џшш
Leto
Godina
V Ljubljani, november 1924,
JOVAN UDICKI:
Pozdrav
kumi zastave sokolskog naraštaja u Srem. Mitroviči, prilikom osvećenja njenog, 22. juna 1924.
Brat:
Zastava je poziv vidni, što u slogu kupi nas i bratstvom nas blagosilja, raznosi nam dičan glas.
Oko nje se kupe jata, da sokolski širi let, da sokolstvom sve zbratimi u jedinstven bratski splet.
Pod zastavom sokolskom je sve mladosti naše stan; tu je sloga našeg roda tu je sreće naše dan.
Najlepše su pod njom želje. Pozdrav: »Zdravo!« — njin je jek. Tim pozdravom poželimo dug i srećan kumi vek.
Sestra:
Ima 1’ lepše, nego da je naš naraštaj jedar, zdrav? Ima Г više, nego da je duhom silan narod sav?
U sokolskoj misli svetoj cilj se može naći taj.
Pod zastavu nek sokolsku sav se skupi naraštaj.
Ima Г lepše, nego biti pod zastavom divnom tom? Zdravo! Napred sestre drage za rod mili i za dom!
Nek se vije ta zastava u gnjezdu nam sokolskom!
S njom nek živi kuma naša! To kličemo dušom svom.*
* Naraštaj Sokolskog društva u Srem. Mitroviči posvetio je 22. juna o. g. svoju zastavu. Zastava se nabavila uz veliku pomoć sestre Stanke Gašparac, koja je zastavi i kumovala. Jedan naraštajac a jedna naraštajka recitovali su ove stihove u počast kumi sestri Stanki Gašparac.
KAREL KORDIK:
Spomini stare blazine.
Pravljica za sokolsko deco.
(Iz češkega prevel N. Perko.)
(Dalje.)
Slazina pripoveduje o svoji mladosti.
eseček je zlezel nekoliko više na nebo. Delal se je, kakor ne bi mogel pogoltniti žganca.
Tako hudo sicer ni bilo, zakaj meseček nima žgancev za večerjo, toda držal se je jako čudno. Zanj je bil pogled v telovadnico veliko presenečenje. Kar je slišal in videl, to ne bi verjel niti tedaj, ako bi mu to pripovedoval veterček.
Po pravici, tale veterček se včasih tudi zlaže, rad se norčuje in zato mu meseček ne veruje. Toda, ker je bil sam priča tega, je veroval in je na svojem potu po nebu premišljal, kako je vendar to mogoče. Takale usnjata koza ali tista blazina, kaj vse vesta in vse razumeta!
Kdor hoče biti baje močan, ta telovadi in si utrjuje mišice ter si ustvarja krasno telo. To je mesečku všeč; Veste, kaj je naredil? Vtaknil si je v usta dva prsta in je zažvižgal, da je kar odmevalo od neba. »Zvezdice!« je klical, »pojdite hitro semkaj, glejte z menoj doli v telovadnico, to je strašno zanimivo. Ti, veterček, napravi prostor, odpodi oblačke!
Torej pozor, glejte in dobro poslušajte!«
Od vsega crodja je imela samo koza to noč slabo spanje. Pogosto se je zganila ter poskakovala, da so kar škripale njene omajane noge, kakor slabo pritrjen drog pri telovadbi. To je prebudilo vse iz spanja. Nikakor se ni mogla sprijazniti z mislijo, da je krogotek družabno postavljen na isto višino z njo... kozo! Zato je porabila to priliko in ko se ji je posrečilo s hrupom zbuditi orodje iz spanja, je začela živahno razpravo z bradljo, da bi zvedela, kdo je pravzaprav boljše orodje. Koza ni bila tako ntumna, kakor se morda zdi na prvi pogled. Oprezno in zvito je začela govoriti: »Slišite, bradlja, vi ste visokega rodu — iz kakšnega lesa pa imate pravzaprav lestvine?«
Bradlja se je zganila in zaškripala skopo: »Gospa koza, ali ste slišala, kaj je rekla včeraj blazina? Naj se nikar ne prepiramo med seboj o svojih prednostih in nedostatkih, toda če že hočete vedeti, vam torej odgovorim kot svoji dobri sosedi.
O	mojejn rodu se ne da dvomiti in izgotovljena sem iz najboljšega lesa.«
»Kakšen pa je tisti les?«
»Najboljši, gospa koza!« Medtem se je oglasila gred: »Kdor pravi, da je iz najboljšega lesa, ta se grozno moti, zakaj iz najboljšega lesa je samo eno orodje in to sem jaz — gred!«
»Oprostite, gred — tole je že žaljivka!« se huduje bradlja. »Vaš les ni prav nič boljši nego les poda, po katerem hodimo.«
»Nič za to, toda zrastla sem visoko v gorah v prekrasnem gozdu, moj rod bo torej najboljši,« je kričala gred.
Sedaj se je vmešala vmes koza. Poskočila je, podrsala se po tleh, da se je kar zaletela ob gred ter začela naglo: »Slišite, gred, kako morete biti tako domišljava, saj niste nič drugega nego kos obtesanega drevesa, ki so ga ljudje položili na dva podstavka!«
»Naj, naj,« kriči gred. »Ne pozabite, gospa koza, da tudi niste bila nič več nego koža teleta tamkaj na Šumavi in kadar vas je srbel hrbet, ste se še rada prišla podrgniti ob drevo, iz katerega so potem napravili mene.« »To je predrznost,« se brani koza. »Zapomnite si, da je tisto tele imelo svojo dušo, in jaz imam tudi svojo, jaz sem koza in nikdar nisem bila tele.«
. »Da vas more to tako veseliti,« so se oglasili krogi. »Po mojem ni noben les najboljši, vsak je lesen in zato, čemu bi se prepirali. Ako hočete vedeti, katero orodje je najboljše in najbolj potrebno, tedaj se obrnite na blazino, ta vam bo to dobro razložila.«
»Da, da, blazina mora govoriti!« se je oglasilo odnekod.
Stara blazina se je odkašljala, zadnji čas ima sirota nekaj na pljučih, pa ni čuda, vsako telovadbo jo vlačijo deklice in dečki s trebuhom po tleh in kljub temu, da se je že navadila na to, ji na starost to vendar škoduje, zato kašlja. Blazina se je ozrla po telovadnici in ko je ugotovila, da vsi poslušajo, je začela pripovedovati:
»Nekoč sem slišala načelnika, kako je pojasnjeval telovadcem, da je četvero glavnih orodij, in sicer krogi, drog, bradlja in konj, ostalo orodje pa dopolnjuje vaje tako, da kdor na vsem telovadi in se ne ogiblje nobenega orodja, ta raste somerno ter pridobiva lepo telo. Koza je nekoliko drugačna nego konj. Nima ročajev, toda delati je na nji mogoče skoke kakor na konju, to je krajši konj. Že iz tega sledi, da morate biti med seboj strpljivi. Tudi od gredi ni lepo, da očita kozi telečjo kožo.
Jaz sem bila prej, nego sem prišla na svet, tudi koža na telesu kravice. Tega se ni treba nikomur sramovati. Ako nas nihče ne prekine vam bom pripovedovala nekaj iz svoje mladosti.«
»Samo pripovedujte, pripovedujte, gospa blazina, sedaj nihče ne pride semkaj, nihče nas ne bo motil,« je prigovarjala lestev. Lestev je bila glede govorjenja lena. Nerada je govorila, toda jako rada je poslušala in ona je bila tista, ki je vedno prosila in prisilila blazino, da je pripovedovala.
Tudi danes se ji je to posrečilo. Blazina je odlezla v kot in se tamkaj udobno položila. Konj je zdirjal ter stopil takoj zraven vrat, da bi mu ne ušla niti beseda. Tudi ročki so se strkljali s stojal, da bi bili bližje.
Nadušljiva koza se je nehala prepirati in je tudi pridrsala bližje h gredi, in blazina je začela: »Vsi pravijo, da sem najmodrejša in res je to.
Ko bo drog tako star kakor jaz, bo morda tudi moder. Davno je že, kar sem zagledala luč sveta, da niti ne morem točno reči kedaj. Kolikor se spominjam tu v telovadnici, so prenehali otroci približno tridesetkrat za daljšo dobo hoditi k telovadbi. Temu odmoru pravijo počitnice in te so enkrat na leto.
Po tem sodim, da bom imela nekaj črez trideset let. Pred tem časom še nisem vedela ničesar o svetu. To je bilo čudno. Moja koža je bila vedno moja lastna koža, toda preden sem prišla na svet, jo je nosila na sebi kravica. Pomislite, rogata kravica se je na paši bahala z mojo kožo ter govorila ostalim: »Poglejte, kako imam trdno kožo in svetlo dlako!«
Liska je bila bahava, joj, joj. To se ni dalo vzdržati, morala sem molčati in hoditi tja, kamor me je nosila krava. Ko si je liska vtepla v glavo in ni hotela iti na polje, jo je kmetič udaril z bičem po hrbtu in to niti ni bolelo tako krave kakor mene. Jaz sem bila takrat zelo občutljiva.
Nekega dne kravica ni vstala. Vlekli so jo za noge, toda bilo je zaman. Ni in ni se postavila kvišku — bila je mrtva. Prišli so ljudje v belih predpasnikih, razrezali lisko ter jo dejali iz kože. Tedaj sem postala samostojna, svoja lastna gospa in bila sem vesela.
Kravico brez kože, kako je to gnusno, so nekam odvlekli in nisem je videla več. Visela sem na kljuki v čumnati nekako tri dni. Tedaj je prišel kmet, me vzel v naročje, nesel ven na dvorišče in vrgel na voz. Padla sem v košaro med druge kože, večje in manjše in ko sem se poravnala, sem vprašala, kam nas peljejo. Toda druge kože tudi niso vedele tega. Vozile smo se 'dolgo, voz je poskakoval črez same kotanjice in kamenje, tako da smo se stlačile in končno zaspale.
Zbudila sem se v nekaki lopi. Zopet so prišli ljudje, me začeli strgati, namakati in mi prizadejali take bolečine, da sem od tega omedlela. Kaj se je dalje godilo z menoj, ne vem. Ko sem se vzdramila iz nezavesti, nisem mogla sama sebe spoznati.
Dlaka na meiri je bila vsa proč, moja površina je bila gladka in lesketajoča, temnorujave barve. Vsakemu sem morala ugajati. Toda moje veselje ni trajalo dolgo.
Tisti ljudje, ki so mi bili pred tem prizadejali toliko bolečin, so me vrgli na mizo in merili ter rezali, dokler ni bilo iz mene nekoliko kosov. Potem je dejal nek bradat človek, ki je neprestano sam pri sebi godrnjal: »Glej, tole je lepa koža, iz nje bo dobra blazina, kupim jo za nas.« Nato me je vzel na ramo in odnesel v telovadnico. Drugi dan je pripeljal s seboj še enega brez brade in sta me šivala, nagačila, na koncu prišila uhlje ter me obesila na kline v zidu. Ko je tisti dolgobradec odhajal, me je udaril z roko in dejal: »To je blazina, da je veselje.«
Brezbradi mu je na to pritrdil in oba sta odšla. To je bil moj krst. Od tega dne nisem bila več koža, ampak blazina.
Začela sem se ogledovati po telovadnici ter ugibala, kaj bodo pač delali z menoj. Zvečer je zopet prišel tisti človek brez brade in z njim okrog štirideset majhnih ljudi, tudi brez brade. Rekel jim je »deca« in oni njemu »gospod vaditelj.«
Nekaj je zakričal, otroci so se takoj postavili v vrsto in niso govorili niti besedice več. Vaditelj se je postavil pred nje, položil eno roko na moje uho in dejal: »Dečki, tu je nova blazina. Mnogo denarja je stala, zato jo čuvajte, ne uničujte je in ne vlačite je po tleh.«
Iz tega sem zvedela, da sem velike vrednosti in vesela sem bila, da tako lepo govori o meni. Potem pa so teptali po meni bosi in v čevljih ter mi tako zmečkali trebuh, da me je vsled tega začela boleti glava. Dolgobradec pa je to prepovedal in zato sem ga imela rada.
Tukaj so se ga vsi bali. Rekli so mu »orodjar«, in je imel na skrbi vse, kar je bilo v telovadnici. Popravljal je, čistil, mazal z oljem in pogosto tudi pospravljal. Ako je kedaj našel razmetano orodje, to vam je znal kričati in vsi so tekali in hitro pospravljali, da bi bil red.
Tekom časa so si kupili Sokoli tudi ostalo orodje in s tem se je začelo za nas veselje. Dečki in deklice so po vsaki telovadbi prepevali, teh pesmi smo se naučili in, ko so vsi odšli, smo jih zapeli sami. Prepevala sem cele noči tako da bi mi skoraj počil trebuh.«
»Zapojmo tudi danes,« predlagajo ročki, ko je nehala govoriti blazina.
»Meni že ni do petja, stara sem in sem vam danes mnogo pripovedovala, potrebujem počitka.«
»Tedaj nam nudite vsaj varstvo,« kličejo kiji. »Bomo malo skakali črez kozo.«
»Tudi to bi ne smela, mi že škoduje, toda zaradi dobre volje, niaj bo,« je dejala blazina in se odvlekla od zida proti sredini telovadnice. Ravno tako se koza ni pustila dolgo prositi, tudi deska je pritekla uslužno.
Kiji so skočili z obešal, se postavili v vrsto in najstarejši s počeno glavico je bil za vaditelja. Razložil je, kako se mora skakati in že je tekel, za njim pa ostali kiji eden za drugim hop, hop, hop ... Postavili so se v vrsto, kakor so to videli pri telovadbi dece. Sablje so se v omari gibale od smeha. Ta prizor pa ni trajal dolgo.
Ročki so se bojazljivo pritrkljali in bulili mala očesca: »To se skače, kaj ? «
Naenkrat pa koza poskoči in zamekeče: »O joj, pomagajte, strašilo je tu, drži me za nogo!«
Trenotno je bilo konec skakanja. Kakor hitro je slišalo orodje o strašilu, je takoj vse zbežalo v kote in omare, kamor je kdo spadal. Samo komodni konj je dvignil glavo in napravil nekoliko korakov proti kozi. Ta je plesala v krogu in je neprestano gonila svojo: »Grize, hudo grize v nogo, pomagajte!«
Konj sicer ni strahopeten, toda vendar stopa nekako neodločno h kozi, naenkrat poskoči, da je kar odmevalo in se spusti v krohotanje. Od samega smeha je poskakoval od tal.
»Veste, prijatelji, kaj grize kozo, kakšno strašilo je to? — Miš!«
»Miš, miš,« se razlega po telovadnici in vse se smeje. Koza je obstala. Boji se premakniti, le okrog se ozira pobito in mekeče: »Moje noge, moje kozje noge, kakšna škoda jim bo.«
Miška je to slišala. Pomigala je z repkom ter rekla: »Jaz sem miška Noska, dovolite, gospa koza, da smem odgrizniti košček vaše noge, danes sem jako lačna.«
»Ampak, ampak, Noska,« ugovarja koza, »vi bi mogla priti nekoč tudi po mojo glavo.«
»Koza govori modro,« je zaklicala lestev. »Ako hočete, Nos!ka nekaj jesti, pojdite v oblačilnice, tam se vedno kaj najde, kar so raztrosili otroci, toda nas pustite v miru.«
Noska pa beži k blazini in išče zaščite: »Gospa blazina, ničesar nisem hotela narediti, lačna sem, zakaj me ne pustijo?«
»Ne brigaj se za nje. Ako si lačna, snej moje uho. Ostane mi jih še troje.« Miška je veselo zazvižgala in začela grizti.
Ali je blazino bolelo ali ne, kdo ve? Potrpežljivo je prenašala vse do konca Noskino grizenje. Ko se je Noska najedla, se je lepo zahvalila in izginila skozi luknjo v kotu. Konj in koza sta stala tamkaj z odprtimi ustmi in se čudila, kako je to mogoče, da je pustila blazina miški pojesti svoje uho.
»To je dolga povest,« je rekla blazina. »Že zdavnaj se je to zgodilo. O počitnicah je pribežala miška in mi pošepetala, da bo imela mladičke, pa jih nima kam dati, ako dovolim, da bi jih spravila v mojem telesu. Dovolila sem. Noska mi je na voglu pregrizla luknjo in zlezla vame. Črez nekoliko dni sem že slišala cvilenje mladih mišk. Imela jih je sedem. Ves dan je tekala in iskala hrane ter jo nosila miškam.
Bila je zadovoljna, imela je varno zavetje, zakaj vse počitnice ni nihče vstopil v telovadnico. In meni to tudi ni bilo na poti. Miška mi je bila hvaležna, da sem nudila zavetišče njenim mladim, prinašala mi je poročila s celega sveta.
Nekoč je bila Noska zopet pri iskanju živeža in malć gladne miške so cvilile nestrpljivo. Tedaj so prišli v telovadnico Sokoli. Bili so to tekmovalci in so začeli telovaditi.
Prvo, kar je bilo, so vzeli mene pod drog in našli mlade miške. Eden jih je izvlekel iz mene in jih odnesel proč. Vzeli so jih materi.
Potem so telovadili na drogu, na konju in na krogih. Ampak to je bila telovadba, da je bilo veselje. Pozabila sem na nesrečo in sem opazovala tekmovalce. Vadili so tako težke stvari, da sem vsak trenutek mislila, da si bo kdo razbil glavo. Toda nič se jim ni zgodilo, bili so izurjeni.
Zvečer so odšli. Miška Noska je že čakala v kotičku in je takoj pritekla iskat mladiče, toda ni jih našla. Poslala sem jo na dvorišče in na vrt. Noska je obtekla vso okolico, toda mladičev ni našla. Vsa je bila nesrečna, pomagati pa ji nisem mogla.
Od tistega časa nisem videla Noske. Imela je najbrže zopet mlade in je iskala za nje hrano. Zato, ker je bila takrat tako nesrečna, sem ji danes dala svoje uho. Trpi pač pomanjkanje, sicer bi ne jedla usnja. Tako torej je bilo s tisto miško.«
»In kaj pa tisti tekmovalci, kaj so pravzaprav delali tam?« vpraša koza.
»Tekmovalci so potem prihajali vsak dan zjutraj ter pridno telovadili tudi zvečer, še v nedeljo. Tedaj sem največ izkusila.«
»Zakaj pa so telovadili?«
»Pripravljali so se za tekmo.«
»In kaj je to, tekma?«
»Tekma,« je pojasnjevala blazina, »to je tako kakor skušnja, kjer mora vsak telovadec pokazati to, kar se je naučil, kaj zna telovaditi in kako to zna. Na tekmi telovadijo samo najzdravejši, najurnejši in naj-gibčnejši Sokoli.«
»Jaz bi bil rad tak tekmovalec«, je dejal konj.
»Kaj bi tisto,« razlaga blazina, »poprej bi se morali, gospod konj, mnogo učiti in pravilno živeti.«
»Mar jaz ne živim pravilno.«
»Mnogo pasete lenobo, tekmovalec, ta mora hoditi zgodaj spat, zjutraj vstajati, umivati se mora v mrzli vodi in ne sme biti občutljiv. Potem nekaj doseže in je lahko najboljši, toda vi ste jako počasen, redkobeseden, vi bi niti za Sokola ne bili. Ta mora biti kot veter, vi pa bi neprestano le spali.«
Predno je blazina to dokončala, je konj že resnično smrčal, tako da konca niti slišal ni.’
»To naj bo potem tekmovalec, lenuh je to, škoda besedi,« je dejala koza.
»Bodemo tudi mi rajši spali, meseca že ni videti, kar naerikrat bo jutro, naj se vsaj naspimo...«
(Konec prihodnjič.)
JOSIP JERAS:
Zgodovina telovadbe.
Razvoj češkega Sokolstva ođ ustanovitve đo njegove šestdesetletnice leta 1922. — Po V. vsesokolskem zletu. — VI. vsesokolski zlet.
M^|Mratski naraščaj! V 5. številki letošnjega »Sokoliča« sem že omenil V. vsesokolski zlet v Pragi leta 1907., ^ je dokazal, na	kak0 visoki	stopnji je že bilo češko
Sokolstvo tedaj.	Ozrimo se	še kratko na	dobo	od
I	1907. leta dalje.
Češko Sokolstvo se je razvijalo	od V. vsesokolskega zleta	(1907.	1.)
dalje nepričakovano hitro. Ves češki narod je spoznal lepoto in vzvišenost sokolske ideje ter neobhoduo potrebo sokolske telesne vzgoje. Zato je članstvo rastlo in telovadnice so se polnile. Moč in sila češke sokolske vzgoje pa se nista uveljavljali samo doma, temveč tudi zunaj čeških meja.
Na 4. mednarodni telovadni tekmi v Luxemburgu (1909) je dosegla češka tekmovalna vrsta drugo mesto.
Važen za naše kraje je bil velik izlet čeških Sokolov 1. 1910. Tega leta so pohiteli Češki Sokoli v velikem številu v Beograd in Sofijo, pa tudi Slovenijo so posetili. Prihiteli so tudi v znatnem številu na II. zlet hrvaških Sokolov 1. 1911.
Na V. mednarodni tekmi v Turinu (1. 1911.) je dokazala češka vrsta s svojo zmago vrednost sokolske telovadbe. — V tem letu je štela Č. O. S. že nad 1000 društev s 100.000 člani v 38 župah. Članicam se je že priznala ravnopravnost z moškimi člani v vseh ozirih.
Tako pripravljeni so stopili češki Sokoli ne samo pred češko, temveč pred vso slovansko javnost s VI. zletom, ki je bil obenem I. zlet slovanskega Sokolstva. Pod mogočnimi perutmi češkega Sokola je bila tedaj zbrana velika sokolska slovanska družina in vsi so proslavljali 50-letnico češkega sokolskega dela.
Kakor vsi prejšnji je bil tembolj VI. vsesokolski zlet svetovni dogodek. In zleta niso občudovali samo slovanski bratje, ki so prihiteli v tisočih v zlato Prago, radovednost je privabila na zlet tudi številne tujce, posebno Nemce, ki niso mogli dovolj pohvaliti te veličastne sokolske prireditve in ki so odkrito izrazili željo, videti nekaj podobnega tudi v nemškem narodu. In »skoro omamljivo krasna« so bila o tem zletu tudi poročila francoskih, ruskih, angleških in drugih listov.
Češko Sokolstvo je s tem zletom prekosilo res samega sebe. Pri prostih vajah je nastopilo čez 11.000 članov in 5500 članic ter okoli 10.000 sokolske mladine. V sprevodu je korakalo do 20.000 mož v krojih — to so številke, ki bi jih morda tudi narod, večji od češkega, ne spravil skupaj. Eden najlepših prizorov na tem zletu je bil: Atene po bitki pri Maratonu. Telovadbi je prisostvovalo nad 100.000 gledalcev.
Kakor omenjeno, je bil šesti češki vsesokolski zlet v Pragi obenem prvi zlet Zveze slovanskega Sokolstva. Prvič so prihiteli na zlet v velikem številu Sokoli drugih slovanskih narodov. Vsi ti slovanski bratje so med seboj utrdili sokolske in slovanske vezi. Mogočni zlet jih je pod-netil v delu za sokolsko idejo.
Najvažnejše so bile tekme združene s tem zletom. Tekme se niso udeležili samo češki Sokoli, ampak tudi večina drugih slovanskih narodov. Tedanje slovansko Sokolstvo si je priborilo največjo sokolsko čast, zmago v tekmi za prvenstvo zveze slovanskega Sokolstva. Od 37 tekmovalcev, ki so bili najboljši telovadci poedinih slovanskih narodov in so se borili za prvenstvo, je dosegel prvo mesto br. Stane Vidmar, a tretje mesto br. Karel Fux, dva slovenska Sokola. Pa tudi naše vrste so si priborile v višjem in nižjem oddelku dokaj častna mesta.
Češko Sokolstvo je prekosilo s VI. zletom v telovadni stroki vse ostale narode in Tyrševa sokolska ideja je triumfirala. Leta 1913. so si priborili češki Sokoli na VI. mednarodni telovadni tekmi zopet prvo mesto. — Istega leta se je začelo pripravljati češko Sokolstvo jako resno za vsesokolski zlet v Ljubljani 1914. 1., na katerega je nameravalo pohiteti v velikem številu. Ali 1914. 1. je izbruhnila krvava in dolga svetovna vojna, ki je prekinila vzvišeno in miroljubno sokolsko delovanje.
(Dalje prihodnjič.)
DR. LJ. KUŠČER:
Prednjaška šola.
(Dalje.)
27. Toč v vzpori spredaj naprej (na drogu) dela začetkoma vsakemu telovadcu precej preglavice. Vzrok je ta, da hočemo dvigniti trup in se pri tem upognemo — moramo se pa dvigniti brez tega upognenja! —
V	vzpori tlačimo ramena dol in se nagibamo naprej, trup pa držimo togo, nikakor ne upognjeno; ko padca naprej ne moremo zadržati, se mu popolnoma »prepustimo«, v navpičnem položaju (glava spodaj) pa se hipoma upognemo (»obesimo za trebuh«) in s preprijemom zavrtimo v oporo.
če hočemo spojiti vzklopni naupor s tem točem, moramo izvesti vzklopni naupor do napetih rok in se takoj v vzpori »obesiti za trebuh« in zavrteti naprej, t. j. tisto silo, ki bi nam po vzklopki nesla noge nazaj, prenesemo na zavrtenje telesa naprej.
28. Drog, dosežen (za boljše telovadce). Vzklopni naupor — toč v vzpori spredaj naprej — toč nazaj, premik, seskoki z metom.
Iz stojne vese čelno z nadprijemom trup upognjen v bokih (roke in trup v eni črti) z zaletom naupor vzklopno — toč naprej —
1. toč nazaj — podmet;
2. premik do stoje na tleh;
*3. premah odnožno z d. (noter) — toč jezdno nazaj — premah odnožno z 1. — seskok naprej;
*5. odbočka v d.;
*7. premah skrčno z d. — premah odnožno z 1. — seskok naprej;
9.	vskok skrčno obenožno — seskok naprej (ali nazaj);
10.	skrčka:
Pri naslednjih vajah (11.—14.) je začetek isti, toda toč zaključiš z visokim zamahom.
*11. z zamahom odbočka v d.;
13. skrčka;
14. vzklonka (»skrčka z napetimi nogami«),
Ta skrčka in vzklonka sta skoraj nekoliko lažji od navadne skrčke.
Razume se, da je potrebno pri vseh teh vajah varovanje; dober pomočnik ga nudi na nizkem drogu z absolutno sigurnostjo. Dokler pa teh vaj ne Obvladamo, ne gremo z njimi na visoki drog.
Za višjo stopnjo imamo na analogen način se kombinacijo s pred-nožko, zanožko, raznožko, premetom sklecno, vzporno itd.
29.	»Prednjaško šolo« smo prinašali, kakor je že uvod naglašal, za tiste naraščajnike in naraščajke, ki bodo v kratkem vstopili ne samo v naše članske vrste, temveč v naše prednjaške vrste. V ta namen pa je potrebna tudi vestna priprava k prednjaškemu izpitu.
Svoj čas je izšla iz peresa pok. brata Evgena Sajovca v Vestniku župe Ljubljana I in tudi v posebni knjižici »Priprava k vaditeljskim izpitom«. Knjižice se ne dobi več. Posamezni odstavki v tej knjigi niso obdelani enakomerno — nekatere stvari so za društveni izpit preobširne, morda sploh odveč, druge pa so izpuščene; deloma je samo citirana druga literatura. Ta knjižica je bila edino navodilo, ki so ga dosedaj imeli prednjaki za svojo pripravo, in je, kakor rečeno, pošla.
Zato bo gotovo vsem našim telovadcem in telovadkam, ki se pripravljajo za društveni prednjaški izpit, dobrodošel nastopni vodnik, sestavljen v dijaškem odseku sokolskega društva v Kranju. Izbira člankov je seveda kolikor toliko subjektivna, vendar smo prepričani, da vsakdo, ki z zanimanjem prouči navedeno literaturo, lahko brez skrbi pristopi k društvenemu prednjaškemu izpitu.
I. Sokolska misel.
A.	Članki:
1.	Tyrš, Naša naloga, smer in cilj. — Slov. Sokol 1904. — Slov. sok. koledar 1906 (okrajšano). — Naša bodočnost 1912 (okrajšano). —
V	cirilici: Наша задаћа, смер и циљ. Jug. sok. kal. 1923.
2. Tyrš, Sokolska gesla. — Slov. Sokol 1906.
3. Murnik, Pogled nazaj in naprej. — Slov. Sokol 1904.
4. Malen, Zakaj telovadimo? — Slov. Sokol 1907.
5. Sokolskim vaditeljem. — Slov. Sokol 1909. Tudi kot knjižica.
6. Zakaj sem Sokol. — Sokolič 1922.
7. Koutnikova, Žena v Sokolu. — Slov. Sokol 1913, 1914.
8. Ambrožič, Kje so prava pota? — Vestn. Trž. sok. Župe 1913.
9. Murnik, Prednjaštvu, pa tudi vsem drugim bratom in sestram. — Vestn. T. O. 1921.
10. Štepanek, Dnevnik mladoga čoveka. — Sokolič 1923. V slovenščini tudi (kot knjižica. 1922.
11. Ambrožič Mir., Sokolska vaspitna metodika. — Sok. Glasnik 1923, 1924.
B.	Knjige in brošure:
12. Vaniček, Sokolski evangelij I. 1909. — II. 1910.
13. Vinkovič, Bit misli sokolske. 1922.
14. Градојевић, Соколима o соколству. 1923.
15. Sokolska načela, 1919.
Organizacija.
16. Pestotnik, Kako voditi in upravljati sok. društva.
17. Organizacija JSS. 1924.
Zgodovina telovadbe.
18. Jeras, J., Zgodovina telovadbe. — Sokolič 1920 in dalje.
19. Bučar, Fr., Povjest gimnastike. (Razprodano.)
Zgodovina Sokolstva.
20. Zgodovina sokolstva. — Slov. Sokol 1905.
21. Murnik, Pol stoletja češkega sokolstva. — Slov. Sokol 1912.
22. Sajovic, Dr. Miroslav Tyrš. 1911.
23. Hanuš, Jmdfich Fugner i dr. Mir. Tyrš, 1909.
24. Dr. Jmdfich Vaniček. — Slov. Sokol 1912. — Sokolič 1921. — Jug. sok. kalendar 1922.
25. Dr. Josip Scheiner. — Sokolič 1921. — Jug. sokol, kalendar
1922.
26. Dr. Viktor Murnik. — Jug. sokol, kalendar 1922.
Zgodovina jugoslovanskega sokolstva.
27. Sajovic, Iz zgodovine slov. sokolstva. — Slov. sok. koled. 1920.
28. Jazbec, Sokolstvo v Hrvatih. — Sok. vestn. župe Lj. I. 1923.
29. Hrvaško Sokolstvo. — Slov. Sokol 1911.
30. Sokoli v kraljevini Srbiji. — Slov. Sokol. 1907, str. 108.
31. Popovič, Ujedinjeno jugoslavensko sokolstvo. — Jugosl. sok. kalendar 1920.
32. Поповић, Оражен. — Сок. Гласник 1923.
33. Poročila o glavnih skupščinah in saborih. — Sokol. Glasnik.
Metodika.
(Glej št. 11.)
34. Sajovic, Priprava k vad. izpitom. — Vestn. župe Ljublj. I. 1912, 1913 in posebej kot knjiga (razprodana).
35. Pivko, Kratka metodika telovadbe. 1921.
36. Bogunovič, Osnovi znanja kod odgoja deteta. — Sok. Vjesnik župe Zagr. 1923.
Anatomija, f i z i j o 1 o g i j a, higijena.
Prednjak naj stremi za čim obsežnejšim znanjem v teh strokah znanosti. Seveda: pri društvenem izpitu bo njegovo znanje še pičlo. Priporočamo, da se pripravlja po srednješolskih učnih knjigah.
37. Homan, Somatologija in higiena I. del. 1924.
38. Bajželj, Vpliv telovadbe na človeško telo. Vestnik župe Ljubljana I. 1912, 1913.
39. Tichy-Hanuš, Higiena tjelovježbe.
40. Derganc, Evgenika. — Sok. Glasnik 1923.
41. Bukovsky, Pregledni obris telesnega razvoja mladine za potrebo vaditelja. — Sok. Glasnik 1924.
Telovadni sestav.
(Razen št. 34.)
42. Murnik, Sok. telovadni sestav. — Slov. Sokol. 1904, 1905.
43. Murnik, Orodne vaje. — Slov. Sokol 1910.
44. Murnik, Vaje na orodju. — Slov. Sokol 1913, 1914; Sokol 1919.
45. Murnik, Sok. telovadni sestav. — Vestnik, T. O. 1923.
46. Murnik, O sorodnosti, bistvu in podobnosti telesnih vaj. — Vestn. T. O. 1923, 1924.
47. Murnik, Krštenje bezimenih položaja ruku. — V. T. O. 1921.
48. Uvod k prostim vajam za Osijek; opombe pri teh vajah in pri vajah za ljublj. zlet.
49. Ambrožič, Naš telovadni sestav etc. — Vestn. župe Ljublj. I. 1922.
50. Šulce, Sokolski sustav tjelovježbe. — Zagreb 1922.
51. Pivko-Schaupp, Telovadba. — 1920, 1921, 1922, 1923.
52. Тиршев соколски систем. 1922.
(Konec prihodnjič.)
Ples vešč.
Rajalne vaje k Špicarjevl igri »Triglav«, II. dejanje, 2. prizor, Sokolić str. 91.
(Konec.)
II. del.
I. 1.	S	poskokom na	desno	na mesto leve	prednožiti ven	z levo;
2.	s	poskokom na	levo na mesto desne	zanožiti ven z	desno;
3. - I. 1.;
II. 1.	poskokom na levo na	mesto desne prednožiti ven z	desno;
2.	s	poskokom na	desno	na mesto leve	zanožiti ven z	levo;
3. - II. 1:;
III. -	I.;
IV. —	II.;
V. 1.	izstopna	stoja	z	desno naprej	in sp.;
2. s prednožnim skrčenjem leve (stegno vodoravno, golen navpično, prsti dol) poskok na desni;
3. z odrivom desne vskok na levo do počepa z levo, zmerni predklon, za-nožiti1 z desno, suniti naprej dol, dlani vzklopljene, prsti upognjeni tako, da se palec in sredinec dotikata;
VI. vzravnava, vzklon, zanožna stoja z desno, s čelnimi loki ven skozi vzro-čenje upogniti predročno not, desna čez levo, prsti (iztegnjeni, položeni na sredino zgornje lehti;
VII. 1.	izstopna	stoja	z	desno nazaj,	prednožiti	levo,	lehti drža;
2.	s prednožnim	skrčenjem leve	(kakor V.	2.) poskok	na	desni;
3.	izstopna	stoja	z	levo nazaj, prednožiti desno;
VIII. 1.	izstopna	stoja	z	desno nazaj,	prednožiti	levo;
2. - VII. 2.;
3. — V. 3.;
IX. - VI.;
X. - V.;
XI. 1. vzravnava, vzklon, izstopna stoja z desno nazaj, prednožiti levo, pred-
ročiti;
2. s prisunom leve vzpon, priročno skrčiti navzgor, spodnja lelit pred zgornjo, dlani vzklopljene pred rameni, prsti upognjeni tako, da se sredinec in palec dotikata;
3. pol obrata v desno, odnožna stoja z desno, suniti naprej na levo;
XII. s prenosom teže telesa odnožna stoja z levo, z loki dol predročiti na desno, pogled v levo;
XIII. s prisunom desne vzpon, z loki dol vzročiti in sp.;
XIV. izstopna stoja z levo v stran do odnožne stoje z desno, s čelnimi loki v desno predročiti na levo, pogled v desno;
XV. - XII.;
XVI. s prenosom teže telesa na levo pol obrata v levo do zanožne stoje z desno, s čelnimi loki' dol predročno upogniti not, desna čez levo, iztegnjene prste položiti na sredino zgornje lehti (telovadke so v istem položaju kot začetkom II. dela);
XVII. do XXXI. - I. do XV.;
XXXII.	s prenosom teže telesa odnožna stoja z desno, z loki dol predročiti na levo, pogled v desno;
XXXIII. valčkov korak v desno do odnožne stoje z levo, mali odklon v levo, roke v bok, pogled v levo;
XXXIV. prenos teže telesa na levo, vzklon in mali odklon v desno, zmerno odnožiti desno, pogled na peto desne noge;
XXXV. - XXXIII.;
XXXVI. — XXXIV. ter	suniti z	rokama naprej na	levo;
XXXVII. s prisunom leve vzpon,	z loki dol vzročiti	in sp.;
XXXVIII. izstopna stoja z desno v stran do odnožne stoje z levo, s čelnimi loki v levo predročiti na desno, pogled v levo;
XXXIX. — XIII.;
XL. - XIV.;
XLI. valčkov korak v desno do odnožne stoje z levo, z loki dol (med obratom) vzročiti in sp.;
XLII. prenos teže telesa na levo do odnožne stoje z desno, s čelnimi loki v desno, desna v bok, leva skozi priiročenje odročiti gor uločeno, dlan gor, s prsti drža, mali odklon v desno, pogled na peto desne noge;
XLIII. valčkov korak	v desno	do odnožne stoje	z desno,	z	lokom	leve	ven	vzročiti, (desna se	priključi	levi, ko gre le-ta	skozi priročenje	tako,	da	nadalju-.
jeta iz priročenja loke obe do vzročenja), vzklon in sp.;
XLIV. — XLII.;
XLV. - XLIH.;
XLVI. prenos teže telesa na levo do odnožne stoje z desno, s čelnimi loki noter skozi odročenje odročno upogniti navzgor, spodnja leht nad zgornjo, dlani vzklopljene nazaj, smere proti ušesom, prsti smere nazaj, mali odklon v desno;
XLVII. z vzklonom valčkov korak v desno do odnožne stoje z levo;	*
XLVIII. pol obrata v desno, zagib z levo, zaklon, (desna noga in trup v ravni črti);
XLIX. vzravnava, vzklon, vačkov korak v desno, toda samo s pol obratom v desno do odnožne stoje z levo in sp.;
L. - XLVIII.;
LI. - XLIX.;
Lil. s pol obratom v desno počepno zanožna stoja z levo, predklon (leva noga in trup v ravni črti);
LIH. z odrivom desne, z vzravnavo in vzklonom valčkov korak v desno nazaj, toda samo s pol obratom do odnožne stoje z desno in sp.
LIV. — LIL;
LV. z odrivom desne z vzravnavo in vzklonom izstopna stoja z desno v stran (po obratu) do odnožne stoje z levo, iztegniti v vzročenje (pred obratom) in sp.;
LVI. s prenosom teže telesa na levo do	odnožne stoje z	desno, s	čelnimi	loki v
desno prtdročiti na levo, pogled v	desno;
LVII. do LXXX. - XXXIII. do LVI.
Od tu preidejo, telovadke v valčkov ples,'roke v bok, in sicer plešejo v krogu ena za	drugo	na desno stran od gledalca do kulis,	na to nazaj, od	tam proti	levi	in	naprej.
Ko	pride	prva telovadka do svoje kulise, izza	katere je pričela	vajo, odpleše	za	kulise.
Druge plešejo valček naprej do izhoda tretje telovadke, katera odpleše za kulise. Druga in četrta telovadka plešeta naprej v isti smeri do izhodišča druge, v katerega ista odpleše. Četrta odpleše na to čez sredo odra v svo;e izhodišče. — Godba se izgubi v vedno tišjih akordih. — Klavirska partitura za »Plese vešč« bo priložena 12. številki »Sokoliča«.
Sokolski praznik dne 1. decembra.
Ujedinjenje Jugoslovenov, ki se je izvršilo 1. 1919. na dan 1. decembra, bomo jugoslo-venski Sokoli praznovali odslej vsako leto. tako nam veleva ukaz II. jugoslovenskega sokolskega sabora.
S Sokolstvu primernimi prireditvami bodo ta dan proslavila vsa sokolska društva združitev vseh treh jugoslovenskih plemen. spominjala se bodo osvobojenja. potrdila bodo medsebojno bratsko ljubezen in zaobljubila si bodo medsebojno podporo ter se bodo izrekla za skupno in enotno državo, ki naj bo vir in temelj napredka celokupnemu jugoslovenskemu narodu. Ne s hrupnimi zabavami ampak z resnim sokolskim delom bodo Sokoli in Sokoliće manifestirali za idejo jugoslovenstva in za sokolsko idejo.
Tudi vi, naraščajniki in naraščajnice, boste dne 1. decembra s svo;im sodelovanjem pripomogli, da sc sokolski praznik izvrši dostojno in svečanostno. Tudi vi beste navzoči pri predavanjih, ki so določena za ta dan. Culi boste zaobljube, ki jih izreče tekom leta vstopivše članstvo. Videli boste pred seboj one vaše sovrstnike, ki so bili1 še pred kratkim časom v vaših naraščajskih vrstah, pa so, dopolniv-ši J 8. leto, prestopili ined članstvo. Verno poslušajte besede, ki bodo izgovorjene pri proslavi 1. decembra. Vtisnite si jih globoko v spomin lin ravnajtg se po njih, zakaj tudi vi že pripadate veliki jugosloven-ski sokolski rodovini’ in se pripravljate, da postanete pravii Sokoli in Sokoliće. Vaša sokolska dolžnost je. da se v času, ko se vzgajate v sokolskem naraščaju, naučite in privadite sokolski misli in sokolskim načelom. da jih boste pozneje kot člani .in članice mogli točno in vestno izpolnjevati.
1. december je tudi vaš sokolski praznik! Potrudite se. da ga boste praznovali tako, kakor sc spodobi pripadnikom velike sokolske iele’e, kakršno nam je zasnoval Tyrš, naš prvi in največii Sokol, mož velikih in
čistih idej, ki so nam svete! cilj. za katerim stremeti je naša glavna naloga.
Iz seje zbora župnih načelnikov, ki se
je vršila dne 1. novembra t. 1. v Ljubljani, poročamo le toliko, kar se tiče našega naraščaja. Sprejet je bil obsežen in temeljito sestavljen tekmovalni red za člane in članice ter se bodo po njem vršile med-zletne tekme, ki so določene za prihodnje leto. Medzletne tekme bodo v Vidovih dneh v Beogradu, vaje za te tekme so že določene in izidejo do 1. decembra. Naraščaj pri teh tekmah ne bo udeležen, zanj se sestavi poseben tekmovalni red s točnimi predpisi. Naraščajski tekmovalni red bo naibrže dovršen do prihodnje jeseni. Pokrajinskega zleta ali drugih večjih sokol-sklih zletov v letu 1925. ne bo, vršili se bodo le župni zleti. — Važen je sklep glede udeležbe jugoslovenskega Sokolstva v Pragi. Otvoritve Tyrševega doma v Pragi, ki bo prihodiro spomlad, naj se naše Sokolstvo udeleži le po večji deputaciji, ki nai nastopi v Pragi na sokolski akademiji. Splošna udeležba članstva in naraščaja pa naj se pripravi za leto 1926. ko se vrši v Pragi VIII. vsesokolski zlet. S tem sklepam je torej za leto 1925. nameravani zlet jugoslovenskega naraščaja v Prago in na Češko sp!oh odgoden za eno leto. Ta sklep ie jako umesten, zakaj jugoslovenski naraščaj bo gotovo imel v»čje koristi od zleta v Prago ob času vsesokolskega zleta nego leto poprej.
Sevi je bdi predložen tudi predlog, da sc uvede v sokolskih društvih taborcnie za naraščaj, kakor ga ima že sedaj Sokolsko društvo v Beogradu. Predlog je bil izročen saveznemu tehničnemu odboru, da izdela za to načrte in da proglasi taborenje kot obvezno za vsa sokolska društva.
Vsem društvom se nalaga, da morajo gojiti štafetni (ek članstva, da se izvežba za štafeto, ki je nameravana iz Liubljane v kraj. kjer se bo vršilo kraljevo kronanje.
Sokolstvo prinese	takrat	kralju	pozdrav
potom štafete. Ker ni izključeno, da bo pri tej štafeti sodeloval tudi naraščaj, je prav, da se tudi naraščaj vadi v štafetnem teku.
Na seji' so bile sprejete tudi proste vaje za moški in ženski naraščaj, ki naj se vadijo prihodnje leto. Oboje vaje so bile predvajane pred zborovalci in so bile s pohvalo	sprejete,	zlasti	proste	vaje za
ženski' naraščaj so lepe kombinacije, zato pa tudi precej težke.
Brat Viktor Heumer, namestnik staroste Sokol, društva I v Zagrebu in blagajnik zabrebške Sokol, župe je v tekočem mest cu	praznoval petdesetletnico svojega
rojstva.	Vnetemu	sokolskemu delavcu že-
limo tudi mi še mnogo let vztrajnega sokolskega dela. Zdravo!
Sokolski grobovi. Dne 27. septembra je umrl v	Karlovcu	br. dr.	Božo	Vinkovič,
ustanovitelj Sokola v Karlovcu in mnogoletni društveni starosta. Br. Vinkovič je bil eden najboljših in najzaslužnejših sokolskih delavcev na Hrvatskem. Tudi kot sokolski pisatelj je bil znan in je oskrbel prevod knjige: Bit sokolske misli, ki jo je izdal JSS. —
V	Mariboru so dne 19. oktobra položili k večnemu počitku br. dr. Franja Rosino, ki je hil ustanovitelj dveh sokolskih društev, namreč v Novem mestu in v Mariboru. Br. dr. Rosina je bil dolgo vrsto let starosta Sokolskega društva v Mariboru, in sicer v predvojnem času, zato je moral pretrpeti mnogo preganjanja, 1. 1914. je bil celo poslan v graške zapore, kar najbolj dokazuje, kakšnega mišljenja je b.il pokojni br. Rosina. Toda ne samo v .Sokolstvu se je udejstvoval dr. Rosina, bil je delaven na gospodarskem, političnem in narodnem polju ter ima zlasti za napredek mesta Maribora velike zasluge.
Na Moravskem v svojem rojstnem kraju Trebiču je dne 15. oktobra nenadoma umrl namestnik načelnika ČOS br. Machal, ki je bil eden najbol.ših in najodličnejših sokolskih delavcev na Moravskem. Vzgojil je veliko število dobrih Sokolov, ki zavzemajo v češkem javnem življenju odlična mesta. Tudi mi Jugosloveni smo poznali br. Machala, ki se je udeležil sokolskih zletov v Ljubljani. 1. 1922 pa je vodil češki naraščaj na vsesokolski zlet v Ljubljano. —
Vsem vrlim sokolskim delavcem časten spomin!
NOVE KNJIGE.
Laka atletika. Upute za škole i društva. obradjene sa osobitim obzirom na so-
kolska društva (sa 40 slika). Po rukopisu i predavanjima Ralph I. Hoke-a, akademskog učitelja gimnastike i športa priredio Alfred Ratislav Hchler, učitelj tjelovežbe na kr. 1. lealnoj gimnaziji u Zagrebu. Cena 15 Din. — Brat Pichler je napisal jako lepo knjigo o vajah, ki1 jih prištevamo k lahki atletiki ali k prosti tekmi, kakor te vaje tudi imenujemo. V prvem delu razlaga moderno atletiko in zdravstveno vrednost teh vaj, dalje oplisuje telovadišče in na.prikladnejšo obleko, najzanimivejše pa je poglavje o vežbanju ali treniranju in o temeljnih tehničnih načelih. — V drugem delu obravnava hojo. razne načine tekanja, skoke, metanje krogle, diska, kopja in kladiva. Pri vseh teh vaiah navaja tudi predhodne vaje, ki so potrebne za pravilno navežbanje. Končno daje navodila tudi voditeljem in prednjakom. kako morajo postopati pri vežbanju, da bodo dosegli čim boljše uspehe. Na zadnjih štirih straneh pa se nahaja razlaga raznih strokovnih izrazov.
Knjiga je za članstvo pa tudi za sokolski naraščaj velike važnosti, ker bo marsikdo našel v njej dobre nauke, kako nai vež-ba lahkoatletične vaje. Škoda, da pisatelj ni opisal tudi metanja žoge z ročajem, ki se v sokolskih vrstah zlasti med članicami; in naraščajem precej goji.
Pichlerjevo knjigo priporočamo vsem Sokolom in naraščaju. Dobi se tudi pri JSS v Ljubljani.
Dr. I v a n Lah:	Miklavž prihaja.
Trije prizori. Glasbene točke posebe, uglasbil F. J. Ljubljana 1924. Založila Učiteljska tiskarna. — To je tretji zvezek »Šolskega odra«, ki vsebuje tni jako zabavne prizore za Miklavževe večere. Tudi sokolskim društvom, ki prirejajo Miklavževe večere bodo te igrice dobro služile, ker doslej nismo imeli takih primernih prizorov, ki bi nudili poleg zabave gledalcem tudi pouk. Toplo priporočamo.
V	založbi Učiteljske tiskarne so izšle še nastopne kmige, ki jih priporočamo sokolskemu naraščaju:
Pripovedne slovenske narodne pesmi.
Izbral in priredil Pavel Flere. Z risbami okrasil M. Gaspari. Cena 28 Din.
Narodne pripovedke iz Mežiške doline zbral Vinko Moderndorfer. Cena 28 Din.
Afriške narodne pripovedke prevedel Fr. Erjavec. Cena 28 Din. Sokolske nara-ščajske knjižnice naj si nabavijo vse navedene knjige.
it
Ples vešč.
Godba za klavir k rajalnim vajam Spicarjeve igre „Triglav". Predigra.	^____
Andantino.	SL
i—
PE
i
i:*-*"
po
Pl
fz | —
~ i-
i t
=sp
-»r;
		- «Р 1	З-Ј		T	H ^ l-L4 т J		JL-		Е=р=П
^LMz=ri po fr-f~-; —	^__Ј рИрЦ	b-*=—. (M У rd I I fj ji						—p: =t= po	
L^-Ч}			;	——	:	Ц	<	4		._. /-		—«			
	t—	-—-		-	*"—		
p - ' J-	 h\ £.g~H		F=J	■ ' *••—;■* Ч ч .	bp^-J —НП—	//o д£Р 1^ -riKlr	-1	
iL-^ff—i—p~i—				-gzjjUag*^		—
i
*- *
i
Pi
**
ш
£
|j-^ 1ц j*			 j morendo. j: У\	т^-±=«= = :—1— o	—i =_:	.. Jeeee • 1=3=1=	13ИН -4%: C—1 -r—6^S—,		N	-T'7 * ?~:j !!—s. .*f j >i 4
Ib. "tf f—|—v—n—i ■*■ zi *** л z: ♦ ♦ ♦	rtrt* ■# d <	H=3	f^-4			■e	—i1-7 7 J
I. del.
SS
		6# 2	 —Г - :		 fz ^ -	t=£: 	-	
i j po p®¥fi		1 "i	t	#■ ■#■ ipe^
SS
i
m
Itorft	—и ; 	1 -*г—■*r —		ppo ~i=^T=\		Fr=e=S=l
|b^~tfŽ	p -■£—P (rJMtt	f»T		"	-i ■1 -1'	:—■■■—Г Г- -1-*			 _pi	- --ГГ-Т . « ■ -*Sl=		-«^^- F4-
Ш L	— 4:-) j—|—«—*-	=#£=Sn	~f	 Р=У=#=	—i—š—!	—t	<*	 F=F=v=£	F-r^fT^
		L4rj..j£	U=f=LJ	=*=и=	
*«?•
i
«•
g-
i I 2. Konec.
po
crescendo
poco a poco
nrt—tn	—i н—	-P	г	!»		?т=г=^=?3:	-V- v—ft-, ~k >—
p5—*3^	!=*=f	Л ^ * * “	J-i-'U 7 d ш ~d			d~d~	- И j 1 н
ф
tJfcfi- . ., L » L- -		V 	*	 » л L	-*	* ■ Т «■ L -	•~т -■			Ч * ■ * i -*«	»—
t±*i	—и. - >—Fa //o ? f~ »Р^М^	-Jp-tJLjr I f s : -J. U■ 1	у±4=ч JL j ф- Г	fž e. SrT	H=M ■*■ Hl е*£=|	i—^ ft.	^г3	M N
i-Hf-
-Ч
Шг
po
-tr". ...£
Me
.%■
Od znamenja S6‘ do konca.
II. del.
J-
иМ	*	-tr-f fcf 			-£аг-^ч£р-	-M
p	■#■ -i —i—? j		S f	S S	—1——	1		 T s—=s^
	■	-f	#— ^	t—		#	 	3-4	t—: ЧГ		... - _,— o Ф 	-\ - J—E—t—- ^£-p—»	» -,
| N		-J-—v 1 M^N=	-L L_t- b ' J ' f • M	■ 1 i	V—‘—k i	P -F -J v ■ 4d =	-J—5—^-^—. S i ц 1 -:
ferf f f # Г 4	L	=£=N=			i t ni-H :>hF^=fea		
ra - - - - i. 1 /o * ^ L*« f		■ ±-	t	i—*+-	J—1- ^ - 5 ► i i ; f		s—s—J	
^	*	1	1— rtfcM _. - -		—ц—i	 “•	f			-4	1 L	_U4-:=^ J i 1	±5 t 3	
№ # * - L < p° Гл):; * J	=F #		'	::=F	 -•- 1 	—fr—	..y=f=f==f	■=T“	
(E|:^ j. J_- -тјМ — t	=E_yf=^_ —i-—	p			P'u / .	==t=£=S 5*• ч		—«—1	1		
	=4m	SJF		r P — =f=*	_j	:	 f° ---—I^M-	—? -1	=4-=!
P -j—crj—t FjM	p;			3— 	#_ —9—		J—r:	—49*	 >v»	L. .4 , Г—p—^ - r '-~-	—T	 =3F=	
џ -Ф - ■-J	"7	T	—Ц f f		 — - «	-Јф=±: .žH-r		- —— -r— —i—— Č * • :	
	...-ЈГГт- E			И::	-4—t—L-■# 4 —	Izb_L^_p i. 1	5	
	“■	—			i —i—■	
-E? cresc.	/• (*•- f° =FTrr(=	£	—	i—j. •> *-=i dim. nth	
fe^zjTi ^==5	♦	=1 -•	Г i	4=U=I	
	=1	_t~		1 ^	 ;.		
# *■ ±3r- V p4Tg.TTZZ T=S.I П S	=%■ JF	A A •	■— Gr-	 г^- ^— 	£—е-	^ЗФ mf 	•	i	=mj »—
^~*---«y E -f—J=£ Odples. =F	Е^=зф?#	X I		| * :: 1 =3=dL		
llp E mf bfiv.Ž. -f »f	■*■ J .1 Lpg_ j i i <*	чрч-	■Нн- •Т -s	—|—f	 ^=4	-5-,
trt—f-f-frf	-V * * i^=	-—-—<5	* r ■ r Џ±		-=£=±	■■■■)■-;, -—f	
№=—t-±zf4=p ир#4=т	^ Lr г -И-т^т-	—1	 cresc. />осо t г ■ * * Г~ ‘ ~г Р Т		-• -* r a /зосо *	
|;-^Л8 .-:-Ј. _t ±	1 hrt	f“-—-— *-	_(.—[	■—E— 7-7~[Т^	4-	«1—1	L > *		:-rJ-	£ flett-	:
ир^ —_£4Ц--м	-1- 1 #=H=F#^	►	—k '		I—]
PT цЈ 7 j 4.*.. fFott 7-rf-r^	-•—-|НМР-	—fl—1—(_— ^ f !>->-		=i=E= .:» e	1= tHi
p^±±4= M^VMŽ —, ft -I	—Л 1 ,	t —џ			ш	i i ■_up	4=н	4-	1—	f ,^=	J--. J fi
	•	■			*	:C _fc -- t	с 1 ?' —			
(rrt-f-'-	-f*		I 	 -f		^ -#■--fi?—	N	И	MHh)
Ш—p	 ' dim. ' TOL T.^p:	■r' ■ - ■ - .. —	 1	I r ГТ	T >		1 E g lir	F -1 1 f jt F ]
1^8 J	■ « 		=з=и=	e “		11 1 f	
Konec.
Pri ponavljanju godbe odplesa se ta izgubi v pianissimo akordih po par taktih, ko odpleše zadnja telovadkinja za kulise.