UDK 796(497.1 ):061.2 Sokoli T omaž Pavlin* "Zmaga-svoboda". S okolsko jugoslovaniziranje PO VZE TE K Z organiziranjem jugoslovanske države se je poleg p o litik e tu d i c iv iln a družba znašla v novih po litičn o-ku ltum ih in socialnih okoliščinah. Za telesnokultum e organizacije je to pom enilo pre­ m islek in odločitev o nadaljnji usm eritvi, p o litič n ih povezavah in državnemu ali nedržavnemu po­ vezovanju in organiziranju. O blikovanje jugoslovanskega ž ivlje n ja je pom enilo razhod s tradi­ cionalnim nemškim okvirjem , za športnike npr. nov razvojni korak in vključevanje v mednarodno športno areno, za sokolstvo pa je to pom enilo uresničitev idealov ozirom a prizadevanja po ju ­ goslovanskem zbliževanju in združevanju. Panslovansko e vfo rijo ob rojstvu nove države, sokolska "zmaga in svoboda", je že kmalu po sestanku narodnih sokolskih organizacij januarja 1919 v Zagrebu skrhala nacionalna realnost. Slovensko sokolstvo je o svojem delovanju v jugoslovanski državi razpravljalo v začetku januarja 1919 na "inform ativnem sestanku zastopnikov slovenskega sokolstva", kjer so se o d lo č ili za "centralizacijo in zedinjenje vsega Sokolstva v državi SHS pod praporom Jugoslovanskega So­ kola". Združitev s H rvaškim in Srbskim Sokolom je potekala na V id o v dan 1919 v Novem Sadu po načelu "en narod, ena država, eno sokolstvo" in se zaključila na skupščini v O sijeku na V id ov dan leta 1921, sim bolično sočasno s sprejetjem vidovdanske ustave. A B S TR A C T "V IC T O R Y -F R E E D O M ". SO KO LS Y U G O S L A V IA Z A T IO N B y organizing o f Yugoslav state the p o licy and c iv il society found themselves in new p o litic and cultural as w e ll as social circumstances. For physiocultural organizations the fact o f new state signified reflection and decision o f future direction, p o litic a l and sport jo in in g , state or nonstate uniting. Form ing o f Yugoslav cultural life meant the dispersion w ith traditional German frame, what was fo r sport new step in progress and inclusion in international sport, w hile fo r Sokol the im plem entation o f panslavic ideal and aspiration fo r south S lavic uniting. The fusion o f south Slavic national sokol organisations was defined on meeting in January 1919 in Zagreb. Slovene Sokol debated new p o litic a l and social situation in the beginning od January 1919 on the "inform ative meeting o f representatives o f Slovene S okol" where they advocated u n itin g o f Sokols in new state SCS under the flag o f Yugoslav Sokol. The uniting took place on St. V itus day 1919 in N o vi Sad by principle "one nation, one state, one Sokol". It ended on generaly assembly on St. V itus day in O sijek in 1921 and it sym bolically coincided w ith adoption o f C onstitution in parliament. * dr. docent, Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22 PhD, Assistant Professor, Faculty of Sport, University in Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Gortanova 22 E-mail: tomaz.pavlin@fsp.uni-lj.si Z organiziranjem jugoslovanske države seje civilna družba znašla v novih politično- kultumih in socialnih okoliščinah. Oblikovanje jugoslovanskega življenja je pomenilo razhod s tradicionalnim avstro-nemškim in madžarskim okvirjem, za športnike npr. nov razvojni korak in vključevanje v mednarodno športno areno, za sokolstvo pa je to pomenilo uresničitev idealov oziroma prizadevanja po jugoslovanskem zbliževanju in združevanju, kije zahtevalo premislek in odločitev o nadaljnji usmeritvi, povezavah ali združevanju in organiziranju. Sokolsko panslovanstvo in južnoslovansko sodelovanje in povezovanje ima več stopenj, najprej na društveni ravni, po organiziranju narodnih zvez pa na ravni slednjih. Že konec sedemdesetih let 19. stoletja, ko so bila sokolska društva tako na Slovenskem kot na Hrvaškem redkost in ko politične razmere v Cislajtaniji narodnim društvom niso bile ugodne, so zagrebški Sokoli predlagali organiziranje Zveze hrvaškega in sloven­ skega sokolstva. Predlog ni prodrl, skeptični so bili Ljubljanski Sokoli, pri katerih je kot zla slutnja lebdela izkušnja "sokolskega ekscesa" in vladnega razpusta Južnega Sokola leta 1867 ter vplivala na razmišljanje, da bi lahko povezovanje s Hrvati izzvalo pre­ poved društva s strani nemško-liberalne (nacionalne) vlade. 1 Novo poglavje je nastopilo na prehodu stoletja, ko beležimo sokolsko društveno rast, značilno tako v slovenskih kot hrvaških deželah. Na eni od sej Zagrebškega Sokola septembra 1901, ki se jo je udeležil tudi predstavnik Splitskega Sokola, je bila sprejeta ideja o solidarnem delu in enotni organizaciji Sokolov hrvaških in slovenskih dežel. Ker pa glede na politične razmere vladi političnih entitet Monarhije takšne Zveze ne bi potrdili, je bila podprta ideja o povezovanju v regionalne enote, "župe", in sicer, da se "vsi Sokoli Hrvatske in Slavonije združijo ... v eno sokolsko Župo. Isto tako oni iz Dalmacije, Primorja in Slovenskih de­ žel".'2 - Vendar pa je nadaljnje povezovanje krenilo najprej v smer narodnega in vse­ slovanskega povezovanja, čeprav so Sokoli v Splitu še marca 1903 predlagali organi­ ziranje enotne jugoslovanske oziroma bolje rečeno južnoslovanske sokolske organiza­ cije, ki bi zajemala bolgarske, srbske, hrvaške in slovenske Sokole z enotnim krojem in Tyrševo ali sokolsko telovadbo, enotno terminologijo ter enotnimi pravili in poslov­ niki.3 A kot že rečeno, razvoj je šel v smeri posameznih narodnih organizacij, 1904 je bila organizirana Hrvaška sokolska zveza, 1905 Slovenska sokolska zveza, sokolska društva prečanskih Srbov, ki so se občutneje razvila šele v začetku stoletja in kar sovpada z organiziranjem narodne Hrvaške sokolske zveze, pa so se povezala v župah s sedeži v Zagrebu, Sremskih Karlovcih, Sarajevu in Hercegnovem. Leta 1908 (aneksija BiH) so prečanski Srbski Sokoli sprejeli resolucijo o enotnosti srbskega sokolstva in težili k sodelovanju s Srbi v Kraljevini, s katerimi so skupno korakali v sprevodu na II. zletu hrvaškega sokolstva leta 1911 v Zagrebu.4 Vzporedno je potekal proces panslo­ vanskega povezovanja in se zaključil januarja 1908 z ustanovitvijo Zveze slovanskega sokolstva (ZSS) s sedežem v Pragi.5 Starosta je postal Čeh J. Scheiner (tudi iniciator po­ vezovanja), ki je obenem sporočil, da Bolgari obžalujejo svoje neprisotnost na seji, da pa podpirajo sprejete sklepe. Tudi Poljaki so podprli organiziranje Zveze, vendar so bili formalno proti včlanitvi iz strokovnega vzroka (drugačen telovadni sestav in metodika) in zaradi slovansko-političnega nebratstva, ki naj bi vladalo med Slovani (del Poljakov v okviru carske Rusije).6 V ZSS so se včlanili srbski sokoli iz Monarhije in Kraljevine Srbije in tako so bili glavni protagonisti poznejšega jugoslovanskega sokolstva včlanjeni 1 Ante Brozovič, Istorija Sokolstva; v: Sveslavensko Sokolstvo, Beograd 1930, str. 28. 2 Prav tam. 3 Prav tam. 4 Isto tam, str. 47-49. 5 Vinko Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in Sokolstva, Ljubljana 1933, str. 169. 6 A. Brozovič, n.d., str. 55 v širši zvezi, kije prekoračila meje Monarhije. Na I. zletu slovanske sokolske zveze leta 1912, ki je bil pridružen VI. češkemu vsesokolskemu zletu v Pragi, so se zastopniki hrvaškega in vsesrbskega sokolstva načelno pogovarjali in strinjali o južnoslovanski združitvi ter povabili tudi Slovence.7 Na predvečer prve vojne, 18. junija 1914, so se v Zagrebu sestali predstavniki slovenskega, hrvaškega in srbskega sokolstva. Kot je bil poudaril v uvodnem pozdravu predstavnik hrvaškega sokolstva Lazar Car, je sestanek zaupnega značaja in razložil, da so "Hrvati, Slovenci in Srbi en narod, enakega karak­ terja in zato morajo imeti skupno bodočnost". Predlagal je še, da razpravljajo načelno o vprašanjih skupnih nastopov, o enotni terminologiji in skupni zastavi, ki bi vsebovala vse barve južnoslovanskih narodov. Ob priliki nastopov bi jo nosil Sokol organizator prireditve, na zunanjih prireditvah pa bi nastopili v abecednem redu pod črko J kot Jugoslovani, medtem ko bi se zveza imenovala Sokolska zveza Južnih Slovanov. Starosta slovenskega sokolstva, zdravnik in dobrovoljec v balkanski vojni ter srbofil dr. Ivan Oražen, je na sestanku poudaril, da je "medsebojna zveza Slovencev s Hrvati in Srbi postala posebej pomembna po balkanskih vojnah" ter v imenu slovenskih sokolov izjavil, da "je brezpogojno za ustanovitev Jugoslovanske sokolske zveze".8 Predstavnik srbskega sokolstva iz Kraljevine Srbije, Djuro Paunković, je poleg jugoslovanskega povezovanja izrazil tudi željo, da bi se "bratje Bolgari vrnili med ostale slovanske brate" in se priključili novi sokolski zvezi, kajti med njimi, d aje struja, ki bi bila za takšno zbližanje. Vlogo posrednika naj bi opravili Hrvati. Debata je ostala pri načelnih dogovorih in Oražen je predlagal, da bi se vse podrobnosti razpravljale ob priliki vse- sokolskega zleta leta 1914 v Ljubljani. Tako je bil sprejet predlog Srdjana Budisav- ljevića, prečanskega srbskega Sokola, da vsaka narodna zveza imenuje po 5 predstav­ nikov, ki bi se sestali v času ljubljanskega zleta in pripravili nadaljnji načrt povezo­ vanja.9 A ljubljanski zlet je bil prepovedan, prva svetovna vojna pa je prekinila so­ kolsko delo. "Informativni sestanek zastopnikov slovenskega sokolstva" Po prevratu in formiranju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je sledilo delo pri obnavljanju društvenega in sokolskega življenja, organiziranje občnih zborov, telovadbe in vaditeljskih zborov, zbiranje preživelih in popolnjevanje strokovnih vrst, predvsem vaditeljskih zborov, ki so bili marsikje zaradi vojnih žrtev okrnjeni. Predvojna ideja jugoslovanskega sokolstva, ki je imela namen združiti sokolske narodne organizacije, ustvariti močno sokolsko gibanje na jugu, ki bi izhajalo iz razmer "na jugu" in ne bi zgolj posnemalo "severnega" (češkega) vzornika ter bi bilo obenem močno nacionalno gibanje, ki bi nudilo "odpor proti pritiskom tujcev" in služilo za "pripravo odločne bor­ be s tujci" ter skrbelo za zbližanje južnih Slovanov, 10 je bila v novih pogojih politično- kultumega življenja vojna zmagovalka. Borbo za narodno emancipacijo iz časa Avstro- Ogrske naj bi po vojni zamenjal "entuziazem" nove države in "entuziazem" jugoslovan­ skega sokolstva, kakor je v začetku leta 1919 v prvi številki Sokola, glasila Slovenske sokolske zveze, vzneseno poudarjal pesnik, učitelj in idrijski sokol Engelbert Gangl. Njemu lastno je poetično poudarjal, da z jugoslovansko državo "osvobojeni smo spon mrzlega, sovražnega mačehovstva", in klical "Zmaga, zmaga! Je najsilnejši, najizra- 7 Slovanske Sokolstvo, Praga 1927, str. 32; Drago Stepišnik: Telovadba na Slovenskem, Ljubljana 1972, str. 132-134. 8 A. Brozovič, n. d., str. 55. 9 Sokolski Glasnik (dalje SG), 1919, str. 5-8, Pokušaj osnivanja Jugoslavenskog Sokolskog Saveza; Bro­ zovič, str. 56-58. 10 SG, 1919, str. 8-9, Ideja Jugoslavenskog Sokolskog Saveza. zitejšipoklik zmagovalčev", ko se nagne s kopjem v roki nad grobom premaganega in ga "radost ... dviga preko naporov in trpljenja do novega kulturnega ustvarjanja". "Svo­ boda, svo b o d a !... Hoteli so, da bi nas ne bilo več, a mi smo hoteli da ostanemo! Zgo­ dilo se je tako, kakor smo hoteli mi, zakaj najjače orožje je volja, in najlepša je tista pe­ sem, ki spi v prsih in se razlije iz njih v veliki dan ob pravem času. In ta pesem se glasi: Zmaga - svoboda!" Gangl je poudaril, d a je bodočnost Sokolstva "kulturni panslavi­ zem", pot bodočnosti pa vodi prek jugoslovanske države, kije otrok sokolstva, za katero je treba stisniti pest in napeti moči za njeno obrambo. In Sokoli so "bojna organizacija- revolucionarji smo, ki hočemo zgraditi v živih dušah nove svetove. Temelj-bratstvo; vezi-enakost; smoter-svoboda!", je evforično poudarjal Gangl. Žal pa jih je spremljala tudi bolečina, ker so deli narodnega ozemlja ostali pod tujcem, a bolečino je treba pregnati, kajti, kot poudari ob zaključku, imamo državo in žrtve niso bile zaman.11 Slovensko sokolstvo je o svojem poslanstvu in delovanju v jugoslovanski državi razpravljalo 6 . januarja 1919 na "informativnem sestanku zastopnikov slovenskega so­ kolstva". Na sestanku so se izrekli za "centralizacijo in zedinjenje vsega Sokolstva v državi SHS p o d praporom Jugoslovanskega Sokola" in istočasno poverili vodstvu zveze nalogo, "da stopi v ta namen v stik z vsemi centralnimi sokolskimi organizacijami v ... državi" J 2 V nadaljnjih sklepih so opredeljevali odnos sokolstva do politike, vere, žensk, mladine in športa, novega fenomena, kjer je igral pomembno vlogo nogomet, ter med drugim oblikovali program vzgoje in izobraževanja. O odnosu sokolstvo - politika je poročal sokolski delavec Riko Fux. Sokolska nacionalna in vzgojna usmeritev in javno delovanje so imeli določeno javno in politično težo, istočasno pa so želeli biti sokoli na merodajnih mestih (npr. v vzgoji, zdravstvu in vojski) in v javnosti upoštevani. Pouda­ rili so, daje "Sokolstvo nepolitiška, toda vsenarodna organizacija", a tudi "bojna orga­ nizacija, kadar je treba braniti obstoj in svobodo naroda ter čistost narodne misli". Politično prepričanje in javno politično delovanje je prepuščeno individualnim odlo­ čitvam, politični boji pa morajo biti izključeni iz sokolstva. Zato pa je bila skladno z narodno-vzgojnim delom izražena želja, da bi se "v javnem življenju udejstvilo kolikor mogoče dosti Sokolov". V odnosu do vere so zavzeli svobodoversko stališče, da se "spo­ štuje vsako versko prepričanje", ker je "verstvo najintimnejši in naj svetejši del notra­ njega življenja vsakega posameznika". Spoštovanje pa mora biti recipročno in sokolstvo "obsoja vsako zlorabo tega plemenitega čuvstva v kakršnekoli namene, ravno tako kakor obsoja zlorabo drugačnih idej in organizacij za uveljavljanje moči kateregakoli verstva/ ”13 Pomembno oziroma lahko rečemo najpomembnejšo vlogo v sokolskem delu in življenju je imela vzgoja, sokolska vzgoja. Izvrševala seje preko telovadbe oziroma telesne vzgoje, ki se je kot izraz, ki naj bi nadgradil veščinarsko telovadbo, vse bolj uveljavljal, in preko izobraževalnega ali prosvetnega dela. Načrt sokolske vzgoje je pri­ pravil E. Gangl, kije vzgojo utemeljil na štirih področjih: telesni, nravni, demokratski in narodni, ki so sredstva "v dosego sokolskega smotra", vzgojiti telesno in moralno kre­ postnega Sokola in Sokolico. Vzgojne smeri so morale biti zastopane enakomerno, kajti po Ganglovih besedah "telovadba sama b i ... vzgojila posameznika v spretnega telovad­ ca, v atleta ali akrobata, ne dobili bi pa iz sokolskih telovadnic Sokolov. Poudarjanje in negovanje same nravne vzgoje bi nas metalo nazaj v starošolsko dobo golega huma­ nizma, kakor bi naglašanje same demokracije dovajalo do demagogije, preziranja in omalovaževanja, sama narodna vzgoja p a bi se končno oplodila z nestrpnostjo in šo- venizmom. " Z roko v roki je moralo potekati izobraževalno delo, ki je obsegalo štiri sklope: sokolstvo (o sokolski ideji, idealih, načelih in zgodovini); zdravstvo (higiena in 11 Engelbert Gangl: Zmaga-svoboda, Sokol, 1919, 1-2, str. 1-4. 12 Sokol, 1919, 1-2, str. 10-14, Načelni in obvezni sklepi. 13 Riko Fux: Sokolstvo-politika in verstvo, Sokol, 1919, 1-2, str. 21-23. red, alkohol, seksualno vprašanje, gibanje v naravi, prehrana, oblačila, ...); narodnost- nacionalizem (zgodovina Slovanov, Slovencev, Jugoslovanov, velikih mož, materin jezik, domovina); kultura (v širšem pomenu besede: književnost, umetnost, glasba, gle­ dališče, gospodarska in socialna vprašanja, ustavno-pravna ureditev in dolžnosti držav­ ljanov) .14 Sokolska vzgoja je bila torej zasnovana kompleksno. Telesna vzgoja, ki seje prepletala z nravstveno vzgojo, je temeljila na telovadbi, specifičnim sistemom vaj in vadbe, gojeni tako v telovadnici kot zunaj nje na telovadišču ob prepletanju z drugimi dejavnostmi (npr. ljudskimi igrami in tudi športi). Telovadnica, -išče sta bili glavni stični, točki dela, tu so se vzgajali značaji, utrjevala volja in krepilo fizično stanje.15 V prvi polovici leta 1919 so bili Slovenski Sokoli vpeti v boje za severne meje in nemočno spremljali italijansko okupacijo "sokolskih bratov in sester". S poslanico češ­ kemu sokolstvu in francoskim gimnastom so slednje obveščali o usodi slovenskih rojakov na okupiranih ozemljih, 20. februarja 1919 pa jih je na sestanek povabil "okrajni glavar dr. Vodopivec v imenu Narodnega sveta za okupirano ozemlje", kjer so razpravljali, "na kak način naj bi se češka javnost potom družabnih organizacij živeje zainteresirala za naše najvažnejše vprašanje-to je za usodo naših okupiranih obmejnih pokrajin". Obilo dela 'je dal tudi polom na koroški fronti", kjer so se borili sokolski prostovoljci. Po "polomu" je bil ustanovljen Begunski odsek Sokola, ki je organiziral akcijo za nastanitev beguncev pri sokolskih društvih in poskrbel za približno 500 ko­ roških beguncev. Vsled teh travmatičnih dogodkov so pisali Deželni vladi pismo in opozorili na slabo moralo prebivalstva po mestih in v provinci ter nezaupanje v vlado in njene odredbe, ki jim je iskati vzrok v "nesrečni politiki vseh strank, ki jim je vsako sredstvo dobrodošlo, da zasejejo nejasnost in razdor v narodovo celoto". Predlagali so opustitev vsakršnih "strankarskih in osebnih bojev", na kar bi morala vplivati deželna vlada, prav tako naj se ne dovoli prireditev "zabavnega značaja, ki navajajo ljudstvo k pijančevanju in plesu in mu jem ljejo s tem smisel za celokupno narodovo stvar". Rešitev so videli v izobraževalnemu delu civilnih organizacij, ki bi med ljudmi vzbujalo "lju­ bezen do naroda" in gojilo "zavest državne skupnosti". Zato naj "deželna vlada da na razpolago podpisani Zvezi in drugim nepolitiškim organizacijam primernih sredstev", kar seje tudi zgodilo.16 "Jugoslovanski" sestanek v Zagrebu 26. januarja 1919 je v Zagrebu potekal sestanek zastopnikov slovenskega, hrvaškega in srbskega sokolstva. Povrnili so se na stanje junija 1914 in ugotovili, da "tedanji načrt izpremenjenim razmeram več ne zadošča in je predvsem potreba, da se ustanovi enotna mogočna organizacija jugoslovanskega sokolstva”.17 Starosta slovenskega sokolstva Ivan Oražen je predlagal, da slovenska, hrvaška in srbska sokolska zveza "prenehajo z delovanjem in organizirajo enotno zvezo". V sokolskih centrih bi ohranili tajništva, ki bi do nadaljnjega vodila administrativno in tehnično delo. Predlog je bil sprejet, novo sokolsko zvezo so najprej previdno poimenovali Sokolska zveza SHS18 ter sprejeli deklaracijo, da "narod Srba, Hrvata i Slovenca jeste jedan. Sokolska društva Srba, Hrvata i Slovenaca bila su, jesu i moraju biti narodna društva. Narod je jedan, pa i sokolska društva moraju biti jedna. ... Slavenstvo jeste jedno. Narod Srba, Hrvata i Slovenaca bio je, jeste i mora biti slovenski i jedan. Slavenstvo j e deo čovečanstva. Ide­ 14 E. Gangl: Sokolstvo in izobrazba, Sokol, 1919, 1-2, str. 63-66. 15 Sokol, 1919, str. 85, O organizaciji izobraževalnega dela v sokolstvu. 16 Sokol, 1919, 6-7, str. 164-167, Občni zbor SSZ. 17 SG, 1919, str. 28-31, Zapisnik; Sokol, 1919, 1-2, str. 37-38, Iz Zveze. 18 Sokol, 1919, 3-4, str. 83-85, Sokolski savez SHS. ali čovečanstva su jedni. Slovensko Sokolstvo pa i Sokolstvo Srba, Hrvata i Slovenaca težilo je, teži i težiče za ostvarenjem tih ideala." 19 Zagrebški sestanek je bil prvi korak k centralizaciji sokolstva v jugoslovanski dr­ žavi. V luči nadaljnjega dela je bil izvoljen pripravljalni oziroma organizacijski odbor, ki je prevzel organizacijsko delo in ki je pripravil Načrt sokolske ustave in pravil. Usta­ novna skupščina oziroma sabor je bila predvidena na Vidov dan (28. junij) 1919 v Beogradu. Marca 1919 je odbor nove zveze pričel izdajati v Zagrebu skupno glasilo Sokolski glasnik SHS, ki je izhajal v srbohrvaščini in slovenščini ter v latinici in cirilici.20 Na zagrebškem sestanku so sicer sprejeli idejo enotne in centralizirane orga­ nizacije, ki pa v praksi ni povsod naletela na odobravanje. Do razhajanja stališč je prišlo med hrvaškimi sokoli, kajti zagrebška župa se je februarja istega leta najprej izrekla proti enotni ali centralistično-unitaristični sokolski organizaciji, a seje naslednji mesec podredila sklepom skupščine hrvaške sokolske zveze, kije v deklaraciji izjavila načelno podporo združitvi treh plemenskih sokolskih zvez v enotno jugoslovansko organiza­ cijo.21 Slovensko sokolstvo seje na svojem občnem zboru 15. junija 1919 "izreklo ... z velikim navdušenjem za ujedinjenje vsega Sokolstva v naši državi".22 Ustanovni "sabor" enotne Sokolske zveze SHS Posledice vojne so se v Beogradu v letu 1919 le še premočno poznale in pri­ pravljalni odbor je sabor in javno telovadbo prenesel v Novi Sad. Vidovdanski sabor 1919 je potekal pod načelom "en narod, ena država, eno sokolstvo". Unitaristično so­ kolsko načelo je bilo sorazmerno političnemu "en narod, ena država" in narodnemu troedinstvu. Sabora se je udeležilo okrog 1200 telovadk in telovadcev ter delegatov iz vse države. Slovenskim Sokolom so se na poti v Novi Sad priključevala hrvaško-srbska sokolska zastopstva in vsako srečanje je bilo svojevrsten ritual snidenja. Vožnja z vlakom in vzdušje sta bila evforična, "med vožnjo so bili povsod na večjih kolodvorih presrčni sprejemi in pozdravi. Učiteljstvo je privedlo šolsko mladino na kolodvore, ..., prihiteli so v mnogih krajih vsi - stari in mladi - ... Bili so to iskreni sprejemi, odkriti, brez hlinjenja in brez sile, pravi izraz čustev osvobojenega ljudstva. " Po prihodu v Novi Sad sta sledila pozdrav najvišjih predstavnikov politične oblasti nove države in sprejem. Naslednji dan je bila na vrsti proslava Vidovega dne z mašo pravoslavnega popa, "dolgoletnega sokolskega delavca", zatem pa so telovadci odkorakali na telovadišče, delegati pa k prvemu slavnostnemu zborovanju, ki se ga je udeležilo tudi zastopstvo dvora in vlade, poslanec češkoslovaške države in predstavnik ruske emigracije 23 Sabor je odprl "starešina" sabora srbski sokol Djuro Paunković in med drugim poudaril, da so ga sklicali, da bo "javnim, poštenim, sporazumnim i junačkim dogo­ vorom, kako da se Sokolstvo SHS raširi, ojača, obnovi, pa da u svome razviču i vršeči svoje velike zadaće, dođe sve dalje i sve više, da se raširi u sve delove našeg naroda, da obuhvati sve članove našeg naroda, da ponese u največe višine narodnu misao jačine, zdravlja, slobode, ujedinjenja i samostalnosti, da prodre u svaku kuču našu, da ude u svakog čoveka našeg, te da se ideja sokolska potpuno pokrije i složi sa idejom inte­ griteta naroda".24 Načrt sokolske ustave je določal prehod narodnih sokolskih or­ 19 SG, 1919, str. 28-31; Zapisnik; Sokol, 1919, 1-2, str. 37-38, Sokolski savez SHS. 20 SG, 1919, str. 28-30; Zapisnik; Sokol, 1919, 1-2, str. 37-38, Sokolski savez SHS; Sokol, 1919, 6-7, str. 165, Občni zbor SSZ. 21 A. Brozovič, n.d., str. 60. 22 Sokol, 1919,6-7, str. 166, Občni zbor SSZ. 23 Sokol, 1919, 6-7, str. 163-165, Sokolski sabor v Novem Sadu. 24 SG, 1919, str. 280-282; Dokumenti Sokolski. ganizacij v skupne organizacije ali pa organiziranje novih, to je jugoslovanskih oziroma SHS organizacij. To je npr. na narodnostno mešanih ozemljih Hrvaške in Bosne pomenilo združevanje različnih narodnih društev v enotna društva in opustitev dote­ danjih narodnih imen v imenih novih sokolskih društev, kar je bila dotedanja praksa med Hrvati in prečanskimi Srbi. Kot zgled so že pred saborom navajali primer sloven­ skega in češkega sokolstva, ki narodnega imena v imenu društva nista uporabljala, pač pa Sokol tega ali onega kraja (npr. Ljubljanski Sokol, Tržaški Sokol), župa pa je bila poimenovana ali po regiji oziroma pokrajini ali po sedežu župe (npr. župa Ljubljana, Tržaška župa, Gorenjska župa). Načrt je postavil tudi terminski plan jugoslovaniziranja oziroma organiziranje najprej novih organizacij in zatem likvidacije starih (narodnih) in sicer za društva do konca leta 1919, za župe do konca marca 1920, narodne zveze pa so se imele likvidirati zadnje in sicer do prve skupščine v letu 1920. Prav tako je načrt določal, da je lahko v enem mestu le eno sokolsko društvo, čemur je oponiral hrvaški sokol Milan Dečak (član matičnega Hrvaškega Sokola iz Zagreba) in predlagal, da bi lahko bilo v enem mestu, zlasti večjem mestu, več društev, ki bi ob imenu Sokol dodali številko glede na starost društva (npr. Sokol I., II., III. itd.-podobno predvojni praksi v Ljubljani). Organizacijski odbor (v njegovem imenu Stevan Simeonović Ćokić, Sremski Karlovci) je nasprotoval, da je to le "stražnji izlaz, da se u takvoj fo rm i ponovno dele društva prema plemenima i nacionalnosti". Za sedež nove organizacije v prvih petih letih je organizacijski odbor predlagal Ljubljano, medtem ko je Hrvaško Sokolstvo predlagalo, da naj bo sedež "naizmjence u Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, ili u kojem drugom središtu, ..., a prvo sjedište kao za sada najpodesnije neka bude Zagreb". Hrvaško Sokolstvo je tudi predlagalo, da se lahko v sokolska društva sprejmejo kot člani "samo oni Zidovi cioniste, koji se priznavaju Hrvatima ili Slavenima, dok se Zidovi cioniste, koji se priznavaju članovima židovske narodnosti, ne smiju primati", kar pa je bilo modulirano, da "primarije Zidova u sokolske redove da se udesi prem a njihovom nacionalnom radu". Poznejši načrt društvenih pravilnikov je glede članstva določal, da je lahko član društva vsak Slovan, ki napolni 18 let, dekleta pa s šestnajstim letom.25 Načrtovano ime nove organizacije, Sokolski savez SHS, je sprožilo načelno pripombo staroste Hrvaškega Sokolstva Lazarja Cara, ki je tudi v imenu hrvaškega sokolstva predlagal, da bi že z imenom simbolizirali "novo dobo sokolstva" in predlagal ime Jugoslovanski sokolski savez. Pri tem se je skliceval na slovansko vzajemnost in del te vzajemnosti je ravno spajanje srbsko-hrvaškega-slovenskega imena, kajti sokolstvo je eno in ne bi bilo treba obdržati plemenske lastnosti in tradicije. Če je med sokoli iskreno prepričanje, da so "jedan narod, onda treba uzeti jedno pismo i jedan jezik, jedno ime, to treba da nam je sokolski cilj". In če je že treba zaradi aktualnih razlogov ohraniti tri imena, bo treba v prihodnosti to preseči in oblikovati skupno ime.26 Referent Sime- onović Čokić je priznal, da je prigovor Lazarja Cara tehten in soglašal, da je treba nadaljevati delo v smeri unifikacije imena, vendar ne prehitro, pač pa "pažljivo-taktički da se ne postigne protivno. Ima delova našega naroda, koji nije na čisto s tim, te njega treba obavestiti. Pitanje jednoga imena treba radoin da se razvije, da sazre i da dodje do jedinstvenoga imena,"27 Prvi korak k skupnemu imenu pa je bil opuščanje narodnih imen in oseb v imenih društev in žup. Glede organizacije žup so na saboru sprejeli predlog organizacijske mreže 33 žup. Referent organizacijskega odbora Spuže- vić iz Mostarja, je navajal, da je bilo za "razgraničenje župa ... važno, kako da se otmemo plemenskim granicama tako da se odazovemo vojnim razlozima, ekonomskim i 25 SG, 1919, str. 304-305, Dokumenti Sokolski; Sokol, 1919, 8-9, str. 214-222, Sokolski sabor v Novem Sadu. 26 SG, 1919, str. 307-309, Dokumenti Sokolski. 27 Isto tam, str. 308-309. saobračajnim prilikam a." Predlog je bil poslan starim župam v obravnavo in po njihovih pripombah bi se šele določile meje. Na Slovenskem je bilo predvidenih 7 žup, predlog je vključeval tudi Idrijsko župo, ki je po rapalski pogodbi odpadla, tako da je bilo na Slovenskem oblikovanih 6 žup. Odpisani pa sta že bili bivši Tržaška in Goriška župa, medtem ko je načrt poleg Idrije vključeval še Istro in Kvamer ter Zadarsko območje. Glede na okupacijo teh predelov je Grga Andjelinović (Split) predlagal, da sabor protestira proti italijanskemu nasilju, Slavko Fornazarič, sokolski emigrant iz Gorice, pa je predlagal resolucijo, ki naj se ne bi poslala na mirovno konferenco, pač pa slovanskim bratom, zvezi francoskih gimnastov in češkim sokolom. Resolucija sokolov iz zasedenega ozemlja je poudarila, da "najvišji cilj Sokolstva, svoboda, neodvisnost in sreča celokupnega naroda, do danes še ni izpolnjen, in ne bode tako dolgo, dokler ječi še en sam sin ali hči njegove domovine in najmanj i košček p o d tujim robstvom". Zato v tem svečanem trenutku sokolskega združevanja prisegajo, da bodo za svoje vzvišene cilje posvetili vse svoje moči, se borili in delali, "dokler ne bo ves narod svoboden, srečen in združen, dokler ne bo pregnan zadnji neprijatelj iz Blagoslovljene rodne zemlje od Soče do Vardara... ''Resolucija je bila sprejeta enoglasno, predsedstvo sabora pa jo je poslalo češkemu Sokolu, sokolstvu v ZDA in zvezi francoskih gimnastov. Sabor je prav tako poslal pozdrav borcem "Sokolske dobrovoljske legije" v Medjimurju. Ob koncu je bila predlagano in izvoljeno prvo vodstvo. Vodstvo je bilo poverjeno spo­ štovanemu sokolskemu borcu in podporniku jugoslovanstvu Ivanu Oražnu (podstarosti Lazar Car in Miloš Popovič), za načelnika je bil izvoljen predvojni zmagovalec tekme za Slovanskega prvaka leta 1912 Stane Vidmar, za tajnika Riko Fuks, za blagajnika Bogumil Kajzelj, med odborniki pa je bil tudi Engelbert Gangl.28 Jugoslovansko preimenovanje Sokolstvo so v naslednjem obdobju zaznamovali delo za reorganizacijo in aktualni politični dogodki v državi, ki so ga vsrkali v politične centralistično-avtonomistične agitacije in borbe, kajti istovetenje sokolske nacionalne ideje in jugoslovanstva ter jugoslovanske države jih je potiskalo na stran unitarističnega tabora, najsi so na to pristajali ali ne. Na drugi strani je Sokolstvo kot moralni zmagovalec prve svetovne vojne želelo utrditi družbeno vlogo, zlasti na vzgojnem področju. Že na saboru so med drugimi sprejeli načelno stališče Sokol in šole, v katerem je bilo poudarjeno, da bi morala biti Sokol in šola recipročno povezana. Sokolstvo namreč že preko 50 let vrši narodno nalogo in zato bi v novi državi moralo s svojim duhom prodreti v vse narodne, meščanske, srednje in ostale šole ter prevzeti šolsko telesno vzgojo. Sokolski učitelji naj bi bili tudi učitelji telesne vzgoje in obratno, Sokolstvo pa bi moralo imeti "savjetujuči glas kod uredjenja svakog pitanja tjelesnog odgoja i to kod najniže inštancije kod se- oskih opčina, p a do najviše inštancije kod ministarstva prosvjete i narodne obrane i kod svih ministarstva, gdje dolazi u pretres organizacija tjelesnog odgoja našeg naroda",29 je poudarjala načelna deklaracija, ki naj bi z naredbo demokratske vlade januarja 1920 o šolski telovadbi po sokolskem sistemu zaživela in na zahodu države iz šole izrinjala telovadne nazorske nasprotnike, katoliške Orle. S prestopom šolskih vrat in uvedbo sokolske telovadbe in narodne vzgoje so trčili v katoliškem delu države ob tradicio­ nalnega vzgojitelja Katoliško Cerkev in bili toliko bolj vpeti v kulturni boj, ki se je razplamteval. 28 Isto tam, str. 304-314. 29 Isto tam, str. 294— 295. Do konca leta 1919 bi se morala preoblikovati vsa stara društva. Proces je ponekod tekel prepočasi, zlasti na narodnostno mešanih ozemljih, ponekod obremenjen s petjem slave junaški srbski vojski in srbskim sokolskim prostovoljcem ter bojaznijo prevlade, ki seje artikulirala ob centralistično-avtonomističnih politično-kultumih sporih in bojih. Lazar Popovič (član Srbskega Sokola v Zagrebu), je v Sokolskem glasniku opozarjal, da je s saborom združitev legalizirana, a to je le zunanjost, ki ji mora slediti notranja združitev, utemeljena na novi sokolski nacionalni ideji, to je jugoslovanskem nacio­ nalizmu. Le-ta se še gradi in ločuje "sokolstvo prošlosti od sokolstva budučnosti". Ločuje pa tudi sokole in jih postavlja pred odločitev za staro in dogmatsko ali novo in svobodno, "ali iz mešavine i zbrke moramo van, iz mraka i tame moramo u svetlost! Na­ še pokolenje nosi sobom tugu pogleda u ono, što se više nikad neče vratiti, i radost sna­ ge, što če da stvara kao Bog!"30 Najodmevnejše in simbolično je bilo združevanje ozi­ roma "fuzija" v Zagrebu med Hrvaškim in Srbskim Sokolom, dvema matičnima narodnima društvema. V začetku novembra 1919 je potekala izredna skupščina Sokola II. (preimenovani Srbski Sokol), ki je sprejela zaključek, da se društvo likvidira in združi s Sokolom I. (preimenovani Hrvaški Sokol)31 v novo sokolsko društvo Sokol Zagreb. Prav tako bi isto moralo storiti matično hrvaško društvo, vendar pa je del članstva nasprotoval in predlagal, naj srbski Sokol II. kot mlajše društvo pristopi k hrvaškemu Sokolu I., a s predlogom niso uspeli. Nedvomno so fuzijo obremenjevali pomisleki glede lastništva, saj so imela nekatera društva zgrajene sokolnice s telo­ vadnico in telovadnim orodjem in bi se njihova lastnina prenesla na novo društvo z novim vodstvom, kot npr. v Zagrebu, kjer je imel hrvaški Sokol ličen sokolski dom na Wilsonovem trgu in bi le-ta prešel pod okvir novega društva. Sredi decembra 1919 je tudi v Sokolu I. potekala skupščina, kjer pa niso enoglasno sprejeli sklepa o likvidaciji in združitvi. Nezadovoljstvo dela hrvaških sokolov se je odrazilo v pripravah na skup­ ščino novega sokolskega društva pri vprašanju volilne liste in "staroste" (predsednika), medtem ko so se za upravni odbor sporazumeli. Za starosto so bili kandidirani trije predstavniki, Lav Mazzura (Sokol I.) in Laza Popovič (Sokol II.) ter nevtralni Milan Marjanovič. Pripravljene so bile trojne glasovnice in članstvo se je odločalo ali za Popoviča in Mazzuro kot podstarosto, ali za Mazzuro, ali Marjanoviča z obema pro­ tikandidatoma kot podstarosti. Ostali že dogovorjeni odbori so bili enaki pri vseh treh kandidatih. V kratkem času do konstitutivne skupščine konec decembra 1919 so se razvneli duhovi in strahovi. Oblikovan je bil vzporedni "izborni odbor Sokola I. " z novo listo, ki je v zasebnem razglasu članstvu priporočal, "da za nju glasuju, je r da je hrvatski karakter Zagreba i Sokola u opasnosti ...". V pomiritev strasti se je konsti­ tutivna skupščina začela z "deklaracijo o ujedinjenju sokolskih društava u Zagrebu” , kjer so poudarili zgodovinska sokolska dejstva, da je "veliki najvažniji perijod ujedinjenog jugoslavenskog sokolstva vezan na Zagreb! U Zagrebu su se jo š prije rata vodili ozbiljni dogovori za osnutak jugoslavenskog Sokolskog saveza. U Zagrebu je ista stvar žestokim temeperamentom nastavljena početkom god. 1919. U Zagrebu evo osni- vamo danas največe, najbolje i najlepše jugoslavensko sokolsko društvo!" Zato je bilo logično, da sta imela združitev in bratsko sodelovanje v Zagrebu velik moralni pomen in bila obenem "završetak poslednjeg pohoda ideje oslobodjenja i ujedinjenja". Volilni odbor je predlagal za starosto Marjanoviča, na kar ni pristal Mazzura in izvedene so bile volitve izmed treh kandidatov, čeprav naj bi Marjanovič, kot je pozneje pojasnjeval, že pred tem odstopil od kandidature. V drugi krog sta se uvrstila Mazzura (468 glasov) in Popovič (453 glasov). Drugi krog volitev, ki so prešle sokolske okvire in odmevale v 30 Lazar Popovič: Problemi ujedinjenoga jugoslavenskoga sokolstva, SG, 1919, str. 454-457. 31 Obe društvi sta namreč že v prvi polovici leta 1919, po sestanku zastopnikov narodnih sokolskih organi­ zacij v Zagrebu, svoji imeni spremenili v Sokol in glede na starost društva dodali številko. javnosti, je odpadel, ker je Laza Popovič odstopil od kandidature, ker njegov "ideal" ni bila sokolska funkcija, tega mu tudi ostale dolžnosti ne dovoljujejo, pač pa je njegov ideal "naše sokolsko ujedinjenje u sokolstvu", čemur se je in se bo posvetil. Tako je postal starosta hrvaški sokol Lav Mazzura, podstarosta srbski sokol Srdjan Budi- savljevič in drugi podstarosta hrvaški sokol Milan Dečak. Starešinstvo Zveze je v začetku januarja 1920 ugotavljalo, da "ujedinjenje" društev in likvidacija starih društev še kar poteka, resda "povoljno brez vsakojakih nasprotstev", februarja pa, da "še precej dobro napreduje" in navajali primer zavračanja fuzije v Novi Gradiški in Banja Luki,32 pa v Osijeku, Petrinji in Otočcu.33 Ker so ponekod, kot je ugotavljalo starešinstvo na seji marca 1920, osebni spori prevagali "fuzijo", po sabor­ skih načrtih pa bi se morale v prvi polovici leta 1920 oblikovati že skupne župe, je marca 1920 starešinstvo Zveze v posebnem pozivu poudarilo prepletenost jugoslovan­ ske narodne in jugoslovanske sokolske ideje ter pozivalo članstvo v borbo za idejo enotnosti jugoslovanskega sokolstva in njeno realizacijo,34 ponekod pa tudi direktno posredovalo. Fuzije in reorganiziranje ter aktualno stanje v državi, okupacija in borbe za meje, mobilizacija in demobilizacija ter vprašanje financ so vplivali na odločitev, da se jugoslovansko sokolstvo polnoštevilno ne udeleži zleta češko-slovaškega sokolstva poleti 1920, pač pa le zastopstvo starešinstva in tehničnega odbora.35 Seveda je to spro­ žilo nezadovoljstvo, ponekod so hoteli v Prago celo na svojo roko, vendar odločitev je ostala nespremenjena, zato pa je starešinstvo pozvalo članstvo, naj se pripravi na zlet v okviru skupščine v Mariboru. Le-ta je potekala konce avgusta 1920 ob prisotnosti visokih gostov, "ali to nije odlučno, naši ministri pokazuju se i govore u raznim zgo­ dama, i naši ministri jednakom ljubavlju g rie i sokole i internacionalne katolike"-, med gosti je bil tudi predsednik začasnega parlamenta dr. Ribar, "čast mu i slava kao sokolu"?6 Tajniško poročilo je poudarilo, daje "fuzija plemenskih d ruštev... povzročala mnogo oštrih in težkih konfliktov m ed Sokolstvom", ki je reorganizacijo podaljšalo v leto 1920, na drugi strani pa je vplivala na fuzije "doba političnih konfliktov", kar je sprožalo strah, "da se strastna politična agitacija zanese celo v sokolska društva".37 Po fuzijah so sledile reorganizacije žup in končno likvidacije narodnih zvez. Med župami je bila največja in najbolj jugoslovanska ter vzorčni primer zagrebška župa, ki je združevala Hrvate, Srbe in Slovence oziroma društva hrvaških in srbskih sokolov ter slovenska sokolska društva iz Posavja, ki so se raje kot celjski pridružila zagrebški župi. Vzroki so bili v slabih povezavah s Celjem, zaradi česar bi trpelo strokovno delo. Ideja pridru­ žitve, "idealna že s pogledom moralne vrednosti same" kaj šele tehnične koristi, je med slovenskimi društvi naletela na pomisleke, "strahove majorizacije" in pokazala drugo plat zedinjevanja, ko je bilo "ujedinjenje na programu in v besedah, v srcih pa strah pred lastnim bratom", vendar pa je vzor Brežiškega Sokola in pristop zagrebški župi presegel nasprotovanje.38 Na skupščini so se spomnili članov pod italijansko "zasedbo", in ugotavljali, da nimajo ožjih stikov in ne vedo, kaj točno se dogaja, ter upajo, "da se razmere ... ublaže, tako da bodo omogočeni ožji stiki in medsebojna p o d p o r a " Kot pa dobro vemo, so se razmere za tamkajšnje Sokole še poslabšale, v letu 1920 in 1921 so italijanski nacionalisti in fašisti celo napadli ali zažgali sokolske in narodne domove na Tržaškem. 32 SG, 1920, str. 52, III. Seja starešinstva Sok. Sav. SHS; str. 91, Redakcija SG. 33 SG, 1920, str. 194, Izveštaj. 34 SG, 1920, str. 145-146, Jugoslavenskom sokolstvu! 35 SG, 1920, str. 165-168, IV. seja starešinstva Sok. Sav SHS. 36 SG, 1920, str. 369, Maribor. 37 SG, 1920, str. 385, Zapisnik. 38 SG, 1920, str. 453-454, Prva jugoslovanska župa. 39 SG, 1920, str. 387, Zapisnik. ' Mariborska skupščina je potrdila novo ime Jugoslovanski Sokolski Savez in z novim imenom potrdila sokolsko nacionalno integriteto in fuzijo ter panslovansko usmeritev in politiko z odobritvijo ustanovitve Češkoslovaško-jugoslovanske sokolske zveze, ki naj bi bila predhodnica Slovanske sokolske zveze. Glede na aktualni kulturni in politični boj v katoliškem delu države je bila sprejeta resolucija Sokolstvo, verstvo in nasprotne telovadne organizacije. T aje poudarjala sokolsko delo "za povzdigo telesnih in nravnih sil jugoslavenskoga naroda" in "svobodo nravnega prepričanja" ter zavračala "umetno in strankarsko stvorjeno trditev, da se v ... vrstah (sokolskih - op. p.) podpihuje so­ vraštvo proti verskemu prepričanju, to p a tembolj, ker ima Sokolstvo pripadnike vseh ver naše države". Resolucija je obtožila delovanje "verskostrankarskega" Orla, ki s protisokolsko agitacijo "kvari in razkraja ne samo enotnost jugoslovanskega naroda, tem več ruši tudi notranjo čistost nacijonalne in moralne vsebine jugoslovanstva" ter poudarila sokolsko stališče "svobode v vprašanju verskega prepričanja slehernega svojega pripadnika" in obsodila "počenjanje klerikalne stranke in v njenih službah Sokolstvu sovražnih organizacij". Odgovor Sokolstva bo še povečan obseg dela in pomnožitev skrbi "za izobraževanje in poplemenitenje jugoslavenskoga naroda"A® V drugi resoluciji Sokolstvo in politika pa so poudarili smernice, ki izhajajo iz sokolskega programa in ki se jih mora Sokol politik držati. Predvsem je to borba za enotno narodno državo, izključevanje Sokolstva in klerikalizma, saj s klerikalizmom "vjera ulazi u politiku, da se stvori gospodstvo medjunarodne katoličke hierarhije nad državnim i duhovnim životom državljana ..." ter zahteva po moralnosti v politiki namesto surove borbe, laži in drugih nemoralnih sredstev, zato so zahtevali več sokolstva v politiki in politiko iz sokolstva.41 Statistika Zveze je na mariborski skupščini izkazala 264 društev v 19 reorganiziranih župah s 45 tisoč člani, medtem ko naj bi se del sokolstva v Srbiji šele organiziral, o njih pa še nimajo točnih podatkov. Starosta je ostal Ivan Oražen, tehnično delo je prevzel sokolska strokovna eminenca Viktor Murnik. Po organizacijski reorganizaciji je bilo na vrsti tehnično delo, ki gaje bilo treba poenotiti in Murnik je pri tem striktno stal na metodiki sokolskega telovadnega sestava. "Zagrebški spor" Čas po mariborski skupščini je bil tudi predvolilni čas za volitve v ustavodajno skupščino in zatem oblikovanje ustave in političnih koalicij, za Sokole pa preizkus jugoslovanske sokolske vzajemnosti in bratstva. Le-to se je lomilo v narodno-mešanih društvih, medtem ko so bile razmere v Sloveniji obremenjene s kulturnim bojem in plebiscitom, v času katerega je na koroškem "nastopilo 3000 Sokolov, katerih naloga je bila, čuvati imetje tamošnjih Slovencev p re d nemškimi bandami",42 razmere v Srbiji pa s povojnim obnavljanjem dežele in društvenega življenja, a tudi sporom v Beogradu, saj je bilo tekom leta izključeno sokolsko društvo Srpski sokol Dušan Silni, ker ni hotelo opustiti narodnega imena v imenu društva.43 Kot lahko beremo v skupščinskem poročilu, je politični boj, zlasti v zahodnem delu države, na Sokole "vplival v toliki meri ..., da j e bilo težko vzdržati ono bratsko medsebojno zaupanje, ki je prvi pogoj vsakega uspešnega društvenega dela", vnašala se je politika, ki je razbijala "delo in bratstvo". Spori so prihajali v sokolstvo največkrat "potom oseb, ki so Sokoli samo po imenu in niso nikdar uživali sokolske vzgoje v telovadnici"M Sokolski glasnik je v izogib politi­ co SG, 1920, str. 385-395, Zapisnik. 41 SG, 1920, str. 396-398, Sokolstvo i politika. 42 SG, 1921, str. 308, Zapisnik. 43 Ervin Dolenc, Kulturni boj, Ljubljana 1996, str. 271. 44 SG, 1921, str. 307-308, Zapisnik. zaciji in v ohranitev avtonomnosti oktobra 1920 predlagal rezerviranje nekega števila parlamentarnih sedežev za kulturna gibanja, kajti v dveletnem delovanju v svobodi so se lahko prepričali, "da 'narodni ljudi' nisu ujedno i Sokoli, da narodne stranke nisu po­ magale Sokolstvo kao je to zdrav razum več zahtevao, i najposle, da su sve naše vlade do sada, bez izuzetka, zauzimale jedno stanovište prema Sokolstvu, koje je nas Sokole moralo samo da vredja i da nas zastidjuje, a to je stanovište bilo ovo: da, to je lepo, dobro vi radite, ali zasada se strpite, sve če to biti, samo vi radite!...". In seveda se lahko upravičeno vprašujejo ali naj slepo podprejo "njihove" stranke, ali pa se postavijo "na stanovište svoje i orijentišemo se onako, kako mi sami mislimo da je za nas Sokole najbezbednije, najsigurnije i najbolje!" V nadaljevanju so poudarili stališča izhajajoča iz deklaracij o Sokolstvu in politiki na mariborski skupščini in zahtevali, da "jugosla- venska država mora da prim i jedan deo sokolskog rada na sebe, i da apsolutno sa Jugoslavenskim Sokolstvom bude u odnošaju najozbiljnijeg i najintimnijeg sporazuma!" Pri tem so imeli v mislih sodelovanje z ministrstvi za zdravje, šolstvo in obrambo.45 In v Uradnem listu oktobra 1920 je šolski minister Pribičevič v "razpisu" direktorjem srednjih in učiteljski šol predpisal telovadbo pozimi po sokolskem sistemu ter obenem opozoril na "razpis" z začetka leta 1920, k ije uzakonjala šolsko telovadbo po sokol­ skem sistemu in metodiki. Konec novembra 1920 so se Jugoslovanski Sokoli v Ljubljani sestali s češko­ slovaškimi in ustanovili Zvezo češkoslovaškega in jugoslovanskega sokolstva. Med cilji dvojne zveze je bilo zavzemanje za sokolsko reformo šolstva in vojske, obligatorni zakon o telesni vzgoji vseh državljanov ter organiziranje visoke šole za telesno vzgojo, najsi bo to pri Čehih ali v SHS. V svečani deklaraciji so med drugim poudarili težnjo po povojnem fizičnem preporodu obeh narodov in vzgoji mladih generacij, zahtevali, da država nameni tem vprašanjem pozornost oni pa ji nudijo pomoč, poudarili težnjo po kreiranju novega in popolnega tipa Slovana, ki bo stremel k vrhuncu človeške popolnosti, ter težnjo po slovanskem zbliževanju. Cilj obojih je služiti narodoma na temelju načel svobode, bratstva in enakosti ne glede na plemenske, stanovske ali verske razlike, ne glede na interese političnih strank ipd.46 Po slovanski združitvi je Jugo­ slovanski Sokol pričel z akcijo vključitve v Mednarodno gimnastično zvezo, naloga je bila poverjena V. Murniku. Novo članstvo naj bi nadaljevalo predvojno članstvo Slo­ venske in Hrvaške zveze in sokole vrnilo na mednarodna tekmovanja. So pa zavrnili včlanitev v Jugoslovanski olimpijski odbor, češ da je olimpijska organizacija inter­ nacionalna, medtem ko so oni nacionalna organizacija in če bi se že udeležili olim­ pijskih tekmovanj, naj bi se jih na direktno povabilo Mednarodnega olimpijskega ko­ miteja. Sokolsko trenje se je nadaljevalo v srčiki jugoslovanstva, zagrebški sokolski župi. Bila so odsev tlečih narodnih nasprotij v matičnem zagrebškem društvu po fuziji Hrvaškega in Srbskega Sokola, ki so ponovno izbruhnili novembra 1920 na društveni skupščini in ob volitvah novega vodstva. O zaostrenih razmerah priča tudi letak, ki je zakrožil po Zagrebu in pozival hrvaške sokolice in sokole. V letaku je bilo med drugim očitano "stanoviti kliki u upravnom odboru", daje njihov "hrvatski barjak" zamenjala s "srbskim harjakom", da je ta "klika" v društvu razvila "špijunstvo, denuncijanstvo i policajni sistem", uvajala protislovanske vaje in cirilico, hotela Sokola militarizirati ter s svojimi grehi ranila hrvaško čast in ponos. In "ta demokratska hidra jo š nije posve uništena "ta klika ..., bi htjela ponovno zagospodariti u našem bivšem 'hrvatskom domu' po svoj oj staroj korupcionističkoj i destruktivnoj metodi sa našim imetkom". Zato 45 SG, 1920, str. 418, Pred izbore. 46 SG, 1921, str. 4-7, Savez Češkoslovačkog i Južnoslovenskog Sokolstva. letak poziva pravoverne na izpolnitev sokolske dolžnosti in polnoštevilno volilno udeležbo ter izvolitev liste z Josipom Hanušem, Franjom Bučarjem, Milanom Dečakom idr.47 Spor so v začetku leta 1921 začasno premostili z ustanovitvijo drugega društva Sokol I., v katerega se je preselil jugoslovanski del zagrebških Sokolov, spor pa se je prenesel na raven župe z zahtevo hrvaških sokolov po delitvi zagrebške župe, česar pa starešinstvo v Ljubljani ni dovolilo.48 Konec aprila (po smrti staroste Oražna) je Zveza predlagala organiziranje izredne skupščine in volitve novega vodstva po "ad hoc" spre­ menjenih pravilih, čemur je nasprotovalo staro župno vodstvo. Tako so hrvaški sokoli na Wilsonovem trgu bojkotirali delo župe in zagrebškega župnega zleta, za osiješko skupščino pa pripravili posebno deklaracijo 49 V času zaostrovanja zagrebškega spora in že začetih pripravah na osiješko skupščino ter manifestativni vsesokolski zlet jugoslovanskega sokolstva v letu 1922 v Ljubljani, je sokolske vrste 11. marca 1921 pretresel šok, d a je na svojem domu umrl starosta Ivan Oražen. Sledeč odmevom v pisanjih sokolskih odbornikov o Oražnu, zasledimo, ne gle­ de na rek o pokojnem vse dobro, veliko spoštovanje. Gangl je npr. poudaril njegovo humanost in socialnost, kar ne preseneča, saj je bil zdravnik in tudi odraščal je v težkih razmerah. Politično je bil liberalno-demokratično usmerjen, a je iz politike že pred prvo vojno izstopil in se predal sokolskemu delu ter bil sokolski Jugoslovan od glave do pete. Vodenje sokolstva je prevzel v najtežjih trenutkih združevanja in priznavali so mu organizacijsko sposobnost in odločnost ter previdnost pri vodenju in usmerjanju sokol­ skih raznorodnih množic v jugoslovanstvo. Pomenljiv primer je navajal prečanski Srb Laza Popovič, ki je nekega dne jezen rekel Oražnu: "slušaj Janez, nama smeta taj vaš slovenački razgovor, brate m i to prosto ne razumemo, mi to nečemo, pa dobro, ako to može nigde da bude, učinimo bar u Jugoslov. Sokolstvu odlučan potez, i neka Sokolstvo govori jedan jezik i piše jed n u reč, zajedničku, što je govore i pišu deset milijona ljudi u ovoj državi... Pošteno i junački m i j e odgovorio Oražen: slušaj sada ti mene što ču da ti kažem, nemoj da izazivaš, stvar če iči svojim putem i polako če biti što ti hočeš, ali ako sad odjedanput gruneš sa takvim zahtevom probudičeš zlo, nemoj, ostavi to jo š za neko vreme, a dabogme da ja to mislim što i ti ,.."50 Vodenje Zveze je prevzel podstarosta Vladimir Ravnihar in pod njegovim vodstvom je konec aprila 1921 potekala seja starešinstva. Na njej so sklenili poslati dopis usta­ vodajni skupščini, naj se država preimenuje v Jugoslavijo, obravnavali zagrebški spor, v prejetih poročilih žup in društev pa ugotavljali, da notranje sokolsko delo "ni ustaljeno, ni enotno in vsled tega tudi ne kaže enakega uspeha, ki bi ga moralo p o d drugimi p o ­ goji." Vzroki naj bi ležali v posledicah vojne, koje umrlo mnogo preverjenih sokolskih delavcev, mnogi preživeli pa so zapadli v povojno brezdelje. Vrste so marsikje popolnih sokolski karieristi, ki so od instituta članstva pričakovali materialnih koristi. S tem je izgubljalo predvsem vzgojno delo, sokolstvo pa se za mnoge zvedlo na veščinarsko športno organizacijo. Bistvo sokolskega dela pa bi moralo biti "preporod ... ljudstva", ki je "eden glavnih temeljev mlade države ...", vzgoja "jugoslovanskega človeka, držav­ ljana, Sokola". Uspeh delaje odvisen tudi od kadrovanja in odgovornosti izbranih od­ bornikov in Sokolstvo se mora zavedati, "da mesta društvenih in župnih funkcionarjev niso častna, tem več mesta dela, kdor pa noče delati, naj se ga ne postavi na tako odgo­ vorno mesto".51 47 SG, 1920, str. 519, Letak. 48 SG, 1921, str. 424, Sokolska župa Zagrebačka. 49 SG, 1921, str. 426, Sokolska župa Zagrebačka. 50 SG, 1921, str. 149, Oražen i Sokolstvo. 51 SG, 1921, 225-228, Iz zapisnikov sej starešinstva. Osiješka Vidovdanska resolucija Pred skupščino so mnoge župe priredile zlete in se pripravljale za "pokrajinski zlet" v Osijeku, kije potekal vzporedno s skupščino. Zlet je priredila tudi zagrebška župa in z zletom je, kot je v uvodu poročila poudaril Dragutin Sulce, slavilo "jugoslavenstvo ... u bijelom našem Zagrebu slavlje". Skupaj s sokoli so korakali in vadili vojaštvo in sred­ nješolska mladina, kar je povzročilo kritike o militarizaciji Sokola, Šulce pa je od­ govarjal, da nasprotno, "neće vojska militarizirati Sokolstvo, nego če ono vojsku soko- lizirat". Na zletu zaradi spora ni sodeloval Sokol z Wilsonovega trga, "spor" pa je vplival tudi na pomisleke pri nekaterih drugih društvih, saj naj bi bilo obotavljanje o udeležbi v Jastrebarskem in Kutini.52 Zagrebški spor in abstinenca Sokola (Wilsonov trg) se je prenesla na osiješko skupščino na Vidov dan. Sokol (Wilsonov trg) se ni udeležil obveznega "pokrajinskega zleta" in javne telovadbe, na skupščino pa je poslal le skromno delegacijo s spomenico, ki je v 4. točki zahtevala, da se aktualna sokolska organizacija "napusti a da se mjesto nje osnuju zasebna hrvatska, srpska i slovenska sokolstva"53 Zahteve so bile zavrnjene in skupščina je v posebni t.i. "vidovdanski resoluciji", upoštevajoč sklepe novosadskega sabora in mariborske skupščine, izjavljala in poudarjala novosadsko združitev 1919 ter mariborsko jugoslovansko preimenovanje 1920. Na osnovi sokolskih načel o vprašanju narodnosti in naroda, so potom evolucije postali Jugoslovani in se glede bodočnosti postavili na stališče jugoslovanskega rea­ lizma. Po njihovem mišljenju je "realno Jugoslovanstvo ... integralno ujedinjenje i pot­ puno mehaničko izmješanje svih postoječih etničkih i moralnih elemenata naših u prav- cu gradjenja jedne homogene jugoslovanske mase", kar bo po "načelih odabiranja" ustvarilo "jugoslovenski tip kulture kao sredstvo za razvoj slavenske kulture na putu u čovečanstvo". Upoštevajoč aktualne težave razvoja in razširitve jugoslovanstva, gredo brezkompromisno naprej na stališču: kdor Sokol ta Jugoslovan, zato, poudarijo v zaključku, "van Sokolstva, svrstanog u Jugoslavenskom savezu, nema i ne može u našem narodu da bude nikakvog drugog Sokolstva."54 Vidovdansko resolucijo "enotnosti" sta podprla tudi delegata zagrebškega Sokola, vsaj tako poudari Sokolski Glasnik, medtem koje bilo za druge točke spomenice zagrebškega Sokola sklenjeno, da jih rešuje zvezino razsodišče. Skupščina, ki je izvolila za novega starosto V. Ravniharja, za načelnika pa V. Murnika, je v končni resoluciji, glede na zaostrene politično-kultume razmere v državi in očitke o "brezverskem Sokolu" poudarila, da Jugoslovansko Sokolstvo spoštuje vsako versko prepričanje in vera ni ovira za včlanitev v Sokola ter da je lahko član Ju­ goslovanskega Sokola "somišljenik vsake politične stranke, ki temelji na ideji narod­ nega in državnega edinstva", o političnih vprašanjih pa se v sokolstvu ne razpravlja. Glede "telesne vzgoje" je naprošala Ministrstvo prosvete za organiziranje sokolskih tečajev za učitelje telovadbe in nastavitev sokolsko usposobljenih telovadnih učiteljev na vseh učiteljiščih v državi, pri oblastvih pa posebnih nadzornikov za telesno vzgojo. Prav tako so predlagali ustanovitev katedre za telesno vzgojo vsaj pri eni od filozofskih fakultet in s sodelovanjem medicinske fakultete - predavatelji naj bi bili priznani sokolski strokovnjaki - , Ministrstvo za zdravje pa naj štipendira študij mladih zdrav­ nikov veščih telesnih vaj, ki bi se specializirali kot fiziologi in razvijali fiziologijo, kar naj bi prispevalo k razvoju telesne vzgoje v narodu.55 52 SG, 1921,281-286,1 . slet Sokolske župe Zagrebačke. 53 SG, 1921, str. 426, Sok. župa Zagrebačka. 54 SG, 1921, str. 296-297, Vidovdanska resolucija. 55 SG, 1921, 298-317, Zapisnik. Epilog Novi Sad, Maribor in Osijek so bili temelji sokolskega jugoslovaniziranja, a z do­ datkom, daje bil Osijek z vidovdansko resolucijo o enotnosti posledično točka razhoda z delom hrvaškega sokolstva. Po osiješki skupščini je sokolsko razsodišče obravnavalo "zagrebški spor" ter krivdo porazdelilo med obe stranki, tako na posameznike zagrebške župe in društva Sokol I. kot na Sokol (Wilsonov trg), ki je bilo razglašeno krivim sokolske nediscipline in separatizma. Na izredni skupščini zagrebške župe v začetku novembra 1921 ni bilo predstavnikov zagrebškega Sokola, Sokola iz Jastrebarskega in Petrinje. Še dan pred izredno skupščino so predstavniki Sokola Wilsonov trg pred­ stavniku zagrebške župe jasno in glasno sporočili, da "sokolsko društvo na Wilsonovom trgu neče da se upušta ni u kakve pregovore glede riješenja zagrebačkih sokolskih sporova, več da odlučno stoji na stanovištu 4. točke svoje deklaracije ..., a kojom se traži osnutak zasebnih plemenskih saveza, srpskog, hrvatskog i slovenskog. "56 In so se razšli ter pričakali šestojanuarsko diktaturo in zakon o Sokolu Kraljevine Jugoslavije organizirani v Jugoslovanski Sokolski zvezi s sedežem v Ljubljani, članici Jugoslovanskega olimpijskega odbora, Mednarodne gimnastične zveze in Slovanske sokolske zveze, Hrvaški sokolski zvezi s sedežem v Zagrebu in beograjskem Sokolskem društvu Dušan Silni. 5® SG, 1921, str. 428, Sokolska župa Zagrebačka.