244
Slovensko slovstvo.
Cvetje slovenske poezije.
8 kratkim naukom o pesniških izdelkih za gimnazijalne in realne šole. Na svitlo dal Anton Janežič, c. kr. učitelj na visi realki v Celevcu 1861. — Sostavljeua je ta, prav lično, le menda za šole enmalo predrobno natisnjena knjiga z ukusom in izborom iz najizverstnejih del našega pesništva, ter podaja res lep venec od vsakoverstnega cvetja iz verta naše krasne narodne in umetne poezije, počenši od pesme pa do tragedije in satire. Osnovana je ta knjižica, kakor pred nekoliko leti po gosp. Macunu izdano južno-slovensko cvetje; jezik, v kterem se pojedine verste pesništva razlagajo, je čist in gladek, terminologijski izrazi so prilični. Dodana je tudi kitica hervaško-serbskega pesništva in cirilska abceda. Z dobro vestjo priporočamo to delce neutrudljivega rodoljuba vsem prijateljem slovenske poezije.
Zemljovid slovenske dežele in njenih pokrajin.
0
Pervo, po čemur začne popraševati vsakdo, kadar se zave narodnosti svoje, je to, kolik je narod, iz kterega on izhaja, kje, v kteri deželi je naseljen ta narod. Ne da se sicer tajiti, da so že nekdanji predniki slovenskih pisavcov, kar jih je rodila slovenska zemlja, vsaj po debelem vedili odgovor na vprašanje: kje se govori njih jezik, čeravno so spise svoje imenovali eni ;,krainerisch", drugi „windisch", tretji „cragnolin" in četerti še le „slovenischu.
Toda še le, odkar se je leta 1843 z 3JNovicami" zazorila in po srečnem prekretu I. 1848 jasneje zasvetila slovenskemu narodu nova doba, razširilo se je po ljudstvu sploh znanje, da tudi mi Slovenci smo narod čislanja vreden, ki šteje do poldrugi milijon duš in kteri živi skup v eni edini okolii zderžerna , ne ločen po nikacern tujem, vmes naseljenem ljudstva, če tudi razdeljen po velikanskih naših gorah, in
po spremenljivih upravstvenih (administrativnih) mejah , — da je toraj vsem nam po predgovoru wsloga jačia v edinstvu, na eni in isti poti iskati bolje prihodnosti.
To idejo skupnosti slovenskega naroda, da si razdrobljenega na razne kronovinice, je hotio izraziti ime „Slove-nija", dano novemu političnemu časniku leta 1848, in preneseno včasi tudi na vso slovensko deželo skup.
In ravno zato, da bi le to spodbudno in oserčevavno misel slovenskim rodoljubom v vidni podobi pred oči postavil, sklenil je koj po gori omenjenem ugodnem prekretu leta 1848 zaslužni gosp. Peter Kozler, sedanji c. k. notar v Sežani na Krasu, dati na svetlo zemljovid ali mapo cele slovenske dežele in njenih uajbližjih pokrajin in je, z mnogim trudom nabravši iz vseh strani zgrado k temu potrebno , konec leta 1852 dognal težavno in drago delo, obudil je z razpisanim povabilom na naročbo veliko veselje med vsemi domorodci. Al ne spi sovražnica narodnega napredka, neušečna birokracija! Sprevidivši, da bi tako delo utegnilo povzdigniti narodno zavest Slovencov, je berž namenila, izdanje kakor bodi ubraniti. Toda kako začeti? Ne iz zemljovida samega, ne iz pisateljeve osebe ni bilo najti nikacega vzroka za prepoved. Vendar izgovor mora biti, če bi se imel iz terte zviti! Al pustimo to, kar je bilo; pač se tu more reči: „Habuit sua fata libellus!"
Dajmo raji nekoliko besed spregovoriti zastran tehnične in znanstvene izpeljave gospod Kozlerjevega zemljovida. Vrezaval ga je na ploščo izversten medorezec, eden tistih, ki delajo na Dunaji povsod sloveče general-štabske mape, in res je zunanja podoba tako lična in razločna, kakor malokteri enakočasen izdelek. Zemljovid nosi okoli 5000 slovenskih imen, mest in druzih krajev (brez imen gora in rek), ktere so po večem dobro povedane ali saj po narodni izreki zapisane, če bi se tudi morda kje ktero ne prileglo prav natanko sedanji slovniški pisavi. Ali pomisliti je treba, da razun Frever-jevega zemljovida kranjske dežele gosp. Kozler v tisti dobi ni našel nikakega pomočka. Koliko je bilo treba pisem pisati na vse strani, preden je nabral te imena, preden je izprašal zlasti pravo narodna mejo tu med Slovenci in Nemci, tam med Slovenci in Lahi, potem Hervati in Magjari!
Ako je na zemljovida narodna čerta, ki naznanja to mejo, morda preslaba in pretenka, kar se da popraviti, so pa meje posamnih vojvodstev in grofij prav očitne. Kdor hoče delo to djati na pravično tehtnico, ne more mu odreči velike zasluge in hvale sosebno z ozirom na takratne okoliščine, in če bi se tu pa tam zapazila kaka pomota, gotovo jo bo gosp. izdatelj, če se mu naznani, rad popraviti dal na plošči za druge natiske.
Tudi pridjana knjiga bo dobro služila marsikomu, ker hrani vsakoverstnega koristnega blaga dokaj.
Slovenskih rodoljubov dolžnost je sedaj, gosp. izda-telju velik trud, znatne stroške in vsakoršne sitnosti, kterira je bil zavolj te reči podveržen, poverniti s tem, da bodo ta plod domačega zemljopisja obilno kupovali. Kdor koli se čuti, daje Slovenec, naj si ozališa izbo z zemljo vidom tem, ki mu bo dan za dnevom kazal ljubo deželo, na kteri in za ktero živimo in za ktero se pravično bojujemo, videč v živem sočutji in edinstvu samo in edino sredstvo za dosego srečnejše prihodnosti vseh. *)         M.
*) Enakošen opominj na izobražene Slovence rodoljube imam na sercu tudi zastran slovenskega: „obenega deržavljan-skega zakonika" (allg. biirgerl. Gesetzbuch), to je, postavnih bukev, po kterih se sodijo pravde zastran mojine in tvojine, po tem zavolj ^kazenske postave zoper hudodelstva, pregreške in prestopke", izdane tudi posebej po slovensko v knjigi, in zadnjič glede na veliki nemško-s 1 o venski besednjak. Kar se pervih dveh knjig tiče, bi brez dvombe prav in koristno bilo. da bi se razširile med ljudstvo , in v tem imajo sosebno rodoljubni gospodje notarji, advokat! in duhovniki priliko kaj pripomoči, na primer, če si naroce