TONE OASPARI: Marjonetno gledišče. Naše kulturno življenje vstaja ter zadovoljivo napreduje v vse smeri. V prestolici sami smo se pospeli v razmeroma kratkem času do važnih kulturnih naprav: dobili smo lastno dramsko gledišče, pričelo se je s predavanji na tehniki, pridno že deluje slov.-francoska organizacija itd. Razmeroma tiajmanj se je napravilo za naše najmlajše! Kako naj nudi dežela naši deci plemenitega razvedrila, ko niti kulturno središče Slovencev tega ne zmore. Da ni bilo petletnega gorja, ki je prečrtalo marsikake misli in načrt« v kulturnem oziru, bi Ljubljana najbrže ženudila našim malim najprimernejšo zabavo zanje: marjonetno gledišče. Že deceinbra 1912. je g. Milan Klemenčič izdelal v Šturijah minijaturno glediščc marjonet ter povabil v razglasu slovensko kulturno javnost, posebno še učiteljstvo, da si ogleda za nas Slovence povsem novo »napravo. Do tedaj je imel marsikdo še nejasne pojnie o enakih glediščih, zakaj edino, kar je naša mladina uživala v tem oziru, so bili različni, navadno slabo uprizorjeni »Kašperli«, ki so romali s sejmi in vrtiljaki po naših večjih krajih. Dobro se spominjam, kako je pred približno petnajstimi leti na Rakeku uspela prva predstava marjonet. Isti dan je igral cirkus v »pravem« gledišču »Sv. Oenovefo«, poleg v dvorani pa marjonete »Dr. Fausta«. Ko sta se drugi večer predstavi ponovill, je bil clrkus skoro prazen, medtem ko je bila dvorana prenapolnjena. Videl sem obe predstavi, toda ugajal tni je »Dr. Faust« neprimerno bolj. Takrat nisem vedel zakaj, danes to čutim: iluzija marjonet, ki sem jo občutil takrat, me je tako prevzela, da mi je ta predstava ostala dobro začrtana v spominu. — Po sedmih Ietih je g. Klemenčič spet ir.iciativno posegel vmes ter sprožil misef o stalnem marjonetnem gledišču v Ljubljani, kjer se trudi in pridno dela, da nam da nekaj svojega, nekaj lastaega. Sicer bi marjonete lahko naročili že Izgotovljene, toda on nam ravno hoče dati nekaj originalnega v formah, kakor tudi v proporcijah figur. Posrečilo se mu je vseskozi, saj j2 sfrokovnjak v tej stvari. Po njegovem mnenju se lahko že meseca kimavca prične s predstavaml. Naše tiarodno gledišče je prirejalo po sttzoni tmneje po Sloveniji, da Mijodl tudi onim, ki so preveč oddaljeni od kult^ nega centruma In ne morejo zadostiti sv jtm duševnim potrebam. Ali bi se ne flj glo ustvariti tudi nekako potujoče njai netno giedišče, ki bi romalo po našibj gih, kjer b; se lahko družila vsa mlad dotičnega okraja? Mnogo bi se s tem» ristilo deželi, mnogo pripomoglo k * ralni vzgoji n;Iadine. Načrt in napravo mogoče izvedel g. Klemenčič sam, po"11 galo bi niu potem učiteljstvo. Povsod igra pri enakih načrtih gl^ vlogo financiranje dotične »-naprave«. J či tu :^se je iskal mecen«, toda ni se Šf daiies našel. Primorani smo zbirati kronah. Areliram na okr. učit. društva. se spcmnijo pri svojih zborovanjih sP meniini darom te važne mladinske ^ turne raprav«. —