Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

108915

Inv. številka

v


Ponovilo

otrebnih naukov

za

nedeljske sole na kmetih.

Tretji del:

Vodba modrega kmetovanja. — Vinoreja.

Zvezano v platnenem herbtu velja 28 nkr.

IVa Dunaj i 1865.

V c. k. založili šolskih bukev.

4 * < 1(3

01 K

JL J

V očitnih šolah se smejo, ako c. kr. deržavno
ministerstvo posebej ne dovoli, samo predpisane, v kaki
c. kr. šolsko-knjižni založbi na svetlo dane bukve rabiti.
Tudi ne smejo dražje biti, kakor je na pervem listu
postavljeno.

o

O

Vodba

modrega kmetovanja

po Koroškem, Kranjskem in Štajer¬
skem. *)

§. 1. Bog je zasadil od začetka raj veselja,
in ga je dal človeku obdelovati. Veselo in lahko je
bilo delo naših pervih starišev; ko sta pa Adam in
Eva grešila, je pravični Bog zemljo preklel, da
nam ternje in osat rodi, in s potom svojega' obraza
svoj kruh jemo. Le marljivo in pa modro delo nam
zemljo zopet požlahtni in v raj premeni. Delo  je
velik božji dar;  težka dela pa kazen greha.

■§. 2. Kmetovanje je tako staro, kakor člo¬
veški.rod. Adam je bil pervi kmet, in Eva perva
kmetinja, ktera sta zemljo obdelovala in po stor¬
jenem grehu v trudu živela vse svoje žive dni, kakor
vsi Adamovi otroci. Delo  je torej vseh ljudi
sveta dolžnost.  Kdor noče delati, naj tudi ne jej.

§.3. Težavno je bilo od začetka poljsko delo,
pa močni korenjaki so bili pervi ljudje. Da bi ne
oslabeli, jim je usmiljni Bog dal modrosti živino
rediti, naj ljudem delati pomaga, pa tudi poljsko
orodje tako pripravno narediti, da se ljudem delo
veliko polajša, in pospeši, ako ga znajo modro ra¬
biti, in v svoj basen kmetovati. Modrega kme¬
tovanja učiti  se  je torej mladini potreba in

“) Spisal g. Pcfer Musi, nadučitelj v Šoštanju.

1  * ,

4

v'

dolžnost. Cesar se mladeneč nauči, to bo še
starec znal; kar pa v mladosti lehko zamudiš, v
starosti težko popraviš.

§. 4. Bila je svoje dni tudi naša zemlja
zarasena pušava; naši prededeji so jo obdelali,
močverje v zelene senožeti, goščave v rodovito
polje, germovje v vesele gorice premenili.

Postavili so krasno stanje (prebivališče) za
ljudi in živino, nadelali ravne ceste, in nam zapu¬
stili lepe kraje, naj jih za njimi obdelujemo, in na¬
predujemo v tem, kar še oni v kmetovanju niso
dognali. Potreba nam je torej staro dobro znati, pa
tudi novega ne zaničevati; vse poskusiti, in kar je
dobrega, se deržati. To je kmeta prava modrost
— se nje učiti, dolžnost.

§. 5, Keršanska modrost nas pa tudi uči, da
ne on, ki sadi, ne on, ki poliva, je kaj, marveč
Bog kteri rast daja.

Zastonj se kmetič poti, ako Bog njegovega
dela ne blagoslovi. Ce se hočemo pa božjega blago-
dara veselili, imamo Boga zanj prositi. Moli in
delaj!  to je kmeta vsa dolžnost. Brez dida ne bo
zemlja rodila, brez molitve se ne bo blagomilost
božja na delo rosila; modro delo pridnih rok bla¬
goslovi dober Bog. — Kadar nam pa neskončno
dobri Bog časno srečo prikrati, da si pomnožimo
večno izveličanje, po dajmo se v sveto voljo božjo,
kakor pobožen Job, rekoč: „Bogjedal,  Bog je
vzel; kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgo¬
dilo ; hvaljeno bodi njegovo ime.“ Bog nam bo
zopet da|, pa še kaj boljega ; Oče nebeški ve, cesar
potrebujemo.

§. 6. Bog veli: Človek komaraj, in ti bodem
pomagal.

Tega se hočemo pridno učiti, spoznavati
zemljo in obdelovati, rediti ljubo živino, in sado-
nosno drevje žlahtniti, vesele gorice saditi, pa tudi
dari božje modro vživati, da bomo zdravi in veseli
srečno živeli.

!• Od kmetijskega pohištva ali poslopja.

§. 1. Kakor hrane, nam je treba tudi strehe,
to je pohištva. Pervi ljudje so v votlinah in berlo-
gih stanovali, sčasoma svoja gnjezda medvedu in
drugi divjačini prepustili, sebi pa, šotore in bajte
stavili, in so v takovih prebivavnicah veliko bolj
veselo in zadovoljno živeli.

§. 2 .  Kakor v starodavnih časih, tako si
ljudje še tudi dandanašnji razne pohištva postavljajo,
vsak po svoji potrebšini, svojem stanu in premo¬
ženju. Vsak posestnik sicer ne more lepe, prostor¬
ne hiše ali hrama imeti, kakor bi si zmislil, tirjati
pa se mora, da je pri hiši vse snažno, lepo vredeno,
zdravo in veselo.

§. 3. Gospodar mora pripravila in popravila
pri pohištvu poskerbeti, gospodinja pa na lep red
in snažnost  pri vsaki reči gledati, pri pohi¬
štvu, v kuhinji, pri perilu in delu. Kjer ni snage, je
za gospodinjo gerdo, in naj gerse, ako je sama za¬
mazana, lasata ali razcapana. Razleka in gnusoba
po dvorišču, nesnažna živina, poterto orodje, in če
streha rebra kaže, je gospodarju v nečast.

6

§. 4. Mnogoverstne potrebšine primorajo
kmetovavca svojo oblast ali poslopje prenarediti ali
na novo postaviti. Takega djanja, ki dostikrat glo¬
boko v mošnjo sega, seje potreba prav umno lotiti.
Kdor mislis kaj zidati in staviti, dobro svoje potreb¬
šine prevdari, pa tudi s kovim zastopnim sosedom,
zidarskim in tesarskim mojstrom se za vse to po-
svetovaj, da ne boš po nepridnem denarjev tratil.

§. 5. Naj boljše je, če kdo misli kaj staviti,
da v soseski enako poslopje poiše, po takem umet¬
niku načert izdelati da, ga okrajni (kantonski) urad-
nii poterdit položi, kakor postava ukaže, da se k
stavi novega poslopja dovoli, in po takem načertu
poslopje izdela.

§. 6. Pohištvo nekoliko vekše od pričujočih
potrebšin osnovati je prav, pa dvorane brez gotovih
prihodnjih potrebšin oholno staviti, in celo posojen
denar v nje zazidati, bi bilo bedasto.

§. 7. Ce staviš novo hišo ali hram,
pazi, kolikor okolšine dopuste, sledeča vodila:

1. Ce te sila ne priganja, preskerbi priložno
eno leto naprej potrebno pripravo. Kadar utegneš,
vozi kamnje, pesek, apno, les i. t. d.; tako si lehko
pripraviš boljšo robo in.po boljši ceni.

2. Za svoje stanišče si izvolji kraj na nekoli¬
ko povišani zemlji, naj lepšo lego med izhodom in
jugom, kamor voda ne sili, pa tudi pomanjkanja
dobre vode ne bo.

3. Boljše je, kjer le okolšine pripuste, vse
hrame sozidati in z opeko (ceglom) kriti, kakor le's
in slamo rabiti.

7

4. Kmetijsko pohištvo se mora tako izdelati,
da ima družina ugodno stanovališče. Torej mora
imeti naj manj tri ali saj dve izbi, hram za kisel-
nino in malovje, jedilnico, obokano kuhnjo, pol
sežna nad streho sozidan dimnik, prostorno lopo
(vežo), žitnico, mlečnico, in če se da, tudi stra¬
nišče (sekret ali jevšel) pod hišno streho spraviti.
Za hišo naj se napravi vert ali ograd za kuhinsko
zelenjavo, in tudi prostoren Sadovnik.

5. Kakor se za stamsče ljudi poskerbi, naj se
tudi na ugodne hleve gleda, zakaj brez živine je
kmetijstvo piskov Oreh. Torej napravi 20—30
sežnjev od hiše hleve za konje, govede, drobnico,
svinje, perutnino — za vsako bažo živali sosebno
predelano stajo, poleg pa tudi pojato za steljo, za
derva, in kolarnico za voze in drugo orodje.

6. Volovski in kravji hlev mora proti severno-
zapadni strani ležati, v obok sozidan biti, in s ka¬
menjem ali z ilovico nadelana tla imeti; zraven tega
pa tudi nekoliko višej od zunajnih tal ležati. Tik
hleva, ali še bolje nad obokom gre prostor za pico,
seno in slamo napraviti. Okna ne smejo nikoli v
jasle gledati, zakaj preobilna svetloba je škodljiva
živini. Oken pa mora več biti, da živini nikdar
čistega in zdravega zraka ne primanjkuje. Gove¬
dina potrebuje hladnega hleva; za tega del morajo
okna proti severju obernjena biti. Poslednjič naj se
blizo hleva gnojišče znajde s kapnico, ki vodo
derži, v ktero se gnojnica po žlebu oceja.

7. V hlevih je snažnost perva, naj potrebniši
reč. Ce bi se zrak v hlevu spridil, se naj lože
sčisti, če se zidovi tri čevlje visoko od tal dobro

8

sperejo, obok (velb) in tla odergnejo in pometejo,
po tem pa pri zapertih oknih in dvorih s kuliin-
sko soljo in hudičevim oljem prav dobro pre¬
kadi. To storivši hlev pobeliti daj, predno živino
vanj vženeš.

8. Med konjsko in govedno stajo ga ni dru¬
gega razločka, kakor da morajo vrata in okna proti
jugu obernjena biti, ker konji toplega hleva potre¬
bujejo. Sploh je poskerbeti, da so vsi hlevi po
zimi gorki, po leti pa hladni in bolj temni, da muhe
živini ne nadlegvajo.

■§. 8. Ko si po teh vodilih svoje poslopje po¬
stavil in z vsem potrebnim preskerbel, imaš jako
lepo pohištvo. Pa nesreča nikdar ne praznuje!
Lehko ti pohištvo pogori; potreba ga je zavarvati.

Priporočilo bratovšine sv. Florijana.

§. 9. Ogenj čedalje več in več nesreče med
ljudmi včini, in čedalje več pogoriš se po vseh
krajih vidi. Čudo pa je, da ogenj na kmetih še
večkrat ne razsaja; zakaj nemarnost, s ktero veliko
ljudi z ognjem ravna, je grozna! Tam stoji gospo¬
dar ali hlapec na podu ali v hlevu z ljuljo v ustih,
tukaj gre z gorečo tresko gospodinja ali dekla v
hlev ali na dile, nese goreč pepel in živo oglje pod
streho; cvre pri silnem ognju, in če se maslo užge,
ga z vodo zalije; otroci igrajo z gorečimi tres-
kami i. t. d.

Ogenj je torej zelo navadna nevaršina, ktera
tudi premožnega kmetovavca na beraško palico
spravi, ga dostikrat z praznimi rokami bosega po
svetu požene. V ti nesreči bratovsina sv. Florijana

9

pomaga, ter zgubo onim poverne, kteri v njo sto¬
pijo. Da bi saj dobroto te družbe spoznali, in bra-
tovšini sv. Florijana brez odloga roko podali! —
Malo grošev vložiš, pa nesrečnim pogorelcem ve¬
liko pomagaš, in kadar ti v nesrečo prideš, gotovo
pomoč najdeš, lehko mirno spiš, in si za večnost
dobrih del nabiraš. Naj vsaki gospodar po dva ali
tri krajcarje vsako nedeljo shrani, to bode celo leto
toliko zneslo, da si svoje poslopje za 400—600
gl. lahko zavarje. Kakova lepa pomoč bi to bila, ko
bi se po ognju kaka nesreča mu pripetila! Razun.
tega pa je s to dolago drugim pogorelcem poma-
gano; zakaj ta prilaga je očitna milošina, ktero bo
dobri Bog povernil. Naj se tedej noben hišnik ne
obotavlja v bratovšino sv. Florijana stopiti! —

Zlata pravila.

1. Juterno sobice ne sije celi dan; pametni
gospodarji se v sreči za nesrečo preskerbe.

2. Kdor pameti noče skušati, jo mora čutiti.

3. Kar se da pridobiti, pridobi, in prido¬
bljeno ohrani; to je kamen modrijanov, na literem
se iz svinca zlato kuje.

4. Bogate pojedine včinijo prazne mline.
Dobra volja mošnje kolje.

[[. Od različnih perstf. *)

§. 1. Koristno in močno potrebno je kmetu
vedeti, kaki vetrovi  in vremena so v njegovem
kraju navadni; in pa iz kake persti njegova
zemlja  obstoji.

) Beri: Novice 184.!, sira« 34.

10

a.  Zrak in vreme.

•§. 2. Ako zrak ali poveter živali in sadežu
dobro ne služi, nobeno ne uspe. Sadeži serkajo
zrak po lepenju ali zelenem perju, ki sok poganja
in sadeže redi. Slab, spriden zrak človeku in živi¬
ni kri spridi, živali celo umo.ri; tudi rastljine za-
tera, in celo ugonobi. Navaden zrak razločimo in
ga imenujemo toplo, merzlo, mehko, ostro, suho,
mokro vreme.

§. 3. Naše slovenske dežele imajo tople
kraje, posebno one, ki nizko in okoli morja leže.
Kjer vinska terta raste, tudi žlahtnejša zeliša, sadje,
in vsakega domačega plemena žita pridelujejo. —
Srednje topli kraji so, kjer sicer manj žlahtno,
nježno sadje raste, pa vender mnogoverstna žita
dozore, vinska terta pa ne rodi. Merzli kraji so ko¬
likor višji nad morjem, toliko merzlejši, in
toliko krajše  poletje. Tako ste Kranjsko-go-
renske in Koroške strani merzlejše in ostrejše,
kakor ste Dolenjsko in spodilo Štajersko.

§. 4. Svet solnčne lege in po solnčnih go¬
ricah je bolj ogret, in topleji, kakor po sencah;
torej po solnčnih krajih več in tudi boljšega vina.
pridelujejo.

-§. 5. V krajih, kjer so jezera, ali druge ve¬
like vode in močvirje, je zima mehkejša, poletje
pa hladnejše; sploh so pa taki kraji mokrotni. Za
vodami spomlad in pozno v jesen slana rada
mori. '

Kjer se vode počasu odtekajo, megla polega,.
in večkrat škodljiva rosa pada.

11

§• 6. V krajih blizo gor, gojzdov in snežni-
kov v vigredi toplota in mraz naglo mineta, kar
sadežem škodje. Tudi po takih krajih večkrat in
bolj dežuje, kakor po velikih ravninah.

h.  Razne persti.

§. 7. Zemlja ima trojno pervino,  ki se
ne da v vodi raztopiti in dalje premeniti: i lov k o,
kremen  alj pesek, in pa apno.  Te pervine so po
samem nerodovite; le v pravi meri pomešane in
pognojene rodovito perst store, ki rastlinam rašt
daja. Dobro in koristno je za kmetovanje vedeti,
kako in s čem so mnoge baze zemlje iz pervega
namešane, kako se mora ta zmes popravljati in pri¬
pravljati, da bo temu ali unemu sadu stregla.

§. 8. Zemlja verh brazde je živa perst,
zemlja pod brazdo se m e rt v a perst zove. Kolikor
glaboko se sadež vkorenini, se zgorna lega polja
ali brazda,  podrušinja, tudi živa perst imenuje.
Pod njo je mertva perst, p od brazdi  na  ali pu¬
hlica.

•§. 9. Globokeja ko je živa perst, bolj se
sadež vkorenini in mokrotnost dalje v nji obderži;
na plitvi zemlji v suhem letu sad vsabne. Dobro je,
če je zgorna lega ali brazda s pripravno perstjo
toliko namešana, da se toplota in mokrota enako
po nji širite. Pod zgorno ilovnato in težko lego
pešeno podbrazdje dobro dela; ravno tako velja
ilovnato podbrazdje pod pešeno zgorno perstjo.

§. 10. Pešenca  je zelo rahla, sosebno če
je z debelim peskom namešana; tanjši ko je pesek,
bolj krepka je. Pešeno zemljo je v mokrem lahko

12

obdelovati; zatorej jo lahko zemljo štejemo. Zemlja
z debelim peskom mokrote ne derži. Taka zemlja
je pusta in suha, sad ob času suše po nji vsahne.
Pešena zemlja se hitro pregreje, gorkoto pa dalje
derži. V vigredi hitro suhotna postane; rast na nji
poprej požene, tudi sad poprej dozori, kakor v
debeli zemlji.

V pešeni zemlji kmali gnoj preide, zavoljo tega
se mora tudi večkrat gnojiti, kakor debela zemlja.

•§. 11. Popraviti ali poboljšati se da peŠenca,
če: 1. druge debele in mastne zemlje na njo na¬
voziš; 2. jo z mastnim gnojem dobro gnojiš; 3. če
na take pešnate senožeti vodo napeljaš.

§. 12. Zemlja, nekoliko več z ilovico ko s
peskom tako namešana, da se vgosti in mokroto
dalej prideržuje, se za ilovnato pese  n ko
šteje. Taka zemlja za sad bolj velja od zgol pešence.

c.  Ilovnata zemlja.

§. 13. Ilovi  e a je po vseh lastnostih pešenci
ravno nasproti; težko jo je obdelovati; za to se
tudi težka zemlja imenuje. Ilovnato zemljo po letu
preorati, kadar je mokro, ni prav, ker se grude
delajo; v jesen jo preorji in pusti čez zimo v de¬
beli brazdi, da jo sreš dobro prevzame in razdrobi.

§. 14. Ilovka, da bo bolj rahla, se da popra¬
viti in poboljšati tako le: 1. Navozi lahke in rahle
zemlje, kakor pešenke, apnenke, laporja ali sol-
dana, rušinj, razsipa starih zidov, cestnega blata in
več takega na njo, in vse le to z njo dobro zmešaj.
Ne ustraši se njiv tako popravljati, če so tudi ve¬
like. Vsako leto naj se nekaj popravi; sčasoma boš

13

vse njive zboljšal, in tvoji stroški se ti bodo bogato
povracevali. 2. 'L  lahkim slamnatnim gnojem ilovico
gnoji, kakor z ovčjim in konjskim. 3. Požigaj jo,
kjer se to storiti da. 4. Pred zimo jo globoko
preoravaj. 5. Sej ali sadi tako zernje ali žito va-njo,
kije  večkrat za okopavati, kakor korun (krompir),
koruzo, zelje, repo i. t. d. 6. Debelo brazdo
z lahko perstjo namešaj, če je kaj take pod njo.

Ker na tako predelani zemlji pšenica rada
raste, jo pŠ e ni c išče  imenujejo. Taka zemlja je
pa tudi pripravna za sočivje, korun, repo, deteljo,
posebno pa ječmenu služi.

d.  Apnena zemlja.

§. IS. Zgol apno je tako malo za kmetijsko
obdelovanje pripravno, kakor gola ilovka ali gol
pesek. Ce je pa zemlja iz teh vseh treh haž zme¬
šana, se bo za radovitnost sadu prav dobro obna¬
šala. Apnenka stoji med pešenko in ilovnato
zemljo po vseh razmerah. Poboljšati se da, če ji
ilovnate persti ali ilovnatega s.oldana primešaš. Taka
zemlja gnoj hitro povžije; torej se mora pogosto z
mastnim in močnim gnojem gnojiti. Pšenica, ječ¬
men, sosebno pa večna, tudi'domača detelja na pre¬
delani apneni zemlji dobro store.

e.  L a p o r n a t a ali s o 1 d a n a s t a zemlja.

§. 1 6. Lapor je taka zemlja, s ktero se je že
precej veliko apna, ilovke in drobnega peska zme¬
šalo. Taka zemlja se najde ali v persteni, v drobno
razšibrani, ali v splatičani, tudi v kamnati podobi,
in je mnogih boj ali barva.

14

§. 17. Lapor se po teh le znamenjih spozna:
Vodo naglo pije, kadar je suh; na zraku se raz¬
suje, in če hudega kisa (Jesiha) na-nj vliješ, začne
šumeti ali vre'ti.

Na lapornati zemlji rada raste vinska terta,
domača, rudeča detelja, grah i. t. d.

v

f. Cerna zemlja.

v

§. 18. Cerna zemlja, tudi živa perst, zgorna
perst imenovana, se naredi iz odpadov žival in
rastlin, ki zgnijejo in se vperstene. Cerna perst se
po mnogoteri gnojitvi z rodovitno zemljo pomeša,
in jo dobro gnoji in poboljša. Žita rada poležejo,
in le slamo, malo pa zernja donesejo, če je preo¬
bilno Černe ali žive persti na njivah. Da je ložej
premočno, kakor slabo zemljo popraviti, bo vsak
umen kmet vedel.

g. Kamnata zemlja.

§. 19. Kjer je kamenje po njivi, tam je manj
rodovitne zemlje, obdelovanje težavneje, orodje se
močno kerha, in le malo pridela. Kjer je veliko
kamnja, je tudi plitva zemlja; v suhi letni jo kamnje
preveč razgreje, da mokrota prenaglo zgine. Iz
takovih njiv je treba kamnje pobirati, pa zemljo na
nje voziti.

h. Močil’na zemlja, šota, šušek  (Eorf).

§.20. Šušek ali šota se naredi na takih zemljah,
z kterih se voda ne more odtekati. Po takih zem¬
ljah raste le bičje, ločje, mahovje in druge zanič¬
ljive rastline. Takove rastline posahnejo, popolnoma

15

spersteniti pa ne morejo, ker so vedno v mokroti.
Kadar se ti nezgnjiti ostanki s podzemeljsko smolo
in s perstenino strmijo, se naredi to, kar šusek ali
šoto imenujemo. Sotnata in mocirna zemlja se da
samo v travnike obdelovati.

i.  Razmere  p er  s ti.

§. 21.  Učeni imenujejo prav dobro perst
tisto, ki ima 6 delov ilovice, 2 dela peska, 1 del
apna in 1 del gnojca.

§. 22. Dobra je tista, ki ima 4 dele ilovice,
3 peska, 2 l /%  dela apnenine in l /%  dela gnojca.

•§.23.  Slaba perst nima skoro nič gnojca,
ampak le 1 del ilovice, 4 dele peska, in 5 delov
apna. Kdor si hoče njive zboljšati, naj si jih po tej
razmeri z vozno jedne ali druge baze persti na
njivo popravi.

k.  Kako se morajo razne zemlje obde¬
lovati, da bodo bolj rodovite.

§. 24. Ilovnata zemlja hoče večkrat preorana
in z brano prevlečena biti, kakor rahla pečenka.
Ozimini strežeš, če njivo, prej ko seješ, po dvakrat
ali celo po trikrat preorješ.

§.25. Plevelno njivo moraš večkrat preorati,
ko čisto. Če imaš ilovnato zemljo, bo prav, če jo
v mokrem pred zimo preorješ; pa vari se, jo spo¬
mlad ali po letu mokro obdelovati.

§. 26. Če hočeš ilovnato zemljo po letu s
pridom obdelovati, ne delaj v premokrem, ne v
presuhem, tudi ne takrat, kadar je zemlja terda.

10

Težko ilovnato zemljo vselej globoko orji; to jo
rahlo in mehko stori.

■§. 27. Koristnejše je rahlo zemljo v nekoliko
mokrem kakor v suhem obdelovati; v suhem bi se
preveč presušila in svojo krepkost zgubila.

§. 28. Ge ti ni kaj na poti, globoko orji, in
glej, da boš sčasoma na globoko prišel. To bodi
vsakemu kmetovavcu živo priporočeno. Le sternišče
in gnoj se ne sme globokeje, ko za dlan, podo¬
ra vati,

¥ m

§. 29. Geje zemlja težka in mokrotna, naredi
štiri — do osem čevljev široke lehe (ogone); na
rahli zemlji po šestnajst — štir in dvajset, — do
dva in trideset čevljev. Priden kmet bo vsako ster¬
nišče pred zimo preoral. Kadar hočeš celino izo-
rati, stori to vselej pred zimo, ker mraz zemljo
perhlivo stori.

Zlata pr a vila.

1. Naj napčniša potrata je, ljubi in dragi
čas tratiti.

2. Nemarnost tako težko in počasu leze, da
jo revšina prav naglo doide.

3. Marnost ali pridnost je mati prihodnje
sreče. Kar danas lahko storiš, na jutrene odlagaj.
En danes pridnemu več velja, ko lenuhu jutra
dva.

4. Z očesom stori gospodar več, kakor z roko.

3. Če želiš zvestega služabnika imeli, bodi

sam; in ako hočeš prav orali, moraš sum za oralo
derzati.

17

III. Od rahljanja persti ali od dela.

§. 1. Rahljanje ni nič drugega kakor pre-
oranje in razdrobljenje zemlje, da spodnja, od pri¬
delkov izmolzena, povžita in tedaj manj rodovitna
perst na verh, poveršna pa, ki je na zraku rodo-
vitniša postala, spod pride. Skoz rahlo perst voda
ložej do koreninic pride, gorkota in zrak jo pre¬
šineta, zemlja večo rodovitnost dobi, in v persti se
tudi korenine ložej razlezujejo in razprostirajo.

§. 2. Perst se da z oralom ali plugom z
brano, z motiko in lopato rahljati. Orodje se rabi
po razmerah persti, ki se rahlja, po razločku kraja,
kjer perst leži, in po razliki rastlin, ktere se sejejo
ali sadijo. Oralo vleče živina, z motiko in lopato
pa ljudje delajo. Oralo je na velikih posestvih v
rabi, zakaj en dan oranja zda po navadno za štiri
in dvajset delavcev; motika in lopata za majhne
kmetije, in sploh za pečevnate in germovnate njive
kažete, kjer se oralo ne da rabiti.

§. 3. V oralo se vpregajo voli in konji. Voli
so pripravniši,' ker skoz in skoz enakomerno sto¬
pajo in se ne poganjajo, kakor konji. Takim kmeto-
vavcem, kteri le za svoj dom vprego rabijo, in ni¬
majo priložnosti z vnanjo vožnjo si kaj prislužiti,
se voli svetvajo.

Voli so manj boleznim podverženi od konj,
njih reja in strežba manjše potroške zahteva, in ko se
postarajo, jih je lahko spodrediti; ali ko bi zboleli,
se v mesnico prodajo. Konj pa, stareji ko je, manj
je vreden, in poslednjič za nič.

Ponovilo potrebnih naukov. IIi.

2

18

■§. 4. Glavna vodila za oranje so:

1. Po razločku persti in mnogoverstnih rast¬
lin je nekoliko globokeje ali bolj plitvo orati.
Merzla ali ilovnata perst mora globokeje brazde
imeti, ko gorka, to je, pešena, ali kadar se gnoj
podorava. Tudi pri oranju celine ne sme lemež
pregloboko iti, da se spodnja mertva zemlja (mer-
tovica) na verh ne spravi.

2. Brazde morajo poverstne in ne predolge
biti, da živina ne opeša, in da se brazda brez poči¬
vanja vreže.

3. Dostikrat je treba njivo dvakrat, tudi tri¬
krat pred setvijo, in če se v lehe (ogone) ne orje,
vsakokrat od nasprotne strani in tudi križem preo¬
rati. Tako se perst dostojno razdrobi in jednako
zrahlja.

4. Merzla perst se ima od severja proti jugu,
gorka pa od izhoda proti zahodu orati, kjer okolj-
šine dopuste. Tako bo zemlja škodljive dele zgu¬
bila in se z redivnimi zedinila. Ce pa perst na
hribni strani leži, jo gre poprek preorati, da se
lože vode napiva, in tudi živina navzgor oraje
preveč ne terpinči.

5. Naj se dobro brana rabi, da dobro perst
zdrobi, kakor tudi travo, plevel in korenine škod¬
ljivih želiš iz njive spravi.

6. Ne pozabi z valarjem (z valcem) seme.. .,
sosebno v lahko perst vsejano, lepo zatlačiti, ker
po tem zernje lože kali.

§. 8. Od nekdaj je po skušnjah umnih kme-
lovavcev spoznano in poterjeno, da je koristno
globoko oranje ali prekopavanje zemlje v jeseni,

.

10

predno jo zima zapre. Solnce obseva obernjeno
zemljo, dež, rosa, ivje in sneg jo gnojijo, mečijo
in rahljajo, da jo zrak skoz in skoz lahko prešine;
zemlja si tečnih stvari s podnebja pridobi in rado-
vitnejša postane. Torej že star prigovor pravi:
Jesenska brazda da na spomlad pol
gnoja; in kdor globoko orje, si skeden
polni.  Predzimsko preoravanje zatera plevel, mu
poterga korenine in jih pomori. Zimska zmerzlina ,
pretrese, razmehča in razrahlja predzimsko ral. To
k povikšanju rodovitnosti posebno pri težki zemlji
prav tekne. Predzimsko oranje pokonča červe, jim
razdere zale'go in jo verže verh zemlje, kjer
mraza in mokrote poginejo. Tudi kerte in miši pre¬
oravanje prežene in jim gnjezda razdere.

§. 6. V jeseni preorane njive se čez zimo v
debelih brazdah puste, da jih zmerzlina predela. Ko
se ral spomlad nekoliko osuši, jo z dobro brano
gosto prevleci. Tako bodeš lahko bolj zgodej sejal,
ker se zemlja prej osuši, in ker je sploh zgodnja
setev bolja, ko pozna; in tako boš tudi v pridčlku
veči dobiček imel.

Orala  in  b.rane.

§. 7. Umetniki in skušeni kmetovavci so na
kupe novih plugov in bran znajdli, ktero orodje se
ne le v ptujih, ampak tudi v naših slovenskih deže¬
lah z veseljem in s koristjo rabi. To nam kaže, da
bo to orodje tudi pri nas dobro in lehko še veliko
bolje, kakor je naše navadno.

Naj bi si tako poterjeuo tudi za naša zemljiša
pripravno novo orodje premožnejši kmetovavci

2 4

20

omislili, gotovo bi se ga s časom tudi priprosti
kmetje poprijeli, in potem svojo zemljino dostoj-
niše in bolj lehko obdelovali.

•§. 8. Ktero oralo, drevo ali plug je naj
boljši? Tisto, ktero je lastnosti naše zemlje naj
bolj primerno in pripravno. Po razločku persti,
ktero orješ, po razločku kraja in lege njive morajo
tudi orala in druga orodja mnogoverstna biti,

§. 9. Ce perst z motiko in z lopato prekop¬
lješ, jo boš globokeje izrabljal, in vse korenine
škodljivega plevela potrebil. Na močnih in suhih
zemljah je bolj pripravna motika, na lahkih in mo¬
krotnih pa lopata.

§. 10. Gospodarsko orodje dobro in za dolgo
ohraniti, kmetovavci vse premalo skerbe. Potrebno

je:

1. Vse, kar se zlomi ali le malo poškoduje,
berž popraviti, da se veči škodi, večim stroškom,
in pa tudi veči zamudi pri delu v okom pride.
Skerheti je.

2. Da ne stojijo vozovi, plugi, brane i t. d.
pod milim nebom', da jih dež ne premakva,in solnčna
vročina ne prepeka, ampak da je vse orodje, kadar
se ne potrebuje, pod streho spravljeno.

3. Dobro je, orodje in vozove z oljnato barvo
namazati, po kteri orodje še enkrat dalje terpf.

Zlata pravila.

1. Kdor hoče od orala obogateli, mora ali
sam orati, ali pa vsaj priganjati.

2. Kdor kupuje, cesar ne potrebuje, bo pro¬
dajal, cesar potrebuje.

21

3. Naj se tudi kaj dober kup ponudi, dobro
preudari; tudi vredna kupčija ima dostikrat britke
nastopke.

4. Babe, vino, igre in slabo vedeni računi
manjšajo premoženje in množijo potrebe.

IV. Od gnoja. *j

•§. 1. Rastline gnojec ali gnojnino iz zemlje
vedno serkajo, torej se mora to zemlji povračevati,
ako hočemo, da nam bo rodila. Le kdor zna gnoj
napravljati, mu pri kmetii dobro gre: kjer ni do¬
volj dobrega gnoja, tam kmetija slabi.

§. 2. Malo kje, na naši slovenski zemlji nikjer
ni tako gnojne persti, da bi je ne bilo potreba
gnojiti. Gnoj je torej perva naj veča podpora kme¬
tovanja, in že pervi narodi so spoznali, da se ne
plača brez gnoja zemljo obdelovati. Čuditi se je,
kako po krajih, kjer kmetijsko reč dobro obrajtajo,
gnoj'napravljajo. V naj starejih kraljestvih jutra¬
njega sveta, v Kitajskem in v Japonii, ne puste ne
drobtinice živalskih odpadkov pogubiti se. Pogo-
storna se tam poleg cest in potov posoda nastav¬
ljena najde za potrebo popotnikov. Če je posoda
polna, vse to skerbno za gnoj obernejo. Starčeki
in otroci se vsak čas s posodo na potili in ulicah
vidijo, kteri razno trohljino, blato in druge gnoj-
nivne stvari nevtrudoma nabirajo. Tam brivci dosti¬
krat samo zato brijejo in lase strižejo, da jim obriti
in ostriženi lasje ostanejo, ktere skerbno nabirajo

*) licri: Novico 1843, stran 73.

22

in kmetovavcem za dober gnoj prodajajo, kterega
bolj obrajtajo, kakor gnoj od rogov, parkljev in
kopit mnoge živine. Kaj, bo kdo rekel, ali so tudi
take reči za gnoj ? Tudi, in tak dober gnoj, da, ko
bi Kitajec z njim v našo zemljo prišel, bi na tisti
njivi po 7 vaganov zernja pridelal, na kteri mi
komej po dva ali tri pripravimo. Tak razloček je
med nami in njimi.

Iz česa se gnoj dela? Kar od zelenja in rast¬
lin, kar od živine pade in strohni, vse to gnoji.

•§. 3. Gnoja naj več iz hlevov dobivamo.
Nastelja se živini zato, da stelja mokroto gnoja
popija, da ima živina mehko, snažno in zdravo le¬
žišče, in da se več gnoja napravi. Mnoge, še ne
dozorele, pokošene in posušene rastline dajo naj
boljšo steljo in gnoj; pa to le v.ečidel za pičo po¬
rabimo. Po tem pride slama. Vrednost slame se
razšteva po njeni tečnosti v primeri sena po tej
versti: ječmenova, ovsena, pšenična, režena in bo¬
bova slama.

■§. 4. Ječmenica in ovsenica se večdel pokla-
date, če niste operhli. Kadar sena za klajo primanj¬
kuje, ali kadar ljudje malo sena pridelajo, morajo
slamo v klajo oberniti, namesto slame pa druge
stelje napravljati, namreč:

. 1. Listje. Listnata stelja je dvojna: suho

listje, ki samo od drevja pada, in zeleno, ktero z
vejami klestimo, zdrobimo in nasteljamo. Druga je
boljša od perve in tudi več zda. Kjer čern les
raste, se naj več smrekove, jelove in borove stelje
porabi.

23

i

2 .  Bičje, ločje in terstje je dobra stelja,
toda se mora zeleno dobiti in posušiti. Zrelo bi
bilo preterdo, in bi se v gnoju nerado omedilo.

3. Resje,  je sicer terda in pusta stelja;
ker pa v pešenih krajih, kjer rado raste, skoro
druge stelje nimajo, ga morajo za ljubo imeti.
Resje se da tudi z rušo od zemlje odlušiti. Dobro
je to za steljo, ker se ga tudi korenine in nekaj
dobre verhne persti derži.

4. Praprot  je za slamo naj boljša stelja, ki
se v gnoju hitro omedi.

5. Mo cima zemlja  (šota ali šušek), do¬
bro posušena in razdrobljena, se da tudi v steljo
oberniti, in da dober gnoj, sosebno če jo z živin¬
skim blatom, apnom ali pepelom namešaš.

6. Ruše,  ki jih odrežeš, ali iz grabnov poteg¬
neš,injihzživinskimblatom namešaš,one dobro gnoje.

7. Zagavno  vsteljati da dober gnoj; njo v
gnojnico pomešati, še več gnoja napravi.

8. Strojarsko čreslo,  trohljiva perst
in mah, če drugega ni vsteljati, se tudi vgnoji.

9. Krompir j evec,  ali krompirjevo zelje
posušeno vsteljati, da dober gnoj; če pa zelenega
po senožetih pogerneš, da lepo travo, ali ga pod-
orješ, si tudi nekoliko njivo pognojiš.

10. Plevel  in razne zelenjave, pezdirje lami
in konopelj spod terlice vsteljati, da se z živinskim
blatom omesi, da tudi dober gnoj.

11. Tropine,  sladje senenine merve, kini
za klajo; saje, ogelje, ali ogeljni prah, in več take
soderge vsteljati, naj bolje s slamo, da dosti in
dobrega gnoja.

24

5. Kadar druge stelje primanjkuje, naj se
suha perst ali razdrobljen soldan pod drobnico,
tudi pod govedino, le malo slame po verhu, vsli-
lja, ki bo vso gnojno mokroto čisto popila, kar bi
se sicer od gnoja izkadilo in zvešilo; po tem se
jako veliko gnoja napravi.

Koliko je treba vsak dan nasteljati.

•§. 6. Govedini je treba bolj pogostoma
nasteljati, kakor konjem in drobnici, ki le suho
blato delajo. Pri zeleni ali sirovi Maji je treba več
nastiljati, kakor pri suhi. Ravno tako se mora pi¬
tani živini več stelje dati, ko jalovni.

§. 7. Za eno glavo goveda, težjega plemena,
je treba na dan 4 do 10 funtov stelje. Za konja
4 do 6 funtov, za ovco pol funta slamnate stelje.
Slama in druga dolga stelja naj se po pedi dolgo
razseka, prej ko se vstelja, da se bolj med blato
pomeša in ložej vgnoji.

•§. 8. Vsak dan naj se blato izpod zadnjih nog
pod prednje potegne, da se bolj vdela, in čez neke
dni se izpodkida, to je pri govedini, konjem na¬
vadno vsak dan izpodkidujejo.

•§. 9. Zivinče poje Maje, dokler dva centa
gnoja stori, s steljo vred, sena, slame ali zobanja
100 funtov; krompirja 400;  repe 390 —; zelja
490 —; korenja 480 —; sirove detelje in trave
430 funtov.

Pripravno gnojnisče ali gnojna jama.

§. 10. Število človeškega rodu od dne do
dne raste; kolikor več se pa ljudje po svetu širajo,

25

toliko manj je zemljiškega prostora, ki nam živež
daja. Ker ni mogoče zemlje razstegniti, jo moramo
z gnojem rodovitnejo storiti.

§.11. Redek je kmetovavec, kteri bi zasto-
pil z gnojem prav pečati ali ponašati se. Gnoj vi¬
dimo pri kmetih ali pod steno se sušiti, ali pa v
luži namakati; in vendar je obedvoje napčno in v
veliko škodo vlastniku. Kakor imaš za malovje
svojo shrambo, za vino klet, za žito žitnice, tako
moraš tudi za gnoj, ki je zlata ruda in perva pod¬
loga kmetijstva, odločen kraj imeti, dokler ga ne
podorješ. Pripravno jamo moraš zanj oskerbeti, v
kteri mu ne bo mraz, ne vroče, temuč ravno tako,
kakor mu ima v zemlji biti.

§. 12. Na dvoru ali kjer imaš bolj pripraven
kraj, skopaj dva sežnja globoko jamo, v podobi
plitve sklede. Gnojna jama mora biti:

1. Blizo hlevov in na prostoru, da se z vozom

lahko do nje pride. s

2. Taka, da ne bo kap v njo padal; še manj,
da bi se voda iz dvorišča v jamo stekala. Da se to
ne bo zgodilo, mora pas okoli gnojišča nekoliko
zvišan biti.

3. Mora gnojnišče v senci biti, ali med drev¬
jem, ali pa se naj streha čez-nj napravi.

4. Da se gnojnice kaj ne zgubi, naj se v po¬
sebej narejen kotel vjame, ali v kako vkopano kad,
ali velik sod steka. Kotel ali dno jame mora tako
narejeno biti, da vodo derži; torej s plošami polo¬
žen, ali pa z ilovico nadelan in nabit.

5. Gnoj ne sme biti na gnojnišču premoker,
ne presuh. Ce je preveč moker, se ne ugodi, kakor

26

gre; če je preveč suh, se uje ali zgori, in naj boljo
moč zgubi.

6. Potreba je suh gnoj večkrat, tudi vsak
dan z gnojnico, ki se v kadi, sodu ali v kotlju
nateče, močno polivati.

7. Prav veliko gnoja si pripravi — preveč
ga nikdar ne boš imel, — nameči v jamo nekoliko
persti, kakoršne koli, posebno pa blata iz grabnov
ali iz kakošne mlake ali pa ruše; in kidaj potem
od tedna do tedna hlevni gnoj v njo, dokler ni
polna. Tako nakopičen gnoj pokrij spet s perstjo,
na ktero, kakor poprej, gnoja nakidaj. Perst se
napije gnojnice, in je posebno za senožeti dober
gnoj..

Mnoge baze gnoja.

§. 13. Kakor je med jestvinami in drugimi
rečmi razloček, tako je tudi med gnojem; neke baze
je bolji, druge slabeji. Pa tudi rastline si v gnoju
zbirajo. Neka rastlina hoče dobrega, mastnega
gnoja, druga je s slabšim zadovoljna; neki služi
topel, drugi merzel gnoj. Vse to mora kmetovavee
vedeti, in se tudi po tem deržati, Če hoče pri
kmetii srečno napredovati.

§. 14. Goveji gnoj.  Govejega gnoja se
pri vsaki kmetii naj več dobi. On vsaki zemlji in
vsakemu sadu služi. Goveji gnoj težko in debelo
zemljo rahlja; gorko, soldanasto apnenico hladi, po
njem se prerahljana pešena zemlja sterne. Moč
govejeka v zemlji naj dalje derži, in enakomerno
žene. Bolji klaje ko je, dalje se kaže moč živin¬
skega gnoja. Naj bolji gnoj da pitana in sploh

27

dobro rejena živina. Medla živina, ktera le slamo
je, tudi slab gnoj da, kteri v zemlji hitro
mine.

§. IS. Ovčji gnoj,  je zelo močen. Memo
živinskega je ovčjak suhljiv, zatorej je z gorkoto,
ki jo v sebi ima, za težko in merzlo zemljo dober,
ker jo rahlja in greje. Se bolji bo, če mu dosti in
dobre stelje dajaš. Ni dobro z ovčjim gnojem žitu
gnojiti, ker žito po njem rado poleže; bolje služi
vsakemu drugemu, le bilkastemu sadu ne.

§. 16. Konjski gnoj.  Višje žene moč
konjskega gnoja, kakor moč ovčjega; hitreje pak
prejde v zemlji konjski, kakor ovčji. V merzli
zemlji dobro dela konjski gnoj, ne tako v pešeni.
Konjski gnoj je vroč, na kupu se vgreje, in hitro
vje ali zgori; zatoraj ga v jami z gnojnico polivaj.
Ce ga s svinjskim gnojem mešaš, mu vročino tola¬
žiš. Kdor zgol konjski gnoj v gnojno jamo spravlja,
naj ga po vsaki legi s perstjo potrosi, da mu od
vročine ne zgori. Znano je, da je močneji gnoj od
konjev, ki zobanje dobijo, ko od konjev, ki ga ne
dobijo.

§. 17. Svinjski gnoj.  Ker svinje dosti
vodene oblode dobivajo, je gnoj od njih tudi
. voden, in se zavoljo tega merzel gnoj imenuje. S
konjskim gnojem namešan be zemlji dobro teknil.
Z žitom, s korunom, s želodom pitane svinje dajo
bolji gnoj, kakor z domačo oblodo pitane. Ker
svinjam večdel lahke in plevelnate stvari v korito
dajejo, torej svinjski gnoj ni dober po njivah, ker
plevelno seme kali požene; bolje pa bo, če seno¬
žeti ž njim pognojiš.

28

§. 18. Gnoj od perutnine. Ker perut¬
nina le žito, červiče in drugo golazino, tudi neko¬
liko zelenjave pobira, da dober in močen gnoj,
kteri v zemlji naglo žene. Po mokrotni zemlji, ž
njim gnojiti je prav. Golobjake in kurjake s suho
perštjo, s peskom, ali pa s slamnato rezanco po-
tresaj; to bo dalo dosti dobrega gnoja. Manj vre¬
den je gnoj od gosi in rac.

§. 19. Človeški gnoj.  Prav bi bilo, ko bi
ta gnoj skerbnejše spravljali in ga k boljemu pridu
obračali, kakor je sploh do zdaj navada. Po navadi
le malo kdo kaj v naših deželah tega gnoja korist¬
no oberne, in škoda, da se večdel naj boljega, naj
močnejšega gnoja v nič pogubi, da pri kmetovanju
skoro nič ne donese. Veliko zgubo ima kmet, ki
na človeški gnoj ne porajta. Neki sloveč kmetijski
učitelj piše: „Ko bi pri nas ves človeški gnoj
spravljali, kakor ga v jutranjih kraljestvih, na
Kitajskem in Japanskem, spravljajo, da bi se ga
nič ne zgubilo, in da bi mu nekoliko košene moke,
ali pepela se primešalo, bi skoro že zadosti gnoja
imeli.“

Veliko zgubo imamo po slovenskih deželah,
ker pušamo naj bolji gnoj pod zelo iti. Vsak skerben
gospodar naj pri hiši, kjer še do zdaj straniša ali
jevšelna ni, na pripravnem kraju stranišče postavi;
naj bolje pri gnojni jami. Pod bajtico bi se pol
sežna globoka, l^/a sežna dolga in tudi toliko širo¬
ka jama izkopala, in vsak dan na odpadke kake
stelje verglo. Kadar bi kup dorasel, če vsak teden,
bi se v jami kup razmetal, in razmetano zopet s
steljo pokrilo, in kake deske čez položile; vsak

29

mesec bi se pa jama med drug gnoj izpraznila,
kteremu bi to prava zabela bila. Človek, ko bi to
reč dobro preskerbel, bi hiši več dobička storil,
kakor dva ali trije drugi posli in bi si posebno
plačilo zaslužil.

§. 20. Zivaljska voda (scavnica).  Ni
boljega gnoja od scavnice. V enem funtu te vode
je ravno toliko gniljeca ali pravega gnoja, kakor v
6 funtih sirovega kravjeka, ali v 13 funtih siro¬
vega konjeka. Kdor si hoče takega gnoja napra¬
viti, mora jamo izkopati, kaka dva koša žaganja,
sožgane persti od apnence, ali opeknice (cigelnice),
ali cestnega prahu v jamo nasuti, in vsako jutro
podposteljno posodo na to steljo izpraznovati; čez=
kake dni pa zopet persti ali prahu natrositi. Ta
gnoj je čez vse druge za drevje, če se namreč
zemlja od drevesa odkoplje, nekaj imenovanega
gnoja na korenine potrosi in zopet s perstjo po¬
krije.

§.21. Gnojnica  je voden gnoj, kteri se
od živinske scavnice in tudi od vode naredi, če se
ž njo gnoj poliva. Skerben kmet ne pusti kaplje te
rastlinske zabele v zgubo iti. Zavolj tega so po¬
vsod, kjer dobiček spoznajo,ki ga gnojnica da, po¬
sebne jame za njo naredili, ter gnojnico na slabe
setve in senožeti v sodih vozijo.

§.22. Zemeljski gnoj.  Iz zemlje nekaj
takih reči dobivamo, ktere sicer toliko ne gnoje,
kakor živinski gnoj, pa saj nekoliko gnoju pripo¬
morejo, da se hitreje po zemlji razpusti. Take
stvari so: mavec  (gips) po deteli trošen, ko začne
rasti. Živo apno  po senožetih, ali tudi po njivi

30

posejati, in ga podbraniti ali podorati. Ravno tako
tudi lapor, černa gnojna perst, cestno
blato  ali tudi prah in razsip starih zidov.
Gnojna soderga ali gnojni kup, ki je iz več takih
reči nanošen, ktere smo v govorenju od gnoja in
gnojenja imenovali. Vse, kar se po hiši, okoli hiše,
po dvorišču, pri podih ali skednih namete ali na-
dergne, verzi na kup. Plevela, človeškega in dru¬
gega drobnega gnoja, rušinj, blata, apna, laporja,
razsipa itd. verzi v gnojno sodergo, da se dobro
predela in pogodi. Soderga mora na štiri voglate
in v 4 čevlje visoke kupe naložena, nekaj živin¬
skega gnoja primešanega imeti in večkrat z gnoj-
.nico polivana biti. Taki kupi se morajo čez leto
dvakrat- trikrat prekidati in premešati, in vselej z
gnojnico politi. Dobro predelano in vgnojeno so¬
dergo izvozi spomlad po travnikih; to bo njim
močen gnoj, ki po dve in tri leta dmrži.

Kako gnoj v naj boljši prid oberniti.

•§. 23. Vsake baže gnoj se posebej ne sprav¬
lja; slabej se med dobrega, mastnega pomeša, da
se zboljša, in tako ga pustimo v jami ležati, dokler
ne pride čas, ga na njivo izvoziti. Škodo, veliko
škodo si dela, kdor gnoj dolgo pred setvijo na
njivo izpelja, ali če ga pusti tam dolgo časa v
majhnih kupih ležati.

§. 24. Če za gnoj ni več prostora na gnoj-
nišču, in se torej mora na njivo spraviti, pa ga
ni moč ročno podorati, zloži ga v velike kupe, kupe
naj konji dobro poteptajo, potem jih pa od vseh


31

krajev s perstjo zameči, tako se bo naj manj gnoja
pogubilo, in perst se bo tudi v gnoj spremenila.

§. 25. Ne podoravaj gnoja, če ga je raztio-
šenega dež zmočil, ampak pojenjaj z delom, da se
gnoj osuši. Ne obračaj tudi zemlje, dokler je
.. mokra.

§. 26. Pazi, da bo gnoj enakomerno po njivi
raztrošen; le brežnim njivam gnoji pri verhu moč¬
neje, spodaj plitveje.

•§. 27 .  Po verhu gnojiti,  to je, ne po-
doran gnoj pustiti, ni pridno; le takrat naj se to
zgodi, kadar bi kdo hotel žitu pomagati, dokler je
še v travi, ki od tal neče. To se pa le z drobnim
gnojem stori.

§. 28. Ne podoravajte gnoja glo¬
boko,  sosebno na rahli pešeni zemlji ne, sicer vam
gnoj glabokeje zleze, kakor korenine segajo, in
setev ne bo zanj vedela.

§. 29. Nek t e r i g n oj i j o v verste, v
razore, v brazde ali v jamice,  kadar sad
v verste ali v jamice sade, postavimo korunu, turšici
itd. To velja za pervoletni sad; drugo leto, zemlja
tu in lam goljufana, bo pri roditvi v tej meri tebe
goljufala.

§. 30. Pameten kmet sam ve prevdariti, kteri
zemlji je treba debelejše in kteri plitvejše gnojiti,
tudi pozna, kteri sad gnoja potrebuje, kteri brez
gnoja raste, in na koliko let gnojiti bi bilo
prav.

Vsaka kmetija po gnoju dobro ali slabo rodi;
kar je zabela jestvi, to je gnoj setvi.

32

Zlata pravila.

1. Sta pridno oskerbljena travnik in njiva,
raste vsak dan njuna cena.

2. Pred vratmi dosti blata , gomile pa ne, je
rana za travnike, njive, polje.

3. Ena pest slame da dve pesti gnoja, in
pest gnoja da pest žita, ali zvezek sena.

4. Ne sej v primeri zemljiša, ki ga imaš,
temoc v primeri gnoja, ki ga napraviš.

3. Kdor seje brez gnoja, slabo gospodari,
njegova kmetija vidoma peša, in mu beraško pa¬
lico podaja.

V. Od rastlin ali kmetiške botanike.

§. 1. Rastline ali sadeži so s tankimi cevkami
navdane stvari, ki od znotrej rastejo, pa so brez
občutka in svojovoljnega giba. Po domače bi se
reklo: Rastlina je vsaka stvar, ktera iz korenin
raste. Njih posebni razpoli so: drevje, germovje,
zeliša, mah in gobe. Učeni štejejo že čez 100.000
med seboj popolnama razločnih rastlinskih plemen.

§. 2. Rastline žive, po razločku plemen, neke
veliko sto let, druge le nektere dni ali kake ure.

§. 3. Vnanji deli rastline so: korenine, deblo,
perje, cvet, sad in seme.

§. 4. Notranji deli so: steržen, les in lubat
t. j. koža in skorja. V vseh teh se najdejo cevke,
po kterih muzeg ali sok gre. Lika je tisti del, ki
se mnogoverstno vpodobi in razteguje, ki popke
nareja in deblo kviško poganja. Iz like raste belak,

33

berstje, veje in perje. Brez ličja je tudi pri cep¬
ljenju ves trud zastonj; paziti je treba, da se lika
cepičeva liki divjakovi prileže.

§. S. Sok je v rastlini tekoč in se razširjajoč
muzeg, brez kterega vsaka rastlina konec
vzame.

§. 6. Zelišarji ali botanikarji so veliko skriv¬
nost zapazili, da, kakor pri vseh živalih, sta tudi pri
vsaki rastlini po dva spola: on in ona. Pri živalih
sta' spola tako odločena, da vsak posebej in za
se živi. Tudi pri nekterih rastlinah se to najde.
Tako so ena lorberjeva in tudi smokvina drevesa
goli oni, druga pa gole one; tudi pri konopljah,
hmelu in špinači so ene stebelce oni, druge pa one.
Pri jagodah so ene korenine oni, druge one. Da
oni nobenega sadu ne dajo, je vsem učenim vert-
narjem dobro znano.

■§. 7. So druge rastline, pri kterih sta spola
tudi dobro ločena, pa sta vendar dva, on in ona,
na enem steblu. Tako so pri bučah, kumarah in pri
vseh rastlinah, ki so tega plemena, ene cvetlice oni,
druge one. Pri turšici ali koruzi je križ on, lasca
pa, ki iz stroka rasejo, so one. Naj več plemen je
pa takih dreves, želiš in trav, da sta obadva spola
v eni cvetlici, kakor pri sadonosnicah.

§. 8. Ob cvetenju, kadar se ima sadje zare-
jati, se prikaže na onih prah, ki se cvetni ali za¬
rodni prah imenuje, kterega veter, bčelc na noži-
cah, ali kako drugo potresenje drevesa ali rastlin
na prah drugih raztrese. Po takem potu nam naj
modrejši Stvarnik, naš naj boljši Oče, vse sadje,
žita in rastline množi.

Ponovilo potrebnih naukov. III.

3

34

§. 9. Tudi sadeži in drevesa imajo svoje
bolezni, p. izrasteke, gerče, prisad, skazo listja,
če dobi pege, ali se zvije, ali če mergolinci (mer-
česi) svoj plod (jajčica) vanj zaplodijo.

Bolezni jih boš naj bolj obvarval, če
skerbiš, da se rastline krepko in čerstvo obnašajo.
Obdelaj jih po vseh kmetijskih vodilih, kakor so
jih umni kmetovavci vpeljali, in skušnja poterdila,
in če zapaziš, da kako rastlino ta ali ta napaka
napada, poskerbi, da ji za rano v okom prideš. Bo¬
lezni imajo toliko večo moč do vsake stvari, kolikor
bolj je zanemarjena. To se vidi vsakdan pri živali,
in se tudi pri rastlinah godi.

Zlata pravila.

/. Kdor pridno dela in lakomen ni; lahko
brez vsega bogastva živi.

2. Delaj le, kakor te pamet uci, in ne poraj-
taj na druge ljudi.

3. Pridno delo naših rok blagoslovi dobri Bog.

4. Dez za solncemi za veseljem žalost pride,
pa zopet odide.

VI. Od pomnoževanja rastlin.

§. 1. Vsemogočni Stvarnik je vse stvar/ iz
nič stvaril; stvari pa so minljive. Modri Stvarnik
je torej perve organske stvari vsemenil, da so perve
druge, druge tretje i t. d. zaplodile. Tako se še
dandanašnji stvari množijo in ohranijo.

•§. 2. Vsi sadeži se dajo pomnožiti po dveh
načinih, ali po semenu, ali pa po popkih.

35

§. 3. Seme je zerno, iz kterega rastline in
tudi semena enakega plemena rastejo. Pri vsakem
semenskem zernu se to godi, kar pri pisancih (pi-
šetih) v jajcih.

§. 4. Kadar seme ali zerno v zemljo pride,
se v mokroti napne. Kal in moka ste s košico ali
lupino povite. Kal ima dvojno moč v sebi. Kadar jo
toplota oživi, da se premikati začne, gre ena vun
iz zemlje, druga pa sili v zemljo. Zgornjemu delu
se zelenjad reče, spodnjemu pa koreninica. Kal
dobi svojo pervo rejo od moke, ki je v zernu. Ko
je moka povžita, poči koža, zelenje gre iz zemlje,
in po tem steblice z enim ali z dvema perescema.
V primeri ko se korenina daljša, raste tudi steblo
ali deblo čversto in veselo, in se od leta do leta
bolj razvija. Kadar pa rastlina svojo primerno do-
veršenost doseže, poganja cvetje, iz kterega pride
sad in zernje ali seme.

§. 5. Popki so majhne doveršene rastline, po
svojih delih druga v drugo povite, ktere se sčasoma
razvijajo. Tukej govorimo od mladik, iz kterih veja
poganja, in te so po navadi bolj spičaste in manjše
od tistih, na kterih cvetje raste."

Naj boljše med temi so pa tiste, ktere pri
tleh iz drevesa poganjajo, sosebno če so s koreni¬
nami previdene, kar se lahko doseže, ako se okoli
debla pri tleh zemlje naruje. Take mladike se ime¬
nujejo koren inčni  ce.

•§. 6. Ako pa takih mladik ni, se dajo rastline
pomnožiti, ali po nadrevesnem grebenčenju, ali po
sajenicah bez korenine.

3

36

7. Da se mladika na drevesu prime, jo
je treba tam, kjer je iz debla izrastla, s kakovim
trakom terdno prevezati, da se sok, ki po perju
v rastlino pride, ustavi. Vtakni po tem prevezan
del mladike v kako preluknjeno posodo, z dobro
pognojeno zemljo, ktero moraš skozi vlažno ob-
deržati, in vidil boš čez leto vkoreninjeno, ktero
lahko odrežeš in presadiš.

•§. 8. Med plemenjenjem sajenic bez kore¬
nin, kar se zgodi pogosto z verbjem, in med na-
drevesnim grebenčenjem ga ni drugega razločka,
ko da se mladika, namesto da bi v posodo prišla,
v materno zemljo zakoplje, kar se ima zgoditi,
dokler muzge v drevesu ni.

§. 9. Vse enoletne in dveletne rastline se
dajo ravno zavolj tega, ker nimajo očes, po semenu
pomnožiti, ker tako hitreje in krepkeje izrastejo.

§. 10. Rastline se dajo po treh načinih po¬
boljšati , namreč, če jih presadiš, obrežeš ali
cepiš.

Zlata p ra vila.

1. Prečudne in skrivne so božje stvari, člo¬
veku presodit' mogoče jih ni.

2. Prebrisana glava pa pridne roke; so
boljše blago, kakor zlate gore.

3. Huda za ubogega, ki ničesa ne zna;
nfemu se h kruhu priti ne da.

4. Mlado drevo se ravnati ima; staro drevo
se ravnati ne da.

37

VII. Od sadjoreje sploh.

Kjer prostor imaš, postavi drevo ;

Sadja obilno doneslo ti bo.

•§. 1. Gotovo je, da sadjoreja blagostan po¬
sameznih vlastnikov in tudi cele dežele močno
povzdiguje, in da so bogati pridelki sadja dosti¬
krat krepka bramba zoper pomanjkanje drugega
živeža in zoper lakoto. Dostikrat se primeri, da je
zavolj velike suše slaba letina za poljske pridelke,
sadje pa obilo donese, ker globokeje v zemljo
segajoče drevesne korenine še v suši potrebne mo¬
krote in hlada vživajo.

Ko poljski sadeži zavolj silne suše vsehajo,
dozori po gorkoti sadje večidel še sladkeje.

§. 2. Sadje, naj se vživa sirovo, kuhano ali
posušeno, naj bo iz njega zdruzgan jabelčnik ali
bruševec ali kis (Jesih), kteri se tudi prav dober
da iz gnjilega sadja delati, je vsakemu gospo¬
darstvu velik dobiček. Koliko lepega denarja verže
posestniku suho sadje prodano,., ali pa tudi sirovo,
ker se v kraje nosi, kjer sadu ni, pelja, ali tudi po
železnici sem ter tje na prodaj lahko pošilja.

•§. 3. Gerda beseda je: Kaj bi sadonosnice
sadil, pa drevje žlahnil, saj ne bom njih sadu
učakal. Oko bi bili naši predniki tudi tako djali, bi
nam le lesnike in ternolice rastle. Bog jim daj
lahko! zapustili so nam lepih sadonosnikov, naj
jih tudi mi poboljšamo in svojim naslednikom še
bolje popustimo. Res je veselje, peške spomlad

38

saditi, na gredo gledat hoditi, kako iz zemlje pri-
lukajo in zelene. Radostno je, pod sadonosnim
drevjem v senci sedeti, sadje pobirati in vživati.
„Kdor pa ne dela, naj tudi ne je,“ pravi sv. Pavel.

§. 4. Naj bi vsak ženin svoji nevesti dvoje
žlahnih drevesec vsadil, kadar k hiši pride, vsak
oče novo rojenemu otroku po dvoje drevesec po-
žlahnil, vsakodrašen mladeneč svojemu očetu vsako
leto eno, pa tudi materi eno sadonosno drevo za
rešitev (veziloj podaril, kterega je sam izredil in
vcepil, verh tega še brat bratu, sestra sestri lepo
drevce za godovno dala, hitro bi bili naši krasni
kraji vesel raj, kakor ga po stranskih deželah vi¬
dimo. Potreba je torej, se sadjoreje učiti, po tem
pridno saditi, in Bog bo rast dajal.

VIII. Od rejenja sadnih drevesec, *)

Kako se naj hitreje sadnih divjakov dobi?

§. 1. Iz pešek in košic se naj hitreje dreves¬
ca dobe. Skušnja uči. da iz košic breskev in češ¬
pelj, tako tudi iz orehov in kostanja posajenih, le
komej osmi del slabša od prejšnih starih dreves
drevca izrastejo. Ce jih pa v dobro zemljo posadiš,
ali malo dorasena presadiš, dostikrat stara prese¬
žejo. Iz pešek izrasena drevesca se morajo poce-
piti. Ker iz manj žlahnega sadu terdnejše in stano-
vitneje drevje izraste, in se to tudi mlado poceni,
naj se za posajo lesnega drevja peške lesnik in

*) Bori: Krajnski vertnar spisal Franc Pirc, v Ljubljani 18415,
cena 24 kr. — Slovenski vertnar. V Ljubljani 1847. Velja 4 kr .

39

kumric vzamejo. Pomniti je, da večkrat, ko se
drevo presadi, žlahneji sad donese; pa je po tem
tudi toliko pikreje in slabše drevo; torej tako drevo
tudi zgodaj konec vzame.

§. 2. Peške dobro dozorelih jabelk in hru-
šek (iz gnjilega, suhega in sparjenega sadja, tudi
iz tropin, ki so se za kis namakale, ne veljajo za
to) se o sv. Mihelu do sv. Jožefa sejejo; prej ko
se zgodi, boljše je. Ce se pozneje, po sv. Jožefu
sade, in se niso snežne moče napojile, bodo še le
drugo spomlad zelenele. Vendar znaš tudi peške v
kaki posodi med perst mešane na merzlo za čas
postaviti, in v vigredi, ko se odlatijo, jih s perstjo
vred sejati, kamor hočeš.

Košiče precej posadi, ko si sad povžil. Ko¬
stanja in orehov ni dobro v jeseni saditi, ker jim
hud mraz škodje in miši za njimi hite. Boljše je ta
sad v drobnem pesku v kaki shrambi čez zimo
shraniti, in v vigredi jih posaditi.

§. 3. Košiče in peške se v dobro vdelano, ne
v prepusto, pa tudi ne v presilno mastno perst
vsejejo ali potaknejo.' Slabo perst moraš z mast-
nejšo zboljšati; pa s živinskim, ne s trohljivim
gnojem drevju gnojiti. Drevesno seme redko sej,
kakih 400 — 000 zern na štirjaški seženj. Varuj
jih vsigdar plevela, trave in suše, jih pred živaljo
okovari in večkrat jim perst prerahljaj. Dobro
storiš, če dve leti drevca tako preskerbljavaš in jih
ne presajaš.

Za svojo potrebo si naj stanovitnejih in terd-
niših dreves pripraviš, če košice in peške posamez¬
no tje vsadiš, kjer bo po tem tudi drevo svoje dni

40

stalo. Moraš mu pa pogosto zemljo rahljati, zel
trebiti, v suši ga zalivati in pred živino okovariti.
Tudi je treba, dokler se ne pocepijo, jim stranske
vejce porezovati. Za jabelka in hruške je dobro, če
se jim tudi verhovi do petega naj boljšega popka
porežejo.

§. 4. Iz grede se dve leti stara drevesca iz-
kopajo, obrežejo, tudi serčna korenina in stranske
poškodovane korenince, in se v drugo, dobro vde¬
lano gredo, dva čevlja narazen presade. Drevesa se
smejo presajati od dobe, ko se iz vej in debla sok
v korenine izpolzi, — ko listje odpada — in dok-
' ler se drevo zopet ne muzga. To se večidel od
Vsehsvetnikov do sv.Jurja zgodi. Presajaj le, kadar
je perst vlažna in tiho vreme, ne pa v mokro
zemljo.

§. S. Za drevno šolo odloči pripraven pro¬
stor, dobre solnčne in prostozračne zemlje, kamor
se mladi divjaki v verste, ki so dva do tri čevlje
narazen, po niti posadijo, da se tam že tisto leto,
boljše pa še le prihodnje cepijo. Reklo se je, da se
drevesca dva čevlja narazen, in okoli pol čevlja
globoko vsade. Kadar si korenince v jami lepo po¬
ravnal, posuj po verhu dobre persti. Prej ko drevce
dovolj zasuješ, polij okoli njega 1 — 2 bokala
vode, da se perst dobro koreninic prime, po tem še
le drugo perst okoli drevesca poravnaj; pa pri
deblu perst malo pritlači, da bo poglobočena, ka¬
kor plitva skleda, ter se bo deževnica vanjo lože
lovila.

§. 0. Ce se okoli divjakov plevel prikaže, se
mora brez odloga greda prekopati, da se plevel

41

zatere, kteri bi sicer drevescem škodoval. Dre¬
vesca, ktere sloko rastejo, jih h koliceku ravno
priveži. Tudi tisti popki, iz kterih hočejo nepo¬
trebne postranske mladike gnati, in sok tratiti, se
morajo odšipati, ali z ojstrim nožem gladko pore¬
zati, da se lepa gladka koža oredi. Enega ali dva
postranska odrastekaje koristno na šibkem debelcu
zato pušati, da sok preveč kviško ne sili, ampak
deblo od tal krepča. Vendar niso taki odrasteki čez
eno leto pustiti, da predebeli odrezani debelcu pre¬
velike rane ne pu§te.

IX. Od žlahnjenja sadnih dreves s
eeplenjem.

y

§. 1. Ce se otroci lepo, umno ne odgojijo.
se ni nič dobrega od njih nadjati, izrastejo divjaki.
— Drevesne divjake, ki so natorno taki, ali so
/lahnost zgrešili, lahko zopet med žlahno drevje
vverstimo, če jih pocepimo. Ce pa kak iz žlahne
peške izrasen divjak žlahne lastnosti kaže, je vreden
brez cepljenja na vert posajen biti: to je, če ma
lepo, gladko kožo, brez ternja, in široko perje.
Tako drevo bo pozneje začelo roditi, pa bo potlej
vedno bolj polno in terdno.

§, 2. Cepič, t. j. veršic, ki ga na divjak
cepimo, mora enakega roda biti. Cepijo se torej
jabelka z jabolčnim, hruške s hruševimi cepiči.
Vendar se tudi cepijo: hruška v kutno, mareljica v
češpljo, češnja in višnja vzajemno, in obe v nešpljo,
in ta v bel tern i. t. d.

42

§. 3. V cepljenje vzemi letne mladike žlah-
nega, zdravega drevesa, bodi si staro ali mlado, ki
se vreže verh drevesa, prej ko začne muzgo ali
sok gnati. Cepiče moreš v .vlačnem mahu, v
senenem hladnem kraju 3—6 mescev za rabo ob-
deržati. Cepiti se sme od Vsehsvelkov skozi celo
zimo, dokler drevje ne zeleni. Košeno drevje cepi, »
če ne poprej, o pustu, jabelka in hruške pozneje v
spomladi.

\

Kako se drevesca cepijo?

§. 4. Cepi se po peterem načinu: 1. s pri-
lepljenjem ali z dolago, 2. s popkom, 3. v zarezo,

4. v sklad, 5. v zakožo.

1. S p r i 1 e p 1 j e n j e m ali z dolago. Naj bolj¬
še in hitrejše je po tem načinu cepiti. To delo
opraviš, kakor kadar bičnik dostaviš. Cepič se na
debeliŠem koncu z ojstrim, za to pripravljenim, ali
pa s peresnim nožičem, sprekoma za palec dolgo
od ene do druge strani gladko ošiljeno odreže.

Le vajeni roki to v pervem hipu stori, sicer se
cepič še pomalem obrezuje, dokler ni lep gladek.
Cepič se zgorej do drugega, k veČemu do tretjega f
popka prikrajša,, tako, da dva do tri palce dolg
ostane.

5. Kjer sta cepič in divjak enake debe¬
losti, odreži ali s tanjko žagico (zobačico) odžagaj
divjak, kjer je lepo gladek, eno ped nad zemljo;
odreži ga od spodaj gori postrani en palec dolgo,
tako da imata cepič in divjak enako gladke, visoke
in Široke rane. Ko se vkup zložita, mora pri obeh
biti les na lesu, da se nič rane ali belega lesa ne

43

vidi, in koža na koži. Če je cepičeva rana ožji od
divjakove, tudi velja, če se le na eni strani koža na
kožo prileže. Potem se cepič pazljivo, da se ne
premakne, divjaku s povoskanim trakom, ali takim
popirjem, ki je trakove širokosti in poldrugo ped
dolg, priveže, to je, prav terdno od zgoraj doli
povije, in potem 'se rana na cepiču in divjaku z
voskom zamaže. Če si jih s trakom povil, moraš
cepič, ko ped dolgo mladiko stori, trak odviti, da
se v les ne zaje; popir poči sam od sebe, torej se
je bolje popirjevih trakov poslužiti.

§. 6. Traki, perteni ali popirnati, se tako le
povošijo: Drevni vosek (kterega delati se bomo
pozneje učili) razpusti v kaki glinasti posodici, po¬
tegni trak, ki ga z dvema perstoma na koncu pri¬
mes, po vosku, in z dvema perstoma druge roke
ga zopet opolzneš, t. j. vosek odergneš, da trak le
malo masten ostane. Takih trakov si ob enem več
sto pripravi, ker jih lehko braniš, dokler hočeš.

2. Kako se s popkom cepi?

§. 7. S popkom se cepi, če se sirov (frišen)
popek iz žlahne mladike izreže, in za kožo divjaku
tako vtisne, da se v njem zaraste,, žlalino mladiko
požene, iz ktere žlahno drevo izraste, če se divjak
drugih odrastekov trebi.

§. 8. V to cepljenje so iz pesek ali košic
izraseni divjaki, ki so debelost gosjega peresa
dosegli, naj pripravniši. S popkom se da cepiti,
dokler je drevje muževno, tedaj kmalo po sv. Jurju
blizo do sv. Mihela. Do sv. Petra še pervo leto po¬
pek mladiko stori; pozneje cepljen pa še le pri¬
hodnjo pomlad zelem.

44

§. 9. Ce se pred kresom cepi, se cepivni
popek odreže iz letne mladike, ktera je bila odre¬
zana pred ko je bil les muževen; po kresu se pa
popek vreže iz mladike tisto leto izrastle, ktera
ima prav lepe lesne popke.

§. 10. Za popkovanje izreži popek od mla¬
dike tako lepo in gladko, da se bo pol palca kože
pred njim, in pol palca za njim, in kolikor je mo¬
goče tudi na straneh njega deržalo, in da bo lesa
kar naj manj mogoče zraven. Kader si tako platico
kože s popkom vred od mladike odrezal, odreži mu
tudi pol peresa, če s popkom tisto pomlad izrastene
mladike popkovaš; celo pero bi mu preveč bilo. Po
tem vreži v kožo divjaka, nizko pri tleh, kjer je
lepa, gladka koža, tako dolgo ranico, kakoršne
oko ali popek potrebuje, odloči z nožkom ali kako
leseno zagojzdico nmževne kožice na divjaku toliko
na obeh straneh, da bos vso platico s popkom pod
kožo divjaku spravil. Zadnjič se rana s povošenim
trakom ali popirjem zgorej in spodej terdo povije,
potem pa odjenja, kadar se je popek v divjaku
prijel in zarasel, da se les redi. Kadar je očitno,
da se je popek prijel, se divjak dober palec nad
prijetim čepom tako prekoma odreže, da rana na
nasprotno stran cepa pride, in drugo leto še le, ko
je iz popka močna mladika pognala, se konček
divjaka verh cepa tikoma pri čepu vprek odreže in
z voskom zamaže.

3. Kako se v zarezo cepi?

§. 11. To se stori, če žlahen cepič na debe¬
lem koncu, kakor zagojzdico po obeh straneh en
palec dolgo gladko odrežeš, in v divjak, tam kjer

45

je s cepičem enako debel, od zgor doli zarezo
proti sterženu narediš, da se cepič vanjo vtakne in
vso rano skrije. Tudi se morate na straneh koži
cepiča in divjaka dobro sprijeti. Potem se cepič k
divjaku z voskom zamaže in z imenovano podvezo
povije. Tako se da cepiti od sv. Jurja do sv.
Mihela, dokler sok ali muzga teče, in scer do kresa
s takimi cepiči, v kterih še ni sok ali muzga gnala,
kadar so bili odrezani. Po kresu pa cepi z zelenimi
mladikami; pa se mora verh toliko prirezati, da ima
cepič le dva popka, in perje se bolj ko na pol pri¬
krajša, in rana na verhu z voskom zamaže. Divjak
mora gladko porezan biti, če še ni nič gnal; če se
pa zelen cepi, pusti do pomladi vse mladike pri miru.

4. Kako se v sklad cepi?

§. 12. Naj stareja pa naj slabša navada ce¬
piti, je v sklad. Divjak se odžaga in razkolje, da se
žlahen cepič vanj vtakne in rana se zamaže. Le
taka drevesa se še zdaj v sklad cepijo, ktera so že
drugemu cepljenju odrastla.

§. 13. V sklad se da vsak divjak cepiti, kteri
je debelji kakor palec. Naj bolj se prime, če je ka¬
kor ročnik debel. Tudi stara lesnika se da po vejah
cepiti; mora se kak deseti del mladik pod cepičem
pustiti do drugega leta.

§. 14. Naj raji se v sklad prime, če se takrat
cepi, kadar začne sok ali muzga pod kožo prihajati.
Že v svečanu ženo marelice, breskve in češnje.
Kmalo po tem češplje. Sušca se cepijo hruške in
naj zadnje jabelka. Pri cepljenju v sklad je potreb¬
no: ojstra, ročna žagica, še bolje so pa Cepivne
škarje; prav ojster, močan zakrivljen nož, da se z

46

njim odžagan divjak pogladi, divje mladike čisto
porežejo in divjak gladko prekolje. Moraš imeti
tildi majhen ojster ošiljen (spičast) nožiček, s
kakoršnim se režejo peresa, da boš mogel cepič
prav obravnati; cepivni vosek, da boš rano dobro
zamazal, rutice ali cunje in trake ali kako drugo
povezo, da se janjen divjak obveže in se po tem
laglej zaceli.

§. 15. Kadar imaš vso pripravo vkup, pre¬
žagaj naj prej divjak ravno vprek, kjer ima naj
lepši les in gladko kožo, in po tem z vertnim no¬
žem divjak še gladko obreži, kjer si ga prežagal.
Dalje se nastavi nož na sredo debla, in se s klad-
vom ali sekirico nanj tolklja, da se divjak za palec
globoko gladko razkolje. V sklad se terči zagojz-
dica, da ga toliko razkroji, kolikor je cepič debel.

Zdaj vzemi cepič, in mu z ojstrim oskirn no¬
žičem naredi vštric enega popka zarezo v stran, in
vreži naprej podolgoma tudi na drugi strani ravno
tako en palec dolgo, da bo cepič kakor zagojzdica
ospičen.

Pri stranieah naj koža ostane, in zunanja plat
naj bo nekoliko debeleja od notranje, da bo sklad,
kadar se cepič vanj vtakne, povsod na tesnem pri¬
jel, ko se zagojzda zmakne, da se notranje kože
stikom spopadejo. Zgorej toliko cepiča odreži, da
ne bo čez dva ali tri popke imel. Zdaj zamaži rano
s cepivnim voskom, in pa tudi cepič na verbu.
Zadnjič povij s cunjo in poveži s trakom, da sklad
ne jenja, temuč da se s cepičem zaraste.

§. 16. Da se bo cepljenje v sklad rado pri¬
jelo, ima :

47

1. Divjak, kterega misliš cepiti, že v kore¬
ninah dobro vrasen biti.

2. Nižej ko je divjak cepljen, hitrejše in
lepše bo rasteh

3. Dobro je, da se tista stran cepiča, kjer je
pervi bližnji popek, znotri oberne, da poprej rano
zaceli.

4. Naj bol ji je, en sam cepič v en divjak
djati, le tistim, kteri so čez kozel debeli, se dva
eepica vtakneta.

5. Manjši cepič ko v sklad vtakneš, veča
mladika bo do jeseni zrastla.

6. Vselej cepi s suhimi cepiči. Ni jih treba
torej sliniti, ker je slina sirovemu lesu škodljiva.

S. Kako se v za kožo cepi?

§. 17. Cepljenje v zakožo je skor takovo,
kakor v sklad, s tem razločkom, da se odžagan
divjak, ne prekolje, in cepič ne vtakne v sklad,
ampak med kožo in med les na strani. Torej mora
biti že drevje muževno, da se skorja od lesa loči,
pa vendar dokler še zeleno ni. Kadar je že divjak
odžagan, se na strani koža kakega pol palca, ali
tudi za palec, od verha doli z ostrim nožickom do
lesa vreže, in zgor ravno tam med kožo in lesom
se kakor cepič tanjka zagojzdica porine, da kožo
od lesa odrine.

Po tem vreži cepič pod popkom v stran, ne
celo do steržena, potem na zdolej, kakor dolga je
zareza na divjaku, da sprekoma na drugi strani z
nožekom vun prideš, Na drugi strani zareze le po
straneh černo kožo posnemi, spodnjo zeleno pa
pusti. Potlej vtekni cepič za kožo v divjak na

48

tesnem, in rano z voskom zamaži in obveži, kakor
pri cepljenju v sklad.

Kako se cepivni vosek naredi?

§. 18. Vzemi rumenega voska, kakoršnega
pri čbelarjih dobiš. Ravno toliko očiščene smrekove
smole, zraven, pa tudi toliko terpentinove, t. j.
mecesnove smole deni. Vse te tri reci vkup raztopi
in v merzlo vodo vlij, in z mokrimi rokami štručice
naredi. Ce ti je pri rabi vosek preterd, mu maličko
laškega olja pri raztopljenju posameznih štruček
prilij.

Maža za drevesne rane.

§. 19. Vzemi apna, kravjeka in mastne ilovice,
vsakega enako, zraven je tudi dobro d jati meces¬
nove smole in živinske dlake nekoliko. Vse to
dobro vgneti in premešaj, s tem rane velikih dre¬
ves pomaži.

X. Od presajanja žlahnih drevesec.

§. 1. Drevje se ne sme v muzgi in z zelenim
perjem presajati; toraj se presaja v jeseni, kadar
drevju perje odpade, in dokler se zopet muzgati
ne začne. Da v jeseni presajena drevesa po zimi
ne pozebejo, jim ranjene korenine gladko prireži
in z voskom zamaži, veje pa še le v spomladi
odreži ali prikrajšaj. Tudi zelena, celo cveteca
drevesca se brez škode presade.

Vsajeno drevce se prav dobro zalije, da tako
rekoč v blatu stoji, in to se po tem vsak drug

49

večer ponovi; tako se ročno prime. To naj se nik¬
dar ne opusti, kadar se drevje sadi. Kdor pa hoče
veliko drevo presaditi, naj to stori po zimi, kadar
je zemlja terdo zmerzla, da se perst s koreninami
prenese; pa veje se mu morajo močno prikrajšati.

•§. 2. Drevesca se morajo z dolgo ravnico
izkopavati, in scer tako varno ko je mogoče. Naj
pred se perst z verha do korenin odkoplje, po tem
se drevo od ene strani globoko spodkoplje in nagne,
od druge strani pa se prav globoko korenine spod-
sekajo, in kadar se drevesce vzdigne, se perst
mora tako varno otresti, da se male koreninice ne
potergajo.

§. 3. Predno se drevo presadi, se mora
obrezati po koreninah, po deblu in po verlpi.
Srednja serčna korenina, ki naravnost v zemljo raste,
se mora močno prikrajšati; stranice le tiste, ktere
so predolge ali ranjene, in sesavke, tiste male ko-
renince, ktere iz stranic na vse kraje rastejo, se
morajo le takrat prirezati, kadar so po koncih
trohljive ali bolne. Deblo se mora vseh stranskih mla¬
dik gladko otrebiti, in scer pri češpljah jn češnjah
seženj visoko, pri jabelkih in hruškah pa okoli osem
čevljev kviško. Oreh in kostanj pa morata še višej
gladko deblo do verhne krone imeti; verh se jima
pa nikdar ne prikrajša, kar se pri jablani in hruški
stori. Dobro je, rane vselej z voskom zamazati.

Kakošna perst je za sadna drevesca?

•§. 4. Debelo močno ledino ali tudi nijvo na¬
sadi z jabelki, globoko mergljino s hruškami. V
plitvo, dobro rahljico sadi češplje, breskve, mare-

Ponovilo potrebnih naukov. III. i

50

lice in mirabele. V rujavo puhljico ali lapor, zlasti
pa v kremenico ali pešenko, sadi kostanj, češnje
in višnje. V grampasto kamnitno zemljo nasadi
orehov.

Dobro vdelana in globoko rodovitna perst,
kakoršna je po dobrih njivah, po Zelenikih in dru¬
gih starih vertih, je za vse drevje naj boljša za
sadno rast.

v

Ce imaš le pusto in plitvo zemljo, ki ima za
podlago terdo mertvico ali pa prod (šuto), da
sadne korenine ne morejo globoko gnati, ali pa
živeža ne najdejo, jo je treba zboljšati.

Kako se slaba zemlja zboljša?

•§. 5. Tu in tam je zemlja od natore dobra,
vendar ni za rast sadonosnic pripravna, ce ni obde¬
lana in globoko zrahljana. Zboljšati jo je torej
treba. To se stori: 1. Ce tisto zemljo, kamor mi¬
sliš drevo saditi, že prednje leto okoli dveh čevljev
globoko prekoplješ, ali tako z lopato preoberneš,
da zgornja rodovitna perst v dno, spodnja mertvica
pa k verhu pride; da se tudi iz podnebja rodovit¬
nosti navdahne.

2. Zboljšaš zemljo, če ji druge boljše ali
nasprotne persti namešaš. V pust lapor navozi
gline iz bajarja, ali rušin iz meline. V rujavo merg-
Ijino ali soldan navozi blata s ceste in grabnov; su¬
ho rahljico zmešaj z mastno ilovico; cmokasto mert¬
vico pa z dobrim peskom. Cerno perst s soldanom
potresi, tako boš zemljo za rast sadonosnic jako
zboljšal.

Sl

3. Tudi se dobra vertna perst za drevje pri¬
pravlja, ee se eno ali dve leti, predno se bo drevje
sadilo, zemlja z živinskim gnojem prav dobro
pognoji, in krompir, turši® i. t. d. vsadi, dokler
se gnoj zadosti ne spersteni.

Kako se sadonosnice prav sadijo?

§. 6. Jako veliko je na tem ležeče, da se
drevo prav posadi.

Zato se mora poskerbeti:

1. Da se jame za jesensko sajenje že po leti,
za pomladanjsko pa v jeseni skopljejo. Perst, kadar
jamo kopaš, deni verhno rodovitno na eno, slabejšo
na drugo stran. Jame je treba globoke in široke
skledi enake izkopati, da še pozneje korenine v
svoji rasti okoli sebe rahlo perst najdejo.

2. Kadar drevesca vsajaš, zasuj prej jamo z
dobro perstjo, ali na dno rušnje narobe položi, in
na njo zopet dobre zemlje nasuj, da ne pride drevo
globokeje, kakor je prej stalo. Prej ko drevce,
vsadi terdno v sred jame kol, potem postavi dre¬
vesce in poravnaj korenine na okroglo, da bodo v
krono rastle. Na korenine deni dobre in rahle per-
sti, in drevesce potresaj, da se perst med korenine
dobro zagosti, in nič praznega med njimi ne ostane.
Zdaj s tisto perstjo, ki je bila iz dna jame, po
verhu zagrebi in malo pritlaci. Zadnjic drevesce
tudi dobro z vodo zalij, sosebno če na spomlad
presajaš.

3. Priveži drevesce h kolu s terto ali s slamo,
pa rahlo, da se more nižati. Da se drevescu koža

4  *

52

ne oplazi, in rana ne naredi, je boljše s slamo ga
privezati, tudi med količ in drevesce mahu vložiti.

4. Ce je na takem kraju drevesce, kamor ži¬
vina zahaja, priveži okoli njega rahlo ternjevih vej,
da ga ne podere, ali kadar je zeleno, ne obje.

5. Lepo je viditi, če drevesca po versti stoje;
torej jih vsikdar po redu sadi. Tudi jih redko sadi,
tak ti bo drevje obilno sadja rodilo, pod njim bo
brez obotavlanja še žito, če ga vseješ, ali žlahna
trava rastla.

XI. Od oskerbovanja dreves na sadnem
vertu.

§. 1. Da se bodo zasajena drevesca rade pri¬
jela, naglo rastla in kmalo rodila, jih je treba zali¬
vati, okopavati, jim gnojiti, jih obrezovati, trebiti
in čediti. V pervem letu presajeno drevo malo raste,
ker vso svojo moč na korenine oberne, da se prime
in v zemlji vraste; torej mu je dobro večkrat pri¬
livati, da mu suša ne škodje.

§. 2. Drevo pervo leto le tako okopaj, da
perst po verhu plitvo zrahljaš, da škorje ne naredi,
in da bo mogla zemlja iz zraka rodovitnost na se
vleči. Tudi plevela in trave ne pusti pervo in drugo
leto pod slabimi drevesci rasti. Naj bolj pa bo mla¬
dim drevesom teknilo, če vsako leto do korenin,
kterih pa nikar poškodovati, kakor daleč veje se¬
gajo, v jeseni žemljo prekopaš in jo zboljšaš.

§. 3. Drevesu, ktero slabo raste, je treba z
gnojem pomagati.

V ta namen se pa gnoj tako le pripravi: Na¬
redi veliko jamo, in v njo nameči plev, blata in

L

53

slame, plevela, rušin in listja, smeti, ali kakega
droba, gnjilega lesa, knalovine ali dobre persti. Na-
peljaj v njo večkrat kako lužo, kapnico ali gnoj¬
nico, in vse to večkrat premeči in premešaj, da se
spersteni in iz zraka rodovitnosti navzame. Kadar
hočeš drevesu gnojiti, odkopaj perst prav varno
pri koncih korenin, in prisuj jim tega gnoja; vidil
bodeš, kako veselo ti bo drevo rastlo, pa tudi
skoro prav obilo rodilo.

•§. 4. Pregoste veje na drevesu so uzrok, da
ne rodi; preobilne in nepotrebne se morajo torej
odrezovati ali pa odžagati. Otrebi:

1. Vse tiste veje in mladike od drevesa, ktere
ali lepo lice drevesu kazijo, ali ga v rasti in rodo¬
vitnosti prideržavajo, ali pa če so bolehne in se suše.

2. Ce ima drevo slabe korenine, se tud slabo
razrašuje. Takemu drevesu je treba vse veje pri¬
krajšati, mu pa tudi pri koreninah z okopavanjem
in gnojem pomagati.

3. Ima pa drevo veliko korenin, bo le močno
na les gnalo, to je, v mladike in perje rastlo, pa
ne sadu rodilo. Tako drevo je do korenin treba
odkopati, in jedno ali dve korenini z dletom od-
krojiti, da ne bo toliko v mladike gnalo, ampak
sadne popke začelo nastavljati.

4. Mladike, ktere kviško, pa tudi veje, ki
križem rastejo, se morajo o pravem času odrezati.
Drevje se sme pa obrezovati, kadar ni muževno.
Naj boljši čas drevesa obrezovati je ravno v spo¬
mladi, kakor hitro mraz neha. Jesensko obrezovanje
sosebno pri drevesih, ktera imajo mehek les, ni
dobro, kajti rada pozebejo.

54

Kako se staro nerodovitno drevo
pomladi?

§. 5. Ce se drevo postara in neha roditi, ga
pomladiš, ako mu veje za komolec od debla, ali še
krajše, k akor boljše kaže, odžagaš, in le kake štiri
ali šest vejic do drugega leta pustiš. Tudi mu mah
in staro skorjo odergni, in pri koreninah mu perst
zboljšaj. Pomniti pa je:

1. Da se to delo le stori, dokler še muzga
ne teče, sicer drevo vsahne.

2. Moraš veje tako odžagati, da bodo rane
doli, ali po strani obernjene, da jim moča ali suša
manj škoduje.

3. Se morajo vse rane po drevesu z mazilom
zakriti — zamazati.

4. Je pomlajeno drevo kakega slabega ple¬
mena, lesnika ali drobnica, ga drugo leto na nekih
mladikah cepi.

Kaj je storiti z drevesom, ktero noče
roditi.

§. 6. Nektero drevo je takega plemena, da
začne pozno roditi, drugo ima lastnost, da le drugo
ali tretje leto donese. Tako drevo dolgo terdno osta¬
ne, pozneje bogato rodi, in visoko starost doseže;
torej ga ne posekati. — Ce je pa drevo popolnama
doras no, in vendar ne rodi, se mora pogledati in
razsoditi, kaj rodovitnost prideržuje. Uzroki so:

1. V koreninah, če drevo v pusti zemlji stoji,
kjer komej pustega živeža za les in perje dobiva.
Takemu drevesu se mora zemlja globoko okopati,
po gnoju ali mastnejši persti se zboljšati.

35

v

2. Ce staro drevo že tako debelo in terdo
skorjo obredi, ali pa mu lastne veje tako senco
delajo, da ga solnce ne more obsijati in mu lesa
zadosti greti. Takemu drevesu se pomaga, če mu
staro in mertvo kožo čisto vzameš, in tiste veje
odpraviš, ktere mu senco delajo.

3. Ce ima drevo toliko gostih vej, da jih
solnce ne more zadosti greti. Tako drevo moraš
jako obrezati, in veje izrediti. Dostikrat je pa od
zraka in hudih vremen drevo v rodovitnosti sadja
zaderževano. Takim uzrokom pa le ljubi Bog za-
more v okom priti.

XII. Od raznih bolezen sadnega drevja
in njih zdravil.

§. 1. Naj navadniše bolezni sadnega drev¬
ja so:

1. H a k. Kadar se drevesu po deblu, ali po
vejah rujave ali Černe kraste pokažejo, in nadalje
rapove bunke ali pa trohljive jamce narede, ktere
se po drevesu razširajo, in zmiraj globokeje v les
segajo, je gotovo znamnje, da ima - drevo raka. Uz-
roki te bolezni so, če se koža na deblu tisti čas, ko
je muzga tekoča, odere ali odergne in rani. To
bolezen boš ozdravil, če z nožem izrežeš, ali z dle¬
tom izdolbeš ves gnjil in bolan les iz debla noter
do zdravega, in rano z vertnim mazilom zamažeš.
Ako pa to bolezen na kaki veji najdeš, vejo gladko
odreži. Pa tega ne delaj takrat, kadar muzga teče.

2. Trohljivo duplo ali žlambor,  to
je taka bolezen drevesa, da deblo v sredi tako

izgnjije, da drevo votlo postane, kar ima svoj za¬
četek naj večkrat od napčnega cepljenja, če se
rana dobro ne zamaže. Tej bolezni ni lahko v okom
priti, vendar tako bolno drevo veliko let še sadje
rodi; pa njegovo sadje ni tako dobro, kakor zdra¬
vega drevesa.

3. S mo lika,  bolezen, kadar drevo po koži
černo ali dimasto prihaja, ali pa mozga iz njega
solzi, se kakor smola sterdi, in grampasto bunko
naredi, kar sčasom drevo konča. Ti bolezni je le
kosično sadje podverženo. Takemu drevesu smoli-
kasto gumbo odreži do zdravega lesa, in rano s
cepivnim voskom zamaži in obveži.

4. Oskrumbe,  kadar koža na drevesu začne
od tal proti verhu dimna ali sajasta, sčasoma pa
hrastava in grampasta prihajati. Drevo neha rasti
in medli tako dolgo, da se vsuši, če se mu ne po¬
maga. Pomaga se mu tako, kakor smolikovemu
drevesu.

5. Mah,  kteri drevo ne le nerodovitno stori,
ampak sčasoma tudi umori, ker mu naj bolji muzgo
izpije in rodivni živež iz zraka odvzame. Z mahom
preraseno drevo se mora naj prej očistiti, ves mah
po deblu in vejah ostergati, in tiste veje vse odre¬
zati, ktere so z mahom preveč zagošene. Potlej se
mora vse drevo z merzlo vodo vrniti in s šetjo
(kertačo), s slamo, ali pa s staro metlo dobro ob-
dergati.

Naj boljše pa je, če v spomladi, kadar muzga
nastopa, vsaj vsako drugo ali tretje leto drevo z
apnom pobeliš. To ves mah posuši, zalego gosenc
in drugih škodljivih žival pokonča, in drevesu mla-

57

do, gladko kožo stori, kar tudi k rodovitnosti ve¬
liko pripomore.

Kako se drevesa pri zdravju ohranijo
in bolezni obvarjejo?

•§. 2. Če hočeš zdravo in dolgo rodovitno
drevje imeti, moraš sadonosnice že od začetka tako
oskerbovati, da jim ne ho priložnosti k bolezni,
torej:

1. Ne iši po hostah in gošah divjakov za
svoj vert, ampak iz pešek si jih izredi, da bodo
dobre koreninice, zdravo muzgo in lepo rast imeli.

2. Kar boš cepil, ne maži z ilovico, ampak
z voskom, in kjer kaj odrežeš in drevo raniš, za¬
celi z vertnim mazilom.

3. Trebi drevje zvesto vsako leto, marljivo
ga okopavaj, in če kako bolezen ali napako zapaziš;
glej, da ji za rano v okom pristopiš; tako bodeš
svoje sadovno drevje k velikemu veselju in obil¬
nemu dobičku sebi in svojim otrokom ohranil.

XIII. Od žival drevju Škodljivih.

•§. 1. Naj nevarnejše in sadnemu drevju
škodljivše živali so:

1. Zajci.  Posebno v hudi zimi zajec mla¬
dike drevesu pošiplje, pa tudi po deblu gladko
kožo včasi tako ogloda, da se težko več obraste,
ker je zajčja, pa tudi kozja slina in zob naj hujši
strup drevju. Ogradi mlada drevesca v jeseni do¬
bro s ternjem; v slamo jih povijati, ni dobro, ker
slama močo priderževa, in po zimi pod njo drevo

58

rado pozebe. Naj boljše pa je, če so verti tako vi¬
soko ograjeni, da zajec vanje ne more. Ce je pa
kako drevo zajec ogrizel, mu rano do živega,
izreži in z vertnim mazilom zaceli, scer se bo les
dalje sušil. Zajec se ogiblje drevja, ce je z apnom
pobeljeno, ali večkrat, vsake 8—14 dni s pasjo
mašobo pomazano ; tudi če se k drevju ražni vsade,
t. j. koli, na kterih je meso v dimu viselo.

2. G o senc  e. Koliko gosence drevju škode
store, vsak ve, kajti perje, in cvetje tako objedo,
da ne ustavijo le drevja v rasti, ampak ga za tisto
in prihodnje leto nerodovitno store. Svoja blaga
drevesa tako škodljivih merčesov obvarvati, je
neobhodno potrebno:

a)  Da se vsako leto drevje, kamor metulji
svojo zalego narede, čisto osterga.

b)  Da se vsa odrasena drevesa od leta do
leta, ali vsaj na drugo, naj manj tretje leto z ap¬
nom pobelijo.

c)  Dobro je, Če v jeseni okoli dreves zemljo
okopaš; tako bo tistih gosenc zalega večidel kon¬
čana, ktera je v zemlji nastavljena.

d)  Ne opusti v jeseni in v vigredi zarano
gosenčno zalego zaterati, kterokoli po zavitem
suhem perju, po mladikah ali po deblu zagledaš,
odreži in sožgi jo, predno se gosence po drevju
razlezejo.

e)  Ce so se pa že gosence po drevju
razlezle, vsak večer pozno, in zjutraj zgode j
veje potresaj, da bodo gosence odpadle. Pa spo-
dej kako plahto pregerni, da jih vjameš in po¬
moriš.

1

S 9

f)  Nobena reč pa toliko gosenc ne pokonča,
kakor nektere ptice, ktere je že Bog v to namenil.
Ni tedaj prav, pevk, ktere so naše velike dobrot¬
nice, loviti in jih moriti; kar je tudi po cesarski
postavi prepovedano. Se le vaditi jih moramo na
verte, da nam bodo bolj drevje gosenc čistile.

XIV. Kako se pridelano sadje v prid obrača?

•§. 1. Sadje je trojnega razreda: poletno,
jesensko in zimsko,  in slednjega plemena ob
različnem času dozori. Sadje se ne sme zeleno
spraviti, ampak zoritve je ž njim čakati. Zrelo
je v dobi, kadar se piškovci otrebijo, in zdravo
zrelo sadje začne samo z drevja padati. Tako
sadje žlahnega plemena se zjutrej eno uro po
solnčnem izhodu varno obere, nežlahno pa otrese;
nobeno in nikdar pa se ne sme oprekljati, ker se
s tem drevju veliko kvara dela.

§. 2. Pridelano sadje se odloči, ktero za
domačo potrebo ostane, in ktero se bo poprodalo.
Kmetovavec mora tudi prevdariti, ktero sadje več
zaleže sirovo, ktero posušeno, ali 'v mošt, kis (Je¬
sih) ali v žganje porabljeno.

§. 3 Češnje, češplje, breskve in neka ple¬
mena hrušek se ne dajo hraniti, ampak se morajo
z drevesa vzete precej pojesti, posušiti ali pa po-
prodati. Nekaj plemen hrušek injabelk, čeravno
zrelih, ni precej dobrih, marveč morajo nekaj ča¬
sa v kakem suhem in zračnem hramu na tanjko —
nikdar pa na velikih kupih poležati, da se ugode
ali umedfjo, ter še le po tem prijeten slad dobe.

60

Tudi je treba sadje vsak dan prebirati, slabo za
jabelčnik ali za sušilo, gnjilo za kis oberniti.

Tako je tudi z zimskim  sadjem ravnati. Le
predno začne zmerzovati, ga je treba v kak varen
kraj prenesti, da ne zmerzne; vendar ne v kako
zadubljo ali pušobno shrambo,  kjer.bi okus
ali slad zgubilo, in gnjiti jelo. Sadje, kterega ho¬
češ dalej prihraniti, moraš na suho po policah
nastaviti, tako redko, da se drugo drugega ne
dotika.

Kako gre sadje sušiti?

•§. 4. Kdor ima veliko sadja, naj ga posuši,
ker se tako več let da hraniti, tudi v velik dobiček
za kupčijo ali za domačo rabo oberniti. Kjer je
veliko sadja, ga je naj bolje v posebnih sušivnicah
ali v pajštvah sušiti. Kdor pa ima malo sadja, naj
ga suši v peči na lesah, ali na peči, ali pa na soin-
cu. Vedeti je treba:

1. Da se zrelo, zmlajeno ali zmehčano sadje
za sušilo vzame.

2. Sušivnica se jnora s suhimi, terdimi dervi,
ne pa z mehkimi smolnatimi kuriti, scer bo sadje
grenko; tudi se ne sme preobilno netiti.

3. Suho sadje se ne sme v sušivnici ohladiti,
ampak zvečer ali zjutraj iz tople sušivnice naglo na
hladen zrak postaviti, da lepo svetlo in slastno ostane.

4. Kdor sadje na peči suši, naj večkrat hišo
izvetra, in prah na peči omete, ali popil’ podloži,
da bo sadje čedno.

5. Po tem ko je bilo suho sadje dobro ohlaje¬
no, se mora v suhem in vetrovnem (zračnem) kraju,

61

v snažnih lesenih posodah shraniti; tako se pet do
sedem let obderži.

Kako se iz sadja vino  (mošt) dela?

•§. 5. Ne le veliko živeža, ampak tudi pri¬
jetno pijačo nam dobro sadje daje, ktera pri domu
veliko odrine; pa se tudi dobro proda.

Kdor hoče dobro vino iz sadja narediti, mora
vedeti:

1. Da le pusto, terdomečno in ne-
žlahno  sadje dobro vino da, kakor tepke,
drobnice, lesnike  i t. d. Bolj ko je žlahno
in vodeno sadje, slabeje vino je iz njega, in manj
časa se da hraniti.

2. Sadje za vino ne sme pomlajeno ali
kaj zmehčano  biti, temuč terdo, zrelo otreseno
se mora stleči in naglo stlačiti, ali sprešati, ravno
kakor grozdje.

3. Stlačen mošt se skoz rešeto precejen v
dober vinski sod vliva, in pred ko je mogoče na¬
polni, scer se rado ne čisti. Tudi se mora pustiti,
da se dobro izkisa in otrebi, predno se veha zabije.

4. Kdor hoče sadnemu mostu lepo rudečo
barvo dati, naj černih bezgovih jagod, ali černic
(borovnic) ali pa malnic s sadjem v prešo da, ali
pa njih soka v sod vlije, predno drožje meče.

5. Prav dober kus se moštu da, in sadni duh
zgubi, če se mu predno drožje meče, pest suhega
bezgovega cvetja v sod verze, ali pa sladke skorje
ali druge prijetne dišave v rutico zavezane, na niti
obešene, dva ali tri tedne v sredi soda vtopljene
puste.

62

6. Močno se sadni mošt zboljša, če se vanj,
predno drožje meče dobrega vinskega mošta pri¬
meša, ali pa, kakor hitro se včisti, v drug sod na
vinske drože pretoči. Tudi gnjilo sadje se ne sme
zavreči, ker naj bolji kis ali jesih da.

Glejte, kako mnogoverstno se da sadje ober-
niti in v velik dobiček porabiti. Naj torej vsak po¬
sestnik poskerbi saj nekaj sadonosnic si posaditi.
Gotovo mu bojo njegovi otroci in še  vnuki zato
hvaležni.

Zlata pravila.

1. Pregosto preseljevanje ne tekne ne družini ,
ne drevesu. Kdor se trikrat preseli, enkrat pogori.

2. Kar doma lahko pridelaš, ne kupuj, ne
obleke, ne žita, tudi nobenega sadja; kupljeno
blago nima teka.

3. Delo nas brani trojnega zlega: dolgocasa,
greha in pa uboztva; delo ima zlate roke.

4. Vse poskusite , veli sv. Pavel; kar je do¬
brega, se poprimite.

o. Človek! komaraj, in Bog ti bo pomagal.

XV. Od murv*).

§. 1. Slovenc? nimamo posla, kterega bi s
tako radostjo, in marljivostjo opravljali, kakor
Labi svoje „svilodeistvo,“  kar njih veliko živi
in bogati. Svilopreljke so gosence, ktere le mur-

*) Beii: Nauk murve in svilne gosence rediti, poslovenil
gosp. Filician Globočnik. V Gradcu 1851. e c" a 15 kr., v Ljub¬
ljani 10 kr.

vovo perje jedo, in po tem svilo (žido) predejo.
Tudi mi Slovenci se bomo sčasoma te koristne
ohertnije poprijeli. V to pomoč so domoljubi družbo
osnovili, ktera na posebnem dvoru blizo Gradca
veliko tisuč murvovih dreves redi, po domačii in po
sosednjih krajih razpošilja, svilo sama prideluje, in
tudi pripravnim dečkom darila deli, da se tje hodijo
učit, se z murvami in svilarstvom pečati.

•§. 2. Omenjena družba v Gradcu,  tako
tudi v Ljubljani  kmetijska rokodelska družba,
nepremožnim kmetovavcem zastonj murve deli,
sicer pa prav po nizki ceni prodaja. Lahko si jih
torej vsaki kmetovavec kako dvoje (parovo) pri¬
pravi. Ni jih treba iz semena rediti, da bo poprej
dobiček od njih imel.

§. 3. Reja murv nima kaj posebnega od reje
sadonosnic. Obojim je enake skerbi treba, in kjer
je pripraven kraj za sadonosno drevje, je tudi za
murve. Bolj pa ljubijo pešnato, kakor druge
baže zemljo, v kteri tudi redivniše in dostojniše
perje rode.

§. 4. Ali nam kaže na naši slovenski zemlji
murve saditi? Gotovo! Ce si ravnp kdo misli: Jaz
se nikdar ne bodem s svilopreljkami pečal; čemu
bi murve sadil, ker mi korista ne kažejo! —
Vendar ni tako, prijatelj! Tudi na Laškem,
Rrancozkem  i t. d. se ne peča vsak vlastnik
murvovih dreves s sviloprejkami, vendar ima lep
dobiček od murvic, ker jih lahko po zlatu in še više
v  najem da. Kadar bomo saj deset let stare murve
imeli, se bo gotovo tudi človek najde!, ki bo svilne
gosence redil, in nam murvovo perje dobro plačeval.

64

§. 5. Murvovo perje je pa tudi za domačo
rabo. Kuharice nam vejo pripraviti prav dobro špi¬
načo iz njega, tudi živina, krave in svinje, rade
jejo tako dobro sirovo, kakor tudi posušeno mur¬
vovo perje in listje. Perutnina se od murvovega
sadja dobro redi, in tudi otroci ga radi zobljejo.

Zlata pravila.

1. Kdor nima v glavi, mora v petah imeti.

2. Kadar kimovca gromi, žito, sadje dobro
stori, če je njiva pognojena, jablan, tepka za¬
sajena.

3. Veliko besed je malo prida; veliko plev,
pa malo žita.

4. Vsako sadonosno drevo je zlato na obrest
položeno.

XVI. Od gojzdov, goš ali šum.

§. 1. Go j zdi ali go še (boršti) se imenu¬
jejo take zemljine, kjer enega ali pa mnogoverst-
nih plemen drevje, germovje in drugo rastlinje v
velikem številu brez vsega reda in pravila navadno
samo od sebe raste. Gojzd je poglavitni del vsa¬
kega posestva, ker daje kmetovavcu potrebne
derva, les in steljo; kostanj, želod  in
žir  i t. d.

§. 2. Kjer mnogoverstno drevje rase, naj
kmet takega plemena drevesa špoga, ktera so pod¬
nebju in legi zemljine naj bolj primerjena. Med
temi imajo vselej prednost tista drevesa, ktera
boljši les za umetalnike in za kmetijsko rabo dajejo-

65

§. 3. Vse obdelovanje in skerb za gojzde
obstoji v tem, da se iz gojzdov nepotrebno in
škodljivo germovje trebi, pregosto izreduje in se
planjave zopet zasade ali z drevnim semenom po-
sejejo.

•§. 4. Pogosto se sliši tožba, da je les za
kurjavo, za tesarijo  in druge reci vedno
dražji. Pa kaj še le bo v nekterih letih? Tu in tu
se vidi, da marsikteri les sekajo, pa ne gledajo,
da bi lepo mladino v zarod  gojili. Drugi
brez potrebe svoje boste p tujim v po sekanje
prodajo,  ki vse do zadnjega štora pohlastajo.
V veliko krajih se po hostah živina pase, ki
vse mlado drevje obje,  in kar se iz zemlje
prikaže, gre pod zelo. Tudi to je napčno, da se
po gojzdih preveč listj a v nasteljo grabi,
mladina jako poruje, in starejšemu drevju
ves gnoj za rast jemlje.

§. 5. Takim napakam v okom priti, je že ce¬
sarica Marija Terezija  leta 1771 gojzdne
postave za ohranjenje gojzdov dala, ktere sicer zdaj
še veljajo, pa žalibog! se le malo spolnujejo. Ime-
nitnejše gojzdne postave so:

1. Da se nič več dreves ne poseka, kakor jih
v preteklih letih v sek dorasle.

2. Da naj se za derva le tista drevesa jem¬
ljejo, ktera so gerčeva in vejasta, in torej niso za
drugo rabo.

3. Da se drevesa sekajo o pravem času. v
pravem redu, in kakor je za podrasenje naj. boljše.

4. Kjer so po goši lazi, naj se zopet z lesnim
semenom posejejo.

Ponovilo potrebnih naukov. 111. S

66

5. Naj se po gojzdih ne delajo novi poti, ka¬
dar se kaj vun vozi, da se mlada zalega ne po¬
škoduje.

6. Naj se za znamnje oštarije ne jemljejo
verhovi smrek. Ravno tako je prepovedano drevesa
za šotore ali za senco pri procesijah sekati.

7. Tudi je prepovedano iz gojzdov senožeti,
pašnike, njive itd. napravljati.

8. Prepovedano je v gojzdih hiše postavljati
ali živino rediti.

9. Vsa dobra in terdna drevesa, posebno pa
hrastje ali dobi naj se ohranijo za velike potrebe.

Zlata pravila.

j. Puhka in oralo kmetu ne bo zdalo; lovec
niastdn, dom razdjan.

2. Kdor ima lep les, on velja; kmetija brez
gojzdov, in polje brez travnikov dolge delata.

3. Ce hočeš lepe gojzde imeti, moraš tudi za
nje skerbeti, ne lesa v pluje poproduti, tud’ kaj svo¬
jim privarvati; le neumnež pravi: Rasti trava,
dokler sem jaz.

XVIL Od vertov ali o gradov.

§. I.  Vert  je primerjen kos zemlje s po¬
sebno rodovitno perstjo, večidel blizo hiše. Kdor
ume s sočivjem, ali kakor pravijo, s kuhinj¬
skimi rastlinami pečati se, si na malem prostoru do¬
volj rastlin in zelenjav za domačo potrebo pridela.
Pri mestih in večih tergih mnoga družina samo od
malega ve rta živi.

67

Vert ne sme biti proti sererju, od kodar mer-
zel zrak in ostri vetrovi brijejo, ampak ima proti
jugu ležati. Potreba je, da je voda na vertu skozi
pri rokah, s ktero se v ta namen odločena velika
kad na vertu napolni, kjer tako dolgo stoji, da
stopnjo zračne toplote doseže, predno jo v zalivanje
rastlin rabiš.

Vert se mora z zidom, latami ali z živo mejo
ograditi; tudi drevje in poslopje ne smete rastlinam
sence delati.

§. 2. Vert gre v štiri kose razdeliti, za kaj
toliko je letnih časov, in vsak čas svoje rastline
rodi. Dalej se vsak kos razdeli v grede, med kte-
rimi se steze narede.

§. 3. Vertni sadeži  se dajo večidel po
semenu  pripraviti in pomnožiti. Vertnar mora to¬
rej posebno skerb imeti, da se z dobrim semenom
previdi. Naj bolje seme je iz stranskih vejic, zato
ker sok v stranskih vejicah bolj počasoma teka, ka¬
kor v steblu. Hraniti se pa mora v suhih, zračnih
krajih. Tega vodila se mora vsak kmetovavec
terdno deržati, če hoče, da seme dolgo časa ka¬
lečo moč obderži.

§. 4. Semenske gredice ali sadiš  a
še morajo v tistem kraju verta napraviti, kjer se
ložej zalivajo. V sadišče določen prostor gre glo¬
boko prekopati, in obilno z dobro podelanim gno¬
jem pognojiti. Ravno tako gre presadiša pripraviti.
Vlovečjek je vertnim sadežem kaj tečen gnoj, še
bol ja pa seavnica, če se na kup suhe persti, cest¬
nega prahu ali žehtnega pepela zliva. Ni treba ve¬
li*

68

liko tako napojene persti, vendar malo od nje vsak
gnoj prekosi.

•§. 5. Sadike še le sadi, kadar k moči pridejo
in dovolj koreninic zaredijo. Sadike presajaj vse¬
lej proti večeru; pa nikdar v dežji ali precej po
dežji, ampak le v vlažno pregreto zemljo. Ko si
sadike posadil, jih zalij, vendar ne z merzlo, am¬
pak z nekoliko na solneu pregreto vodo. Sploh je
pa za zalivanje naj bolji čas v spomladi in v jeseni
zjutraj, po leti pa zvečer.

■§. 6. Pri presajanju je posebno na to gledati,
da razna plemena vertnih sadežev, ki so si v rodu,
preblizo eden drugemu ne rastejo, sosebno če ho¬
češ seme od njih imeti, zakaj primeriti bi se znalo,
da bi se vzajemno oplodilo in pleme spačilo.

§. 7. Obdelovanje vertnih sadežev obstoji v
dveh naj pofrebniših poslih:

1. Da se zemlja pleve in čisti vseh sam-

odsebnih želiš, trave itd. '

2. Da se perst okoli rastlin pogostoma rahlja
in obrača.

Da pa o pletvi rastlin ne polomiš in ne poho¬
diš, jih tudi laglej zalivaš, moraš med verstami raz-
gon pustiti.

§. 8. Skerben in priden vertnar (pri malem
hiševanju večidel gospodinja) ne pusti zemlje poči¬
vati, kakor če jo sneg pokriva, marveč jo, sad s
sadom namestovaje, prisili, da vsako leto več, po
tri, po štiri pridelke da. Vsi sadeži ne ljubijo druž-
tev ptujih rastlin, t. j. mnogo je tacih, ki se ne
dajo brez škode med druge saditi, p. kumare, pesa,
pinača, česen, čebula.

6 »

§. 9. Pri prekopovanju in rahljanju verta js
treba na letni čas gledati. Za pomladansko obsejo
odločen del se mora v jeseni ali po zimi prekopali
in pognojiti, o spomladi za poletno, in po leti za
jesensko setvo poskerbeti.

§. 10. Skerbna gosgodinja si, če je le moč,
za domačo potrebo na lastnem vertu prikuho in drugo
zelenjad za juho pripravi. Kuhinjske rastline so:
kapus, vohrat, koloraba, solata, špinača, kumare,
korenje, pesa, redkev, česnikovina, Česnik, čebul,
biluš (špargel), dinje, zgodnji grah in krompir,
peteržil, žabej, hren itd. Tudi nektere zdravilne
rastline in zeljiša naj se pri hiši pripravijo, p. ka-
milce, melisa, meta, ajbiš, kalmeš, špeknarda, na-
tres, metlica, lučnik, arman, rožmarin itd.

Da otroci sčasoma do vertnarije veselje dobo,
naj se deklicam odloči gredica za cvetlice, dečkom
pa kak koteč, da peške in košice sadijo.

Zlata pravila.

1. Oči gospodarjeve več opravijo, kakor nje¬
gove roke.

2. Dobra gospodinja tri vogle pohištva derzi,
slaba jih pa tudi podere.

3. Ce pustiš svoje delavce brez čuvaja, je
ravno tako, kakor da bi pusti! svojo mošnjo odperto.

4. Pridnemu pokuka lakota v hišo, pa noter
si ne upa. Lenega čaka stergan rokav, palica
beraška, prazen bokal.

i

70

XVIII. Od polja.

§. 1. Polje imenujemo njive in zemljiša,
ktere preoravamo, in na nje eno-in dveletne rast¬
line, žita in pico za živino sejemo.

■§. 2 .  Skušnje starih časov, in še dandanaš¬
nje uče, da rnarsikteri sad ne donaša, slabo rodi,
če ga zaporedoma na eno mesto ali njivo vsejemo.
Torej kdor hoče pri kmetovanju dobro napredovati,
njemu mora za umno, letno versto poljskih pridel¬
kov po redu sosebno mar biti. Kmetovavec mora
pa tudi prevdariti:

§.3. Lastnosti svoje zemlje.  Skušen
kmetovavec ve, da se mora sadu vsake razne baže
primerjena zemlja dati. Z dobrim gnojem se sicer
tudi v slabi zemlji sadu pomaga; to pa ne bi bilo
po izverstnem kmetijskem načinu, z dragimi  po-
močki pridelkov prisiliti. Umni kmetovavec torej
vselej tak sad seje ali sadi, kteremu se zemlja, zrak
ali podnebje prileže, in kteri pridelek naj ložej in
naj dražje proda.

§. 4. Lastnost kraja, p o ve ter ali
podnebje':  Zrak in podnebje godnjata ves poljski
sad; po tem tudi sad ločimo in razverstujemo.
.Nekterega dozori majhna toplota, drugi potrebuje
veče; nekteremu služi mala mokrota, drugemu veča.

§. S: Sadna plemena. Kmetovavec

mora gledati  na kup gnoja. Ce ima gnoja, naj
obdeluje tak sad, ki veliko gnoja vžije, kakor;
konoplje, lan, kapus ali glavnato zelje
itd. Skušnja uči, da nektere poljske rastline zemljo
okrepčajo in zboljšajo, druge pa zelo izmolzejo in

L

71

oslabe.  Zboljšavne  rastline so razne nemške
(letele; varovavne,  ki zemlje ne zboljšajo, pa
tudi ne slabe, so rastline, ktere se za sirovo klajo
kosijo; srednje slabivna  rastja so dozorjena
stročjevina. Slabivni  sad  je:  pšenica, ječmen,
oves, bob, krompir, lan, repa, korenje itd. Silo
spijavni  sad  je: tursica, konoplje, kapusno
zelje. Umni kmetovavec seje ali sadi za slabiv-
nim  sadom varovavne  ga  ali celo zboljšav-
nega.

§. 6. Kmetijski kolobar se ravna po večjem
ali manjšem prostoru polja, in po lastnosti persti.
Zadosti prostorno polje gre v osem različnih njiv
razdeliti, namreč: Perva naj se obseje z žitom;
druga z bobom, fižolom ali grahom; tretja z meh¬
kimi (travnimi) rastlinami, kakor z ječmenom, ov¬
som, ajdo; četerta z raznim sočivjem; peta z
lanom in konopljami; šesta z repo, kolorabo, belo
peso, korenjem itd.; sedma z deteljo; osma z dru¬
gimi obertnijskimi rastlinami.

§. 7. Dalje se tako le versti:  Njiva,
na kteri je pšenica rasla, naj se obseje z bobom in
grahom, po tem slede druge mehke rastline, kakor
ječmen, oves in jara rež; za temi se sadi drugo
sočivje. Sočivje sledi konoplje in lan; po tem se
seje repa, podzemljska koloraba, korenje, pesa in
krompir. Za temi pridejo enoletne travne rastline.
Po tem pride zopet pšenica na versto itd.

§. 8. Majhna polja se pa razdele v pet, štiri
ali tri njive, s to opombo, da gre posebno za žitne,
sočivne in travje rastline skerbeti, ker žito in so¬
čivje ljudi redi, seno pa v rejo živali služi, ter je

1

72

naj terdnejša podpora in podloga umnega kme¬
tijstva.

§. 9. Kar njive v dobrem stanu ohrani, in
vedno s primerjenim gnojem previdi, ni nikakor
tako imenovana praha, ampak umetno speljan ko¬
lobar.

•§. 10. Koliko njiv mora kmet imeti,
da je prav?  Marsikteri kmetovavec pride na slabo
stajo, ali celo na boben, ker ima preveč njiv, ker
preveč seje, pa le malo prideluje. Tu in tu so se
pašniki razdelili in v njive spremenili. Kmetje  do¬
bil več posla; žita pa lahko manj prideluje, kakor
prej, ker si živine ni pomnožil, tudi piče ji ni zbolj¬
šal, in premalo gnoja pripravi.

Le toliko njiv naj kmet ima, ko¬
likor jih more z gnojem in delom po
kmetijskih postavah in o pravem času
obravnati.

§. 11. Ge ima kmetovavec po meri toliko
senožet z (letelo in pičnim semenom posejanih njiv,
kolikor ima za žito in malovje njiv, rekel bi: to je
dobro obravnano kmetijstvo. Ge je pa pri kmetii le
tretjino njiv, dve tretjini pa za živino obravnanih zem¬
ljin, in tako dobro, da se na vsakem oralu 40 centov
kerme pridela — tudi kmet toliko živine redi, da vso
pridelano pičo pokermi — to bi bilo naj dostojniše
kmetijstvo. Po tem potu bi kmetovavec dovolj in
prav dobrega gnoja pridelal; lahko bi dostojno z
malo delavci svoje zemljine obranaval, in žita go¬
tovo pol več prideloval, kakor prej na še enkrat
tako velikih prostorih. To je tako gotova resnica,
kakor beli dan.

73

Zlata pravila.

1. Ce vsako leto nova zemljina s travnimi
semeni obseješ, boš imel vsako leto celin orati, en
oral celine pa ima za tri druge orale vrednosti.

2. Žita le toliko sej, kolikor zamoreš pogno¬
jiti ; torej si senožeti napravljaj, redi si živine, da
si vstanu vsemu žitu pognojiti, kakor se spodobi.

3. Kdor seje brez gnoja, slabo gospodari;
njegova kmetija vidoma peša, na zadnjic ga čaka
beraška palica.

4. Hočeš z drevesom prav orati, moraš sam
zanj derzati; kdor se le na druge zanaša, slabo
izhaja.

XIX. Od setve in žit.

§. 1. Kadar je njiva pognojena, prav izorana,
dobro prevlečena in zrahljana, je za setev priprav¬
na, kakor gre. Seme pa kakoršno boš sejal, takšno
boš žel.

•§.2. Semensko zerno  mora biti: 1. Po¬
polnoma zrelo, napeto in težko. Lahko, medlo
zerno, ki je v shrambi kaj poškodovano bilo, ali
celo po operhljini diši, ne velja za seme, 2. Snopje,
ktero ti ima seme dati, spravi do mlati v suh, zra¬
čen kraj. 3. Za seme odbrano snopje se premlati z
lahkim čepom, da lepše zernje dobiš. 4. Semensko
zernje mora na suhem spravljeno, v žitnici redko
nasuto biti, večkrat ga pregrabi, da se ne spari, ali
ne operhne. S. Vselej je bolje seme drugega leta
starosti sejati, kakor seme pervega leta.

74

#

Semena, ki ne smejo čez 2 leti stara biti, da
še kale, so: ovseno, proseno, makovo. Cez 3 leta
ne smejo biti stara semena: ajdovo, jarega ječme¬
na, konopljene, domače detelje, ozimne pšenice. Do
štertega leta: ozimnega ječmena, korenjevo, reže-
no, jare pšenice. Do 5 let: bobovo, grahovo,
nemške detelje. Do 6 let: vohratovo in kapusovo,
laneno, pesno. Do 9 let: tobakovo.

§. 3. Ce hočeš zernje poskusiti, ali je dobro
za seme ali ne, namoči ga, in ga zavij v ovnato
cunjico, in deni ga na topel kraj, pa ne na peč; v
nekterih urah bo dobro zernje kal pognalo; slabo
in medlo se ne bo ganilo.

§. 4. Dobro je, seme včasi premeniti, in zra¬
ven paziti: 1. Da se seme premeni, kadar spoznaš,
da ti je zerno od večletnega pridelovanja oslabelo.
2. Kupi semena iz takega kraja, od kterega veš,
da se mu je zemlja prilegala, kjer ga torej naj
obilniše pridelujejo. 3. Kupi dobro seme iz pustej¬
šega in merzlejšega kraja, kakor je pri tebi doma.

§. 5. Kako se mora sejati?  Mera setve
na enakem prostoru se po letnih okoljšinah ravna:
1. Na enako velikem prostoru se debelega zernja
na mero več poseje, kakor drobnega. 2. Lepega,
polnega zernja je manj treba, slabega, glotnatega
pa več. 3. Na pognojeno, močno, mastno zemljo
sej redkejše, kakor na terdo in pusto. 4. Za zem¬
ljo, ki se sadu prileže, je manj semena treba, ka¬
kor na nepripravni zemlji. 5. Pri zgodnji setvi se
manj zernja poseje, kakor pri pozni. 6. Več semena
je treba na njivi, kjer je prednje leto bil sad, kteri
se ne vjema s prihodnjim.

§, 6. Od dobe sejanja. Jarino sejemo v
spomladi, ozimino pa v jeseni. Pri sejanj« je pa¬
ziti: 1. Da se na gorah seje ozimina 14 dni, tudi
tri tedne prej, kakor po ravninah in nizkih dolinah;
jarina pa ravno toliko pozneje: 2. Debelo, merzlo
zemljo obsej z ozimino bolj zgodnje, kakor rahlo in
gorko zemljo. 3. Senčno njivo -v jeseni poprej, v
spomladi pa pozneje obsej, zato ker se senčna
zemlja na jesen poprej izhladi, in na spomlad se pa
kasneje ogreje. 4. Navadno je ozimino sejati 8 do
14 dni pred sv. Mihelom, in 14 dni po sv. Mihelu.
Zgodnja jesenska setev je bolja, kakor pozna. Zmed
jarine se seje naj prej oves, pšenica, rež; za temi:
bob, grah, leča, ječmen in zgodnji lan. O sv. Jurju
sadi krompir, sej turšico, fežol, konoplje. S. Sker-
bi, da boš vsako seme v lepem vremenu, kolikor je
mogoče, sejal in zemljo prav dostojno obdelal. Ne
bodi praznih ver, ne čnj na kake ure, dneve, tedne,
ali na posebne čase. Kteri na veter gleda, ne seje;
in kteri le oblake ogleduje, ne bo nikdar žel, pravi
sv. Duh.

Po tem, ko si posejal in vse po njivi obrav-
nal, izroči Bogu svoje delo, zakaj: „Ne on, kteri
sadi, ne on, kteri poliva, je kaj, ampak Bog, kteri
(laja rast."

Po setvi do žetve glej, če se plevel prikaže,
da ga zatereš, in kar je treba okopavati, da se o
pravem času stori.

Z radostjo se ozeraš po svojih blagra polnih nji¬
vah , in se veseliš bogate žetve; pa v eni uri je lahko
vse tvoje upanje pri kraju, toča ti hitro vse pohlasti
in pobije. Pa kakor imamo za poslopje zavarovanje

76

in bratovišino sv. Florijana, ravno tako je mogoče
tudi poljske pridelke zavarovati, da škodo pover-
njeno dobimo. Za neke dvajsetice se to lahko stori,
in umni kmetovavec ne bo tako malih stroškov gle¬
dal. Torej se to zavarovanje vsem kmetovavcem
prav živo priporoča.

Odposebnihsetev.

§. 7. Pšenica  povsodi donese, le v jako
merzlih gorah, v preveč podmoknasti, ali pa v pre¬
več pešeni zemlji se slabo ponaša. Na težki in
mastni ilovki sosebno dobro izhaja. Pšenica je
mnogih plemen, ktere se po barvi, zernju in po¬
dobi klasja ločijo.

■§. 8. Pšenico sejemo v deteljiše, prosiše,
turščiše, tudi v kromperiše. Jako se priporoča v
vigredi, ko začne pšenica rasti, da se zbrani ali
povleče. Ce bi pa pšenico na spomlad sreš na-
vzdignil in jo ruval, naj se z valarjem povalja, da
se koreniuice bolj zemlje primejo.

§.9.  Rež  je s slabšo pešnato zemljino za¬
dovoljna, in obrodi, če tudi nobeno drugo pleme
ozimin posebno ne stori. Režena moka ni tako bela,
ko pšenična, in se le večidel za kruh obrača. Rež
je dvojnega plemena, ozimna in jara. Ozimna rež
se mora v jeseni zarano vsejati, da se dobro vko-
renini, sicer pozebe rada, sosebno če bi se v mo¬
krotno njivo sejala. Jaro rež sej v vigredi, ko se
več mraza ni bati. Rež ne ljubi težke zemlje, torej
se ji pripravi dobro prerahljana njiva, če tudi novo
pognojena.

77

§. 10. Ozimni ječmen  ima šest verst zer-
nja, in prav bogato nasuje, če je na njivo vsejan,
kakoršna mu je po godu. Ječmen ljubi topel kraj,
težko, dobro vdelano in mastno zemljo. Pusta pe-
šenca mu dobro ne de. V praho, deteljiše, ovsiše
in pšeničiše ga sej, kjer bo dobro izhajal. Za ječ¬
men obravnaj lego tako, kakor za pšenico. Ječmen
je velik sovražnik plevela; torej če se na spomlad
plevel prikaže^ se mora zarano popleti, sicer se ni
dobre žetve nadjati. Kjer ozimni ječmen rad po¬
zebe, naj raji jarega sejejo, kteri v merzlih kakor
v toplih krajih dobro stori. Dostojno obravnana
ilovka , pa tudi globoka ne preroda pešenca, so-
sebno če je njiva v jeseni ali po leti pognojena
bila, mu je po volji. V zemlji na novo pognojeni
ječmen rad podgori. V gorkih in suhih krajih se
sušca seje, v neugodnih malo pozneje.

§. 11. Oves  je med sternjo to, kar osel
med živino; on je zadovoljen z vsakim krajem in z
vsako zemljo; kjer ni ugodno nobenemu žitu, se
oves vender se dobro obnese. Ker oves več mo¬
krote prenese, ko ječmen, ga moraš spomladi pre¬
cej, ko se zemlja malo osuši, 'posejati. Oves je
mož,  pravijo gorjanci. Dobro in zdravo se pri
ovsenjaku in njegovi juhi počutijo. V primeri do
drugega žita se oves naj prej in naj boljše proda.

§. 12. Turšiča je glava vseh žit.
Turšiča ne donaša le naj obilnišega pridelka na
zernu, temuč tudi vsi drugi obstojni deli turšice
so kmetovavcu v velik prid. Ce turšici na priprav¬
nem kraju prav dobro  pognojiš, boš pridelal
na oralu po 50 do 70 vaganov zernja; razun tega

78

pa še vmes po 10 — 14 vaganov fižola in SO do
70 centov slame.

Turšiča je raznih plemen; tudi je nektera
bolj zgodnja,  ktera se tudi v merzlih krajih
dobro obnaša; nektera bolj pozna, ki debeliše in
daljše stroke (stoke) od une donese, in bolj za
tople kraje velja.

Za seme v drugo leto odloči precej na njivi
perve naj lepše stroke, ki dozore. Pojiuli jim lasce,
peresa pa jim pusti, in obesi stroke na zračen kraj,
da ze dobro posuše. Zernja ne smes poprej iz stro¬
kov ali steržnov izružiti, kakor ravno pred sajen¬
jem. Iz koncev odluši zernje za domačo rabo,
ostalo oberni pa za setev.

13. Akoravno je turšica skoro z vsako
zemljo zadovoljna (le s pretežko ilovko in mokrot¬
no zemljo ne), ji vendar naj bolj služi  taka perst,
kamor je sploh navada pšenico sejati, to je, mast¬
na, globoka in rahla ilovka, malo s pešenko ali
apnenko zmešana.

Turšico smeš po vseh drugih sadežih saditi;
pa tudi več let zaporedoma na eni njivi.
Nobeno žito pa ne potrebuje toliko
gnoja,  kakor turšica. Torej kdor nima dovolj
gnoja, naj raji turšice ne seje. Po turšici se z ve¬
likim pridom pšenica seje.

Tri reči so turšici posebno potrebne: 1. da
je njiva dobro zrahljana, 2. da se, kolikor je mo¬
goče, ves plevel  zatare, 3. da se njiva dobro
pognoji.

Turšica se sadi ali seje, ko se ni spom¬
ladanskega mraza več bati, to je, večidel od

79

svetega Jurja do srede  velikega travna
ali maja.

Turšiča se redko seje, še boljše je, če se v
verste sadi; tudi se mora naj manj dvakrat okopati
in opleti, in po tem osuti ali ogerniti. Skušeni
kmetovavci terdijo, da se rast strokov ali steržnov
pomnoži če se cvetje verli stebla (križev) berž iz¬
med perja izpuli, ko se prikaže.

§. 14. Proso  je mnogoverstno, belo, ru¬
meno, rudeče in rujavo ali černkasto. Kmetu v
dobro jed služi za kašo (pšeno, jegliče). V ta na¬
men se tudi ber seje. Berova slama je prav tečna
piča za govede in tudi konje, sosebno če se s čer-
no kermo v rez (rezanico) zreže.

§. 15. Proso in ber tirjata, kakor turšica,
gorko, bolj lahko ko težko, čisto, dobro pogno¬
jeno zemljo. V udelani celini in deteljišu naj bolje
storita. Sosebno je na to gledati, da se proso v
čisto njivo vseje, da preveč pletve ne potrebuje.
Ber se poprej seje od prosa. Ber blizo 5 mescev
do zoritve potrebuje. Proso pa le 3 mesce.

Pri žetvi in spravi prosa je skerbno ravnati,
da se preveč ne osuje. Zernje, p'a tudi slamo in
otepe je treba dobro na solncu posušiti, da po¬
spravljeno ne operhne/

§. 16. Ajda  je pri hiši ali kmetii lepa po¬
moč, kadar uspe.

Ajda nam da kašo in moko v kuho in za kruh
tned reženo ali turšičino moko. V požarjih zgodnje
vsejana, ali prašna ajda, kakor jo gorjani sejejo,
naj goto više dozori. Poljanci jo v sternišče o sv.
Jakopu sejejo; pa jo rada zgodnja jesenska slana

80

pozoblje. Ajda ljubi suho in gorko vreme; torej
če, sosebno ob cvetju, močno dežuje, je slaba že¬
tev po tem. Kadar ajda lepo cveti, si tudi marljive,
nedolžne čebelice lepega blaga po njej nabero.

§. 17. Sočivje  imenujemo zernje iz stročja
tistih sočivnih rastlin, ki nam v živež služijo, ka¬
kor: leča, grah, bob, fižol, cizara, grašica itd.
Iz tek rastlin, ki sc na vertili in na njivah sadijo,
dobivamo jako veliko hrane, ker se zernje že ze¬
leno je. Sočivje vleče po svojem širokem perji iz
zraka živež; torej manj zemljo izmolze, ko druga
žita. Sočivje ljubi lahko zemljo, naj bolj apnenko,
leča pa pešenko.

<§. 18. Leči  je prodnata zemlja naj dostoj-
nlša, kajti le suh in gorek svet ljubi. Kadar lečno
stročje rujavkasto postane, je zernje zrelo. Naj
boljše je lečo v jutro pipati, ker se pri solncu rada
preža, to je, zernje iz stročja pada.

§. 19. Graba  je več plemen, on je bel, ru-
jav in zelenkast, droben in debelejši. Naj boljši je
sladkornik, ki se s stročjem je. Grab ti rja, kakor
Ječa, pešenko, sulio in gorko zemljo, pa dobro
gnojno. Grah se v raznih časih sadi, ker se zelen,
ne zrel v hrano rad porabi. Dostikrat grah le cveti,
in stročja ne dela; takšnega je naj bolje živini za
pičo pokositi.

20, Bob raste rad na ravnem, v močni,
dobro obdelani in pognojeni zemlji. Sadi se v spom¬
ladi zgol na kak kos njive, ali med korenjevo seme,
tudi s krompirjem po ogonih ali pa po razorih. Bob
je treba po dvakrat pleti in mu perst prerahljati.
Bob ima bolj debelo kožo, ko drugo sočivje, torej,

81

kjer ga veliko pridelujejo, ga živini kuhajo, soseb-
no teletom in mladim prascem, ki po njem bolj ra¬
stejo. Tudi se med drugo žito meša, melje, in moka
za kruh obrača, in da prav okusen i visok kruh.

§.21. Fižol. Nobenega sočivja ni toliko
plemen, kakor fižola. Fižol je raznih barv in debe¬
losti: tudi je nekteri kolnik, drugi počepljak ali
čiček. Fižol ljubi rahlo, mokro, dobro vdelano in
pognojeno perst na ravnini. Seje ali sadi se v
spomladi, kadar se mraza ni več bati, ker ga sicer
mraz posmodi in spridi. Večidel ga po šopkih sa¬
dimo, po S do 10 v jedno jamico. Fižol je treba
opleti in perst mu prerahljati, berž ko pol pednja
visok zraste.

§. 22. Cizara  se seje, kakor leča. Predno
se pa poseje, je treba seme 24 ur v vodi namakati
da se ga sušica ne loti, kteri bolezni je ta rastlina
posebno podveržena. Seje se, kakor fižol, v močno,
suho, dobro prekopano in pognojeno zemljo. Med
vsem sočivjem je sama cizara, ki njive celo nič ne
pognoji, temveč jo izmolze. Opomniti se mora, da
se te rastline nikoli ne smejo v rosi pleti.

§. 23. Grašiča  se seje v spomladi na
ilovni, ne preveč vlažni, kremeni, dobro obdelani in
pognojeni zemlji. Tudi se grašica v suhi pešenici
dobro obnaša. Radi jo tudi med oves mešamo in
oboje v zeleno pičo živini kosimo. Grašica je med
vsem sočivjem za njivo naj bolji gnoj.

Zlata pravila.

1. Pšenica pravi: verzi me v blato, bodem
dala ti zlato.

Ponovilo potrebnih naukov. III.

6

82

2. Sej in sadi mnogoverstne sadeže, ker ne
obrodi vsak sadež vsako leto, kakor želiš.

3. Doma delo muditi, drugod pa denar za¬
pravljati je huje, kakor bi sveča na obdveh koncih
gorela.

4. Lenuhe iz hiše, iz žitnice miši,
h skednja pa vrabce zapodi vse preč,
Prodajal dost mernikov žita boš več.

XX. Ocl krompirja, repe, kolorabe in pese.

§. 1. Krompir, kruh ubogih, ki ga tudi
visoki gospodje spoštujejo in radi jedo, je nekdaj
ptujec bil. Leta 1710 ga je Tone Rejgnort
pervic na Nemško  prinesel. V naše slovenske
dežele  je še veliko pozneje pripotoval. Pa zape-
rati so se kmetovavci rajše dajali, kakor bi ga bili
sadili. Kako pa zdaj ljudje po krompirju žalujejo,
ker nam zginiti hoče! Bog nam ohrani krompir,
velik dar božji za živino in za ljudi!

■§. 2.  Krompir raste sicer po vseh deželah in
v vsaki zemlji, kjer žita obrodijo; pa se vendar le
veliko slaheje obnaša v težki, debeli in mazasti
ilovki,  in sploh v mokrotni  in m e rz  1 i zemlji.
Naj bolj se mu prileže lahka  in bolj rahla
zemlja, pešenka in apnenka.  V taki zemlji,
če je pametno gnojena,  se pridela naj več
dobrega  krompirja.

■§. 3. Tudi na to je gledati, kteri sadež je
pred krompirjem na njivi bil. Posebno dobro se
ponaša krompir po detelji, zelju, turšici, ko-
nopli,  na takih njivah, ki so bile poprejšjno jesen

83

iz ledin preorane in obdelane. Tudi po pšenici
in reži, kterima je bilo dobro gnojeno, dobro rodi.
Nikdar pa mu ne tekne, ga brez pognojenja saditi.
Tak krompir, če ravno debel, je slabega okusa in
veliko raji gnije od drugega.

-§. 4. Za krompir mora zemlja globoko
preorana biti, zakaj v globoko orani in dobro
zrahljani zemlji mu moča, pa tudi suša veliko manj
škodje, se ga več pridela, in je tudi boljši in
zdravejši.

§. S. Poglavitna postava pri sajenju krom-
pira je: ga ne poprej saditi, dokler ni

zimska mokrota iz zemlje pošla,  in do¬
kler se ni zemlja snežnice dobro osušila in gorkeja
postala. Navadni čas krompir saditi je o sv. Jurju,
do konca velikega travna ; vendar ga neki kmeto-
vavci še prej, pa tudi poznej sade. Včasih jo do¬
bro zadenejo, včasih pa tudi po golem mahnejo.
Gotoviša je zarana doba.

§. 6. Krompir se sadi v brazde ali pa v
jame  z motiko izkopane. Naj manj dela stori,
krompir v brazde saditi. Zveste vodbe, kor m sa¬
diti, so pa:

1. Dajte krompirju globoko preorane, pešene
njive, in ne sadite ga na gnoj.

2 .  Položite cel krompir v jamice. Jamice ali
brazde naj se napravijo tako, da je ena versta od
druge naj manj dva čevlja vsak sebi, v versti pa
naj bo zopet vsaka jamica po čevlju od druge
ločena.

3. Ko pride čas okopavati in krompir osipati,
naj se osuje; kar je naj bolj mogoče; to varje

6 *

84

krompir suše in moče, in ga tudi naj bolj
pomnoži.

4. Ce se primeri po dolgi suši silna vročina
z večkratnimi plohami, naj nobeden kmetovavec ne
zamudi, zemljo med krompirjevimi verstami in kup-
čeki dobro prerahljati.

§. 7. Ko je saja krompirja dokončana, pusti
razore kakor so, in nikar jih ne prevleči. Ce pa
hočeš krompirja obilno pridelati, ga moraš dvakrat
okopati in osuti.

•§. 8. Krompir je zrel, kadar je njegovo ze-
liše (krompirjevec) vsahnilo. Ta postava pa le pri
zdravem krompirji velja, zakaj pri bolnem je zgod¬
nje vsahnjenje zeliša znamenje, da se ga gnjilec
prijema.

§. 9. Krompirjevca pri zdravem krompirju ne
smeš porezati, dokler ni krompir popolnama odcve¬
tel, in tudi po tem ne ročno; le mesca kimovca se
še to brez Škode zgodi. Ce pa zeliše suhni, kadar
krompir boleha, pa brez odloga daj krompirjevec
globoko pri tleh obžeti, in ga za zimsko pičo
posuši.

§. 10. Mokrota in spariea krompir hitro spra¬
vita pod zlo, da začne gnjiti. Torej naj bo kmeto-
vavcu poglavno vodilo, da krompirja nikdar ne da pri
deževnem vremenu kopati in mokrega v klet sprav¬
ljati; ravno tako pa tudi ne pusti krompirja na
solncu pariti, kadar ga izkopajo. Boljše je skopan
krompir v senci na zračnem kraju pustiti, da se
presuši. Ob enem se krompir srednje debelosti za
seme, drobni in ranjeni pa za pičo odbere, in ostali
je za ljudi v živež.

85

•§. 11. Za živež in za seme odločeni krompir
se mora v suhih kletih ali v takih shrambah hraniti,
ki so zračne, pa tudi mraza obvarvane. Po tleh in
ob stenah se morajo žagance ali pa slama položiti,
da je krompir mokrote varvan; tudi se ne sme na
velike kupe nasuti. Poslednjič se mora krompir po
zimi večkrat pregledati in prebrati, da se zamore
vsaki gnjilobi, berž ko se pokaže, v okom priti.

§. 12. Repa  je dvojnega plemena, dol-
govata in okrogla.  Obedve rasete v pe-
šeni, nekoliko mokrotni, dobro pognojeni zemlji,
in se sejete večidel na žitno sternišče. Perva
setva je o sv. Kili  ja n u — pravi se ji zato
Kilijanka.  Repa se mora naj manj dvakrat
okopati in opleti.  Prigovor je: motika  stori
debelo repo.  Go  s en  c e so velike sovražnice
repi. Sto in sto pripomočkov v pogubo neprijetnih
gostov se je že naznanilo, pa menda nobeden gotov
ni. Naj gotoviše se tem merčesom v okom pride, da
se vsako jutro oberejo. Kdor si ne more vse
repe na veliki njivi po tem načinu obvarvati,
naj je nekaj podorje, in le toliko ••pusti, kolikor si
je upa cediti.

Boljše malo, ko nič.

§. 13. Kapusno  (kolorabno) in pesno
seme se v vigredi berž, ko je zemlja odperta, v
gredice vseje, in ko sadeži dostojno močni pri—
rastejo, se v za to pripravno zemljo posade.
Kapus je dvojnega plemena, nadzemeljski in
Podzemeljski.  Pervi se za živež ljudi, drugi pa
z a pičo živine rabi. Tudi pesa  ali rona je dvoje
sorte, bela  tudi rumena, in rude če pisana.

86

Obodvojno priporočamo v plod kmetovavcem, ker
se njuno perje da po dvakrat tudi trikrat poloma-
stiti, ker je jako dobra pica za govedino in svinje, -
ne gnjije rada, in se po zimi živini v živež oberne.
Pesa tirja tako zemljo in obdelovanje, kakor repa.

§. 14. Korenje  stori dobro okusno juho;
torej kuharice pol korena k mesu v kuho pridenejo.
Kmetu služi korenje v živež ljudem in živini. Veči¬
del se korenjevo seme seje med pšenico, rež, ječ¬
men, lan, fižol in bob. Kadar se pervi pridelki po¬
spravijo, se mora korenje dvakrat opleti in toliko¬
krat okopati. Bolj ko redko pustiš, debelejše bo
korenje.

Zlata pravila.

1. Svila (zida) in zamet pogasita ogenj na
ognjišči.

2. Lože je, si dve ognjišči zidati, kakor
na enem vedno kurili.

3. Pojdi raj lačen spat, kakor z dolgovi

vstat.

4. Sladkosnedez nima ^ daleč do beraške
palice:

3. Tam, kjer glad mori lenuha, najde
priden dosti kruha.

.

XXI. Od predivnastih rastlin.

k

§. 1. Lan (len) sejati se plača, če je tudi
platno po ceni, ker se predivo prodaja še zmiraj
dosti dobro, in ker brez platna ne more biti nobena
družina. Tudi pridejo časi, ker družina, sosebno

87

dekle nimajo drugega posla, torej se h kolovratom
vsedejo, in dostikrat poleg njih lepo prepevajo.

§. 2. Lan ljubi debelo, bolj težko mo¬
krotno  zemljo, ilovico ali saj dobro puhli¬
co. Seje se v zemljo, ktera je prejšnjemu pridelku
prav močno pognojena bila. Naj boljše je, da se za
lan deteljiše  odloči, in da se njiva zgodej pognoji
še predno sneg zapade, in sicer vselej dobro. Gnoj
precej, ali pa po zimi, če sneg skopni in perst
zmerzla ni, podorji. Setev mora prav gosta biti,
da niti višje in tenkejše zrastejo. Njiva se tako
gosto obseje, da pod palcem sedmero do desetero
zern leži.

§. 3. Ozimni  lan  se seje v jeseni za-
rano, jari pa v spomladi, in sicer len o v ec med
sv. Jurjem in sv. Florijanom, in prezlej
aliprezovec  okoli sv. Janeza Nepomučana.
Kadar je zelo suho, dežja počakaj; v suhem
vsejan lan nikoli dobro ne stori, če v kakih dnevih
ni dežja.

•§. 4. Dobro laneno seme mora biti težko,
okroglo, terdo, kratko in debelo, ru¬
ja vo-belka ste barve in .oljnato,  kar se
lahko pozna na tem, če se nekoliko zern v ogenj
verže. Ce seme v dotiko ognja pridši, poka in se
vname, je to očitno znamnje obilnega olja. Laneno
seme mora lepo čisto  biti, da nobene baže ple-
velnih ali žitnih semen v njem ni. Pomniti je, da
stareje ko je seme, boljše je; vendar ne sme č^z
6—7 let staro biti.

•§. S. Za lan globoko  orji, in pred setvijo
in po setvi zemljo dobro prebrani,  poslednjič

88

z valerjem povali, in še z motiko ingrab-
ljami poravnaj, kar je treba.

§. 6. Lan se dvakrat  pleve, ko je per-
sta dolg, in pa predno se začne  kodrati.
Plevicam priporočaj, da delo dobro store.

§. 7. Ce hočeš tenkega, težkega  in prav
dobrega  prediva pridelati, poruj lan, predno
seme v glavicah dozori,  to se zgodi tedaj,
kadar lan odcvete. To se ve, da se mora po tem
takem semena tvegati. Kdor pa hoče dobrega
semena  pridobiti, ne ruje lanu prej, ko takrat,
kadar glavice popolnama  dozorijo; pridela pa
bolj pustega in debelejšega prediva.

§. 8. Poruvan lan pusti osuhniti se, po
tem se oreflja  (ob glavice in seme spravi), ali
osmuka na navadnih grebenih, in potem v pol čevlja
čez paz debele snopke peveže,

§. 9. Lan v vodi goditi  je bolje, ka¬
kor po travi pogrinjati ga. Vestfaljci,  v tej reči
naj bolj zvedeni možje,  ravnajo z lanom tako
le:Snopke polože v čisto vodo, vendar ne v merzlo,
tekočo, tudi ne v toplo stoječo mlako, ampak pri
strani struge v tornim kjer voda priteka in otdeka,
po 4—6 komolcev visoke lanene kupe. V vodi ga
pokrijejo z reženo slamo, po pedi na debelo, po
slami položijo deske, obtežijo jih s kamnjem tako,
da tudi čez deske in kamne voda stoji, da nikjer
nič zraka ne pride do lanu. Dan za dnevom se mora
pazljivo hoditi gledat, kdaj da je lan ravno prav
goden, da se o pravem času iz vode vzame, sicer
se skazi, če bi le eno noč dalje v vodi ležal.

§. 10. Da je lan goden, se spozna:

89

1. Če potegneš iz snopička eno bilko, in
z dvema perstoma po nji smukneš, jeli se koža ali
lika kaj rada odi uši?

2. Če po tem bilko prelomiš, in se čversto
da prelomiti,  je to znamnje godnega  lanu; če
se ne da prelomiti, pusti ga še v vodi.

3. Verzi 3 ali 4 lanene bilke v vodo,
potopile se bodo, ce je lan goden, sicer pa bodo
po verhu vode plavale. Vgodi se lan v 4 do 10 dneh.
Po tem se lan iz vode potegne, in po senožeti ra-
zgerne, da se dobro osuhne, tak je zdaj za teritev
pripravljen.

Laneno seme  gre presejati, da se boljše in
lepše v prihodnjo setev odbere. Ostalo je dobro za
olje ktero, ce ni prestaro, tudi v kuhinji na hvalo
pride p o gač e pa dajo dobro oblodo za svinje.

§. 11. Konoplje  rastejo rade v lahki,
globoko preorani, dobro pognojeni in v lehe raz¬
deljeni zemlji. Dober gnoj je ovčji in svinski za nje.

§. 12. Naj boljše seme je tisto, ktero v ro¬
kah dergano barvo obderži, in olušeno sladka usta
naredi. Pervi čas za setev je, kadar je nevarnost
hudih slan nehala, večidel sušca ali v začetku ma¬
lega travna. Konoplje se ne smejo tako gosto sejati,
kakor lan.

13. Semenčnice  sejemo večidel med
turšico ali krompir. Ker so konopljiške rastline
možkega in ženskega  spola, gre perve popu¬
liti ; druge pa tako dolgo v zemlji pustiti, dokler
seme popolnama ne dozori. Semence se na perticih
suše, prezajo in stepajo.

90

§. 14. Konoplje gre tako goditi, kakor
lan; razgernejo se po senožeti, ali pa v stoječi
vodi namakajo, po tem posušijo in oterejo.

§. 15. Da ti konoplje,  kar tankost niti
tiče, lan namestijo,  vzemi pet funtov  ko-
rtopelj, v pesti' razdeljenih, zveži jih vsako po¬
sebej, in zloži jih v prostran žehtnik. Vlij potem v
kotel 40 funtov  vode, in dodaj ji dva funta lu-
gaste  soh' in pol funta apna.  Štiri ure po tem,
ko si to tekočino večkrat premešal, pusti vse vkup
četertinko ure vreti, ter vlij vrelo tekočino na ko¬
noplje, ktere si prej s kakim pertom pogernil, da
goša nanje ne pride. Ohlajen lug očedi, in konoplje
tako dolgo spiraj, da voda čista  odteka. Zopet
zloži konoplje v žehtnik, na ktere gre toliko vrele
vode vliti, kolikor bo treba, da so snopiči pod
vodo. Štiri ure po tem vzemi snope iz vode, in
dobro oprane raztegni, da se posuše. Kadar so
suhe, jih oteri in omikaj. Po tem ravnanju boš
tanše niti od lanenih dobil, in svetile se bodo ko
svila.

\

Zlata pravila.

1. Sama predla, sama šila, so naj lepše
oblačila.

2. Dobre gospodinje naj lepše blago so
platna polne omare.

3. Kolovrat in pa skrinja (ladica) povešeni
natlačena, je nevesti naj lepša dota.

91

XXII. Od senožet ali travnikov.

•§. 1. Pri vsaki kmetii stoje zemljina, ži¬
vina in pica  v terdi zvezi. Brez dostojne klaje
ne more kmetovavec živine  rediti, brez živine
ni gnoja,  in brez gnoja  je zemljina piskov
oreh.  Torej mora kmetovavec bolj za pridelo¬
vanje klaje, kakor žita skerbeti. Stanovitna
pica  za govedno, konje, ovce itd. raste na se¬
nožetih.  Pa senožeti bi nam gotovo več dobička
donašale, ko bi skerbnejše z njimi ravnali in k ro¬
dovitnosti jih silili. V več krajih vidimo senožeti v
močirjn, ki celo pičlo in slabe kerme dajajo ; druge
najdemo na suhem stati, kjer čisto kratka in redka
trava raste, in vendar bi se oboji z malim delom
in denarjem  lahko zboljšali. Kdor ima torej
močirne senožeti, naj po potrebi grabne poprek
naredi, da se jim voda odpelja; na suhe naj iz
toriš, grabnov, mlak, dežnice in snežnice napelja.
Vsi potroški mu bodo v kratkem bogato povernjeni.

•§. 2. Senožeti se dele:

1. V stanovitne  ali- na tor ne, ki so
menda iz pašnikov postali.

2. V časne,  kjer se travno seme poseva, in
se le nekaj let kerma prideluje, po tem pa zopet
preorjejo.

3. Po razmeri pridelka so senožeti ene,
dveh-, tudi treh košnja,  s la  dk  e in ki  sl e,
torej dobre in slabe  senožeti. Dobre senožeti
imajo svojo lego ob potokih, rekah, dolinah itd.
kjer se večidel dobre, zdrave in sladke  rast-

92

line ali trave plodijo. Sladka trava je dvojne
baze: slamica ali dolga,  druga pa, ki pri tleli
ostane in košate zelisa dela, se imenuje spodnja
trava, solatnica, tratnica.  Kjer v pravi pri¬
meri slamica in tratnica  gosto raste, in se
na senožeti voda da napeljavati, take so naj
boljše senožeti.

§. 3. Človeška pridnost  travnikom jako
veliko pripomore; tudi ni zemlje, ktera bi se ne
dala zboljšati. Torej bo skerben in marljiv vlastnik
si vse prizadel, svoje senožeti na boljšo stopnjo
povzdigniti.

1. Predno v vigredi senožeti zeleneti začno,
potrebi in razgrabi kertine in mravliša, tako dobro
stare, kot novo naruvane.

2. Polovi kerte in miši, ali pa vodo na se¬
nožet napeljaj, da potonejo. •

3. Potrebi germovje in ternovje, kjer se
miši, mravlje in drug merčes plodi in redi.

4. Petrebi grabne, da voda na senožeti pri¬
teka, nepotrebna pa se odteka; to stori v vigredi
in v jeseni.

5. Če povodnja zemljo terga, odjezi vodo
s tem , da za krajem močne kole po redu v
zemljo zabiješ, jih z verbjem opleteš, izjeden kraj
s kamenjem, rušnjo in perstjo zasuješ, zgor pa
mlado verbje, jelšje in jagnede nasadiš, da se ger¬
movje zaplodi. Visokega težkega in starega drevja
ne pušaj ob potoku stati, ker tako drevje sčasoma
veter omaja, voda spodkoplje, da se podero, zemljo
utergajo. in vodi priliko dajo, zemljiše razjedati.

93

6. Marljivi kmet zatera po svojih senožetih
škodljiva zeliša,  kakor: ceglovje  ali ce-
diljuje, ojstrico, preslico, volk, skrun,
zobnik,  ternjeve  petelinček e, u sivec itd. na
ta način, da vozi na senožeti pepel, lužni c o,
živo apno  itd, ter s tem mah in druge kisle
zeli  prežene, in se po tem dobra, sladka
trava  prikaže. Pusti neko leto žara n o seči
(kositi), ko so slabe rastline še v cvetju, da slabo-
plodnega, škodljivega semena bolj ne zasejejo. Daj
več jam križem vrezati ali izkopati, da se mokre
senožeti odcejajo, ter ceglovje osuši in zatere. Kar
je jako koristno, preorji  slabe, cele senožeti,
ali posamezne slaboplodne kose, jih nekaj časa v
njive spremeni, in po tem s semenom žlahnih trav
posej.

7. Skerben kmetovavec prebrani ali pre¬
vleče  križem v vigredi svoje senožeti. Tako se
zemlja preruši in prerahlja, mah zatere in potrebi.
Ce imaš priliko, tudi gnojnico  na svoje senožeti
vozi; jako jih zboljšaš.

8. Kjer se griči, kupi ali pa jame delajo, p o-
ravnaj  vse lepo, da nikjer trava ne suhni, tudi
voda ne zastaja, in da laglej kosiš.

Kako senožeti gnojiti?

§. 4. Vsaka strojevna ali organska stvar
mora prej ali poznej brez hrane ali živeža pešati,
tudi rastline po slabih senožetih. Neobhodno je
torej potrebno, da se senožeti včasi pognojijo.
Na travnike pa velja vsake baže gnjiloba, p. sperh-
njena knalovina, drob  iz gnojiša, ovčji  drob,

94

slama nekaj dni v gnojnici namakana, cestno
blato  in iz bajerjev, mavec  ali gips, pepel,
lužnica  itd. Pa gnoja in take baze ne vozi na
travnik ob deževju in moča  vi, ker bi si ško¬
doval, ko bi se kola vderale v zemljo. Boljše je to
ob suši ali merzli  zemlji doveršiti. Pred zimo je
vselej boljše gnojenje ko proti vigredi. Slama  in
drugi o staj  ki  od gnoja se na spomlad s travnika
čisto po g rab ij o, in domu med drug gnoj zvozijo,
naj holje, kadar se k dežju pripravlja.

Korist senožeti ali travnike močiti ali
polivati.

•§. 5. Vsaki kmetovavec je prepričan, da
Sent-Jurska  moča veliko kerme donese. Tako
bi jako koristno bilo za naše senožeti, ko bi vsako
leto Sent-Jursko močo  imeli. Kdor ima svoje
senožeti poleg kakega potoka, studenca ali vodne
jame, si lahko močo na travnik napravi, kadar se
mu spoljubi, če vodo na senožet napelje. Po tem
načinu si dobro in za malo ceno travnik pognoji,
in jako zboljša. Voda, sosebno po naglem dežju,
nanese mnoge baže mastnega blata na travnik, ga
pognoji, zaduši mah, prežene miši, kerte, in mlade
kebre potopi.

Kedaj je koristno senožeti ali travnike
močiti ali napajati?

§. 6. Nekteri kmetovavci terdijo, da je
boljše v jesen, drugi v vigred senožeti močiti. Ce
se pa v obedveh dobah o pravem času zgodi, je še
koristnejše. Naj bolj £rav bo:

95

1. V jeseni, kadar voda naglo pridere, ter
s cest in polja gnoj in blato pobira. Pusti jo, naj
ti darove po senožeti raznese, in ti zemljo napaja.

2. Ob hudem mrazu vodi brani na travnik.

3. Naj važniša  doba je konec sušca  in v
začetku malega travna  vodo napeljavati, če se
ni več hudega mraza bati.

4. Ce sušca ali malega travna pomerzuje,
spusti vodo na senožet v jutro ali pa na večer.
Tako tudi stori, če spomladanska zima nastopi, naj
voda mraz iz korenin potegne.

5. Na pešnatih senožetih, kjer trava kesno
zeleni, polivaj pogostejše  v vigredi; vendar
nezmerno ne!

6. V veliki suši in o solnčnih dnevih
nikdar vode na travnik ne spušaj.

7. Stirnajst  dni pred košnjo oberni vodo
raz trave, da ne boš po mokrem kosil; Štirn a j st
dni po košnji  zopet spusti vodo na travnik.

§. 7. Kdor hoče želeni  prid od živine do¬
seči, si mora obilnega živeža  za njo oskerbeti.
Malokdo pridela zadosti sena na svojih travnikih ali
senožetih; tudi ni vse sladko, ješče in tečno. Pa
pridelati si ga zamore, če nekoliko svojih njiv s
travnim semenom  obseje. Kakor z deteljo ra¬
vnamo, ki pa večidel konjem pičo daja, ravno tako
se tudi s travnim semenom obnašaj. Naj boljo in
bogatejšo pičo dobimo od francozke pahovke
(pahule) in iz mačjega repa.

§. 8. Na vsak mernik (škaf) ali pol vagana
žitne posetve se mora posejati pahovke 5 fun¬
tov, mačjega repa 3 funte in en polič ru-

96

dečo-deteljnega semena. To .da dobro, ze¬
leno in suho pico, da nobene boljše, ki se do če-
tertega, mačji rep do osmega leta dvakrat, tudi
trikrat v letu kosi.

Od košnje.

• —

§. 9. Senožeti se kosijo, kadar na njih naj
lepše cveto cvetlice, to je, v sredi malega
serpana;  v merzlih krajih, in kjer le enkrat v letu
sečejo, pa pozneje. Ni torej čakati, dokler se seme
cvetlic osuje. Po zgodnji košnji dobiš krepko,
tečno, težko pičo, po pozni medlo, slamnato. Trava
se večidel po koreninah plodi, in bolj pogosto ko
jo pristrižeš, bolj gosto bo rasla, kakorverbje
ali lasje na glavi. Kdor  vendar na semensko
slamnato kermo derži, naj se v košnji versti; eno
leto naj zgodej, drugo pa pozno kosi. Kosi se lepo
in naj raje rosna trava, torej v j utr o ali zvečer.

•§. 10. Neki kosci  imajo navado čisto
gladko, do korenin kositi, kar je pa škodljivo, ter
je pozna košnja kasnejša in veliko slabša, sosebno,
če dalj časa mokrota na senožeti ne pride.

§. 11. Seno mora dobro p osušeno biti,
predno se pospravi. V enih krajih komej na pol
kermo posuše, pa jo prav močno  na senjaku stla¬
čijo, da se godi. Sfno je potem sicer rujavo, pa
je dosti tečniše, in živina ga prav rada je.

Zlata pravila.

1. Voda na travnike peljana je travi naj
bolj tečna hrana.

97

2. Ce je terda, pusta trava, daje malo mleka
krava.

3. Kmetija brez senožet, in živež brez

soli.

4. Krava pri gobcu molze in veli: kakor
ti meni, tako jaz tebi.

XXIII. Od živinoreje.

§. 1. Svoje domače privadne živali ljubo
ž i vi  n i c o imenujemo, in po pravici; saj jo je ravno
tisti stvaril, kakor nas, jo živi in ohrani, kakor nas.
Ce ravno je vsegamogočni Stvarnik človeka gospoda
nad živali postavil, in nam jo v rabo, k pomoči pri
delu, za veselje, živež in obleko namenil, je vendar
za njo tudi s tem poskerbel, da je človeku prepo¬
vedal, živino terpinčiti. In da bi človek to dopol-
noval, Bog obljubo stori: „Da boš dolgo živel
in tebi dobro bo na zemlji."  Živali svojo na¬
logo zvesto dopolnujejo; naj bo človek tudi nji
skerbljiv, dobrotljiv in usmiljen gospod. Oskerbimo
jo lepo z živežem  in pijačo; ne pustimo ji bo¬
lezni, mraza ali vročine  terpeti, da nas ne bo
pri svojem Stvarniku tožila. Bodimo usmiljeni, in
bomo tudi usmiljenje dosegli.

§. 2. Domače živali so: goveda, konji,
ovce, koze, svinje  in mnogoverstna peru¬
ti  na. Od živali dobivamo pomoč  ek  pri delu,

mleko, obleko,meso, mast, loj, kožo, perje,

sterd  itd.

§. 3. Lastnik živali naj tudi zvesto po-
skerbi, da bo vsaka žival po svojem namenu, okolj-

Ponovilo potrebnih naukov. III. 7

98

šinah in potrebšini dobivala po volji in o pravem
času živeža  in pijače. Gospodar mora poznati in
razločiti razmero in vrednost posamezne, pa tudi
mešane piče.  Naj vsaki živini po potrebšini in
okoljšinah v pravi meri piče  daje. Mlada delav¬
na, doječa, bolna in pitovna živina  se
ima boljše in pogostejše kermiti in streči, ka¬
kor druga.

Poskerbeti je, da ne dobiva živina ples no ve,
oper  hi  e in sicer p okvarjene  piče, da sosebno
govedina, ovce, koze in pitavne živali
dobo večkrat soli lizati, ali posolniee. Pazi, da
tvoje živali po zimi mraza,  po leti vročine  brez
sile ne bodo terpele. Posebno pa skerbi, da se
bolni živini  zgodaj na pomoč pride. Da uboga
živina ne bo neusmiljeno p rete  pan  a in pri vožnji
presiljena,  varuj. Živina čuti,  kakor človek,
glad, žejo, mraz, presiljenje, tepežnico
itd. Naj bolj se pa pri živini in pri vsaki reči naj
gleda na snažnost,  da ima snažno jed, pijačo,
stajo, kožo  itd. Snažnost je pol kerme.

Na ta vodila je sploh pri vsaki živini paziti.
Vsaka posebna baža živali ima pa posebne razmere,
po kterih se obravnava.

Od govedine.

•§. 4. Vsak kmetovavec naj se po svojih
okoljšinah, po svoji potrebšini in premožnosti z
volmi in kravami  previdi, kakor njegove razmere
tirjajo, s težko ali lahko majhno živino.
Za gorate in brežne kraje je pripravnejša maj h i na
živina,  za ravnine in polja pa težka.  Vselej je

99

pa na lepo žlahno pleme gledati. Lepa živi naje
veliko veselje pri hiši; bolje pa skorej nič, kakor
slaba, mehkužna  živad. Torej naj vsak kmeto-
vavec za lepo cversto pleme  in plod domačih
žival skerbi.

§. 5. Ce kupuješ vole  za vožnjo, glej, da
bodo krepki, močnega trupla  in terdnih
kosti; močni v zatilniku, kratkega in debelega
vrata, močnih pers, širokega križa in debelih nog,
s kterimi ne smejo ometati, ali jih za saboj vleči.
Taki ti bodo svojo službo dobro opravljali.

§. 6. Lastnosti živine za debelo rejo

so:  živina mora biti bolj veče baže, ne preveč ko¬
šenega pa dolgega života, širokega, dolgega križa,
napetih pers, okroglih stegen in mehke kože.
Mirna, tiha, krotka živina se tudi rajše redi, poseb¬
no če je ješča, ne pa divja, hudomušna.

Z n a m n j a dobre d o j n e krave.

§. 7. Krava,  pravijo, pri gobcu molze;
bolj ko jo kermiš, veči dobiček boš od nje imel. Pa
nektero kravo še tako dobro kermi, vendar ti bo le
malo in slabega mleka dajala. Kravja kupčija je
težka in goljufiva, torej je boljše od znanega člo¬
veka, kakor od ptujega, ali pa na sejmu krave ku¬
povati.

§. 8. Dobra krava je močneja v zadnjem,
kakor v prednjem koncu; vamp  ima proti vi¬
menu širokeji, tenko glavo in vrat; š i ur o k
križ, dolg, tenek repec,  in drobno g 1 a čl ko
dlako. Vime dolgo, mehko in z debelimi
mlečnimi žilami.  Krava naj bo privadna,  pri-

7 *

100

jazna in krotka, da sme vsak človek k nji iti,
in da otrok ne sovraži. Lepo prijazno ponašanje,
postrežba, tečna piča in snažnost  ti kravo
zboljša in požlahni.

Pomoček, da kravo več mleka dajo.

§. 9. En  teden prej, ko krava teli, naj se
da vsak dan polič lanenega semena z dvema boka¬
loma vode v pokritem piskru pol ure kuhati. To
storivši postavi odkriti pisker pod kravje vime, in
tako dolgo ga derži, dokler lanenina soparica va-nj
puhti, in kadar se je izhladila, naj povžije krava
to kuho, ktero še posoli  in malo otrobov  ali
m ek  in  pridaj.

Dajaj molzni kravi zelenjave, kakor repe,
korenja in pese,  kar se vselej skuha in oblodi.
Osoli pijačo,  pridaj tudi nekoliko lanenega se¬
mena, potem se bo dvakrat več mleka na dan na¬
molzlo.

Napake mleka  *).

§. 10. Napake mleka obstojijo sploh v tem,
da ima živina premalo mleka, ali da celo ne molze,
ali da je mleko spremenjeno.

§. 11. Prepičla molža izvira iz prepičle in
celo slabo redivne klaje, iz pokvarjenega želodca,
ali iz kake bolezni. V teh treh uzrokih v tem ali
tem se bo pomanjkljivost molže najdla, ki se mora
odverniti.

*) Beri: Nauk spoznanja in ozdravljanja živinskih bolezen,
v Ljubljani, stran 22.

101

§. 12. Mleko se zamore tudi spriditi ali
spremeniti. Tako  je:

1. Prevodeno mleko,ki ni lepo belo,ampak
bolj plavkasto, in ima le malo smetane. To izvira
večidel iz slabe pice, pa tudi iz pokvarjenega želodca.
Odverne se to s tem, da se živini tečne klaje in
tudi nekoliko ovsa da, in če slabo prebavlja, gren¬
kih zdravil, ermana  ali kalmuža s kuhinsko
soljo, tudi nekoliko jagod popra ali ingvera.

2. Vlečljivo mleko, žlemnato,  da se
vleče. To pride od škodljivih rastlin ali drevjega
perja. Tu je treba klajo premeniti, kuhinske soli,
magnezije ali stolčene krede in grenkih zdravil
živini dajati.

3. Skisano mleko,  ki se rado zagrize, se
večkrat v vimenu sterdi, večkrat pa, ko se greje
ali kuha, vedno nerodno vmede. Uzrok tega je
mnogokrat pokvarjen želodec. Ce je slabo prebav¬
ljanje tega krivo, se daja encijana 1 lot, in pol
lota krede, ali 1 lot lugaste soli ali potaše; tudi je
dobro, klajo premeniti in živini, kolikor je mo¬
goče, dobre piče dajati.

4. Grenko mleko  se napravi večidel po
vžitju grenkih želiš. Večkrat so pa uzrok bolna
jetra; pa tudi zaduhle shrambe, v kterih ljude
spe, da mleko grenko postane. Lugasta sol ali
potaša z mjilom (žajfo) pomaga.

5. Rumenkasto mleko  pride večidel od
vžitih rumenkastih želiš, in plavkasto od plavo cve-
tečih cvetlic in rastlin.

6. Rudeče mleko  je dvoje sorte, ali je
le rudeče po barvi nekterih želiš, ali pa je kervavo

102

po primešani kervi. Kakor pri druzih napakah naj
se tudi tu klaja premeni; po tem naj se daje živini
kuhovina lanenega semena ali laneno olje z neko¬
liko kafre. Ce so kervine žilice pri dolgo terpeči
bolezni oslabele, da kri spušajo, naj se ji vlije
včasih kuhovine hrastovih skorij s sirovim galunom.

Kako se je pri molzenju obnašati.

§. 13. Molze se krava navadno trikrat, pri
slabši molži le dvakrat na dan, zjutrej, o poldan in
zvečer. Pri molži se pa na to le pazi:

1. Molziti se gre s snažno posodo in z umi¬
timi rokami; tudi druga mlečna posoda mora
snažna biti.

2. V jezi in z nevoljo naj se ne gre molzt;
tudi ne vpiti in trušati nad živino, da jo ne splašiš,
ali bereati ne navadiš.

3. Predno se začne molzti, naj se kravi z
mlačno vodo vime vmije; potem se od konca po¬
časi in rahlo molze, dokler ne začne mleko teči.
Mleko se mora do slednje kaplice pomolzti; torej
naj molzela enekrat z roko v vime dune, kakor tele
z glavo, da krava vse mleko da.

Kako gre streči breji živini?

§. 14. Pri breji kravi je paziti:

1. Da se živini dobro postreže, posebno če
Še molze. Ce krava sama ne vsuši, se mora ene
tedne nehati od molže, predno krava poverže.

2. Ne polagaj breji kravi škodljive klaje, da
ne zverže; takova je: plesnovo, operhlo seno ali
otava, gnjilo korenje, repa, star zmerzel krompir,

103

zelena, mokra detejla, in sploh trava, ki je slana na
njo padla.

3. Breja krava ali tudi druga živina se ne
sme po divjaško pretepati, suvati, ali v skoke po¬
diti, ali poslednje dni, ko ima storiti, vpregati. Tudi
ne pusaj ji se bosti z drugo živino.

4. Krava po navadi teleta nosi 285 dni, ali
40 tednov in 5 dni. Ko začne dobro pripušati, se
ji mora naj manj 14 dni pred porodom sušine,
ovsa in lanenega semena kuhati, in to tudi še po
porodu.

5. Dajaj tudi živini potem, ko je storila,
boljše klaje, sosebno po zimi, mlačne pijače, in
poskerbi, da ne bo z mladičem vred omerzovala.

Reja telet.

•§. 15. Za pleme so naj boljša teleta tistih
krav, ktere pri dobri in zdravi piči meršave, bolj
kumerne ostanejo, in vendar dobro molzejo. Pia
junčkih se pa bolj na debelino gleda. Naj bojo že
za pleme odločeni, ali pa za mesnico pitani, so le
boljši, če so od mesnatih, debelih krav. Četerta,
in peta teleta so za pleme naj boljša.

§. 16. Pervo mleko, ki ga mlezva  ime¬
nujemo, ni prav,  če se pomolze. To mleko teletu
v zdravilo od natore odločeno, naj tele posesa.

§. 17. Tele za pleme, dalej ko sesa ali mleko
pije, bolj bode močno in raslo. Neki živinorejci
dajo telcu trikrat, štirikrat, ko veče zrase, 5 krat
na dan po 8—12 tednov sesati. Boljše je, da se
tele privadi iz žehtarja (ali golide) piti, da krave
ne zdeljuje; tudi ga je treba drugega živeža vaditi.

1  04

V začetku se mu daje soka iz moke, ali otrobov s
kruhom, ali pa poparjene zelenjave, kuhane repe,
korenja itd. Pozneje se mu daje mehke klaje.
Boljše je mehko, kratko in dobro seno, ko otava.
Ce pa tele mleka do čistega ne more posesati, je
treba kravo za teletom dobro in čisto izmolzti, za-
kaj silno veliko je na tem ležeče , da se kravje vime
vselej čisto izmolze.

§. 18. Sčasoma je treba tele odstaviti, in
sicer tako, da le po enkrat na dan sesa, krava pa
se mora do čistega pomolzavati. Tele naj se mehke
klaje privaja, počasi -.od tople piče in pijače na
merzlo vadi, in okoli dvanajstega tedna le z deteljo
in drugo lahko prebavljivo klajo kermi.

Reja govedine.

§. 19. Živino živimo ali redimo po leti samo
v hlevu, ali se po pašnikih pase. Zimska klaja
pa je:

1. Mešanca,  to je, seno in mnoge baže
slama, ki se naj na reznem stolu v rezanico zreže
ali saj z rokami dobro premane, in s slanico po¬
škropi, če jo imaš.

2. Detelja  je boljša klaja od sena, ki se
pa večidel le za konje obrača. Krave se od detelje
pitajo, mleka pa ne priberejo po nji.

3. Korenje, krompir, kapus, repa,
pesa, koceni  itd. je vse dobro za živinsko rejo,
sosebno za molzne krave.

4. Dr ožje  od piva in žganja, vendar ne
smejo plesnove biti, so tudi sosebno za pitavno
živino dobre, če se med rezanico zmešajo.

105

5. Ravno tako tudi oprešje ali pogače  iz
lanenega semena itd. iz česar se olje iztiska, je
redivna piča med rezanico pomešana.

6. S tert in mnogih d reves  Še zeleno
osmukano perje, posebno od murv, sadonosnic,
jesenov itd. ni nič slabše od sena.

7. Žitno zernje,  bob in drugo sočivje
zmleto, v pijo ali po piči potrošeno in živini po-
kladano, jo naj bolj redi,

§. 20. Le tak kmetovavec zastopi umno
živino rediti in debiliti, kteri ve, koliko piče vsako
živinče potrebuje, in tudi tečnost živeža dobro
pozna, da ve razsoditi, koliko piče ene ali druge
baze gre brez zgube živini polagati.

Slavni koroški živinorejec Lan ar je po več¬
letni skušnji se prepričal, da govedo potrebuje za
vsakdanji živež poldrugi funt sena ali kake druge
piče senene vrednosti za vsaki cent svoje životne
teže. To je: če govedo 2  centa tehta, dobi 3 funte
pice, 5 ct. težko 7 in pol funta itd. Pri toliki piči
bi živinče res živelo, pa sčasoma bi vpadlo in osla¬
belo, da bi ne moglo opravljati svojih opravkov;
delavnega vola ne boš mogel vpregati v težek voz,
krava ti bo malo mleka in slaba teleta dajala, medla
mladina bo pa malo rastla. Delavni, močni in breji
živini, pa tudi taki, ki raste in ktero pitamo, se
mora razun zgol potrebnega živeža še več, celo
pol več piče dajati.

Tečnost živežev.

§. 21. Vsakemu kmetovavcu je po skušnji
znano, da je med pico in pičo velik razloček, to je,

106

da ne izda vsake baze klaja pri živinski reji toliko,
kolikor druga tekne. Ker se večkrat namesto sena
tudi druge pice živini polagajo, je potrebno kmetu
vedeti, koliko tečnosti imajo živeži, s kterimi se na¬
vadno živina redi, memo sena, kakor skušnja uči.

§. 22. Sena 100 funtov redi toliko, koli¬
kor funtov:

1. Zerna od žita in sočivja:

6. Lesenina:

Perje od drevja.150 „

Divjega kostanja.75 „

§. 23. Kmetovavec 4 do 5 delov pice pri-
varje in jako zboljša, če jo, pervič skrajša, drugič
skuha ali spari. Tako dobro sirova kakor tudi suha
klaja naj se, predno se živini položi, skrajša, to je,
ped dolgo razseka, ali krajša na reznem stolu
zreže; tako poje živina z dobro pičo tudi slabo.

Podzemeljski sad, krompir, repa, pesa itd. v
pičo obernjen, naj se skuha, druga klaja spari. Vsa
ta piča, tudi podzemeljski sad, se da brez ognja
skuhati. Krompir, pesa ali repa naj se osnaži, drob¬
no zreže in med vlažno rezanico pomeša, in vse to
v posodo dobro natlači, toliko, kolikor se za dan

108

potrebuje. Po zimi se tako napravljena pica v treh
dneh tako ugreje, da je podzemeljski sad kuhan in
kerma godna; in takova pica naj se živini polaga,
dajo bo rada jedla, in se lepo po nji redila. Poškrop¬
ljena rezanica in seno se tudi brez krompirja ali
pese ogrejete, če se malo poškropite, toliko, da je
vlažno, in če se prav dobro v posodo potlačite.
Štiri posode za štiri dni se morajo tako s pičo pri¬
praviti, za vsak dan eno posodo — sod ali kad —
in po redi se polagati. Še tečnejša bo piča, če se
posol/.

Od d e beljenja goved.

§. 24. Mlada živina,  dokler raste, se ne
redi predobro, ker jo rast prideržuje; pa tudi
meso take živali ni tako tečno* kakor dorasene.
Prestari voli in krave se nerodno in kesno rede, in
meso take živine, posebno kravje, je terdo in rodo.
Naj dostojniša starost goveda za pitanje je od S.
do 9. leta. Za debeljenje mora biti zdrava živina in
ne preveč shudena. Klaja za pitanje goved, ki na
meso žene, je seno, trava, krompir, korenje, repa,
pesa ; na loj pa žito, pogače od olja in mnoge
droži'.

•§. 25. Kadar govedo za pitanje pripravljaš,
mu v začetku le klaje mesenega osnjudka polagaj,
kakor seno in kaj malega podzemeljskega sadja, to
je, repe, kolerabe itd. Po tem pride kuhano žito,
kakor oves, ječmen, turšica itd. kar se vselej da
debelo zmleti. In zadnjič naj se pitancu še druga
piča daje, ktera naj bolj mast ali loj redi, p. oljne
pogače, droži, troski itd. Pitanec tirja pokoj,

109

snažnost in vredjeno kermenje; naj se mu po
malem, pa pogosto in vselej ob odločeni uri pica
polaga.

Vmes naj se mu klaja spreminja, da se živina
ene pice ne naveliča, ampak skoz ješča ostane.
Nobena reč pa debelenja tako ne pospeši , ka¬
kor sol.

Sol pri živinoreji.

§. 26. Maloktero jed more človek neslano
povžiti, in če jo povžije, mu ne tekne in v želodcu
dobro ne stori, ker želodec nima potrebne moči,
jed prav prekuhati. Ravno tako je tudi pri živini.
Sol stori živini več želodečnega in črevnega soka,
potem boljšo kri, iz dobre kervi veČ in boljše meso,
loj, obilnišo molžo, in zadnjič stori tudi živina boljši
gnoj; je tudi vesela in močna; sol ji mnogo bo¬
lezen odžene in obrani.

§. 27. Denar, kterega za živinsko sol zda-
jaš, ti velik obrest donese; ne krati torej soli no¬
beni živini. Sol se daje živini ali lizati, ali se ž njo
piča potrosi, ali pa se v vodi stopi in s solnico
pica porosi. Na 10 funtov piče se vzame 1 lot soli,
in to vsak dan, ali saj vsak drugi dan.

•§. 28. Obilnejše soli se živini daje, kadar iz
zelene klaje na suho pride; kadar mora slabo ali
celo pokvarjeno pičo jesti, tudi mladi, molzni in
pitavni živini se več soli daje, kakor drugi.

110

Zlata pravila.

Žival ter pinci:

1. Lakomnik in zanikarnik, ki svoji živini
potrebnega živeža in pijače ne da, in ko jo prehu¬
dega mraza ali prehude vročine po svoji moči ne
varje, ali jo v hlevu pusti v nesnagi stati.

2. Kdor bolno, premlado, ali prestaro živino
vprega, in jo čez moč naganja.

3. Kdor brejo kravo ali kobilo čez moč pre¬
ganja.

4. Ki kruljevo ali pa po vratu in herbtu do
kervavega ranjeno in oderto živino čez moč k delu
sili.  — Kdor živino po nedolžnem terpinči, njega
bo tudi Bog.

XXIV. Od drobnice. Od ovac.

§. 1. Ovca je prežvekajoča žival, kakor
krava, torej hoče imeti enako klajo, kakor goveda.
Ovce so od natore slabeje ko goveda, in jim so-
sebno mokrota škoduje; donesejo jim le suhe pa-
šine, in tudi ondi pico najdejo, kjer nimajo goveda
kaj jesti. Ovce so mnogim boleznim podveržene,
torej komej petnajstega leta učakajo. Od 100 jag-
net jih naj manj 10 pade, predno so leta stara.

§. 2. Malega plemena ovca priredi komej
20 do 30 funtov mesa, srednjega 40 do 80 fun¬
tov mesa, in da ob eni strižbi 2—4 funte volne;
velikega plemena ovca da ob eni strižbi 5—7 fun¬
tov volne , in še čez cent mesa. Naj žlahnejše ov¬
ce so španske, Merino  imenovane.

00**4

111

§. 3. Ovcam gre tako le streči:

1. Derži jim dobre, skerbne, miloserčne ia
poterpežljive pastirje.

2. Imej jih v hlevu v predalih, ovce, jarce,
in jagneta posebej; tudi ne smejo breje ovce med
tistimi biti, ki so že storile.

3. Skerbi za suhe pašnike; naj bolje pašnine
so po hribih.

4. Ne dajaj ovac, sosebno brejih, na pašo
gnati, dokler je rosa ali slana po travi.

5. Glej, da ne bojo ovce nikdar žeje terpele;
vendar pazi, da v veliki vročini znojne premerzle
studenčnice ne pijejo.

6. Dajaj jim pogosto soli, ktera jih bolezni
varje, jim ješčnost dela, vžito kermo prebavi ali
prekuha, in preobilno vodo odpravi.

7. Ovčjsik, to je ovčji hlev, mora, kolikor je
prav, visok, v suhem kraju napravljen, z vrati proti
poldnevu obernjen, in okoli in okoli z garieami in
jaslimi previden biti, da vse ovce lahko k piči pri¬
dejo. Po hlevu naj bo vsa naprava lepo gladka, ker
se ovce rade čohajo ali gulijo, da preveč volne po
ojstrih in rogljatih rečeh ne pogube.

§. 4. Vsako jutro, pred ko se jim kerma po¬
loži, jih gre iz hleva na dvorišče ali borjač izpu¬
stiti, da se na hladnem zraku oddahnejo, in ovčarja,
ki jim med tem časom nastelje in kermo pripravlja,
ne nadlegvajo. Jim vse pripravši, jih zopet v hlev
zaženi.

5. Ovca nosi mladiča 130 dni, to je
tednov. Med tem časom je skerbno paziti
ovce kaj škodljivega ne jedo, braniti jim

112

tudi moraš preveč skakati, pretesno med drugimi
ovcami hoditi, in grede po ozkih stezah dregati se.

§. 6. Kadar ima ovca storiti, je po-
skerbeti:

1. Neke dni prej dajaj ji boljše in tečniše
pice, kakor: kuhanega krompirja, repe ali korenja,
sparjenega ovsa, in napajaj jo z vodo, v ktero se
otrobje ali moka lanenega semena nameša.

2 .  Postrizi ovci volno okoli sescev, ker bi jo
jagnje sesaje lahko z mlekom vred požerlo, in si
smert naklonilo.

3. Potrosi poverženo jagnje z drobno soljo,
da ga mati raje liže.

4. Daj materi v merzlem vremenu mlačne z
otrobi namešane vode piti.

§. 7. Ce hočeš pridna in zdrava jag¬
njeta izrediti, derži se naslednjih pravil:

1. Skerbi, da ovca pusti'jagnič precej susati.
Preslabi ovci dajaj ječmenove moke piti, ki kmalo
dovolj mleka privabi; Če je pa jagniče, preslabo mo¬
raš vsako drugo uro ovco molzti in namolzenega
mleka jagniču v gobček po malem vlivati.

2. Ne pušaj, da bi otroci ali kdo drugi mla¬
da jagnjeta z rokami gladili, ali pa clo pojali, lo¬
vili in po rokah nosili.

3. Skerbi, da mladim jagnjetom ne bo v hlevu
prevroče, pa tudi ne premerzlo; čist zrak in to¬
plota srednje mere jim naj bolj tekne,

4. Izpusti vsak dan, če ni prehuda zima, jag¬
njeta na prost zrak, v početku za malo, poznejše
pa tudi dalj časa, Molža ovac, in prezgodno od-

113

stavljanje jagnjeta, slabi jagnje, in je tudi volni
škodljivo.

§. 8. Le počasoma odvadi jagnjiče od starke, v
petem mescu je dovolj, če ga vsak dan le dvakrat kako
četertinko ure pri nji pustiš, po noči naj pa še skupej
bota. Ker dajejo ovce mleko skor 4 ali 5 mescev,
torej ni potreba mesca grudna ali prdsenea rojenih
jagnjet poprej popolnama odstaviti, ko v velikem
travnu; mesca sušca in malega travna rojene pa
zamoreš brez skerbi že v 6 ali 8 tednih odstaviti,
ker poletenski čas to pripusti. Redi jih z ednako,
le bolj drobno pičo, kakor ovce. Ce pa jagnjetom
namesti sena zeleno perje daješ, se bodo še lepše
in čverstejše redila.

•§. 9.. Ovce strižejo v nekih krajih le enkrat
v letu, v drugih po dvakrat in clo trikrat. Predno
se ovce strižejo, jih je treba vrniti ali izkopati, in
ko se posuše, se lepo varno ostrižejo, da se ne
oškernejo.

'Bolezni ovac.

§. 10. Ovce so mnogim boleznim podveržene;
navadna, jim lastna, so metljaji na jetrih. Ta bo¬
lezen 3 do 6 mescev terpi, dostikrat se tudi čez
leto vleče, predno vsa jetra zgnijejo in živinčeta
počepajo.

§. 11. Znamnja te bolezni so: ovce začno
hirati, ne jedo in ne prežvekvajo po navadi, oči
obledijo ali rumenkaste postanejo, blato gre bolj
poredkoma od njih, glavo večkrat proti desni strani
obračajo itd.

Ponovilo potrebnih naukov. III. 8

114

•§. 12. Poglavitni uzroki metljajov so: po¬
manjkanje žlahnih in grenkih trav, močirne, nizke
paše, mastne, vodene trave, kakor bičje in ločje,
deževno vreme, slaba piča, mokri hlevi, in nemar¬
na strežba.

§. 13. Pomočki in naj boljša zdravila so:
stolčena verbova ali hrastova škorja, janež, encjan,
kalmež, kimija, česen, brinove jagode, saje od
peči, želod, divji kostanj, štupa pelinova, rožma¬
rinova, domača in grenka sol. Od teh zdravil se
po tri ali štiri skupej zmešajo in živinčetu na dan
po dve ali tri žlice dajo.

Kako gre ovce bolezen braniti?

•§. 14. Laglej in boljše je živino bolezni bra¬
niti in ogibati, kakor pa odpraviti in ventatijo;
torej je na to paziti:

1. Skerbi, da bodo ovce že od pervih nog
prav oskerbljene, da bojo zdravo klajo in pašo o
pravi dobi vedno dobivale, pred mrazom in hudim
vremenom okovarjene.

2. Glej, da se jim suha klaja z zeleno pola¬
goma spreminja.

3. Ne pasi nikdar po močirnih pašnikih, tudi
po senožetih ne, ktere je povodenj povalila. Sploh
naj bo ovčar moder pastir, ki svoje ovčice ljubi, in
za gospodarjev prid skerbi.

4. Ovce, sosebno jagnjiči, se ne smejo ob
vročini nevtegoma poditi, da jim kri ne zavre.

3. Vari, da se ne bodo tvoje ovce mešale
med ljudske, pri kterili zdravja nisi prepričan, da
se kake bolezni ne nalezejo; pri kupljenih se pa

lis

zdravja prepričaj poprej, ko jih med svojo čedo
spustiš.

6. Imej domača navadna zdravila pri rokah,
kakor: encian, pelin, kolmež, brinjeve jagode, divji
kostanj itd. Dajaj jim včasi pečenega ječmena,
pšeničnih otrobov in soli, kar je yse prav dobro
bolezen ustaviti, dokler še ni nevarna.

v

7. Ce se nagla bolezen prikaže, pokliči raz¬
umnega zdravnika, ne pa mazača, če ti je tvoja
če da ljuba.

Oe na to vse paziš in svojo čedo Bogu izro¬
čaš, tudi zveste, poštene in pobožne posle imaš
pri hiši, in si sam tudi umen, zastopen, pravičen
in varčen kmetovavec, ti pojde pri hišovanju go¬
tovo po sreči.

Od koz.

•§. IS. Malo kje je priložnost za kozjo rejo,
ker koze več škode kakor koristi prineso. Koze
poškodvajo sadno drevje, pokvarijo verte, njive
in gojzde, kteri tako objedeni in poškodovani ali
clo nič, ali slabo poganjajo, ter se govori, da
imata zajec in koza strupen zob .in slino.

Cisto vendar niso koze zatreti, ker je njih
mleko nekterim bolnikom v posebno zdravilo; tudi
je koza dostikrat uboge ženke edino bogastvo in
celo premoženje, ki njene otroke redi. Torej naj
se v tacih okoljšinah še kaka koza terpi, pa raji
travnica kakor germovnica, da se drevesnemu plodu
tolika škoda ne stori.

§. 16. Kozel in koza sta dobra za pleme od
drugega do sedmega leta. Koza nosi mladička

8 *

116

5 mescev, pa tudi po dva in tri včasi da. V brejem
stanu potrebujejo skerbne strežbe; gledati je treba,
da ne terpijo ne žeje, ne gladu, in ker z veliko
težavo store, jim moraš v tej sili, kolikor se da,
v pomoč pristopiti.

§. IT. Hlevi morajo imeti primerno gorkoto
in veliko snago. V zaduhlem in nesnažnem kraju
koze zgubijo vid in dobijo garje. Njih klaja je po
zimi seno, rezanica, suho listje ali vejnik, zeljnato
perje, korenje itd.

Zlata pravila.

Žival terpinci:

1. kdor ovce striže, pa jim, z vervjo preterdo

noge zveze, in jih s škarjami do kervavega šipa in
škerne; >

2. ki živino po leti prehudega pikanja muh
ne varje ;

3. mesar, ki tele, kozo, ovco itd. prej ko zi-
vince zakolje, živo na kline obesi, in po nerod¬
nosti dalje časa terpinci;

4. kuharica, ki rake ali polže v merzli vodi
k ognju pristavi, ko bi jih vnela neutegoma s
kropom umoriti.

XXV. Od konjoreje # ).

§. 1. Konj  je zavolj svoje lepe postave,
moči, terdnosti, in učenosti naj žlahnejša stvar

*) Beri: Bukve za kmeta, kako se ima p er konjih obna¬
šati. Na svetlo dal Dr. Janez Bleivveis. V Ljubljani pri Jožefu
Blazniku.

117

med domačimi živalmi; je tudi pervih živali, ktere
si je kmetovavec pridomačil.

§. 2. Po prepeljevanju iz kraja v kraj, iz
vroče v hladno deželo, po sestavi in prirojenju, po
umnem glajštanju te živali se dajo konji jako po-
žlahniti; torej so tudi mnogih plemen ali sort. Tako
so Arabski  konji jako lepi; pa tudi eden po ti¬
soč kron velja; Anglež  ki  so naj hitrejši; O g er,
ski in Sedmograški  terdni in iskreni; Ceski-
Koroški in Štajerski  veliki in močni. Konji
Avstrijanskega cesarstva imajo blizo 172 milijonov,
vsa živina pa 4000 milijonov vrednosti.

Kako se starost konja spozna?

§. 3. Starost  konja se po zobeh spozna.
Konj ima v obdveh čelustih, v vsaki po 6, to je:
12 mlečnikov; dalej 24 kočnikov. Med prednjimi
zobmi in kočniki stojijo 4 zobje. Kadar je konj
poltretje leto  star, mu perva dva zoba  iz
gornjih in dva iz; spodnjih čelustnih mlečnikov iz¬
padeta. S polčetertim letom  konj spet dva
-zgornja in dva spodnja zravna zoba zgubi, in v
polpetem  letu mu krajniki (krajčniki) popadajo.
Kadar je konj 4 ali S let star, se prikažejo zobje
med prednjimi in čelustniki, kterih pa kobile nimajo.
Prednji zobje ali mlečniki so manjši, bolj rumen¬
kasti in gladkeji, ko drugi, ki za njimi izrastejo.
(Je je konj peto leto spolnil, dobi Černe jamice ali
ujede sredi zobov. V šestletni starosti  prei¬
dejo te Černe pikce na prednjih,  v sedmem letu
na srednjih,  in v osmem na krajnih zobeh spod¬
nje čeljusti.

118

Bolezni in napake konj.

§. 4. Konje napadajo mnoge bolezni in na¬
pake, postavim: bule na vratu, rujava pika na
očesu, smerkov nos, otok čeljusti, bezgovke na
vratu, grinte itd. Konjoderci se res pri konju vsake
bolezni lotijo, pa le malo kdaj pri njem kaj opra¬
vijo. Torej je velika potrebšina v gostih krajih
učenih in zastopnih živinozdravcev, kteri bi nam
ljubo živinico oteli, če je mogoče, kadar nam zboli.

§. 5. Konji tudi bolezni in razvade imajo,
ktere se imenujejo poglavitne,  ali po cesarski
postavi zavarvane bolezni (patentni tadli), ktere
kupčijo razderejo, in prodavec pravdo zgubi.
Ti so:

1. Kužna smolika.  Ta bolezen je nalez¬
ljiva, in se po bledih oteklih nosnicah da spoznati,
iz kterih mu smerkel teče.

2. Norost ali tišavka,  v kteri konj
odervem, se za nič ne zmeni in le v en dan
živi.

3. Grinte, garje, lešaj,  se pri derg-
njenju spoznajo, ker se od dergnjene živine kakor
bela moka ali pa otrobi od kože osipajo.

4. Naduha  je dolga merzlična bolezen,
ktera se iz kratkega in pogostega dihanja spozna.

5. Božjast.  Prikazen te bolezni je, da se
začne živina tresti, trepetati in omahovati in potem
na tla pade.

6. Mesečnost,  bolezen, ki preide in zopet
pride, vidi se na kervavih očesih.

119

7. Opornost, če se konj ustavi, in noče
speljati.

8. Jasna slepota,  brez mrene na očesu.

§. 6. Ce je ravno konj tolikanjim boleznim

podveržen, vendar nekteri 30 do 40 let živi, in je
se vedno pripraven za počasno ne preloženo vož¬
njo. Pogoji za dolgo obvarvanje konja so, da si
mu prijatel; lepo krotko se z njim obnašaj, na su¬
hem, snažnem kraju ga imej, po zimi ga sil¬
nega mraza, po leti vročine in muh brani;
v pravem času in z dobro, tečno pico kermi, in
ga ne pusti nikdar žeje terpeti. Le njegovi moči
primerjeno težo, in nikdar več mu ne nalagaj; pa
tudi potrebnega počitka mu privoši.

Lastnosti kobile za podrejo.

§. 7. Ako dobre žebeta hočeš podrediti, mo¬
raš kobilo s temi lastnostmi imeti:

1. Kobila mora biti prosta vseh napak, in ko¬
likor moč, takih lepih prirojenih lastnost imeti, da
se more lepa živina imenovati.

2. Naj bo žlahnega plemena, tudi pridna, po¬
hlevna in terdnega života, zakaj po kobilini vred¬
nosti dobi tudi žebe svojo vrednost.

3. Kobila ne sme biti majhnega, slabega ži¬
vota, ampak naj manj 15 pesti visoka, močna v
persih in široka v križu.

4. Ne sme biti pod 4, pa tudi ne više od
14 let stara.

5. Mora kobila biti stanovitnega zdravja, da
torej žebe ne pride na svet s prirojenimi napaka¬
mi, ki ga skorej zopet za germ spravijo.

120

Kako breji kobili postreči?

•§. 8. Ko zapaziš, da je kobila breja,
skerbi:

1. Da jo kaj ne udari ali dregne, ne podi jo,
in glej, da ne bo čez plote ali grabne skakala.

2. Ne dajaj ji mokre, zvenene ali operhle
trave ali piče; tudi naj se po močernih, nezdravih
pašnikih ne pase.

3. Kobilin hlev naj bo snažen, suh, svetel,
in ne soparčen.

4. Breje kobile nikar preveč ne redi; dajaj
ji sena z ovsenico ali ječmenovko mešanega, in
včasi malo ovsa.

5. V zadnjih tednih jo le za lahko delo
rabi, prevodi jo pa vsaki dan, in glej, da jo kaj ne
zastraši.

Kobila nosi 11 mescev in okoli 1 0 dni. Pazi
zadnje dni in noči, ko bi kake pomoči potrebovala,
da boš pri rokah.

•§. 9. Zebe vedno lepo snažno imej, in 4
mesce staro žebe začni odstavljati počasu, ne na
enkrat. Dajaj mu mehkega drobnega sena, rezanice
in malo ovsa, ali pa pšeničnih otrobov vmes. Zebe
naj se vsaki dan pod milim nebom prehodi ali pre-
skaka; pa paziti je, da se kam ne zaleti in ne zaskoči,
in da se ne poškoduje. Da bo žebe močen konj, naj
se poltretje leto staro po malem uči voziti; pa za
vožnjo ga še le po tretjem letu po malem rabi.

121

Zlata vodila.

Žival terpinči:

1. kdor živino po glavi bije, če mu ne more,
preobloženega voza izpeljati, ali ce mu le količkaj
napak stori;

2. ki vso izpehano in potno, lačno in žejno
živino pusti pred kerčmo pod milim nebom v dežju
in mrazu stati, on pa v ker črni pije in denar za¬
pravlja ;

3. kdor konjem, po neumnosti v nekterili bo¬
leznih čelust do kervavega bode ali zge, kdor jim
zdravila skoz nosnice vliva itd.

XXVI. Od svinjoreje.

§. 1. Svinjoreja je velike vrednosti pri hiši,
kajti te živali so s slabo hrano zadovoljne, z ostanki
in pominjami. ki bi se brez prida pogubile. Kjer je
le mali vertec pri hiši, in se kaj malega kuha, se tudi
svinjče preredi. Slaba gospodinja, ki ne more enega
svinjčeta na noge spraviti!

§. 2. V toplih krajih svinje tudi po divje
v gojzdih žive, kjer se bukovce, želoda, kostanja,
želiš, korenin itd. rede. Naše domače svinje lju¬
bijo bolj mokro, kakor suho jed, bolj pijačo, kakor
gošavo. Kadar je svinjam vroče, išejo luže, ohla¬
diti se, in če jih zebe, se v suho steljo zarijejo. To
nas uči, da se morajo svinje po leti kopati, po zimi
pa toplo imeti. Svinje rastejo do Štertega leta, in
žive do dvajsetega.

122

§. 3. Srednje postave prešiči so naj bolj za
pleme in debeljenje, če so poleg tudi pohlevni,
mirni in prijazni. Breja svinja nosi 16—17 tednov,
stori dostikrat po 10, 12 in še več prascev. Ko¬
likor jih misliš oddati, jih zgodaj oddaj, da ostali
več sesati imajo in bolj rastejo. Tri tedne starim
prascem dajaj mleka, ječmenove kaše itd. jesti,
vendar naj do 6. tedna sejajo. Prašiča pa se mora
obilo z dobro brano pičiti, da zamore prasce pre-
rediti. Kadar prasce odstaviš, dajaj jim včasi jare
reži zobati, po tem bojo jako rastli.

§. 4. Svinje za pleme so z vsako hrano za¬
dovoljne. Po leti jih z zeleno travo in mlado dete¬
ljo prerediš, vendar jim moraš pogosto oblojenih
pominj dati piti. Po zimi se prešičem sušina kuha,
to je: zeljne vehe, korenjevka, repičevna, stročje,
mlada, detelja itd.

Dostikrat se pripeti, da jim že v vigredi ni
kaj kuhati. V sili se praprotne korenine in limni
les kuha, da se še preredijo.

Od debeljenja svinj.

§. 5. Kteri kmetovavec nima priložnosti, ker
ima malo piče ali mlade svinje, prešice na Špeh
(boh ali salo) odebeliti, naj mlade pol leta do leta
stare prešičke do pol pita! dobro jih bo v mesnico
prodal, in si za te denarje lahko sala ali Špeha
kupil.

§. 6. Pri svinjah dobrega plemena boš pri
pitanju dobro opravil, če se tudi s to rečjo zasto-
piš ponašati. Premlade, tudi prestare, bolne in
nevkrotene svinje niso pripravne za pitanje.

123

§. 7. Kdor hoče s pridom presice debeliti,
mora vedeti in poznati lastnosti pice, ktera ima re-
divne dele za Špeh ali slanino, in ktera le na meso
bolj žene. Ce le večidel s tako pico svinje kermiš,
ktera ima le malo špehovega osnutka, boš dolgo
pital, veliko derv požgal in dosti loncev poterl,
predno bo kaj sala, torej bo gotova zguba pri de-
beljenju svinj.

•§. 8. Razmera nekterih pic, kako ženejo na
mast in kako na meso:

V 100 funtih je osnutka

En funt turšice torej odrine toliko, kolikor
S funtov krompirja ali 9 funtov korenja ali 13 fun¬
tov repe ali pese.

Naj boljše in hitrejše debelenje bo torej s
turšico, ječmenom ali ovsom; žita pa se morajo
zmleti, ali pa skuhati.

Ce kermiš podzemeljske pridelke, t. j. repo,
peso, korenje itd., hrano večkrat v tednu osoli,
vselej pa z moko teh žit dobro oblodi, tako ne bo
nič zgubljenega, kar svinjem daš. Pri svinjoreji tudi
prav veliko zda prešje ali pogače lanenega semena,
in mleko.

124

•§. 9. Gospodinja mora poskerbeti, da pi-
tavne svinje vselej v odločenih urah svojo jed dobi¬
vajo, kolikor je morejo povžiti. Daje se jim po 4—5
krat na dan. Ce se popred dane jestvine v koritu
kaj najde, se mora pograbiti in vse posnažiti, pre-
dna se nova hrana v korito vlije ali vsuje. Paziti se
mora, da svinje ne dobe vroče jestvine ali pije,
tudi da se oseba, ki jim streže, pohlevno ž njimi
ponaša.

•§. 10. Tudi na snažnost je treba gledati pri
svinjoreji; torej je paziti, da imajo svinje vsikdar
suhe hleve, mora se jim pogosto spodkidovati in na-
steljati. Tudi je prav koristno jih večkrat dergati,
t. j. štrigljati. Skušnja je pokazala, da tako snažne
svinje so po 30 funtov težje se opitale od drugih
poprej enake teže, ki se pa niso snažile.

Zlata vodila.

Žival terpinči:

1. mesar, ki presite kupuje, jih neusmiljeno
zveze in na voz pomeče ;

2. ki klavno živino nespametno goni, in jo
s psi pred klanjem hudo draži in togoti,

3. kdor kerta, ptico ali kako drugo žival na
nit priveze, in jo decem du po tleh in po blatu
vlačiti.

Človek sme žival v svoj prid obračati in jo
sme tudi umoriti, kadar mu je za živež potrebna,
ali mu je nadležna, škodljiva, nevarna, ali če ni

za nobeno rabo več. Nikdar pa nima pravice ter-
pinčiti jo; Bog je ljubo živino stvari/, in tudi za
njo skerbi.

XXVII. Od kuretine.

§. 1. Kuretina ali perutina se imenujejo vse
naše domače živali, ki imajo perute ali habe in perje.
Perutina se v tri plemena razdeli:

pervi razred je živad, ki na suhem živi, kakor
petelini, kokoši in purmani ali kovrači;

drugi razred je plavajoča, kakor gosi in race;

tretji razred so leteče živali, kakor golobje.

§. 2. Kokoši ali kure večidel na dvorišu ali
borjaču v družbi s purmani, gosmi in racami žive.
Gosi in race pa vpotrebujejo blizo dvoriša tekoče
vode ali saj luže.

•§. 3. Kokoši so naj bolje izmed vse kure¬
tine. Razun velikega broja jajc vsako leto, dobi¬
vamo tudi zala pišeta in kopune, kterih meso nam
dobro diši; pa se tudi prav dobro prodajo. Kopuni
se večidel s kuhano koruzo, z močnatmi osvalki in
z orehovimi jederci debele. Tudi.se jim daje mleka
piti.

§. 4. Naj pridnejše kokoši so, ki imajo de¬
bele glave, po koncu'stoječ in rudeč greben, ali
pa košat čopek (čopke), široke persi, rumenkaste
in kratke noge. Černega in rudečkastega perja ko¬
koši, pravijo, da več jajc izneso.

§. S. Ena koklja ali kloča izvali 12 do
20 jajc. Jajca pa morajo od takih kokoš biti, ktere
imajo svojega gospodarja, t. j. ki v družbi petelina

126

žive. Koklja sedi na jajcih 21 dni. Angleži vejo
brez koklje po primerni toploti jajca izvaliti, tako
jih v nekih dneh po jezero iz za to pripravne peči
pritava.

§. 6. Kokoši pičimo z zernjem, travo in mno¬
gimi ostanki jestvin; pa se jim ne sme vroča hrana
dajati, ker pivko po nji dobijo.

§. 7. Jajca se dajo nepokvarjena ohraniti,
ako jih mokrote in zmerzline obvarješ, in ne pre¬
več na zračnem hraniš. Gospodinje jih večidel v žito
in pepel zakopavajo, in tako dolgo dobra ohranijo.

■§. 8. PurmanČeki so jako pikri, in se težko
na noge spravijo; ko so pa nekoliko odrastli, ne
potrebujejo več tako velike skerbi. Purmani se radi
po travi pasejo, vendar se jim mora tudi zernja
dajati. Mlada purčeta se redijo s kruhom, tudi se
jim jed iz moke in kopriv napravlja. Naj hujša
bolezen, ki jih večkrat umori, se v cevkah iz repa
rastečih peres prikaže; ta bolezen pa se da ozdra¬
viti, če jim kervi napolnjeno perje poskubeš.

§. 9. Purmani se mnogoverstno debelijo, na-
vadniše s turšico, močnatimi svalki in orehi. Daj
purmanu pervi dan nekaj svalkov iz ajdove ali
ovsene moke in le en oreh požreti, drugi dan dva, in
tako primikaj, naj jih petnajsti dan petnajst po¬
goltne. Po tem se pa nazaj jemlje zopet do enega.
Da se en purman tako odebeli, je treba 22S orehov.
Slehernemu orehu se lupina dobro natolče, ki se
purmanu z jedrom vred v žrelo spravi.

•§. 10. Pura vali dvakrat na leto, to je,
mesca svečana in velikega serpana, pri vsaki valitvi
izleže po IS do 20 jajc.

t

127

§. 11. Gosi in race ne tirjajo velike strežbe,
ker se od rastlinja redo. Kar jim je neobhodno
potrebno, je voda, v kteri živijo, in potrebne hrane
najdejo ; vendar se poleg tega še morajo pičiti.

§. 12. Gosi in race valijo rožnega cveta, in
sedijo 30 dni. Gosem se po dvajset, racam pa po
petnajst jajc podloži. Voditelja pa morajo gosi in
race imeti, to je, gosjaka in racmana.

§. 13. Golobje so dvojeverstni, domači in
poljski. Domači ostanejo vedno v pohištvu in go-
lobnjaku, poljski pa potrebnega živeža po njivah
išejo. Poljski golobje valijo po sedemkrat na leto,
domači pa po desetkrat.

§. 14. Domači golobje so bolji od poljskih,
že zavolj tega, ker polja ne poškodvajo. Naj bolja
jed za golobe je pšenica, ajda in turšica.

§. IS. Golobnjak je napraviti tako in v ta¬
kem kraju, da mačka vanj ne pride. Tudi se mora
vedno snažno deržati.

Zlata pravila.

Z/ival terpinči:

1. kuharica, ki le po vecem ali na pol ku-
retino nakolje in po tem jo v kot verze, da se pre¬
metava, dokler ne pogine;

2. dečki, kteri metulje, muhe, kebre , ko¬
bilice itd. love, in jim perutice ali noge potergajo
in populijo, ki so jim potrebne, da zamorejo letati
in si živeža iskati, kakor človeku noge in roke,

3. kdor metulja na iglo nasadi, da počasi
pogine, ali pa kebre prebada in z njimi malinček

napravi, da ga revceki gonijo in da se do smerti
vpehajo. Takim neusmi/jencem se ostra šiba na¬
maka.

XXVIII. Od sviloprejk.

•§. 1. Sviloprejke ali zidne gosence se redijo
v hiši. Izba, ki, se za sviloprejke odloči, mora
zračna biti, od šuma prosta v zavetju in proti solncu
ležati.

•§. 2. Da se v majhnem prostoru veliko svi¬
loprejk izredi, jim je treba, po podobi berd, plete¬
nice, lese ali mreže napraviti, ktere na majhnih
latah stoje in se dajo po volji zvišati ali znižati.

§. 3. Pletenice iz terstja ali verbja narejene,
lese ali mreže so na straneh privihane in z robom
previdene, da červički ne morejo doli pasti.

§. 4. Sviloprejke se izležejo v spomladi, tode
červno seme, ali zalego greše le takrat iz hladne
shrambe vzeti, kadar so že murve perje pognale.

§. 5. Da se červički izležejo, je treba v
peči zakuriti. Ker se pa vsi na enkrat ne izvalijo,
jih je dobro po dnevih razdeliti, da se potem ve,
kteri so boljši červički, ker daljne skušnje uče, da
so naj bolje sviloprejke, ktere so se drugi in tretji
dan izlegle. Jih posebej djati, je že zavolj tega
svetovati, da se ob času spanja ne zmešajo. Izle¬
ženi červički se denejo v slamnice ali jerbasčeke,
kjer ostanejo do drugega spanja, po tem pa se
morajo na pletnice ali lese preložiti.

§. 6. Sviloprejke se štirikrat spreminjajo.
Med vsako spremembo je po navadi 6 dni; jedo pa

129

noč in dan, tako da se jim mora v 24 urah 16 obedov

" t  v

dati. Ob času spanja ne potrebujejo perja. Ce spre¬
memba dalj ko en dan terpi, nič dobrega to ne pomeni.

•§. 7. Gorkota za rejo sviloprejk potrebna
inora med 18. in 20. stopnjo Romerjevega gor-
komera biti. Ta gorkota se naredi, če se v peči
zakuri, in ko se to zgodi, se ima okno odpreti, da
zdrav zrak v izbo pride.

§. 8. Poglavitna vodila, kterih se je pri reji
sviloprejk terdno deržati, so naslednja:

1. Ne dotakni se jih nikdar z rokami, temuč
preloži jih z mrežo vred.

2. Derži jih, kolikor je mogoče, zmirej snažno,
in preloži jih večkrat.

3. Majhne červičke pasi z mladim in mehkim
perjem, in predno ga jim daš, naj nekaj časa v izbi
leži, ker jim presirovo perje škodje.

4. Ne polagaj jim mokrega perja, če pa de¬
ževno vreme nastopi, da suhega perja ne moreš
nabrati, daj ga poprej na rjuhah posušiti.

5. Glej, da ni perja sparjeno.

6. Ne nabiraj perja, dokler rosa na njem
stoji, in ne dajaj ga nikoli z rokami, ki po Čebulji,
Česniku ali drugih rečeh diše.

7. Daj jim toliko, kar morejo od obeda do
obeda snesti; ravnaj se tedaj vedno po njih lakoti,
ktera po vsaki spremepibi veča prihaja.

8. Pazi marljivo na čas, ko červi dozorijo,
in se imajo v mešičke zapresti, da jim struškov
(oblanja) ali suhega dračja, ali pa slame nastaviš.

§. 9. Ta čas ti naznanja život sviloprejk, ki
je čist ko zrela vinska jagoda, da se skoro skoz
Ponovilo potrebnih naukov. III. 9

130

njega vidi. To poznaš tudi na tem, ker Červi vra¬
tove na kviško vzdigujejo, in po robu lese lezejo,
kakor da bi česa iskali.

§. 10. Sviloprejka nareja štiri dni mešiček
(galeto ali kokon), metulj pa še le v treh tednih
postane.

§. 11. Jajčeca se dobijo, če se pusti, da
metulji iz kokonov izležejo. Izleženi se hitro dru¬
žijo. Kakih šest ur se vkup pustijo, po tem se pa
samički ločijo, to je, proč pobero. Samičica začne
seme'leči na popir ali na platno, in izleže okoli 400
do 500 jajčec, ktere gre pobrati in za prihodnje
leto v suhem in hladnem kraju hraniti. Kdor se želi
tega bolj podučiti, naj si omisli: Nauk murve in
svilne gosence rediti in svilo pridelovati. Za kmete
spisal Dr. Fr. Ksav. Hlubek.

Zlata pravila.

Žival terpinči:

1. gerdun, ki pticam po tolovajsko gnjezda
podera, jajčeka pokonča, ali mladičem starko
vzame, da revceki morajo lakote poginiti,

2. ki iz hudobnosti brez potrebe zadavi go¬
lobico ali kako drugo nedolžno žival, ki je vsa
krotka,

3. ki ne more memo kake živine iti, da bi je
ne sunil, ali podražil. Taka se naj večkrat pesom
in mačkam godi.

Sv. Duh pravi:  „Pravičnemu se smili živ¬
ljenje njegove živine ; serce hudobneža je pa ne
usmiljeno. “

131

XXIX. Domača zdravila za živino.

Skerben in moder kmetovavec misli tudi na
prihodnje dni, kako napakam in nesreči v okom
priti, in v sili si pomagati. Tudi vsaki živinored naj
sošebno v zadevi svoje živine ima malo domačih
zdravil in pripomočkov pri rokah, če se kakemu ži-
vinčetu kaj pripeti, da mu urno na pomoč pristopi.

1. Koper ali g amili  ca.

Kopra ali gamilic, ki v kuhinjskih vertih, do¬
stikrat tudi po njivah rastejo, si mesca velikega
serpana pri suhem vremenu naberi, posuši jih v
senci, in dobro suhe skerbno prihrani. Gamilice so
jako dobro zdravilo, če vetrovi ali pa grizelca žival
napno. Veči živali se da 2 do 3 lotov, manjši pa
1 — 3 kvintelce. To tako le: Vzemi polič vrelega
kropa, vlij ga na gamilice, in po tem pusti čaj pol
ure stati, da se ohladi, in po tem ga živali v go¬
bec vlij.

2. Bezgov  c.vet.

Natergaj ali nareži bezgovega cvetja, rožnika,
kadar naj lepše cveti, posuši in rabi ga, kakor
koper. Po tem čaji se živina -zopet spoti, če se je
prenaglo shladila.

3. Senen drob.

• Senenega droba pod sladkim senom dobiš.
Drob obstoji iz mnogih zdravečnih semen in cvetja,
torej je pri nekih boleznih naj bolje zdravilo. Ta

9  *

132

drob skuhaj ali pa s kropom spari, in sopuh ali ko-
pelca pod vamp živini v vedru postavi, da gorkota
v žival puhti. To je posebno za bolne in otekle
noge in rane koristno; s tako vodo jih zmivaj.

4. Brinjeve ali smolkove jagode.

Naberi brinjevih jagod v jeseni, in dobro jih
posuši, ker so dobra pomoč pri kužni smoliki, hudi
konjski bolezni, in pri smerkovih ovcah. Večim se
4 lote, malim pa 1 lot stolčenega brinja z otrobi,
ali z ovsom da pojesti.

3. Pelin.

Tako dobro pelinov cvet, kakor tudi zeliše
naj se malega in velikega serpana nabira in posuši.
Pelin je prav dobro zdravilo za vsako bolezen pri
govedih, kakor pri ovcah, ki pride od slabosti, da
se v njih zapira. Namešaj zelenega drobno zreza¬
nega pelina med klajo; po zimi pa suhega med
otrobe ali oves, in to daj bolni živini povžiti.

6. Z više ali encijan.

Zvišč je dober pripomoček za bolan želodec,
kadar pice ne prebavlja, kar se na blatu spozna, če
žival napenja, če se preobje ali kaj škodljivega
poje. Pri takih napakah bo encijan naj bolje zdra¬
vilo. Konju se da po 2, govedom po 3 ali 4 lote,
drobnici in svinjam po dva kvintelca na enkrat ffied
pičo. To se pri grizelci vsako 2., pri drugih bo¬
leznih pa vsako 3. ali 4. uro ponovi.

133

7. G o sj a zel.

Perje gosje zeli se na vodi, boljše je še na
mleku, skuha, in se živadi na otekljine ali bolečine
gorko naveže. P&sebno je ta zel koristna bolečine
zgnojiti, in rano izčistiti.

8. Laneno seme.

Se ravno tako rabi pri bolečinah, kakor gosja
zel. Dobro je, če se oboje vkup zmeša in na bo¬
lečine navezuje.

9. Laneno  olje.,

Laneno olje naj bo skoz pri vsaki hiši priprav¬
ljeno; pripomoček je, kadar živino grize, napenja,
ali kadar je zablatena. Olje inora biti pa sladko in
ne prestaro in grenko. Daje se ga obilo, postavim:
konju in govedu pol funta, mali živadi pa pol manj
na enkrat.

10. Grenka sol,  (©laubetfatj).

Grenka sol hladi in na blato žene, torej se
rabi z domačo soljo zmešana, kadar se živine vro¬
činska bolezen loti. Veči živini se daja po dvakrat
ali trikrat na dan po 2 do 4 lote, majhni 1—2 lota,
in sicer konju na otrobih ali ovsu, govedi in drob¬
nici pa na vodi, ali tudi na kaki piči. Ge hočeš, da
se žival dobro izblati, daj konju 3 štertinke, go¬
vedu pa 1 funt te soli na tri barte.

Kadar se živina preobje, t. j. kadar jo na¬
penja, so za to naj bolj poterjeni pripomočki:

1. Naj se živina počasi sprehaja; spreha¬
janje vetrove žene, naglo jahanje pa stori, da jim
vamp poči.

134

2. Naj se z mastno roko v živino seže in blato
iz nje iztrebi, to rokodelo vetrovom pot iz trebuha
odpre. * **)

3. Ce ima kdo brizglo pri rokah, naj se na¬
peti živini pogostoma osoljena voda od zadej v njo
brizga.

4. Raztopi dve žlici živega apna v enem ma-
slicu vode, in vlij to zmes napeti živini skoz gobec
v vamp. Vsak četertlej ure ponovi ta pomoček, do¬
kler napenjanje ne neha. Za topa le živo apno velja,
ktero usnjar! vedno imajo.

5. Ce pa vse to ni pomagalo nič, in če na¬
penjanje že dalj časa terpi, in če napeta živina že
komej diha, ne obotavljaj se, primi za nož in za¬
sadi ga ročno v levo lakotnico; zasajeni nož se
mora, ko v vampu tiči, navkriž zasukati, da zamo-
rejo vetrovi izferčati. Za konja pa ta pomoč ni
rabiti.

Pri govedi pa se nič ni bati; rana se ob krat¬
kem brez vseh zdravil zaceli. Da muhe k rani ne
pritiskajo, pomaži okoli nje (rane pa ne) s kolo¬
ma zom.

XXX. Cbelarstvo # )

Ni plemena žival in kukcev, ktero bi bilo tako
čudovito in nezapopadljivo, kakor so čbele ww ).
Nezmerna ljubezen bčel do svoje matere, ki se
matica ali kraljica imenuje, njih složnost in ne-

*) Beri: Krajnski čbelarcik spisal Juri Jonke. V Ljubljani
1844. Cena 36 kr.

**) Bučele, bčele, čbele.

135

vtrudna marljivost za delo, njih ročnost in natan¬
čnost v zidanju, njih zmerno in le'po življenje, in
njih red pri mnogih opravilih, kjer se zdi, da ho¬
čejo druga drugo prehititi, da bi splošno srečo po-
vekšale, ti načini svedočijo, da jih je Stvarnik s
posebnimi, žlahnimi darovi okinčil; one pa tudi
oznanujejo nezapopadljivo modrost svojega Stvar¬
nika.

Cbelarstvo  čbelarju v pripravnih krajih in
dobrih letih veliko dobička donaša. Dostikrat se od
10—15 panjev za sterd ali med in vosek 40 tudi
50 gl. potegne, in koliko veselje je gledati ne¬
dolžne, pridne delavke! Koristno bi torej bilo, ko
bi vsak seljak, kteri le priliko ima, se z rejo čbel
soznanil, in skerbel jo na višo stopnjo povzdigniti.
V ta namen se kratek poduk od čbelarije poda.

Priložili kraj za čbele.

§. 1. Merzli kraji niso ugodni ebelam, am¬
pak le topli, kjer hudi, merzli vetrovi ne
razsaj  a j o, in kjer je zadosti piče za nje. Priprav¬
ni kraji so, kteri poleg iglenih gojzdov ležijo, v
kterih resje, borovničje in druge zgodnje cvetlice
rastejo. Kjer se znajde dosti sadonosnic, lipovega
drevja, prestorne sladke senožeti in polja, kjer se
obilno detelje in ajde seje, v takih krajih se mali
trud pri čbelarii bogato plačuje.

Plemena čebel.

§. 2. V panju zdrave rodbine so troje baže
čbele: kraljica  (matica, mačica, maternica) de¬
lavke in troti.

136

Matica ali kraljica, edina mati čbel v ulu,
je veliko veča od družili, rumenkaste barve, in ima
kratke perutnice, le do pol života. Matica izleže
na leto po stirdeset do sedemdeset tisoč jajčec ali
červičev, iz kterili s v dvanajstih dneh čbelice
zgodnjajo. To delo začne matica že mesca pro-
senca, kar do terde jeseni terpi. V panju čbele
samo eno matico obderže, več nikoli ne.

Delavke  so edino za delo. One pripravljajo
živež in stanišče; strežejo mladim, cedijo panj in
čujejo pred ožrelom, da roparice vanj ne planejo.
Samo delavne imajo strupeno želo, toda, ko pičijo,
je tudi njih smert gotova. V bogatem ulu je po
petnajst do dvajset tisoč in še veČ delavek.

Troti  so debeliši in bolj obavtni od delavnih
bčel, in ne pičijo, ker žela ni majo. Troti se pri¬
kažejo sušca in živijo v dobrem letu do velikega
serpana; če je pa slaba letina, prej poginejo, to
je, delavnice jih pomore, kadar nehajo sterd nabirati.

§. 3. Ce se na spomlad zarano troti prika¬
žejo, se čbelarji dobre letine nadjajo, in če se
gosto prikazujejo, je pri toplem vremenu koj roja
pričakovati Ce je mali traven in rožnicVet hladen
in deževen, delavnice trote pokoljejo in iz panja
izvlečejo, in to je gotovo znamnje slabega leta za
bučele.

§. 4. Troti so živ izgled lenuhov, ki tudi le
jedo, pa malo delajo. Od enajste do šterte ure se
hodijo sprehajat in pridejo vselej prazni domu. K
čemu pa so tedaj troti? Oni so za plod, pomagajo
mlade valiti in delajo gorkoto v panju. Trotov je
v enem ulu po tisoč in še več.

137

Kupčija s čbelami.

§. 5. Ce hočeš čbele kupiti, derži se nasled¬
njih vodil:

1. Več ko je živadi v panju, boljše je, torej
tudi veče vrednosti. To spaziš po leti po močnem
letanju, po zimi po močnem trušu čbel, če na panj
peterkaš, in če je ožrelo rosno.

2. Ce nima stare zalege, (černega satovja).
Mladiči, sosebno drugi zgodnji eno in tudi dve leti
stari so naj boljši. Cez štiri leta. stare čbele ne
veljajo za rejo, ker več ne rojijo.

3. Dober panj, da mu ne bo treba v vigredi
polagati, mora tehtati 28—32 funtov.

4. Moraš prepričan biti, da družinica ni brez
matice. Po čem se to spozna, se bo pozneje po¬
vedalo.

5. Gledaj, ali dobro, urno, veselo in obilno
na pašo hodijo in bogato nosijo.

6. Naj boljše je, v vigredi čbele kupiti, ali
pa zgodnje roje.

7. Ako jih blizo kupiš, jih zvečer ali zjutrej,
predno začno na pašo letati," prenesi. Bližej od
četvert ure jih ni dobro kupiti.

Opravek pri čbelah v vigredi.

•§. 0. Ce po svečnici ali berstniku gorki
dnevi nastopajo, odpaži ule, da se čbele osnažijo in
svoje stanišče potrebijo. Pedolgo zapaženih se rada
bolezen loti, ki se griža imenuje. Kadar čbelam od¬
preš, razgerni pred ulnjakom dolge slame, naj

138

boljša je skopa, da oslabljene čbelice na hladno
zemljo ne pokapajo in ne pomerjejo.

Po sv. Jožefu o toplih dnevih odpri ul za
ulom in pa:

1. Preglej in preiši dobro, ali ni med mer-
tvimi čbelami tudi morda matica, in če ni Červov
ali mešičkov po kotih; torej posterži spodnjo dilo,
in vse lepo osnaži.

2. Ce najdeš plesnovo satovje, poreži ga in
tudi matičnike.

3. Imej ožrelja do pol zataknjena tako dolgo,
da začno črešnje cvesti, da roparice v panj ne bodo
pritiskovale in tvojih čbel zaterale.

4. Slabi panji naj bodo v spomladi, dokler je
hladno, s koltri, pezdirjem, slamo ali s starimi cu¬
njami odeti, da mlad zarod ne pozebe.

5. Slabim in lahkim ulom, tako tudi vsem
bčelam, ki so sladkorno vodo pile, naj se v spo¬
mladi zvesto poklada. Tudi je dobro terdnim, težkim
polagati, ker se potem zarod množi in zgodnje roje
daje.

6. Potrebi od ulnjaka vso pajčevino in drugo
nesnago, zakaj čbelice ljubijo snago in čednost.

Roparice ali navertnice.

§. 7. Bčele tudi včasi v škodo zahajajo; to
se pogosto v spomladi in jeseni godi, kadar na polju
paše primanjkuje, Navertnice niso divje ali druge
baže bčele, kakor neki mislijo, ampak so naše, do¬
stikrat celo domače; zakaj vsak močnejši panj
lahko slabejšega oropa, če priliko dobi. Ce je
kaka družinica ob matico prišla, če ima malo ži-

139

vadi ali veliko ožrelo, ako pri prednji skončnici po¬
lagaš, in sterdi pri ožrelu razlivaš, je dovolj prilike
za rop; zakaj druge bčele sterd ovohajo, planejo
na slabši panj, ga oropajo in živalice pomore. Tega
vgonobivši sežejo po drugem, tretjem, in tako se
dostikrat strašna razgraja pripeti, če se vojski za-
rano v okom ne pride.

•§. 8. Ce vidiš na jutro zgodaj, ali pa na
večer pozno pred panjem med drugimi mirnimi
obilo čbel berneti, lahko sodiš, da gre rod na rop,
ali pa bo oropan. Ce je panj ropan, letajo pred
ožrelom nekake černkaste bcele s pobešenimi no-
žicami, ktere v panj silijo; bcele se koljejo in po
tleh sem ter tj e mečejo. Ce se pa pred panjem ne
grizejo in ne more, je znamnje, da se na rop sprav¬
ljajo.

§. 9. Ropu v okom priti, pazi, da boš le na
večer pozno pri zadnji znotranji končnici bčelam
polagal, in glej, da ne boš sterdi razlival. Ožrelo
naj bo nizko, in tako dobro v vigredi, kakor tudi v
jeseni tako pritaknjeno, da se morete le po dve
bčeli vštric vun ali noter splaziti.

Prazna vera je, misliti, da sovražni, nevošljivi
čbelar roparice pošlje. Ce tvoje kake druge napa¬
dejo, si jih ti poslal? Vzroki ropa so povedani; dru¬
gih misliti je neumnost.

§. 10, Da spoznaš, ali so bčelo brez matice,
pazi na naslednja znamnja :

1. Ce trotov ne morijo pri panju kadar jih
pri drugih morijo, ali jih saj preganjajo.

2. Kadar bčele o poldan pred ožrelom le
slabo, žalostno šume.

140

3. Če tudi pri dobri paši na nogah nič ne

neso.

v

4. Ce so bčele klaverne, naspane ali lene; le
po redko in posamesno na pašo letajo, iz druzih
panjev se pa med tem živo snujejo.

5. Če beele pred ožrelom ne igrajo, in po-
prek sem ter tje, kakor česa iskaje, klaverno lazijo.

6. Če mertvih bčel in drugega merčesa in
nesnage iz svojega panja ne snažijo.

§. 11. Ako beele na spomlad ali po letu ma¬
tico zgube, odreži v drugem panju kos mlade za¬
lege, in postavi jo v panj, kteri matice nima, da si
jo zgodnja. Ako se to ne zgodi, moraš sirotice
drugim bčelam pridružiti; tako tudi, če v jeseni
matico zgube.

Brez vladarja vsako kraljestvo razpade, tako
tudi beele brez matice poginejot

Kako se združitva stori?

§. 12. Le močen panj, kteri ima dovolj muh,
lep prid donese. Mnogo brojno družino v panju
pripraviti, je naj bolji pripomoček, več slabih malih
rojev ob času rojitve v en ul pogerniti. To delo
se razno opravi:

1. Postavi zvečer z odpertima koncema panja
eden verh drugega tako, da se tikoma zležeta. Pre¬
ženi drugo jutri zgodaj bčele iz spodnjega v gornji
tako le:

Vzemi dve poldrugi čevelj dolgi palici, začni
na spodnji panj pri tleh in zmeraj više po malem
bobnati ali terkati, in hitro bodo bčele, ki ropota
terpeti ne morejo, v gornji panj izbežale.

141

2. Drugi način je ta le: Postavi v kako bano
ali čeber panja eden verh drugega, vlivaj počasu in
le več vode v posodo; kakor bo voda rasla, tako
bodo bčele iz spodnjega v gornji panj bežale, ki se
vodi ugibljejo.

3. Še laglej se dajo bčele z dimom pregnati.
Ce zadnjo in prednjo skončnico odpreš, pri panju
pa, kamor jih misliš pregnati, le prednjo; pritisni
odperta konca panjev, da se dobro stisneta. Prižgi
capo in pihaj dim v bčele pri koncu odpertega
panja, in v kratkem se bodo v drug panj preselile.

Slabe bčele zboljšati.

§. 13. Ce je v panju malo kardelo bučelic,
in bi jih rad pomnožil, prestavi panj na mesto
močno bogatega. Tako bčele premotiš in jih nekaj
v slab panj prepeljaš. Verh tega pa to pazi:

1. Da ni noben prestavljenih panjev brez
matice.

2. Prestava naj se ob času dobre paše zgodi.

3. Prestavi panja po poldne, kadar so bčele
večidel na paši.

4. Glej, da si bosta prestavljena panja na
skončnicah podobna.

5. Ako zapaziš, da kak slab panj misli dru-
žiča dati, prestavi ga na mesto še slabšega, tako
ga omotiš in obdva zboljšaš.

Znamnja rojitve.

§. 14. Dostikrat bčele brez znamnja ali na¬
vadnih prikazen rojijo; torej je ob dnevih, kadar
bi vtegnile rojiti, od devete ure do treh paziti, da

142

jo bčele ne odtegnejo. Perviči rojijo med deseto
uro, nuj manj do dveh; družici gredo rajši zjutrej
poprej, ali pa po poldne zletijo. Znamenja roja so:

1. Če se kup ali venec bčel pred ožrelom nabira.

2. Prikazen trotov; če ti že pred poldnem
letajo, bo roj v kratkem.

3. Ce bcele z žoltimi nogami iz paše pridši
pred ožrelom ostajajo, je roj že na potu.

4. Malo prej ko se roj iz panja vsuje, so
bcele neko nemirne, in se okoli ožrela verte.

5. Drugi in tretji roj, ki se 7mi, 9ti ali liti
dan prepelja, se vec dni poprej po petju matice
razodeva. Kadar so bcele za roj pripravljene, rojijo
po dežju koj pervi dan, ce ni močnega vetra.

Kako'bcele vgrebati.

§. IS. Bcele snažnost čez vse ljubijo; mo¬
raš jim torej snažno prebivališče ali panj pripraviti.
Nov panj je treba predno se roj vanj ogreblje, dobro
s pisanimi koprivami, z materno dušico ali z oreho¬
vim perjem nadergati. Tudi je prav dobro, če kos
satovja vanj prilepiš in panj proti solncu postaviš,
da se ogreje in po vosku duh dobi, tako bojo bčele
rade v njem prebivale. ,

§. 16. Ce želiš zgodnje roje, bčelam pogo¬
sto pokladaj; tako se bo zalega hitro množila in
godnjala, in bčele brihtneje postajajo. Ce malega
travna pogosto dežuje, in bčelam hrane primanj¬
kuje, začno dostikrat od gladu mlad zarod mor ti.
Ne zamudi tedaj, če pred ožrelom panja mertev
zarod najdeš, takim bčelam zvečer po žlici sterdi
dajati, da zarod otmeš.

143

§. 17. Kadar bčele rojiti začno in mislijo po¬
begniti, škropi z metlo, kosmato vejo, ali z briz-
galico vodo v nje; pritakni tudi ožrelo, da bčele
počasneje iz panja gredo, ker se po tem tudi raje
bližej usedejo. Kadar se roj z vsemi usede, ga le
koj ogerni in vloži v ulnjak. Na vročini predolgo
vise, se je dostikrat roj presedel ali celo po¬
begnil.

§. 18. Če bčelice v panju veselo šume', je
znamnje, da imajo matico med seboj; če so bčele
nerodno v panj šle, in so nemirne, je soditi, da se
je matica pogubila. Poglej torej okoli, kjer so se¬
dele in po tleh; zna biti , da jo med kupčekom
bučel najdeš.

§. 19. Ce se namenjen roj nazaj v panj po-
verne, bo pri lepem vremenu drugi ali tretji dan
gotovo izletel; le ob matico pridši, se še le deseti
ali enajsti dan potem seli.

§. 30. Ce slabo vreme roj od paše prider-
žava, ga moraš s hrano preskerbeti, da ti ne
opeša, ali celo ne pogine.

§.21.  Ce želiš obilno prida od bčel, ne
skerbi za visok broj panjev, ampak za težke — za
obilno muh.

Opravek pri bčelah v jeseni.

§. 22. Kadar bčele v jeseni več paše ne
najdejo, pregledaj in prevdari:

1. Če ni kak panj brez matice.

2. Pritekni ožrela, da roparice nad kak
panj ne sežejo.

144

3. Pretehtaj panje, kteri so zadosti bogati,
po 28—-32 funtov težki; ti se do vigredi prežive.
Ce kakemu panju kake funte manjka, domesti mu,
da bo dovolj imel.

4. Slabe panje po dva združi; bolj je manj
panjev imeti, pa dobre.

5. Kadar se zima začne, zapri ožrela s prevo-
tlenim kositarjem, postavi panje na miren, tih kraj;
zakaj potresa, hrupa in ropota mirne bčelice ne
morejo terpeti, in skerbno jih pred mrazom okovari.

Bolezni buček

§. 23. Bolezni boš bčele branil, če jim za
snažnost skerbiš. Dajaj jim o pravem času jedi,
pa nikdar smerdljive, plesnive in ognušene sterdi.
Ne terpi nobenega preslabega panja med dobrimi.

§. 24. Naj navadniše bolezni bčelic so
griža, plesniv zarod in červi,  kteri se spo¬
znajo, če se pred ožrelom vidi čern prah, kakor
majeronovo seme.

■§. 25. Griža se loti bčel, če jim je po zimi
premerzlo bilo, če so v spomladi predolgo zaperte;
pa tudi od slabe, nezdrave piče. Griža je nevarna
bolezen. Po nji bčele vse satovje ogerdijo, kar
smrad stori in bčele pomori. Tako bolen panj odpri
ob solnčnem, gorkem dnevu, da se bčele pred ožre¬
lom osnažijo, in dajaj jim posehmal zdrave sterdi.

§. 26. Oplesnjen zarod pride v vigredi od
mraza, zakaj če je lepa spomlad, narede bčele
zarano dovolj zalege iz mladih jajčic. Ce pridejo
potem hladni dnevi, se bčele bolj stisnejo; zapu-

145

šena zalega brez gorkote pomerje, začne plesniti
in gerd smrad nastane.

§. 27. Tej bolezni v o kom prideš, če panje
dobro s kocmi odeneš, ali če slabo satovje, če pre¬
več pokvarjenega ni, porežeš. Ce je pa dosti tega
merčesa, prepeljaj bčele v zdrav panj. Naj potreb-
niše je bčelam toplote ob času zalege.

Sovražniki  buč  el.

•§. 28. Bčele imajo, kakor vsaka stvar,
svoje sovražnike, kteri jim dostikrat veliko kvara
narede, in jim tudi po življenju strežejo. T^ki so:

1. Miši,  ki skoz ožrelo, ali kje drugej v
panj pririnejo, in gerdo v njem razorjejo. Po paz¬
ljivosti se tem sovražnicam lahko v okom pride.

2. Lastovke in tašice,  ki bučele med
pašo in letanjem lovijo; tako tudi seršeni, ose in
pajki,

3. Prav nevarni sovražnik je bučelski
červ,  ki ga boš po dnevi na zadnji skončnici, ali
pa med panji najdel. To je nekaki nočni metulj, ki
po noči v panj zleze, bele červe zaleže, bčele s
pajČino prepreže in preganja do zadnje muhe. Oko-
vari zvesto panje, zamaži z ilom dobro vse špranje,
in ogleduj pogosto, če kje take merčese najdeš,
da jih ukončaš.

4. Tudi žabe in krastače  zavolj sterdi
bčele zalezujejo. Tem pa v okom prideš, če okoli
ulnjaka travo, zeliše in germovje potrebiš in nad¬
ležno živad preženeš.

5. Dostikrat tudi mravlinci  k sterdi v panj
tiše. Prav hasnovito je torej, če ulnjak na plošah

Ponovilo potrebnih naukov. III. 10

stoji, v ktere so okoli grabniei vsekani in z vodo
naliti.

Tako ljube bučelice oskerbite; pa tudi zvesto
posnemajte jih. Lep dobiček vam bodo nosile; naj
vekši hasen pa bo, če vas bodo marljivosti, čedno¬
sti in družbinske ljubezni naučile.

Zlata pravila.

1. Roka roko vmije, lice pa obdve; blago¬
voljno pomagaj, in se bo tudi tebi pomagalo.

2. En sovražnik ti lahko več škoduje, kakor
deset prijatlov pomore; ne delaj si brez sile so¬
vraštva.

3. Bolj a kratka sprava, ko dolga pravda;
varuj se praved.

4. V sedmih letih prav pride, kar se pri¬
hrani; varuj se vsake še tako male potrate.


Via o rej a. *)

§. 1. Domovina vinoreje.

Med druge potrebne znanosti umetnega kmeta
se šteje tudi „Vinoreja,“ ki nas uci, obilno do¬
brega vina pridelovati.

Iz mnogoterega sadja se vino dela, pa pravo
in naj boljše vino obrodi vinska terta.

Ze davno je znana terta in vinoreja, ker
vemo, daje že Noa leta 1056 po stvarjenju sveta,
in čudapolnem rešenju iz vesolnega potopa začel
vino pridelovati.

Njegovi mlajši so potem v Palestini tersje
plodili.

Potem so Rimljani po vseh osvojenih deželah
vinsko terto sadili, in vina pridelovali, in skazano
je, da je vinoreja ljudem že nad 4200 let znana.

Palestina je domovina vinske terte, ktera se
je od ondod na vse kraje sveta razširila. Ker terta
iz gorkih krajev izhaja, ljubi gorkoto, in le v gor¬
kih krajih raste in rodi. Posebna vina rastejo le v

*) Spisal g. Anton Koderman, učitelj v Ceiji.

10 *

148

posebnih zavetnih goricah, ki jih od devete ure do
poldne, do štirih po poldne solnce obseva ; posebno,
če so nekoliko jarkaste, da se v jarkih več gorkote
nabira, in da do njih merzel sever, ali izhodnik ali
krivec ne pride.

I

§. 2 .  Od z e ml ji ša.

Sama gnojna veršina zemlje še ni njena po¬
sebna dobrota, gledati je posebno na njeno pod¬
lago. Ta je večidel apnen-pešnat kamen, ilovka, z
zelišno zemljo združen prod, in lapor. Iz tega
izhajoče mnogoterne zemlje se imenujejo lapor,
kteri se zopet mnogotero deli, kakor; apnen,
iloven, pesen in kremeno v lapor.

Naj bolj žlahno vino raste na zemlji, ktera se
dela iz razpadenega kamenja, in ki je združena z
zelišno zemljo; naj več vina pa terta obrodi v ob-
gnojeni ilovki.

Vinograško zemlji še mora solnce in mokroto
lahko sprejemati, gorkoto ne le sprejeti, temuč
tudi obderžati, preobilno mokroto pa hitro iz sebe
izpustiti. Zemljiše tedaj, ki je rahlo, da korenine
lahko globoko in široko sežejo, ki ima pravo mero
mokrote, in gorkoto sprejema, se vinski terti naj
bolj prileže.

Nograška zemlja mora biti dosti mastna,
topla,  nekoliko suha, globoko zrahljana,
in mora dosti dobrega zemeljskega soka
imeti. Mastna  je, ako se z živnimi deli obgnoji,
kterih vsaka rastlina, posebno pa vinska terta po¬
trebuje. Suha  je, ako gorkoto iz zraka na se vle-
se, ako njena podloga iz kamenja, apna, laporja,

149

gipsa, pepela ali peska obstoji, ki se razgreje, in
toploto dolgo derži; — ako nima izvirkov, ako
voda v podlogi ne zastaja, če je vinograd nagnjen,
se zemlja pridno razkopava in obrača, terte preti-
koma drugih ne stojijo, in ako se zeliše ob pravem
času popiplje, da zemljo ogreva solnce in topli
zrak.

Zemlja se vrahlja,  kadar se med prekopa¬
vanjem v njo nasprotne reči devajo, kakor pesek,
apno , lapor , pepel, saje , drobno razpadlo zi¬
dovje, vejnik, ajdove ali sploh žitne pleve in slama.
Globoka  je zemlja, ako vse tertne korenine to¬
liko žive zemlje nad seboj imajo, da jih prevelika
toplota ne suši, in da po zimi ne pozebejo. Dosti
dobrega, zdravega zemeljskega soka
ima zemlja, ako strupna zeliša na nji ne rastejo, in
ako po dežvanju v soln.čni gorkoti zoperno ne diši ;
zakaj ta smrad se tudi vina prime, ker se korenin
prime, in po tem takem terto, vejice in ves sad
poškudje. To se spriča, ker se vino od vina po
svojem lastnem duhu loči. Gotovo je tedaj, da se
dobrota in mera vina po pripravnosti zemlje ravna.

Ker pa za vinograde pripravne zemlje ni pov-
sodi, in pogosto en sam kos vinograda, ki posebno
lepo lego ima, celo lepo posestvo pokvari, je po¬
treba vedeti, kako se zemlja za terto lepo poravna.
Ako je zemlja težka, merzla, žilava ali terda, pri¬
daj ji vsako leto nekaj peska, droba od razpadle¬
ga zidovja ali drobnega kamenja. — Ako je pa
nasproti prelahka in prerahla, da, ako je ravno
gnojna, vendar ters grozdja ne zderži, pridevaj ji
v primeri ilovke, navozi težke zemlje iz loga, ce-

150

line iz zavod i t. d. in začni to delo na zglavju in
čez sredo vinograda, da se sčasoma zemlja po ce¬
lem vinogradu predela ; posebno pa vselej, ko terto
grobenčaš ali mladiš, deni v jamo spodej in verh
terte vaze ali težke gnojne ilovc zemlje. Ge je zem¬
lja mokra, da tertne korenine v vodi stoje, mokrot¬
na kisloba terto zatira, smod grozdje je — skoplji
skoz vinograd 3% čevljev globoke grabne, napolni
jih s hlodjem ali s kamenjem, in zasuj jih. Voda se
bo med kamenje ali hlodje zbirala, iz vinograda
iztekala, tertne koreninice bodo v bolj suhi redivni,
gorki zemlji gotovo pridno rodile. Večkrat se pa
le na enem koščeku vinograda voda kaže; tam ko¬
paj globokeje, in kadar grobenčaš, daj naj poprej
breme vejnika v jamo, na njo zemljo, potem še le
ters. Tako boš vodo, terti protivno, od korenin od-
vernil, in jo rešil smoda in drugih bolezni.

§.3. Od gnojenja vinogradov.

Gnojiti se pravi, zemlji z mnogoterimi reč¬
mi tisto redivno moč nazaj dati, ktero soji  kore¬
nine mnogoterih rastlin izeuzale in odvzele. Ker
zemlja v vinogradih ni samo enega plemena, se tudi
ne sme enako gnojiti.

Težka ilova zemlja se gnoji z živim, mastnim,
govejim, konjskim ali svinskim gnojem, in z velni-
kom,  ki zemljo rahlja. Težka zemlja se tudi po¬
gnoji in zrahlja, ako se pri prahi, t. j. drugi kopi,
ajda, oves, detelja ali grah seje, in ko rastlina do
cveta prirase, se, predno cvete, podkopa.

Pešnata zemlja se gnoji s preperhnjenim ži¬
vinskim gnojem, in s celino. Korenine vsake rast-

181

line dobivajo le iz zemlje potrebni živni sok, ne pa
iz vej ali gnoja. Vse, kar se pri gnojenji v zemljo
zakoplje, mora prej segnjiti, in se v zemljo spre¬
meniti, predno rastlini k dobremu služi.

Ziv gnoj se ne sme k terti djati, ker je oster,
strupen, jo vjeda, in po leti suši, dokler se z zem¬
ljo ne združi, in v zemljo ne spreverne. Vejnik, na
korenine položen, je suh, in one od njega nobene¬
ga živeža ne dobijo, dokler ne segnjije in se v
zemljo ne premeni; torej se pravi gnoj za vino¬
grad sploh po sledečem načinu pripravlja:

Izkoplje se ena ali več jam, ki vodo derže; v
te jame se nanosi listja, vej, slame, jever in več
drugih reči, s kterimi se sploh živini nastelja, in
ktere segnjijejo. Posebno gnojni so ostanki kož,
kosti i. t. d., ktere se poprej stolčejo ali zmelejo.
Na te stvari se iz hleva masten in vdelan gnoj na¬
nosi, kteri se pa ročno s celino, ali drugo zemljo
pokrije, da se ne izkadi, in da mu ostrost in živna
moč ne odide. To se tako dolgo ponavlja, dokler
ni jama polna. Na verh jame se gnjača napravi, v
ktero se voda lovi, kar pripomore, da te reči v jami
segnijejo. Dobro je, če -se vse to v letu enkrat
prekoplje, da se vse prav zmeša. Tak gnoj se ime¬
nuje brodina , in se čez leto prav koristno za gno¬
jenje vinograda rabi, ne škoduje terti, je ne je, ne
suši, temuč koreninicam ročno živni sok da, da
terta rodi. Posebno pa se rabi živic pri sajenji in
grobenčanji tert.

Večidel pa se gnojijo vinogradi z živim ne
preperhnjenim gnojem, in kdor se ne more zgor¬
nje brodine posl užiti, naj saj gnoj en čevelj glo-

152

boko, in pol čevlja daleč od terte, in scer pred
terto zakopa, da gnojni sok zemljo po malem obro-
duje, in se prihodnje leto preperhnjen k terti pre¬
koplje. Tudi vejevje ali vejnik se sploh za gnoje¬
nje vinogradov oberne; toda kdor z vejevjem terto
pogrobenča, naj vejnik dela, dokler je še vejevje
zeleno, mehko, in listje mastno. Naj boljše vejevje
je jelševo, brinjevo, borovo, verbovo in leskovo, ki
ima več ali manj mastnega listja.

Ne gnoji premalo, da premalo vina ne dobiš,
pa tudi ne preveč, ker preognojena zemlja vinu
žlahnost jemlje. Umetni vinorednik bode po ple¬
menu zemlje si tudi takega gnoja vzel, ki se ji naj
bolj prileže, svoj vinograd v tri dele razdelil, in
vsako leto en del s pripravnim gnojem prav obilno
pognojil.

§. 4. Od terte.

Terta je lesena, večletna rastlina, ktera, ka¬
kor srabotje, ne more sama po koncu stati, ampak
se le po drugih stoječih rastlinah ovija in razpenja.
Tertni les ima velik steržen in tenke cevčice, po
kterih si od koreninic dobiva živni sok, ki ga iz
zemlje pijejo. Imeniten del terte so korenine, ki
se trojno razdelijo:

1. Serčna korenina  je, ki,  kakor pri
drevesih, iz zerna izhaja in na ravnost v globočino
zemlje raste in tiši, in ktera se pri tertah, ki so iz
zerna izrojene, vselej, pri pogrobenčnnih pa malo¬
kdaj najde. — Teria, ktera ima serčno korenino,
ki ravno dol v mokro, merzlo in mertvo zemljo sili,
celo malo in slabega grozdja rodi, ker terta iz mo-

153

kre in merzle zemlje le voden, slabo predelan sok
dobi, ki žene le v les, pa ne v sadje.

2. Stranske korenine'  so, ki se, en
čevelj pod veršino v rodovitni zemlji na vse kraje
razprostirajo.

3. Zizne koreninice,  ki iz stranskih ra¬
stejo, tenke ko niti, ki živni sok iz zemlje cuzajo,
in ga po vseh cevkah terti razpošiljajo. Te so naj
imenitniše. Kolikor več takih koreninic ima drevo
ali terta, toliko bolje raste in rodi.

4. Kmalo pod veršino zemlje ima terta še
eno sorto koreninic, ki se rosne  zovejo. Te ra¬
stejo kakor brada, pijejo mokroto od rose in so
pogrobenčanim in mladim sajenkam jako škodljive,
ker stranskim in ziznim koreninam prijetno mokro¬
to iz rose in zraka popijejo, se v močno gnojeni
zemlji zelo razširajo, terti rodovitni sok jemljejo,
in po svoji lastnosti vse v svoj živež obernejo, da
se terta ne more rediti, tako da vsahne. Vidi se
večkrat, da tortam, ki imajo veliko rosnih kereninic,
vse spodnje zizne koreninice pomerjo, terta samo
na zgornji bradi na verhu čepi. Torej se morajo
pol čevlja pod veršino zemlje vse rosne koreninice
gladko porezati in pokončati.

Iz korenine raste deblo, iz debla rozge, groz¬
dje, perje ali listje in petlje, s kterimi s'e terta dru¬
gih reči prijemlje.

§. 5. Od lertnih plemen.

K dobroti kakor tudi k obilnosti vina pripo¬
more : lega, zračna gorkota, zemlja in njena pod¬
loga, pa tudi pleme tert. Znane terte naših krajev

154

se po svojem plemenu mnogoverstno in različno
delijo. Plemena se ločijo po lesu, boji in podobi
grozdnih jagod, in po perju ali listju.

Vsaka dežela ima svojih tertnih plemen, ki jih
vinoredniki drugih dežel ne 'poznajo. Ako se pa
terte ptujih plemen našim prav skerbno primerijo,
se najde, da so nam scer dobro znane, tode ptuji
zrak, veča ali manja gorkota, debelejša ali tanja
zemlja jih spremeni, da je njih les, list in sad po
podobi in okusu našim tertam enakega plemena
malo podoben. Terte so z belim, sivim, rumenim,
rudečim, zelenim ali celo s cernim grozdjem, in
scer s podolgovatimi, okroglimi, plošnatimi, debe¬
limi ali drobnimi jagodami, in z velikimi ali majh¬
nimi grozdi.

Tertna plemena se dalej ločijo po rodovitno¬
sti, po sladkosti grozdja, in po žlahnosti, duhu,
moči in stanovitnosti vina, ki se iz njih grozdja pri¬
dela. Naj rodovitnejša plemena so, ki imajo sred¬
nje ali celo drobno grozdje s podolgovatimi in
okroglimi jagodami. Neke terte imajo mesnate ja¬
gode, ktere se večidel pozobljejo; druge pa imajo
tenek sok, so pri svoji sladkosti vendar več ali
manj rezne, in iz teh se vino dela. Vsak priden vi-
norejec si prizadeva svoj pridelek zboljšati.

§. (5. Lastnosti dobrega vina.

Dobro vino mora biti po meri sladko, tenko,
močno t. j. alkohol v sebi imeti, in se dati več let
hraniti. Da se pa tako vino pridela, si mora pri¬
den vinorednik tudi takih tertnih plemen oskerbeti,
ki vinu tako lastnost dajo. Kdor ne ve, kakih tert-

155

nih plemen bi v svoj vinograd zasadil, naj premisli,
kako gorkoto, kako zemljo, podlogo, in kako lego
ima njegov vinograd, da bo tem primerjenih plemen
izbral. V gorkejih krajih naj gleda bolj na žlah-
nost, kakor na obilnost pridelka. Večidel pa ljudje
le gledajo si prav obilno vina pridelati. Mi domači
vinorejci pa glejmo na obdvoje, t. j. da se naš pri¬
delek po moči zboljša, da se vinu naših sosedov
primeri, in da tudi premalo vina ne pridelamo. Ve¬
liko število tertnih plemen nam k temu naj bolj
pomaga.

Predno tertno pleme v vinograd vsadiš, ogle¬
duj ga skerbno eno leto, v kakošni zemlji da rado
raste, ako je terdnega lesa, da ga že sredjna zima
ne umori; ako je rodovitno, dosti grozdja nastavi,
ga v cvetju, če ravno malo dežuje, obderži, in po
cvetu ne izstrese; ako grozdje do sv. Mihela do¬
zori, in ako močno in terpeče vino da. — Terte
žlabnega plemena, ki naj žlahnejega vina dajejo, so
manj rodovitne, ko druge, ki srednje ali celo slabo
vino prirode. Plemena, ki naj žlahnejše in še tudi
srednje dosti vina rodijo, so:

§. 7. Po Štajerskem znane in čislane
terte:

Rivček,  droben, bel, daje tenko, dišeče,
naj bolj stanovitno in močno vino, ki se dolga leta
derži; posebno pa se s tem vinom druga sladka in
močna vina belijo, ker jim prijeten duh daje. Sadi
ga le v pešnato zemljo, v topel kraj in zavetje, in
reži ga v glavico na štiri reznike, in če je močnega
lesa, z enim locnom.

ISO

v v

Šipon  bel, daje po Štajerskem, Hrovaškem
in Ogerskem naj močneje vino, in je do zdaj naj
bolj znana in čislana terta; pa tudi brez te terte
nimamo obstoječega vina. Pozno dozori, in rodi v
gnojeni težki zemlji. Mokrota mu škodje, smodi se
rad, posebno ako takrat dežuje, kadar on cveti.
Kralj je torej štajerskih tert.

Ra bul in a rudeča , ima droben les, daje
sladkorno grozdje, in dobro, terpeče vino. Rabu-
lina siva (plava) pa ima močen les, velike grozde,
srednje in terpeče vino, in je obdelovanja tudi za-
volj svoje rodovitnosti vredna.

Plaveč  ali k les e c. Ta terta je vredna, da
bi jo povsod sadili, ker je silo rodovitna; on rodi
silno dobro grozdje, iz kterega se prav zdravo in
obstoječe vino dobi, ki je rumeno ko čisto zlato.

Očji repee,  bel, daje po novi skušnji
žlalino sladko vino, in zasluži, da bi ga vsak vino-
rednik posebno v gorkih krajih sadil.

Traminec,  bel in rudeč, potrebuje suhe,
gorke zemlje v posebnem zavarvanem zavetju, ki
daje sladkorne, drobne grozdeke, in prav prijetno
vino. Droben les ima, se večidel na glavico reže z
enim locnom, in prepozno ne dozori.

M o z 1 o v i n a tudi rabulina, ranfolina, je ro¬
dovitna terta, dela velike grozde, in daje sladko in
prijetno vino; sadi jo tam, kjer šipon raste in rodi,
to je v gnojno močno zemljo, in reži jo, kakor
hočeš.

v

Špani  j ol,  bel, je španska terta, močnega
lesa, srednjega grozdja s prav sladkimi debelimi

157

jagodami, ljubi peŠnato, gnojeno zemljo, daje slad¬
ko vino, Še bolj pa zobati se.

v ... .

Spanijol gosivni,  ima zrezano, peterzi-
lovo perje, je žlahen, pa ob cvetju sila piker, in
sila po redko v vinogradu po volji rodi.

Spanijol rudec,  tudi žlahen, rodi veliko
grozdje, rad rodi, ee ni v medli zemlji, in v preši
zda; zasluži, da ga sadiš. Reži ga na glavico, pa
tudi locne mu pusti, toda glej, da ga ne pretegneš,
in da ga v premedlo zemljo ne sadiš. Vsak španijol
pa, razen rudecega, je bolj za brajdo, ko za vino¬
grad.

v

Spanijol kraljevi,  ima rudece grozdje že
kmalo po cvetju, ki je sladko, in se torej raji zob¬
lje kakor preša. — Naj boljše grozdje pa boš zo¬
bal s Spanijola muškatelea,  ki je za brajdo
naj boljši, ker na steni ali brajdi naj lepše dozori,
in letam svoj soseben žlahen duh dobi.

Kavka siva,  (pruna modra) ima sivocer-
nega grozdja srednje velikosti, in daje posebno
prijetno in terpece rudece vino, ki po imenu Vinar-
jar po svetu slovi.

Peček ali Lutenberšina  se žlahnim ter-
tam prišteva, je rodovitna, daje sladkorno zažeto
grozdje in vino,  ki je v srednje gorkih krajih
močno obrajtano. Povsod je razširana, in vsak vi-
norejee jo jako hvali. Naj je noben vinograd ne
pogreša.

Mušica  zelena, rudeca in siva ali modra je
povsod znana, daje posebno drobno, sladko grozdje,
torej tudi sladko vino, ki je brez posebnega duha;

158

rada rodi, in se sploh potrebuje za vslajšanje kis¬
lega vina.

Kardarka  siva, dozori le v gorkih krajih,
daje žlahno rudečino in je tudi rodovitna.

Mavrovna  siva, ali tudi laška modrina
rodi sladko veliko grozdje, je rodovitna, rano do¬
zori, in daje dobro obstoječo rudečino.

M u š k a t e 1 e c je zelen, rumen, rudee, siv in
čern. Znan je povsod, rad rodi, rado se njegove
grozdje zoblje, in v mnogih krajih iz njega imenit¬
no vino delajo, ki pa dolgo ne stoji.

Veliko drugih tertnih plemen je še na Štajer¬
skem in spodnjem Krajnskem znanih, toda popisanih
v žlahnostj ne presežejo.

§. 8. Po Primorskem in Laškem  so  ime-
nitnejša tertna plemena sledeča bela:

Rebula,  ima jako malo lesa, je rodovitna,
rodi drobno, pa naj sladkejše grozdje, s prav zre¬
limi, zagorelimi in reznimi jagodami. Ona ima še
več sestričnih plemen, ki so razun operhlivke
večidel imenitnih sort, in se za sajenje jako pri-
poračajo.

Gerganija,  ki ima bledkasto pero, temno
rudečkast les, okoli oči za las plavkast, in posebno
terdo lupinico. Njeno grozdje je jako polno. Ta
terta se vsem vinorednikom priporoča. Ne reži je
na glavico. Druge sorte tega plemena malo veljajo.

Muškatelka  povsod znana, je rudeča, rume¬
na, zelena, siva ali černa, pa vsaka rada rodi in še
celo sladko grozdje, ktero ljudje dobro poznajo, pa
tudi merčesi zelo obirajo.

159

Malvazija ima okroglo, na pet perstov
razdeljeno pero , je lepe podobe in ima dolgo
grozdje. Malvazija srednjih jagod je naj bolj či¬
slana, toda ne i'eži je na glavico.

G e r g a n i j a Podgorska, ima rumenkasto
pero, izhaja iz gorkih krajev, torej se mraza boji,
in je le srednje vrednosti.

Belina  po vseh deželah znana, se tudi mra¬
za boji, je posebno prijetne sladkosti, se rada o-
smodi, ali celo operhne; grozdje, ki se od nje do¬
biva, je pa prav sladko.

C e daj ec, iz njegovega grozdja se Cividin
dela, pride iz Furlanije, se zove po mestu Cividale,
ki ga Čedad imenujejo, je kerhkega lesa, in ima
reznosladke jagode s terdimi lupinicami. Njegova
soplemena so dobra.

Očji  rep  ec,  malo znan, se loči po pere¬
sih, na kterih je pervi in peti perstek od treh sred¬
njih po okroglih luknicah odločen, skoz ktere se
lahko perst vtakne. Droben očji repec je žlahen,
debel pa hud operhliVec.

Pinjel  a,  pero s persteki zrasenimi; majh¬
nih, okroglih grozdičev, nekoliko stisnjenih jago¬
dic; daje sloveče vino. — Laška plemena, z oz¬
kimi čez vso primero dolgimi grozdi brez odra-
stekov, so:

Pikolit  drobnega lesa, redkih oči, sred¬
njih grozdov z enim dobro obloženim odrastekom
od zgoraj; večkrat stisnjenih jagodic, ki so siru-
pene, v dobrih legah pa močno sladkorne. Perva
terta je tam, kjer so začeli po Tokajski šegi suha
vina delati, ker ima tenke lupinice, da se grozdje

160

hitro posuši. Pikolit je rodoviten, toda vari se Pi-
kolita operhlivega. Na Štajerskem je Pikolit le
srednje vrednosti.

Lip o vsi ca ima gerbasto pero zelo dolge
petlje, in majheno grozdje z rudečkasto-rumenimi
sladkornimi jagodami.

Sivka,  po lesu tako imenovana, ima malo
pred cvetenjem med vsemi naj bolj eerno-zelen,
lepo zarasen zarod ; jajekaste, hrustljivkaste, močno
sladkorne jagode: 1. Siva z enako debelimi, 2. Siv¬
ka z ne enako debelimi jagodami.

Zelen,  1. z jajčkastimi, 2. Zelen z okro¬
glimi jagodami.

Rudeča petlja,  jako obrajtana, pahne od
zgorej na grozdju iz ene pike na vse strani odra-
steke, ki okoli in okoli dol visijo.

Cer ni osip,  po svojem lesu tako imeno¬
van, majhnega grozda, pa je bolj belo, kakor
Rebulna, in bolj sladko.

Kostenica  ima zmed vseh drugih naj bolj
bel les, in pero je od spodaj močno volnato; žene
v spomladi dva tedna pozneje; pa v jesen z drugimi
vred dozori. Mnogo oči neki merces spije, da ne
ozelenijo; grozdje je lepo belo. Več sort je, ki
so vse obrajtane. Kostenica debela je operhlivka.

Rujavka,  po lesu, perju in grozdu tako
imenovana, je dvojna 1. Rujavka s srednjimi grozdi,
2. Rujavka z naj manjšimi zmed vseh, kar jih
poznamo.

Sipa  zelo pogostoma rejena, je zgodnja in
če mraz terpi, operhlivka; osem sort je, pa le
Sipa debela je skoz in skoz huda operhlivka.

161

v v  »v

•§. 9. Černe ali cernovisne.

Oberfelder, malo rodi, tudi dobro vino
daje, posebno iz venjenega grozdja.

Ref ose k, laška, posebno žlalina terta, je
dvojen, 1. Refošek debel, 2. Refošek droben. Ter-
žačani delajo iz njega svoj sloveči teran.

Refoškat,  tudi Sušovina, z velikimi grozdi,
raztresenih, debelih jagod z močno terdimi lupini¬
cami, za teran veliko obrajtan.

Berzamin  ali Aberzamin se na Laškem za
žlahno černo vino visoko obrajta.

Rašpica  povsod znana žlalina, pa veliko
preredko rejena terta. Ena sorta Rašpice pa je
operblivka.

Slad k očem,  redka terta; grozdje mer-
česi radi pijejo.

Pen j el laška terta majhenih grozdov, in go¬
stih jagod.

Gnjet,  Gnjetica, Režara, Kondorat, je naj
bolj pogostoma rejena terta, rodovitna in za kmeta
velik dar božji.

v

Kiselc  tudi Kurbin, Cernina, je laška vsak¬
danja terta, polna zagoltnosti, pa tudi, ko ni zrela,
kisla; močno rodovitna, in daje stanovitno černino.

Pergola  černa, z jajčkastmi in tudi debe¬
limi jagodami, se zelo priporoča. — To so bolj
znana in dobra plemena ; pa še brez števila veliko
drugih plemen se sadi in redi, ktera tudi, ako so v
svojem kraju, in v primerni zemlji, dobra vina
dajejo.

Ponovilo potrebnih naukov. III. li

162

Vidi se, da skorej vsaka dežela svoja lastna
tertna plemena, ki se naših veliko ločijo, sadi in
redi. Od tod pa tudi pride, da vsako leto imenit-
nejša tertna plemena dobivamo, in tudi od leta do
leta boljše vino pridelujemo, in ga celo v krajih,
ki sploh le kislo, poredno vino raste, lahko zbolj¬
šamo.

§. 10. Od tertnega sajenja.

Vsak vinorednik mora skerbeti, da prideluje
naj žlahnejega vina, pa tudi v naj obilniši meri, ko
je mogoče. On si tedaj iz vseh tertnih plemen tiste
izbere, ki rode ne samo žlahno, ampak tudi
dosti vina.

K žlahnosti, in tudi k obilnosti vina naj bolj
pripomore lega. Lega  zadeva različno vreme, ka¬
kor se v mnogem zavetju znajde, zadeva gorkoto,
merzloto, suhoto, mokroto, slano, roso, megle, de¬
ževje, vetrove; potem različno zemljo, njeno pod¬
logo, in različnih plemen.

Skerbi tedaj pervič za lego, stavi vinograd v
zavetje, da ga merzel sever in juterni veter lahko
ne dojdeta, potem prekopli zemljo v jesen na tri
čevlje globoko, da veršina zemlje spod, spodnja
merzla in mokra zemlja pa na verh pride.

Oe najdeš izvirke, izpelji jih iz nograda, sko¬
paj tri čevlje globok rov ali graben, napolni ga z
debelim kamenjem, z jelšovim ali hrastovim hlo-
djem, in ga zasuj ; s tem se voda odpelja, da terta
v nji ne stoji, in se ne topi. Potem glej, da vse
odverneš, kar brani, da se gorkota v vinogradu
zbira in obderži; posekaj germovje in drevje, in ne

1(53

terpi trave in plevela v njem. Ko si zemljo popravil,
skerbi za tertno pleme, ki se legi tvojega kraja naj
bolj prileže. Skoraj vsako pleme da dosti in dobre¬
ga vina, ako je vsajeno v kraju in v zemlji, ki je
za-nj stvarjena; in le terta, v drugo zemljo in v
drug kraj prisiljena, ne rodi, je operhlivka, ali saj
ne dozori, ter kaže, da se v naturi nič ne da
prisiliti.

Dobro je, če se vsako pleme vkup sadi in ne
posebej, zakaj vsako potrebuje posebno od drugih
razločno delo, in ob enem dozori; vsak vinorednik
pa naj sadi veliko plemen, in sicer takih, od kterih
je prepričan, da se njegovemu vinogradu naj bolj
priležejo, naj obilneje rodijo in mu naj boljšega in
tudi obstoječega vina dajo.

V jesen prekoplji gorico, ktero misliš za vino¬
grad predelovati, tri čevlje globoko. Ako je zemlja
prepusta, pognoji jo, predno jo prekoplješ. Veršina
obgnojene zemlje, ki je zdaj spodaj, se bo skoz
zimo pregnjila in rodovitna storila.

V spomlad glej, da dobiš živice, to so vkore-
ninjene tertne rozge. Vsadi jih poldrugi čevelj glo¬
boko, ravno stoječe v pripravljeno zemljo, tako da
se le zadnji sklep s svojo glavico komaj iz zemlje
vidi; in ako so živice že rozgice imele, poreži jih
gladko pri glavici, in sicer tri spomladi zaporedoma,
da se terta močno vkorenini. Le tistim sadežem, ki
so že drugo leto zelo močne rozge pognali, pusti
tretje leto en reznik z enim očesom.

Silo sterme gorice se pa ne smejo po zgornji
viži prekopovati, ker se je bati, da bi dežna ploha
■vso rahlo veršino odnesla. Tam se skopljejo rovi

11 *

164

tri čevlje globoki, in štiri čevlje daleč saksebi, in
scer po prek. V te se dene spodej en čevelj na de¬
belo vejnika, ali ne zvezanega vejevja, na to pride ce¬
lina, na celino gnoj, na gnoj rabla zemlja, v ktero
se živice sadijo. Potem se rov z dobro zemljo na¬
polni, ter se na korenine zopet rahla zemlja, na njo
brodi n a ali preperhnjen gnoj dene, ali se saj s celi¬
no ves graben napolni. Rovi pa morajo dva čevlja
široki in pet čevljev narazen skopani biti.

Ako pa hočeš redek vinograd s tertami mno¬
žiti, se to pervič in naj lože tako stori, da se stare
terte močno gnojijo, da dosti močnih rozeg poga¬
njajo, tako, da se v spomladi ali v jeseni vsaka terta
z dvema, ali celo s tremi rozgami pogrobenča; ta¬
ko se vinograd v malo letih pomnoži in zgosti. — ■
Kjer pa to ni mogoče, tam se skopljejo jame en
čevelj široke, dva čevlja dolge, in tri čevlje globo¬
ke. Te jamne se napolnijo, kakor je od grabnov
rečeno, da se v nje živice vsadijo.

V plitvi zemlji, v krajih, kjer se sploh gro-
benča, se šterto, ako so pa sadeži jako lepi, že tu¬
di tretje leto sadežem ena rozga pusti, da se po-
grobenčajo. Taki sadeži bodo rodivna in hvaležna
terta. Zemlja okoli sadežev se mora pervo in drugo
leto skerbno trave čediti; oni se ne smejo globoko
odkopavati, ko stare terte, temuč le toliko, da jih
zeliše ne moti, in da se jim vsako spomlad zverhne
koreninice porežejo. Kdor terte iz drugih krajev
dobiva, naj jih ne iše v gorkejem, temuč v merzle-
jem kraju od svojega podnebja.

Kdor bi si pa sam rad žiahnih živic priredil,
naj si dobi o rezi žiahnih tertnih rozeg, in sicer od

165

takih tert, ki je grozdje in njih rodovitnost vidil,
in njih starino okusil. Te rozge* v dolgosti dveh
čevljev nareže, jih v breme zveže, potem en ali dva
čevlja globoko okroglo jamo skoplje, to breme na¬
robe posadi, tako, da debelejši konci na verh pri¬
dejo. Vsaka rozga mora stikoma pod sklepom od¬
rezana biti in vse rozge morajo tako zvezane biti,
da se breme na verhu poravna, ko skopa. Na verh
bremena zdaj dva persta na debelo zemlje deni, na
zemljo maha, in mah skerbno zmakaj. Rozge bodo
po takem začele po sklepih koreninice poganjati,
kakor ovseno zerno dolge, in so že pripravne, da
jih konec maja (velko-travna) izkoplješ, razvežeš,
in na vertu ali po njivi v rahlo zemljo razsadiš.
Skoplji dva čevlja globok rov, nastavi teh rozgic
prav gosto vanj, tako, da sklepi, ki so dozdaj na
verhu bili, na dno pridejo, in da le zadnje oko
rozge iz zemlje gleda, potem rov zakoplje, in zem¬
ljo dobro zabodi. Ako po leti huda suša pride, se
morajo taki sadeži zalivati, in oni so prihodnjo
spomlad večidel prav lepi tertni sadeži za vi¬
nograd.

Kdor se pa toljkanjega. dela boji, pa naj roz¬
ge, namesto da jih v breme zveže, ročno na vert
sadi; tudi tako se primejo, poganjajo, so pa še le
v dveh letih pravi sadeži za vinograd.

Taki sadeži se imajo v letu dvakrat opleti, da
jih trava ne zaduši. Ker pa taki sadeži dve leti ra¬
stejo, in že večidel pervo leto rozgice poganjajo,
se jim morajo prihodnjo spomlad rozgice stikoma
pri starini porezati.

166

§. 11* Od tertnega reza.

Terto rezati se pravi, nji vse nepotrebne in
nerodovitne rozge porezati, da se živni sok ne zgu¬
bi, temuč po vseh potrebnih delih razlije, da lep,
dober in zrel sad rodi, in nov, močen les za pri¬
hodnje leto da. Res je tedaj to naj imenitnejše
vinograško delo, ki se mora dobro prevdariti.

Kdor hoče terto prav obrezati, mora naturo
terte sploh, pa tudi lastnosti posebnih tertnih ple¬
men dobro razločiti. Naj boljši čas za rez je po
Svečnici, do 15 — 20. sušca, ako ni več hudega
mraza, in ako je suho vreme. V suhih letih reži prej,
v močerilih raji pozneje, posebno pa se nerodovitne
terte, ki preveč v les ženejo, še le po svetem Jo¬
žefu ali celo zadnje dni sušca režejo, kedar že
točijo, da nekaj od obilnosti svojega soka zgubijo,
in tako močno v les ne ženejo, ampak rajši rodijo.
Koristno je tudi taki terti šparone pustiti in terto
nekoliko zaviti, da škerne, ker potem sok ne žene
tako zelo le na zadnje oko, ampak na vseh očeh z
enako močjo.

Priden vinorednik pri nas gleda, da terta zmi-
raj nizka ostane, in ako ima že ktera skoz več let
visok, star les, ji pusti v spomladi na starini, ako
je ktero rozgico zagnala, en rezničec z enim oče¬
som, da drugo leto lep reznik dobiš, in starino od¬
žagaj ; — ali pa, pognoji jo, da lepe rozge poganja,
in njo pogrobenčaj. Glej poprej, ko terto režeš, ali
je mlada, močna, in ali je zrelega lesa; glej na
zemljo, ali je težka, mastna, ali pa medla in rahla,
in ako terte tesno, ali daleč saksebi stoje, da z na-

167

sprotnim rezom na vinjeku vina iz nograda ne nosiš,
ali pa terte ne preložiš in pogubiš; zakaj, ako slabi,
kakor tudi če močni terti v primeri njene moči pre¬
več oči pustiš, ji tako preveč naložiš, si jo preteg¬
nil ; ona bo nerodovita operhlivka, če celo ne
umerje. Močnim tertam pa tudi premalo ne naloži,
ker drugači preveč v les ženejo, in tudi ne rode.

V zapuščeni, medli zemlji slabe terte reži na
dva, ali celo eno oko, da vsa moč v eno rozgo gre,
in si tako terta spet opomaga.

Ob letih, ko je les zelo zrastel, so zadnje oči
bolj zgorej: zato se mora tedaj reznik in locen
daljši pušati; je pa les slabo dozorel, so tudi te
perve dve ali tri oči niže; puščaj tedaj kratke rez-
nike in locne.

Dobro se mora razločiti, iz kterih očes sad,
pero ali les raste, da se potem reže in puša. Locni
se le pušajo na močnih tertah, ki so takega pleme¬
na, ki po skušnji slabo rodijo, in se le tako prisilijo.
Zmiraj se naj gleda, ne samo na letos, temuč tudi
na prihodnje leto.

Ako je vinograd toča zelo potolkla, se ne
sme navadno rezati, zakaj terta bi na nezrelih zad¬
njih očeh gnala; in potem ne dobiš grozdja, tudi ne
lesa rodovitnega za prihodnje leto; pusti rajše vsaki
rozgi dva očesa, ako je popolnoma zrela in močna,
drugači pa le eno; ves sok bo na to oko gnal, in
ono ti bo grozdje in lep les dalo.

Ne reži prepozno, ker že terta toči, temuč ob
času, da se Še rana posuši, in terta toliko ne toči in
tako ne oslabi; le terto, ki sila v les žene, nalaš

168

pozneje reži, da se zmoti, malo oslabi, in potem
rajše rodi.

Reže se z vinjekom, ali tudi s klešami, ki so
nalaš za tertni rez delane, in so zato bolje od noža,
ker se z njimi druga rozga ne rani, kakor se to
dostikrat z nožem zgodi.

Le iz očesa mlade, enoletne rozge nove roz-
gice z grozdjem rastejo ; tiste rozge pa, ki iz starine
ali korenin izrastejo, še pervo leto ne rode, ampak
tem se mora drugo spomlad na dve ali tri očesa
reznik narezati, in te še le rodijo.

Na rezniku kakor na locnu žene in raste le
zgornje oko naj prej in močneje, potem še le spod¬
nje, ker sok ravno kviško gre, če ga nazaj nederži,
ter terto med pervim in drugim očesom malo zavije,
da škerne. Skoz to se sok zaderžava, in tudi spod¬
nja očesa močnejše rozge poženejo. Locni se le
močnim, dobro gnojenim tertam narežejo in sicer
više od reznika, da se drugo leto brez škode
odrežejo.

Kdor pa hoče terto na glavico rezati, mora
mladi živici že pervo leto odgnane rozgice na
sklepu, iz kterega rastjejo, gladko prirezati. Sok
potem do sklepa žene, tam zastaja, tako terti tam
glavico dela, in po dve, tri ali štiri rozgice iz gla¬
vice zažene; vse te rozgice se drugo leto porežejo
Tačas korenine močno rastejo, glavica debeli, in
okoli več rozeg poganja. Rozge na verh glavice se
morajo proti ko ženejo potergati.

Terte, ki so po zimi pozeble, se še le po sve¬
tem Filipu pri zemlji odrežejo, kjer se še kaj živega
lesa najde. Take terte večidel iz zemlje lepe rozge

169

poganjajo, in bojo lepe mlade terte, posebno ako
se  jim kaj perhkega gnoja priloži. Tudi se naj iz
starine skerbno vsa stara skorja postriže, ker se pod
njo radi merčesi skrivajo, posebno pa tertopičnik,
merčes, ki terto vpiči in jo vso umori.

§. 12. Od grobenčanja.

Grobeneati se pravi, staro terto s tremi ali
štirimi zdravimi in dozorjenimi rozgami dva čevlja
globoko, po stermih goricah še globeje v zemljo po¬
ložiti, da se stara terta omladi, in vinograd zgosti.

Ali je treba grobeneati? Po vseh slovenskih
deželah se terta grobenča; nemci pa po novi šegi
terte po versti od juga proti severju v 6 čevljev
globoke rove sade, ktere prej z mnogoterimi rečmi,
kakor z vejevjem, celino in gnojem napolnijo, ter jim
za 30 let živeža dajo, in teh tert nikdar ne gro-
benčajo, temuč po 30 letih, ako oslabe, vse te
vinograde posekajo, svo gorico od kraja tri čevlje
na globoko prekopljejo, in zopet terte v skerbno
pripravljeno in gnojeno zemljo sadijo. Take terte
pa na glavico režejo, skorej vsaki en locen in po
3, 4 reznike pustijo, ker rada.in močno rodi. Vsako
tretje leto pred terto en pletarec preperhnjenega
gnoja zakopljejo, terte pa nikoli pri kopi čisto ne
odkopljejo, kakor mi, temuč le toliko, da se verhne
rosne koreninice porežejo.

Kako se grobenča ? Skoplje se pred staro
terto, če se da, tri čevlje globoka jama v njo se
dene na dno eno breme vejnika, na vejnik žive,
dobre persti, obdvoje za debelost enega čevlja; na
to se terta rahlo in skerbno položi, rozge se lepo

170

zravnajo, in tako v jamo pogreznejo, da od njih le
3 očesa čez veršino zemlje gledajo. Na terto se
spet zemlja nagerne, na njo preperhnjen gnoj, zad¬
njič se s tisto zemljo jama zasuje, ki je popred
spodaj bila. Zemlja spod in nad terto se mora do¬
bro potlačiti, da lože koreninicam toliko potrebno
mokroto zderži; in tudi koreninice se lože zemlje
primejo, ako zemlja ni prerahla, ali okoli terte
vse votlo.

Ne položi terte pregloboko, da v hladni mokri
zemlji ne leži, in ne preplitvo, da je pri kopi ne
presekaš, in da je solnce in vročina ne suši. Živega
gnoja pa k terti, ali na korenine d j ati, je škodljivo,
ker terto smodi. — Naj bolji gnoj je brodina ali
celina.

Kdor tako grobenča , bo močen ters dobil,
ker ima sčasoma tudi pod terto rahlo, gnojno zem¬
ljo, v ktero koreninice grejo, in tako od vseh kra¬
jev terte živež dobivajo.

Kdaj se grobenča ? Grobenča se v jesen, ke-
dar je že perje s terte padlo, in les dozorel, in v
spomladi, kedar je zemlja že suha in malo gorkeja.
V jesen se naj le v lahki, rahli, pešnati zemlji gro¬
benča, ki vode ne derži; v ilovici pa se v jesen ne
sme grobenčati, zakaj v jami, kjer je terta groben-
čana, je zemlja vender bolj rahla, ko drugod, in
voda se tedaj v njo nabere, in celo zimo tertne ko¬
reninice v vodi stoje. Tako se terta vkisa in vtone;
gotovo pa se po leti take terte smodijo.

Mladim tertam, ki so tenke, in silo dolge
rozge ženejo, se mora rozga po cvetu tri sklepe
nad zadnjim grozdjem odlomiti, ker se tako sok

171

prihrani, nazaj sili, in tako les debelejši, in grozdje
popolniše postane.

Boljši pripomoček, terto omladiti, pomnožiti,
rodovitno storiti, in si vinograd ugostiti, in da terta
ne preneha roditi, je tedaj grobenčanje. Vsaka
pogrobenčana mlada terta požene, ako v dobro in
rahlo zemljo pride, nove korenine, ako se ji rosne
zverhne koreninice skerbno odrežejo. Tako hitro
so se spodnje in stranske korenine dobro zarasle,
da morejo mlado terto same dobro rediti, ter od-
gnijejo stare spodnje korenine, na kterih je popred
terta visela. Mlade pogrobenčane terte si delajo
zmiraj nove spodnje in stranske koreninice, ki ne
silijo več ravno v globočino zemlje, temoč se na
vse kraje v redivni zemlji razširajo. Kakor vsaka
rastlina sebi služečega soka okoli sebe poiše, tako
tudi terta. Ako jo zdaj pogrobenčaš, ko bi ji nič
ne gnojil, jo vendar deneš v drug ne izcuzan ro¬
doviten svet, ji vendar poveršne naj rodovitniše
zemlje nagrabiš, v kteri se koreninice dobro poču¬
tijo in se razširajo. Od tod izhaja veča rodovitnost
in korist grobenčanja.

Kako bi se pa vinograd popravil, ki ima medlo
zemljo, le semtertje kako staro slabo terto z majh¬
nim tenkim reznikom? V takem nogradu se v jesen
ali v spomladi terte en čevelj na široko in pol drugi
čevelj na globoko odkopljejo. V te jamce se nasuje
brodina, to je, preperhnjen gnoj, ki je z zemljo
združen, in se zopet z zemljo zasuje. Terta pa se
na en ali dva reznika, vsak le na en, ali saj dva
očesa reže, da bo tako močno rozgo zagnala. Ti
rozgi se po cvetu tri sklepe nad zadnjim grozdom

172

verh odreže, da rozga močneja prihaja, ako še ni
za grobenčanje. Drugo spomlad se taki rozgi tri
ali štiri očesa puste, da se prihodnje leto pogro-
benča, in se iz ene terte tri ali štiri mlade rodo¬
vitne terte dobe.

Ves vinograd pa se prav globoko prekoplje;
v drugi kopi ali prahi se po vinogradu ajda ali oves
seje, pa predno ocvete, v zemljo zakoplje. Tako se
zemlja rodovitna stori, ker ji zeliša v gnoj služijo,
prekopljezije pa ji bo koristno, ker ji zrak, solnce,
zima in dež redivnost množi.

Preveliki prazni prostori se morajo z živicami
zasaditi. V jesen se izkopljejo čez tri čevlje globoki
rovi, in v te se tertni sadeži sade, kakor je pri tert-
nem sajenju rečeno bilo. Ako bi v takem vinogradu
še terte bile, ki bi pri vsem tem še ne rodile, se pa
percepijo s cepiči rodovitnih in slovečih tertnih
plemen.

■§. 13. Od cepljenja tert.

Pri naj skerbnišem delu, pri umnem izbiranju
tertnih plemen v primeri plemena zemlje, kterega
kdo v svoji gorici ima, se še vendar v vsakem vino¬
gradu več ali manj tert najde, ki niso na svojem
mestu, ne rode in lastnika žalijo, ter so operhlivke,
in niso obdelovanja vredne. Take terte se morajo
precepiti, ali požlahniti. V spomlad se dobijo dolge
rozge od dobrih tertnih plemen, te se denejo v klet
v eno podstavno kad, tako da so za tri perste v
vodi. Tudi se take rozge v jesen narežejo, čez
sredo v pešnato zemljo zakopljejo, in tako do sv.

173

Filipa hranijo. Ob pervih dneh velikotravna je pravi
čas za cepljenje tert.

Pri starih in bolehnatih tertali cepljenje ne
velja, ker nimajo prave životvorne moči v sebi; ko
bi bila terta vsa gručasta in takega nepripravnega
debla, da bi težko kedaj gladko bilo, in se tedaj ne
bi dala gladko odrezati, jo raji pervo leto pogro-
benčaj, drugo leto pa ji mlado, gladko debelce
počepi. — Terte se cepijo nad zemljo in pod
zemljo.

1. Nad zemljo:

a)  Terta se na glavici ali členku razkolje, ka¬
kor drugo drevce, in v ta pok se vtakneta eden ali
dva cepiča, ki sta kakor zagozda obrezana, tako,
da pervo očesce cepiča verh zagozdice od zvunaj
pride; razsklaja se z eno drugo zagozdo razširi, da
cepič preveč tesno v njo ne pride. Glava cepljena
se zdaj z bekovo razklano tertico lepo preveže in
z voskom, ali saj z ilovko zamaže, in s kako cunjo
ali z mahom obveže, da solnce in veter cepiča ne
posušita,

b)  Mladika na deblu se cepi, ako se kakor
glave razkoljejo, in vsaka z enim, po tem vrezanim,
enako debelim cepičem previdi, ali pa

c)  mladiko na deblu s cepiči enake debelosti
združiti ali kopulirati, ali

d)  mladiko med dvema členkoma razklati, ce¬
pič pa z enim očesom tako prerezati, da ima gor
in dol zagozdico, ga v poko vtakniti, in dobro za¬
mazati in zavezati.

2. Tertno cepljenje pod zemljo je veliko var-
niše, pa tudi nepripravniše, in se tako opravlja:

174

a.  Terta se odkoplje, in šest pavcev pod
zemljo, kjer ima gladko deblo, razkolje, z enim ali
dvema cepičema previdi, z bekovo šibico preveže,
in če je deblo debelejše, ko cepič, se luknja z za¬
gozdo iz tertnega lesa vrezano zamaši; potem
se tako zakoplje, da cepiči le z zadnjim sklepom iz
zemlje gledajo; cepiči pa morajo dva ali tri sklepe
imeti. Zagozda se tako vreže, da je zagozda blizo
pervega očesa, in to mora na vnanji kraj obernjeno
biti. Zagozda cepičeva naj bo pol drugo colo dolga.

Tako požlahnjenje je naj boljše, ker se cepič
raji prime, že večkrat tisto leto grozdje ima, ktero
sicer ni popolnoma, pa vendar tolikanj dozori, da
se še ob tergatvi obere.

Take iz cepičev izrastene rozge se prihodnjo
spomlad večidel že pogrobenčajo, ktero delo pa se
mora varno in pazljivo storiti, ker se terta tam, kjer
je vcepljena, rada vlomi.

Po takem načinu se iz nerodovitne operhliv-
ke v enem letu 2 rodovitni terti dobite, ktere bote
zanaprej med vsemi naj rodovitnejši, in gotovo ve¬
selje skerbnega vinorednika; in torej je cepljenje
tert imeniten pripomoček, nerodoviten, nehvaležen
vinograd popraviti. Veliko vinorednikov je, ki so
že vse terte v svojem vinogradu precepili, in veliko
bolje vino pridelujejo.

§. 14. Od tertnega samolastnega  ža¬
bi  a t e n j a.

Vsaka žival jemlje živež k sebi skoz usta, ne¬
koliko ga pa tudi po koži serka; kar je že v telesu
službo dostalo in kar je tanjkega, se po koži iz-

175

kadi ali spuhti, kar pa telo po ustih k sebi vzetega
in pretežkega živeža ne more v svojo rejo ober-
niti, in sploh, kar se po koži ne da izpuhtiti,
pahne zopet od sebe po očitnih potih, in to se og-
njusek ali blato imenuje! — Rastline dobe naj več
živeža po koreninicah, nekoliko pa tudi po perju iz
zraka, rose in deževne vode. Sok, kterega kore¬
ninice popivajo, se vzdiguje po sterženu in lesu do
vseh veršičev noter v perje, in se združi s tem, ki
ga je perje poserkalo. Tako spremenjen in požlah-
njen gre nazaj doli pod lubom v koreninice, in redi
celo steblo ali deblo s koreninicami vred. Rastline
puhtijo od sebe vse nepotrebne in lahkejše reči po
perju, težje pa, kar so z lakomnimi koreninicami
na se potegnile, ki se ne dajo prekuhati in spre¬
meniti, in ne zamorejo nikakor v svoj živež ober-
niti, po koreninicah nazaj od sebe pahnejo, in to
je rastlinsko blato ali ognjusek. Vidi se to, če se
staro poginjeno drevo s štorom in koreninami iz¬
koplje. Povsodi okoli drevesa, kodar so koreninice
ležale, je černa gnojna zemlja, in misliti je, da bi
tam novo drevce dobro rastlo; pa ni tako. — Cerna
zemlja je blato poprejšnega drgvesa, in je strup za
vsako zeliše enakega plemena.

Pri žitnih in sploh vseh tanjkih koreninčicah
takega blata ne vidimo, ker dosti ostro ne vidimo; pa
skušnje pričujejo, da rastline tudi naj tanjših koreni¬
nic s tem, kar iz njih izvira, zemljo okoli sebe oskru¬
nijo in ostrupenijo, da ne morejo več ne same, ne druge
enakega plemena v nji dobro rasti in ponašati se.

Če kmet več let v zelnik za želom rež seje,
se primeri, da se zadnjič, če je še tako gnojno,

176

noče ne zelje, ne žito več ponašati; to kaže, da je
zemlja v zelniku obolela; in da bo ozdravela, se
mora v njo turšica nasaditi. — Kar ni žitu in zelju
teknilo, turšiei v obilen živež služi, in turšica nikjer
ni lepša, ko na takem zelniku.

Cvetlica, ki jo že dolgo časa v loncu ravnaš,
se ne da več dobro rediti; zalivanje, tudi zgorno
zagnojenje nič ne zda, — kaj ji je? Nje korenin-
čice so se z lastnim ognjuskom zablatile. Iz lonca jo
vzemi, koreninice ji od vseh strani na koncih po¬
reži, in jo v novo, ne oskrunjeno zemljo presadi, in
vidil boš, kako čerstvo bo začela rasti; zakaj rešil
si jo njenega lastnega blata, ki ji je strup bilo, in
nje rast zaderžavalo.

Tako se godi na Avstrijanskem za Dunajem
(Bečem), kjer po ravnem vinograde imajo, da se
njim terta zablati, in več ne rodi. Torej jo pose¬
kajo, preorjejo na globoko zemljo, in tri leta
turšico in drugo žito sejejo. Turšiči in rži je
tertno blato rediven gnoj, in kadar so ga turščine
koreninice porabile, kmet zemljo preorje in predela;
in ker je zdaj spet od tertnega blata čista, terto
sadi, ki mu zdaj zopet po 30 let obilno rodi.

Marsiktera posamesna, na latnik speljana
terta se je daleč okoli razkoreninila; če so ravno
nje bližniše in bolj stare koreninice zablatene, ven-
der po novih koreninicah, ki jih v velikem prostoru
vsako leto naprej poganja, potreben živež iz zdrave
zemlje dobi, dobro raste in rodi. Vse drugače pa
se po nogradih godi, kjer so terte bolj gosto
vsajene. Slednji je le malo prostora odločenega, se v
njem razkoreninčiti. Ko ravno tertne koreninke

177

križem lezejo, pridejo do blata svojih tovaršic, kar
jim ne tekne; niže ne morejo s koreninkami za-
volj terdega ali premerzlega sveta; više ne, zavolj
poletne vročine; čuda tedaj ni, da se oblatijo. To
se pa vendar v ilovčni zemlji, v vlažnem in pretež¬
kem svetu hitrejše, v pešnatih in sploh rahlih
zemljah pa kesnejše zgodi, ker deževne vode tako
blato nekoliko spirajo, mečijo, solnčna gorkota ga
ložej prekuha, da se nekoliko topi in razpada. Iz
tega sledi, da se mora terta po vinogradih groben-
čati in pridno okopavati.

•§. 15. Od vinograške kopi.

Terta je sama za se, kolikor je je v
zemlji, korenina, in iz nje veliko drugih koreninic
raste, ktere vse iz zemlje živni sok serkajo, pa se
sčasoma tudi zablatijo; ona se tedaj okopava, da
se mertva izcuzana ali oblatena zemlja od nje od¬
pravi, in zverhna rodovitna, čista zemlja k njej
nagerne.

To delo se stori v spomlad, o suhem vremenu
sušca, kadar je že zemlja nekoliko gorkeja, dokler
še tertna očesa niso tako odgnala, da bi se terte
dotikaje odbila.

Kopači morajo tedaj pervo skerb na terto
imeti, da jo tako opravijo, potem še le naj skerbno
tako kopljejo, da vso zemljo za en čevelj globoko
tako obernejo, da zgornja rodovitna zemlja zzelišem
in zelišnimi koreninicami spodaj pride, spodnja
mertva zemlja pa na verh, kjer jo bodo solnce, dež,
mraz in zrak oživili. Naj kopači tedaj ne stoje pre-
blizo eden drugega, da vsak lahko zvesto dela. Kop
Ponovilo potrebnih naukov. III. 12

178

se ne sme v deževnem vremenu opravljati, ker po
taki kopi rad smod pride.

V pesnati zemlji se malo plitveje koplje, zakaj
skoz pešnato rahlo zemljo gnojna voda lahko pri¬
leze; ako bi globoko prekopavali, bi po leti gor-
gota zkoz prederla, koreninicam potrebno mokroto
posušila, in terta bi se smodila.

Vsaka terta se odkoplje, očedi, postriže in
verhne koreninice, in vse, kar se je v zemlji derži,
seji poreže, potem se nagne proti hribu, z dobro verh-
no in gnojno zemljo zasuje, in terdo zahodi. Zgornje
koreninice seji ne smejo potergati, ampak vsak ko¬
pač mora oster vinjek imeti, da jih gladko poreže.

Ce je gnoj po vinogradu raztrošen, se naj glo¬
boko zakoplje, da se bo terti gnojilo, ne pa zelišu.

Da se stare in slabe terte ožive in ognoje,
morata dva pridna delavca brodino, to je nalaš
pripravljeno gnojno zemljo, nositi, ktera se v pose¬
ben prid k tertam zakoplje.

Ce je terta od zgorej doli vsa od rosnih ko¬
reninic kosmata, ji ne sme na enkrat vseh .verhnih
koreninic porezati, temuč pervo leto le zverhne,
in drugo leto še le dalej, zakaj taka terta bi znala
le na samih teh koreninicah čepeti, ker takim ter¬
tam rade spodnje korenine odgnjijejo ; in ako bi
ji zdaj vse zgornje korenine porezal, bi jo umoril.
Mora se torej prisiliti, da si bo sčasoma spodnje
redivne koreninice zaplodila.

Po kopi se po brajdah zemlja nakoplje ali
navozi, gnoj pa je dobro, ako se tam že poprejšnjo
jesen pred terto zakoplje, ker terta po latnikih
razpelana veliko živeža potrebuje; potem se še le

179

pogrobenčane terte na dva ali tri očesa obrežejo,
koli pa se morajo skerbno pred terto, in scer glo¬
boko vsaditi, da jih veter ne podere, in da se
terta, ali njene koreninice ne ranijo.

Štiri, pet ali šest tednov po pervi kopi, na¬
vadno konec rmtja (velik, travna), ali od začetka
junija (rožn. cveta), kadar so že rozge tolikanj
terdne, da se lahko ne odlomijo, ko se jih dotakneš,
se vinogradi drugič okopavajo; toda zdaj se terta
ne odkoplje več. Skerb vinorednika se le bolj v
zatiranje zeliša in v rahlanje zemlje oberne, da
zemlja gorkoto in živež iz zraka toliko lože spre¬
jema.

V vinogradih, kjer je zemlja silo pusta, kjer
gnoja in drugih pripomočkov v gnojenju zemlje ni,
se vseje pri drugem okopavanju vinograda detelja,
oves ali ajda, ktera se že prej, ko je popolnoma
odcvetela, podkoplje, ter se tako veršina zemlje
zboljša, ktero k letu podkopaš, in tako korenini
redivno zemljo pripravljaš.

Pridno vinorednik zeliše skerbno po vino¬
gradih zatira, ker terti živni sok odjemlje; pa tudi
nič drugega v vinogradu ne terpi, ne sočive, ne
drevja, ali kaj takega.

Predno grozdje cvete, se na terti vse rozge,
ktere grozdja nimajo, na stari terti, pa tudi na
rezniku, ako ne kažejo, da bi bile za prihodnje
leto za reznik ali locen potrebne, odlomijo. To
delo pa morajo prav umetni delavci opraviti, ki
umejo terto dobro obrezovati, in ki jo bodo tudi
prihodnje leto v tem Vinogradu obrezovali; zakaj
ravno pri tem delu se zamore veliko v prid, in

12 *

180

tudi v škodo vinogradu storiti. Naj se tudi opravi,
kolikor je mogoče, že pred grozdnjim cvetom.

Kadar grozdje cvete, ne sme nobeden v vino¬
grad, in želeti je v teli dnevih ne predeževnega ali
merzlega, pa tudi ne pregorkega vremena; in ako
grozdje v tihem vremenu pred sv. Antonom ocveti,
se zgodnjega vinska leta nadjamo.

Slednji grozd v treh dneh lahko odcveti; ker
pa vse grozdje ni ob enem času k cvetu pripravljeno,
torej tertni cvet po dva, tudi po tri tedne terpi.

§. 16. Od tertne vezi.

Okoli svetega Jakopa pride grozdje v moko,
to se reče: jagode se zažnejo mečati, in so odzu-
naj z mreno obdane, kakor da bi jih nadahnil.
Tudi v tem času jih pusti pri miru, zakaj ako se
jagod le dotakneš, jim mreno obrišeš, in jagode
začno bolehati in se sušiti. Ce je enkrat grozdje
mehko, se po šegi mnogih krajev tertam verhi po¬
režejo, in tako preobilen sok v moč terte in grozdja
nazaj stopi; in taki verhi se zeleni v brodivno jamo
zakopljejo, ako se v živalno pičo ali steljo ne po¬
rabijo.

Ker je list imeniten del terte, se tudi ne sme
pred iz terte obrati, dokler ni grozd blizo dozorel.
Le zadnje dni pred tergatvo se sme perje obrezati,
da v solnčnih žarkih grozd voden sok izpuhti, in
da bo sok sladen. Kdor bi hotel perje s terte po¬
puliti, ko še grozdje ni mehko, bi škodo delal,
zakaj terta in grozd Lota obzvenela in tako ne bota
dozorela.

181

Kmali potem, ko je nepotreben mlad les od
terte odbran, se nove mladice na kole z vlačno
slamo privežejo, da jih veter in pozneje teža groz¬
dja ne polomi, če je mogoče že pred cvetom, dru¬
gače pa kmali po cvetu. Cez kaka dva tedna, ko
rozge dorastejo, se drugič privežejo. Pri vezi se
mora skerbno gledati, da grozdja h kolu ne pri¬
vežeš, zakaj grozd mora prost viseti, da lahko
raste, se širi in ne gnjije; tudi perje se nad grozdom
ne sme privezati, ker je varh grozdja zoper točo,
in mogočen uzrok, da terta iz zraka imeniten živež
vleče, preobilnega pa po peresu izpuhti.

Locni se vežejo z bekovimi šibicami, in sicer
ne po prek, temoč naprej, ali še bolj nazaj, da
viseči grozdi do zemlje ne sežejo, in se tako pre¬
več ne oblatijo. Pa tudi vse delo po vinogradih, ki
se le od spodej proti zgor opravlja, se lože stori
in tudi veliko kolja se prihrani, ker se locen veli¬
kokrat lahko k zadnjemu ali sprednjemu tertnemu
kolu priveže.

Plevel se v snopke veže, se večidel v rejo
živali obrača, pa tudi V vinogradu na kolje obeša,
da se suši. To je škodljivo," ker se mokrota po
dežju v snopu zaderžava, in njegova teža kole lomi,
več pa še, ker to potrebno gorkoto od grozdja
odvrača.

§. 17. Od tergatve.

Le zrelo grozdje da dobro, prijetno in ob¬
stoječe vino. Zrelo je pa grozdje, kadar o prijet¬
nem vremenu njegove petlice oblesenujejo, kadar
ima grozdje slednjega plemena po svoji lastnosti

182

lep duh, in prijetno, ne vodeno sladkobo, in kadar
se persti po njegovem soku, kakor po tičjem limu,
sprijemljejo. Bolje pa je pozneje, ko prezgodaj
tergati, da se v lastno in cele okolice škodo in
sramoto slaba vina ne pridelujejo, in vina slave ne
zgube.

Le grozd, ne pa petlja, da vino, toraj kdor
imenitno vino dela, jagode obere, jih samih v prešo
dene in jih le rahlo stisne. Vino, ki se po drugem
predrobljenju z močnim prešanjem dobi, je slabeje.
Petlje stiskati in predrobljavati, da bi vino vrezno
in bolj terpece bilo, je prazna rec! Kdor veliko
plemen tert plodi, tudi dobro stori, ce vsakega
plemena grozdje posebej hrani, ker se pozneje lahko
v kleti z umnim pridruženjem pripravne mere slad¬
kega in vreznega vina po svoji volji prijetno vino
napravi.

Rudečino pridelati, pa se izbere le popolnoma
zrelo sivočerno grozdje; iz tega se tudi le zrele
jagode odločijo, v kad denejo in zdruzgajo. Ta kad
mora dva pokrova imeti, enega, da kad pokrije,
drugega, ki pa mora luknjast biti, da jagode in
meliule dol derži, da cernina skoz luknje verh ja¬
god stopi, in ostane. Skoz oba pokrova pa še ena
palica gre, ki ima na koncu križ; s to palico se
vsak dan večkrat vse po sodu premeša; zakaj sok
cernih jagod ni čern, temoč vino le od mehul bojo
dobi, in toraj mora tako dolgo na njih stati, dokler
ni vino dosti cerno. Ne škoduje, ako osem dni,
celo dva ali tri tedne vino na mehulab stoji in kisa,
ce se le pridno meša, in vino nad jagodami stoji,
in ko je vino, ktero se spodaj po pipi iz kadi dobi,

183

dosti černo, se potegne iz kadi v sod, mehule in
jagode pa se v stisko denejo, po tem predrobe in
zopet, pa varno, ne preveč stistnejo, da vino
grenkobe ne dobi.

Pri vsakem novem vinu pa, berž ko je kakih
12 ur v sodu, veče blato na dno stopi, toraj se
mora pretočiti v drug sod, da se zemljenega blata
reši, predno kisati začne, drugač z blatom vred
kisa, in večkrat tudi po blatu duh dobi.

Sod, v kterem vino kisa, ako je iz večega
blata potegnjeno, se naj do verha ne napolni, da
ne more metati. Na pilko se dene tersno pero iz
kamničkom rahlo pokladano, in tako naj mlado
vino v zapertem sodu kisa in svoje drože na dno
verze. Tako ostane sladko in močno. Več pa ko
izmeče, več moči izpuhti, in ostane kislo in brez
moči.

Ko mlado vino izkisa in se malo očisti, ga
moraš pretočiti, ter se ti ni treba bati, da bi osla¬
belo s pretakovanjem; zakaj v snažno deržanem
vinu moč čudno raste.

Neki pravijo, da le drože vinu duh in moč ali
alkohol dajejo; ali ta pravliea je prazna. Kedaj in
kteri tekoči reči je blato kedaj prijeten duh in moč
dalo?

Tako zdaj vino čez zimo ostane, ki ga zelo
ogladi in zboljša, ako ima klet na dveh krajih okna
da se zrak v nji čisti. Ko zima mine, se v
lepili jasnih dnevih svečana ali sušca vino, ako je
že lepo čisto, tretjikrat pretoči, potem se drugo
leto spet enkrat pretoči, dokler je to zavolj či-
šenja potrebno.

184

Kakor se rija po železu dela, ako zrak do
njega pride, ravno tako se tudi na vinu rija ali kan
dela, in zato mu je cedenje,kot vsaki reci, potrebno.
Cedi ga tedaj vsak teden enkrat, zapolni sode, in
zadeluj jih terdno, zakaj manj ko zraka k vinu
pride, manj rije ali kana dela.

Klet za hrambo vina naj bo hladna, in sicer
tako hladna, kot je zemlja v globočini enega čevlja.
Na nasprotnih stenah morajo okna biti, da se zrak
čisti.

Kdor ima tako klet, in vino skerbno čedi, bo
vino, tudi v krajih, kjer pravijo, da se vino ne
derži, zdravo imel, in ga brez škode veliko let
hranil. Res je, da neke sorte vina se prej postarajo
in oslabe ko druge. To pride od mere alkohola,
kolikor ga vino ima, — od podnebja, v kterem grozd
popolnoma dozori, al ne; — od plemena tert; —
od snage vina, — in od kleti. Mi imamo poletne,
jesenske in pozimske jabelke in hruške, in skušnja
uči, da se da le pozimski sad dolgo hraniti; ona
dalej uči, da ni pijača iz žlahnih jabelk ali hrušek
bolja, ali naj bolj terpeČa, temuč le iz vreznih in
terdih jabelk in hrušek, ki niso za jed prijetne, se
po Koroškem in Nemškem terpeča pijača dela; tako
je z grozdjem. Ne iz grozdja, za jed posebno pri¬
jetnega, se boljša vina delajo, ampak le iz posebnih
za vinorejo priporočenih, ki o pravem času dozore,
in kterih sok ima alkohol, se po pametni vinoreji
pridelek veliko zboljšati in terpeč narediti zamore.

Mlad vinorednik se naj vinoreje po bukvah in
lastni skušnji, in tudi po drugih skerbnih vinogra-
ških oskerbnikih uči. Veliko kmetov se najde, ki

185

dobro razumijo svoj vinograd obdelovati, in tudi
prijetnega, imenitnega vina pridelovati, večidel po
lastni skušnji; pa z besedo povedati, zakaj se to
ali uno delo ravno tako, in ne drugače stori, od
kod ta, ali una ujima pride, zakaj se ters smodi, ne
rodi, ali vino ne obstoji i t. d., tega ne more raz¬
ločiti in drugim svetovati, in tako se zgodi, da
njegova veliko let poterjena skušnja z njim umerje,
in njegov sin tam začne, kjer je oče začel, name¬
sto, da bi po skušnji svojega očeta napredoval.
Pazite tedaj pridni vinoredniki na nove skušnje,
in na vse, kar kdo novega, koristnega najde, da ne
zaostanemo s svojim umom in pridelkom za vino¬
redniki drugih dežel, da svoja vina s časom sloveča
v daljne kraje draže prodamo, in si davke in druge
potrebe lože oskerbimo!

Zlata pravila.

1. Kar je mleko mladim  — je vino starim
ljudem: po meri za potrebo pito zdravilo in ma¬
zilo, nezmerno vzito pa strup.

2. Pijanec zapije dar, postenje, čas, zdravje
in izveličanje; on je sebi in svojim naj hujši tat.

3. Pijanec se preoberne, kadar se v jamo
zver ne.

4. Vinograd obdelovati Slovenci morajo
znali; kdor delal prav ne bo, naj pije le vodo.

Ponovilo potrebnih naukov. III.

13

Kazal o

Strana

Vod ha modrega kmetovanja po Koroškem, Kranjskem in

Stajarskem. 3

I. Od kmetijskega pohištva ali poslopja .. o

Priporočilo bratovšine sv. Florijana ....  8

II. Od različnih persli. it

a.  Zrak in vreme. 10

b.  Razne persti. 11

c. Ilovnata zemlja. 12

d.  Apnena zemlja. 13

e.  Lapornata ali soldanasta zemlja.

f.  Cerna zemlja. 14

h.  Moeirna zemlja, šota, šušek (CEorf). —

i.  Razmere persti. 13

k.  Kako se morajo razne zemlje obdelovati, da

bodo bolj rodovite. —

III. Od rahljanja persti ali od dela.17

Orala in brane. 19

IV. Od gnoja. 21

Koliko je treba vsak dan nastiljati. 24

Pripravno gnojnišce ali gnojna jama. —

Mnoge baze gnoja. 20

Kako gnoj v naj boljši prid oberniti. 30

V. Od rastlin ali kmetiške botanike. 32

VI. Od pomnoževanja rastlin. 34

VII. Od sadjoreje sploh. 37

VIII. Od rejenja sadnih dreveec . 38

IX. Od žlahnjenja sadnih dreves s cepljenjem ....  41

Kako se drevesca cepijo?. 42

Kako se cepivni vosek naredi?. 48

Maža za drevesne rane.  —

X. Od presajanja žlahnih drevesec ... ....  —

Kakošna perst je za sadna drevesca ? . . . . 49

Kako se slaba zemlja zboljša?. 30

Kako se sadonosnice prav sadijo?. 31

XI. Od oskerbovanja dreves na sadnem vertu - • . 32

Kako se staro nerodovitno drevo pomladi? . , 34

Kaj je storiti z drevesom, ktero noče roditi . .

XII. Od raznih bolezen sadnega drevja in njih zdravil . 315

Kako se drevesa pri zdravju ohranijo in bolezni
obvarjejo?. 37

187

Stran a

XIII. Od žival drevju škodljivih

XIV. Kako se pridelano sadje v prid obrača ! ■ . ■ ■

Kako gre sadje sušiti? ..

Kako se iz sadja vino (mošt) dela? . . . •

XV. Od murv . . . .'.

XVI. Od gozdov, gos ali šuu .

XVII. Od vertov ali ograd .

XVIII. Od polja.

XIX. Od setve in žit .

Od posebnih setev.

XX. Od krompirja, repe, kolorabe in pese ....

XXI. Od predivnastih rastlin..

XXII. Od senožet ali travnikov. • •

Kako senožeti gnojiti? ... .

Korist senožeti ali travnike moriti ali polivati
Kedaj je koristno senožeti ali travnike moriti

ali napajati?. —

Od košnje. 96

XXIII. Od živinoreje. 97

Od govedine. 98

Znamnja dobre dojne krave. 99

Pomoček, da krave več mleka dajo ....  100

Napake mleka. —

Kako se je pri molzenju obnašati?.102

Kako gre streči breji živini?.—

Reja telet.103

Reja govedine.104

Tečnost živežev.105

Od debeljenja goved.108

Sol pri živinoreji.109

XXIV. Od drobnice. Od ovac. 110

Bolezni ovac.113

Kako gre ovce bolezen "braniti.114

Od koz.  115

XXV. Od konjoreje ..116

Kako se starost konja spozna?.117

Bolezni in napake konj.. . 118

Lastnosti kobile za podrejo.119

Kako breji kobili streči?.120

XXVI. Od svinjoreje.121

Od debeljenja svinj.122

XXVII. Od kuretine' . '.125

XXVIII. Od sviloprejk.128

XXIX. Domača zdravila za živino.131

1. Koper ali gamiliea.—

2. Bezgov cvet. —

3. Senen drob. —

57

59

60
61
62
64
66
70
73
76
82
86
91

93

94

188

Straua

4. Brinjeve ali smolkove jagode . 132

5. Pelin . 132

6. Zvišč ali encijan . —

7. Gosja zel.133

8. Laneno seme.

9. Laneno olje.■ . . —

v  10. Grenka sol, (©lau&erfat}).—

XXX. Cbeiarstvo.134

Priložni kraj za čbele.  135

Plemena čebel .—

Kupčija s čbelami.137

Opravek pri čbelah v vigredi .......  ,—

Roparice ali navertniee.138

Kako se združitve stori? . 140

Slabe bčele zboljšati.141

Znamnja rojitve.

Kako bčele vgrebati .142

Opravek pri bčelah v jeseni . 143

Bolezni bučel . 144

Sovražniki bučel . ..145

Vinoreja . 146

§. 1. Domovina vinoreje.■—

§. 2. Od zemljiša. . . 148

§. 3. Od gnojenja vinogradov . 150

§. 4. Od terte.  152

§. 5. Od terlnih plemen .• . 153

§. 6. Lastnosti dobrega vina . 154

§. 7. Po Štajerskem znane in čislane terte: . . . 155

§. 8. Po Primorskem in Laškem so imenitnejša tcrtna

plemena sledeča bela: . 158

§. 9. Černe ali černovišne . 161

§. 10. Od tertnega sajenja .• . . . . 162

§. 11. Od tertnega reza ...........  166,

§. 12. Od grobenčanja .. 169

§. 13. Od cepljenja tert . 172

§. 14. Od tertnega samolastnega zablatenja ....  174

§. 15. Od vinograške kopi . 177

§. 16. Od tertne vezi . 180

Iz c. ki. dvorske in deržavne tiskarnice.