Listek.
697
res ne moivjo zmagovati vsega ogromnega duševnega dela, s katerim jih preob-klada pridnost in produktivnost' slovenskega učiteljstva? Kaj res ne utegnejo na dan z obilnimi rokopisi, katere jim dajo na razpolaganje pisatelji učiteljskega stanu? Kaj pak še! Že zdaj na vse strani razpršene delavne moči učiteljstva našega bi se še bolj razcepile potem, ko bi že zdaj obstoječa učiteljska in literarna društva pomnožili še z jednim. jže zdaj, ko vidimo, da isii učitelji leta in leta sede v odborih raznih društev, ki imajo do malega iste namene, zdi se nam, kakor bi bila ta razna društva na svetu ne zaradi prave notranje potrebe, ampak zategadelj, *. da je na razpolaganje več predsedniških mest. Čemu tedaj še jednega novega dru- * štva? Piva navdušenost bi se kmalu ohladila, in potem bi društvo životarilo, kakor vidimo životariti dozdanja naša društva, učiteljska m neučiteljska, životariti z^JLgadelj^ke,y jjfo j* prfljžaž. Vse to, kar store dobrega zdij razna šolska in učiteljska društva, dalo bi se usredotočiti v dozdanjem učiteljskem društvu, ki bi moglo potem s podvojenimi, potrojenimi močmi izdatneje in vspešneje delati na vse strani. „Viribus unitis!" bi moralo biti gaslo slovenskega učiteljstva, ki naj bi vse duševno delovanje svoje združilo \ je dnem krepkem in močnem učiteljskem društvu. To društvo bi lehko izdavalo knjižnico slovenski mladini, na svetlo dajalo velik učiteljski list in zastopalo v javnem življenji mnogovrstne interese učiteljskega stanu. Ne cepite tedaj svojih močij. ampak združujte jih! Ne snujte novih društev, ampak preosnujte že zdaj obstoječa ter zjedinite ja v jedno društvo. Ne budite za vsako posebno potrebo našega šolstva posebnega društva v življenje, ampak skrbite za to, da bode jedno društvo ustrezalo raznim potrebam naše šole in našega učiteljstva. Od novega literarnega društva učiteljskega, ki se namerava osnovati, ne pričakujemo niti najmanjšega vspeha; kajti ne moremo doumeti, odkod bi zajemalo materijalnih pripomočkov, ko bi imelo tudi dovolj duševnega gradiva. Saj vidimo, da že_ ^Narodna Šola" živi največ^ ob milosti kranjske hranilnice, ljubljanskega mestnega odborj,, deželnega, zbora kranjskega, a^ne ob svojih društvenikTTi. Reklo se je, da*bodo novo društvo podpirali deželni šolslH sveti in zlasti krajni šolski sveti. V najboljšem slučaji bi bila podpora deželnih šolskih svetov — samo akademična in najbrž bi še te ne bilo. Naši krajni šolski sveti pa ne skrbe niti za najnujnejše šolske potrebe, n. pr. za kurjavo, ne brigajo se niti za redno šolsko obiskovanje, in da bi potem ta coklja v napredovanji našega šolstva pospeševala literarno učiteljsko društvo? Verjemi to, kdor hoče, jaz ne morem! Ker ima razumništvo slovensko že brez tega naloženega mnogo narod- -nega davka, naloži se z novim društvom vse breme na rame ljudskega učitelja. > Kako pa naj ta, ki ima največkrat samo okoli 500 gld, dohodkov, ki mora po 10°/0 svoje plače oddajati pokojninskemu zakladu, po 7.°/o za okrajno šolsko knjižnico in ki ima vrhu tega kakor vsak omikani človek še sto in sto drugih potreb, poleg dozdanjih društev vzdržuje še jedno novo, ki bode od njega zahtevalo še večjih žrtev? Ako že morate imeti društvo za izdavanje knjižnice slovenski mladini, bodi to društvo preosnovano „Slovensko učiteljsko društvo", ki si, zvršujoč tako važno nalogo, pomore do večje veljave sebi na čast, vsemu našemu šolstvu in učiteljstvu na korist.
Ljubljansko bavje. Prirodopisna črtica s petimi prilogami. Spisal Ivan Šubic. Natisnila Ig. pl. Kleinrnavr et Fed. Bamberg v Ljubljani 1886, 8, 19 str. Tako se imenuje razprava, ki je prišla na svetlo, posebej ponatisnena iz šolskega poročila c. kr. višje gimnazije ljubljanske za 1886. leto. Na podstavi vseh dozdanjih virov, ki govore o ljubljanskem barji, in katere  g. pisatelj  našteva takoj  na  prvi
*
698
Listek.
strani svoje razprave, podaja nam prof. Šubic v ozkem okviru kolikor moči živo in natančno sliko ljubljanskega barja. V prvem poglavji govori o barskem ozemlji v obče, opisuje njega razsežnost in vnanjo podobo. Po tem opisu meri ljubljansko barje 15.700 ha, ki pripadajo 32 katastralnim občinam. Izmed tega ozemlja je 1500 ha rodovitne zemlje, katere nikdar ne poplavlja povodenj; 4500 ha rodovitne zemlje, katero ob povodnji pokriva voda; 3000 ha je barja, ki je zamlakuženo in ima jako nizko spodnjo plast; zato ga ne bode nsoči osušiti in tudi v prihodnje obdrži svoj prvotni značaj; 7200 ha je barja, katero pride vselej ob povodnji pod vodo, a ko bi se tu požgala in odstranila rupa, nastalo bi rodovitno polje.
V  drugem poglavji: „Barska kotlina nekdaj in sedaj" opisuje prof. Šubic, kako jako je barska latvica v teku raznih dob izpreminjala svoje lice. Tu govori o mostiščih ali stavbah na koleh, katere je 1. 1875. na ljubljanskem barji zasledil posestnik g. M. Peruzzi; pripoveduje o raznih poskušnjah, kako so usuševali barje, od 1. 1554. do denašnjega dne; našteva živali, ki so nekdaj živele na barji in rastline, ki so nekdaj rastle na njem ter prihaja do sklepa, da je v obče „dolgo že ponehalo tvorjenje ljubljanskega barja."
V  tretjem poglavji g. pisatelj našteva plasti, iz katerih navadno sestaja divje barje, ter opisuje njih rastlinske posebnosti ter podaja tudi kemično analizo rupe ali šote. Lahka rupa ima po 83-09°/0, srednja po 80 19°/0 in teška po 81-85°/0 zgorljive tvarine v sebi; brezvodna rupa pa ima zgorljive tvarine 94'66°/0, oziroma 95-12°/0 in 95 37°/0. Iz tega se da posnemati, da je rupa prav dobro gorivo. Posebnega spomina vredno je tudi barsko blato (Moorerdej, ki se nahaja pod rupo. To blato je ilovica ki hrani v sebi dokaj kremikove kisline in razkrojene rupne sestavine. Ako se blato zmeša s polžarico t j. z najnižjo plastjo belkaste, sivkaste ali rumenkaste brne (Tegel), ki ima na nekaterih krajih vtrošenih nešte-vilno sladkovodnih konhilij, potem dobimo prerodovitno zemljo. Vsi načrti o zboljšanji in osuševanji ljubljanskega barja poudarjajo to ugodno svojstvo barskega blata.
O postanku barja in rupe piše g. Šubic v četrtem poglavji tako: „Ako se oziramo na razmere ljubljanskega močvirja, moremo si njegov postanek razlagati na naslednji način. Barje počiva na ilovnati podlagi, ki so jo pač donesle povodnji, časih iz daljnih krajev, časih pa z bližnjih gorskih reber, katerim so se hribine kemijsko razkrajale. Ilovnata zemlja ne propušča vode; zato je naravno, da je v barski kotlini moča že od nekdaj zastajala. Ker mokrota nikdar ni usahnila, jele so povodne rastline poganjati in se bujno razvijati. Poleg njih so se morebiti že tedaj širili na raznih krajih gozdovi in grmičevje. Mnogoštevilna drevesna debla leže pokopana v glini in pričajo še dandanes o nekdanjih gozdih. Obilna moča in morebiti tudi gnijoča debla so pospeševala rast šotnih mahov in mnogolasov. Sphagni in hypni so jeli kriti vlažna tla in preperelo drevje — močvirje se je pričelo. Šotni mahovi in mnogolasi žive v velikih družbah. Obe vrsti moreta vpijati ogromne množine vode. Preiskave so pokazale, da je kosmič šotnega mahii posrkal v dveh urah šestnajstkrat toliko vode, kakor je poprej tehtal. Za časa suhega vremena je pa dal v 36. urah samo jedno tretjino popite mokrote od sebe. Na vlažnem zraku kosmič prav nič ni izhlapeval; potegnil je celo vase novih vodenih hlapov, tako da je bil z vodo nasičen kakor goba, ki jo vržemo v vodo. Ravno na ta način so delovali sphagni na barji. Pili so vodo iz zraka, srkali roso in se polnili z deževnico. Vsa vegetacija je bila z vodo nasičena; šotni mahovi so dobivali    vedno   novih   ugodnih  pogojev   za hitri in brstni razvoj, v okolici pa je
Listek.
699
bilo vedno več moče privezane. V lužah so našle kali raznih alg najlepše domovje, poleg njih pa razne barske rastline, n. pr. Sparganium, Callitriche, Acorus, Callo, Nymphaea itd. Kmalu je bogata močvirska vegetacija krila latvico. Prvotni zarod pa je v jeseni deloma zamrl; obležal je na svojem mestu in jel gniti. Tako so tla še ugodnejša postajala za hitro rast. Flora se je množila leto za letom. Šotni mahovi so se šopirili v poprej nepoznanem številu na kotlini, trave (šaši!) so jele dvigati svoje bilke; celo grmičevje in drevje je poganjalo na dobro pognojeni zemlji. Ko se je približal mrzli letni čas, je večinoma poginila cvetoča cvetana ; rastline so padle na tla in voda jih je pokril a. Zrak vsled tega ni mogel do njih in ker ni bilo kisika, mrtva trupla niso mogla gniti. Začel se je počasni kemijski razkroj, ki ga zovemo ogljenitev. Spomladi pa so pognale nove kali, novi vršiči so se vzdignili nad vodo, in kmalu je bila kotlina v novem cvetu. Jeseni se je zopet ponavljal stari proces; mlada generacija je odmrla in se potopila ter se vlegla vrh svojih prednikov k dolgemu počitku .... Tako se je mlaka polnila z mahovjem in drugimi rastlinami; nasad z nasadom se je sesedal — ogljenil — nastala je rupa ali šota. V spodnjih plasteh se je razkroj naj dalje vršil, zategadelj je pa rupa na onem kraji tudi temnejša in gostejša nego proti vrhu; približuje se več ali menj rjavemu premogu. V poslednjem, petem poglavji našteva pisatelj vse javnocvetke, alge, glive, lišaje in mahove, ki se nahajajo v kotlini ljubljanskega barja. Ta odstavek bode izvestno zanimal vse botanike tako, kakor prejšnji zanimajo vsakega, komur je kaj ležeče na tem, da se ljubljansko barje kmalu osuši in tako izdatno pomnoži produktivna zemlja v ljubljanskem okrožji. Izvrstno monografiji, v kateri botanik, starinar, zgodovinar in poljedelec nahaja mnogo prezanimivih črtic, pojasnjuje tudi pet p^dob: mapa barske kotline v merilu 1:150.000, in pet prouezov barja med notranjo Gorico in Žalostno Goro.
Slovenski drobec iz 1. 1621. V kapiteljskem arhiva ljubljanskem (fasc. 49, št 3.) je shranjen naslednji, na slovenski jezik preloženi privilegij, katerega je svoje-ročno zapisal škof Tomaž Hren.
„Oklizajne N. S. Ozheta Papesha Gregorja XV. Priuilegia ali Odpuftka vfim vernim Dushizam daniga Na Veliki Altar Cerkve Shkoffle Gormga Grada. 3. Aug. 1621. Na Pet Lejt. — Gregorius Rimfki Shkoff ali Papesh tiga Imena ta XV. — K' Vezhnimu prihodnimu fpominu. Na sdravje ali isvelizhajne vfeh Dufhiz is prave Ozhine lubesni vfelej premifhleni, Svete Mefta ali Cerqve Zhafsi s' Duhovnimi Stih Odpustkou dary pozhaftimo, de fkusi teifte Verne lube Dafhice teh mertvih, Vfmileniga N. G. Jesufa Chriftufa pomazh, ina njega lubih Svetnikou saflufhejne dofesheo: nym tudi P temi iftimi pomaganu bode: inu one is Martra ali terplejna teh Paklenfkih Vijz, k Vezhnimu Sdravju inu Vefselju, fkusi Boshjo Miloft, samorejo perpelane biti. — Hozhemo tedaj to Shkofflo Cerkou S. Divice Mariae Klofhtra, kir fe Terg Gorniga Gradu pravi Lublanfke Shkoffije, S' takim Privilegiom ali Odpuftkom kakor saftopimo dofehmal fhe nikar omi-fhleno, vfaj de XII Mafhnikou tu ner majne fe v7nje najdeo, inu ta v'nje poftavlen Altar Lube Divice Mariae Matere Boshje, f tem sufsebnim Darum refvetiti Skusi od Gofpvda nam dano oblaft, inu is Vfigamogozhniga Boga milosti: tudi na SS. Petra inu Paula Jogroir ali Apoftolou njega oblaft sanefseni: de kadar kolikrat en Mafhnik is Same teifte Cerkve S. Mafho Po mertvih, na Dan Vfeh Vernih lubih Dufhiz, inu teifte Ofmerice vsaki Dan: fhe tudi Ob Pondelkih vfakiteriga Tedna, Ob Eno Dufhizo  kakorfhnigakoli Verniga Karfhenika;   katera  G. Bogu v' lubesni