uto -AvgusT 2óis eika - number 4 PRINT POST ICATION NUMBER 10000 Misli julij - avgust 2018 VSEBINA 3 Srečanja in slovesi 4 Plenarni svet 2020 5 Molitev za Plenarni svet 6 Marijino vnebovzetje 7 Archbishop Peter A. Comensoli's Mass of installation homily 9 Pater Valerijan (Jožef) Jenko OFM OAM 13 Pridiga nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri pogrebni maši p. Valerijana 15 V slovo p. Valerijanu Jenku 17 Spomin na p. Valerijana Jenka 20 Our Beloved Father Valerijan 21 Izpod Triglava 25 Slovenian Mission Sydney 32 Iz Kraljičine dežele - Queensland 35 Slovenian Mission Adelaide 39 Življenje pri Slovenskem društvu Sydney 42 Utrinki Cilke Žagar iz Lightning Ridge 44 Iz Kluba Triglav Mounties Group 50 Slovenian Mission Melbourne 60 Slovenska igralska skupina Melbourne FOTOGRAFIJI NA NASLOVNICI ZGORAJ: Zlato mašo je obhajal pater Lavrencij Anžel v svoji rojstni župniji Sveta Trojica v Slovenskih goricah v nedeljo, 1. julija 2018. Foto: Marija Anžič. Pater Lavrencij je v letih 1975 do 1979 deloval s p. Valerijanom v Merrrylandsu. Sedaj deluje v Kamniku, kjer so mu pripravili slavje v nedeljo, 17. 6. 2018. SPODAJ: Cerkev svetega Rafaela v Merrylandsu obhaja letos 45. obletnico blagoslovitve. Zgradili so jo rojaki ob vodstvu p. Valerijana Jenka OFM OAM, ki je letos 15. junija v Ljubljani končal svoje zemeljsko romanje. Foto: Florjan Auser. SPOMINSKE ZNAMKE ZA ZLATI JUBILEJ CERKVE V MELBOURNU Alexander Slavec, član Pastoralnega sveta Slovenskega misijona v Melbournu, je predlagal, grafično oblikoval in se dogovoril z upravo pošte Australia Post za izdajo spominskih znamk ob 50-letnici blagoslovitve prve slovenske cerkve v Avstraliji kot darilo našemu misijonu. Hvala! Misli Thoughts - Božje in človeške - Misli Thoughts Religious and Cultural Bi-Monthly Magazine in Slovenian language. Informativna dvomesečna revija za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji | Ustanovljena (Established) leta 1952 | Published by Slovenian Franciscan Fathers in Australia. Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji | Glavni urednik in upravnik (Editor and Manager): p. Ciril A. Božič OFM OAM, Baraga House, 19 A'Beckett Street, KEW VIC 3101 | Tehnična urednica (Production Editor) in računalniški prelom: Marija Anžič, Kew | Naročnina in naslovi: Angelca Veedetz | Stalni sodelavci: Florjan Auser, Mirko Cuderman, Tone Gorjup, Martha Magajna, Štefan Šernek, Cilka Žagar, Maria Iskra. | Skupina prostovoljcev v Kew, ki pripravi Misli za na pošto. | Naslov (Address): MISLI, PO Box 197, KEW VIC 3101 | Tel.: 03 9853 7787 | Fax: 03 9853 6176 | E-mail: misli@bigpond.com | Naročnina za leto 2018 je 60 avstralskih dolarjev, zunaj Avstralije - letalsko, 120 dolarjev | Naročnina se plačuje vnaprej; ne pozabite napisati svojega imena in priimka. Bančni račun pri Commonwealth Bank v Kew, BSB: 06 3142. Številka računa: 0090 1561 | Poverjeništvo za MISLI imajo vsi slovenski misijoni v Avstraliji | Rokopisov ne vračamo | Prispevkov brez podpisa ne objavljamo. Za objavljene članke odgovarja pisec sam | Vnašanje in priprava strani (Typing and Lay-out): MISLI, 19 A'Beckett Street, Kew VIC 3101 | Tisk (Printing): Simon Kovacic Printing, Melbourne. E-mail: skovacic@optusnet.com.au Misli na internetu: | Florjan Auser | http://www.glasslovenlje.com.au - Tam kliknite na MISLI. | ISSN 1443-8364 i a in slovesi Slovensko poletje zvabi marsikakšnega rojaka, ki še lahko potuje, da obišče svoj rojstni kraj, se sreča z domačimi, sorodniki in prijatelji, se ustavi v prelepih slovenskih biserih, poroma v Božja in Marijina svetišča, ki jih je polno na vseh koncih Slovenije. Tujci, ki obiščejo našo Slovenijo, obstrmijo nad lepotami naše dežele: majhna, a tako raznolika in nadvse lepa. Naše gore in hribčki, posejani z vinogradi in mnogimi cerkvicami, na mnogih križpotjih pa sveta znamenja križev in kapelic. Vse čudovito obnovljeno. In človek se čudi, da se v tej deželi ne sme v parlamentu spregovoriti: Bog blagoslovi Slovenijo! Da je to protiustavno, kot je bilo rečeno julija letos ob začetku nastopa novega parlamenta, ki je bil izvoljen 3. junija letos. Toda v moji deželi je še veliko ne samo lepega, ampak tudi dobrega. Bog daj, da bi to vedno bolj zmagovalo. Človek bi si želel širine duha, ne enoumnosti, ampak širine duha, ki zna sprejemati tudi drugačnost, se pogovarjati v spoštovanju in ob tolikih skupnih težavah in radostih graditi srečo za vse. Vsi smo skupaj samo sopotniki le nekoliko let na tem našem skupnem popotovanju iz Očetovih rok v Očetove roke. Pa to verujemo in sprejemamo ali pa ne. Tej resnici se ni mogoče izogniti in ji ne uiti. Ob mojem zadnjem letošnjem obisku Slovenije sem srečal mnogo dobrih ljudi, ki napravljajo domovino prijetno. Po petdesetih letih smo se srečali v glavnem že kot upokojenci nekdanji sošolci, ki smo pred petdesetimi leti končali osnovno šolo v Stopičah pri Novem mestu. Kako smo bili veseli, da je bila z nami tudi naša nekdanja učiteljica Slavka, ki nas je spremljala od 3. do 8. razreda. Na Brezjah sem se na 50. romanju invalidov in starejših srečal s trpečimi in preizkušanimi brati in sestrami, ki z vdanostjo nosijo svoj križ bolezni in let. Dan pred njegovo smrtjo sva se z misijonarko Marijo Anžič srečala s p. Valerijanom. Kako je bil vesel obiska! Naročil je pozdrave za vas, dragi rojaki v Avstraliji. Zdaj nas že spremlja z nebeških razgledov. Nadvse, se razume, je bilo radostno ponovno srečanje z mamo. Na prvi petek v juliju, 6. julija 2018, smo bili zbrani v naši župnijski cerkvi Marije, Tolažnice žalostnih v Stopičah. Zbral sem družine mojih dveh bratov Jožeta in Toneta ter sestre Marije, 40 nas je bilo, da smo se s sveto mašo Bogu zahvalili za maminih -na tisti dan je imela točno 95 let, 5 mesecev in en teden. Prelepo duhovno srečanje. Mama je bila neverjetno čila in vesela in najboljša pevka pri maši. Potem smo še pozno v noč posedeli v restavraciji Prepih. In v nedeljo še eno veselo srečanje z njo na prelepem razgledu na Vrhu pri Jožetovi zidanici. Kdo bi si mislil, da bo to naše zadnje srečanje, ki je vodilo v slovo. Štiri dni pozneje je že odšla v Očetovo hišo. Milost srečanja in milost slovesa! Tako se naša srečanja prelivajo v slovo in slovo, tudi tisto zadnje, v novo srečanje; tisto zadnje slovo pa v nebeško srečanje. Z leti vsi bolj spoznavamo, da je že veliko naših sorodnikov, prijateljev in sopotnikov tam, kamor mi šele moramo priti. Naj bo vse v življenju milost - srečanje in slovo. Veliko lepih in prijaznih srečanj Vam želim. Bog živi! pater Ciril PLENARNI SVET 2020 Cerkev v Avstraliji se pripravlja na PLENARNI SVET 2020. Gre za srečanje oziroma srečevanje škofov, duhovnikov, redovnikov in vernih laikov, ki bo začrtalo prihodnost Katoliške Cerkve v Avstraliji. Plenarni svet (lahko bi ga imenovali tudi Plenarni zbor ali Sinoda) ne bo razpravljal o katoliškem nauku, ima pa moč, da določi strukture ter načine in pravila, po katerih se bo Cerkev v Avstraliji ravnala v prihodnjih desetletjih, morda stoletjih. Njegovi sadovi se bodo zato dotaknili vsakega katoličana v Avstraliji. Zadnji plenarni svet je bil v Avstraliji leta 1937. Papež Frančišek ja zapisal: »Naše mesto v zgodovini se je spremenilo. Stvari, za katere smo bili prepričani, da se ne bodo nikoli zgodile ali jih ne bomo nikoli doživeli, doživljamo sedaj in si niti ne drznemo predstavljati prihodnosti. To, kar se nam je zdelo nekaj povsem normalnega (družina, Cerkev, družba, svet) ni več to, kar je bilo. Ne moremo enostavno čakati, da bi takšno stanje minilo in si utvarjati, da se bodo stvari vrnile na staro, kot so bile nekdaj.« Primer tega dogajanja je redefinicija zakonske zveze v Avstraliji. Kulturnega okolja, ki ga živimo danes, leta 1937, ko je bil v Avstraliji zadnji Plenarni svet, ne bi prepoznali in si ga ne bi mogli niti predstavljati. Očitno načini, kako katoličani danes izražamo in živimo svoje upanje, v današnjem svetu niso učinkoviti. ErtW Beseda Plenarni pomeni ves, popoln, odprt; pomeni, da lahko vsakdo pove svoje mnenje in zastopa svoje stališče, za kar bo priložnost v triletnem procesu: prvo leto je »leto poslušanja«, kar se bo dogajalo preko odprtega dialoga in poslušanja. Povabljeni smo, da prisluhnemo Bogu s tem, da poslušamo druge. Sledilo bo »leto razločevanja« in ponovnega poslušanja, ko se bodo zbrale vsebine o katerih se je razpravljalo in določila se bodo vprašanja, ki jih bo Plenarni svet obravnaval. Nato bo »leto predlaganja«, ko bo v oktobru 2020 v Adelaidi prvo zasedanje plenarnega sveta, v maju 2021 pa drugo, verjetno v Sydneyju. Dogajanje vodijo in spremljajo trije organi: Delovno vodstvo Plenarnega sveta, izvršni odbor in komisija škofov, katere predsednik je Mark Coleridge, nadškof v Brisbanu in predsednik Avstralske škofovske konference. Geslo Plenarnega sveta je: »Prisluhnimo, kaj govori Duh!« (prim. Raz 2,7). Podprimo dogajanja Plenarnega sveta z molitvijo, naj ponovno zaneti ogenj duha Cerkve v Avstraliji, da bo sposobna evangelizirati kulturo današnjega sveta in časa, ki se oddaljuje od krščanskega pogleda na svet in krščanskih vrednot. MOLITEV ZA PLENARNI SVET Pridi, Sveti Duh binkošti. Pridi, Sveti Duh te Južne Zemlje! O Bog, blagoslovi in poveži vse ljudi v Avstraliji in nas vodi, ko stopamo Plenarnemu svetu naproti. Podari nam milost, da bomo videli tvoj obraz v bratih in sestrah in čutili Jezusa, ki nas spremlja na poti. Daj nam pogum, da bomo razodevali svoje misli in ostali zvesti tvoji resnici. Daj nam ušesa, ki bodo s ponižnostjo poslušala druge in preudarno srce, ki bo slišalo, kaj nam ti govoriš. Vodi svojo Cerkev v upanja polno prihodnost, da bomo živeli v veselju evangelija. To te prosimo po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je hrana na naši poti od vekov na veke. Amen. Marija, Pomoč kristjanov - prosi za nas! Sv. Mary MacKillop - prosi za nas! PRAYER Come, Holy Spirit of Pentecost. Come, Holy Spirit of the great South Land. O God, bless and unite all your people in Australia and guide us on the pilgrim way of the Plenary Council Give us the grace to see your face in one another and to recognise Jesus, our companion on the road. Give us the courage to tell our stories and to speak boldly of your truth. Give us ears to listen humbly to each other and a discerning heart to hear what you are saying. Lead your Church into a hope-filled future, that we may live the joy of the Gospel. Through Jesus Christ our Lord, bread for the journey from age to age. Amen. Our Lady Help of Christians - pray for us. St. Mary MacKillop - pray for us. MARIJINO VNEBOVZETJE Sredi meseca avgusta praznujemo največji Marijin praznik - Marijino vnebovzetje. Romarji bodo napolnili slovenska Marijina svetišča in obnovili posvetitev slovenskega naroda Materi Božji. Najbolj slovesno je seveda vsako leto v slovenskem narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah. Vsaj v duhu bomo poromali tja tudi mi. Romarski shodi so bili in so v glavnem še vedno pričevanja zaupne vernosti slovenskih ljudi. Dobro čutijo, da je Marija Mati in da kot taka ve, kaj njeni otroci potrebujejo. Njihove prošnje posreduje svojemu vsemogočnemu Sinu. Marijino poveličanje je zmagoslavje ljubezni: ljubezni Marije do Jezusa, ljubezni Jezusa do Marije. Praznik tolažbe in poguma. Marija je do zmagoslavja šla preko Kalvarije. Imeti moramo pogum živeti, pa tudi pogum umreti. Junija letos smo v uredništvo Misli prejeli prijazno pismo z Japonske: 4. junija 2018 ga je napisal jezuitski pater Vladimir Kos, ki že mnoga desetletja deluje na Japonskem kot profesor, misijonar in pesnik. Takole piše: Prečastiti, dragi urednik »Misli«! Najprej Boglonaj za redne pošiljke »Misli« -pomagajo mi ostati v stiku s Slovenci v novi deželi, podobno kot sem jaz v tuji deželi, vendar vesel svojega misijonskega poklica. V majsko-junijskih Mislih je kar nekaj lepega o naši dragi Mariji Pomagaj -čestitam piscem! Rad bi se jim pridružil in Vam pošiljam pesem Mariji Pomagaj v čast - toda podvrženo sodbi gospoda urednika, ali je za Misli ali ne; z urednikom se popolnoma strinjam. ODTLEJ SI SMEHLJAJE MARIJA POMAGAJ Oj, harfa, zapojva Mariji Pomagaj v imeni Slovencev, kjerkoli žive -kako si nam ljuba, kako si nam draga: nebeške je Matere Tvoje Srce! Odkar naši predniki križ so izbrali, dokaz, da naš Jezus od mrtvih je vstal, so Tebe kot Mamo nebeško poznali -nihče ni brez Tvoje dobrote ostal! Po mnogih stoletjih se krik je zaslišal: »Marija, pomagaj z nebeško močjo!« In čudež bolnikovo bol je utišal -Tvoj Sin Te uslišal je z ljubeznijo. Odtlej si smehljaje »Marija Pomagaj« -kot takšni Ti ustnice naše pojč. Ljubezen je Bog in zato si Mu draga -naj naša se srca odevajo z njo! V Gospodu vdani Vladimir Kos. Spoštovani, prečastiti in dragi pater Vladimir Kos, iskrena hvala Vam za Vaše misijonsko in znanstveno delo kot dolgoletni profesor v Tokiyu in skrbni ter ljubeč varuh in negovalec slovenske besede. Mnoge Vaše pesmi smo objavili že tudi v Mislih, brali smo jih v ameriški reviji Ave Maria in seveda v Vaših zbirkah, ki so jih natisnili v domovini Sloveniji. Zahvaljujemo se Vam za novo pesem, ki bo prvič objavljena v Mislih, in naj ponese našo ljubezen in hvaležnost Bogu po Mariji Pomagaj. Bog naj blagoslavlja Vaše delo in navdihuje Vašo in našo hvaležnost za vse darove, ki jih prejemamo iz dneva v dan po Njegovi veliki dobroti. Oglasite se še. Bog živi! Urednik pater Ciril A. Božič OFM 6 Archbishop Peter A. Comensoli's Mass of Installation homily St. Patrick's Cathedral, Melbourne, Wednesday, 1st August 2018 We can be reasonably confident that the Apostle Paul's determination to get to Rome was not for the spaghetti and coffee. St Paul's extraordinary missionary journey of faith took him from Jerusalem, and the Semitic world of the one true God, through Athens and the Greek world of the intellectual gods, to Rome and the cultural world of the political gods. Paul always saw it as God's intention to get him to Rome. For it would be from Rome that he could bring the name of Jesus Christ from the peripheries into the centre of the world. He was certainly determined, even driven, to proclaiming Christ with gospel boldness; there was a deep intentionality about all he did. Paul was unfailingly open and accountable for what he had been given in Christ. He was a man who boldly carried the yoke of the crucified Christ, both as a burden and a joy, but was also a man of deep sensitivity, being gratefully encouraged, as we heard, from the Christian community he was soon to live and die among. For its part, the Church in Rome had known of Paul for some time and were eager for his coming. They were a community of many languages and faces: Jews, Gentiles, Asiatic, Middle Eastern, African, European - citizens and immigrants from all over the empire. The Church in Rome was young and vibrant, though somewhat messy and not without its struggles. They had found in Christ a way of living a common life in friendship, amid the disorienting and fragmenting commotion of a world - and worldly - city. Here were a people who had been found by God, and worthy to be considered a pearl of great price. These were the faithful to whom Paul had been anointed and sent by God. His final missionary journey to them, made as a 'prisoner in the Lord,' passed from Israel, through the Mediterranean, and on to Italy. He survived starvation, shipwreck and a deadly snake bite (on Malta, of all places!), until, around the year 60AD, as St Luke rather casually observed: And so we came to Rome. In our own way, and in this time and place, we are at a Pauline/ Roman moment, you and me. This particular successor of the Apostles, who began his missionary journey in Wollongong, having travelled via Broken Bay, has come to Melbourne. I am a sinner, who has been found by God, and now sent to you. And you? You are God's own people, living in this metropolis of the south. You carry the wounds and grief of a shameful past, yet you have stood up tonight to be countered as friends of God. As the Romans gathered from the far reaches of that great city, so you have gathered from up north beyond Mount Macedon, over into the east past the Dandenong Ranges, out west from Geelong and Port Philip Bay, down south along the Mornington Peninsula, and everywhere in between. You are the living Church in Melbourne, who have also been found by God, and are now welcoming me. Like Luke before us, now we might say: And so we come to Melbourne. But how do we proclaim a Gospel from the peripheries into the centre? How do we speak of grace and mercy in a diverse society? How do we become signs of hope and joy in a culture of rival visions? 7 Though we need accountable structures to do this, the Church is not an institution; though we strive to do good works, we are not an NGO; though we have things of beauty to show, we are not a museum. The Church we belong to is a 'she', not an 'it'; a living person, not a lifeless thing. We are a pilgrim People of God, called to be missionary disciples. We are the Body of Christ, where the weakest and most vulnerable have the places of honour. We are the Temple of the Holy Spirit and stewards of God's grace. Our common task, then, is a missionary one. We have been anointed and sent with the gospel of Jesus Christ into our families, our local neighbourhoods, and the wider society. How do we do this? Well, a good start might be to get the soil of our culture under our fingernails as we plant seeds of grace and peace. Pray for one another; befriend each other. Forgive, and seek forgiveness. Barrack for Gospel Joy, not just your footy team. Make mercy is our calling card and healing our gift. Be open, warm and honest in the way we attend to others. Nurture a faith that trusts, a hope that encourages, and a love that is tender. This is what it means to proclaim Jesus Christ, because it is what Jesus Christ proclaimed. We need only to take a first step. Here, in Melbourne, we have a home-grown example of one such first-stepper, Mary of the Cross MacKillop. Just up on Brunswick St, in the ACU quadrangle you will pass on the way to the reception this evening, there is a statue of a young Mary on the threshold of saintliness. She is sitting on a bench looking out, poised for her future, about to get on the move. I've come from the city where Mary completed her missionary journey, to the city where she began it. You are the Church that produced Australia's first saint. And as Mary sits eager and expectant to what lies before her, I now join you on this threshold, poised in anticipation of what we are to do in Christ Jesus. So, Church of Melbourne, may I claim a newbie's boldness and remind you of what I already know about you? You are a Church that can produce great fruits. You have it in you already to do this, for you - we - are saint whisperers here! As you pass Mary's statue tonight, or on some other occasion, go and sit with her. Look out with her. Get up with her. Our time has come to see the gospel need, and do something about it. Yes, we carry great wounds and griefs, and faith can be such a struggle, but we - the Church in Melbourne - can be young again, in Jesus Christ. May we prefer nothing to Him, for He prefers nothing to us. Marija Godec iz Canberre ter trije nekdanji sydneyski pastoralni delavci: s. Francka Žižek, zlatomašnik pater Lavrencij Anžel, s. Marjeta Domanjko po slovesnosti zlate maše pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. 8 Pater VALERIJAN (JOŽEF) JENKO OFM OAM rojen 6. 1. 1926 Ljubljana - umrl 15. 6. 2018 Ljubljana V petek, 15. junija 2018 zgodaj zjutraj je v samostanu Marijinega oznanjenja v Ljubljani odšel domov k Očetu frančiškan p. Valerijan Jenko, dolgoletni izseljenski duhovnik med Slovenci v Ameriki in več kot pol stoletja v Avstraliji. Pater Valerijan se je rodil 6. januarja 1926 v Ljubljani kot tretji od sedmih otrok očetu Jerneju in mami Katarini, rojeni Narobe, in pri krstu v bolnišnični kapeli dobil ime Jožef. Oče in mama sta bila oba po rodu iz Mavčič. Oče je nekaj časa delal v rudniku v Rocksprings, Wyoming, ZDA, in s prihranki kupil hišo v Šiški na tedanji Sv. Jerneja cesti. Joža, kakor so p. Valerijana klicali domači, je osnovno šolo obiskoval v Šiški in bil eden od prvih ministrantov župnije sv. Frančiška. Pater Filip Rupnik se poslavlja od patra Valerijana. Živo se je spominjal otroških let, raznih dogodivščin in slovesnosti, evharističnega kongresa leta 1935, na katerem je tudi sodeloval, in kongresa Kristusa Kralja. Nadaljeval je meščansko šolo za Bežigradom. O svojem Božjem klicu je pripovedoval: »Že v osnovni šoli sem kot ministrant začutil duhovniški poklic. Poklic mi je utrdila knjiga Jezus duhovniku' (Schrivers). Gospod Kompare, ki je bil vsak dan pri maši v Šiški in je imel pri redovnikih trapistih v Rajhenburgu sina Stanka - p. Kanizija, mi je izposloval, da sem bil sprejet pri trapistih v malo semenišče oziroma v gimnazijo. Ko sem doma to povedal, mi niso dovolili, ker sem bil premlad Oče se je o mojem poklicu pogovarjal tudi s križniškim priorjem p. Valerijanom Učakom. Tokrat je nasprotoval moj starejši brat, ker je 9 bil to nemški viteški red. Odkar sem začel ministrirati v Šiški, kjer so frančiškanski patri vodili župnijo, sem se nagibal k frančiškanom. Navduševala me je njihova preprostost, prijaznost in zavzetost za dušno pastirstvo. Všeč mi je bil sveti Frančišek, ki sem ga poznal le s fresk p. Blaža Farčnika na stenah šišenske cerkve.« Noviciat je začel 6. septembra 1943 v Novem mestu. Dne 3. oktobra 1943 so Nemci bombardirali Novo mesto, poškodovali samostan in novinca br. Valerijan Jenko in br. Danilo Sedlar ter magister p. Salezij Glavnik so se morali zateči v Šmihel in od tam v Kartuzijo Pleterje. Po nekaj mesecih so se vrnili v Novo mesto in 7. septembra 1944 sta novinca izrekla zaobljube. Brat Valerijan je bil v začetku leta 1945 vpoklican k domobrancem, pa je bil kmalu odpuščen, ker je zdravnik ugotovil, da ima razširjeno srce. Spomladi so se začeli domobranci, naši bogoslovci in gimnazijci ter številni Slovenci umikati čez ljubeljski predor na Koroško. Brat Valerijan je v Vetrinju zadnjič videl svojega brata Franceta, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo in ubit. Bogoslovci so odšli v Schwaz, gimnazijci pa nadaljevali gimnazijo v taborišču Pientz-Pegetz in v Špitalu ob Dravi. Provincial p. Gracijan Heric je brate poklical v Bolzano, kjer je Valerijan začel študirati bogoslovje in 29. novembra 1948 izrekel slovesne zaobljube. Dne 10. decembra 1949 so se vkrcali na ladjo v Bagnoliju pri Neaplju, po desetih dneh pripluli v New York in 23. decembra 1949 prišli v Lemont pri Chicagu. P. Valerijan je prejel mašniško posvečenje 18. maja 1952 v cerkvi sv. Andreja v Chicagu. Naslednjo nedeljo, 25. maja 1952, je daroval svojo novo mašo pri Mariji Pomagaj v Lemontu. Novomašniku je pridigal sovrstnik in šišenski rojak p. Mirko Silvester, slovesnost pa je po slovenskih običajih organiziral p. Bazilij Valentin. Pater Valerijan je postal kaplan v župniji sv. Jurija v Južnem Chicagu. Že naslednje leto se je vrnil v Lemont, kjer je pomagal p. Baziliju pri urejanju mesečnika Ave Maria, v Marijinem svetišču in v drugih župnijah. Leta 1959 je odšel za kaplana v Johnstown, PA, odkoder je leta 1961 prvič obiskal Slovenijo in svoje domače. Leta 1951 so naši bratje frančiškani začeli delovati med Slovenci v Avstraliji. Pater Bazilij je leta 1956 začel delovati v Melbournu. Pater Valerijan se je tudi priglasil, ko je p. Bernard Ambrožič ostal sam v Sydneyu, vendar ni dobil dovoljenja. »Takrat sem zadevo položil v Srce Jezusovo, v katerega vedno zaupam - naj se zgodi Božja volja.« Pisal je na Generalno kurijo v Rim in generalni minister mu je napisal obedienco za tri leta. V Sydney je priplul na ladji Oriana 23. oktobra 1963. Prvih sedem let je stanoval pri frančiškanih v Paddingtonu, odkoder je med tednom obiskoval 10 rojake po raznih taboriščih, maševal pri sestrah, ob nedeljah pa za naše rojake v raznih cerkvah v Sydneyu, Wollongongu, Canberri, Newcastlu. Vendar Paddington ni bila središčna točka za naše rojake, prav tako niso imeli svoje dvorane za prireditve po naših slovenskih običajih, v avstralskih cerkvah pa tudi niso vedno dobili ustreznih ur za bogoslužja. Zato je pater povabil naše rojake, da so začeli zbirati sredstva in misliti na lastno cerkev, dvorano in versko središče, začel je izdajati glasilo Rafael, ki izhaja še danes, in pisal raznim agentom. Med ponudbami, ki jih je dobil, je bila najboljša stara prezbiterijanska cerkev in hiša v Merrylandsu, v zahodnem delu Sydneya. Cerkev in hišo so kupili in obnovili, 31. decembra 1969 je cerkev blagoslovil avstralski frančiškanski provincial p. Ambrose Ryan. Naslednji dan, 1. januarja 1970, sta p. Valerijan in p. Bazilij darovala prvo sv. mašo in prvi otrok je prejel sveti krst. V naslednjih letih so zgradili nove prostore, staro cerkev obzidali in zgradili novo z dvema zvonikoma, ki jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič 14. januarja 1973. Čez deset let, leta 1983, je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil novo dvorano za cerkvijo. Patrom so prišle na pomoč sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja, ki so skrbele za gospodinjstvo, katehezo, pevske zbore, varstvo otrok in za Slomškovo šolo slovenskega jezika. Sestre so delovale v Sydneyu 25 let, v Melbournu 26 let. »Delo sester je v zgodovini našega izseljenstva zapisano z zlatimi črkami,« je zapisal in večkrat dejal naš očak. »Pater Valerijan je v tej cerkvi, ki so jo zgradili, okrasili, tako da velja za najlepši cerkveni prostor med Slovenci v Avstraliji, gradil tudi živo občestvo Cerkve, vsakega posameznika, kajti vsakdo, ki je prišel tja, je pri patru Valerijanu, ne da bi rekel kakšno besedo, doživel dobrodošlico, vsak je bil lepo sprejet in vsakdo je, kakor smo slišali, dobil to, kar je potreboval: očeta, pomočnika, tolažnika, ali pa samo besedo, ki je segla v srce.