BritSHa zgocSDa snopolsa. (Dalje.) »Moram romati k svetišču v Dhatar na Kathiarwaru, tudi tamkaj raste čudodelna rastlina, iki poseda še večjo moč nego askir v Kalyanu. Le to je, da ne poganja zate tako ugodno. Prihodnje leto se bomo že oskrbeli z askirom na Hadji Malangsu, in pazili, da nas starec ne bo prehitel. Dhatar leži nekoliko dalje in čas za nabiranje dvojnega askira še ni napočil. Čas čakanja je minil tokrat Mohamedu prav izredno naglo. Modri ni pustil, da bi bil lenaril. Dajal mu je navodila, ikaj vse je treba ukreniti, da se spremenijo cele košare malovrednih kovin v najčistejše zlato. »Pojdi na trg«, mu je rekel lepega dne, »in vprašaj za baker iz Damaska. Ako ga zamoreš dobiti, prinesi mi ga in prepri.al se boš na lastne oči, ikako znam z njim delati čudeže.« Mohamed je bil le vesel, da bi se naj začel nabii^ati materijal za njegovo zlato kuhinjo. Brez posebnega povabila sta ga spremljala oba pridigarja na dolgi poti, ker se je izkazalo, da je baker iz Damaska redkost. Celi dan so tavali po ulicah v dežju in nevihtah. Bil je že čas obeda, ko so zašli v izgubljenem ikotu v neznatno lcova.nico. Mojster je bil prav pridno na delu. »Kovač, iščemo baker iz Damaska, ho.emo ga kupiti.« Mož je izpustil ves prestrašen kladivo iz rok. »Kaj? Baker iz Damaska? Ga sploh poznate? Zakaj?« »Prijatelj«, je tolma.il Omar, »mi ne potrebujemo kovine za nas, ampak za modrega, (ki ni bogat, tudi mi smo uboge pare. Tale je svečenik. midva pa neznatna pridigarja. Veren musliman si in moraš častiti prerokove služabnike. Kovino nam moraš prodati poceni!« »Ne, ne morem! Prcrok je zaupal kovino le moji družini in je pri njej že skozi nekaj rodov. Dragocenejša je nego zlato. Ne, ne štorim tega!« »Koliko pa zahtevaš?« je vprašal Mohamed že ves oplašen. »Ne dam je, ker ne vem, kaj nameravate z ojo!« Svečenik se je zvijal sem ter tja. Omar pa je pogledal grdo kovača in mu namignil. »Svetniški mož si«, je odnehoval kovač, »ne bom spraševal dalje. Prerok ti je gotovo prepovedal nadaljna pojasnila. Nekaj ti pa moram zaupati: iz te kovine je mogoče napraviti zlato, aiko zna kedo to skrivnost in radi tega je tako draga kakor čisto zlato.« »Toliko ne morem in r.očem plačati! Kaj blebečeš o zlatu! Kako bi naj bilo mogoče, baker spremeniti v zlato? Budalost! Ne, tako visoke cene ne plačam!« Ves besen je ostavil Mohamed, spremljan od pridigarjev, kovačnico. Tvornica za zlato. Brez bakra iz Damaska so se vrnili trije junaki domov. Mohamed je razložil svetcu s hriba potek barantanja. Ko je omenil kovača in njegove besede, je skočil modri po koncu: »Ah, le pusti ga v kovačnici, ne pripelji ga semkaj! Nikar mu ne pripoveduj o meni! Spoznal bi me, in naše podjetje, iki je že uspelo tako daleč, bi se izjalovilo. Podaj se še enkrat tja, prinesi baker, plačaj, koliko zahteva! Baker je dragocenejši od zlata. Da namreč dvojno količino, pa tega mu ne zaupaj!« S to razlago se je moral Mohamed zadovoljiti. Šel je še enkrat h kovaču in odtehtal baker za zlato. Ko so zaklenili dragoceno kovino v blagajno, je razlagal modri veselo in slovesno: »Potrebujemo samo še nekaj! Gotovo rastlino, ne askir ikorenino, zatb je že prepozno, je še drugo zelišče, ki vsebuje bolj učinkovito moč. Ako ga imamo, nam je treba baker oprati in se pretvori v zlato, v čisto zlato.« Ubogega Mohameda srce je nabijalo slišno. »Rastlina raste samo na cnem prostoru, ki se zove Dhalai in leži pri Dhataru južnozapadno od Katbiawara. Tjakaj se popeljem, tamkaj sem mogočen, nobeden trdobuči svetec me ne bode motil!« Mohameda se je oprijel strah'. Nikakor ni smel prekiniti stalne zveze z modrim, moral je stati neprestano ob njegovi strani, ako ni hotel ostati osamljen. Naglo se je ponudil ikar sam za spremljevalca. Svetnik s hriba je sprejel radevolje ponudbo. Oba pridigarja sta ostala prostovoljno doma, češ, da ne moreta tako daleč iz Bombaya. Mohamed jima je zaupal hišo in dragoceni baker. Konečno je tudi nju zanimala zadeva ravno tako kakor njega. Drugo jutro bi naj pričelo potovanje. Še pred dnevom sta se hotela odpeljati z železnico v Gudjerat in Katbiawar. Posedeli so še nekoliko skupaj, ko je privlckel modri iz žepa koščck askir korenine in izjavil, da lahko porabi zadnji ostanek, kajti jutri bo že našel v vsej obilici mogočnejšo rastlino. Prosil je za bakren novec, ga položil v pipo, pred Mohamedovimi očmi se je zopet ponovil čudež. Držal je v roki košček zlata, katerega jc gladil in ga spustil k prejšnjima. Zlati čudež mu je izredno ugajal, tleskal je od navdušenja z rokami in niti branil se ni, ko je zahteval modri, da mora vzeti seboj 5000 rupij, ki so mu preostale od nakupa bakra. Kako ncki je modri poznal njegove premoženjsko razmere? Gotovo, bil je mogočen prerokov prijatelj. Oba pridigarja sta se poslovila in obljubila, da bosta pazila jutri na hišo in predvsem skrbno čuvala bakcr.  Šlo je proti severu. Modri je slonel v kotu vagona in je spal. Mohamed ga je skušal posnemati, pa ni šlo. Še pred dnevom. sta bila v Suretu, kjer sta najela motorni čoln, ki ju je prepeljal na obalo Kathiavvar, kjer sta izstopila v neposredni bližini vasice Dhalai. S par koraki sta prekoračila selo. Mohamed je utisnil spominu za vse čase pot in okolico, v kateri je opazil colo avtomobil — skoro bi bil mislil, da sta pridigarja, a ona stražita njegovo bišo  Na veliko nevoljo je zagledal štiri berače, ki so jima sledili, sami starci, sključeni in umazani, ena ženska in trije moški. Njih obleka je bila razcapana, bili so od starosti onemogli Ijudje, ld so jcdva premikali noge. Ko sta bifa nekoliko veri iz vasi, so pričeli jnesrečnild kričati in tožiti svoje gorje. »Svetniški mož, vendar si pri.el! Prosili smo 'Allaha, da bi se že skoraj prikazal. AUah te nam pošilja, da nam pomagaš iz največje bede.« Mohamed se je žuril — reveži so ga že čisto oskubli — korecal je par korakov prod svetni1-om, ki mu ni mogel tako naglo slediti. Pa vendarle je moral postati. Modri je zaklical: ;¦ »Mohamed! Ne morem poslušati teh obupnih klicov. Allah bi se razsrdil nad nama, ako bi zavrnila sirote. Zelo potrebujeva sedaj Allahovega varstva.« Kaj mu je preostalo drugega, kakor da je počakal s svetnikom, dolder ju niso dohiteli razcapani berači. Mohamed je le opazil, da so imeli ise prav krepke roke, pa le noge, ovite s capjem, so odrekale službo. Bili so res živa slika človeške bede in gorja. . ^,^ »Mohamed, razdeli med nje 5000 rupij!« Duhovnik se je hotel ustavljati, ko vendar mora pridržati nekaj denarja, če bosta srečala še ve. beračev. »Ne, podari jim vse! Rabili bpdo. Nobeden nam več ne sledi. Ako se vrneva, labiko rečeva, da nimava ničesar ve., pa5 pa bova kmalu zopet prišla. Na ta način se iznebiva vseh nadlegovanj in Allah nama bo naklonjen.« Mohamed je storil, kakor mu je bilo zapovedano. V znamenje, da je povelje izpolnil natančno, je iztresel mošnjo in jo obrnil narobe. K sre.i sta že imela vse vozne karte, sicer bi bil Mohamed izmetal še denar za vožnjo, da bl omeh.al Allaha. Ni imel pri sebi nobenih dragocenosti, izvzemši one tri čudežno ustvarjene zlate koščeke, in teh pa ni maral izdati. »Allah bodi zahvaljen«, je stolkal modri, »da sva se le rešila beračev. Pri poslu, ki se ga bova lotila sedaj, ne rabiva nobenih prič.« Dalje sledi._