Ure spominov in radosti za starejše krajane z Vrhovcev
Kolikokrat slišimo tisti stari rek »Starost je žalost« in kar prcpogosto je to še preveč res. Preveč prepogosto se namreč ne nanaša na to, da starejši ljudje večkrat kaj pozabijo iz minute v minuto, ampak je v tri preproste besede zajeto življenje številnih naših občanov, ki so že zapluli v jesen življenja. Veliko jih je, ki nosijo že sedem, osem ali devet križev na svojih ra-mah. Koliko jih je, ki jim vsak nov križ pomeni še nekaj več samote, odmaknjenosti od življe-nja, ki teče mimo njihovega praga, mimo njiho-vih src, vsak nov križ je težji, življenje bolj samotno, dnevi bolj prazni. In vse take občane pomeni ura ali dve med prijatelji in znanci, vrstniki, ure in ure prijetnih spominov, številne trenutke radosti.
Vse to so odnesli s seboj starejši krajani krajevne skupnosti Vrhovci, ko so odhajali s tradicionalnega srečanja starejših krajanov v petek zvečer, 24. aprila. Povabljenih je bilo na srečanje 140 - vendar je bilo vreme slabo in za marsikoga pot pretežavna, zato jih je prišlo okrog sedemdeset. In če človek ne bi vedel, koliko življenja je že za njimi, bi dejal, da so mladi, zelo mladi. Mlada so njihova srca, še vedno pripravljena, da se odprejo veseli pesmi, glasbi, veselju do življenja.
Krajanom Vrhovcev, ki so si naložili že se-dem križev in več, so šolarji in cicibani pripravi-li prijeten program, jih spomnili na dogodke med NOB, na njihove otroke, vnuke, najmlajše v družini. Morda so se spomnili tudi na tiste čase, ko so sami hodili v šolo. In vsi ti spomini so bili prijetni, vsaj tako je bilo brati z obrazov, prepredenih z gubami, ki so jih na njih pustila leta, življenje, trpljenje, sreča in žalost.
V rokah »mam'ce« so se znašle orglice, »de-dek« je prinesel s seboj harmoniko in namesto članov Zelezničarskega okteta, ki so peli v krat-kem kulturnem programu, so zapeli »domači«. Krajani sami, ki že nekaj let zapovrstjo radi prihajajo na srečanje starejših krajanov skup-nosti Vrhovci.
Pa je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki so šele letos zbrali dovolj poguma, da so se odzvali vabilu družbeno političnih organizacij krajevne skupnosti in krajevnega odbora RK. In ni jim bilo žal, saj so taka prijetna srečanja redka in svetel žarek v jesenski dan ostarelega človeka. V petek zvečer so mnogi pozabili na samoto in osamljenost in morda bo ta večer marsikomu prinesel polnejše dni, saj bo to srečanje začetek novega prijateljstva in s tem konec osamljeno-sti.
Morda se bo prihodnje leto tega srečanja -prepričani smo, da v krajevni skupnosti nanj že mislijo - udeležilo še več krajanov, ki so starejši od sedemdeset let in tistih, ki jim do sedmih križev »še nekaj manjka«. Gotovo bi bili take priložnosti za klepet in veselo pesem veseli tudi krajani v drugih krajevnih skupnostih naše ob-čine v tistih KS, ki se do sedaj na svoje ostarele krajane še niso spomnile tako, kot se jih vsako leto spomnijo v KS Vrhovci.
MOJCA KAUČIČ