tega pa tudi, da raznolikosti likovnih izrazov znotraj istega kulturno-političnega konteksta ne moremo razlagati zgolj s tehnološkega (različni materiali in njihova obdelava) ali oblikovnega {različne likovne pobude in vzori) vidika. Likovni izraz je treba razumeti kot sredstvo (vizualne) komunikacije in raziskovati razmere za njegovo izoblikovanje in delovanje.
K. Ginhart je bil tisti, ki je s svojimi argumenti zavrnil Scltaffranov model pleteninaste plastike kot "langobardske umetnosti" {Ginhart, 1957) in vzpostavil svojo interpretacijo pleteninaste plastike. Ta je kmalu postala drugi tradicionalni model razlage lega likovnega pojava. Posebej zanimivo je ob tem dejstvo, da so bili njegovi argumenti proti langobardskemu modelu zlasti kronološki in geografski. Interpretacijo pleteninaste plastike kot "langobardske umetnosti" je zavrni! namreč predvsem na podlagi ugotovitve, da, prvič, glavno območje pojavljanja pleteninaste plastike ni ozemlje fan-gobardskega kraljestva, in, drugič, da langobardskega kraljestva v času pojava in največjega razmaha pleteninaste plastike ni bilo več S pomočjo nove definicije območja pojavljanja pleteninaste plastike, ki naj bi se po njegovem mnenju ujemalo z ozemljem Karlovega cesarstva, je obravnavani likovni izraz interpretiral kot "karolinško umetnost". Etnično interpretacijo je torej Ginhart zamenjal za geopolitično, s čimer načeloma ne bi bilo nič narobe, če bi avtor to naredil dosledno. Pri interpretaciji pleteninaste plastike kot "karolinške umetnosti'1 namreč nastaneta dva problema. Ginhart ju je sicer deloma rešil, vendar po našem mnenju nezadovoljivo. Najprej je tu precej očitna razlika, predvsem v oblikovnem pogledu, med pleteninasto plastiko in tisto likovno produkcijo, ki jo poznamo kot karolinško {dvorno) umetnosi in je nastajala na podlagi premišljene likovne ideje v cesarskih središčih, tako posvetnih kot cerkvenih. Ginhart je ta problem rešil tako, da je pleteninasto plastiko interpretiral kot neke vrste ljudsko umetnost in v ta namen uvedel skovanko "karolinška cesarska umetnost ljudske smeri". Drugi problem tiči v dejstvu, da se pleteninasta plastika dejansko ne pojavlja na celotnem ozemlju Karlove države (o tem sta pisala že L. Karaman, 1952 in T. 8ogyay, 19571. Ginhart se je temu problemu bolj ali manj ognil. Zato pa je dejstvo, da
2 O problemu počasne oz. postopne širitve krščanstva v dotedaj "poganskem" okolju, zlasti pa o možnostih interpretacije tega procesa je v novejšem času pisal M. Humphries (1999). Avtor opozarja predvsem na dejstvo, da je bila širitev novo religije odvisna od mreže medsebojnih družbeni!) odnosov med različnimi posamezniki oz- skupnostmi (matrix of social networksi kar je dosedanja obravnava te problematike vse premalo upoštevala.
224
ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 • 2003 • 2
ŽVANUT: PLIIINIMASTA PlASTOA IN POSKUS NjENK IMTERPRfiTAOJE, 221-24«
ie eno močnejših središč pojavljanja pleteninaste plastike, v okviru njegove interpretacije morda nekoliko presenetljivo Rim iii ne morebiti Aachen ali kako drugo frankovsko dvorno / samostansko središče, izrabil za svojo utemeljitev, da je šlo pri tej novo definirani "karolinški umetnosti ljudske smeri" za cerkveno produkcijo. Cerkev je ta likovni izraz uporabljala pri kra-šenju svojih kultnih stavb. Pri tem je najbolj moteče dejstvo, da se je pleteninasta plastika v Rimu pojavila že v 8. stoletju, ko ta formalno se ni bil irankovski, na kar je opozarjal tudi že L. Kararnan <1952, 93).
Pri svoji interpretaciji pleteninaste plastike je Ginhart uporabil staro in preizkušeno umetnostnozgodovinsko prakso. Če je hotel, da se interpretacija pleteninaste plastike kol karolinškega likovnega izraza, do katere ga je pripeljala zgolj njegova definicija geografske distribucije in časovne umestitve obravnavanih artefaktov, obdrži, je moral pojasniti oblikovno raznolikost znotraj celotne karolinške likovne produkcije. Kot so to pred njim storili že raziskovalci rimskega likovnega snovanja, je tudi sam uporabil model dvoplastne likovne produkcije (za problematiko obravnave rimske in v njenem okviru še posebej provincialne likovne produkcije gl, Žvanut, 1999). Enako kot raziskovalci, ki so v rimski likovni produkciji iskali določujočo roman/las in so bili nekako prisiljeni uporabiti modela dveh likovnih izrazov - dvornega (uradnega) in plebejskega - je tudi Ginhart karolinško likovno snovanje razdeli! na dva tokova. Poleg najbolj očitne šibke točke tega modela, namreč dejstva, da temelji skoraj izključno na oblikovni analizi, je sporno tudi implicitno kvalitativno vrednotenje obeh tokov: ob dvorni smeri, v kateri naj bi se zrcalila vsa veličina Karlove ideje krščanskega imperija (tudi v obliki naslanjanja na antično izročilo), naj bi bil t. im. ljudski tok navsezadnje le antikiziran barbarski (nordijski) likovni izraz, kar se kaže v njegovih motivih, oblikah in nenazadnje tehnološki izvedbi. S tem povezani problem, ki ga Ginhart tucli ni argumentirano pojasnil, predstavlja dejstvo, da se ta "ljudski" likovni izraz ne pojavlja na celotnem ozemlju Karlove države. Uporabo posebnega likovnega izraza, ki se jasno razlikuje od uradnega, je na določenem ozemlju v kontekstu Karlove politike vzpostavljanja močne centralizirane drŽave po vzoru rimskega cesarstva (eden bistvenih elementov te politike je nedvomno tudi nadzorovana in idejno porojena likovna produkcija) precej težko, če ne že kar nemogoče razložiti. Poleg tega je domnevno "ljudskost" obravnavanega likovnega izraza skorajda nemogoče pojasniti v luči dejstva, da so bili njegovi podporniki visoki cerkveni in posvetni dostojanstveniki Cprim. Karaman, 1952, 93).
Naslednja šibka točka dosedanjih študij pojava pleteninaste plastike je dejstvo, da raziskovalci' niso znali ločiti dveh nekako sicer povezanih, a strogo različnih fenomenov - pletenine kot orna mentalnega sistema na eni in pleteninaste plastike kot specifičnega
SI. 2: Pleteninasti motivi kot obroba miniaturne upo dobitve evangelista Mateja, Cutbrechtov evangeliar, Österreichische Nationalbibiiotek Wien (ok. 784) (fotografija povzeta po Die Bajuwaren, 1988). Fig. 2: Tracery motifs as a frame of a miniature portrait of the evangelist Matthew, Cutbrecht gospel book, Austrian National Library, Vienna (approx. 784) (photograph taken from Die Bajuwaren, 1988}.
likovnega izraza, k; se je izoblikoval kot rezultat točno določene kulturnopolitične situacije, na drugi strani. Vsekakor je zanimivo, da je prav na to nedoslednost oz. pomanjkljivost razprav o pleteninasti plastiki že Seta 1957 opozoril T. ßogyay (1957), vendar je iz kasnejših študij pleteninaste plastike razvidno, da je n jegovo opozorilo ostalo bolj ali manj prezrto in da se je študij pleteninaste plastike tudi v naslednjih desetletjih nadaljeval v začrtanih smernicah.
Pletenina kot eden izmed univerzalnih omamen-tahih sistemov (Bas, 1951, 123; Bogyay, 1957, 262; Trilling, 1995) zaradi svoje geografske rn časovne razprostranjenosti še ni doživela sintetične obravnave, pač pa se njen študij navadno omejuje na zaključene geografske in zgodovinske kontekste. Šele j. Trilling se je posvetil študiju pletenine v njenem najširšem smislu (Trilling, 1995). Pletenine v nasprotju z dosedanjimi študijami ni obravnaval kot del določene kulture, torej kot etnično, jezikovno ali religiozno omejeni pojav, pač pa ga je zanimala kot avtonomni likovni pojav. Bistveno
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Katja ŽVANUt: plftcnina'.ta I'l.astika IN POSKUS NJI-NE iNTERPRETACHE. 221-246
vprašanje, ki si ga je Trilling zastavi! pri svoji raziskavi, je bilo, kako je mogla pletenina - ta izredno značilni, pa vendar pogosto neverjetno zapleteni ornamenlalni sistem -- tako dolgo in na tako velikem območju obdržati svojo identiteto. Očitni odgovor, ki ga raziskovalci pletenine že desetletja ponujajo kol bolj aii manj edinega in logičnega, da je namreč pletenina zadoščala izredno široko razširjenim estetskim potrebam in okusu, se mu ni zdel prepričljiv. Zelo malo verjetno je, da bi se določen okus ohranjal od prazgodovine do danes in bi veljal tako na Vzhodu kot na Zahodu. Trillingu se zdi bolj verjetno, da so pletenini omogočale tako doigo življenje določene asociacije, ki jih je vzbujala pri opazovalcih. Te asociacije prav gotovo niso mogle biti zgolj estetske, niti niso mogle biti ozko specifične (povezane npr. z enim samim, točno določenim božanstvom). Pletenini je v preteklosti, po Trillingovem mnenju, dajala pomen predvsem medsebojna interakcija med njeno vizualno obliko, zgodovinskim kontekstom in funkcijo (položaj pletenine na artefaktu in vrsta artefakta). Samo z rekonstrukcijo tega medsebojnega vpliva lahko razložimo ne le množico pojavnih oblik pletenine, pač pa tudi idejo, ki jih poraja.
Geografska in časovna razprostranjenost enega oz. več. določenih motivov kaže na tcotvrj, to je na nekakšno skupno tradicijo, ki bodisi presega bodisi ublaži kulturnozgodovinske razlike med določenimi slogovnimi izrazi. Po mnenju J. Trillinga je tudi pletenina v svojem najširšem smislu takšna koivi}. Vzroke za izredno razširjenost pletenine kot ornamentalnega sistema je torej treba iskati v njeni oblikovni, vsebinski in funkcijski univerzalnosti. Posledica prav te univerzalnosti je bilo neverjetno število raznovrstnih artefaktov, ki nosijo takšne aii drugačne pleteninaste motive, med katerimi je tudi velika količina izredno raznovrstne kamnite plastike.
S tem prihajamo do enega bistvenih problemov dosedanje razprave o pleteninasti plastiki, namreč nekritične obravnave različnih oz. jasno ločljivih skupin kamnite plastike, ki nosi pleteninaste motive. Ne samo, da dosedanji raziskovalci niso razlikovali med problemom pletenine in problemom pleteninaste plastike, pač pa so tudi povsem neargurnentirano obravnavali vso kamnito plastiko s pleteninastimi motivi kot zaključeno celoto oz. enoten likovni pojav.
Raziskovalci se v preteklosti niso ukvarjali z razlikami (motivnimi, tipološkimi in organizacijskimi) med posameznimi artefakti, ampak so vso pieteriinaslo plastiko bolj ali manj obravnavali kot celoto. Če so te razlike vendarle opazili, so jih pojasnjevali predvsem v kronološkem smislu, kot posamezne stopnje v procesu slogovnega razvoja. Poleg tega je večina raziskovalcev pleteninasto plastiko razumela kot stopnjo v kontinu-
iranem procesu razvoja zgodnjesrednjeveSke plastike. To velja tako za tiste raziskovalce, ki so v njej videli "barbarizirano" stopnjo poznoantične in starokrščanske skulpture, kot tudi za one, ki so pleteninasto plastiko razumeli kot likovni izraz, ki se je razvil iz likovnih hotenj priseljenih germanskih ljudstev. Tako nasilno umeščanje v širši, splošni razvoj zgodnjesrednjeveške plastike pa pleteninasto plastiko popolnoma iztrga iz njenega kulturno- in družbenopolitičnega konteksta.
Če na, kratko povzamemo ugotovitve o dosedanji obravnavi problema pleteninaste plastike, lahko ugotovimo, da je bila za artefakS: pleteninaste plastike razglašena vsaka zgodnjesrednjeveška kamnita skulptura, ki je v svojem motivnem repertoarju imela tudi kakšen pleteninast. motiv. Tako motivne kot organizacijske in oblikovne razlike raziskovalcev niso zanimale in jim zato tudi niso preprečevale, da ne bi vseh artefaktov obravnavali kot celoto oz. kot enovit likovni pojav. Če pa so omenjene razlike opazili, so jih v najboljšem primeru pripisali različnim stopnjam v razvoju pleteninaste plastike, v najslabšem primeril pa objektivnim okoliščinam nastanka posameznega artefakta (tradicija in vplivi; oddaljenost od središča, kjer se je "umetnost pleteninaste plastike" oblikovala; tehnične možnosti in sposobnosti Pojav pleteninaste plastike je v okviru takega modela še vedno bolj ali manj razumljen kot logična posledica oz. stopnja v nekem splošnem razvoju zgodnjesrednjeveške kamnite plastike. Do njenega izoblikovanja je moralo priti po neki notranji logiki slogovnega razvoja.
R. Cramp, avtorica študije, ki uvaja Corpus of AngloSaxon Stone Sculpture, katalog anglosaške zgodnjesrednjeveške kamnite plastike (Cramp, 1984), opozarja, da (do sedaj) ni bila razvita nobena analitična metoda, ki bi omogočala absolutno datacijo kamnite plastike. Zaradi tega se je raziskovalec nekako prisiljen zanesti na kombinacijo več tradicionalnih metod datiranja, ki jih je Crampova razvrstila glede na njihovo točnost v naslednje zaporedje. Najbolj zanesljiva metoda (absolutnega) datiranja se ji zdi analiza obstoječih napisov na artefaktu: namige na čas nastanka je mogoče razbrati neposredno iz navedene letnice ali omenjene prepoznavne zgodovinske osebnosti, seveda pa tudi posredno, s pomočjo paleografske analize napisa. Drugi način datiranja je analiza možnih povezav - gre za primere, ko so artefakti najdeni in situ ali pa sekundarno uporabljeni v neodvisno datirani strukturi; poleg tega pride v poštev tudi pri tistih artefakti h, ki so bili najdeni v zaprtem in kronološko določljivem arheološkem kontekstu, Tretja metoda je iskanje zgodovinskega konteksta artefakta (ustanovitev cerkve ali samostana; posvetitev cerkve, samostana, določenega oltarja; potovanja
3 Izjema so novejše hrvaške študije pleteninaste plastike. Te motivne in oblikovne razlike med arttffakti iz različnih predelov vzhodne jadranske obale pripisujejo različnim politično-zgocfovinskim okoliščinam, v katerih so artefakti nastajali. Prirn. npr. Jakšic (2001;.
226
ANNAIES • Ser. hist, sociol. ■ 13 • 2003 • 2
Kalp 2VANUT: iweninasta Pf.ajtika IN POSKUS njfcnk INIÉRPRETaCIJí, «1-246
posameznikov). Šele na zadnje mesto je Crampova umesti la tipološko in slogovno analizo, pri čemer še dodatno opozarja, da ta lahko prispeva zgolj relativno kronološko zaporedje, ki ga je le včasih mogoče podpreti s historičnim kontekstom. Avtorica namreč poudarja, da kombinacija analize zgodovinskih okoliščin nastanka in slogovna opredelitev artefakta zagotavljata predvsem nekakšen "delovni okvir" (v smislu vzpostavljanja zaključenih skupin artefaktov, ki pa se lahko ob novih analizah spreminjajo, in ne natančnih kronoloških zaporedij; Cramp, 1<J84, XLVI!).
Pristop k analizi zgodnjesrednjeveške (kamnite) plastike, ki ga je v svoji študiji argumentirala R. Cramp, je značilnost novega razumevanja klesarske produkcije tega obdobja, ki se je v zadnjih desetletjih razvilo na Britanskem otočju. S. Driscoil, eden izmed pobudnikov projekta računalniške dokumentacije piktske kamnite skuipture,4 opozarja na pomanjkljivosti tradicionalnega umetnostno zgodovinskega pristopa k zgodnjesrednje-veški plastiki, ki je po eni strani omejena na iskanje (estetskih) vzorov, po drugi strani pa je izrazito funk-cionaltstična. Artefakte obravnava kot pasivne objekte in ne pojasnjuje njihove aktivne vloge v družbenem diskurzu (Driscoil, 1988, 179). Priscollu se mnogo bolj kot slogovna analiza zdi pomembna interpretacija zgodovinskega in družbenega konteksta kiparske produkcije oz. posameznega artefakta.
Kot edinega, ki se je do sedaj odmaknil od slogovne interpretacije pleteninaste plastike in vsaj poskušal razumeti in razložiti njen pojav kot rezultat neke točno določene kulturnopolitične situacije, moramo izpostaviti K. Karpfa H995; 2000) in njegovo interpretacijo karan-tanske pleteninaste plastike. Vendar ima tudi njegova teza precejšnjo napako, ki je predvsem posledica njegove metodologije.
Interpretacija K. Karpfa izhaja iz dveh predpostavk. Zaradi izredne razširjenosti pleteninaste plastike na ozemlju srednje Evrope po njegovem mnenju ni mogoče k njeni interpretaciji pristopiti na umetnostno-zgodovinski način, to je s pomočjo analize sloga in ornamenta. Poleg tega naj bi bilo ravno zaradi omenjene razširjenosti artefaktov na tako velikem območju, predvsem pa znotraj različnih zgodovinskih političnih kontekstov, nemogoče oblikovati kakršnokoli splošno veljavno interpretacijo pojava pleteninaste plastike. Zato Karpf predlaga zaključene regionalne analize, ki bi temeljile na omejenih območjih in točno določenih časovnih okvirih.
Tako se je Karpf osredotočil predvsem na interpretacijo pojava pleteninaste plastike v Karantaniji. Graditev cerkva, okrašenih s pietenjnasto plastiko, je povezal s težnjo bavarskega vojvode Tasila po vzpostavitvi
bavarske deželne cerkvene organizacije, tako da naj bi podprl misijonarsko dejavnost med karantanskimi Slovani. Po prevladi Karantanije leta 772 naj bi se Tasilo pri svojih načrtih opri na karantansko plemstvo, ki mu je zvestobo in pripadnost dokazovalo tako, da je na svojih posestvih gradilo lastniške cerkve po bavarskem vzoru. Ta praksa se - po Karpfovem mnenju - po Tasilovi odstavitvi leta 788 ni spremenila, ampak se je nadaljevala nekako do časa uvedbe frankovske grofijske uredbe Ludvika Pobožnega leta 828. Po tem letu naj bi v Karantaniji prevzelo pobudo tuje plemstvo, ki svojih lastniških cerkva ni več opremljalo s pleteninasto plastiko.
Da je treba pojav pleteninaste plastike v karantan-skih cerkvah res povezati s slovanskim plemstvom, po Karpfovem mnenju potrjujeta dva kamnita fragmenta, ki so ju odkrili ob restavriranju cerkve St. Peter am Bichl (Karpf, 1999). Oba fragmenta nosita napis: prvi je naj-
5/. 3: Pleteni ti as t ornament na zlatem mošnjastem relikvariju, stolnična zakladnica v Churu (zadnja četrtina 8. stol.) (fotografija povzeta po Die Bajuwaren, 1988),
Fig. 3: Tracery ornament on a golden reliquary, cathedral treasury in Chur (fast quarter of the 811' century) (photograph taken from Die Bajuwaren, 1988).
4 Na oddelku ;;a arheologijo giasgowske univerze ieče poči vodstvom S. Drtscolla, j. Huggetta in £. Campbetla projekt računalniške
dokumentacije Zgodnjesrednjeveške kamnite jkulpture (Scotland's Early Medieval Sculptured Stones). Kratka predstavitev projekta je na inrerneliiem naslovu www gla.ac.uk/arcliaeology/resourco's/SSiiMS web/defauli.html.
227
ANNALES • Ser. hist. sociol. - 13 • 2003 • 2
Katja ŽVANUf. PLCTLNINrtSTA PLASTIKA irj POSKUS M|CNE INTfiiPRfTACl.K-, 221
verjetneje ponazarja de! nagrobnika ali sarkofaga, drugega pa lahko interpretiramo kot del preklade oz. fragment kome pregraje (Giaser, 1999b, 20}. Drugi kamen je v našem kontekstu zanimivejši, saj na njem lahko jasno preberemo dve i meni.^ Poleg bavarskega Otker najdemo namreč tudi nedvomno slovansko ime Radoslav, v čemer lahko vidimo potrditev domneve, da je pri postavitvi karantenskih cerkva, okrašenih s pleteninasto plastiko, igralo pomembno vlogo prav slovansko plemstvo.
Karantansko pleteninasto plastiko je Karpf poskusa! umestiti tudi v širši kontekst sosednjih pokrajin oz. jo nekako "etnično" opredeliti. Podobno kot obliko cerkva naj bi tudi pleteninasto plastiko karantenski Slovani prevzeli od bavarskih zavojevalcev. Ker pa se je agifol-finska rodbina - po Katpfovem mnenju - na drugi strani zgledovala po langobardskih vzorih, moramo pleteninasto plastiko zgodnjesrednjeveških karantanski h cerkva in samostanov pravzaprav razumeti kot langobardski likovni izraz. V zvezi s tem se Karpf celo sprašuje, ali niso bili v Karantaniji na delu kar klesarji iz l.ombardije.
Kolikor bolj je Karpfova interpretacija karantanske pleteninaste plastike v povezavi z bavarskimi težnjami po vzpostavitvi lastne deželne cerkvene organizacije sprejemljiva in logična, toliko bolj je očitna njena nedorečenost. Vzrok zanjo sta na eni strani precej negotova argumentacija langobardskih vzorov pleteninaste plastike, na drugi pa iztrganosi iz najširšega geografskega in političnega konteksta, v katerem se artefakti s tem okrasom pojavljajo. Karpf očitno sodi v tisto skupino raziskovalcev, ki zagovarjajo tezo, da gre pri ple-teninasti plastiki za langobardski likovni izraz.b Tisto, česar Karpf in drugi umetnostni zgodovinarji, ki so takšno interpretacijo argumentirali predvsem, če ne kar izključno, na podlagi formalne analize motivov, niso nikoli zadovoljivo pojasnili ali vsaj skušali pojasniti, je vprašanje, zakaj se ta t. im. langobardska umetnost v tolikšnih količinah pojavlja v Rimu (sicer eden od Gin-hartovih argumentov, s katerimi je rušil ta mode! razlage pleteninaste plastike: gl. Ginhari, 1957). Kot vemo, sta bili papeška država in langobardsko kraljestvo zaradi ozemeljskih teženj na Apeninskem polotoku v nenehnem konfliktu. Da bi v taki politični situaciji Rim prevzel likovni izraz svojih zapriseženih nasprotnikov, je težko predstavljivo. Malo verjetna je tudi Karpfova predpostavka, da bi Bavarci pleteninasto plastiko prevzeli ocl Langobardov, s katerimi so bili ravno v Tasilovem času
sicer res spet rodbinsko povezani na najvišji ravni. Zgodovina odnosov med Bavarsko, laugobardskim kraljestvom in Rimom je bila v 8. stoletju vse prej kot preprosta in stalna. Medsebojna razmerja, pa naj je šio za zavezništvo aii odkrito sovražnost, so se nenehno spreminjala Eo tem gl. Schmid, 1987) in malo je verjetno, da bi Langobardi v takih okoliščinah kateri od obeh sosednjih političnih tvorb, bodisi občasni zaveznici Bavarski bodisi sovražni papeški državi, lahko "izvozili" svoj likovni izraz.
Na drugi strani Karpf zaradi svojega prepričanja, da vse pleteninaste plastike ni mogoče integralno obravnavati zaradi njene Široke razprostranjenosti v okviru različnih zgodovinskih političnih tvorb, skupine karantanske pleteninaste plastike ni vključil v njen najširši kontekst. Karantanske oz. langobardske skupine tako ni niti poskušal obravnavati v povezavi s pleteninasto plastiko z območja Rima in Lactja, dalmatinsko in istrsko skupino pa je tudi le omenil, ne da bi ju skuša! interpretirati v zvezi s karantansko skupino.
Ob koncu je treba poudariti, da je Karpfova teorija karantanske pleteninaste plastike kljub svoji politično geografski omejitvi in slogovno etnični determiniranosti vendarle tista, ki med vsemi obstoječimi interpretacijami pleteninaste plastike zbuja največ pozornosti. K. Karpf je bil v stoletni zgodovini raziskav tega likovnega pojava namreč prvi in edini raziskovalec, ki ga je obravnaval ne zgolj kot estetski pojav, ki se kot nekakšna "moda" širi iz matičnega območja v vedno bolj oddaljene dežele, marveč ga je vsaj skušal razložiti kot družbenopolitični pojav. Z drugimi besedami, pleteninasto plastiko je obravnaval kot vizualno propagandno sredstvo, ki je v svojem kulturno-političnem kontekstu igralo točno določeno, predvsem pa aktivno vlogo.
PLETEN1NASTA PLASTIKA - POSKUS INTERPRETACIJE
K. Karpf je torej mnenja, da je zaradi političnih in gospodarskih razlik med območji, kjer se pojavljajo artefakti pleteninaste plastike, nemogoče podati splošno veljavno razlago za pojav tega likovnega izraza. Karpf je zato predlagal regionalne, to pomeni geografsko in kronološko omejene analize, ki naj bi jih bilo mogoče everituelno povezati v širšo interpretacijo (velja predvsem za sosednje pokrajine; Karpf, 1989, 68). Po našem mnenju je celostna obravnava pojava pleteninaste plastike na območju okrog jadranskega bazena ne le mo-
li Največji probiem pri interpretaciji lega napisnega fragmenta ostaja vprašanje, aii gre za dve imeni ali eno samo (o tem Giaser, 1999bi
6 Pri obravnavi pleteninaste plastike kot likovnega in ne zgolj zgodovinsko-poSitičnega pojava se je Karpf očitno čutil premalo kompetentnega, zato se je zatekel k tradicionalnim umeinostnozgodovinskim interpretacijam (kot referenčno literaturo navaja avtorje K. kautzscha, H. Fillitza, K. Cinharta). Tako kljub svoji kuilurriopolitični interpretaciji pojava pleseninaste plastike ugotavlja, da je bita Ic-ta pravzaprav "langobardska umetnost", kot možno razlago za njen pojav na Bavarskem m posledično seveda tudi v Karantaniji pa navaja dinastične povezave vojvode Tasila z langobardsko kraljevsko družino - 7 a si! o je bil poročen z Uutpirc, hčero zadnjega langobardskega kralja Deziderija (Karpf, 1995, 73).
AN NA ICS Ser. hist, sociol. 13 • 2003 • 2
Kal [ti ŽVATJUC 1'i.ETENIMASrA In AStIKA IN POSK.»JS Nji-Nf INttRi'RtTACI]l:. 227^46
goča, pač pa tudi nujno potrebna za resnično razumevanje razmer za njeno izoblikovanje in delovanje. Šele taka interpretacija pieteninaste plastike bo namreč lahko osvetlila nekatera dogajanja in procese zgodnje-siednjeveškega srednjeevropskega sveta.
Naš prvi korak bo čim bolj natančna geografska opredelitev tistih območij na ozemlju okrog jadranskega bazena, kjer se pieteninaste plastika pojavlja. Pri obravnavi posameznih območij / skupin aitefaktov jih bomo skušali tudi vsaj približno časovno umestiti; seveda predvsem tiste artefakte, ki tako (absolutno) datacijo omogočajo. Naslednji korak bo poskus politično-zgodo-vmske interpretacije pogojev pojava in delovanja tega likovnega izraza na obravnavanem prostoru.
Na sedanji stopnji raziskav in predvsem ob sedanjem stanju objav artefaktov pieteninaste plastike z območja jadranskega bazena z zaledje») je mogoče podati le okvirno definicijo nekaj obstoječih likovnih produkcij, ki se med seboj glede na uporabo pleteninastih motivov jasno ločijo, ter poskus njihove zgodovinske interpretacije. Zaradi množice ohranjenih in objavljenih artefaktov je to najlaže storiti za italijansko pleteninasto plastiko. Ker se v marsikaterem pogledu prav italijanski artefakti kažejo kot ključni za razumevanje pojava pieteninaste plastike v obravnavanem geografskem in časovnem okviru, se njihovi opredelitvi posvetimo nekoliko natančneje,
Italijanski Center za zgodnjesrednjeveške študije iz Spole ta že od konca petdesetih let izdaja pregled zgod-njesrednjeveške kamnite plastike po posameznih die-cezah (gl. Corpus, 1959 in dalje).7 2e bežen pregled osemnajstih do zda) izdanih zvezkov omogoča vpogled v zapletenost problematike italijanske zgodnjesrednje-veške kamnite plastike. Poleg obvladovanja izredne količine ohranjenih artefaktov je največji problem nedvomno definicija različnih likovnih produkcij, v okviru katerih so ohranjeni artefakti nastajali. Kljub množici različnih motivov, ki jih najdemo na artefaktih, objavljenih v Coipusu, je namreč povsem jasno, da je mogoče določene artefakte povezati v krajevno / časovno omejene likovne produkcije (sloge).8
SI. 4: Kamnita korna pregraja, cerkev sv. Martina nad zlatimi vrati Dioklecijanove palace v Splitu (9. stol.) (fotografija povzeta po Rapanic, 1987). Fig. 4: Stone altar partition, St. Martin's Church above the Golden Gate of Diocletian's Palace in Split (9th century) (photograph taken from Rapanic, 1987).
7	Problem pri taki obravnavi zgodnjesrednjeveikih kiparskih produkcij je dejstva, da razdelitev italijanskega ozemlja na posamezne dieceze temelji na današnji cerkwno-terttorialni razdelitvi. Tak pristop je pri obravnavi (zgodnjelkrščanskega obdobja na Apeninskem polotoku v italijanski literaturi precej razširjen, na kar je med drugimi opozori i tudi M. Rumphries (19!)9, ! 2). Omejenost in metodološka nedorečenost takega pristopa oz. njune posledice se jasno kažejo tudi pri obravnavi zgodnjesrednjeveških kiparskih piodukcij, na kar bomo posebej opozoriti. Prim. op. 11.
8	Zanimivo je, da v zadnjem času raziskovalci, ki se ukvarjajo s pleteninasto plastiko na vzhodni obali jadranskega moija, tudi že poudarjajo, da je ohranjene aitefakle s tega območja mogoče razvrstiti v več jasno ločljivih skupin oz. območij- To je izvedljivo, podobno kol v italiji, predvsem zaradi velikega števila ohranjenih primerkov pieteninaste plastike. Hrvaške artefakte Ž. Rapanic del na istrsko, osrednje i» vaško (starohrvaSko) in južnojadransko skupino (Rapanic, 1987, 32 in 48; gl. tudi Vieelja, 1990; Vieelja, 1993). Skupine naj bi se med seboj ločile motivno, organizacijsko-kornpoziajsko ter celo tehnološko (Rapanič, 1967, 32). M. Jakšič deli hrvaško pleteninasto plastiko na tri skupine: istrsko, bizantinsko - njene artefakte je moč najti v bizantinskih mestih na dalmatinski obali - in tisto, katere artefakti so nastajali v mestih hrvaške kneževine (jakšič, 2001, 32). Tako delitev je argumentiral s politično-zgodovinskimi razmerami, vendar naj bi se artefakti posameznih skupin med seboj ločevali tudi oblikovno.
229
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Kwfa tVAMJT: FU-TCWINASTA PLASTIKA in POSKUS N|IJNF INTFifPRETACtli. 221-3-10
SI. 5: Rekonstrukcija kamnite kome pregrajc, nekdanji samostan v Molzbichlu (kmalu po 772) (fotografija povzeta po Karpf 2000).
Fig. 5: Reconstruction of a stone altar partition, former monastery in Molzbichl (soon after 772) (photograph taken from Karpf, 2000).
Na podlagi pregledanih zvezkov Corpusa lahko na ozemlju osrednje in severne Italije določimo posamezna območja zgostitve arlefaktov s pleteninastimi motivi: ponekod je pleteninaste plastike v obilju, drugod je skorajda ni. Območja, za katera je značilno, da na njih arte-faktov pleteninaste plastike ni ali pa jih je (zanemarljivo) malo, so npr. dieceze Lucca, Genova, Benevento, Nami in Castro. Območja, kjer je pleteninaste plastike veliko, pa so npr. Rim in dieceze pokrajine Lacij, poleg tega pa še Brescia, Are/zo, Torino, Spoleto, Oglej in Gradež. Analiza pleteninaste plastike s slednjih območij nas pripelje do zaključka, da vseh arlefaktov s pleteninastimi motivi ne moremo obravnavati kot enoten likovni pojav, saj so med njimi precejšnje razlike. Pa vendar jih je moč razvrstiti v nekaj lokalno (kulturnopolitično) omejenih skupin. Vse te skupine sicer po eni strani povezuje uporaba pleteninastih motivov, pogosto podobnih ali celo istih, vendar jih po drugi strani medsebojno jasno ločuje prav uporaba teh motivov znotraj celotnega likovnega izraza. Povedano drugače, vsaka likovna produkcija je pleteninaste motive uporabljala na prepoznavno lasten način, ki se kaže bodisi pri oblikovanju samih pleteninastih motivov bodisi pri njihovem kombiniranju z drugimi motivi. Na območju osrednje in severne Italije lahko tako z natančno analizo uporabe pleteninastih motivov definiramo vsaj tri različne likovne produkcije, ki so uporabljale te motive.
Prvo likovno produkcijo tvori pleteninaste plastika, ki jo lahko upravičeno imenujemo langobardska (ne v etničnem, pač pa v teritorialnem smislu). Artefakte te produkcije najdemo namreč predvsem v severnoita-lijanskem delu nekdanjega langobardskega kraljestva -Čedad, Brescia, Pavia, Milano, Torino, Modena, nekaj
pa tudi v osrednjem delu Apeninskega polotoka, npr. v Arezzu in v okolici S po leta. Na kratko lahko zaključimo, da se langobardska pleteninasta plastika pojavlja predvsem v severnem delu kraljestva, medtem ko je je na jugu bolj malo: nekaj primerov se je ohranilo v Spoletu in njegovi okolici, medtem ko je v beneventski vojvodmi očitno niso uporabljati.
Za langobardsko pleteninasto plastiko je značilno predvsem kombiniranje prave (čiste) pletenine s prepleti, ki so sestavljeni iz rastlinskih vilic. Posamezni pleteninasti motivi nastopajo tudi v vlogi dopolnilnih elementov in polnil (npr. pri motivu križa). V podobni vlogi najdemo še obilico drugih rastlinskih (listi in grozdi vinske trte, rožni cvetovi, pahnete, brstiči) in geometričnih elementov (arkade). Izredno priljubljen je bil tudi t. i m. vrvičasti motiv. Tisto, kar langobardsko pleteninasto plastiko jasno ločuje od drugih zgodnje-srednjeveških likovnih produkcij z obravnavanega italijanskega ozemlja, ki uporabljajo pleteninaste motive, je priljubljenost živalskih in človeških figuralnih prizorov. Živali, ki se v drugih skupinah pleteninaste plastike pojavljajo predvsem v vlogi polnil v pleteninasti matrici, igrajo v okviru langobardske skupine vlogo samostojnih motivov. Ponavadi se pojavljajo v kompoziciji antitetičnega para živali, ki pije iz skupnega kanta-rosa ali pa le stoji v simetrični kompoziciji ob osrednjem elementu. Tako lahko pogosto naletimo na par pavov ali na par grifonov. V okviru langobardske pleteninaste plastike pa se pojavljajo tudi človeški figuralni prizori, kar je precej redek pojav v okviru zgodnje-srednjeveške Mesarske produkcije. Če na kratko povzamemo glavne lastnosti langobardske pleten i na ste plastike, lahko ugotovimo, da se pletenina v njenem okviru pojavlja, in sicer kar pogosto, vendar ima v njej predvsem vlogo spremljevalnega oz. dopolnilnega elementa. Najdemo jo zlasti v vlogi robnega motiva ali polnila, skoraj nikoli pa ne kot glavni izrazni motiv.
Dejstvo, da se langobardska pleteninasta plastika pojavlja v severnoitalijanskem delu kraljestva Langobar-dov in v okolici Spoleta, govori v prid langobardski (seveda v političnem in ne etničnem smislu) interpretaciji omenjene likovne produkcije. Tisto, kar precej bode v oči, je dejstvo, da arlefaktov te produkcije ne najdemo v beneventski vojvodini, ki je bilo tudi langobardsko ozemlje. Vendar nas to ne preseneča iz dveh razlogov. Najprej spričo dejstva, da sta bili spoletska in bene-ventska Vojvodina zaradi svoje fizične ločitve od matičnega langobardskega ozemlja (fizično ločitev je ponazarjalo bizantinsko ozemlje rimskega dukata) bolj ali manj samostojni politični tvorbi - še posebej to velja za Benevent (gl. Grafenauer, 1983, 314-31 S). Poleg tega pa tudi ne moremo mimo dejstva, da je prav likovna produkcija eno tistih vizualnih sredstev, ki so najbolj primerna za izražanje kulturnopolitične identitete, bodisi posameznika bodisi skupine. Kot je pokazal j. Mitchell, je v okviru langobardskega kraljestva med po-
230
ANNALES • Ser. hist, soeiol. • 13 2003 ■ 2
K»j» 2VANUÏ: PlfTCNiNASTA PLASTIKA IN POSKUS 14)1*6 )Kt EW'RCTACIIE. 2Jt-246
sameznimi deli države v 8. stoletju poteka! močan politični boj, ki se je kazal na kulturni ravni: to dejstvo se najbolje izraža v izoblikovanju jasno ločljivih, čeprav povezljivih likovnih izrazov (Mitchell govori o različnih dialektih istega jezika; Mitchell, 1999, 101). V tej luči je lahko razumljiv tudi pojav langobardske pletenine le na matičnem ozemlju kraljestva oz. njena odsotnost v beneventanskem in razmeroma redko pojavljanje v spoletskem delu langobardske države.
Drugo skupino pleten i na ste plastike najdemo prav tako na severu italijanskega škornja, ob severni obali jadranskega morja, natančneje v Ogleju. Pletenino z artefaktov le skupine iahko definiramo kot bizantinsko. Njena najbolj značilna zunanja (formalna) lastnost je širši srednji trak pri trotračnih pleteninastih motivih (gl. npr. Karaman, 1930, 90; Saga d in, 1981, 44), bizantinska pa naj bi bila tudi pogosta raba centralne kompozicije (Sagadin, 1981, 44; Vicelja, 1990, 77S; Vicelja, 1993, 169). Seveda širši srednji Srak in centralna kompozicija nista lastnost vseli artefaktov te bizantinske skupine pleteninaste plastike, vendar se ta oblikovno in organizacijsko precej jasno loči od drugih skupin pleteninaste plastike. Posebno skupino pleteninaste plastike, ki je po svojem oblikovnem poreklu prav tako bizantinska, čeprav jo s pravkar omenjeno bizantinsko skupino pleteninaste plastike ne veže niti toliko skupnih lastnosti, da bi jo lahko imeli za njeno podskupino, sestavljajo arte-fakti iz ravenskih cerkva. Njeni značilnosti sta dvo-tračnost in priljubljenost rastlinskega ornamenta: pletenina in rastlinje nastopata na omenjenih artefaklih popolnoma uravnoteženo in enakopravno.
Zadnja skupina pleteninaste plastike, ki se pojavlja na Apeninskem polotoku, zlasti v njegovem osrednjem delu, predstavlja Osrednjo skupino artefaktov naše študije. Največ artefaktov te skupine se pojavlja v pokrajini Lacij (Bomarzo, Orle, Civita Castellana, Tusca nía, Sutri, Amelia, Todí, Nepí, ferentino in Otricoli), nekaj pa jih je tudi iz mejnega območja dieceze Spoieto. Glavno središče te produkcije je bilo nedvomno mesto Rim, zaradi česar smo jo poimenovali rimska pleteninasta plastika. Poleg osrednje Italije oz. ladja, ki je nedvomno območje največje gostote artefaktov te skupine (gre za približno 85% vseh artefaktov z današnjega italijanskega ozemlja), se rimska pleteninasta plastika pojavlja tudi na nekaterih drugih območjih v severni Italiji (npr. Arezzo, Torino)9 ter v škofijskem sedežu Gradežu. Pri artefaktih te skupine lahko govorimo o "pravi" (čisti) pletenini. Čeprav se na njih poleg pleteninastih pojavljajo tudi drugi, večinoma rastlinski (brstiči, vinski listi in grozdi, rozete) pa tudi živalski (ptice) motivi, namreč ne moremo mimo dejstva, da ima pletenina na teh artefaktih vlogo glavnega izpovednega elementa. Pletenina
s svojo kompleksnostjo in neskončnostjo je tista, ki daje tej skulpturi njen izraz.
V pleteninastih motivih rimske skupine najdemo primere obeli glavnih tipov pletenine, kot ju je definiral J. Trilling, medaljonske in kompleksne z vsemi možnimi podtipi vred (prirn. Trilling, 1995, 61). Kompleksno pletenino tvorijo neskončni ali zaključeni pasovi prepletajočih se trakov, zank, prest, osmičastih in drugih motivov, ki s svojim vizualnim bogastvom dajejo poudarek kamniti cerkveni opremi, na katero so "obešeni". Me-
t _ i
i ' ' i
rt47
; <i ■ -L
Si 6: Rekonstrukcija različnih oblik komih pregraj v zgodnjesrednjeveskih hrvaških cerkvicah (rekonstrukcija povzeta po Rapanic, 1987).
Fig. 6: Reconstruction of various shapes of altar partitions in small early medieval Croatian churches (reconstruction taken from Rapanic, 1987).
9 Tako v Arezzu kot tudi v Torinu rimska pleteninasta plastika m edini Sip pojavljajoče se pleteninaste plastike. Na obeh območjih najdemo tudi artetakte langobardske pleteninaste plastike igl. Corpus).
231
ANNALB • Ser. hist, sociol. ■13- 2003 • 2
Mi* ŽVANIIT: nrrtNINASTAPLASTIKA IN POSKUS NltNl- INlfRI*er.\CI|i. 221-24R
SI. 7: Kombinacija motiva "pasjega skoka" in pleteni-nastega prepleta, del kamnitega zatrepa, samostanska cerkev na Herreninsel na Chiemsee (2. pol. ¡i. stol.) (fotografija povzeta po Die Bajuwaren, T 988). Fig. 7: Combination of a stylized wave pattern and a tracery interweave, part of a stone gable, monastery church on the island of Herreninsel on Lake Chicmsec (2"J half of the 8,h century) (photograph taken from Die Bajuwaren, 1988).
da I jonska pletenina v obliki preprostih okroglih in ogla-lih ali pa tudi bolj kompleksnih polj ustvarja matrico, znotraj katere so kot v mrežo ujeti rastlinski in živalski motivi Rozete, lističi, brstič/ in drobne ptice niso le polnila, nekakšno zdravilo za horror vacui, pač pa konstitutivni elementi prepleta, ki skupaj z obdajajočo jih pletenino tvorijo izpovedno enovito celoto.
Četudi so vse tri oz. štiri skupine pleteninaste plastike na območju osrednje in severne Italije med seboj dobro ločljive in prepoznavne, pa je problematika pleteninaste plastike v celoti vendarle precej kompleksna. Dejstvo je namreč, da se arteiakti, nosilci pleteninastih motivov, značilnih za eno od naštetih skupin pleteninaste plastike, pojavljajo tudi na območjih, kjer so razširjene druge skupine.10 To velja predvsem za artefakte s "pravo" (čisto) pletenino, ki se tu in tam pojavljajo tudi na območjih langobardske in bizantinske pleteninaste plastike, npr. v Torinu in njegovi okolici, v ArezzLi ter v Ogleju in Ravenni. Vendar smo mnenja, da teh "anomalij" pri pojavljanju posameznih tipov pleteninaste plastike ne moremo pojasniti v tradicionalnem smislu prenašanja oblikovnih vplivov. Razloge zanje je treba po eni strani iskati v kultu!no-poi¡ličnem ozadju vsake skupine pleteninaste plastike, po drugi strani pa v
veliki priljubljenosti in univerzalnosti pleteninastih motivov in sorazmerno omejenem številu njihovih osnovnih kompozicij, ki jih bolj ali manj vse najdemo že v poznoantičnem likovnem repertoarju. V prid temu argumentu najbolje govori skupina zgorinjesrednjeveške plastike iz dieceze Genova, v kalen ni primerov pleteninaste plastike, o kateri smo govorili. Pa vendar se tudi med motivi te, sicer povsem svojevrstne skupine kamnite plastike pojavlja tudi pletenina.
Rimska pleteninasta plastika pa je prav tisti tip pleteninaste plastike, ki se pojavlja tudi zunaj italijanskega ozemlja. Prvo območje, kjer najdemo artefakle tega tipa, je Bavarska (Augsburg, Benecliktbeuern, Bernried, Chiemsee, Eichsttat, llmmunster,Westemdor!}, sledijo pa mu od severa proti jugu še Avstrijska Koroška (Krnski grad / Catnburg, Miilstatt, Molzbichl, Možberk / Moosburg, St. Lorenzen an der Gurk, Sv. Martin - Spodnje Trušnje / St. Martin - Niedertrixen, St. Peter am Bichl, Sv. Peter pri Možberku / St. Peter bei Moosburg, Sv. Vid na Glini / St. Veit an der Glan, St. VVolfgang arn f ratres), Istra (Banjole, Hrvatini, Koper, Krkavče, Marčana, No-vigrad, Padna, Piran, Poreč, Pula, Stare Milje pri Trstu / Muggia Vecchia, Sv. Marko nad Koprom, Šmarje pri Kopru, Trst, Vodnjan ...) ter osrednja Dalmacija (Bijaci pri Trogiru, Biskupija pri Kninu, Cetina pri VrSiki, Knin, Koljan pri Vrliki, Muč Gornji pri Splitu, Nin, Solin, Split, Trogir, Zadar...).
Nekatere Izmed omenjenih podskupin rimske pleteninaste plastike je mogoče po spletu okoliščin (vsaj približno) umestiti absolutno kronološko. To velja za del "matične" podskupine, torej za artefakte iz tistih rimskih cerkva, katerih graditev ali prenovo je moč časovno določiti s pomočjo navedb v 1. im. l iber pontiftcalis. Gre za obdobje med približno letom 772, ko se je pleteninasta plastika nenadoma pojavila v Rimu kot že popolnoma izoblikovan likovni izraz (Kautzsch, 1939, 49), in letom 824, ko je pa peška država z Lotarjevo Constitutio Romana praktično izgubila samostojnost in je padla pod frankovsko oblast (Benedik, 1989, 93). Obdobji še posebej povečane gradbene dejavnosti v Rimu sta bila pontifikata papežev Hadrijana I. (772-795) in Leona lil. (795-816), ki sta pospešeno prenavljala, starejše cerkvene stavbe, zgrajene večinoma med 4. in 6. stoletjem, in gradila nove, tako da naj bi bilo ob koncu 3. stoletja v Rimu Že okrog dvesto cerkva, ora-tortjev, samostanov in drugih krščanskih stavb (Alto Bauer, 1999, 514-515). Pojav in razmah pleteninaste plastike v Rimu in njegovi širši okolici (Lacij) je treba vsekakor razumeti vtem kontekstu.
10 Prav pri definiciji območij pojavljanja posameznih iikovnili izrazov, ki c.o uporabljali pleteninaste motive, se najbolje kaže že omenjena pomanjkljivost njihove dosedanje obravnave v okviru Corpusa - namreč segmentiranost glede na današnje dieceze ■ in njene posledice pri interpretaciji zgodnjesrednjeveške kiparske produkcije. Tako v zvezku, ki obravnava diecezo Spoleto (Serra, 5 961), najdemo ariefakte langobardske pleteninaste plastike (zlasli v Spoletti in njegovi neposredni okolici), poleg tega pa tudi artelakte rimske pleteninaste plastike (predvsem v "obrobnih" krajih, npr. Bevagna, CoSle di Marchese, Fererrtillo). Podobno velja tudi za zvezke nekaterih drugih diecez (gl. npr. FaUtcchi, 1977 za Arezzoalj Casartelli Novelli, 1974 za Torino).
ANN ALB • Ser. hist, socio I. > 13 • 2003 ■ 2
Ka!|a ŽVANUT: PLETENINAMA PLASTIKA IN POSKUS NjtNE INTFRPRFTACllu. ?2}-146
Druga podskupina artefaktov rimske pleteninaste plastike, ki jo je mogoče umestiti absolutno kronološko, je dalmatinska oz. starohrvaška podskupina. Nastanek artefaktov te podskupine določajo napisi, ki jih nosijo nekateri izmed njih. V teli napisih so namreč nemalokrat omenjene letnice (npr. del preklade iz Muca Gornjeg pri Splitu 386) ali pa prepoznavne zgodovinske osebnosti (npr. del timpanona z tokom iz Rižnic pri Soliiui - knez Trpimir). Tako lahko s pomočjo napisov v kamnu sledimo menjavanju starobrvaških knezov (Trpimir (845-364), Branimir (870-892), Mutimir (882-910)) in nekaterih županov, ki so živefi v njihovem času (Gastika, Rastmir (?)}, s tem pa tudi približno časovno umestimo nekatere artefakte te podskupine. Zanimivo je, da gre pri datiranih o t. identificiranih kosih v glavnem za artefakte iz časa pred izoblikovanjem starobrvaškega kraljestva, torej iz časa starohrvaške kneževine (kol donator se daleč največkrat pojavi knez Branimir, sledita pa mu ustanovitelj dinastije Trpi-mirovičev knez Trpimir in zadnji slarohrvaški knez, Trpimirov sin Mutimir). Iz obdobja kraljevine se je ohranil le en napis, ki ga lahko datiramo v čas prvega hrvaško-dalmatinskega kralja Štefana Držislava (969986/997), in pa delno ohranjeni fragment, na katerem je še viden del napisa ...rex... brez imena in ga hrvaški raziskovalci datirajo v sredino 11. stoletja (za napise gl. npr. Delonga, 1997a; Delonga, 1997b; Delonga, 2001). To sicer ne pomeni, da je z nastankom starohrvaškega kraljestva prenehala praksa opremljanja cerkva s plete ninasto plastiko (lej praksi lahko sledimo Še skozi clotno 10. in prvo polovico 11. stoletja), ampak da so vladarji sčasoma verjetno opuščali navado navajanja svojega imena na posameznih delih cerkvene opreme."
Kakšno sliko nam torej daje geografsko časovna umestitev artefaktov rimske pleteninaste plastike? Ugotovili srno, da se obravnavani tip pojavlja na posameznih območjih okrog jadranskega bazena in v njegovem zaledju: v osrednji Italiji (zlasti Rim in pokrajina Lacij), na Bavarskem in avstrijskem Koroškem, na severnem Jadranu (priobalna Benečija in Istra) ter na ozemlju osrednje Dalmacije (nekako med rekama Znnanjo in Celino}. Med podskupinama, ki ju je moč absolutno časovno umestiti, sestavljajo artefakti z osrednjeitaiijanskega območja starejšo skupino, tisti iz osrednjedalmatinskega prostora pa mlajšo. Geografsko kronološki model pojavljanja rimske pleteninaste plastike, ki ga lahko vzpostavimo na podlagi teh spoznanj, je naslednji: rimski tip pleteninaste plastike se je najprej pojavil v Rimu in njegovem zaledju nekako okrog ieta 772, kjer se je uporabljal vsaj do leta 824. V istem času se je ta tip pleteninaste plastike uporabljal tudi na Bavarskem in avstrij-
skem Koroškem. Artefakti tega tipa se pojavljajo tudi na območju priobalne Benečije in Istre in zanje lahko predpostavimo enako časovno omejitev (temelji predvsem na politično-zgodovmskih razmerah, potrjuje pa jo tudi arheološka datacija nekaterih artefaktov). Sliko zaokrožuje podskupina s prostora osrednje Dalmacije, ki jo lahko datiramo med sredino 9. in sredino 11. stoletja.
Uporaba pleteninastih motivov na nekaterih obravnavanih območjih, npr. na avstrijskem Koroškem in v osrednji Dalmaciji, očitno po času njihovega prvega pojava, ki je tema naše študije, ni popolnoma zamrla. Na Koroškem se pleteninasti motivi pojavijo še enkrat v okviru romanske likovne produkcije, v Dalmaciji pa uporaba pleteninaste plastike pravzaprav sploh ni zamrla, ampak se je "kontinuirano" nadaljevala v čas romanike. Treba je poudariti, da se ti kasnejši pleteninasti motivi na obeh območjih jasno razlikujejo od obravnavanih zgodnjesrednjeveških, tako da lahko, v njihovem primeru upravičeno govorimo o "romanski" pleteninasti plastiki (gl. npr. Karpf, 1995, 67; Ginhart, 1954, 218 in si.; Karaman, 1930, 110 in si.; Petrictoli, 1960, 5-12; Petricioli, 1990, 62-63).
Pred nami je torej naloga, da poskusimo interpretirati to geografsko in kronološko širitev obravnavanega likovnega izraza. Kot smo nakazali že ob obravnavi dosedanjih študij pleteninaste plastike, tradicionalni urnet-nostnozgodovinski model prenosa likovnih idej / rnoti-
Sl. 8: Kombinacija motiva "pasjega skoka" in pleteni-n a s tega prepleta, del kamnite preklade, cerkev sv. Petra v Možberku (kon. 8. /zač. 9. stol.) (fotografija povzeta po Kiippers-Sonnenberg, 1972). Fig. 8: Combination of a stylized wave pattern and a tracery interweave, part of a stone lintel, St. Peter's Church in Moosberg (end of the 8lh/beginning of the 9"' century) (photograph taken from Kiippers-Sonnenberg, 1972).
11 To ugotovitev potrjuje tudi šludija splitskih kamnitih napisov i? zgodnjetomanskega obdobja V. Delonga {1997b}. Avtorica namreč ugotavlja, da se od sredine II. stoletja dalje kot donatorji na posameznih kosili arhitekturne oprave pojavljajo skoraj izključno pripadniki novo nastajajočega meščanstva (protopatriciat). Ti zamenjajo vladarje oz, cerkvene dostojanstvenike, ki so ko! podporniki cerkvenih ustanov v epigralskili napisih nastopali pied tein časom (Delonga, 19971, 3-6).
233
ANNALES • Ser. bist, sociol. 13 - 2003 ■ 2
Katja 2VANI.iT' PUTI'NINASTA PLASTIKA IN POSKUS NJtNt" INTfRfRFTAClJf, 221-<«->
vov po našem mnenju ne more pojasniti geografske in kronološke distribucije artefaktov, ki nosijo tako enoten likovni izraz, kaj šele, da bi lahko ustrezno pojasni! navidezno različne politično-zgodovinske kontekste, v okviru katerih se ti artefakti pojavljajo. Z drugimi besedami, pleteninaste plastike ne moremo razumeti kot nekajkšen estetski pojav, ki je neodvisen od konteksta, v katerem se je izoblikoval in deloval, nenazadnje pa nanj tudi vplival in ga sooblikoval. Zato tudi njegovega pojava, širitve in v končni fazi zatona ne moremo razlagati v smislu razvoja, posnemanja oz. preoblikovanja forme, pač pa moramo poiskati tisto idejo, ki je zagotavljala razmere za njegov obstoj.
Edini političnozgodovinski kontekst, ki omogoča razumevanje pojava in uporabe pleteninaste plastike kot enotnega likovnega izraza na opisanih ozemljih okrog jadranskega bazena in v njegovem zaledju v obravnavanem časovnem okviru, je po našem mnenju pojav papeške države kot nove figure na zgodnjesrednjeveški politični šahovnici. Pod navidezno jasnostjo in preglednostjo zgodnjesrednjeveških političnih dogodkov se v novejših Študijah tega obdobja vedno bolj kaže globoka kompleksnost političnih odnosov med posameznimi protagonisti. Zavezništva in nasprotovanja so se sklepala glede na cilje vsake posamezne politične sile in niso imela stalnega značaja, ampak so se spreminjala v skladu s trenutno situacijo.
Papeži kot neposredni nasledniki sv. Petra so že kmalu po razdelitvi rimskega cesarstva, še bolj pa seveda po odstranitvi zadnjega zahodnorimskega cesarja Rornula Avgustula, skrbeli za varnost iri napredek mesta Rima. Dejstvo je, da je rimska cerkev zelo zgodaj poleg vzpostavitve samostojnega, predvsem pa od vzhodne cerkve neodvisnega položaja kot svojo prednostno nalogo videla tudi lastno svetno-politično identiteto (gi. npr. Hauck, 1967, 60). Z drugimi besedami, rimska katoliška cerkev se je vedno bolj razvijala v posvetno silo z močnimi političnimi ambicijami: rodila se je ideja papeške države oz. t. im. Patrimonium Petri, Petrovega nasledstva. Da bi dosegla ta cilj, je morala cerkev delovati na dveh nivojih, religioznem (širitev krščanske vere med poganskimi ljudstvi) in "laičnem" (širitev in utrditev posestev ter lastne politične avtoritete), ki pa ju je pravzaprav treba razumeti kot dve plati iste medalje.
Na religioznem področju se je rimska cerkev lotila naloge izredno temeljito in uspešno, s pokristjanjevanjem. Širjenje krščanske vere je imelo za zahodno cerkev dva cilja - pridobivanje novih ozemelj oz. interesnih območij na eni strani in dokazovanje samostojnosti in neodvisnosti od vzhodne cerkve, ki je bila pomemben dejavnik v bitki za apostolski principat (Hauck, 1967), na drugi. V ta namen so zahodnorlmski
teologi v 7. stoletju razvili bibiično-teološko podlago za univerzalni misijon, t. im. universalis gentium confessio, ki je zahodni cerkvi omogočil neomejeno širitev (Fritze, 1969, 108). V nasprotju z vzhodno cerkvijo, ki je širitev vere, prcpa$alio fidei, razumela kot notranjepolitično nalogo [šlo je torej za pokristjanjevanje Zgolj tistih ljudstev, ki so bila že vključena v cesarstvo (Fritze, 1969, 124 in si.), si je zahodna cerkev z idejo univerzalnega misijona odprla pot v najbolj oddaljene kotičke evropskega kontinenta. Njena prva naloga je bila tako "osvojitev" Britanskega otočja (prim. Hauck, 1967, 60), ki jo je tudi več kot uspešno opravila. Za nadaljnje uresničevanje teh ciljev je poskrbel anglosaški misijon na celini, ki je ravno zaradi ideje univerzalnega misijona presegel svoj siceršnji gentilni ključ širitve krščanstva.12 S pomočjo anglosaškega misijona se je krščanstvo širilo tako med Germane kot tudi Slovane, skratka vse bolj proti vzhodu Evrope, s tem pa je rimska cerkev seveda širila območje svojega vpliva.
Pri obravnavi anglosaškega misijona med Germani in Slovani ne moremo mimo problema irsko-frankovske misijonske dejavnosti na istem območju oz. problema konkurence, ki se je ustvarila med obema misijonskima akcijama. Tekmovanje med "inzulamima* misijonoma namreč v kontekstu naše razprave ni toliko zanimivo zaradi različnih teoloških in liturgtčnih strategij obeh konkurentov (o tem g!, npr. Č Neil!, 1985), kot bolj v luči dejstva, da sta za njima stala dva politična nasprotnika - rimska cerkev in Franki - ki sta si oba prizadevala za ponovno vzpostavitev enotnega evropskega prostora, tokrat pod cerkvenim banderom. Že mero-vinški kralj Klodvik je konec 5. stoletja s prestopom v krščansko vero nakazal bodoči razvoj frankovske politike. S prevzemom krščanstva so se namreč Franki izločili iz gentilne zveze preostalih germanskih ljudstev (Hedeager, 1992, 292 in si.; Hauck, 1967, 52-53) in začeli samostojno pot osvajanja in v končni fazi tudi prevzema vodilnega položaja v zgodnjesrednjeveški Evropi. Prevzem krščanstva, kasneje pa tudi njegova širitev, je bila torej že od vsega začetka politična strategija frankovskih voditeljev, s katero so nameravali izoblikovati svoj evropski imperij. Merovinško politiko so nadaljevali Karolingi. Tako je že praded Karla Velikega, Pipin Srednji, Širjenje krščanske vere (s tem pa seveda tudi frankovskega vplivnega območja) postavil v središče svoje politike (fritze, 1969, 105), njegovi nasledniki pa so to politiko v smeri vzpostavitve Imperium Christianum le še stopnjevali. S tem smo prišli do ključne točke naše interpretacije pojava pleteninaste plastike, namreč do problema odnosa oz. bolje rečeno rivalstva med pa peško državo in frankovsko dinastijo v sredini in drugi polovici 8. stoletja.
12 Po tem ključu naj bi anglosaški misijonarji širili krščansko vero med ljudstvi, ki so z njimi delila skupni gentilni izvor, z drugimi besedami, med Germani jo lern gl. Fritze, 1969).
234
ANNAi.ES • Ser. hist, socio I. -13 2003 • 2
Kdlja žvanut-. PlFTENlNASiAPl astlka IN r: i>,.«.<s ni'wi in 11.m: i v lii"~l-*5t(t
Si, 9: Pleteninast ornament, del kamnite kome pregraje, Arheološki muzej v Zadru (9, stol.) {fotografija povzeta po Pejakovič, i988).
Fig. 9: Tracery ornament, part of a stone altar partition, Archaeological Museum in Zadar (9,h century) (photograph taken from Pejakovič, 1988).
Od iangobardskega vdora na ozemlje severne Italije leta 568 in ustanovitve langobardskega kraljestva daije se je politično dogajanje na Apeninskem polotoku vrtelo okrog ozemeljskih bojev, v katerih sta si sprva stala nasproti dva tekmeca, Langobardi in bizantinsko cesarstvo. Na prehodu iz 6. v 7. stoletje sta si ozemlje polotoka sicer razdelila, a so se boji nadaljevali tudi v naslednjih dveh stoletjih. Langobardska je bila večina severne in zahodni del osrednje Italije (loskana), poleg tega pa še vojvodini S po leto in Benevent v južni Italiji. Jedro bizantinskega ozemlja so tvorili ravenski eksarhat in Pentapoiis iPeterornestje) na vzhodnem ter rimski dukat na zahodnem delu osrednje Italije. Bizantinski sta biti tudi Kalabrija in B ruti a in pa vsi trije otoki, Sicilija, Sardinija in Korzika (Grafenauer, 1988, 314). Z razdelitvijo italijanskega ozemlja med Bizanc in Lango-barde pa njihovi medsebojni spopadi niso bili končani in so se nadaljevali še skozi vse 7. in 8. stoletje. Lan-gobardom je v tem času uspelo pridobiti različne dele
Si 10: Barvna rekonstrukcija pleteninastega ornamenta, del kamnite korne pregraje, Arheološki muzej v Zadru (9. stol.) (fotografija povzeta po Pejakovič, 1988).
Fig. 10: Colour reconstruction of a tracery ornament, part of a stone altar partition, Archaeological Museum in Zadar (9lh century) (photograph taken from Pejakovič, 1988).
bizantinskega ozemlja (v prvi polovici 8. stoletja so večkrat ogrožali Rim, v sredini stoletja pa so si podredili tudi srčiko bizantinskega ozemlja na Apeninskem polotoku, Ravenno in Pentapoiis) in s tem resno ogrozili oz. celo onemogočili bizantinsko vladanje v Italiji (Os-trogorski, 1961, 178).
Poleg omenjenih dveh glavnih protagonistov v političnem boju za prevlado na Apeninskem polotoku pa se je sčasoma pojavil še tretji - rimska cerkev. Ta je že od časa papeža Gregorja Velikega na prehodu iz 6. v 7. stoletje kazala izrazite težnje po osamosvojitvi od vzhodne cerkve ir> vzpostavitvi lastne politične identitete (prim. Gratenauer, 1988, 316), v naslednjih dveh Stoletjih pa je to politiko samo še stopnjevala, Boj je poteka! na dveh ravneh, teološko-fiiozofski in politično-teritorialni. Po eni strani je namreč rimska cerkev izkoristila različne spore (npr. monoteletski (638-681) in ikonoklastični spor (726-824), da bi se ločila od vzhodne cerkve na teološkem nivoju io tem gl- Bratož,
235
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Kafja ŽV/ANUT MTTINtNASTA CLAiflKA IN f'OSKl is \'|CNf INTERPRtfACII!!, 221 -2'lfr
1990, 36 in si.), po drugi strani pa je moral Rim zaradi nezmožnosti Bizanca, da bi svoja ozemlja na Apeninskem polotoku branil pred langobardskimi osvajalci, tudi v tej vlogi pogosto nastopati kar sam {Grafenauer, 1988,316).
V teku 7. in 8. stoletja se je politična zavest in moč rimske cerkve polagoma krepila, hkrati pa je zorela tudi ideja papeške države. Ob počasnem teološkem in političnem osamosvajanju od Bizanca so bili v prvi polovici 8. stoletja edina ovira na poti do uresničitve velike ideje krščanske države dejansko !e še Langobardi, ki so proti sredini stoletja vedno bolj povečevali pritisk na sosednja "bizantinska" ozemlja. V tej situaciji se je bila rimska cerkev prisiljena obrnili po pomoč. Ob začetku 8. stoletja se je najprej povezala z Bavarci: v zameno za pomoč proti langobardom, ki si jo je obetala od njih, je bila pripravljena podpreti težnje vojvode Theoda po deželni cerkveni organizaciji, ki bi bila neodvisna od frankovske in bi bila torej vezana neposredno na Rirn (gl. npr. Mayr, 1988; Zöllner, 1985; Schmid, 1987, 68-69). Toda načrt se je izjalovil, deloma zaradi frankovskega posredovanja, deloma pa zaradi notranjega razkola med samimi Bavarci (Mayr, 1988, 716). Poleg tega rimska cerkev ni računala na tradicionalno povezavo med Bavarci in Langobardi, ki je trajala praktično od 4. stoletja pa vse do otonske dobe (Schmid, 1987, 90-91). Resda so se njihovi medsebojni odnosi ravno v začetku 8. stoletja, ko se je na Bavarce obrnil Rim, nekoliko ohladili, a so se kmalu spet okrepili (Schmid, 1987, 68 in si.).
Zaradi tega je Rimu pravzaprav ostala samo ena možnost - Franki. Odločilnega pomena pri vzpostavljanju političnega zavezništva med obema stranema je bil papeški responsum iz leta 751, ki ga lahko upravičeno imamo za prvi poseg rimske cerkve v (posvetno) politično dogajanje v srednjeveški Evropi. Responsum, ki se ni ohranil, je bi! odgovor papeža Zaharije na vprašanje Pipina Malega v zvezi s kraljevsko potestas. Na vprašanje, ali je bolje, da vlada tisti, ki je do tega dinastično upravičen, a brez dejanske moči, aii tisti, ki to moč ima, je Zaharija odgovoril v smislu, ki je omogočil, da se je Pipin, majordom merovinških kraljev, zavihtel na frankovski prestol in s tem zapečatil nadaljnjo usodo Evrope. V tem dogodku je treba razumeti izključno politično račtinico obeh strani. Pipin si je s papeževo podporo zagotovil božji blagoslov in legitimi-teto svojega vladanja,13 rimska cerkev pa je v zameno za pozitiven odgovor dobila obljubljeno vojaško pomoč proti Langobardom (Hauck, 1967; Affeldt, 1980).
Ti dogodki s sredine 8. stoletja so imeli za nadaljnji potek evropske zgodovine daljnosežne posledice. Papež Zaharija je bil ne samo zadnji Grk na prestolu rimske cerkve, pač pa tudi zadnji papež, ki je za svojo potrditev prosil bizantinskega cesarja (Benedik, 1989, 74). Ob langobardskem zavzetju ravenskega eksarhata leta 751 in izgubi političnega in upravnega nadzora Bizanca na osrednjeitalijanskem ozemlju, ki je temu dogodku sledila, je to nadaljnji kazalec, da vzhodna cerkev (oz. bizantinsko cesarstvo) sredi 8. stoletja na Apeninskem polotoku ni bila več nikakršna politična sila. Franki so namreč Rimu v zameno za njegovo podporo ne samo obljubili m udejanili pomoč pri obrambi pred Langobardi (defensio ecdesiae sancti Petri),, pač pa tudi "vrnili" nekdanja bizantinska ozemlja, ki so jih ti zavzeli - rimski dukat, Ravenno in Pentapolis {gre za t. im. Pipinovo darovnico iz leta 754). To pa je pomenilo, da je imela rimska cerkev na sicer formalno še vedno bizantinskem ozemlju praktično vlogo suverene politične sile.
Vendar je bila ta suverenost papeškega Rima odvisna od frankovskega zavezništva. To se je že zelo kmalu pokazalo ob ponovni langobardski nevarnosti. Rim se je obrnil na Franke in jih kot zaščitnike (protektorje) rimske cerkve prosil za pomoč. Tedaj pa se je jasno pokazalo, da so Karoiingi s pridobljenim zavezništvom sv. Petra oz. legitimizacijo svoje vladavine, ki so jo dobili od papeža, pravzaprav že dosegli, kar so hoteli, in da je bila njihova obljuba zaščite papeškega Rima odvisna od trenutne situacije oz. frankovskih načrtov. Pipin se tako po eni strani po letu 757 ni več posebno dejavno ukvarjal s problemom vojaške zaščite Rima, ki so ga spet ogrožali in osvojili Langobardi, po drugi strani pa so Franki status zaščitnikov rimske cerkve izkoriščali kot izgovor za lastne vojaške pohode (Pipin 762 v Akvi-taniji, kasneje tudi Karel leta 772 na Saškem; prim. Hauck, 1967, 88).
Karel Veliki se je ponovno odzval prošnji Rima po vojaškem posredovanju proti Langobardom šeie leta 773 {potem ko je najprej za kratek čas z Langobardi sklenil zavezništvo). V vojno z njimi pa ni šel le zaradi obrambe Rima, marveč predvsem zato, da bi končno zavzel ian-gobardsko kraljestvo. To mu je uspelo in naslednje leto si je lahko nadel naslov rex Francorum et Langobardorum. Isto leto je v Rimu potrdil darovnico svojega očeta in s tem spet utrdil povezavo s papeškim Rimom. Naslednji korak v frankovsko ~ papeskern "zavezništvu" je bila t. im. "zveza ljubezni in zvestobe", ki sta jo 781. leta sklenila Karel in papež Hadrijan in ki je imela praktično
13 Pipin si jo še dodatno zagotovil božje pokroviteljstvo lako, da se je dai leta 751 v Ponthionu maziiiii sam, tii lota kasneje pa je da! v St. Denisu maziliti še svoja dva sinova Karla in Karlmana (gi. npr. Hauck, 1967, 77 in si.; Affeldt, 1980, 97). Ti dejanji sla bili pomembni za obe strani: rimska cerkev je s tem namreč pokazala svojo neodvisnost od bizantinske oblasti, Franki pa so z njim tudi jasno prekinili s frankovsko tradicijo bizantinske umititie (merovinški kralji so se dali posinoviti bizantinskemu cesarju, s čimer so legitimizirafi svoje vladanje; Hauck, 1967, 43-4S! in nakazali smer svoje lastne politike. Na kratko je odnose rned karolinško dinastijo in papeško državo orisal tudi T. Mastnak (1996, 88-98).
236
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
K.llja ŽVANUT: Pl.t T F.N IN AST A PI. Ail IK A IN POSKUS NIINt INTtRPRt [Afl|r 231-240
posledico predvsem v povečanju ozemlja Petrovega nasledstva in formalni izločitvi papeškega ozemlja iz bizantinske države. S tem je bila dosežena popolna avtonomija rimske cerkvene države, ki pa je bila, vsaj formalno, močno navezana na frankovsko dinastijo.
Vrh te politične povezave so nedvomno dogodki na božični dan lete 800. Takrat je papež Leon (II. v Rimu kronal Karla Velikega za cesarja, s čimer naj bi ta postal edini pravi cesar rimskega cesarstva, saj je bil bizantinski prestol že od leta 797 prazen. Ta dogodek nedvomno lahko razumemo kot dokončen politični razhod med vzhodnim in zahodnim delom nekdanjega rimskega cesarstva. Kronati in maziliti se je dal tudi Karlov sin Ludvik Pobožni, ki je kot v nekakšno zahvalo s papeško državo leta 817 sklenil t. ¡m. pactum Urdovicianunh 7. njim je ne le potrdil Pipinovo darov-nico (ki jo je pred njim potrdil tudi njegov oče), pač pa tudi ponovno potrdil obseg papeške države in njeno popolno samostojnost pod cesarsko zaščito. Vendar je bilo samostojnosti pa peške države že čez sedem let s t. im. constituUo Romana praktično konec. Listino je leta 824 s papeževim privoljenjem v Rimu izdal Lotar z namenom, da bi uredil odnose med cesarstvom in cerkveno državo. Posledica je bila, prav nasprotno, izguba samostojnosti cerkvene države, ki je morala, tako kot nekoč bizantinskemu, zdaj priseči zvestobo frankovskemu cesarju. S tem je frankovska moč nad papeškim Rimom dosegla svoj vrhunec (za opisane politične odnose med papeško državo in I ranki gl. 8e-nedtk, 1989).
Tudi na politično dogajanje na Bavarskem in posledično v slovanski Karantanlji sta v drugi polovici 8. in v začetku 9. stoletja pomembno vplivala tako papeška država kot tudi frankovska vladarska hiša oz. njuno medsebojno nasprotovanje. Prvi poskusi bavarskega vojvode Theoda, ki si je v začetku 8. stoletja prizadeval vzpostaviti od Frankov neodvisno in neposredno na Rim navezano bavarsko deželno cerkveno organizacijo, so se zaradi notranje- in zunanjepolitičnih razmer izjalovili (prim. Mayr, 1988, 286; Zollner, 198S, 11; Schmidinger, 1985, 93; Reindel, 1985, 69 in si.}. Cerkveni red v deželi je dvajset let kasneje uvedel Šele sv. Bonifacij, ki je leta 7.39 dosegel izoblikovanje štirih bavarskih die-cez, Regensburga, Passaua, Freisinga in Saizburga (Reindel, 1985, 70; Schmidinger, 1985, 94). Bonifacij je imel zaslombo bavarske vojvodske družine, natančneje vojvode Odila, ki si je enako kot njegov predhodnik Theodo prizadeval za deželno cerkveno organizacijo, neodvisno od Frankov. Bavarska se je v cerkveno-po-litičnem smislu v 8, stoletju znašla med dvema ognjema, o čemer priča prihod škofa Virgiia na Bavarsko. Virgil je leta 747, sprva kot opat sv. Petra v Salzburgu, prevzel salzburško diecezo. V nasprotju s svojim velikim tekmecem Bonifacijem, katerega naloga je bila predvsem utrditev povezave bavarske cerkve s papeškim Rimom {prim. npr. Schmidinger, 1985, 94 in si.).
SI. 11: Fragment kamnite kome pregraje, cerkev sv. Križa v Ninu (ok. 800) (fotografija povzeta po Peja-kovič, M.: Broj iz svjetlosti. Starohrvatska crkvica sve-tog Križa u Ninu, Zagreb, 1978).
Fig. 11: Fragment of a stone altar partition, St. Cross Church in Nin (approx. 800) (photograph taken from: PejakovičM.: Broj iz svjetlosti. Starohrvatska crkvica s ve tog Križa u Ninu, Zagreb, 1978).
je treba Virgiia razumeti kot izrazito frankovsko politično figuro. Irski misijonar se je namreč po prihodu na celino leta 742 znašel najprej na frankovskem dvoru, kjer ga je sprejel (takrat še) majordom Pipin. Prav Pipin je bil hkrati tudi tisti, ki je Irca priporočil in na željo (?) bavarskega vojvode Odila tudi posfaJ na Bavarsko (Schmidinger, 1985, 96; Breatnach, 1985, 85). Bolj verjetno kot soglasno ali celo dobrodošlo dejanje moramo v Virgiiovem prihodu v Salzburg razumeti politično potezo frankovskega dvora (tega je v tem času že popolnoma obvladoval Pipin), ki je hotel zavarovati situacijo na Bavarskem in si hkrati zagotoviti ugoden položaj za nadaljnje politične poteze (misijon med Slovani). Vse več raziskovalcev namreč poudarja, da je treba škofa Virgiia razumeti kot frankovskega politika (Wolfram, 1985, 344 in si.; Kahl, 1985, 117), ki je bil na Bavarsko poslan z natančno določeno nalogo. Ta je bila predvsem omejiti ali celo onemogočiti bavarske poskuse
237
ANNALES • Ser. íiist. sociol. • 13 ■ 2003 2
Kalj» ŽVANUT. PIETENIN'ASTA PLASTIKA IM POSKUS NJtNE INJERPRCTAOJI:. 221-2«
politične in cerkvene osamosvojitve s pomočjo zavezništva z Rimom, (prim, VVolfram, 1985, 135).14 Z Vir-gitovim nastopom službe salzburškega škofa po smrti Bonifacija {po letu 767) je bila njegova naloga vsekakor opravljena v skladu s frankovskimi željami in težnjami.
V luči politične konfrontacije med Franki na eni in Rimom ter Bavarsko na drugi strani je treba razumeti tudi problem slovanskega misijona v Karantaniji. Tudi pri tej akciji prenekatero vprašanje ostaja za zdaj še odprto. Vendar pa ravno "širitev'1 krščanstva v slovanski kneževini Karantaniji najbolje kaže, da je bilo pokristjanjevanje v zgodnjem srednjem veku bolj politično kot ideološko-religiozno dejanje. V prvi vrsti moramo v njem videti širitev političnega ozemlja ali vsaj vplivnega območja.15 Zato je boj med Franki in Bavarci za primat pri pokristjanjevanju Slovanov toliko bolj razumljiv. Že Pipin Srednji je misijon postavil za osrednjo nalogo svoje politike (Fritze, 1969, 105), prav te težnje pa se po drugi strani kažejo tudi pri Bavarcih, Tako so bavarski vojvode ustanovili več samostanov (npr. Odilo Cham-munster 740/48 ter Tasilo Jnnichen 769 in Krems-mimster 777) z namenom pospeševati širjenje krščanstva med Slovani. Ob takem organiziranem bavarskem poskusu širitve krščanske vere med Slovani je torej prava ironija usode, da je bil pravzaprav "frankovski" Virgil tisti, ki mu je s pomočjo precej neorganiziranih misijonskih akcij (med leti 752 in 784 jih je bilo kar deset) ta cilj uspelo doseči. Franki, ki jih je treba nedvomno razumeti kot gonilno silo Virgilove misijonske dejavnosti (Kahl, 1985, 115), so torej tudi pri tej politični akc Iji očitno prehiteli oz. porazili Bavarce.16
Tudi Istra in priobalna Benečija sta bili območji, kjer je papeški Rim lahko kazal svojo samostojno in neodvisno politično identiteto. Vendar je bil na tem prostoru njegov glavni nasprotnik in konkurent cesarski Bizanc. Podobno kot za osrednje ozemlje Apeninskega polotoka (rimski dukat, Ravenna in Pentapolis) se tudi za severno-vzhodno obalo Jadrana izkaže, da je bil Bizanc na teh ozemljih v zadnjem obdobju pred fran-kovsko osvojitvijo vladar le v formalnem smislu, medtem ko je vse politične niti v rokah držal papeški Rim.
Prvi korak na poti postopne slabitve bizantinske oblasti na severnem Jadranu je nedvomno osamosvojitev oglejskega patriarhata. Ta je bil že od srede 6. stoletja v odkritem sporu s takrat še enotnima bizantinskim dvorom in rimskim papežem. Ob langobardski zasedbi severne Italije leta 568 je Oglej izkoristil situacijo in se prav s pomočjo zavojevalcev izvil izpod bizantinske oblasti, Če smo bolj natančni, osamosvojila se je pravzaprav le polovica nekdanjega ozemlja patriarhata poci vodstvom shizmatičnih škofov. Patriarh je namreč pred Langobardi zbežal v Gradež, ki je posta! novi sedež patriarhata oz. ozemeljsko gledano polovice patriarhata. Taka ozemeljska in politična delitev je po letu 607 doživela tudi uradno potrditev in od takrat naprej lahko govorimo o dveh "oglejskih" patriarhatih: "langobard-skem" s sedežem v Krminu (628-731/53) oz. Čedadu (po 731/35) in "bizantinskem" s sedežem v Gradežu. Do leta 628 je uspelo bizantinski cerkveni oblasti popolnoma zatreti shizmo tudi na območju celotne Istre, s čimer je v celoti postala katoliška. Vendar se nekako v tem času začenja tudi obdobje t. im. monoteletskega spora med rimsko in vzhodno cerkvijo. Zdaj je gradeška cerkev naredila naslednji korak na poti k osamosvojitvi izpod bizantinske oblasti. V sporu je namreč odkrito stopila na papeževo stran in se obrnila proti bizantinskemu cesarju oz. carigrajski teologiji, čemur so sledili povračilni ukrepi Btzanca. Do konca 7. stoletja (680/81) je bil spor rešen, formalni zaključek pa je doživela tudi t. im, oglejska shizrna, tako da je lahko nastopila verska sprava. Vendar pa je bila ta le navidezna, saj se je že leta 728 pod cesarjem Leonom III. začelo ikono-klastično gibanje, ki ga spet lahko razumemo kot pritisk bizantinske posvetne oblasti na zahodnobizantinska območja, Tudi v tem sporu se je bizantinska Italija na čelu s papežem odločno postavila proti bizantinskemu ikonoklazmu. Vrh je odpor doživel s sinodo v Rimu leta 731, ko so poleg ikonoklastičnega reševali tudi problem spora med "langobardskim" Oglejem in "bizantinskim" Gradežem. Dejstvo, da se je tokrat odporu proti Bizancu pridružila tudi bizantinska vojska v Benečiji in Pen-tapolisu, so namreč izkoristili Langobardi, ki so začeli
14	Da problem političnega nasprotovanja med bavarsko (rimsko) in irankovsko cerkvijo oz. konflikta med Bonifacijem in Virgilom ter posledično tudi vprašanje slovanskega misijona še zdaleč ni rešeno, najbolje dokazujejo prispevki z mednarodnega posvetovanja o delovanju škofa Virgila na Bavarskem, ki je potekalo leta 1984 v Saizburgu, Prispevki, zbrani v zborniku, Virgiia in njegovo delovanje obravnavajo v različnih lučeh, med katerimi Se ni prišlo do konsenza (gl. Virgil, 1935).
15	Polieinična Karantanija je dober primer za razpravo o problemih zgodnjesrednjeveške širitve krščanstva tudi zaradi še vedno nezadovoljivo pojasnjenega vprašanja kontinuitete krščanstva med prsžitki slaroselskega prebivalstva (prim. Kronsteiner, 1985, 122). Nenazadnje tudi Konverzija, najpomembnejši pisni vir za problem pokristjanjevanja Slovanov, govori o tem, da so šli misijonarji Slovane predvsem in fíele fírmiter confortare {gl. Kos, 130; prim. tudi Pleterski, 1998),
16	Verjetno lahko le "frankovska pobuda" zadovoljivo razloži, zakaj se je škof Virgil sploh spustil v organizacijo slovanskega misijona. V nasprotju z Anglosasom Bonifacijem, ki je širjenje krščanstva razumel kot eno izmed osnovnih poslanstev svoje službe, Virgil kot trski menili misijonarjenja prav gotovo ni imel za svojo prednostno nalogo. O tem gl, Ó Neill (1985), ki podrobno razlaga teološke in organizacijske razlike med anglosaško (rimsko) in irsko cerkvijo. V primeri s H. D. Kablom, ki v Virgilovem misijonu razume predvsem nehoteno in nenačrtovano reševanje problema, ki se je pojavil (gre za nekakšno cd hoc razlago; gl. Kahl, 1985, 115), pa je po našem mnenju treba ravno v tem videti Virgilovo frankovsko poslanstvo. Z drugimi besedami, Virgii Je slovanski misijon organiziral, ker je to bila ena izmed nalog, s katero je izvrševal frankovsko politiko.
238
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Kill j* ŽVANUt: PIFTCNINASTA f! asi IKA IN POSKUS NKNE INTfRPRíTACtfC. 221-246
pospešeno povečevati svoja ozemlja. Tako so leta 735 za dobrih dvajset let osvojili tudi Istro. Bizanc si je sicer istrsko ozemlje leta 774 priboril nazaj, vendar le do leta 788, ko je tudi Istra padla pod frankovsko oblast, s čimer se je formalno končala rimska "vladavina" temu prostoru (opis razmer na severnem Jadranu povzet po Bratož, 1990, 27 in si.}.
PapeSki Rim je imel pred koncem 9. stoletja na vzhodni jadranski obali v starohrvaški državi še enkrat priložnost pokazati svojo dejansko politično moč. V skladu s spoznanji nekaterih hrvaških raziskovalcev so se Hrvati v Dalmacijo naselili Šele ob koncu 8. oz, v začetku 9. stoletja (Margetic, 1977). Po mnenju N. Klaič naj bi pred tem časom, se pravi od prihoda z Vzhoda na prehodu iz 6. v 7. stoletje pa vse do avarskofrankovskih vojn, živeli v Karantaniji (Klaič, 1984, 261-262).17 Možnih razlogov za odhod Hrvatov iz slovanske kneževine severno od Karavank proti jugu je več: selitvene težnje Slovanov, nezadovoljstvo bodisi s politiko domačih (karantanskih) knezov bodisi s frankovsko nad-oblastjo. Kakorkoli že, dejstvo je, da so bili Hrvati po prihodu na novo ozemlje sprva še frankovski vazali (po aachenskem miru iz leta 812). Njihova prizadevanja za politično osamosvojitev, ki so se začela že pod knezom Domagojem kmalu po sredini 9. stoletja, so zato toliko bolj razumljiva. Zanimivo pa je, da naj bi osamosvajanje po besedah N. Klaič potekalo v dveh stopnjah. Prvi korak je bil dosega neodvisnosti od Frankov, drugi pa potrditev poiitične neodvisnosti in suverenosti s strani rimske cerkve oz. papeža (Klaič, 1984, 264).
Kot pomemben korak na tej poti je treba razumeti že ustanovitev ninske škofije sredi 9. stoletja. Škofija, ki je bila pristojna za celotno ozemlje starohrvaške kneževine, je sprva priznavala pripadnost oglejskemu patriar-hatu, vendar se je kasneje navezala neposredno na apostolski sedež v Rimu (Pejakovič, 1988, 213-214). Prvi ninski škof, ki ga je neposredno potrdil papež, je bi! Teodozij, ki je služboval v Ninu v času kneza Sranimira (879-892). Prav to je bilo tudi obdobje, ko si je sta-rohrvaška kneževina dejansko priborila politično samostojnost. Knez Branimir je resda se priznal seniorstvo italskemu kralju Karlu III., vendar je šlo v resnici le še za formalno oblast - papež janež Vili. je namreč Brani-mirju, k: je v boju za preste! premagal svoje nasprot-
nike, privržence bizantinske oblasti, priznal tudi teritorialno oblast (Klaič, 1984, 269). Starohrvaška kneževina je s tem dobila položaj neodvisne in samostojne politične tvorbe na vzhodnem Jadranu. Po drugi strani pa omenjeni dogodki pričajo tudi o moči papeškega Rima ob koncu 9. stoletja. Očitno je ne glede na izgubo formalne samostojnosti (leta 824 s t. im. constitutio Romana) imel še vedno toliko dejanskega vpliva, da se je na ozemlju srednje Dalmacije uspešno uprl obema nasprotnikoma, tako Frankom kot tudi Bizancu, in si s tem pridobil še eno pomembno politično zmago.
SI. 12: Rekonstrukcija celotnega ornamenta korne pre-graje, cerkev sv. Križa v Ninu (ok. 800) (fotografija povzeta po Pejakovič, M.: Broj iz svjethsti. Staro-hrvatska crkvica svetog Križa u Ninu, Zagreb, 1978). Fig. 12: Reconstruction of the entire ornament on an altar partition, St. Cross Church in Nin (approx. 800) (photograph taken from: Pejakovič, M.: Broj iz svjet-losti. Starohrvatska crkvica svetog Križa u Ninu, Zagreb, 1978).
17 Margetičeva teza o kasnejšem prihodu Hrvatov v Dalmacijo in teza N. Klaič o Karantaniji kot njihovi domnevni domovini sta v zgodovinopisni razpravi povzročili precejšnjo polemiko (prsni, navedena dela pri Stih, 1939a, 111, op. 6). Novejši hrvaški raziskovalci so sicer sprejeli tezo, da so se 1 '.(vari doselili na vzhodno jadransko obalo žele v začetku 9. stoletja, vendar njihovo nekdanjo domovino, t. im Bele Hrvaško, še vedno iščejo na ozemlju V Češke in J Poljske (prim npr. Ančič, ¿00f). Od domačih raziskovalcev jc obe tezi najbolj sistematično zavrnil P. Stih (1987; 1989a). ki po kritični obravnavi različnih interpretacij vprašanja Hrvatov v Karantaniji (njihova vloga oz. položaj znotraj karantanske družbe, vzroki, njihove selitve proti jugu itd.) meni. da to vprašanje 5e vedno ostaja odprto (Stih, I989b, 331). V tem kontekstu je zanimiva že omenjena najdba dveh napisnih fragmentov v koroški cerkvi St. Peter am fiichl (gl. Glaser. 1999b; Karpf, 1999). Na enem izmed fragmentov je namreč ohranjeno nedvomno slovansko ime Radosti. Napisi z imeni dobrotnikov oz. ustanoviteljev različnih cerkva na kamniti pleteninasti plastiki so bili do sedaj predvsem pojav, ki se je povezoval z ozemljem star:;hrvaške države (prim. sup., str. IS), zato je v luči polemike okrog prihoda Hrvatov v novo domovino najdba fragmenta s slovanskim imenom na ozem.jii nekdanje Karantanije toliko bolj zanimiva in po našem mnerju to polemiko ponovno odpira.
239
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Kfitja ŽVANUT; RfTININASTA PLASTIKA IN POSKLIS MJEME IN'TCKWTACtjE. 221-2-K)
Ko! lahko torej vidimo, so vsa območja, na katerih se pojavlja pleteninasta plastika, bila na tak ali drugačen način pomembna pri vzpostavljanju identitete papeske-ga Rima kot samostojne in neodvisne politične tvorbe. Cerkve, opremljene s pleteninasto plastiko, so nastajale na matičnem ozemlju papeške države, to je v Rimu s širšim zaledjem, poleg tega pa tudi na tistih območjih, kjer je lahko pa peška država zaradi spleta okoliščin dokazovala svojo politično moč in tako jasno kazala na neodvisnost od obeh svojih nasprotnikov, frankov in Bizanca. To so bila ozemlja Bavarske in z njo povezane Karantanije, (sira in priobalna Benečija ter ozemlje starohrvaške kneževine. Značilnost vseh teh območij je, da so bila formalno politična domena papeške države zelo malo časa oz. da so bili formalni suvereni teh ozemelj ali frankovski vladarji ali bizantinski cesar. Vendar to dejstvo po našem mnenju ne spodnaša, pač pa ravno nasprotno, podpira naše razumevanje pleteni-naste plastike kot specifičnega likovnega izraza, ki se je izoblikoval in uporabljal za utrjevanje politične identitete papc-škega Rima.
Likovna produkcija igra aktivno vlogo pri oblikovanju družbene stvarnosti in je kot material i zac i ja ideologije ena najpomembnejših političnih strategij. Posledica tega je ne sarrio dejstvo, da so njene oblike, motivi in vsebine skrbno izbrani, pač pa jih vladajoča elita zaradi njihove udeležbe pri legitimizaciji politične moči skrbno nadzira (o tem npr. Hedeager, 1998; Hailund Nielsen, 1997b). Pojav (izoblikovanje in uporabo) novega likovnega izraza lahko, podobno kot npr. spremembe ritualnih praks (prim. Hedeager, 1992), zasledimo predvsem tam, kjer družbenopolitična situacija (še) ni slabi Ina. Z drugimi besedami, na obrobnih območjih, kjer sta v stiku dve različni politični stvarnosti, in pa na ozemljih, kjer si nova politična elita Še ni utrdila položaja.
Ozemlja, kjer se pojavlja obravnavani tip pleteni-naste plastike, ustrezajo obema kriterijema hkrati. Po eni strani so bila periferna območja za obe politični (velesili, ki sta jih de jure nadzorovali, sprva bizantinsko, kasneje frarikovsko državo. Po drugi strani pa so ravno ta ozemlja tista območja, kjer je zaradi spleta okoliščin (zlasti seveda s pomočjo naslona na lokalno protitankovsko oz. protibizantinsko opozicijo) lahko svojo politično identiteto gradila nova sila - rimska cerkev, ki se je iz religiozne vedno bolj razvijala tudi v posvetno silo. Z uporabo novega, lastnega in razpoznavnega likovnega izraza je jasno dokazovala, da je kljub vsiljenim političnim zavezništvom ali celo pokroviteljstvom omenjena ozemlja vsaj nekaj časa de facto obvladovala sama. Pojav pleteninaste plastike na matičnem papeákem ozemlju, v Rimu in okolici, se ujema s časom papeževanja Hadrijana I. (gl. Kautzsch, 1939, 49), torej s časom, ko je Rim dejansko dobil popolno avtonomijo, kar se je med drugim kazalo tudi v tem, da je Hadrijan uvedel označevanje datuma glede na čas
svojega papeževanja, poleg tega pa je ukazal tudi kovanje denarja, ki je namesto cesarjeve nosil njegovo podobo (Benedifc, 1989, 90). Pojav novega likovnega izraza za opravo cerkva, ki so bile v tistem času popravljene ali celo na novo postavljene, torej ne more biti nič presenetljivega. Novi likovni izraz je verjetno v Rimu in njegovi okolici cvete! nekako do začetka tretjega desetletja 9, stoletja, ko so Franki s constitutio Romana (824) končali prvi resni poskus papeške države, da se uveljavi kot samostojna politična sila na evropskem prizorišču.
Tudi pojav pleteninaste plastike na Bavarskem, v Karantaniji in v Istri s priobalno Benečijo moramo postaviti v isti pol it ično-zgodo vinski okvir. V svoji interpretaciji pojava pleteninaste plastike v Karantaniji (Karpf, 1995; Karpf, 2000) je K. Karpf pojav tega likovnega izraza na Bavarskem in posledično tudi v Karantaniji povezal s prizadevanjem vojvode Tasila, da bi vzpostavil deželno cerkveno organizacijo, in njegovo podporo misijona med karantanskirni Slovani. S tem delom Karpfove interpretacije se ujema tudi naše razumevanje pojava pleteninaste plastike na Bavarskem in v Karantaniji. Vendar je po našem mnenju kot ozadje pojava tega posebnega likovnega izraza treba razumeti povezovanje Tasila z rimsko cerkvijo in ne dinastičnib povezav bavarske in langobardske dinastije/ kot to predvideva K. Karpf (1995, 73), ki pleteninasto plastiko razume kot langobardski likovni izraz. Povezovanje pojava pleteninaste plastike s Tasilovim zavezništvom z Rimom dodatno argumentira tudi dejstvo, na katero je opozoril že K. Karpf, da namreč navada opremljanja cerkva s pleteninasto plastiko ni zamrla s Tasüovo odstavitvijo (788), ampak se je nadaljevala Še v prva desetletja 9. stoletja. Karpf je to dejstvo skušal pojasniti s tezo, da naj plemstvo, ki je igralo odločilno vlogo pri širitvi novega likovnega izraza (gradnja lastniških cerkva), s Tasilovo odstavitvijo ne bi izgubilo svoje moči. To naj bi se zgodilo šele z uvedbo frankovske grofijske ureditve leta 828 (Karpf, 1995, 72-73; Karpf, 2000, 724-725). Ta da-tacija se približno ujema z izgubo samostojnosti rimskih papežev in je zato precej verjetna kot datum post quem non, po drugi strani pa dobro potrjuje našo razlago razmerij moči oz. medsebojnih političnih povezav protitankovske opozicije, pri čemer mislimo na povezovanje rimske cerkve z bavarskim plemstvom. Očitno je bila ta rimsko-alpska opozicija v začetku 9. stoletja že tako močna, da so jo bili Franki v boju za politično premoč na tem prostoru in možnost širitve svojega vpliva proti vzhodu prisiljeni temeljito ohromiti, in sicer na obeh koncih, tako v Rimu (s constitutio Romana) kot na jugovzhodnoalpskem območju (z grofijsko ureditvijo). Z izgubo moči rimsko-alpske opozicije pa je seveda izginil tudi raison d'eire pleteninaste plastike kot politično identifikacijskega sredstva.
Na območju Istre in priobalne Benečije je bila politična situacija konec 8. in v začetku 9. stoletja verjetno
240
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
K.i!,a 2VANI.IT. PICTEMINASTA PLASTIKA IN POSKUS NJENE (NTESPftCTACIK, «1-34«
18 Novejša arheološka izkopavanja v piranskem sv. Juriju dobro potrjujejo tako zgodnjo datacijo pojava pleteninaste plastike na istrskem ozemlju. Arheolog D. Snoj na podlagi vsega izkopanega materiala datira novo odkrite piranske plošče s pleteninastim ornornentonri na sam prehod iz 8. v 9. stoletje.
SI. 13: Fragment kamnitega zatrepa z napisom, ki omenja kneza Muncimira, cerkev sv. Luke v Uzdolju pri Kninu (895) (fotografija povzeta po Rapanič, 1987). Fig, 13; Fragment of a stone gable with an inscription mentioning Prince Muncirnir, St. Luke's Church in Uzdolje near Knin (895) (photograph taken from Rapanič, 1987).
precej podobna tisti v Rimu. Leta 772 ali 774 si je Bizanc po dvajsetih letih langobardske okupacije istrsko ozemlje sicer res priboril nazaj (Bratož, 199(1, 47), vendar pa na njem očitno ni imel več pravega nadzora, podobno kot na Apeninskem polotoku. Istra, ki so jo nekateri kronisti imeli za. pravega upravnika bizantinskih posestev na severnem Jadranu (Darovec, 1992, 22), je v več teoloških sporih med vzhodno in zahodno cerkvijo jasno stopila proti Bizancu na rimsko stran, zato seveda pojav rimskega likovnega izraza, pleteninaste plastike ob koncu 8. (po ponovnem zavzetju Istre s strani Bi-zanca!) in v začetku 9. stoletja ne bi sme! presenečati.18 Da pa je papeški Rim kljub irankovskim ukrepom v tridesetih letih 9. stoietja, katerih glavni cilj je bil onemogočiti Rim kot politično silo, vendarle obdržal določeno moč, najbolje kaže pojav pleteninaste plastike na starohivaSkem ozemlju v drugi polovici 9. stoietja. Kot je pokazala N. Klaic, je bil papeški blagoslov države sestavni del osamosvojitvenega načrta starohrvaških knezov (Klaic, 1984). Tega dejanja ne smemo razumeti zgolj na reiigiozno-teološkem nivoju v smislu boja med vzhodno in zahodno cerkvijo, pač pa tudi v političnem smislu. Priznanje papeža je namreč sledilo osamosvojitvi starohrvaške kneževine izpod frankovske oblasti, tako da ga lahko upravičeno razumemo tudi kot izrazito
SI. 14: Fragment kamnite kome pregraje, prvotno iz samostana sv. Ane v Kopru, Pokrajinski muzej Koper (kon. 8. / zač. 9. stol.) (fotografija povzeta po Sagadin, 1981).
Fig. 14: Fragment of a stone altar partition, from St. Ann's Monastery, Koper; Regional Museum /Coper (end of the 8th / beginning of the 9,h century) (photograph taken from Sagadin, 1981).
protitankovsko dejanje. Očitno si je Rim v zadnjih desetletjih 9. stoletja še vedno lahko privoščil odkrito podpirati protitankovsko opozicijo. Vendar je po drugi strani tudi res, da je ta pozni pojav pleteninaste plastike kot politično identifikacijskega programa na vzhodni obali Jadrana izjema, tako da je treba vendarle poudariti, da je doba razcveta tega likovnega izraza čas zadnjih treh desetletij 8. in prvih Ireh desetletij 9. stoletja. Ne moremo pa mimo zanimive podrobnosti: ozemlje starohrvaške države je namreč edino območje, kjer se je pletenmasUl plastika kontinuirano uporabljala do romanske dobe. Raziog za to je treba verjetno iskati v neki globoki notranji identifikaciji, ki jo je starohrvaška elita našla v tem likovnem izrazu in ga zato nakako posvojila ter uporabljala sama še dolgo po tem, ko se je politična situacija, ki je ustvarila razmere za njegovo izoblikovanje, že zdavnaj spremenila. Vsekakor pa ne smemo v tej kontinuiteti uporabe pleteninaste plastike videti neke logične in samo po sebi umevne slogovne evolucije, ki bi se sicer morala udejaniti tudi na drugih območjih pojavljanja tega likovnega izraza.
241
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Katja 2vanut: flctfnpnasl a ft A5TIKA in poskus n|CK InTCRPRCTaCIIE. 2z1-24i>
Vidimo torej, da ima preučevanje pleteninasle plastike veliko širši pomen, kot je zgolj identifikacija načina opremljanja cerkva na prostoru okrog jadranskega bazena od srede 8. do srede 11. stoletja. Čim namreč določenemu likovnemu izrazu pripišemo značaj aktivnega sredstva pri oblikovanju družbenopolitične stvarnosti, mu odpremo možnost, da poleg pisnih in tvarnih virov postane priča preteklih obdobij, z drugimi besedami, omogočimo mu, da postane zgodovinski vir. Tradicionalno zgodovinopisje je še vse preveč navezano izključno na pisne vire in premalo uporablja druge, predvsem materialne vire. Tako se možnost vpogleda v dogajanje preteklih obdobij, ki je že tako ali tako omejena, še dodatno zožuje. In vendar so ravno materialni viri tisti, ki nam lahko pojasnijo marsikatero skrivnost, ki so jo pisni viri zamolčali ali pa jo iz takšnih ali drugačnih vzrokov priredili po svoje.19 V tej luči se je pokazalo, da lahko prav pleteninasta plastika kot enovit likovni pojav pojasni marsikatero zgodovinopisno vprašanje oz. osvetli (dejansko) stanje na političnem prizorišču od sredine 8. do sredine 11. stoletja.
V pisnih virih, ki so se ohranili iz tega dinamičnega obdobja, se kaže vsa kompleksnost odnosov med posameznimi političnimi protagonisti. V njih se lepo zrcalijo bolj ali manj prikrite želje, motivacije in načrti vseh strani, tako da je njihova interpretacija težja in bolj negotova, kot se zdi na prvi pogled. Povedano z drugimi besedami, poleg dejanskega besedila jih je treba znati brati tudi med vrsticami, marsikdaj pa je treba iz njih sklepati tudi na listo, kar v njih ni omenjeno niti z besedo.
Če je interpretacija pisnih virov pogosto precej zapletena, pa je interpretacija korne pregraje z njenim or-
namentom, ki je ali še vedno stoji v zgodnjesrednjeveškt cerkveni stavbi, do neke mere precej lažja. Glavni ¡510 blem njene interpretacije namreč je - potem ko spre j ¡nemo dejstvo, da je treba njen sam obstoj razumeti koi matelializacijo neke pretekle ideologije - identifikacija kulturno-političnega okolja, ki je porajalo njen nastanek. Tako lahko cerkve, okrašene s pleteninasto plastiko, ob skrbni definiciji družbenozgodovinskega konteksta, v katerem so nastajale, osvetlijo marsikatero podrobnost zgodnjesrednjeveške stvarnosti. Šele z njihovo pomočjo lahko vidimo, da pravzaprav omenjeno nasprotovanje med papeškim Rimom in Franki, ki ga je moč iz pisnih virov zgolj zaslutiti,20 niti ni bilo tako prikrito, saj se je jasno manifestiralo v uporabi posebnega likovnega izraza, pleteninaste plastike. Ta se je uporabljala pri opremljanju cerkva na vseh tistih območjih, kjer je papeška država bodisi sama imela precejšnjo politično moč bodisi se je lahko povezala s kakšno drugo protitankovsko stranko (bavarskim, karantanskim in starohrvaš-kim plemstvom).2' Pojav pleteninaste plastike, njena geografska in časovna razprostranjenost, pa tudi njen zaton nam torej lahko ob ustrezni interpretaciji marsikaj povedo o zgodnjesrednjeveški družbenopolitični situaciji. Razumevanje pleteninaste plastike kot ene izmed političnih oz. družbenih strategij nam omogoča bistveno poglobitev razumevanja ne samo mehanizmov legitimi-zacije politične identitete papeške države na prehodu iz. 8. v 9. stoletje, pač pa tudi delovanje teh mehanizmov v širšem zgodnjesrednjeveškem kontekstu, fizična neposrednost kamna je namreč v določenih okoliščinah oprijemljivejša od zapisanih in nezapisanih besed.
TRACERY PLASTIC ART AND AN ATTEMPT TOWARD ITS INTERPRETATION
Katja ZVANUT
University of Ljubljana, Faculty of Philosophy, history of art department, SI-1000 Ljubljana, Askerceva 2
e-mail: katja.zvanut@fiuni-lj,si
SUMMARY
The only political-historical context, which enables us to understand (he occurrence and use of tracery as a unified artistic expression in territories around the Adriatic basin and its hinterland between the second half of the d"' and the 11'" centuries, is the emergence of Papal States as of a new piece on the Early Mediaeval political chessboard.
19	Zlasti to velja za cerkvene vire. za katere M. Hnrnphries opozarja, da je bila v njih zgodovinska stvarnost (preteklost) vedno podrejena oz. prirejena trenutnim političnim potrebam, zaradi česai je njihova interpretacija izredno zapletena. Humphries zato poudarja nujnost pritegnilve materialnih virov k interpretaciji preteklih obdobij (Humphries, 1999}.
20	Cl. npr. razpravo J. jarmuta o problematiki navajanja Bonifacija kot tistega, ki je v imenu papeža mazili! bodočega frankovskega kralja Pipina (Jarmut, 1982; pri m. tudi Affeldt, 1980).
21	Ta predpostavka se lopo ujema tudi z interpretacijo pomena zgodnjesrednjeveikih cerkva S. Driscolla. Avtor namreč ugotavlja, da so bite ravno cerkvene stavbe tisti kraji, kjer se je shajala posvetna in cerkvena elita {Driscoll, 1998, 177). V tej luči moramo razumeti in obravnavati samo obliko zgradb kakor iudi cerkveno opremo z vso simbolično vsebina, ki je bila vgrajena v posamezne podobe in "ornamente".
242
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Kat(J ZVANUl: PLETENIMASTA PUSTIK-X SN F'OSKUS Njr -!t [WTERl'RtTACUE, 221-246
The so far carried out research and debates on Ira eery have revolved, quite characteristically, around the following two issues: the question of artistic models of tracery and the question of its classification as to the time of its origin within the genera! development of the Early Mediaeval stonemasonry production. The various theories that have appeared in the last few years as answers to the above-mentioned questions are almost exclusively based on analyses of the artefacts' style and have a number of conceptual and methodological deficiencies. This is why the author of the paper believes that these theories cannot sufficiently explain the conditions for the creation and functioning of tracery as ari artistic expression of a specific cultural-political environment.
In the past every Early Mediaeval sculpture containing a motif made of interlacing or branching lines was proclaimed a tracery artefact. The researchers were not interested in the differences in motifs and forms, which is also the reason why they were not prevented from dealing with all tracery artefacts as with a whole or a uniform artistic phenomenon. If they noticed the mentioned differences, they ascribed them, at the best, to different stages in the development of tracery, and, at the worst, to objective circumstances of the origin of separate artefacts. The occurrence of tracery was understood, and still is, as a logical stage within the framework of a general development of the Early Mediaeval stone sculpture, irrespective of the cultural-political contexts of the areas where the artefacts were made.
The paper attempts to place the occurrence of tracery into its historical-political context. The dealt with artefacts are initially specified as to their form and thus separated from other products in which tracery motifs were also used. There follows a genera/geographical distribution of artefacts in the selected groups and their classification as to the time of their origin. This enabled the author of the paper to present cultural-political interpretations of conditions for the occurrence and functioning of the dealt with artistic expression.
It has turned out that all the areas, in which tracery appeared, were in one way or another significant in the restoration of identity of Papal Rome as of an independent political formation. Churches adorned with tracery were built in the parent territory of Papal States, i.e. in Rome with its wider hinterland, as well as in all those areas where Papal States were able to demonstrate, due to the combination of circumstances in the second half of the 8:h and in the early 9,h centuries, their political power and thus to clearly point at their independence from both of their enemies: Byzantium and the Franks. These were the territories of Bavaria and with it linked Carantania, Istria, the littoral Veneto region, and the territory of the old Croatian principality. The characteristic feature of all these territories lies in the fact that they were formally within the political domain of Papal States for a very short time and that formal sovere/gns of these territories were either Prankish rulers or Che Byzantine emperor, which additionally acknowledges, in the author's opinion, a need to create a specific artistic expression in the sense of a visual propaganda system in these areas.
Key words: Early Middle Ages, tracery plastic, art, church
LITERATURA
Affeidt, W. (1980): Untersuchungen zur Königserhebung Pippins. Das Papsttum und die Begründung des karolingischen Königtums im fahre 751. Frühmittelalterliche Studien, Bd. 14. Berlin - New York, 9518".
Alto Bauer, F. (1999): Die Bau- und Stiftungspolitik der Päpste Hadrian I. (772-795) und Leo III. (795-816). V: Stiegemann, C., Wemhoff, M. (eds.): Kunst und Kultur der Karolingerzeit. 799: Karl der Große und Papst Leo III. in Paderborn. Beiträge zum Katalog der Ausstellung Paderborn 1999. Mainz, Verlag Philipp von Zabern, 514-528.
Ančič, M. (2001): U osvit novog doba. Karolinško car-stvo i njegov jugoistočni obod. V: Ančič, M.: Hrvatska u karolinško doba, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Katalozi i monografije, 9. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 6-39.
Baš, A. (1951): K izvoru pleteninaste ornamentike. Zgodovinski časopis. 5. Ljubljana, 119-151. Belli Barsali, I. (1959): La Diocesi di Lucca. V: Corpus. Benedik, M. (1989): Papeži od Petra do janeža Pavla II. Celje, Mohorjeva družba.
Bertdli, G. (1985): Le Diocesi di Amelia, Nami e Otri-coti. V: Corpus.
Bogyay, T. (1957): Zum Problem der H echtwerk s leine. V: Karoiingische und Ottonische Kunst. Werden, Wesen, Wirkung, Forschungen zur Kunstgeschichte und christlichen Archäologie, Bd. 3. Wiesbaden, Franz Steiger Verlag, 262-276.
Brather, S. (2000): Etnische Identitäten ais Konstrukte der frühgeschichtlichen Archäologie. Germania. Anzeiger der Römisch-Germanischen Kommission des Deutschen Archäologischen Instituts, Jhg, 78, 1. Halbband, 1 39-1 77.
Bratož, R. (1990): Vpliv oglejske cerkve na vzhodno-alpski prostor od 4. do 8. stoletja. Zbirka Zgodovinskega
243
ANNALES • Ser. hist, soeiol, • 13 • 200.3 • 2
kolp žvanut. «.atNlNASIA pi.ASTIKA in POSKUS NfCNC INTERPRET ACHE, 22i-24S
časopisa 8. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Znanstveni inštitut i ilozofske fakultete. Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti. Breatnach, P. A. (1985): Über Beginn und Eigenart der irischen Mission auf dem Kontinent einschließlich der irischen Missionare in Bayern. V: Virgil, 84-91. Broccoli, U. <1981): La üiocesi di Roma. T. 5: Ii Suburbio. V: Corpus.
Casartelli Novelli, S. (1974): La Diocesi di Torino. V: Corpus.
Corpus Corpus della scultura altomedievale. Spoleio, Centra italiano di studi sul!' alto medioevo (izhaja od 1959 dalje).
Cramp, ß. (1984): Grammar of Anglo-Saxon Ornament. A General Introduction to the Corpus of Anglo-Saxon Stone Sculpture. New York, Oxford University Press. Dannheimer, H. (1988): Zur Ausstattung der Kirchen. V: Die Bajuwaren, 299-304.
Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Anna les/Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1. Koper, Primorske novice.
Delonga, V. (1997a): inscriptions des souverains Croats du !Xe ati xr siecle, Musee des monuments archeologiques croates. Catalogues et monographtes, 2. Split, Musee des monuments archeologiques croates. Delonga, V. (1997b): RanoromaniC'ki natpisi grada Splita. Predkomunalno doba splitske prošlosti, katalog razstave. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Delonga, V. (2001): Pismenost karolinškog doba i njeni hrvatski odjeci - latinska epigrafička baština u hrvatskim krajevima. V: Delonga, V., jakšič, N., lurkovič, M, (eds.): Arhitektura, skulptura i epigrafika karolinškog doba u Hrvatskoj. Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Katalozi i monografije, 11. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 54-87.
D'Etlorre, F. (1993): La Diocesi di Todi. V: Corpus. Die Bajuwaren - Dannheimer, H., Dopsch, H. (1988):
Die Bajuwaren. Van Severin bis Tassilo 488-788 (katalog razstave). Salzburg, Prähistorische Staatssammlung München, Amt der Salzburger Landesregierung. DriscoH, S. T. (1988): The Relationship between History and Archaeology: Artefacts, Documents and Power. V: Driscoll, S. T., Nieke, M. R. (eds.): Power and Politics in Farly Britain and Ireland. Edinburgh, Edinburgh University Press, 162-187.
Driscoll, S. T. <1998): Political Discourse and the Growth of Christian Ceremonialism in Pictiand: the Place of the St. Andrews Sarcophagus. V: Henderson E., Foster, S. (eds.): The St. Andrews Sarcophagus. A Pictish Masterpiece and its International Connections. Dublin, Four Courts Press, 168-178.
Dufour Bozzo, C. (1966): La Diocesi di Genova. V: Corpus.
Fatucchi, A. (1977): La Diocesi di Arezzo. V: Corpus. Piflitz, H. (1958): Die Spätphase des "Langobardfschen" Stiles. Studien zum oberitalienischen Reiief des 10. Jahr-
hunderts. lahrblich der Kunsthistorischen Sammlungen in Wien, Bd. 54. Wien, 7-72.
Fritze, W. H. (1969): Universalis gentium confessio. Formeln, Träger und Wege universalmissionarischen Denkens im 7. Jahrhundert. Frühmittelalterliche Studien, Bd. 3. Berlin - New York, 78-130. Geake, H. (1992): Burial Practice in Seventh- and Eighth-Century England. V: Carver, M. O. H. (ed.): The Age of Sutton Hoo. The Seventh Century in Northwestern Europe. Woodbridge, The Boydell Press, 83-94. Geary, P. (1983): Ethnic Identity as a Situational Construct in the Early Middle Ages. Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, Bd. 113. Wien, 15-26.
Ginhart, K. (1942): Die karolingischen Flechtwerksteine in Kärnten. Carinthia, I, 132. Klagenfurt, 112-167. Ginhart, K. (1954): Karofingische und frühromanische Werkstücke in Kärnten. Carinthia, I, 144. Klagenflirt, 205-243.
Ginhart, K. (1957): Der fünfundzwanzigste karolingische Flechtvverkstein in Kärnten. Carinthia, I, 147. Klagenfurt, 211-226.
Glaser, F. (1989): Das Münster in Molzbichl, das älteste Kloster Kärntens. Carinthia, I, 179. Klagenfurt, 99-124. Glaser, F. (1992): Eine frühmittelalterliche Schranken platte in Zweikirchen (Kärnten). V: Archäologie in Gebirge. Schriften des Vorarlberger Landesmuseums, Reihe A: Landschaftsgeschichte und Archäologie, Bd. 5, Bregenz, 263-264.
Glaser, F, (1993): Neu entdeckte Flechtwerksteine in Kärnten. Carinthia, I, 183. Klagenfurt, 319-330. Glaser, F. (1999a): Flechtwerksteine aus der Martinskirche. V: Prokisch, B., Ruprechtsberger, E. M. (eds.): 1200 Jahre Martinskirche Linz. 799-1999 (katalog razstave). Linz, Oberösterreichisches Landesmuseum, 71-75, Glaser, F. (1999b): Inschrift karantanischer Kirchenstifter. Archäologie Österreichs, 10/1. Wien, 19-22. Grafenauer, B. (1988): O Pavlu Diakonu in začetkih zgodovine Slovencev v novi domovini (spremna beseda). V: Diakon Pavel: Zgodovina langobardov. Maribor, Založba Obzorja,
Hajdu, A. L (1988): Schlingen, Knoten und Geflechte. Untersuchungen zur Entwicklung ornamentaler Geflechte und Knoten unter Bezugnahme auf verschiedene Ornamentträger von Tra janischer Zeit bis zur Frühromanik (tipkopis doktorske disertacije). Haseloff, A. (1930): Die Vorromanische Plastik in Italien. Berlin - Firenze, Brandus, Pantheon. Hauck, K. (1967): Von einer spätantiken Randkultur zum karolingischen Europa. Frühmittelalterliche Studien, Bd. 1. Berlin - New York, 3-93. Hedeager, L. (1992): Kingdoms, Ethnicity and Material Culture: Denmark in a European Perspective. V: Carver, M. O- H. (ed.): The Age of Sutton Hoo. The Seventh Century in North-Western Europe. Woodbridge, The Boydell Press, 279-300.
244
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 13 ■ 2003 • 2
Katja žvanUT: PLOLNINASTA PLASTIKA IN poskus njent ¡NTHPRETaCIK. 211-2*6
Hedeager, L. (1998): CosmotagtcaS Endurance: Pagan Identities in Early Christian Europe. European journal of archaeology, Vol. 1r Nr. 3, December 1998. London, 382-396.
Hdilund Nielsen, K. (1997a): "... writhe-hilted and serpent-marked ...". V: De Boe, G., Verhaege F. (eds.): Art and Syrnholism in Medieval Europe. Papers of the "Medieval Europe Brugge 1997" Conference, Vol. 5. Zellik, 83-94.
Höilund Nielsen, K. (1997b): Archaeology and History; Complementary .Sources. Archaeological Review from Cambridge, Vol. 14, Nr. 1. Cambridge. 37-57. Humphries, M. (1999): Communities of the Blessed. 5ocial Environment and Religious Change in Northern Italy, AD 200-400. Oxford Early Christian 5tudies. Oxford, Oxford University Press, fakšič, N. (2001): Klesarstvo u službi evangelizacije. V: Delonga, V., Jakšič, N., Jurkovič, M. (eds.): Arhitektura, skulptura i epigrafika karoiinškog doba u Hrvatskoj. Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. Kataiozi i monografije, 11. Split, Muzej hrvatskih arheoloških spomenika, 32-53.
Jarnut, J. (1982): Wer hat Pippin 751 zum König gesalbt?, frühmittelalterliche Studien, Bd. 16. Berlin -New York, 45-57.
Johannson Meery, B. (1993): Karolingerzeitliche Flechtwerksteine aus dem Herzogtum Baiern und aus Bayerisch-Sch waben. V: Dannheimer, H. (ed.): Kataloge der Prähistorischen Staatssammlung München, 27. München, Verlag Michael Lassleben Kalimünz. Kahl, H. D. (1985): Virgil und die salzburger Slawenmission. V: Virgil, 112-121.
Karam an, L, (1930): PI eter ne skulpture starohrvatskog crkvenog namješlaja. V: Karatnan, L. (ed.): Iz kolijevke hrvatske proslosti. Zagreb, Matica hrvatska, 73-116. Karaman, L. (1941/42): O spomenicima VII i VISI sto-Iječa u Dalmaciji i o pokrštenju Hrvata. Vjesnik Hrvat-skog arheološkog društva, n.s. 22/23. Zagreb, 73-113. Karaman, L. (1952): Osvrti na neka pitanja iz arheologije i povijesti umjetnosti. Starohrvatska prosvjeta, serija lil, sv. 2. Zagreb, Muzej hrvatskih starina jAZU, 81-104.
Karpf, K. (1989): Das Kloster Molzbichl - ein Mis-sionszentrurn des 8. Jahrhunderts in Karantanien. Ca-rinthia, I, Klagenfurt, 179, 125-140. Karpf, K. (1995): Steinerne Kirchenausstattungen in Karantanien. Zur Problematik frühmittelalterlicher Flachtwerksteine. V: Nikolasch, F. (ed.): Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten. Millstatt, Verein Stiftsmuseum Millstatt, 66-79.
Karpf, K, (1999): Im Schaten des Kaisers. Leben, Macht und Tod zur Zeit Karls des Großen. Fin Rückblick auf die Sonderausstellung des Jahres 1999. Neues aus Alt-VHlach, 36. Villach, Stadtmuseum Villach, 7-51. Karpf, K. (2000): Repräsentation und Kirchenbau. Zur Ausstattung karantanischer Eigenkirchen im 8./9. Jahr-
hundert. V: Bratož, R. (ed.): Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinška dobo. Začetki slovenske etno-geneze. Slowenien und die Nachbarländern zwischen Antike und karol ingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese. Situla. Razprave Narodnega muzeja Slovenije.. Dissertationes Musei nationale Slo-veniae, 39. Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede. Dissertationes, Academia scientiarum et artium Slove-nlae, Classis, I. Historia et sociologia, 18. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije -SAZU, 711-730. Kautzsch, H. (1939): Die römische Schmuckkunst in Stein vom 6. bis 10. Jahrhundert. Römisches Jahrbuch für Kunstgeschichte, 3. Wien - München 1 -79. Kautzsch, R. (1941): Die langobardische Schmuckkunst in Oberitalien. Römisches Jahrbuch für Kunstgeschichte, 5. Wien - München, 1-48.
Klaič, N. (1984): O problemima stare domovine, do-laska i pokrštenja dalmatinskih Hrvata. Zgodovinski časopis, 38, št. 4. Ljubljana, 253-270. Kos, M. (1936): Conversio Bagoariorum et Caran-tanorum. Razprave. Znanstvene razprave v Ljubljani, 11. Historični odsek 3. Ljubljana, Znanstveno društvo. Kronsteiner, O. (1985): Virgil als geistiger Vater des Slawenmission und der ältesten slawischen Kirchensprache. V: Virgil, 122-128.
Kutzli, R. (1974): Langobardische Kunst. Die Sprache der Flechtbänder. Stuttgart, Verlag Urachhaus. Margetic, L. (1977): Konstantin Porfirogenet i vrijeme dolaska Hrvata. Zbornik Hislorijskog zavoda jugosla-venske akademije znanosti i umjetnosti, Vol. 8. Zagreb, 5-88.
Mastnak, T. (1996): Kristjanstvo in muslimani. Forum 1/96. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče. Mayr, G. (1988): Frühes Christentum in Baiern. V: Die Bajuwaren, 281-286.
Melucco Vaccaro, A. (1974): La Diocesi di Roma. 'F. 3: La II regione eccfesiastica. V: Corpus. Melucco Vaccaro, A., Paroli, L. (1995): La Diocesi di Roma. F. 6: il Museo deil'alto medioevo. V: Corpus. Mimik Prezeij, i. (1998): Slovenska zgodnjesrednje-veška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo -pogled z "Zahoda". Arheološki veslnik. 49. Ljubljana, 361-381.
Mitchell, J. (1999): Karl der Große, Rom und das
Vermächtnis der Langobarden. V: Stiegemann, C., Wemhoff, M. ieds.); Kunst und Kultur der Karolingerzeit. 799 : Karl der Große und Papst Leo III. m Paderborn. Beiträge zum Katalog der Ausstellung Paderborn 1999. Mainz, Verlag Philipp von Zabern, 95-108. Ö Neill, P. P. (1985): Bonifaz und Virgil: Konflikt zweier Kultur. V: Virgil, 76-83.
Ostrogorski, G. (1961): Zgodovina Bizanca. Ljubljana, Oržavna založba Slovenije.
Panazza, G., Tagliaferri, A. (1966): La Oiocesi di Brescia. V: Corpus.
245
ANNALKS Ser. hist. sociol 13- 2003 • 2
Katja 2VANUT: I'LETENINaSTA PIASUKA IM POSKUS NKNC iNfCRPROAClit. 2? 1-246
Pani Ermini, L. (1974a): La Diócesi di Roma. T. 1: La IV regione ecclesiastica. V: Corpus. Pani Ermini, L. (1974b): La Diócesi di Roma. T. 2: La Ra cc o (la dei fori imperiale V: Corpus. Pejakovid, M., Gattin, N. (1988): Starohrvatska sakralna arhitektura, Monumento artis Croatiae. Prouke, 1. Zagreb, Krščanska sadaänjost, Nakladni zavod Matice hrvatske.
Petricioli, I. (1960): Pojava romaničke skiiiptLire u Dalmaciji. Zagreb, Društvo historičara umjetnosti Hrvatske. Petricioli, I. (1990): Od Donata do Radovans. Pregled umjetnosti u Dalmaciji od 9. do 13. stolječa. Biblioteka znanstvenih djela / Književni krug, 39. Split, Književni krug.
PiccoUini, G. (1973): Karolingische Flechtwerksteine aus der Kirche St. Martin - Niedertrixen. Carinthia, I, 165. Klagenfurt, 153-167.
Pletersk?, A. (1998): Lepi, grdi, zli. O metodah, Libur-niji, Karantaniji, vojvodskem stolu, Konverziji in Bri-žinskih spomenikih. Zgodovinski časopis, 52, št. 2. Ljubljana, 215-277.
Pleterski, A., Belak, M. (1995): ZBIVA. Cerkve v vzhodnih Alpah od 8. do 10. stoletja. Zgodovinski časopis, 49, št, 1. Ljubljana, 19-43.
Ramieri, A. M. (1983): La Diócesi di Ferentino. V: Corpus.
Rapanič, Ž. (1987): Predromaničko doba u Dalmaciji. Split, Logos.
Raspi Serra, J. (1974): Le Diócesi dell'Alto Lazio. V: Corpus.
Reindel, K. (1985): Salzburg und die Agilolfinger. V: Virgil, 66-74.
Rotili, M. (1966): La Diócesi di Benevento. V: Corpus. Sagadin, M. (1981): Plastika s pleteninasto omamentiko v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 17. ljut>ljana, 33-65.
Sagadin, M. (1991): Krščanska motivika na staroslo-vanskih najdbah. V: Knific, T., Sagadin, M. (eds.l: Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Ljubljana, Narodni muzej, 36-46. Sagadin, M., Gardina, f. (1977): Plastika s pleteninasto omamentiko v Sloveniji. Koper, Pokrajinski muzej Koper.
Schaffran, E. (1938): Langobardische und nachlango-bardisehe Ornamentplatten in Kärnten, Carinthia, I, 128. Klagenfurt, 159-169.
Schaffran, E. (1941): Die Kunst der Langobarden in Italien. Jena, Eugen Diedcrichs.
Schmid, A. (1987): Bayern und Italien vom 7. bis zum 10. Jahrhundert. V: Beumann, H-, Schröder, W. (eds.): Die Transalpinen Verbindungen der Bayern, Alemannen und Franken bis zum 10. Jahrhundert. Nationes, Bd. 6, Sigmaringen, Jan Thorbecke Verlag, 51-91.
Schmidinger, H. (1985): Das Papsttum und die bayerische Kirche - Bonifatius als Gegenspieler Virgils. V: Virgil, 92-101.
Schülke, A. (1999): On Cliristianization and Gravc-Finds. European journal of archaeology, Vol. 2, Nr. I, April 1999. London, 77-106. Serra, J. (1961): La Diocesi di Spoleto, V: Corpus. Šeper, M. (1955): Prilog dattranju starohrvatskih spomenika pleterne dekoracije. Arheološki vestnik, 6, št. 1. Ljubljana, 50-58.
Štih, ?. (1987): Karantanija - stara domovina Hrvatov? Zgodovinski časopis, 41, št. 3. Ljubljana, 529-556. Štih, P. (1989a): K polemiki o vprašanju časa prihoda Hrvatov. Zgodovinski časopis, 43, št. 1. Ljubljana, 111117.
Štih, P. (1989b): Novi poskusi reševanja problematike Hrvatov v Karantaniji, Zgodovinski časopis, 43, št. 3. Ljubljana, 319-333.
Tagliaferri, A, (1981): Le Diocesi di Aquileia e Grado. V: Corpus.
Trilling, f. (1995): Medieval Interface Ornament: the Making of a Cross-cultural Idiom. Arte Medievale. Periodico intemazionale di critica dell'arte medievale, serie 2, anno 9, n. 2. Roma, 59-86-Trinici Cecchelli, M. (1976): |,a Diocesi di Roma. T. 4: La I regione ecclesiastica. V: Corpus. Vicelja, M. (1990); Prilog analizi ranosrednjovjekovne skulplure u Istri. Dometi, God. 23, Br. 11. Rtjeka, 771776.
Vicelja, M. (1993): Centrična kompozicijska shema ranosrednjovjekovnih kamenih oltarnih ploča u Istri. V: Umjetnost na istočnoj obali Jadrana u kontekstu europ-ske tradicije. Posebno izdanje Zbornika Pedagoškog fakulteta. Rijeka, Pedagoški fakultet, 165-176. Vicelja, M (1997): The Order and its interpretation in early medieval sculpture in Istria. V: De Boe, G., Ver-haege F. i eds.): Art and Sytnbolisrn in Medieval Europe. Papers of the "Medieval Europe Brügge 1997" Conference, Vol. 5. Zellik, 101-106.
Virgil - Dopsch, H., Juffinger, R. (eds.) (1985): Virgil von Salzburg. Missionar und Gelehrter (zbornik mednarodnega simpozija). Salzburg, Amt der Saizburger Landesregierung - Kulturabteilung. Wolfram, H. (1985): Virgil als Abt und Bischof von Salzburg. V: Virgil, 342-356.
Zöllner, E. (1985): Das Frankreich, Bayern und Salzburg zur Zeit des heiligen Virgil. V: Virgil, 10-16. Žvanut, K. (1999)*. Umetnostna zgodovina in rimska provincialna umetnost. Arheo, 19. Ljubljana, 39-47. Žvanut, K. (2000): Likovna produkcija zgodnjega srednjega veka: med arheologijo in umetnostno zgodovino. Časopis za kritiko znanosti, let. 28, št. 200/201. Ljubljana, 53-77.
246