Nemški imperijaCizem O D N $ 19 3 8 Spisal U — č. Izdal in založil narodni poslanec Milan Mravlje. Tiskala tiskarna »Slatnar«, d. z o. z., Kamnik. r / Uvod Na seji banovinskega odbora Omladine J ugoslovenske nacijonalne stranke, ki se je vršila junija 1938. v Laškem, se je obravnavalo tudi vprašanje naše narodne obrambe z ozirom na stopnjevano inrperijalistično nemško propa¬ gando. Sklenjeno je bilo, da se naj izda o tem problemu brošurica, kot skromen doprinos politično organizirane jugoslovenske mladine k vprašanju obrambe naše sever¬ ne meje. Pravica mladine je, da odkrito in odločno opozarja svoj narod na velika vprašanja. S tem se poslužujemo te pravice tudi mi, ko svarimo pred največjo nevarnostjo, kateri smo izpostavljeni. Naša beseda je izrečena odkrito ' in jasno. Mislimo, da s tem najbolje izpolnjujemo svojo dolžnost. Pričujoča brošurica je tudi izraz duha, ki preveva vrste politično organizirane jugoslovenske mladine. Ona je dokaz, da se mladina ni vklenila v ozke strankarske spone in da njeno zanimanje in delo ne velja samo ma¬ lim, dnevnim političnim vprašanjem. Omladina Jugoslo¬ venske nacijonalne stranke pojmuje politično delo kot najvišjo, eminentno nacijonalno dolžnost. Banovinski odbor OJNS Ljubljana 1. avgusta 1938. Ute Nemški imperijaCizem Kljub uradnemu prijateljstvu med našo državo in Nemčijo ni prenehala niti v Nemčiji, niti v naših obmej¬ nih krajih nemška imperialistična propaganda proti nam. V tej zvezi se zelo čudno slišijo Hitlerjeve besede, da želi »veliko in močno Jugoslavijo«. Vprašanje naše narodne obrambe je postalo po priključitvi Avstrije k Nemčiji in v dobi prijateljstva našega sedanjega režima z njo mnogo 'bolj pereče in težko, kot je bilo doslej. Ono se ne postavlja kot vprašanje naših upravičenih zahtev po naših ljudeh in naši zemlji na Koroškem, temveč kot vprašanje nedotakljivosti in obrambe samih meja naše države, kjer se one krijejo z našimi nacijonalnimi pravi¬ cami. Mi smo potisnjeni na naši severni meji: Podravje — Slovenske gorice — Prekmurje, v obrambo. To dejstvo nas opozarja na neprirodnost in brezvrednost papirnate zunanje politike »prijateljstva« jugoslovenskega in nem¬ škega naroda. Pri sedanji miselnosti nemškega naroda se ne smemo pustiti od take politike niti za trenutek pre¬ motiti in uspavati, ker ona je v kričečem nasprotju s stvarnimi, trajnimi in nepomirljivimi težnjami našega severnega soseda, s katerimi se križajo osnovni življenjski interesi našega naroda in države. Pod tem vidikom mora¬ mo presojati našo nerazumljivo zunanjo politiko, ki eno¬ stransko vztraja pri prijateljstvu, čeprav ga Nemci nepre¬ stano kršijo z neprikritimi zahtevami po našem obmej¬ nem ozemlju. Upamo, da so gospodje, ki so v imenu 3 sedanjega režima — ne našega naroda! — sklepali pri¬ jateljstvo v Berlinu, pristali vsaj na samo recipročno enake obveznosti in pravice, zato ne vemo, zakaj smejo Nemci nas napadati in zakaj nam naša cenzura ne dovo¬ ljuje na napade niti odgovarjati. Iz tega razloga čutimo potrebo, da tern potom seznanimo našo javnost in zlasti obmejno prebivalstvo z glavnimi smernicami nemškega imperijalizma, ki posega v okviru svojih velikih, široko¬ poteznih in podjetnih načrtov tudi po našem ozemlju. Idejne in progravnaiicne osnove predvojnega pangervnanizvna Za pravilno razumevanje današnjih osvajalnih teženj narodno-socijalistične Nemčije, moramo vsaj v glavnih potezah prikazati predvojni nemški iinperijalizem, s katerim so one v nepretrgani organski zvezi. Povojna Nemčija ni zavrgla idejnih in programatičnih osnov imperijalizma predvojne, marveč jih je v vsakem oziru še izpopolnila. Osvajaštvo nemškega naroda temelji na posebni filo¬ zofiji in znanosti, ki sta z vztrajno vzgojo ustvarili tudi posebno prusko miselnost. Nemški filozofi so vcepili svojemu narodu občutek večvrednosti v vsakem pogledu. Nemški narod naj bi prekašal druge v duhovnem in fizičnem pogledu. Učili so ga, da nadkriljuje vse ostale narode v filozofiji, znanosti, umetnosti, gospodarstvu, zlasti v tehniki in industriji, kakor tudi v telesnem in vojaškem oziru. Nemec je rojen vojak in rojen gospodar. Nemški narod so proglasili za izvoljen »Herrnvolk«, ki ima pravico in celo dolžnost, da izpolni posebno božje poslanstvo vsemu človeštvu v korist. On naj bi bil pozvan zavojevati in s tem rešiti Evropo. Že filozof Hegel je dejal, da je germanski duh, duh novega časa, ki bo pri- 4 boril zmago popolni resnici. Pod noge nemškega »gospo¬ dujočega naroda« je položil lolpo vseh drugih brezprav¬ nih in hlapčevskih narodov, katerih dolžnost naj bi bila poslušno izpolnjevati njegove ukaze ter hiti »priča in okrasek« njegove veličine. Edini življenski smisel manj¬ vrednih narodov naj bi torej bil služiti izvoljenemu in večati njegovo slavo. To pretiravanje germanskega duha se je povzpelo pri publicistu L. Woltmannu do dokazo¬ vanja, da so vsi veliki duhovi Evrope nemškega poko- lenja. V svoji »Politični antropologiji« je oropal roman¬ ske in slovanske narode vseh velikih mož. Dante, Michel¬ angelo, Rafael, Voltaire, Napoleon, V. Hugo in drugi so bili proglašeni za sinove nemškega naroda. Nitzsche je učil, da je na svetu preveč ljudi, zato naj imajo pravico do življenja le najmočnejši z nezlomljivo voljo do zmage in oblasti. Samo takemu »nadčloveku« mora pripasti svet in bodočnost. Njegov nauk so prenesli pangermani v politiko. Kar velja za posameznika, naj velja tudi za narod kot celoto. V nemškem narodu so videli »nadnarod« z največjimi sposobnostmi, močjo in voljo do oblasti nad drugimi. Zagovarjali so pravico in dolžnost, da vlada kakovost nad kolikostjo. Kakovost je seveda samo nemški narod, vsi drugi narodi pa ničvredna količina. Na enak način so zlorabljali v osvajaške namene Darwinov prirodni zakon o boju za obstanek, po katerem naj zmagujejo v življenju le sposobni ali tisti, ki se znajo prilagoditi okolju. Pangermani so oslarijah svoj militaristični imperija- lizem še na Feuerbacha, materijalističnega naravoslovca Biichnerja, Schoppenhauerja, Hartmanna in druge misle¬ ce. Zavrgli so človečanske ideale Lessinga, Herderja, Goetheja, Schillerja in drugih. Vera prusaštva je bila vera v materijalizem, silo m tehniko. Spričo tega je ra¬ zumljiva pengermanska etika, ki je proglasila silo in nasilje za nravno in pravno opravičljivi sredstvi za izva¬ janje svojega vzvišenega božjega poslanstva in zavojeva- 5 nja drugih narodov. Goji! se je kult moči. Utemeljitelj nemškega edinstva Bismarck je izjavil, da se »velika vprašanja časa ne rešujejo z besedami in sklepi večine, marveč z železom in krvjo.« Moč je stopila pred pravico. Prusko pravo je temeljilo na moči in nasilju in pravica močnejšega je bila proglašena za pravno načelo. Nemška armada je postala kot najvišji predstavnik moči glavni činitelj notranje in zunanje politike nemškega naroda, »vojna pa element v svetovnem redu, ustvarjenem od Boga . . ., brez katerega bi svet zastal in se izgubil v materijalizmu«, kakor se je izrazil grof Moltke. Enak slavospev vojni je izrekel že Nitzsche. Pangermanom so trajni mir samo sanje in iluzija, ker sta vojna in vojsko¬ vanje božji ustanovi. Vsemu temu se je pridružila še posebna rasna mistika. Germanski socijologi so našli v nemškem narodu pleme¬ nito raso, ki stoji visoko nad drugimi. Vsi drugi narodi so bili proglašeni za rasno že po prirodi manjvredne ali pa degenerirane. Zanimivo je, da sta sprožila ta nauk francoza Vacher le Lapouge in Gobineau, katerega je seveda pangermanizem s slastjo in temeljito izkoristil. Za svojo zdravo raso, ki se hitro množi, so Nemci zahte¬ vali prostora, kruha in surovin na škodo drugih. Brez¬ obzirno prezirajoč interese drugih narodov, ki so se prav tako ali še hitreje množili kakor nemški in px - av tako rabili zase kruha in surovin, je izjavil kancler Bethmann- Hollweg, da »nujnost ne pozna zaprek«. S tem je nemški narod v soglasju z zgoraj iznesenimi načeli izpovedal, da se v svojem razvoju in potrebah ne bo oziral na druge. Prostor in dobrine sveta so predvsem zanj, odvišek za ostale. Če bo treba, bo v to svrho uporabil silo. Vzgoja nemškega naroda v duhu teh idej je postajala vedno intenzivnejša po zmagi nad Francijo leta 1871. V šoli se je oblikovalo in prenasičevalo nemškega otroka z nauki duhovne, moralne in rasne vzvišenosti nemškega naroda nad drugimi. Zavestno se mu je vcepljala zabloda 6 o pravici in dolžnosti nemškega naroda gospodovati člo¬ veštvu in ga voditi. Od tega leta naprej se je nemško ljudstvo načrtno pripravljalo v šoli duhovno, v vojašnici pa telesno na leto 1914. Masarvk imenuje takratna pru¬ ska vseučilišča — duhovne kasarne. Službena znanost je omamljala nemški narod z najgršim potvarjanjem zgo¬ dovine. Vzgajali so ga v nadutosti, oholosti in precenje¬ vanju samega sebe in v sovraštvu, preziranju in podce¬ njevanju drugih. To umetno gojeno pretirano samozavest so stopnjevali še resnični uspehi v kolonijalni politiki, industriji, zlasti železni in kemični in v trgovini. Najvišji vzor je bil svojemu narodu cesar Viljem, kateremu so bili »Nemci sol zemlje«, sam Bog pa »božanski zaveznik«. Nemški meč ni bil ostri in kruti, nego »dobri in pra¬ vični meč«. Na podlagi te imperijalistične filozofije, znanosti in miselnosti je bil izdelan stvaren in podroben osvajaški program. Usmerjen je bil na tri strani: na zapad, proti »dednemu sovražniku« (Erbfeind) Franciji in zlasti po Viljemovi izjavi, da je bodočnost Nemčije na vodi, tudi proti Angliji; na jug (Drang nach Siiden), proti Jadran¬ skemu morju in Balkanu z nadaljevanjem v smislu gesla »Berlin-Bagdad« in na vzhod (Drang nach Osten), proti Rusiji in Črnemu morju, ki odpira vrata v neizmernost Azije. Ta program naj bi se uresničil, kakor se je izrazil prof. Heinrich Leo, s »svežo in veselo vojno« (der frische und frdhliche Krieg), na katero je nemški narod z ne¬ strpnostjo čakal. H. G. Wells pravi v svoji »Svetovni zgo¬ dovini«, da je bil nemški narod ob izbruhu svetovne vojne podoben atletu, pripravljenemu po končanem tre¬ ningu na odločilen spopad. Ta osvajalni program je filozofsko utemeljeval Lagarde, zgodovinsko Treitschke, Viljem pa naj bi bil njegov politik in izvršitelj. Poleg splošne državne politike je služil temu cilju ogromen aparat: društva, ustanove, knjige, zemljevidi, časopisje, revije. . . skratka vse. Glavni pritisk je bil usmerjen 7 proti Slovanom, ki so tudi najhujše občutili germansko sovraštvo. Že Bismarck je svetoval nemškim dijakom iz Avstrije, naj se učijo slovanskih jezikov, ako hočejo zavladati slovanskim narodom. On je bil tudi mnenja, da je gospodar Evrope, kdor vlada Češki, ki ima odlo¬ čilen položaj. Treitschke je dokazoval, da ni samo pra¬ vica, temveč v smislu gornjih izvajanj naravnost dolžnost Nemcev, da podjarmijo in kolonizirajo slovanski vzhod. Ed. pl. Hartmann je zahteval popolno uničenje Poljakov, zgodovinar Mommsen pa je propagaril, da je treba Če¬ hom razbiti trde črepinje. Z enakimi brutalnimi izrazi so govorili o Slovanih tudi drugi pangermani. Prepričani v svojo zmago so ponazorovali svoje načrte z zanimivimi geografskimi kartami. Ena izmed njih je prikazovala, kako bo izgledal politični zemljevid sveta okoli 1. 1950. Na njej je uresničen že ves pangermanistični program, Nemčija pa neomejen gospodar sveta in človeštva. Kako se je ta ogromni načrt, izdelan v podrobnosti tudi za manjša področja, uresničeval s podrobnim delom, je čutil naš narod na lastnem telesu. Preko našega ozem¬ lja so poleg oblasti gradile »most na Adrijo« tudi od nje moralno in materijalno podpirane močne napadalne orga¬ nizacije. Schulverein je s pomočjo šole duhovno, Siid- marka pa z velikimi denarnimi sredstvi gospodarsko usuž- njevala in raznarodovala našega človeka. Nemška indu¬ strija, ki je prodirala v naše kraje, je bila nosilec pan- gemtanizma. Za skorjo kruha je kupovala našega delavca in njegove otroke. Enako delo je opravljal nemški vele¬ posestnik, ki je zlorabljal revščino in odvisnost naših ljudi. Naše pravice nam je odmerjal tujec. Uporabnost našega jezika pred oblastmi je bila skrčena na najmanjšo mero. Enako je bilo z našim šolstvom. Ko smo dobili po velikih naporih in dolgem moledovanju nižjo slovensko gimnazijo v Celju, se je potresla vsi e d protesta panger- manov vsa stara monarhija, in vlada, ki je storila ta greh, je morala odstopiti. Nemški uradnik in vojak, katerima 8 so bila pridržana vsa pomembnejša in vplivnejša mesta, sta bila vneta imperialistična delavca. Naš narod je ostal narod izkoriščanih kmetov, slug in kvečjemu malo- pomembnih pisarjev. Polagoma, vztrajno in sistematično se je zabijal v našo zemljo pilot za pilotom. Prva so bila na vrsti osvajaškega pritiska mesta, za njimi trgi in vasi. Naš narod se je temu upiral z vso nacijonalno zavednost¬ jo in požrtvovalnostjo, vendar so njegove skromne moči marsikje popuščale pred neizmerno silo germanskega pritiska. Tako se je delalo v vseh smereh nemškega impe- rijalizma. Poraz Nemčije in njen povratek k imperijalizmn Iz duševnega razpoloženja nemškega naroda in nje¬ gove fizične pripravljenosti je kot logična posledica iz¬ bruhnila svetovna vojna, saj se je to duševno razpolože¬ nje umetno ustvarjalo prav iz želje po vojni. Ona naj bi uresničila pangermanistične sanje. Toda ta vojna ni bila, kakor so si v svojem slepem navdušenju zamišljali, »sveža in vesela vojna«, niti ni ostala samo »kazenska ekspedi¬ cija«. Namišljena duhovna, moralna in telesna večvred¬ nost — vse se je porušilo kot prazna bajka. »Degeneri¬ rani« narodi so se uspešno uprli »plemeniti rasi«. Resnica in prava kultura sta zmagali nad lažjo in modernim bar¬ barstvom, demokracija in človečnost nad absolutizmom in brutalnostjo. Izid dolgotrajne vojne je bil posledica skupnosti vseli dobrih in slabih lastnosti vojskujočih se narodov in idej, v katerih so bili vzgojeni in za katere so se borili. On je dal odgovor na precenjevanje nemške¬ ga naroda in podcenjevanje drugih. Uspeh svetovne vojne je temeljito prekrižal’Vse račune. Mnogim narodom, katerim je pangermanizem odrekal pravico do samostoj¬ nosti in jim pripravljal večno suženstvo in propast, je 9 prinesel politično in nacijonalno svobodo. V. mednarod¬ nem življenju se je uveljavilo demokratsko načelo enako¬ vrednosti in ravnopravnosti velikih in malih narodov. Izginili sta nadrejenost in podrejenost. Upravičeno bi bilo pričakovanje, da bo nemški narod iz svojega poraza izluščil koristen nauk in krenil na pota, ki naj omogočijo ob vzajemnem spoštovanju pravic in izpolnjevanju dolžnosti njegovo mirno sožitje z dru¬ gimi, zlasti sosednimi narodi. Toda vse kaže, da se ni ničesar naučil in da je suženj starih zablod. Svetovna vojna je zanj le nesrečen spodtikljaj ob kamen, kar ga ne sme ovirati, da ne bi ponovno poskusil izpolniti od Boga določenega svetovnega poslanstva. Povojni začasni potlačenosti in zbeganosti nemškega naroda, ki je razum¬ ljiva pri tako hudem in nepričakovanem padcu iz vrto¬ glavih višin, v katere so ga dvignili pangermani, na trda tla realnosti, je sledil povratek na stara izhojena pota, ki se mu zdijo še vedno najboljša in najpametnejša. Iz trenutne zmede je vstal odrešenik, ki je vrnil nemškemu narodu staro vero v duhovno in moralno večvrednost, v nordijsko rasno plemenitost, ki se mora očuvati vseh drugih škodljivih primesi I niirnberški zakoni o čuvanju čistosti nemške krvi in rase!) in kot zmiselni zaključek tega tudi vero v božje poslanstvo: gospodovati drugim narodom in jih voditi. On ga je osvobodil »ponižujočih in krivičnih« bremen mirovnih diktatov, ter mu vrnil staro čast in slavo. Nemški narod je zopet ves v orožju in zopet ga velike parade zapeljujejo v malikovanje svoje sile in sile sploh, kot izhodišča morale in pravic. Zopet smo tam, kjer smo bili, saj je prof. Schafer že leta 1921. napisal v knjigi »Staat und Gesellschaft«, da »ni drugače, nasilje in moč moreta ustvariti pravo«. Kakor nekoč viljemovska, poje sedaj hitlerjevska mladina: »Heute gehort uns Deulschland, und morgen die ganze Welt.. .« Novi filozofi, znanstveniki in politiki nadaljujejo in izpo¬ polnjujejo delo starih. Šola in vzgoja opravljata stara 10 službo. Pod pretvezo idejne borbe, ki ni nič drugega kot osvajaško sredstvo, si je Nemčija samolastno nadela na¬ logo reševati Evropo pred komunistično nevarnostjo. Sploh mora vedno imeti nekaj, pred čemer se čuti baš ona dolžna braniti kulturo in civilizacijo: včasih je bila to »rumena nevarnost« (gelbe Gefahr), sedaj je to Mosk¬ va, jutri bo to zopet nekaj drugega . . . Zdi se, da je na osnovi svetovne vojne prišla Nemčija edino do spoznanja, da je morda le precenjevala svoje sicer velike moči, ko je izzvala istočasen boj na vse strani. Po tem spoznanju uravnava svojo taktiko, ki pa zasleduje isti končni cilj, kakor nekdanji pangermanizem: namesto istočasnega, postopen obračun z vsemi. V tej luči se nam zdijo neiskrena Hitlerjeva svečana zagotovila o večni nedotakljivosti meja na Rhenu in Brennerju. Prav tako pa izgleda, da je Evropa spoznala prusaštvo do dna, zato mu ne naseda in ne dovoli kljub tem zagotovilom svo¬ bodnih rok na vzhodu in jugovzhodu, kamor je usmeril hitlerizem v prvem delu programa svojo ekspanzijo. Za¬ držanje Evrope ob čehoslovaškem vprašanju to razvese¬ ljivo potrjuje. Spričo germanske nevarnosti, ki neposred¬ no ali posredno preti vsem evropskim narodom, je zma¬ galo prepričanje o nedeljivosti usode miroljubnih evrop¬ skih narodov in nedeljivosti njih obrambe pred skupno nevarnostjo. Porazen umik, ki ga je Hitler doživel spričo enotnega nastopa neposredno ali posredno prizadetih na¬ rodov dokazuje, da je svarilo iz svetovne vojne le zaleglo, kakor je on za te narode nov dokaz, da je le v njih enot¬ nosti tudi njih varnost. Nemške zahteve po naši zemlji Stari pangermanski program, prilagoden novim raz¬ meram, je torej oživljen. On je izdelan v velikih potezah in podrobno. Nemški imperijalizem se danes poslužuje novih izrazov in novih gesel. On govori samo z drugimi 11 besedami, a isto vsebino, kot nekdanji. Evropo je raz¬ delil v razna področjo, katera označuje kot »ozemlje nemškega gospodstva« (deutsche Machtgebiet), »ozemlje prevladujoče nemške omike« ( deutscher Kulturraum) itd. Sprva nedolžne teorije, dobivajo polagoma otipljivo vsebino in tendenco. Včasih se one začnejo kot čisto na¬ vadno kulturno, turistično, gospodarsko ali drugačno za¬ nimanje za kraje in pokrajine, dokler tega zanimanja ne zamenja politično in vojaško. Vse je treba razumeti v smislu predvojnih teženj in z vidika taktične previdnosti današnje Nemčije. Po teli teorijah spada v interesno pod¬ ročje nemškega imperij alizma predvsem slovanski vzhod in jugovzhod, saj obsega po njegovem ideologu Rosen- bergu »ozemlje nemškega gospodstva« vso Ukrajino do Volge in še čez, Čehoslovaško, Jugoslavijo, Madžarsko in velika dela Poljske in Rumunije. Stara »Drang nach Osten« in »Drang nach Siiden« sta postala »deutsches Machtgebiet«, oziroma »deutscher Kulturraum«. To je edina sprememba na stvari. Nemški narod je ostal same¬ mu sebi zvest. V okviru tega obsežnega imperijalizma je izdelan tudi podroben osvajaški program, ki ogroža našo severno me¬ jo. Na osnovi stvarnih virov se da zasledovati vzdržnost nemških zahtev po našem ozemlju. Iz njih se spoznava, da niso vplivale na germanski imperijalizem, naperjen proti nam, spremembe v notranjem življenju nemškega naroda. Nemec je ostal Nemec v demokratični in narod- no-socijalistični državi. Prav tako ni vplivala na nemško ekspanzijo razdeljenost nemškega naroda v dve državi. Pred »Anschlussom« sta delovala Berlin in Dunaj spo¬ razumno. Istemu cilju so služile in se vzajemno podpirale razne ustanove in društva v obeh državah. Sredstva so se sporazumno uporabljala. V vsebini knjig, tiskanih o tem vprašanju v raznih nemških mestih in letih, ni nobene razlike. Edina posledica zmage narodnega socijalizma v Nemčiji je bila, da je pokazal Berlin še večje zanimanje 12 za naše Podravje, ki je bilo prej po načelu smotrne raz¬ delitve dela v glavnem prepuščeno avstrijski skrbi. Na- rodno-socijalistična združena Nemčija zato samo stopnje¬ vano in še bolj razgibano nadaljuje in izpopolnjuje delo, ki je enotno in vzdržno od prevrata do najnovejših dni. Vsa imperijalistična propagandna književnost, posve¬ čena zapadnemu delu naše države, se opira na najraz¬ ličnejše osnove in teorije. V njej se vidi, da je nemški človek izgubil pri strastnem iskanju dokazov za upravi¬ čenost svojih zahtev in njih obsega že vsako resnost, saj je med nje vključil celo pletene ograje (Werner), smre¬ kove in sploh iglaste boste (deutscher Nadelvvald-Adria- ticus), čiste gozdove, dobre ceste, skrbno obdelana polja, slog hiš in naselij (geograf Penck) itd. To naj bi bili dokazi, do kod sega nemška kultura in z njo nemška pravica. Glavna dokazna sredstva v tej književnosti pa so nacijonalnega, gospodarskega, zgodovinskega, psihološke¬ ga in drugačnega značaja, kakor sledi iz spodaj, po ča¬ sovnem redu navedenih nekaterih značilnejših virov. Takoj po prevratu, ko še niso bile gotove meje naše države, so nas Nemci seznanili s svojimi zahtevami. Na temelju Wilsonovih izjav, da mali državni in narodni drobci ne smejo ovirati velikih narodov in držav v njih razvoju in obstoju, so zahtevali priključitev Slovenije k Avstriji in s tem dostop k Jadranskemu morju. Zanje smo Slovenci drobec, ki se mora žrtvovati višjim intere¬ som. Iver bi bilo težko zagovarjati takšno zahtevo, če bi bili Slovenci sestavni del enotnega jugoslovenskega na¬ roda, so nas prikazovali kot čisto posebno, kulturno in politično Srbom in Hrvatom malo sorodno skupino. Nem- ško-avstrijski državni zakon z dne 22. novembra 1918. je omejil gornjo zahtevo vsled nevzdržnosti in neizvedlji- vosti na Koroško, štajersko Podravje z Mariborom, Drav¬ sko dolino s Ptujskim poljem, Haloze in skoraj vse Slo¬ venske gorice. Takrat je spregovoril tudi senat graškega vseučilišča, ki je v svoji spomenici »Die Sudgrenze der deutschen Steiermark«, pripravil snov za mirovna poga¬ janja v Parizu. Na tej spomenici so sodelovali zgodovi¬ narji, geografi, etnografi, jezikoslovci in gospodarstveniki. Zahtevali so, da mora dobiti Avstrija v vsakem oziru obrambnim, zemljepisnim in prometnim pogojem ustre¬ zajoče naravne meje, katerim se morajo podrediti, če treba, jugoslovenske narodnostne meje. Železniški trikot: Bruck ob Muri-Maribor-Beljak se ne sme razbiti. Pri- rodna meja med Avstrijo in Jugoslavijo naj bi bila raz¬ vodnica med Savo in Dravo, ki gre po črti Karavanke- Vitanjski hribi. Iz negotovih prevratnih časov je tudi brošura docenta graške univerze dr. Hansa Pircheggerja »Das steierische Draugebiet — ein Teil Deutsch-Oster- reichs«, v kateri trdi, da se želi večina slovenskih kmetov priključiti k Avstriji, ker hoče živeti v demokratični re¬ publiki, ker uvideva v svoji razsodnosti potrebo enotne Štajerske iz gospodarskih razlogov in končno vsled na¬ klonjenosti in prijaznosti do Nemcev. Kakor bomo videli, polagajo Nemci na to naklonjenost in prijaznost zelo veliko važnost in nado. Tudi njemu se zdi kot edino možna meja med Avstrijo in Jugoslavijo: Karavanke- Vitanjski hribi-Boč in v najslabšem slučaju: Pohorje- Polskava-Pesnica. V knjigi »Die Zerreissung der Steiermark« iz 1. 1921. dokazuje član dunajske akademije znanosti dr. Arnold Luschin-Ebengreuth zgodovinsko in svojstveno enotnost Štajerske, katere nerazdruženost naj bi bila draga vsake¬ mu Štajercu, pa naj bo on Slovenec ali Nemec. Po njegovi sodbi je Avstrija izgubila vsled krivične razmejitve 54 tisoč Nemcev in 220.000 Nemcem prijaznih Slovencev (deutschfreundliche Slovenen), ki bi se gotovo izrekli v slučaju prebiscita za združitev z nemškim delom Štajer¬ ske. Dr. Georg Lukas, pisec brošure »Uebersicht uber das Grenz- und Ausland-Deutschtum« trdi v tem smislu, da se Slovenci pričenjajo zavedati, da nemško gospodstvo nad nami ni bilo nasilno. On nam ga ponovno ponuja. 14 Brošuri priložena etnografska karta, ki nosi naslov »Heim ins Reich! Friedensvertrage sinil nur Menschemverk!«, označuje naše ozemlje do Vitanjskih hribov za nemško narodno posest. Zelo značilno knjigo, pod naslovom »Deutschlands ge- reclite Grenzen«, je izdal leta 1925. psevdonimih pisec Adriaticus. Iz nje se da sklepati, da je pristaš narodno- socijalističnega gibanja. Njegova širokopoteznost je za¬ jela v meje bodočega »tretjega carstva« (das dritte Reich) poleg neokrnjene predvojne Nemčije še širok pas obmejne Češke in Moravske z Brnom, Budjevicami, Mo¬ ravsko Ostravo, jugovzhodni del Belgije, južno Tirolsko, Trbiž, Bohinj, Mežiško dolino in vso spodnjo Štajersko do Trbovelj, Zidanega mosta in Brežic. Zemljevidi z Nemčijo tega obsega visijo še danes po hitlerjevskih šolah. Iz gospodarskih razlogov terja za Nemčijo železniški tri¬ kot: Trbiž-Beljak-Jesenice. Pravičnejša kot na Karavan¬ kah bi se mu zdela meja na Julijskih Alpah, zadnji gor¬ ski vrsti pred Jadranskim morjem. Majhna naselitev Nemcev v redko poseljenem bohinjskem kotu bi kmalu spremenila sestav prebivalstva. Naše izgube na Gorenj¬ skem bi se pobotale s kočevskim nemškim otokom, kate¬ rega prepušča Jugoslaviji. Spodnje Štajerce deli v Nemce, Nemcem prijazne Slovence (Vende) in v zavedne Slo¬ vence. Iz tega razloga odklanja objektivne znake narodne pripadnosti kot kriterij za določitev pravične meje in zahteva, da bi morala biti merodajna namesto jezika volja ljudstva. V soglasju s tem trdi, da nima slovenska večina na Štajerskem nobenega pomena, češ, da ni tu materni jezik nikak znak narodne pripadnosti. Včasih je Treitschke učil ravno nasprotno, ko je trdil, da morajo Nemci rešiti nemško govoreče nesrečneže iz Alzacije-Lo- rene, ki se niso hoteli pridružiti nemški državi in jim proti volji vrniti njih pravo bistvo. Težko se je sklicevati na dve nasprotujoči si načeli, toda Nemcev to ne moti. 15 Ponatis iz francoske revije Ullustration: Zemljevid, s katerega se hitlerjevska mladina v šolah uči do kod seže »strnjeno ozemlje nemškega naroda«. Na njem se vidi, kje je »dosledni« Hitler zatajil svoja načela. Bivši nemški minister dr. Otto Boelitz je izdal 1. 1926. knjigo »Das Grenz- und Auslanddeutsclvtum, seine Ge- sichte und seine Bedeutung«. Vse Nemce, ki živijo izven meja Avstrije in Nemčije, deli v dve skupini. Eno tvorijo tisti, ki so v teritorijalni zvezi z nemško narodno celoto (Grenzdeutschtum), drugo pa tisti, ki živijo ločeno od nje kot narodnostni otoki v drugem narodu (Ausland- 16 deutsclitum). On zahteva, da se prva skupina, ki je bila nasilno in proti volji odrezana od matice, združi z nem¬ ško narodno in državno skupnostjo. Nemčija ima pravico, da popravi krivične mirovne diktate. K skupini obmej¬ nega nemštva (Grenzdeutschtum) šteje tudi 24.000 Ko¬ rošcev in 480.000 Štajercev, ki so bili priključeni Jugo¬ slaviji. Knjigi priložena karta označuje vso Dravsko ba¬ novino za nemško kulturno ozemlje. Privatni docent na visoki trgovski šoli v Leipzigu, dr. K. Thalheim, trdi v svoji knjigi »Das Grenzland- deutschtums« iz leta 1931., da je sicer pripadel pretežni del Koroške Avstriji, da pa so zato izgube na Štajerskem za Nemce veliko občutnejše. Morebitni plebiscit bi po njegovem mnenju odločil v nemško korist. Spis Sehulve- rein-Siidmarke »Das Deutsclitum des Siidostens im Jah- re 1931« ugotavlja, da so naše takratne državnozborske volitve s svojo 45 % udeležbo jasno pokazale, da se prebi¬ valstvo Spodnje Štajerske noče sprijazniti z Jugoslavijo, kateri je bilo nasilno priključeno. Istega leta je obrav¬ naval O. Maull v berlinski reviji »Zeitschrift fiir Geopo¬ litik« teorijo o nemških kulturnih tleh in o razdeljenosti štajerskih Slovencev v Nemcem prijazne in nemško misleče. Kot priloga k zelo razširjeni reviji »Volk und Reich«, ki izraža stališče in razpoloženje narodno - socialistične Nemčije, izhaja posčbna knjižna zbirka. Knjiga iz 1. 1934. nosi naslov »Die siidostdeutsche Volksgrenze«. Je zelo re¬ prezentativno delo, opremljeno z mnogimi kartami in fotografskimi posnetki. V njenem uvodu je poudarjena namera revije »Volk und Reich«, pripravljati temelje novemu zunanje-političnemu gledanju in delovanju ter vzbujati zavest in zanimanje za vprašanja nemškega pro¬ stora (deutschen Raumes) in njega razbitih mej (zer- storten Grenzen). Iz tega p a j vzraste pokret, ki ne bo dopuščal niti trpel nobenih izgub na prostoru in ljudeh. Med drugimi sotrudniki utemeljuje geograf Robert Sie- 17 ger na zemljepisnih osnovah nemške pravice do že ome¬ njene črte: Karavanke-Vitanjski hribi, če že nimajo Nemci za južni del Štajerske tako močnih zemljepisnih oslonov, jih imajo pa naravnost s prebojno močjo za mariborsko področje severno od Vitanjskih hribov. Brez tega nujnega mejnega popravka naj bi bila Avstrija in naravno, sedaj Nemčija, nesposobna za življenje. Siegerju pritrjuje Karl Berndt z gospodarskimi in prometnimi dokazi. On obravnava ves prometni problem, katerega ponazoruje z več kartami, kot posledico razbitja podo¬ navske monarhije. Mnenja je, da potrebuje Gradec brez¬ pogojno železniško zvezo s Celovcem po Dravski dolini. Zelo podučen je prispevek Hansa Brucknerja, kateremu sta južna Koroška in spodnja Štajerska prastaro nemško kulturno ozemlje (uralter deutscher Kulturboden). Med¬ tem, ko je bilo Koroški omogočeno s plebiscitom izraziti svojo voljo, je bila spodnja Štajerska proti volji večine prebivalstva s St. Germainskim diktatom prepuščena Jugoslaviji. Sedanjo mejo ima za neprirodno iz zemlje¬ pisnih, gospodarskih in kulturnih razlogov. Zemljepisno so edino Vitanjski hribi naravno nadaljevanje Karavank. Oni so geološka, vegetacijska in kulturna meja, zato so jo že pri mirovnih pogajanjih zahtevali kot edino v poštev prihajajočo. Gospodarsko se mu zdi meja nena¬ ravna, ker je razbila prometni trikot: Bruck-Maribor- Beljak in s tem odrezala Štajersko od Koroške. Ona naj bi bila tudi kriva krize našega obmejnega vinogradništva, ker mu je vzela prirodno tržišče — zgornje Štajersko. Enaka se mu zdi usoda Slovenskih goric in Prekmurja. Kulturno ima bivšo Štajersko še sedaj za enotno. Ko Bruekner prestopi državno mejo, ne opazi nobene raz¬ like: hiše, noše, navade — vse se mu zdi enako na zgor¬ njem in spodnjem Štajerskem. Razliko občuti šele pri prehodu na Hrvatsko. — V tej zvezi razumemo, zakaj je Werner proglasil pletene ograje, katere je zasledil ob Sotli, za znak nemške kulture. — Štajerska kulturna 18 enotnost je nastala v stoletnem skupnem sožitju in mir¬ nem sodelovanju Nemcev in Slovencev. Nemci so bili kulturonosna zgornja plast (kulturtragende Oberschicht) v deželi, Slovenci po spodnja kmečka plast (foauerliche Unterschiclit). Med njima ni bilo nobene nacijonalne napetosti, ker sta bili vzajemno se izpopolnjujoč organi¬ zem. Vodilni kulturni položaj Nemcev je dal deželi, ra¬ zumljivo, nemški kulturni značaj. Večina Slovencev se zdi tudi Brucknerju Nemcem naklonjenih, ker so z raz¬ vojem postali člani nemške kulturne skupnosti. Poleg vindišarskega dialekta naj bi bil Slovencem nemški jezik plemenitejše občevalno sredstvo. Večina njih se želi še sedaj priključiti k Avstriji. Upanje v preobrat krepi to voljo. Naše vindišarje primerja z Mazuri v vzhodni Pru¬ siji, ki so se izrekli pri plebiscitu za Nemčijo, čeprav govorijo poljski jezik. Med Vendi ali Vindišarji in naci- jonalnimi Slovenci vidi veliko razliko v mišljenju in ču¬ stvovanju. Prvi so nemško misleči (deutschgesinnte) drugi pa Nemcem sovražni. Razpravo dopolnjuje karta, na ka¬ teri so prikazana področja zaključenega nemškega ozemlja (Apaška kotlina in zapadno Prekmurje), predvojne nem¬ ške večine (Podravje), nemškomislečih (do Vitanjskih hribov) in Nemcem prijaznih (med Vitanjskimi hribi in Savo) Slovencev. S to karto se krije v mesečniku »Grenz- land, Zeitschrift des deutschen Schulvereins - Siidmark« priobčena karta, katero prinašamo na naslednji strani. Bruoknerjevo stališče zastopa skoraj dobesedno tudi dr. H. Wolkmar v brošuri »Untersteier die deutsche Siid- ostmark«. Pisec posveča svoje delo štajerski mladini. Tudi on ima sedanjo mejo za nevzdržno iz zemljepisnih, gospodarskih in kulturnih razlogov. Opozarja na mini¬ malne nemške zahteve, ki so jih iznesli pri mirovnih pogajanjih, po katerih bi se moralo ozemlje do Vitanjske črte brezpogojno priključiti Avstriji, o usodi Savinjske doline pa naj bi odločil plebiscit. Gospodarsko se južni agrarni in severni industrijski del Štajerske izpopolnju- 19 20 TOatburg, P = fettau, C = Silit, Mi = gjliestal, R = SRartn, St = Steiabriidi jeta. Vsled sedanje ločenosti trpita oba. Konkurenca dal¬ matinskega vina povečuje vinogradniško krizo na Štajer¬ skem. Tudi splošno zboljšanje gospodarskih razmer v Jugoslaviji bi Štajerski ne pomagalo, ker so vzroki njene gospodarske stiske politični. Edino zdravilo bi bila ob¬ nova starega gospodarskega reda s popravo mej. Poleg tega poskuša pisec zlorabljati v svoje namene naše no¬ tranje politične zadeve. V poglavju »Vindišarji in Slo¬ venci« ponavlja tezo, ki se vleče kakor rdeča nit skozi vso novejšo osvajaško književnost. Velika večina nemško mislečih vindišarjev pripada nemški in s tem srednje¬ evropski kulturni enoti. Tej stari kmečki večini stoji nasproti Nemcem sovražna, vodeča in še mlada slovenska nacijonalna manjšina, katero sestavljajo le advokati, učitelji in duhovniki. Ob prevratu naj bi bilo razmerje med tema skupinama 350.000 proti 80.000. Samo Mežiški dolini posvečeno razpravo izpod peresa nemškega strokovnjaka za koroško vprašanje, Martina Wutteja, je prinesla leta 1934. revija »Volk und Reich«. Preveva jo iredentistični duh. Dolina z Dravogradom se prikazuje kot kulturno, zgodovinsko, zemljepisno in pro¬ metno sestavni del Koroške. Naslednje leto je izšel v Leipzigu zbornik »Das Buch vom deutsclien Volkstum«, katerega je priredil Hans Paul. V njem dokazuje dr. Herman Riidiger, da za dolo¬ čitev pripadnosti k nemškemu narodu niso vedno mero¬ dajni samo zunanji objektivni znaki (kakor Adriaticus). Ta nazor razvija naprej tudi dr. Fridrich Metz, ko v soglasju z njim trdi, da seže nemška narodnostna meja na več krajih preko nemške jezikovne meje. Na osnovi te teorije dokazuje pravico Nemčije prištevati k nemški narodnosti tudi koroške in spodnještajerske Slovence in gradiščanske Hrvate. Tudi ta zbornik ponavlja nazor o vindišarjih in nemških kulturnih tleh. Poleg teh je še cela množica drugih virov o tem vpra¬ šanju in piscev, ki so se bavili z utemeljevanjem nemških 21 9ic3«rrei(3un9 5er Steiecmark durcb den Ikrtrag uon 5t.(&enuain. ,S)ocl] uom $od)ftein cin njo Oer flar riocl) nuull 2>is ms rUenčenlonč im ial ber S>a u 3>tefes fcljdne Ioni ift mem Steiredono. (Das? £ied Oer Steirec) Steiermorh ift ein einigea unteilbares Sjer^ogtum (§ 1 d er Srundrecble 0es ftmrmarl?ifd]en Uolhes '8 a8) Iz dr. JVokmarjeve brošure: Raztrgana Štajerska. pravic po našem ozemlju. Znan je Hausmannov zbornik iz leta 1925., ki vsestransko obravnava spodnjo Štajersko in obuja nanjo spomine z edinim namenom, opozarjati Nemce, kaj jim je bila in je še Štajerska. Zelo številni so spisi Schulverein - Siidmarke. Prispevke k dokazom 22 nemških pravic do naše zemlje so dali s svojimi deli še Pfaundler, Carstanjen, Morocutti, Kraft Doris in mnogi drugi. Smer in prepričevalnost njih prizadevanj se giblje v okvirju navedenih nazorov in dokazov. Vse to moramo imeti pred očmi, ako hočemo pravilno razumeti pomen najnovejših imperialističnih pojavov, ki prihajajo tudi po priključitvi Avstrije k Nemčiji do izraza. Včasih samo v obliki navidezno skromnega na¬ miga. Istočasno, ko je Hitler izrekel pohvalo naši državi za njeno uvidevno zadržanje oh »Anschlussu«, je dovolil objaviti v enem vodilnih časopisov današnje Nemčije, »Frankfurter Zeitung«, članek »Pogledi na vzhod«, v katerem je izražena želja, da bi se morali dobri odnošaji z novimi sosedi manifestirati če treba »s polnim razume¬ vanjem morebitne nemške zahteve po samoodločbi«. V isti sapi omenja Maribor, ki bo moral s svojo majhno oddaljenostjo od meje kmalu vplivati na miselnost in čustvovanje nemškega človeka. To imenuje časopis »real¬ nejše zanimanje« za usodo raztresenih nemških naselbin po jugovzhodu. Službeni organ narodnega socijalizma, »Adlkischer Beobachter« je še marca 1938 zapisal ».. . na vzhodu so se razprostirale neizmerne daljave, ki so de¬ viško nedotaknjene čakale, da bodo osvojene . .. Donava je reka usode nemškega naroda ... na jugovzhodu je reka sama predstavljala prirodno pot in veličastna vrata za izpade iz nemške trdnjave v brezkončnost vzhoda ...« Mestoma rabljeni pretekli čas je razumeti v sedanjem. Nam tudi ni znano, da bi Nemčija v znak prijateljstva odstranila spomenik v Miinchenu, posvečen spominu in opominu na južno Štajersko. Gotovo še čaka na razume¬ vanje »morebitne nemške zahteve po samoodločbi«. Številni pojavi na naši severni meji dokazujejo, da je našla zlasti po »Anschlussu« ta propagandna literatura, ki se pošilja preko meje, odmev pri peščiči naših štajer¬ skih Nemcev. Njih ohola samozavest je prišla do izraza v izobešanju hitlerjevskih zastav na stolpe naših cerkva, 23 pleskanju kljukastih križev in napisov »Heil Hitler«! na naše narodne šole, nošnji enotnih oblek (kratke hlače in bele nogavice) in hitlerjevskih značk, pozdravljanju z dvignjeno roko in izzivalnem prepevanju bojnih pesmi. Značilno je, da je izseljeništvo baš letos zelo porastlo. Iz Prekmurja, severnega dela Slovenskih goric in Haloz, kjer je naš mali človek v viničarski odvisnosti od nem¬ škega gospodarja, je odšlo letos na sezonsko delo v Nem¬ čijo nesorazmerno večje ševilo delavcev kot običajno. Šli so tudi mnogi nepotrebni. Zakaj so jih prav letos spre¬ jemali v Nemčiji izredno prijazno, z godbami in govori, ni nerazumljivo. To so praktične preizkušnje vindišarskih teorij. Prav tako se je povečala skrb, da se ne zmanjša zemljiška posest nemških lastnikov v obmejnem pasu. Vsi lastniki so morali oddati podatke o svoji posesti in dobili navodila, da ne sme niti ped nemške zemlje preiti v slovenske roke. Za revnejše nemške lastnike je bil usta¬ novljen podporni sklad. Tudi to nima zgolj namena, da se očuva nemška posest v mejah nedotakljive Jugoslavije. Spričo nemškega prijateljstva se nam zdi ta pretirana skrb neumestna. Nemške manjšine - sredstvo nemškega imperijalizma Hitlerizem je vnesel v pangermanizem važen idejni moment. Narodni socijalizem zastopa misel »nacijonalne univerzalnosti«, po kateri imajo tudi nemške manjšine preko meja države, v kateri so, pravico skupnega, zlasti duhovnega življenja z nemškim narodom v matični drža¬ vi. S tem je nemški narod službeno proglasil sebe za zaščitnika svojih manjšin in njih pravic, med katere spada tudi svoboda izpovedovanja narodno-socijalistične- ga svetovnega naziranja in življenja po njem. Henlein je v nekem Svojem govoru v Vratislavi predlagal celo usta- 24 novitev enotne stranke vsega nemškega naroda — matič¬ nega in manjšin. Hitler je zagrozil s svojim posredova¬ njem povsod, kjer bi se kaki nemški manjšini ta pravica kratila. To novo pojmovanje popolnega narodnega edin- stva je povzročilo tudi novo pojmovanje državnih mej, ki so postale po nemškem izrazoslovju gibljive ali tekoče. Moč narodnega edinstva ruši po tem nazoru krivične državne meje, ker se uveljavljajo preko njih. Narodni socijalizem proglaša, da so te meje samo še formalne, ker so stvarno že porušene. »Volkischer Beobachter« pravi v tej zvezi, da so ».. . narodi brez notranjega edinstva že vnaprej obsojeni na propast, ker bodo prej ali slej žrtve dinamičnih narodov. Slika Evrope se bo pod pritiskom novih sil še močno spremenila . . .« To je napoved, da bo Nemčija brezpogojno stremela za priključitvijo vseh svojih manjšin in z njimi še večjih delov drugih narodov. Čehoslovaški primer je prvi poskus hitlerizma uresničiti to zamisel. Temu cilju odgovarja tudi ponašanje nemških manjšin, katerih zahteve gredo namenoma daleč preko mej njih pravic in sprejemljivosti. One so postale ne¬ varno napadalno sredstvo nemške osvajalne politike in navadni provokateri. Namen nemogočih zahtev sudetske nemške manjšine po zemljepisno neizvedljivi teritori- jalni avtonomiji, po svobodnem totalitarnem življenju v smislu narodnega socijalizma, nezdružljivem z duhom in ustanovami demokratsko urejene države večinskega čeho- slovaškega naroda in po spremembi zunanje politike, ki edina jamči svobodo bratske republike, kakor so to doka¬ zali najnovejši dogodki, ni doseči zboljšanje njenega položaja, za katerega jo lahko zavidajo skoraj vse druge evropske manjšine, temveč razbiti ali vsaj nemški volji podrediti državo, ki je po svoji važni legi nemškemu imperij alizmu prva na poti. V Nemčiji se uporabljajo vžigalice z napisom »Sudetendeutsche Freiheits-Ziinder«. V sprevodu ob proslavi jubileja nemške kulture v Miinch- nu, ki je prikazoval zgodovinski razvoj Nemčije, je češki 25 volilni knez korakal ločeno od ostalih. To častno izjemo je masa razumela: Češka je nemška dežela, do katere ima Nemčija pravico, zato je tulila od navdušenja. Sudetska nemška manjšina odklanja iz teh razlogov po navodilih iz Berlina vse širokogrudne ponudbe praške vlade. Da so nemške manjšine in ideja »nacijonalne univerzalnosti« samo sredstvo nemškega imperijalizma, dokazuje tudi dejstvo, da je pustil Hitler pasti to načelo na južnem Tirolskem. Tudi taktika ne more opravičevati tega nezna¬ čajnega dejanja. Pred dnevi je Hitler odrekel gostoljub¬ nost Nemčije zadnjemu listu, ki so ga izdajali emigranti nemške manjšine v Italiji. Hitler je bil dolžan uveljaviti svoja načela predvsem tam, kjer se Nemcem najslabše godi (v Italiji) in ne tam, kjer se jim najboljše (v Čeho- slovaški republiki). Ob navideznem manjšinskem vpra¬ šanju se torej rešuje v bratski republiki vprašanje mnogo večje dalekosežnosti. V popuščanju čehoslovaškega na¬ roda do skrajnih mej vidimo prizadevanje, da se odvzame nemškemu narodu pretveza, pod katero skuša doseči svoje imperijalistične namene. Tudi taktika vedno večjih zah¬ tev, ki sledijo popuščanju, se ho izčrpala — če se že ni :— in na kraju razgalila pravo lice, ki bo odločalo o opre¬ deljevanju kulturnega sveta za eno ali drugo stran, koli¬ kor si ni o tem že sedaj na čistem. Odločen vojaški nastop čehoslovaškega naroda in soglasje njegovih zaveznikov je dokazalo, da ne gre vse tako, kakor si zamišljajo glave v Berlinu in da meje vendarle niso še tako »tekoče« in porušene. Znaki takega delovanja se kažejo tudi pri naši nemški manjšini. Zahtevam sudetske manjšine podobne težnje, prilagojene položaju nemške manjšine v Banatu in Voj¬ vodini, je izrazil tudi njen tisk. Zahteva različne avto¬ nomne pravice, svobodno življenje po narodno - sociali¬ stičnem svetovnem nazoru in priznavanje njenega vodi¬ telja za edinega predstavnika, ki naj vzdržuje odnošaje med njo in našimi oblastmi — nekako državo v državi. :26 Vprašanje je v začetnem razvoju, toda postavljeno je in postane lahko nevarno. Sedaj je ost obrnjena proti Pragi in naši vodilni možje so si s sosedom dobri, toda z našim narodom so Nemci prijatelji le do preklica in ost se lahko že jutri obrne od Prage proti nam. Res je Banat daleč, toda mi mejimo na Nemčijo. Takrat se bo kako »bana- ško vprašanje« čutilo in reševalo na naši severni meji, na katero se izvaja že brez njega močan pritisk. Vprašanje naše obrambe V tako težkih in resnih okoliščinah se nujno postavlja vprašanje naše obrambe. Ono ne sme biti samo stvar skrbi in dela naših zasebnih narodno-obrambnih organizacij in posameznikov. Mi to delo, zlasti napore Družbe sv. Ci¬ rila in Metoda, visoko cenimo, ker se z njim doseže v dolgem, dobro izkoriščenem času lahko odlične uspehe, toda položaj zahteva tudi pozornost ostalih kulturnih, gospodarskih in drugih ustanov, ki lahko pri svojem delu upoštevajo tudi obrambne interese meje. Spregovoriti in nastopiti mora vsa naša javnost. Predvsem pa je dolžnost državne oblasti, da nastopi z energičnimi ukrepi proti razdorni nemški imperij alistični propagandi. Njeno najboljše orožje v tej borbi je možnost izvajati izjemno, meji posebno naklonjeno socijalno, gospodarsko in pro¬ svetno politiko. Prepričani smo, da bo državna oblast na podlagi najnovejših dogodkov spoznala občutljivost na¬ šega obmejnega ozemlja ter pričela v interesu naše naci- jonalne in državne obrambe izvajati na meji politiko, ki bo zadovoljila vse njene številne upravičene potrebe in zahteve. Pri nas se dela usodna napaka, ker raste zane¬ marjanje krajev in ljudi z razdaljo od posameznih središč nacij onalnega in državnega življenja. Pozablja se na vza¬ jemnost interesov meje in središča. Vprašanje naše obrambe je tudi vprašanje naše notra¬ nje duhovne združitve in pravilne notranje politike, ki 27 mora biti nacijonalna po svojem duhu in delu. Mi smo se osvobodili na osnovi narodnega edinstva s Srbi in Hrvati. Ob prevratu so Nemci to idejo rušili z dokazo¬ vanjem, da smo Slovenci poseben narod, ker so vedeli, da moremo le tako biti predmet njih računov. Vsi naši pro¬ glasi iz osvobodilne dobe so se sklicevali na to resnico, s katero smo tudi zmagali. Mar naj dopustimo ironijo, da bodo Nemci, ki so nas nekoč vsled jugoslovenstva in srbofilstva preganjali, zapirali in streljali, sedaj z uspe¬ hom zlorabljali naše plemenske spore v svoje osvajaške namene!? Naš narod se je vedno oklepal odrešilne jugo- slovenske misli toliko močneje, kolikor večja je bila ne¬ varnost, ki mu je pretila. Tudi v tej ogroženosti veru¬ jemo v njegov zdrav čut in enodušen povratek k ideji, ki ga je rešila, kakor verujemo v priroden ohranitveni gon vsakega živega bitja. Združitev vseh sil v duhu jugo- slovenske nacijonalne in državne skupnosti se postavlja kot nujna zahteva. Zlasti tam, kjer je naša meja prirodno nezavarovana in odprta sovražnim vpadom in prodiranju, mora nadomestiti pomanjkanje obrambnih gorskih gre¬ benov zid neporušljive nacijonalne in državne zavednosti in enotnosti. Resnost mednarodnih prilik, ki jih zaostruje pangermanski šovinizem, nam ne dovoljuje luksuza no¬ tranjih prepirov in razklanosti do sovraštva, ki nas slepi pred vsako zunanjo nevarnostjo. Neverjetni, toda resnični so pojavi, da se nekateri bojijo neke notranje ogroženosti Slovencev in da sploh pozabljajo na ono, ki nam preti od severa in zapada. Ozkogrudni strankarski, plemenski interesi se morajo podrediti višjemu, ki je v nevarnosti. Naši obrambi morajo plačati svoj davek tudi vse poli¬ tične stranke, ki morajo svoje delo uravnati tako, da ne bo imel tujec koristi od naših sporov. Nikjer ne smemo dopustiti, da bi številčno brezpomembna peščica Nemcev bila jeziček na vagi. Sodelovanje naših strank s tujerodei mora biti brez koncesij, ki bi bile lahko predmet upravi¬ čenega zgražanja in kritike nacijonalne javnosti. 28 Poleg naše odlične vojaške sile, ki je naša najzaneslji¬ vejša zaščita pred vsemi nevarnostmi, pa mora služiti interesom varnosti naroda in države predvsem naša zu¬ nanja politika. Ta cilj je ona zvesto zasledovala do na¬ stopa sedanjega režima. Hodila je jasno, ravno in pošteno pot, ki jo mora hoditi vsak majhen narod, če noče priti med dva kamna. Masaryk je zapustil svojemu narodu nauk: »...naš položaj in naša maloštevilnost nas silita voditi čuječo in oprezno politiko: nikakor pa ne preve- jane — časi političnih zvijač so minuli in niso nikdar rodili resničnih koristi.« Ta nauk velja tudi za nas. V nasprotju z njim so nas zapeljali na opolzek teren špeku¬ lativne in hazarderske, poslovne zunanje politike brez idealov, ki lahkomišljeno prezira naše nacijonalne in politične interese, baje iz gospodarskih koristi. Ponašajo se — verjetnejše iz cinizma, kakor zmote —, da so pri¬ dobili našemu narodu nove prijatelje, obdržali vse stare in izravnali na našem ozemlju križajoče se grabežljive težnje sosedov. Mi v to ne verujemo. Novi prijatelji so le prijatelji gospode, ki trenutno odloča v državi in ki nosi nedeljivo odgovornost za sedanji pravec zunanje politike. Njen preokret v nemško-italijansko smer se je izvršil v enem najneugodnejših trenutkov za naše res¬ nične zaveznike. To se je zgodilo, ko je vladala med njimi in fašističnima državama velika napetost. S tem je naš režim zagrešil grdo nehvaležnost in nelojalnost nasproti dotedanjim prijateljem, ter storil veliko uslugo novim. To je bila cena, ki smo jo plačali za »naklonjenost« Rima in Berlina. Ne moremo verjeti, da bi spričo tega ostale naše dotedanje mednarodne zveze nezrahljane. Naša zu¬ nanja politika na vse strani — čaršija na sve Strane — nam upropašča dobro ime značajnega in zanesljivega na¬ roda in nas postavlja v luč nezanesljivega in odbijajočega partnerja, o katerem ne veš, na kateri strani je, ker je povsod. Taki narodi so najzoprnejši. Naši uradni krogi so se s svojim ponašanjem ob čehoslovaškem vprašanju 29 izneverili tudi naši slovanski dolžnosti. Proti njih volji je naša široka javnost nudila ogroženemu bratskemu na¬ rodu moralno pomoč. Poluradno »Vreme« je takrat pi¬ salo, da bi storili samomor, če bi prevzeli tudi mi jamstvo za nedotakljivost bratske republike. To stališče ni in ne more biti izraz čustvovanja in mišljenja našega naroda. Ono se upira našemu srcu, naši časti in razumu. Srcu in časti zato, ker bije v lice ideji slovanske vzajemnosti in prisegi večne zvestobe, razumu zato, ker bi ne bil naš samomor v povezanosti naše življenjske usode s slovan¬ skimi in drugimi prijateljskimi narodi v skupni obrambi proti skupnim neposrednim ali posrednim nevarnostim, pač pa v tem, če bi prepustili enega za drugim svoji usodi. Pravilno je rekel čelioslovaški vojak — politik Moravec: »Kdor brani nas, brani tudi samega sebe...« Mi to razumemo, naš narod to razume, samo režim ne. S tem ogroža on našo varnost, ker nas polagoma spravlja v odvisnost sil, ki so storile vse, da bi mi ne prišli do samostojnosti in oddaljuje od prijateljev, s pomočjo katerih smo si jo priborili. Če bomo zopet ogroženi v svoji svobodi, bomo samo od novih »prijateljev« in če bomo rabili pomoč, jo bomo morali iskati pri starih zaveznikih. Mogoče ni daleč čas, ko bomo morali skesano popravljati grehe tega režima. Kakor smo spredaj ugotovili, ni niti psiholoških, niti političnih pogojev za naše resnično prijateljstvo z nem¬ škim narodom. So samo pogoji za trgovinsko sodelovanje — ne za prodiranje nemškega kapitala v našo državo! — , ki ne pozna nobenih sentimentalnosti, ker se ravna po načelu: dam, če daš. Slično razmerje z Italijo nam dokazuje, da se ono lahko uveljavlja mimo psiholoških in političnih nasprotstev dveh narodov. Naše gospodarsko sodelovanje z Nemčijo je takega značaja, da bi ga ne bilo treba plačevati z neutemeljenim in neprirodnim »prija¬ teljstvom«, ki nam ogromno škoduje. V načelu nismo nasprotni dobrim odnošajem z nemškim sosedom. Pri 30 današnjih okoliščinah jih smatramo za izključene. Morda bo to možno v bodočnosti, ko ho nemški narod do teme¬ ljev revidiral svojo imperialistično miselnost, opustil pohlep po naši zemlji in popravil mnoge nacijonalne krivice. Iz istih obrambnih razlogov, kakor sedanjo našo zu¬ nanjo politiko in njeno utemeljevanje, je treba zavrniti tudi zmoto nekaterih naših ljudi, ki uravnavajo svoje zunanje politične poglede po simpatijah, ki jih gojijo do fašizma in hitlerizma. Usodna pomota je istovetiti te simpatije z zunanje-političnim pravcem in interesi naše države. Ideje so gotovo močne, narode združujoča sila — toda samo človečanske in kulturne ideje. Fašizmi raznih ohlik to niso, ker po svoji osnovni zamisli ne morejo biti podlaga kakega koristnega, pozitivnega mednarod¬ nega sodelovanja. Obratno, oni s svojo prenapetostjo za¬ ostrujejo mednarodne odnošaje. Če pa že sodelujejo, sodelujejo samo v negativnem smislu, na škodo in račun tretjega, ki naj postane njih žrtev. Ko zmanjka plena, bo neizbežen konflikt med njimi. Zato je razumljivo, da nista odstranila niti fašizem, niti hitlerizem nasprotij interesov našega naroda s težnjami italijanskega in nem¬ škega, ker njih vzrok ni bil v prejšnjih oblikah življenja teh dveh narodov. Osnovni izvor teh nasprotij so trajna in nepomirljiva prizadevanja nemškega in italijanskega naroda, katerih spremembe političnega življenja lahko vplivajo samo še na njih jakost, nikakor pa ne na stalno opustitev. Mimo sedanje naše zunanje politike ne moremo tudi zaradi naših narodnih manjšin, ker jim ni priborila ni- kakih odgovarjajočih koristi. Tudi to nas postavlja v luč naroda z nizko nacijonalno moralo in šibko življenjsko voljo. Interes naše obrambe ukazuje povratek k politiki neomajne zvestobe do Male antante, Balkanskega spo¬ razuma, zapadnih velesil Francije in Anglije in k ideji 31 slovanske vzajemnosti. Samo to so naši prirodni zavez¬ niki, s katerim nas vežejo resnični in trajni življenjski interesi, z ozirom na naš zemljepisni položaj in duhovne in politične sile v naši soseščini. Poleg tega imajo samo ta zavezništva svojo moralno podlago. Nastala so v naj¬ težji preizkušnji našega naroda, ko je v povezanosti z njimi krvavel za svojo nacijonalno in politično samo¬ stojnost in pravičnejši red v Evropi. U—č. 32