73
JE ŽE POLDNE?
Magdalena Svetina Terčon JE ŽE POLDNE?
BELA ZGODBA
Sicer pa -
sva sploh imela kdaj morje besed,
ki sva jih delila?
Še imena ne.
Samo zrkli sva bila,
za nekaj trenutkov razpeti
v belem, belem.
Potem sva prespala zgodbo,
ki se ni zgodila.
Zdaj samo še spiva...
LUNASTA PESEM
Včeraj si mi priznal kar
sem dan za dnem utrujeno skrivala
kjer so reke potopile mostovje brinovih jagod
si rekel da si sonce napovedi
jaz nisem bila zvezda ker zvezde ležijo drugje če hočejo med kukajočimi rezanci si me popovodil s povodcem in me potil dolgo dolgo vase
nisi me mogel popredmetiti abstraktno si prijel odločno zapisano v loncu si povrel kar bi se lahko vkamenilo v medlečo besedo molčanja zakaj nisi pretrgal
zvončkov ki tako vztrajno prerisujejo
večer
priznal si mi kar včeraj kar danes
kar prvič in zadnjič in kar naprej
Magdalena Svetina Terčon
74
DNINA
Raskaš si dušo
noč za nočjo.
Ko pride čas, me vzameš
med svoje vetrove.
Razdrapaš mi obraz
in roke.
Mi vzameš srce.
Komaj me zame
še kaj ostane.
Raskaš si dušo.
V prtič jo zavijaš.
V manj jo zalijaš. Voda jo bo vzela, rečeš, ko bo čas.
Nekje, se ne ve, bom jaz.
DVOJČICA
Vsak večer si je znala
z ramen odleči
ključ k lepoti.
Brez besed.
Masko si je pa pustila.
da je ne bi oglodali.
Samo včeraj sem opazila,
kako si je
v ogledalu jokala
zdrgnjeni obraz.
Sem bila to jaz?
ŽEJA
Najprej nisem hotela piti iz tistega kozarca umazane vode.
Ko so žabe zacepetale.
je bilo prepozno.
Kot bi ne vedela,
da so ure vržene
na obrobje, sem hlastala.
Sem hotela ali ne spustiti naoknice?
75
JE ŽE POLDNE?
PONEDELJEK
Stala sem na robu množice.
Kljub temu sem videla klovna,
ko je vstopil skozi dobro znana
vrata.
Zvijal se je skozi znojno loputo;
in se je bližal, bližal.
Ustavil se je pred mano,
ki sem od same bolečine obstala
rastlina v obarvani roki.
Čutila sem dihanje, ki sva ga
skremžila v mrežo.
Zdaj sem klovnasta samota.
ČASOVNA RAVNINA
Na vročem prepihu stojim,
med vrati ukleščena se potepam,
kot razpraskana steklenica.
Pozdravljate me,
da po mojem grlu
ropotajo odmevajoča pogrkavanja,
ki utrujajo komaj spočito.
Zakaj me, tujci, ne pustite,
da bi se odnesla v puščavo,
kjer mravlje iz ovinka
po najkrajši poti odmigetajo
domov.
Je že poldne? PAPIRNATA PESEM
Rekla bi mi. dobra vila,
da je greh spoznati papirnatega moža.
Toda jaz sem hotela.
Ne vem zakaj.
Morda mi je bilo dolgčas
prijaznih ljudi.
Res, ni mi žal,
ker me je nalepil na
konec slutnje.
Konec je na peklenskem kotlu.