Problemi št. 101. maj 1971. letnik Vili MAGAZIN Problemi št. 101, maj 1971, letnik Vili Glavni urednik: Rudi Šeligo, odgovorni urednik; Dimitrij Rupel, tajnik uredništva: Jaro Novak, lektor: Peter Kuhar Uredniški odbor: Niko Grafenauer (urednik kulturne publicistike), Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, Marko Pogačnik (urednik vizu- alnih informacij), Dimitrij Rupel (urednik politične publicistike). Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo (urednik litera- ture). Marko Švabič (urednik roba). Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10 / Gregorčičeva 4, tel. 20 487. Tajnik uredništva posluje vsak delov- ni dan od 11. do 13. ure, uprava pa vsak delovni četrtek od 14.30 do 16.30 ure. Naročila pošiljajte na upravo Problemov, Ljubljana, Soteska 10 / Gregorčičeva 4, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Nenaročenih rokopisov uredni- štvo ne vrača. Izdajata predsedstvo ZM in 10 SŠS. Tiskarna PTT v Ljubljani. Design ovitka: Naško Križnar Izid zamujen, ker je umrl korektor. Na veselo branje! ROB 1 Pismo NO 9/101 2 Pismo No 10/101 4 Pismo No 11/101 4 Ukana 5 Nabrusimo kose 6 Dve Josipa Vidmarja ostrigi na štrikcu 7 Tine iz Šmarja 8 Hudobna babica 10 »Ene par plat« 15 Maurice Bejart ali aktualna umet- nost 19 Izjava 22 Kajla v rit 38 Škotski škof 42 Tretji korak so sijajna znanstva in vmes še veliko lepega 1 TomaŽ Šalamun: Vrela usta Gospodova 2 Aleš Erjavec: Dolge poti 10 Franc Zagoričnik: Tri pesnitve 14 Matjaž Hanžek: Besede stvari, ki so prisotne, ki niso prisotne 15 Rudi Šeligo: Šarada 25 Grupa (E — Vladimir Kopici, Ana Raković, Cedo- mir Drča 2G Grupa Kod — Mirko Radojičič 29 Grupa Kod — Slavko Bogdanovič Ješa Denegri: Na poti k novi umetniški komuni- kaciji 30 Biljana Tomić: Mini esej 31 Nusa in Srečo Dragan 32 Božidar .Mandič 34 Andrej Brvar: Buča na paro 37 Božidar Bagola: Faniangelu v spomin 39 Marko Švabič: Vprašanje o suverenosti neke bal- kanske države 42 Dimitrij Rupel: Kje so meje (ne)svobode? 44 Primož Žagar: Slepi naboj kalibra 155 mm za hau- bico 51 Iztok Geister: Kristalna vaza 51 Ivan Urbančič: Težave (spo)razumevanja (odgovor Janžekoviču) 53 Taras Kcrmauncr: De bello Cudermanico 56 Po¡)ravek 57 Pojasnilo Tomaž Šalamun: VRELA USTA GOSPODOVA zidar sem, svečenik prahu utrjen kot pošast, kot skorja kruha lokvanj sem, vojščak svetih dreves svetih sanj, kričim z angeli grad sem, mrtva stena ladje prepeljujem, brodnik popotnikom o les! les! pridite čaplje, kri pridite vrtnarji, luč zasij pridi razpeta roka, steklo modri vrtinci, pridi gladina veter drsenja bitij drugih polj tu so pašniki požgani, lava vre pastirji čakajo, nestrpno topotajo s krili psi se vohajo, volčjaki tu stoji spomin, red, znamenja prihodnosti imajo župani dlake, rože dovolj ovsa? železnice močne osi, voda kruh? imajo žlebovi račun z nami, angeli smrt? stopil sem pod tuš, začaran kriknil sem, pognal živali v hrib jagnjeta v dim, pesek v globino ladje imajo prividi barvo, gore koncentracijo? sporočila obris, roke prebrane strani? so smreke res na drugi strani, ptice glasne? bobri mehki, zrak bremena vlažen? je ploskvi res vrnjena moč, duši brezno? o materija, tropi psov gladko seme, prostor je tu, gori svete stopinje uklenjene, ceste zavarovane bo veter blag, bodo živali v gorah prašne? jadra zasenčena, tok rek prebit? krila ljudi, kako si sladko razkrečeno meso matere surova okna vidim skozi volan, posel letenja s tem bom svet razklal, satana butnil ven nal nade v prah, naj ga luč fizično likvidira vojaki pijejo punč danaja andi, vreče prosa, plutovina z nafto biblija, moje stopinje v newsweeku v mojih sanjah sabbat, kanta borovnic pis mo Spoštovani urednik! Odločil sem se, da ni- sem več naročnik vaše re- vije Problemi. Vzrokov za odpoved je več. Eden je ta, da nisem več sposoben brati in razumeti poezije in proze, ki se poraja v ne- katerih zame neumnih »bu- ticah«. Kam pelje sloven- ska pismena umetnost in kje so ljudje, ki radi bero in se razveseljujejo ob bra- nju vaše revije. Kadar bo vaša revija spet taka, da jo bodo polnili članki tov. D. Pirjevca in ostalih kultur- nih mož, se bom na revijo z veseljem zopet naročil. Sedaj pa sem jo primoran odpovedati, ker me je kar sram, kadar jo moram ko- mu pokazati in povedati, da je to osrednja slovenska revija za pesništvo in miš- ljenje. Veliko uspehov pri na- daljnjem delu, vam želi vaš nekdanji bralec. S tovariškimi pozdravi! Janez Pavlin pis mo 1 Spoštovani! Pisal bi sicer Delu za rubriko Pisma bralcev, saj tole pismo je prav na nivoju one rubrike. A ker osebno vladnih časopi- sov iz principa ne prene- sem, saj se ve, da nima- jo nobene brizance, pi- šem rajši kar vam. K stvari. 30. aprila sem dal oprati avto v javnih ga- ražah pod novim trgom Revolucije, tamkaj vis a vis glavnega štaba naše vrle policije. To navajam zato, da bodo vsi natan- ko vedeli, katero avto- pralnico imam v mislih. Ko sem avto dvignil, sem dobil takle račun: zunanje pranje 12 dinar- jev (kar se mi zdi solid- na cena); notranje pra- nje 3 dinarje ( kar se mi zdi malo); odstranitev zimskega premaza s kro- miranih delov 12 dinar- jev (kar se mi zdi navad- na tatvina; saj tu ni dru- gega dela, kot namočiti krpo z bencinom in rahlo potegniti prek zimske masti, kar vse skupaj traja maksimalno 5 mi- nut; enostavno je izraču- nati, koliko zasluži dela- vec, ki opravlja to delo; zanimivo pa bi bilo vede- ti, koliko isti delavec za uro svojega 120,00 dinar- jev vrednega dela dobi plače; predlagam, da se v obrambo socialističnih načel spravi javnim ga- ražam za vrat javnega to- žilca!) Je pa še dosti za po- vedati. Recimo, avto po prevzemu zunaj ni nič dosti bolj čist. V javnih garažah uporabljajo za zunanje pranje nekakšen avtomat, ki umazanijo le enakomerno porazdeli po vsej površini, ne pa v travi zeleni jelen, židje z loparji hotel aristón, rilke iz žic zvečer se preoblačim v jagnje. v disco club v ruske dežne plašče, v greh bodo sinovi odrasli, vrt obrezali? when the gesture and SYmbol will lick each others asswhole ne samo da ignoriram spev, žgem tvoje plišasto srce ko bi bil mit mit, sadje zastrupljeno ko bi ležale deke v olju, bobri v nageljnih zlati muštaci v igrah, mravlje v dninah ko bi steklene knjige planile v oblake humorist, v nebo na škripce, figé voda je balzamirana, reke so balzamirane balzamirano grlo, zgodovina forme balzamirani so fašisti, kopenhagen, celine balzamirano je držati vžigalico, sprehod balzamirane so platnice knjig, križi silikatov balzamirani tuneli, oljna barva slik žice na vagonih za boksit, lobster plemstvo v rusiji, brušena stekla balzamiran nabor, balzamirane poti 1. avgust, jezik mi bo razbil telo balzamiran je baker v sadju, jezera, ruleta balzamirana civilizacija, čuk, smrt, čuk balzamirani protagonisti, metulji s hišami balzamirane stojnice, kri, balzamiran radio balzamirani cowboyi z bonboni, letenje balzamiran zločin, balzamirani gangsterji balzamirane so živali hišnic, koket balzamirane sfinge, meandri časa balzamiran egipt, hoja balzamirana balzamirano dno, pasti, balzamirane ptice v vale d'Isère že sama množica, kot sat medu sluzasta king's road, tope ribe že sam nebeški val, logika simbolov diši jantar, vojaški puč, pojavi se hamlet pojavi se in zgine struktura ločja, vat, vrb, vrtnih mizic v pesku bronastih ogledal narisan je gospod ki gleda čez ograjo narisana gospa z zmečkanim krilom jaz sem odsev, vlovila me je past et le vin des fleurs et le vin des étoiles m'accablent d'amours kopanje, kopači, ogrlice, gore skupaj slastno dišeče mravlje, luske azbesta živel je madžar žito mu je načela suša zgradil si je vehk most Štajerci so mu rezali kruh 2 delavci v dokih mami, ustnice iz cina zbirali bomo oljčne vejice, zavržen kruh ga dali mariji za prašiče, el teléfono signora dali so te na znamke s tvojih vinogradov debeluh zavesa štrli v prepad, mozolji dolgolascev sveče, orDite katedral donatorji kot granatna jabolka kje ste razdražene množice, past, črnilo? o ti pes, ladje naložene s koruzo, starec v epidauru špricanje, lak, temno goreči sodi benzina krščanskega sveta mokre volnene krpe čez ušesa, dril kje si marija, trni, campo santo? bele modre obleke, romarji z lučjo tu je petrolej, trikotnik, dan težki zvon, razparani cement kje ste zahajajoče ure, goreča sonca? lačno drvenje strojev, plima satana zemlja se vali, lingam zavit v papir trda preciznost metra, vreča s kruhom kje ste blagi otroci, gozdovi upanja? zmrzli jermeni, sablje iz čiste platine gruče, pobijanje čapelj na ledu, mlada pristanišča mehek katran v bunuelu, tope mitre kje so igrišča med brezami, voham ravnotežje obrise meskalina, zlato zeleno pršeče deske tu se blešči v soncu mandolat, april pleme vodnarjev odpira vrela usta gospodova SSS o zveri! jadra! plodonosna tla! temno zelene rože, hrup nedelje s hrbtom držimo čas, s hrbtom letenje črn kruh s hrbtom, voda kjer so nas krstili o zveri! nadoknadili bomo umiranje hrustanje belih polj, mreže zvezd na preži smo, čakamo dim čakamo svete vonje, hrastova vrata krilimo popotniki miru, lebdimo padamo kot vojščaki trupla ki se kade od vlage klokotanje vode, kotaljenje isker kroži nad menoj, ubija, hodi ravno po žarečem oglju hitro gre, visoko, leti nizko kjer počije vonjamo karbid južno nebo, kjer so pečine, kritja kje so podleski mlade živali tope črne ladje, črna sol kje ste kvartopirci na grebenih, sijajne gore križi položeni čez poljske poti, smeh kje je vaša nesmrtnost veverice? kot črne gmote alp, kot temna zarja slišimo klice, lajež psov slišimo tiho premikanje lovcev, krog žuželk kamne počitka, drevorede upanja odplakne. O tem, da vse blato po trebuhu avta ostane dejansko nedo- taknjeno, sploh nima smisla izgubljati besed. Kar se tiče notranjega »pranja«, bo dovolj, če omenim, da ti naši dobri delavci (a kdo bi jim za- meril, saj sem že doka- zal, da so oropani in kar naprej ropani) niti pepel- nikov ne izpraznijo, kje šele, da bi dvignili talne obloge in si ogledali ža- lostno svinjarijo, ki se spodaj nabira in dela hu- do škodo, ko zadržuje vlago, da vse skup vneto rjavi. Naštel sem nekaj po- vršnih, upam vsaj, da najhujših lopovščin, ki si jih privošči takale garaž- na mafija na račun odje- malcev in strank in v pr- vi vrsti svojih delavcev. Povedal bi sicer lahko še veliko več, naprimer, da naročiš, naj ti po pranju podmažejo zglobe pod- vozja, kar ti sicer mafija zaračuna le pičlih 8 di- narjev, a se kmalu izkaže da se posredni morilci zglobov še s prsti niso dotaknili, kaj šele zmast- jo; a tega zaenkrat ne bom raziskoval potanko. Saj je že dovolj, če osta- ne pri tem, kar sem na- štel v zvezi s pranjem. Mene avtopralnica v javnih garažah vis a vis policije in tudi vis a vis ljudske skupščine ne vi- di več. Javni tožilec pa kakor ve in zna! T. Vrhovšek, profesor, Ljubljana pis mo Ks 3 iolOI Novosti na SAZU: Soba predsednika akademije (predela- va prostorov nekda- nje Centralne biblio- teke SAZU) 1. Nov pod z intar- zijo 2. Stene obložene z brokatom 3. Popolnoma no- vo stilno pohištvo Pripis urednika: Pismo je anonimno. Torej zavezniki na SAZU IIKANA UKANA Pisec od Lovčeve hče- ; ri razmišlja: Postal bom | pisatelj tako, da bom pi- \ sal od lova, lovcev in to i bojo ljudje radi prebirali, j Madona, bo fejst! i Ker od Lovčeve hčeri i potem nič pravega ni, j pozneje spet razmišlja: ' Postal bom pisatelj tako, da bom opisal NOB. To je velika téma, tako ve- lika, da niti ni treba, da sem zaresen pisatelj. Ce pa se bo kakšen hudir spotaknil ali čvekal kaj ; takšnega, da nisem za ta , poklic ... Ja, kar naj, če si upa: naznanim ga, da ; zliva gnojnico na NOB in ' da je proti njenim izro- i čilom. To bo še bolj fejst! : (Podrobnejše in bolj ^ glasne besede so bile ob- j ! jaz sem ljudsko stališče, krava tropski veter, pod gladino spim jaz sem aristokratski kanibal, jem formo bobnam po belih kapah kuharjev bobnam po njihovih predpasnikih, jaz sem zelena integracija voda teče v lazaret, po škornjih se dela led od vlage bobenčki, stihija, gobčki pes renči v slikah stoičen? temperatura, vrata, vrgel sem zlat prstan v vrele ovsene kosmiče, jesen je tu usoda ima isti krog, pešci smrdijo nov sneg pada na kepe trave so prepojene, rdeči škrlatni plašči vrtinci se zrak, vrtinci se gošča nad puščavo preproge iztepajo, s sončnim vzhodom vstaja barva vide'o me bo več ljudi, s sončnim vzhodom postajam jutro ..... hékaba natura, gruča, grupa franže, pobarvana krila letal nad tiri mediterana ritem sekati, črvivo kurjavo desk prepojenih s smolo mimo drvijo ose, črpalke, črnke, utež gumijaste ladje, pečeni prozodijaki, slive naravnost v kalcinirana pljuča, skušnja grušča petnajst let vrele vode, koncentracija z mesom prestopanje z vlakov na perone da se mi raztrešči hroma kri patke, umazani noži zažiganja mlečnih njiv rimske ceste, zrak pod kapami prometnikov si krvnik? v soncu kastanjet, hrastovih viničarjev po podlogi moluskov, trigonometrije štiri krete so, prva truplo slaščičarjev druga konstelacija, tu si ti, latinski vre in se razčesne tnalo, stražna ljubezen do rastlin Hud'e se z glavami butajo, celijo rinke kako bodo od tvojega mesa ostale samo verige, okna perje v moji roki, kos zlata zemljo žgem, klici obdajajo vrt o kruh, toreadorji stena pada, v steni zvok v zvoku bela ladja, v ladji klešče vrtnica cveti, v puščavi mraz v mrazu drhtijo konji, dlani vsak dan odtrgam kos gobelina spomnim se sipin, mrzlih nimf o bog, da se ne porušim da mi daš jader, zaloge zemlje da bodo moje stopinje ostale v nozdrvih živali da bo kri, kako si pel in bral da bom gledal plamen, partizane dn hodo vrata, ajda, prah strašni prazniki, ceste, njive kmetje, temne pričeske, bezeg diši 4 hrup slišim, slišim hrup, jasen vdor aleksander, zaprl sem usta ko je sonce že zašlo pravljice, kaznjenci v rjavih oblačilih ante murale cristianitatis, urne olja mavrica, riši cvet in boš čaščen fokus, goreči grmi, čaplja čapelj v soncu bomo prebili vrata, v zemljo namočili kruh steze speljali čez večer, dirkalne piste z batom predrli vodo, žgali obraz sveta listje, strast jezika srečne živali, srečne zveri krožijo, govorijo, matere prahu romanje greha, metri belih ust tu, ob moji smrti vse izvira pecite ribe palčki, stlačite v torbe vogale hiš luna spi, preproge zmrzli sneg, v kožuhu vidim kri vidim železne rešetke, perziske mačke nočem umreti v stepi, ne grem naprej hočem da me ubije škržat, trebuh zemlje alah! occhi glauchi! amerika me slepi svetlo zeleno pobarvan hrib, vreli lešniki cowboyi otrpli, terase, ruski muf v predalu rjovem 0П: ugasni luč, ona: Sorrento, pelerina februar: vlaki dišeči po ivju jukstapozicija: telegrafski kruh to kar tukaj žrem, črvi, prebivalci čemur tu nasedam noge potrgane žuželkam, štab o, Petrarca fior, frondi, erbe, ombre, antri, onde, aure soavi temne krinoline alp, borne vsote gerbere, štange, prah on: heraldika, ona: bik za naslanjače оп: petje tovarn, procesija štruc ona: edino lepilo incest, cerebralna mistika veslamo, veslamo, palme skozi šipe težki predvojni gojzarji, steklene ure povišan sem kot so rekli za d'annunzia: abruzzese pino pascali abruzzese, sivo morje bojim se da mi odpade telo, da se mi mehča vrat da sem edini, ki me je vredno na oltarju domovine žrtvovati Aleš Erjavec: DOLGE POTI — Ali vidiš, mu je dejala in se naslonila na sprhneli podboj vrat. Vse to je najino. — Misliš drevesa ob potoku, odtise mojih škornjev v blatu poleg vode, okenske okvire, tvojo senco in polje pred nama? jo je vprašal. javljene v Delu 6. maja 1971 pod naslovom »Varnostno - obveščeval- na služba — partizanska kavbojščina v NOB ali anahronizem?« in s pod- pisom Tone Svetina knji- ževnik.) F. Š. nabcuáí izza srpa in kladiva vsi isto pesem pojejo vendar jih nekaj simulira zaman porivaš slamice v teh črnih murnov luknjice gosta pregosta je trava požanji latje poteptaj strnišče in vrzi nekaj murenčkov na smetišče Ivan Oman am o o тшр & ir (di o (Úíll (Úi Où) O 5 1. »Jaz nisem ne znan- stvenik ne filozof, temveč samo preprost misleč člo- vek, ki po svojih močeh išče resnico in tudi resni- co o resnici sami,« 2. Toda na svojih potih po svetu sem srečal nema- lo takih, izmed katerih je bil vsak popolnoma prever- jen, da ima absolutno res- nico. To so bili: katoličani, budisti, ničejevci, marksi- sti, tolstojevci, teozofi, an- tropozofi itd. In če me ne bi bila od pripoznanja te ali one absolutne oziroma »ob- jektivne« resnice odvrnila že življenje in zgodovina, bi me bila ta srečanja. Sok prve ostrige: Sloven- ski znanstveniki in umetniki imajo radi preproste ljudi, saj so tudi sami zrastli iz preproščine in so zdaj tako fer, da si niso pustili zrasti greben. Sok druge ostrige: Josip strelja mimo, ker še ne po- zna naše polpreteklosti, ali pa je lisjak že od rojstva. F. Š. — Da, to misUm, je odvrnila, še vedno na podbojih. — Prav imaš; najino je in bo ostalo. Vedno,- iz roda v rod, od očeta na sina, od sinov na sinove. Saj veš. — Res, vem; mu je odvrnila, z roko v zraku. — Nekdo prihaja v deželo. — Kdo, jo je zanimalo. — Nihče ne ve; prihaja tiho, brez sprejemov ali obmejnih bojev, skozi okna in zavese, mimo ljudi, ki ga ne opazijo, skozi betonske zidove; nihče ne ve zanj. — Kako veš, da je? je pripomnila. — Ne vem; ljudje pravijo. — Nihče ne ve zanj, je nadaljevala. — Pravijo, da je; da prihaja. — Mnogo pravijo ljudje. — Pravijo mnogo, je neodločno odgovoril, — Pravijo, mu je pritrdila. Kaj ko bi odšla drugam, mogoče v sosedno deželo. — Misliš deželo na jugu. — Mogoče, je namignila, obrnila glavo in dodala: saj ni treba, da greva tja. Lahko odidev.a na majhen polotok, ki se ozko razteza v morje. — Polotok kje in sploh zakaj? Kaj bova počela tam. — Zgradila bova hišo na obali. Tam bova stanovala. Se zamisli; vse bo kot tukaj, — Nič več ne bova imela hiš, jo prekine; sploh, zakaj bi jih imela, nihče jih ne bo potreboval, le čas bi izgubljala. Molči in gleda skozi okno. Pogleda njegov obraz brez senc in reče: iskala bova želvja jajca, jih zakopala v pesek in jih spravljala za hude čase. Pole- žavala bova po obali, sonce nama bo razžgalo kožo, sama bova. — Jajca, se zasmeje. Potem bodo prišli in nama rekli naj odideva. Mogoče si bova zaželela strehe in miz, kosa mila in škarij za nohte. Mogoče bova hotela domov. — Ne bova več imela doma; jaz bom nabirala školjke, ti boš nosil vodo. — Nočem nositi vode; tukaj jo imava dovolj; potok teče mimo. Ostaniva. — Misliš tukaj od kjer ne bova šla, — Mislim to, — Pa prišlec, se obrne vanj in utiša glas. Kaj če je tukaj. — Ne more biti. — Si prepričan? ga prepričuje in razburja. — Kaj ko bi ostala , — Ne vem, neodločno doda — skoraj sva se že odločila. — Vem kaj te skrbi, ga prepričuje. Bojiš se da bo prišel. — Da: res se bojim, poprime. Kaj če bo prišel sem. — Ne bo ga; vem. —• Kako veš, umolkne. Nihče se mu ne more upreti. — Kako veš, izziva in popusti podboj. . — Ljudje pravijo. — Kako veš? nadaljuje, s sapo med ustnicami. — Vsi govorijo. Nekaj mora biti na tem. — Vem kaj bom storila. — Misliš grič nad potokom, — Mislim grič nad potokom, kamor se ne upaš iti. — Tudi ti ne. — Ni res: bila sem že tam. — Nisi mi povedala. — Res — le zakaj bi. — Kaj boš počela na griču. — Mogoče bom spletala kite, mogoče bom med prsti drobila skalne lišaje, mogoče bom čakala sedemnajst osamljenih žena, najbrž bom tiho in ponavljala osem zapovedanih stopinj. — Ali mi jih pokažeš? ga zanima. — Ne; če boš na griču z menoj jih boš lahko videl in se jih naučil. — Veš. da si ne upam; pa tudi dovolila mi ne bi iti s teboj, — Ne. Iti moram sama. Drugače bi bile le stopinje, tako pa ga bodo pregnale. — Ali ga bodo uničile. — Ne, Glej, pesek ti potemneva pod nogami. 6 — Je zelen ali rjav? — Ne vem; poglej sam, pod tvojimi nogami je. — Ne vidim ga. (Kaj nastane iz peska) (Ce je tema postane črn, če je mrak postane siv pesek, ki ga drobiš pod nogami) (Ki ga obračaš brez posluha) — Kaj se zgodi z njim če odidem naprej. (Ostane nedotaknjen. Ostane nepremičen) — Kaj, ko bi vseeno odšla na pot. Lahko bi se pozneje vrnila, zakurila peč, se stisnila skupaj na divan in se grela v tišini. Mogoče bi nabijal ob šipe dež in bi videla kako se zasvetijo kaplje preden udarijo ob steklo in izginejo. Reče: dežne kaplje in izginejo. Razpršijo se in se potem spet združijo. — Kaj morava storiti jutri: Ona: jutri morava posejati tretje polje, ti moraš prekopati vrt, jaz moram pozašiti ribiške mreže in si zraven mrmrati pesem ali napev. Kaj moram storiti jaz. Ona: Moraš prinesti drva v drvarnico, zima se bliža. Kdo je, kdo misliš da stoji pred vrati. — Pogledal bom, najbrž nihče, reče in se obrne ter prestopi. —■ Vem da je,- pravkar se je spuščal z griča, videla sem ga. — Z griča nad potokom. Mogoče je tujec, ne zaidejo pogosto sem. — Ni bil tujec. Imel je našo uniformo. — Vseeno; gotovo je bil tujec. — Odpri vrata. — Misliš vrata, da bo lahko vstopil in naju videl in midva njega? — MisHm to. — Tega ne bom storil, kaj če je kdo ki nama kaj hoče. Tujec je. Stopi in odpre vrata, nekaj svetlobnih sunkov pade v sobo, nikogar ni zunaj. — Nikogar ni zunaj, reče. — Nikogar, vpraša in se začudi. — Nikogar. — Kaj sva storila včeraj, ko je prišel trgovec z vinom. On: Plačala sva mu, potrepljal sem ga po rami ko je odhajal, ke mu na- smehnil in rekel: Le še pridite, veliko ga popijeva. Dal sem mu roko, on meni svojo. Stresel sem jo, odprl prednja vrata, ga spustil s tem na stezo. — Kaj je storil potem? — Prekoračil je dvorišče, se napol ozrl nazaj, si popravil ovratnik srajce, ki mu je zlezel za ovratnik površnika in odšel po poti. Zakaj sprašuješ. — Sreda je bila včeraj. Kaj ko bi odšla za mejo. — Ne. Ne bova odšla, nikamor ne greva, pozno je že in deževalo bo. Sploh ne bi našla, zašla bi in potem bi naju iskali s psi in helikopterji. Kdaj drugič. — Ne; ali danes, ali pa ostaniva tukaj, dokončajva hišo in prodajajva na trgu. — Postriči si boš moral lase. — Ne. Ti boš prodajala. — Ne, nočem. — Potem ne bo nihče prodajal. Drugi bodo prodajali namesto naju. Midva bova le sadila in okopavala, jaz bom vozil s triciklom na trg, ti boš čakala doma in se ozirala skozi okno, če se že vračam. Sploh ga ni poslušala. Odložila je palico, ki jo je držala v roki in odšla iz hiše. Opazoval jo je; odšla je proti hribu, ogrnjena v rdeč plašč, v eni roki je imela ruto, v drugi glavnik. Nič več ni mogel razločiti njene hoje. Bila je že daleč in se vzpenjala proti vrhu, ki je stal tam čez, nad potokom, gol, posut z nekaj nizkimi grmi in skalami. Odprl je vrata (kaj če bi šel za njo, se je obrnil) in se spet vrnil k oknu. Gotovo piha veter, drevesa so se tresla, tudi listja je bilo precej v zraku; gotovo piha močan veter. Visoko je že bilo; le kaj počne, si je mislil ko je obstala, ona pa si je le popravljala lase, ki so ji silili na oči. Prispela je do vrha in mu usla izpred oči. Le kaj počne se je spraševal. АИ samo stopica sem ter tja, se je prestopil po sobi in vsakih nekaj trenutkov pogledal skozi okno. Zabliskalo se je; ulil se je dež, vračala se je. Zaprla je vrata za seboj, vse mrzle roke imam, je rekla, se lahko stisnem k tebi? in se stisnila k njemu. Ali bi odšla za mejo? Šmarja Tine iz Šmarjaje bit dober lo, vidim nekatere noge, kako stojijo na vrhu tik nad mojo glavo. Vidim jih samo malo nad gležnji in spod čela, ker še zmeraj ne vzdignem obraza bolj gor, da bi jih videla, kako tam stojijo in najbrž gledajo, kot da je kaj. Mogoče si kaj mislim, kaj bo pa zdaj, ko sem že toliko visoko, da jim skoraj vidim tudi obraze, ko se najprej malo zganejo, kar tako s stopali in na mestu, da mi še enkrat pride pred oči sonce in voda, ki šprica po njem, potem pa samo še malo postojijo, potem pa se zgane eden proti Evropi, potem še eden in na- zadnje tudi ženske. Tako se kljub težki sapi kar oddahnem, ko še niti na vrh ne stopim, in tako sploh nobenega ni pred mano in lahko vidim samo odha- jajoče hrbte tja proti Evropi in druge čez most proti Planini. Zelo je fino, ko se tudi ne ozirajo nič. Sonce rdeče je kri. Tam v desnem zgornjem kotu ogromnega prostora, da lahko glas bolj bobni in se razlega v svetlobna leta, ki se potem razširi v ogromno južno nebo aprila, maja in junija in celo julija, visi ogromno rdeče sonce. Njegov sij je kot široka žareča pika, ki pa se ne širi, ostaja zaprt vase in mogoče grozi kot kakšna priroda ali kot kakšno žareče oko z višav. Dlani ima sive in strašno majhne in so še bolj koščene, ko se oprijemljejo rumenega roba mizice in grejo kot dva koščena kavlja ven iz širokih črnih rokavov. Mo- goče je zelo nerazumljivo, da ni niti ozvezdja Tehtnica niti Škorpijona, ki bi tako morali biti v tem času, zdaj pa ju ni, da bi bili sestavljeni iz srednje svetlih zvezd in sorazmerno svetlih zvezd in da bi bili nizko na obzorju. Navzdol visi samo osredotočena rdeča magma, in zunaj se zaletava veter, da vse še bolj bobni. Jaz grem zdaj naravnost k Bučarju in se nič ne oziram, kot da nič ne vidim in kot da me nič ne briga. V zraku je zmeraj bolj sivo in se mi plazi celo ob koraku, da se zapletam, in se najbrž spet malo spomnim, da ni sonca, da bi voda špricala v vročini in po oranžnih kopalkah, da bi žoga ušla s tokom navzdol kot kakšno barvasto sporočilo ali kaj. Tako se plazi spodaj pri gležnjih. Malo in tesno zajamram, bog. Notri grem naravnost do konca, mimo vseh malih mizic na desni in dolgega šanka na levi, in se spustim na oblazinjeno klop na koncu, ki je čez vso steno, pred njo pa je podolgovata miza. Tako imam ves ta bučarski, šaradasti, smrdljivi prostor pred sabo in vse vidim pred sabo kot izložbeno. Vidim celo skozi veliko okno ob vratih prav na ulico, kako hodijo gor in dol in se mogoče malo čudim, da se jim pajčevina nizkih oblakov ne zapleta v gležnje tako, da bi padali in se opotekali. Tu notri pa je velik dim. In, o bog, tam iz radia prihaja blesavo plenkahje in hammond orgle pred- potopnega Tretjega človeka kot kakšen gumijast dunajski zrezek. Moram na stranišče. — Potem so na desni za šipo tudi tortice, ko glasba Tretjega človeka še sploh ni nehala. Tako je zmeraj nekaj trapastega in ne vem, zakaj se znaj- deta skupaj prav najbolj trapasti reči, ta Tretji človek in tortice. Je pa res, da nisem dovolj šolana, jaz nisem nikoli izobražena, in potem gre to dol, in ne vidim, kam gre ena reč in kam druga in ne vem, ali gresta skupaj ali narazen. Henrik, ki je zavaljen v levi kot na isti klopi, reče o pa si le prišla. In se sitno smeji. Rečem o ja, seveda, in ga malo pogledam, da se več ne smeji, ko me gleda. Da se razpeniš, reče potem in frene neko malo reč proti meni. Ali pa sploh nič ni, ker nič k meni ne prileti, in kar tako frene, da blefira. Blefer šaradasti! In sitna si, reče on meni, hudič šaradasti! Moram z roko dol, skoraj pod klop, da primem peto, ker se mi mogoče zdi, da se je tam doli razmajala ali kaj. Brado moram položiti na rob ostudno gladke mize, da ga spet malo pogledam. Oči ima zelene kot sam hudič. Reče o pridi sem, in je še bolj za- valjen v kot in nazaj, v ustih vrti neko reč in oči se mu res zeleno smejijo. Reče o danes si fuč, in o pridi sem, se bova igrala, saj ti je vseeno, če si že fuč in je konec z mano. Reče o pridi. Reče in ima v črto stisnjene oči, ki ven režejo, navznoter se pa mogoče kar topijo od zadovoljne zavaljenosti. Reče in se navzdol in razpotegnjeno smeji, kot da se mu niti truditi ni treba in se lahko celo zavaljeno drži daleč proč, pa bo vseeno po njegovem, pa bom kar skočila tja in se stisnila k njemu in te reči. Zato vstanem in se kar po ozkem prehodu med mizo in rjavo klopjo pomaknem tja k njemu in se zvrha spustim tesno ob njem dol, da levo krilo črnega plašča zleti nanj in ga malo prekrije, da je potem rdeča podloga kot ogenj zgoraj in se sveti v trapasti, šaradasti, sivi prostor, ki je v resnici samo slaščičarna, čeprav je pohištvo in vse to novo. Denem mu roko tja, kjer je potem srce, se nagnem v kot, kamor je zavaljen, in se tudi smejim. Rečem o bije, in on o tem nižje spodaj, in se razlezeno reži 18 in s stegnom butne v mojega pod levim krilom plašča, ki ima najlepšo barvo podloge. Rečem o to je plašč, in grem z roko tja, da okrajek vržem na svoja kolena, da so zdaj črno prekrita in ne štrlijo več trapasto v ta prostor. Ja, tam, reče in se niti ne zgane. Reče o zdaj, ko si tako preč, kar hitro nekam pojdiva in narediva to, da se hitro vrneva, reče in vrti super fild v črnih ustih. Zraven tega nekam začudeno odpre oči in usta in reče o a? Kam hitro, rečem. Reče o vseeno, samo da je kakšen prostor ali veža, in sedi zavaljeno v kotu in vrti to črno reč v ustih, oči pa sploh nimajo nobene barve, zdaj še zelene niso. Pri levi mali mizici sedi nekakšen smrkav tip in ima obraz sklonjen v smrkaste dlani. Ko pride natakarica s pladnjem tesno mimo, spusti k njemu . nekaj na mizo k obrazu, da malo zažvenketa, in sploh ne bi videla ali slišala, ko se mi ta reč neumno zasveti in vidim, da sploh niso denarji, ampak je prstan, ki potem še nekaj časa malo odskakuje po mizi in dela takšen glas, ko roka malega mulca poskoči, plane, skrije glas in prstan vase in se tako izpolnjena spet stisne k obrazu. Ne vem zakaj, ampak pogledam svojo roko in svoj prstan, ki se tucji zasveti. Natakarica s kronico zgoraj, ki se ji prilega, da je kaj, se potem šele izza šanka malo ozre proti sem. Kot da sem nekaj zaskrbljena, in ne vem kaj je to, še enkrat pogledam navzdol na svojo levico in se mi zazdi, da se strašno blešči, da me kar žge, da ima takšen sij, kot ga še nisem videla. Ne vem, kaj je to in se kar malo stresem, kot da to odganjam. Reče o bova prej nazaj, in gleda tja čez proti izhodu, kjer je potem velika šipa, skozi katero se vse vidi. Zakaj tako hitro, rečem, in on o da bo potem mir, da ne bomo več mislili na to, in jaz, ne tako hitro, to, da nočem, in on o tem, da je najprej vseeno in ni nič važno, kaj hočeš prej, ker potem pride nekakšna velika omama ali nekaj takšnega, da začneš stokati in takrat potem nič več ne veš in sploh ni važno, kaj hočeš aH nočeš prej. Potem je mir. Ko da je konec, lahko gledaš spet druge reči in se pogovarjaš in to. To ni nič, rečem, tako sploh ni nič, in o zmeraj lahko kdo pride, kakšna baba, rečem. O Henrik, rečem, o Henrik, rečem, vržem glavo nazaj in se zelo in strašno smejim, da se kar šipe tresejo in se nekatere trapaste glave ozirajo, in vržem svojo levico v njegov izpahnjeni razkorak in ga malo potrepljam, da se spred- nje glave malo sramežljivo nasmihajo, o Henrik, in se še zmeraj in zmeraj bolj smejim, da mi frli slina ven. In Tilka drži z obema rokama visoki rob rjavega krilca iz teksona, ki se napenja od njenih zbitih stegen, in reče o gor se mu vsedi, in jaz, ali na mizo, in Tilka spet o pa na mizo. Ko občutljivo stakne prstanec s palcem, da je med njima in dlanjo pravi človeški krog, so drugi prsti narahlo in tenko okrog kroga kot kakšna krilca in samo malo trepetajo. Hkrati sta rdeči ustni zgoraj v obrazu določno in tesno staknjeni kot dve mali tetivi, od katerih je spodnja bolj rdeča, bolj polna in gre bolj ven iz obraza, ki je mirno zbran in usmerjen in ne bega, ko nemara sploh ni preplašen in zbegan pred vprašanjem, ki teče dol z velikega zlatega sonca. Sonce zlato je kot disk. Težka zlata barva lije po vsem južnem nebu, kot da vre. Plinske meglice, meteorni prah, planeti in kopice, kar jih je še ostalo, so preplavljene z njeno peno in ogromnimi mehurji, ki jih pušča za sabo, ko gre čez. Lije čez veter tu doli, čez mali prstan na prstancu in nadir se utaplja v njeni grezovini. Lije zgoraj iz zenita, celo severno nebo je samo odblesk zlata iz južnega neba, celo vprašanje buči v peni in je zlato. Ni Strelca, ni Kozoroga, obe veliki ozvezdji iz živalskega kroga, ki sta nekdaj vrhovali prav v tem času, sta izginili in še navidezni nista več. Ce pa bi vstala in se vsaj malo sprehodila, bi bilo razločno videti, kako je mogočen črni plašč in so čeveljci spodaj oglati in mogoče celo okorni, in kako se telo znotraj in spodaj tenko koščičasto in rahlo premika. In jaz, ja, na mizo, in se zavihtim gor na rob mize, njemu nasproti, naglo vzamem, njegovo glavo in jo potegnem k sebi, da jo skrijem v krilih svojega ogromnega plašča. Sili nazaj in se z rokami otepa in jamra o da ne, in o nekaj videti, da Tilki še bolj zleze krilce gor in se potem cmokasto tolče po stegnih, kot da šprica kakšna poletna voda po zraku in soncu. Jaz zdrsnem še bolj na rob, se pravi, potegnem glavo še bolj k sebi in jo vlečem za šaradaste lase zelene v svoja oblačila. Jamra o gledajo. Tilka reče, glej, tam zunaj, in ko se ozrem, vidim, kako pred veliko šipo raste gruča postav in gleda potem noter, da rečem o ja, o ja, in ga še bolj tiščim k sebi in pričnem po robu mize tudi malo poskakovati in se spet ozrem, kako nadolgo gledajo noter. Potem me sunkovito odrine in si že popravlja lase šaradaste, jaz pa sem zelo zadihana, da nekaj hipov kar tako obvisim na robu mizice in se šele potem vržem na sedež in pokažem jezik babam in nekakšnim ljudem tam zunaj, ki imajo nosove kot kakšne zmečkane krompirje na šipi. Potem spustijo dolge poglede v tla smislu umetniškega poslan- stva, v kolikor pač vanj še verjamemo, in pa odkritje osnovnega smisla nekega početja in delovanja, kar umetnost nedvomno je. Ce že, potem zares, pravi Bé- jart. V njegovem primeru ploden optimizem. Da ne rečemo vzgled, primer, vse- kakor pa téma za razmiš- ljanje. Janez Povše IZ JÄ VÄ Prav vseeno mi je. Ali tretjina ljudi res umira. od lakote ali ne. Ali bogata tretjina leži v zlatih posteljah in se gre skupinski seks ali ne. Končno mi je vseeno, ali srednja tretjina sovraži obe nasprotni strani ali ne. Ali pa je že rutinirano ravnodušna ob vsem, kar se dogaja. Tudi mi je vseeno, če vidim koga, ki trpinči živali ali če vidim koga, ki trpinči ljudi, razen če nisem jaz tisti, ki je na slabšem. Vseeno mi je, če v mestih pobijejo vse, kar je zeleno in če zazidajo sonce v zameno za neonski obelisk. Vseeno mi je, 19 če imamo kakšno prihodnost ali če je nimamo, če Ima vse skupaj sploh še smisel ali pa so stari smerokazi upepeljeni. Vseeno ml je, če pripravljajo novo vojno In spreminjajo parke v zaklonišča, vseeno ml je, če se v mavrici blešči generalska uniforma. Tudi mi je vseeno, in malo tudi naprej in počasi odhajajo. Vidim, da je tam zunaj še bolj sivo in mogoče celo dežuje. Potem sem po resnici še zmeraj zelo zadihana kot kakš- na češka lokomotiva. In se moram še smejati, ko si kar naprej popravlja lase in je malo zardel, ko ga gledam tako od strani. Tudi tipi, ki so vstali s svojih stolov, da bi gledali, zdaj že spet sedijo. Stara natakarica nekaj odkimava, ko gleda sem. Strupi, ki je spet v strašno visokih čevljih in v nekakšnih jermenč- kih, pa vrže svoja scefrana skripta ali nekakšne rumene papirje na mizo in s povešeno glavo zažene vse svoje oči v Tilkino kipenje tam spodaj. Ali so gledali, reče Tilka in strese z glavo, kot da je to važno, če ti kakšni lasje na- gajajo ali pa se ti nabere preveč dima okoli glave. Dim je rjav in siten. Zdaj sapa malo pojenjuje v meni. Radio tam izza izloženih tort kar naprej nekaj nabija in to ni ničemur podobno. Strupi je z očmi še zmeraj dol, eno roko ima na skriptah in reče o dal ti bom ime Mahalija, in Tilka reče o ja, ko boš. Boš, ko boš, in se malo skloni, da ga lahko pogleda s strani in so njene oči vesele, dobijo nekakšno takšno zadovoljno iskro ali kaj, radio tam zadaj za tortami pa igra slovensko poskočnico Enkrat še, samo enkrat še ali kaj. Reče o Maha- lija, ona pa o ja, ko boš pokazal sekirico, če jo sploh imaš in se ne lažeš. Zunaj najbrž dežuje, vidim same dežnike, kako kot kakšne razmočene cunje ali krtine drsijo mimo okna. Mora biti blazno zoprno, bolj kot prej, ko je samo viselo dol. AH pa ni bolj. Oboje je sitno. Dela človeka nemirnega in sitnega kot ta dim in to novo pohištvo s torticami, ki so gotovo stare in smrdljive kot ta svet in druge galaksije šaradaste. Bog, da bi se vsaj tudi malo bliskalo, da bi bilo nekaj videti, ne pa samo te male sobne rastlinice na oknih, nekakšni asparagusi. Ne vem, kaj. Bog šaradast, zdaj v radiu za tortami poje Tom Jones, tako da stoka in joka zraven, da se glas napeto zvija, O bog, da bi človek kam šel. Da bi nehalo, da ne bi pritiskalo ,,, Reče Tilka o če pokažeš sekirico. Reče o ostala je kar tam, potem je nikoli ne grem iskat, zmeraj, ko je spet treba, sunem novo. Tilka reče o rada bi bila enkrat zraven, ko pleh poči, kako se preseka, in potegne sapo vase. Mogoče zdaj, ko se je nabralo ob skoraj vseh mizah veliko ljudi in nekakšnih mulcev, spet malo mislim. Sploh mi je pa vse- eno. Dež je v mojem srcu, ni nobene žoge. Kako je vse nepremično. Vsaj pri- deta dva tipa. Prideta baba in dedec, ki kar smrdi po kakšnem super polishu in ima že malo sive brke, debel nos in povaljan ksiht brez vsake črte. Vse spodaj pod rjavim umetnim plaščem je vampasto polno, da se pas plašča vtiska v meh kot v kakšno godio pozimi. Ima belo srajco in sivo kravato na elastiko, ko z babo, ki je kot kakšen cekar, stojita tam in se ozirata sem kot za kakšnim prostorom. Drži se ga, cekar, pod roko, z obeh dežnikov pa res kaplja, Bog. Strupi reče o nek tip iz občine, ko se še bolj približata in mogoče gledata malo boječe, če je mogoče kakšen stol ali kaj. Trrrrr, reče Henrik in tolče po mizi in poka s prsti neodložljivo in nujno tja proti šanku s tortami. Reče o hitro, in Strupi o osem smrdljivih slivovk, ha, hu. In gledamo potem v ta dva, ki nekaj mencata, vendar ne gresta. Henrik se naglo ozira, kot da išče ali kaj, potem me zgrabi za roko in o sedi gor, da te razpenim. Skoraj kriči, in sem že gor na robu mize in se z rokama naslonim nazaj, da grejo okončine in vse to naprej kot na pladnju srebrnem, in mi gre naglo z roko med nogavice, da sem še sama presenečena m stisnem kolena, da ga malo odsunem, ker sem tako presenečena. Reče o ta, ta, tam in gleda v onadva. Pa je bilo le dobro. Ko se ozrem, se baba že obrača proč z dolgim, užaljenim in ponesnaženim ksihtom in potem gresta. Tako zlezem spet dol in se smejim, ko Tilka reče o mater božjo, in natakarica že nese cel pladenj te rumene smrdljive tekočine, da se ti kozla, samo če jo povohaš. Strupi reče o fino, samo kaj pa zdaj, in se zresni in dobi gnusen ksiht kot baba maloprej, ko so ti kozarčki svinjsko na mizi. Tilki pa se oči svetijo in leti iz nje vročina ali takšen vroč val, ki nastane, ko si nečesa želiš zares. Reče jaz pa bom, in stegne roko mimo Strupijeve, ki gre potem gor in jo poboža po joških okroglih šaradastih. Reče o ti že ti. Henrik, ki se tudi kremži in spušča iz sebe pokozlane glasove, reče o kje je Magda, Magda iz Bitenj, ki vse požre. Tilka komaj pogoltne, da še mokro reče o Magdi, kaj rečeš, kje, Magda se goni. Reče Strupi o kako le more požreti ta gnus, in celo roko odmakne z nje, da jo lahko gleda bolj z razdalje in celo malo bolj odzgoraj in od daleč. Rečem o potem bo moral nekdo priti, da bo to spil, dež pa še zmeraj lije in prihaja prav sem noter njegov smrad, da je grozno. Moram se spodaj prijeti za peto, ker se mi v resnici maje, ko nisem tam spodaj nič pazila. Nisem mogla. Kako naj človek v takšnem času misli tudi na to, kam stopiš. Tudi me mogoče malo zebe, ker mi še na misel ne pride, da bi slekla plašč plaščast, in sunem roke v žepe, da oba krila še bolj stisnem k sebi. Vidim ta rumeni smrad v kozarčku pred sabo in me še bolj zebe, da sploh ne vem. 20 kaj mi je, in mi je tesno, da še bolj stiskam plašč in roke v njem k sebi. Zgra- bim ga naglo in zlijem pod klop. Fiu, reče Henrik, ki ima spet zelene oči, zdaj si pa hitra, in jaz, saj nobenega tipa ne bo, da bi to spil. Reče o Tilka, in Tilka o dosti. Samo kdo bo tisti, ki bo to plačal, reče Henrik, niti ficka nimam. Strupi ima težko roko na rumenih papirjih, oči ima podaljšane v dolgi prostor in reče o Magdi. Reče o Magdi in ima še bolj podaljšano zrenje v nekakšno piko tam na koncu, ki pa ni vidna. Cez čas potem reče o najboljša Prešernova pesem je res Tri želje Anastazija Zelenca. Rečem o kakšna. Ko ima oči še zmeraj podaljšane v odsotno dolžino naprej, reče o deklic bel, čeden far in konjič. Reče o deklic bel, ker je potem par, ki mene veseli. Reče o far zaradi- lohké vesti, ker se lohká kaj zgodi. Reče o konjič, da jahal bi vse dni od deklice farja tje, od tam spet k ljubici. Henrik je spet zavaljen v kot in si s konico jezika moči nos, ko reče o v redu, samo nič farja, o nič slabe vesti. Mala nata- karica s kronico se sklanja k smrkovemu tipu, ki ima dlani še zmeraj na obrazu in mogoče še zmeraj stiska zlati prstan v mokroto obraza. Zelo se sklanja, mogoče šepeta v uho. Zadaj drži pladenj kot kovinsko ogledalo, ki je motno. Ovija ju blazno velik dim. Rečem o bogve zakaj slaba vest, to je blazno sred- njeveško in trapasto, vsi ti ljudje so bili farški, in Tilka o jasno, brez zveze, tudi doktor Prešeren. Strupi še zmeraj gleda dolgo tja daleč, kot da je tam potem kaj zadaj in komaj slišno reče o bila sta dva konca, če sta dva konca, je med njima napetost, in samo če sta dva konca, se lahko kaj zgodi... oh, oh, reče glasno in se zelo premika na sedežu in premika roke k mali Tilki, spet čvekaš, samo čvekanje, stopiva rajši kam. Se reče o hočeš, da kar greva, da bo fino in masa. Tilka se reži in z očmi sveti kot z lučkami na veselici. Nagne še en kozarček, ko ji položi dlan na stisnjeni trebuh, in ona potem položi svojo čeznjo. Mačka moja, golden kiss! In gre njegova roka potem proti gor za rob krilca in se rine noter, da se Tilka zmeraj manj smeji, smeh pride ven samo katerikrat kot kakšen košček jabolka, ki se zaleti, vmes pa je tiho ali dihanje, da se spodaj tudi malo težko premika in stiska stegna kot kakšne klešče. Potem tudi zastoka in vrže glavo nazaj v zid, pred veliko šipo zunaj, pa se spet na- berejo tipi šaradasti, gledajo skozi dim sem noter, ko smo mi vsi v ravni vrsti na ravni klopi njim nasproti kot v kakšni oddaljeni izložbi ali v takšnem gledališču. S Henrikom pričneva stegovati jezike proti njim, suvava z glavo na- prej in malo mukava. Ampak še dolgo stojijo. Sele potem, ko Tilka strese glavo in jo Strupi spusti, da nima stegen več tesno skupaj, začnejo z velikimi deževnimi glavami odkimavati in se počasi zgubljati po svojih ušivih opravkih. Rečem o nič, to pa ni nič, to zijanje noter. Gremo v kakšen prostor, da bo mir, reče Henrik. Mir in hiša, reče Strupi, nese prste k nosu, visoko vzdigne obrvi in reče o mmmmmmm, da se vsi blazno smejimo. Reče potem o hitro. Imam samo dvesto din, Tilka šeststo, kar manjka, najde Strupi, da se za las izzide. Vse zvonklja. Malo kozarci, malo novci. Dim pa je povsod in smrdi po dežju. Natakarica s trapasto kronico na glavi kar stoji zraven in se mogoče celo čudi, ko puščamo te svinjske kozarce slivovke. Zunaj reče Henrik o hišah za vikend v Ma..., ampak ne brez Mojce. Rečem o kako bomo tja prišli. Reče Strupi o najlažje z avtobusom do P..., potem pa malo peš, saj nismo mornarji. Ce bi vsaj malo vstala, vsaj enkrat, in šla malo gor in dol, bi bilo vidno, kako velika in tenka je, da je črni plašč čez njo kot kakšen svet. Vidno bi bilo, da se pod njim samo nadrobno premika kot uklenjena, vendar tako, da je med premikanjem in težkim oklepom vendarle nekaj zraka in prostora. Vse okrog bi bil potem veter gibanja, lasje bi zaostajali, roke bi imele ritem. Tako pa sedi stisnjena v klubski stolček in zre gor, od koder vse to in težko prihaja, kjer so tri mavrice ena zraven druge, in je ena nizko nad obzorjem in je tenka, druga je nad njo, med njima je črna noč vesolja, tretja je ogromna, gre čez nebesni pol od vzhodna do zahoda, se razliva v severno in južno nebo, da je vse samo mavričasto, kipenje barv, da nebesne kape sploh ni, in tako ni Vod- narja. Nima Vodnarja, da bi bil potem sestavljen vsaj iz slabo vidnih zvezd četrte in pete velikosti, in se vprašanje mogoče samo dela, da je od tam. Ko imamo Mojco, ki se drži fino, in čakamo na trapasti avtobus, pred vrati stoji nekakšen tip črn. Zdaj gremo. Zdaj gremo, in včasih ga pogledam. Ima črne nakodrane lase, roke ima globoko v žepih in vse cunjaste hlače porinjene globoko k tlem. Ima sivkasto kožo in suknjič in šal, ki spredaj in spodaj visi ven kot kakšna razmočena zastava. V dež gleda spod čela in je naslonjen na aluminijast podboj. Henrik reče o komaj čakam, in potem o nekakšen Rom. Potem nas zveriženo gleda in ne morem videti, kaj vidi. Strupi reče o vsaj z dežja stopi, Rom, in Mojca o pusti ga, saj je še fantek, in Henrik o Rom, ali si res deček. Dež lije in včasih pri tleh potegne veter, da se razpršene kaplje 21 če se v hipu spremenim v nagrobni napis ali če ml nakažejo stoletno življenje. Na koncu koncev ml je vseeno, da mi je vseeno, da sem se spremenil iz noči v dan In da se ne maram spominjati mojega prvega srečanja. Janez Povše ka^La ^^ tit Dne 11. maja tega leta sem se spet enkrat odpravil v sa- moto pisati ono mojo že v narodnih pregovorih opevano množico velikih knjig. Bil pa je spet že slab dan, vreme, kozmično žarčenje, da nisem mogel pisati nobenih knjig in nobenih privatnih velikih tek- stov, kot so pisma, razgledni- ce, dnevni zapiski dnevnih za- pažanj. Tudi nisem imel no- bene izjemne misli tega dne, razen standardne, da sem iz- reden duh. Zategadelj sem oca. pet ur poslušal program radia Ljub- ljana. V teh urah se je zvrsti- lo kakih pet do deset poročil — poslušal sem izmenično prvi in drugi ter prvi in tretji program, tako da sem slišal vsa poročila, kar jih je bilo v tem časovnem razporu na razpolago — in v vseh teh poročilih me je neka stvar spravljala na rob besnila. (Razen v radijskem dnevniku tretjega programa, kjer so k poročilu, ki me je sicer sprav- ljalo na rob steklosti, pre- čitali tudi komentar, če- prav panjugoslovanskosamo- upravljavsko medli komentar, ki se je kot vsi ostali komen- taji trudil ostati solidaren s Svetovno Desnico-Reakcijo.) In kaj me je spravljalo na rob? Tole: Tega dne se je neka franco- ska državna organizacija od- ločila, da njena šestina neke- ga strokovnega zbora EGS noče sodelovati na sestanku male Evrope (EGS), kjer naj bi se menili, kako naj poma- gajo zafurancmu dolarju. S tem jc ta francoska strokov- na delegacija praktično one- mogočila pogajanja z dolarji, z drugimi besedami je dala zapodijo kot kakšna nagla megla, avtobusi prihajajo in odhajajo v vse štiri deževne strani neba. Zebe me in malo mislim, tako da gledam razmočeni pa- pirček v lužici pred sabo, da potem, ko je pravi avtobus, kar skočim, kot da sem kaj zamudila ali pozabila. V avtobusu potem kar stojimo po ozkem pre- hodu med sedeži in se malo držimo za trapaste ročaje zgoraj, da nas ne zabriše v vse ušive strani, radio pa poje skozi temna usta Gaby Novak Duga je, duga noč, da se zdi, da gre zunaj mimo velikih šip sama siva voda ali metež dežja in megle. Vseeno se na velikih ovinkih ceste, ko smo nemočni kot kakšen razsut tovor, kar smejimo in rezgetamo, da potem ljudstvo tam spodaj na sedežih najprej jezno, potem pa samo še užaljeno gleda gor skozi glas pevke in mokri zrak, ki smrdi. Henrik stoji za mano, zgoraj se drži za isti ročaj ročajast kot jaz, spodaj pa se zelo tišči vame, se malo premika sem in tja, da me včasih nese naprej v Mojco, Tilko in Strupija. Ko se potem ozrem nazaj, ima resen in malo bedast obraz, bolj tam zadaj pa mali Rom ali kaj že je, stoji zelo pri vratih in je zgneten v podboj in mali presledek med vrati in zadnjim sedežem. Gleda sem naprej, črno in ostro, ampak ne tako, kot da kaj določenega gleda, sprašuje ali celo vidi. Edino, kar je res finega v celem avtobusu, je Zumer. Tisti iz Vikerč, ki je zmeraj povsod in ima svileno ruto okrog vratu, in za ka- terega pravijo, da ima 38 ur delovne dobe v celem ušivem življenju, čeprav je bil že pred vojno nekaj časa v Avstraliji in sploh drugod. Zdaj dremlje, težka glava kinka v smer vožnje, da sivi lasje zgoraj trepetajo kot kakšna suha trava v vetru. — Potem sploh ne gremo nič na desno, mogoče niti ne pogledamo na desno, ko izstopimo. Vem pa, da so tam na desni zelo zabavni prostori v kleti in je grajsko dvorišče in so takšni strašno debeli zidovi z oboki, da te potem vseeno kar stisne. Gremo naprej. Mi gremo. Zelo spredaj je Henrik, ki vse pozna, v skoraj veliki oddaljenosti, da je lahko vmes veliko dežja in megle, da mogoče sploh ni razločno viden, se ziblje naš Rom. V zmeraj enaki me- gleni razdalji kot kakšen črn volk ali kakšna vest. Razdalja se niti ne povečuje niti se ne zmanjšuje, in tako najbrž sploh ni jasno, kdaj je pa potem nastala. Henrik vse ve, pozna vse poti, kot da ve, kam gremo in to. Stopa odločno kot kakšen hudič šaradast. Zebe me. Pod robom plašča so samo čevlji in gležnji, in še to je vse mokro, da se slabo počutim. Nikoli se ne obotavlja, da bi raz- mišljal. Kar pripelje nas do novega položnega pobočja, da sem mogoče pre- senečena in se mi život pod črnim trdim plaščem malo zgane. Čeprav je megla, dež in jutri sploh ne grem nikoli več v šolo, se to pobočje razgrne kot kakšna trapasta pravljica. Po njem so posejane hišice kot gobice. Imajo svetle strme strehe rdeče barve kot kakšne sveže mušnice, najlepše gobe. Kot da tudi sije kakšno ušivo sonce, ki se potem razliva čez cel svet in ga naredi, da človek nič ne misli in mu je vse blazno všeč. Henrik reče o v katero. Ko stojimo in gledamo in Henrik kar malo glavo vzdigne, ko smo mogoče prevzeti, rečemo o v katero bolj na vrhu, da bo mir. Tako se potem v najbolj zgornji nagnetemo na mali verandi, ki je že pod streho, in smo nestrpni in mencamo, ko Henrik poskuša z raznimi ključi in potem tudi z nekakšnimi dratenimi odpirači, da se kar uvijajo. Vse je iz rumenega poliranega lesa in se sveti. Na ograji kaplje dežja kar stojijo in se ne pogrezajo v les, da bi jih popil. Polkna na oknu zraven vrat so odprta, na okenski polici so v dveh loncih rdeči nageljni, ki vse zelo poživijo. Pred šipo je potem železen križ, da ne bi kdo udri, in je svinjsko in smrtno srebrn, ko je pobarvan z novo bronso, da ne zarjavi, ko potem ven- darle že odpre in kar planemo noter v malo škatlasto predsobo, kjer je obešal- nik in veliko zrcalo na eni steni, na nasprotni so vrata in na desni še ena. Mojca se ustavi pred zrcalom in vrže roko gor na frizuro. Odprem desna vrata in je za njimi lepo pospravljena kuhinja. Potem se z vso brzino zapodim za drugimi skozi nasprotna vrata v večjo sobo, ki ima veliko takšne bivanjske opreme in je vsa polna kavča, mize, nizke rjave omare, visokih stolov, pre- proge, in na stenah so zelene slike gozdov, raznih pokrajin, lepih vršacev iz Alp in vse polno rogovja takšnih živali na malih deščicah. V še eni sobi, ki je potem naprej, so tri postelje, da reče Strupi o ravno prav, in je temna, polkna so zaloputnjena, vseeno pa se s sten svetijo barvne fotografije ali reprodukcije. Pod svetlo šipico takoj vidim zasneženi Storžič, ta visoki štrleči kamen, ki ga še sneg ne more prekriti, ampak ostane samo na kakšnih manjših policah, vse drugo pa zdrsi dol. Reče Strupi o miru, ki bo, in krili z rokami, da mu rumeni papirji kar frfotajo v širokem krogu roke. Mojca sloni pri vratih in malo viha nos in trapasto drži dlani v rokavih kot v kakšnem šaradastem mufu. Tilka se sklanja k okenski polici in tako glasno duha tamkajšnje nageljne, da je bolj shšna kot dež tam zunaj. Henrik se mi približa od zadaj, z rokami pa mi zašari po trebuhu spredaj, ko gledam slike. Reče o veverica. Jaz se ostro obrnem, da 22 se kar odmakne in reče, o, in ima privzdignjene in nejeverne obrvi, da ga še bolj odmaknem in grem mimo njega spet v veliko sobo, kjer se je Strupi že ne- hal vrteti in je zdaj pri Tilki. Roko s skriptami položi na njen križ tam zgoraj. Torej je tam gori, od koder je treba pričakovati vse to, ko ni nobenega pro- stora zaprtega, ampak je vse ena sama neskončna vesoljska kapa — torej je tam gori, kjer je bil včasih desni zgornji kot, zeleno sonce kot strup. Ostro kot zelena grmada, da sij ne miruje, pač pa utripa kot največja zbrana energija. Kratki, skoraj fantovski lasje so naježeni, čeljusti sta nasilno razmaknjeni. Na sivi pergamentasti koži je odblesk zelenega strupa in levica je poševno zgoraj, kot da se brani, kot da je vse to jemlje poglede. Živalsko ozvezdje Ribi, ki je. bilo že dolgo prej slabotno in se je v motnih nočeh že izgubljalo, je zdaj do- končno potopljeno v živo, brezgrajno noč zelenega sonca ali vprašanja. Zebe me. Lije še bolj. Crno je. Ko se strašno, modro in oranžno zabliska, da se črni zrak in vse podnebje razpara in je v sekundi ves prostor kot v oranž- nem in modrem ognju. Tilka plane nazaj, Strupijeva skripta letijo po tleh, ko strašno blizu grmi in Mojca skoči v sredino sobe in se trese. Potem je še en blisk, kot da je še bližji, strese se hiša, s treskom se odprejo okna in potem še vrata. Jaz počepnem in se primem za kolena in ne vem, kaj. Vihar z barvo bliska in groma vrši po prostoru in se vse maje. Mojca se oprime mize in nekaj časa ne slišim nobene besede. Potem ko grom samo še valovi, skozi vrata stopi nekaj sključenega, razmočenega in črnega, da smo v hipu vsi na sredini pro- stora kot kakšen kupček stisnjen in zremo tja. Vzdigne obraz, po katerem so lasje zlepljeni kot kakšna črna trava, in je naš Rom ali kaj je že. Hitro hitimo zapirat okna in vrata, in rečem o Rom, zdaj si moker kot cucek, in mu položim roko na ramo. Henrik preklinja kot hudič šaradast. Strupi, ki pobira rumene liste, potem naenkrat ne ve kaj in se hitro ozira in kriči o kaj, hudič, treba mu je suhe cunje, in Tilka kriči o saj sem vedela, in maha z rokami po zraku in po- tem po mizi. Mojca vrešči o vedeti, vedeti, in kar trapa gor in dol in pogleduje v strop in v tla, kot da so ji živci šli. Cunje, cunje, reče Strupi neodložljivo, kot da gori voda, in je že pri omari in mečlje ven na kup, kot da je potres ali po- plava. Tilka priteče kot od daleč in z veliko sapo neustavljivo zgrabi kup in ga prenese h kavču, potem se vrne in spet grabi z visoko oktansko brzino, da kosi cunj letijo po zraku kot suho listje. Henrik zgrabi malo sključenega Roma in ga porine v malo sobico in se vrne po cunje, ki jih je poln nevihtni zrak, in jih potem mečlje s kavča v malo sobico, Tilka pa še kar grabi po tleh, da se slišijo nohti po lesu, in Strupi cepeta, ko je omara prazna, da začne metati ven tudi obešalnike. Nad vsem tem pa je vendarle še zmeraj bolj glasno hrumenje ne- vihte in zaletavanje dolgih vetrov s pljuski ob šipe in ob stene stavbe, da bi kar kričala in to, ker je tudi vse zelo temno in je vse čisto na tem, da se bo ves zrak spet razparal s temi groznimi barvami elektrike, da bo potem zagrmelo do kosti. Henrik zapira za sabo mala vrata, ko skoči tja Mojca in reče o čakaj, da ga preoblečeva, se zrine noter in zasune vrata za sabo. Čeprav so leseni obe- šalniki že vsi na tleh, vseeno potem še nekaj časa njihov leseni zvok traja po zraku. Se pa pomirja. Tudi dežji so manjši, je veliko boljše, ko ni nobenega gro- ma, čeprav je njegov smrad še zmeraj malo v zraku. Važno je, da ga tudi ne pričakujem več. Iz male sobice, skozi lesena rumena vrata prihajajo šumi cunj in kakšen mali korak in potem pod njim škripanje kakšne deske. Jaz sedem na kavč, si potegnem krila plašča med kolena, roke zarinem v žepe in se po- greznem vase. Tilka reče o oh, in se prime za glavo, ko se upehano zaziblje proti oknu. Strupi sede za mizo, vrže obe težki roki na skripta in spusti glavo navzdol, kot da je težka. Tilka se še maje pred oknom in ima roke v glavi. Po- tem se spusti na tla. Spusti se v kot med kavčem in oknom, da kolena štrlijo gor in so v vsej tej odejasti sivini še najbolj svetla. Tako potem čas teče in dež težko lije tam zunaj, vendar se ne zaganja, ni sunkov vetra, da bi se plašila. Je vse enakomerno kot umrlo, da me tudi pomirja. Samo enkrat vmes me malo strese in vznemiri vse to, ko se spomnim, kaj bo pa zdaj ali nekaj takšnega kot, kaj pa če bomo šli nazaj. Rečem si o ne, ne in bi skoraj zakričala, ne, da bi šli, da bi potem morala misliti, kaj pa zdaj in potem hoditi gor in dol po mestu in se tudi skrivati ali kaj jaz vem, ko jutri ne grem v šolo in domov. Ce bi ho- dila potem gor in dol, in sploh ne bi vedela, kam, bi potem videla v vsakem temnejšem kotu kakšno strašno razprto oko, ki me gleda. Ampak se vse to v meni kar kmalu poleže, ker dež lije zelo enakomerno, iz male sobice pa priha- jajo mali šumi, in pozneje tudi dva ali trije polovični smehi, ki poskočijo, in ko še niti niso zgoraj, se kar započijo kot kakšni milni mehurčki. Strupi reče o ža- lost v božjo mater. Bog. Bog šaradast. To so vse besede. Jaz nimam kaj reči. Tilka nima kaj reči. Strupi nima kaj reči. Ko sivo traja še zmeraj, potem enkrat ameriškemu finančnemu im- perializmu kajlo v rit. Radio Ljubljana je dajalo to vest v vseh popoklanskih in večernih poročilih. Komentar sem slišal le pri omenjenih, zato naj ta izpustim, saj je bil komentar sam po sebi omleden-reakcionaren. Huje je namreč, da pri ostalih po- ročilih ni bilo nobenega ko- mentarja, bil je le glas napo- vedovalcev, ki je bil malone tako žalosten, kot da bi umrl sekretar Partije. Zanima me namreč le to, ali je bil oziro- ma so bili ti glasovi napove- dovalcev, ki so kajpada nižja zvrst delavstva, žalostni spon- tano ali po kaki direktivi. Namreč, ali so se naši politiki ob vesti, da bo dolar slej ko prej le devalviran, razžalosti- li in služabnikom pred mikro- foni ukazali žalosten ton, ali pa so se napovedovalci žalo- stili kar sami od sebe, kar iz svojih pičlih podzavesti, kjer jasno stoji, da upniki Jugosla- ■ vije tedaj utegnejo priti vsak hip rubiti dolgove. Kajti nam- reč celo v njihovi podzavesti utegne biti podatek, da se ljudstvo sicer rado pusti pro- dati, dokler ga to fizično .ne boli. upniki pa bi prišli in bi za vsak dolar dolga vzeli de- set kilogramov jugoslavetine (vsekakor najraje iz grupe 10 do 30 let, tako meso je naj- okusnejše, kadar je človeško in ga kanijo jesti ljudje), ker drugo itak ni nič vredno. Se sanja se nam ne, koliko je perverznih starih Argentin- cev, da o drugih ne .govori- mo, ki bi za svojih lO.OOO do- larjev denarja, ki ga imajo v akcijah kakšne kompanije, ki je dala Jugoslaviji posojilo, obupno radi imeli na jedil- nem listu mladega Bosančka leto in dan. Se napovedovalci in novinarji RTV Ljubljana bojijo za mlade Bosančke ali nemara raje tega, da se mladi Bosančki na koncu koncev le ne bi pustili pojesti in bi na- redili kakšno revolucijo, ki bi vrgla zmedeni sistem in tega služabnike? Marko Svnhić 23 vzdignem oči in jih pošljem proti Tilki, in Tilka jih vzdigne proti meni. Z le- vim kotom pogleda potem vidim, da Strupi gleda v najino črto videnja. Počasi zasučen glavo k njemu in ga vidim zelo od daleč in ga potem gledam. Težko. Lije. Ali sem to jaz, ki gledam. Ali sta onadva. Hitro pobrskam po torbici. Roke so frfraste in nagle, zgrabim Bac spray in ga zelo špricnem visoko v deževni zrak, da se iz šobe ven na koncu samo še peni in cedi. Mogoče ne sliši, mogoče so se čuti, ki sprejemajo, vendarle pogreznili na- vznoter. Glas, ki bobni iz poševne odprtosti, mečlje samo rdečo senco. Spuščeni kratki lasje so rdeči, čez sivo polt obraza, ki ima lepljive kapljice potu, dolge trepalnice mečljejo rdeči senci po licih, ki se potem stakneta kot s črtalom za- risani črti na bradi. Gleda dol v svoje roke, mogoče v mali zlati prstan z malim kamenčkom akvamarinom, ki je stekleno rdeč, kot so rdeče mokre roke in je rdečo prevlečeno bivše zlato malega prstana. Stropa kakšnega prostora ali kaj takšnega, da bi zapiralo prostor, sploh ni in je vse kot kakšna bivša čakalnica brez sten. Samo sedi, kot da je čakalnica. Okrog in zgoraj je vse rdeče. Visoko na levi je rdeča barva še bolj gosta, tam nekje sije sonce rdeče kot kri. Tudi če bi bila noč, tako ni Ovna, da bi bil oddaljen 150 svetlobnih let. Ni nobenega ozvezdja Bik, da bi vrbovalo, da bi bikovo glavo zarisovalo pet zvezd v črko V, da bi bile njihove barve oranžna, modro bela, modro bela, modro bela, da bi se podaljšale v bikove roge. Ni Aldebarana, da bi potem ne spadala h kopici, da bi lahko bila najlepša. In se odprejo mala vrata male sobice in napoči ven Mojca, ki je nasmeja- na, ko za roko vodi zdaj suhega Roma, ki ima lase skoraj kot črno grmovje pokonci. Z ramen mu visi ogromen karirast suknjič, zelene lovske hlače pa se mu v gležnjih nabirajo v kakšna kovaška mehova. Potegne ga naprej in ga malo zasuče, da ga vidimo kot na kakšni predstavi. Nataknjene ima visoke čevlje, usnjene vezalke naredijo velik krog, ovratnik bele srajce je petkrat prevelik, težko visi dol v prsni koš. Reče Tilka, ooooo, in mokro zacmoka po stegnih. Ga še malo gledamo in smo pri miru. Fiuuuh, reče Strupi, najprej slike dol. Ze sle- čem plašč, poberem s tal en obešalnik in ga obesim v prazno omaro. Potem pa na kavč, zgrabim srnjakove rožičke in jih z vso silo in naglo potegnem dol, da nekaj zahrsti. Ne vidim. Vržem dol na kup lesenih obešalnikov, da vse za- ropota in se še sama zamajem na kavču in koj zgrabim zeleno sliko zraven v rjavem okviru in s takšno šipico. Strupi kaže na mizo, reče o miza je najvaž- nejša, miza najprej na dež, da spere to svinjsko svinjarijo. Potem jo s Henri- kom neseta ven, potem stojita pri vratih in se smejita, ko nemara vidita, kako dež lije vso svinjarijo dol z mize. Mojca reče o kavč mora biti obrnjen k steni, in jaz o da bo lesena stranica obrnjena sem v prostor, da bo stena proti steni. S Tilko vzdigujeva to težo šaradasto, Rom črn pa kar stoji sredi sobe kot kakš- na luč, da Mojca reče o Rom, če ne bi kaj prijel. S Tilko zvijeva preprogo v veliko ušivo cev in jo zvaliva v malo sobico, da se tam kar razleze. Henrik pri- nese velik moker kamen in ga spusti v kot pri vratih. Je kot gora. Potem pri- nesejo mizo nazaj noter in jo položimo v ploskvijo na pod. Se zelo smejimo in sem vesela, kako noge štrlijo gor. Strupi prinese stol in ga položi noter v mizo. Tilka nosi oba lonca nageljnov, položi ju na stol v mizi, da razcveteli rdeči cve- tovi lepo in šaradasto visijo dol, skoraj do surove deske, in je fino. Mojca pri- žge luč, elektrika poskoči in zasveti, da me kar strese. Reče Henrik, ti si nora, in o nikoli več, in žuga z desnim kazalcem, da ima oči resne, zelene in kot hudič. Imam polne roke dela, postavljam obešalnike k zidu, da so kot ograja. Henrik pa nese stol v malo vežo, da se lahko povzpne gor do varovalke, da jo odvije in potem nič več ne žuga. Potegnem ven predal iz kavča. Notri je rjuha, karirasta zelena odeja in bela preobleka za blazino. Ah! Nesem vse troje tja na sredo in obesim te blagove na štrleče noge mize, da visijo potem dol. Reče Henrik o kaj ti delaš, Rom, in on zelo kmalu, da drži stroj za tlačenje tlaka. Zdaj, reče Strupi, zdaj. Drži vazo, reče. Reče Tilka o nož, da Henrik steče v ku- hinjo, ki je niti povohati ne maram. Tilka zasadi velik kuhinjski nož v les mize in še malo gleda, kako se trese. Vsi hitimo, da je veter in da mi gre veliko reči skozi roke in jih nekam prestavljam. Strupi misli, gleda dol v pod in ima brado podprto z dlanjo. Posedamo v zverižen krog okoli mize in prekrižamo noge, da sem vesela in zadihana. Noge velike mize pa štrlijo gor kot kakšni tovarniški dimniki. Oponašam veter, ki tam zunaj spet malo zavija in buta, uu uuuuu u u uuuuu uu uuuuuuu u. Zdaj pa grom, reče Tilka, tresk, buuum, brrrr. Sšššššššššš, dežuje, reče Henrik, Strupi reče o zdaj tiho, gledali bomo nageljne in nož. Rom bo držal vazo. Rom stoji v kotu, drži vazo in reče, nisem jaz noben Rom. Se malo šumov je, ko se bolj udobno posedamo, besede ni nobene več, potem mo- goče šumijo samo še zbrani pogledi po sivo modrih stebelcih nageljnov in rde- 24 NOVI SAD: grupa ( 3 Vladimir If opici, ana raković, čedomir drča I transformacija trodimenzionalnega sistenia v n-dimenzionalni 2 a/ nujne dimenzije sistema prostor — 3 nujne in zadostne dimenzije: x, y, z barva — 3 nujne dimenzije: modro, rdeče, rumeno 3. rdeče oranžno rumeno rumeno-zeleno zeleno modro-zeleno indigo-modro vijoličasto modro prostor — sistem v l belo seštevek posameznih dimenzij sistema = absolutna dimenzija sistema 00 = 1 sistem barv = sistem absolutne dimenzije II sistem absolutne dimenzije modro je absolut modro je vse, je ista oblika drugega smisla rdeče je absolut vse je rdeče, je druga oblika istega smisla rumeno je absolut rumeno je barva brez sence rumeno-zeleno je absolut vse je isto, zeleno je oblika rumenega smisla modro-zeleno je absolut modro-zeleno je barva ravnega vida vijoličasto je absolut vijoličasto je barva izbornoga sozvočja oranžno je absolut oranžen konj je oranžno zeleno je absolut nič je zeleno zeleno je nič nič je nič zeleno zeleno je vse vse je vse zeleno vse je nič nič je l/se zeleno je zeleno indigo plavo je absolut indigo plavo' 1. tipkano trikrat, vsakič z minimalnim premikom v desno In navzdol, v tem mediju neizvedljivo (op. ur.) NOVI SAD: mirko radoilčić (grupa kod) NOVI SAD: Slavko bogdanović (grupa kôd) informacija i OBJEKT PLANET ZEMLJA je razstavljen od 3. 3. 1971 do 3. 3. 1972 dodatne informacije planet zemljo sem prvič razstavil od 11.00, 15. I.do 11.00, 16. 1. 1971. informacija o tem je bila prezentirana publil lozofije, ne odpira ustreznega vidika na- ■ njo; nekdo pa je sholastik ali neoshola-| stik samo tedaj in samo toliko, kolikor ^ sprejme nase in spolnjuje tiste zahteve in možnosti, ki jih oni osnovni princip vse- buje in odpira. S tem pa ni rečeno, da kot ■ človek nima nobene prostosti več do ome- i njenega principa in njegovih zahtev. Zato ; menim, da zmore Janžekovič razumeti , vsako pristno filozofijo samo, kolikor se ne zapre in ne zabubi v neosholastično : (ali katero drugo) ideologijo. Pri tem je \ vsa teža tega pogoja zbrana na možnosti ] osebnega preboja tega »neo-«, po katerem ■ je neo-sholastika ideologija (torej na mož- ' nosti preboja ideologije — kar velja dan- \ danes za vsakogar). Ali Janžekovič ta po- ! goj izpolnjuje, ne vem zagotovo, še po- i sebno, če premislim naslednje. Stvar ustreznega horizonta razumeva- nja (t. j. bermenevtike) je namreč tudi to, kako Janžekovič spelje »per absurdum« temeljno novoveško metafizično stališče subjektivitete subjekta, ko hoče to subjek- ' tiviteto in samopostavljenost evropskega i človeka razumeti iz abstraktne popolne samovolje izoliranega posameznika in ta- \ ko osmešiti to »absurdnost«, češ: Urban-i čiču pač ni treba brati mojega članka, saj j — po teh »teorijah« — »sam odloča o tem, j kaj je Janžekovič napisal in česa ni na- : pisal«. Vprašam: le po čem se to Janžeko- vičevo »stališče« do pristne novoveške fi-, lozofije razlikuje od tistih zelo tipičnih slovenskih neosholastičnih »stališč« Aloisa Schlöra, Franca Kosca, Ivana Juriča, Luke Jerana, Andreja Pavlice in stališč drugih naših neosholastikov do novoveške filozo- fije, ki sem jih nekaj omenil v svojem 52 članku in ki odkrivajo popolno samoiz- ključenost teh avtorjev iz možnosti prist- nega odgovornega razumevanja novoveške filozofije, njihovo ideološko zaprtost? Ali Janžekovič resno misli, da s takimi »ble- ščečimi duhovitostmi« lahko prizadene zgodovinsko nepoljubno novoveško meta- fizično stališče? Če gre samo zame in za moj'C neznatne poskuse in se me je hotel Janžekovič samo nekoliko privoščiti, se takoj vdam. Prava reč! Toda kako bo s tem novoveškim metafizičnim stališčem samim, če si ga — recimo — nisem po na- ključju jaz le izmislil ali če to stališče (ki povrhu ni »moje«) morda celo nosi našo dejansko zgodovino kot dobo moderne tehnike z vsem, kar ta doba »vsebuje«? Reči hočem, da so take duhovite parade danes nesmiselne v pristni filozofiji, da pa so smiselne v ideoloških sporih, kjer gre predvsem za pridobivanje pristašev. Korigirati moram še neko Janžekoviče- vo trditev. Ni namreč vodilna misel moje razprave ta, da je »narodna gibanja omo- gočila in sprožila novoveška filozofija z Descartesom na čelu«. Govorim le o tem, da je novo zgodovinsko samorazumevanje evropskega človeka, ki ga utemeljeno izre- ka novoveška metafizika subjektivitete od Descartesa naprej, tisti »prostor«, v kate- rem se narodna gibanja lahko sprožijo in godijo. Ne mislim torej, da je »preokret v modroslovju šele omogočil narodna gi- banja« (kot povzema Janžekovič), temveč pravim, da tako ta filozofija in novo člo- vekovo samorazumevanje kakor tudi na- rodna gibanja (in s tem meščanstvo, zna- nost, tehnologija, tehnika itd) prihajajo iz bistveno istega usodnega izvira, ki ga tu ni mogoče bližje določati. Prav zato tudi ne bi bilo mogoče reči, da je bila ta filo- zofija kak »odraz« takih narodnih gibanj in vsega prej omenjenega. Pri tem mi ne gre za kake dlakocepne distrikcije, temveč za tisto bistveno, kar nosi in omogoča ra- zumevanje teh razmerij. Nazadnje naj povem, da mislim, da je filozofija kakega naroda tesno povezana z zgodovinsko usodo tega naroda (o tem priča moj sestavek »O slovenstvu in filo- zofiji«, posebno njegov sklepni citat iz Fichtcja); toda odločilen je prav način ra- zumevanja te povezanosti. Razumevanje te povezanosti je gotovo odvisno od pred- hodnega razumevanja tega, kaj menimo s »filozofijo« in kaj z »narodom«. In tu se mi vidi, da je začetek razlike med mojim in Janžekovičevim razumevanjem poveza- nosti naroda in njegove filozofije, če se govori o »slovenski filozofiji«. Razumeti pomen, ki ga imenuje ime »filozofija«, se pravi iz sprejetja določene eksistencialne možnosti odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija. Tak odgovor pa ni poljuben in je z vidika govorjenja o narodu določen celo z dveh strani: 1. iz tega, kar je filo- zofija vedno že bila kot filozofija, in 2. s strani naroda, ki ga pred novim vekom evropske zgodovine, t. j. v srednjem in starem veku, kratko malo ni bilo kot na- roda — kot samostojnega in samodejav- nega in samovladajočega se subjekta, kot nacionalnega gibanja, ki ima cilj: spostav- Ijati se nenehno kot subjekt. In če je vsa filozofija, vsa evropska metafizika zgraje- na na vpraševanju in odgovarjanju o bi- vajočem v celoti in o njegovem vrhovnem počelu in je prevrat novoveškega metafi- zičnega odgovarjanja na ono vprašanje v tem, da jc zanj bivajoče pravzaprav po človekovi subjektiviteti sami spostavljeno kot objekt, kot pred-met v razmerju do subjekta kot predstavljajočega (producira- jočega)*, tedaj je med narodom (subjek- tom) in metafiziko subjektivitete (kar je vsa novoveška zgodovinsko odgovorna fi- lozofija, ki je v vseh svojih razlikah bi- stveno ista) najtesnejša notranja zveza, ki v svoji bistveni enoznačnosti vendarle do- pušča neke moduse (o tem ravno govorim v svojem članku). Iz rečenega pa lahko zaslutimo, da je evropska filozofija prav v svojem pere- ničnem vpraševanju in odgovarjanju o bi- vajočem v celoti vendarle bistveno zgodo- vinska, iz česar moremo uvideti, da pri premisleku razmerja med narodom in filo- zofijo ne odpira katera koli filozofija iz evropske zgodovine zgodovinsko odgovor- nega vidika, ki bi omogočal ustrezno za- gledati to razmerje. In historicistično Jan- žekovičevo »stališče«, za katerega je filo- zofija »skupek sestavov, ki si v marsičem, nekateri prav v osnovnih tezah nasprotu- jejo«, kakor pravi Janžekovič, prav gotovo ne odpira zgodovinsko ustreznega vidika na razmerje med filozofijo in narodom. Prav tako takega vidika ne odpira nobeno iz katere koli predkartezijanske filozofske pozicije določeno pojmovanje filozofije. Se manj pa to zmore ideologija. In ker je ra- zumevanje česar koli najtesneje povezano s centralnimi filozofskimi vprašanji in od- govori o bivajočem v celoti, prihaja pri dejanskem spolnjevanju razumevanja do takih težav, kakršne so se pokazale iz po- vedanega. Kako bo torej spričo takih — še vedno netematiziranih — težav razumevanja če- sar koli razumevnega sploh s sporazume- vanjem ali tako imenovanim in danes mnogo o.menjanim »dialogom«? Ali ni pri nas na Slovenskem zelo blizu »možnost«, da se bo tak »dialog« spremenil v širjenje in »obdelavo« nekakšne »dialoške« ideolo- gije (t. j. trenutnim razmerjem ustrezne ideologije »dialoga«)? Ali bi bila taka ideologija dialoga zares kaj bistveno dru- gačna od mahničevske nestrpne ideologi- je? Ali ne bi bila pristna misel nezaželena tako na eni kakor tudi na drugi strani ta- kega »dialoga«? * O tej problematiki govorim nekoliko podrobneje v študiji o slovenski filozofiji, ki je sedaj v tisku. DE BELLO CUDERMANICO taras kermauner (Nadaljevanje s prejšnje številke) Vrnimo se spet k Cudermanu in nje- govemu članku, ki nam je, priznajmo, priložnost za razpravljanje o nekaterih širših zadevah. Iz Cudermanovega že navedenega citata — njegov avtor je danes eden najbolj gorečih ter dosled- nih zagovornikov obravnavane »revo- lucionarne« slovenske tradicije — je lepo vidno, prvič, da mu gre še zme- rom predvsem za politično dimenzijo kulture, da vidi bistvo kulture v poli- tičnem boju, se pravi, da obnavlja si- tuacijo izpred petih in več let; ker mu drugi slovenski kulturniki ne slede v zadostni meri in ker se mu očitno zdi, da Prostor in čas le ni dovolj akti- ven, dovolj agresiven in učinkovit, da konkretna praksa te revije ni sorazmer- na z njenim programom in načelnimi manifestacijami, druge revije oz. knji- ge, ki jih izdajajo njihovi sodelavci, pa so bodisi konservativne, pristajajoče na etablirano politično družbo (kot recimo Sodobnost), ali pa zmedene (kot reci- mo Problemi), ostala dela slovenske kulturne produkcije pa so enako struk- turirana,'sklepa, da je slovenska kultu- ra v krizi. Po vsem videzu v krizi ni bila v času Besede, Revije 57 in Per- spektiv, ker se je tedanja perspektiva- ška grupa znala in hotela boriti zoper etablirano politiko. Saj pravi o današ- nji problemovski grupi, o tistih slo- venskih kulturnikih, ki se ukvarjajo z analizo Idej, ideologij. Idealov, ne pa s konkretno politično akcijo, takole: »Boj za resničnejšo kulturo pa je bil navi- dezen, saj so šli mladi v akcijo z ge- slom o zgrešenosti akcije, ki skuša spreminjati svet, s čimer seveda niso napadli starejših, pač pa so zanikali smiselnost bržkone edinega živega gi- banja v povojni slovenski kulturi, ki se je pričelo z revijo Beseda in končalo s Perspektivami. Ker pristajajo na svet, kakršen je, seveda ne morejo priti v navzkriž s politiko, ampak jo celo pod- pirajo ...« Horizont Cudermanovega premišljevanja o svetu je nenehoma političen in še to na poseben način. Ne le da je prva naloga živega gibanja, žive kulture političen boj, temveč še več: kriterij živega in pravega, resnič- nega je »priti navzkriž«, biti »zmeraj kritičen do etabliranih političnih siste- mov«, »upreti se političnim težnjam«. In že smo v klasični slovenski revolu- cionarni tradiciii, ki je, tako mislim, v veliki in celo odločilni meri tradicija ne- moči: tedaj je bila tako rekoč edina realiteta tuja oblast (cesarska in božja), sleherno avtonomiziranje, subjektivira- nje naroda, postavljanje na lastne noge (glej posebno Urbančičev članek o na- rodu v nacionalni številki Problemov, kjer je to vprašanje filozofsko obdela- no) je bilo mogoče le z negiraniem te — tuje — oblasti, ki je bila politična. Subjekt se je lahko sam sebe zavedel, utemeljil in razvil le z negacijo danega, ker ga je to dano pretirano utesnjeva- lo, ne priznavalo, izničevalo. Zato ga je moral on sam izničiti (kot izničevav- ca). To pa je lahko počel le na osnovi tistega, kar je doždaj bil: se pravi, kar jc do tedaj imel; a imel je, kot dobro vemo, le Duha, Ideje, Ideale, Vrednote (vero v Enakost, Pravico itn.). Če se je hotel historično, biološko, socialno, in- dividualno realizirati — kar je zakon evropskega subjekta, ki je veljal tudi za nas — je moral razglašati za resnič- no to, česar materialno ni (Ideje), za lažno, slabo, vrednostno nceksi';tentno to, kar materialno je (oblast). Nenehni boj zoper kakršno koli oblast, politiko, ekonomijo, sploh materialnost (kot ne- resnico in zlo) jc temelj naše revolucio- narne tradicije, ki je zaznamoval vse slovenske kulturnike, tudi perspektiva- štvo, in je postal problematičen šele v zadnjem času, ko je problcmovska gru- pa začela premišljevati, ali je vztrajanje v tej ideologiji (ne pa Resnici), v tem modelu resnice res nujno ; ali res ne moremo že narediti drugega koraka in se približati Evropi, se pravi, da bi 53 za nas veljali tudi drugi zakoni evrop- ske subjektivitete, tisti, ki so odločilni za že subjektivirane, avtonomizirane, osamosvojene, »osvobojene« narode. Odločiti se je treba, da moramo prej ko slej le postati normalen narod. Idea- len ne bomo nikdar (a želja po ideali- teti je samo znak »nerazvitosti«; misel, da je mogoče doseči idealno stanje. Sintezo, je značilnost eshatoloških gi- banj neavtonomiziranih, odvisnih, kolo- nializiranih, nesamostojnih narodov); tudi Angleži, Francozi, Italijani in drugi niso idealni narodi, v njihovi družbeni zavesti je ogromno kritike, tudi politič- ne, vendar se — kot celota — obna- šajo kot zreli narodi, takšni, ki vejo, da je vsaktera politična oblast pač ena od — bolj ali manj slabih, a realnih — form njih samih, ne pa tuja sila, ki je zgolj negativna in jo je treba na- domestiti s Pozitiviteto, z Resnico. Eko- nomija, politika, policija, institucije itn. so s stališča skoraj slehernih potreb in malo zahtevnejšega intelektualnega modela nezadostni, problematični, »od- tujeni« ipd. momenti, vendar so realni deli istega. Zrel narod se ne more še kar naprej iti skrivalnic: Resnica je (nerealizirana) Ideja, dani svet (politi- ke, ekonomije ipd.) pa je neresnica, laž, zlo kot tako. Zato se pripadniki zrelega naroda obnašajo do politike sicer kri- tično (in včasih celo skrajno odklonilno — tudi pri nas bo še prišlo do takšnih kritičnih situacij, in tedaj bo čas za ugotavljanje, kdo je konkretno na kate- ri strani, na strani represije ali »svobo- de«, tako kot se da to že zdaj ugotav- ljati za obdobje likvidacije Besede, Re- vije 57 in Perspektiv), niso pa dolž- ni, da bi bili zmerom samo in pred- vsem politiki (tako kot morajo pripad- niki nerazvitega naroda in razreda hre- peneti samo po Revoluciji, delati iz vsega svojega življenja revolucijo, se opredeljevati — kot ljudje — samo ali predvsem glede na ta kriterij — in se odreči svoji svobodi, skušanju neznane- ga). Pri zrelem evropskem narodu na- stopi doba delitve dela; in kultura je en segment v tej delitvi. Ni mogoče več zahtevati, da kultura totalizira vse. Tem diktatorsko-totalitarističnim tež- njim, ki jih je kultura nerazvitih naro- dov podedovala od religioznih gibanj in jih mora neogibno zmerom predajati eshatološki, to je totalitarni politiki, se je treba končno odreči. Treba se je od preti realnemu življenju, ne pa samo sanjati o svečeništvu Ideji (posebno če je narod res že tam nekje okrog svoje mature in zato kulturnikov ter ostalih pripadnikov naroda res ni več mogoče prepričati o neogibnosti absolutnega re- volucionarstva — to je tudi razlog, da je persDcktivaška grupa še lahko do- volj radikalno revolucionirala, prostor- inčasovska pa kljub vsem debenjakov- skim deklaracijam ne more, sai so za revolucionarnost potrebni različni po- goji, predvsem pa resničen, eksistenco sodelavcev zadevajoč spor z etablirano materialnostjo; spor voditeljev tina De- benjak z etablirano družbo je očitno le retoričen). Da ne bo nesporazuma, bom skušal biti še bolj natančen. Nikakor nisem za glorifikacijo politike, kakršna je (bo- jim se, da bi bilo komu prijetno, kaj takšnega mi očitati). Sleherni kultur- nik je — in bo ostal — tudi civilni člo- vek, ki ima svoj realni odnos do politi- ke, ekonomije, policije in ga je, kot državljan, kot socialno bitje, dolžan po- vedati ter se za svoje potrebe potego- vati. Sam sem prepričan, da je v tej naši etablirani politiki še zmerom mno- go preveč stalinizma, da je v marsičem zelo nesposobna, se pravi, da je prema- lo realne demokracije, se pravi organi- ziranih in mobilnih gibanj, hkrati pa da je tudi premalo »reda«. Vendar »re- da« ne enačim s stalinistično predstavo o redu, temveč z evropsko, s tistim, za kar se že nekaj let zavzemam: s struk- turalizacijo, diferenciacijo, stratifikaci- jo, se pravi evropsko organizacijo druž- be. Za normalno poslovanje dovolj simpatične in približno sprejemljive družbe sta potrebna oba dialektično nasprotujoča si elementa: gibanje in stratifikacija, mobilnost in stabilnost, enotnost in diferenciacija, ideologija in strukturalizacija; fleksibilnost (ki nam manjka) je mogoča le ob prejšnji velja- vi statičnih količin (in tudi te nam manjkajo, še zmerom nismo iz »revo- lucionarne« postali dovolj »uradniška« država, kakor je na drugi strani res, da je tradicionalna revolucionarna ideo- logija bistveno izgubila svojo živost, učinkovitost, realnost in zato že čuti potrebo — z njenim gibanjem vred — po temeljnih injekcijah fantazije, pro- dornosti, vere, aktivnosti, ki si jih obe- ta dobiti morda od študentskih, »novo- levičarskih«, »anarhističnih« inovacij — vendar, ponavljam, bo to mogoče samo ob sočasnem, ne ideološkem in verti- kalnem, temveč horizontalnem in »vse- binskem« stabiliziranju). Veliko hujšo bitko pa bi bilo treba voditi, in sam se je po svojih močeh udeležujem, zoper temeljno slovensko mitomansko reli- gioznost, zoper tisti temelj tradicional- ne slovenske strukture (tudi revolucio- narne), o katerem ves čas pišem in ki ga imenujem vladavina Idealov-Idej- Vrednot (transcendence)) nad realnim čutnim življenjem (imanenco) ; tu sta si »revolucionarno« in konservativno kri- lo čisto blizu, obe izhajata le iz sekula- riziranega, laiciziranega katolištva. Omenjena bitka ni utopični boj za osvoütev Absolutne prihodnosti, tem- več narobe realna bitka za odstranitev že uresežene in zato danes napačne, neučinkovite, zavaioče ideološke struk- ture (megastrukture), ki povzroča celo vrsto travm, saj ni hujšega za družbo (in za posameznika, ki družbeno situa- cijo interiorizira), kot če sta nien vred- nostni sistem in niena ideologija v na- sprotju ali nesoglasju z njeno realno prakso in imperativi čutnega življenja. Ta bitka ie danes temeljnejša od boia zoper etablirano politiko, ki vendarle že postaia samo relativen in laičen seg- ment družbe (ne pa njena sakralna Res- nica), medtem ko Norme, Ideali, Mo- rala ipd., vse kar smo podedovali iz idealistične tradicije, še zmerom uve- ljavljajo svojo pravico na sakralnost, splošnoveliavnost, absolutnost, člove- škost. Poglavitni slovenski teror in do- mačo represiio vidim danes v navzoč- nosti te tradicionalne ideološke struk- ture, v njenem nenehnem ekskomuni- ciranju dejanskega čutnega življenja v imenu Pravega, Resničnega in Člove- škega (afera z Maškarado ie le eden od simptomov). In če je moderna, avant- gardna slovenska kultura zoper kaj uperjena, potem je ravno zoper to de- votno in hinavsko, blokirajočo, življe- nje onemogočajoče tradicijo. Boj zoper etablirano politiko bo potreben v toli- ko, kolikor se bo ta politika tudi prak- tično zavzela za ideološko tradicijo in začela ponovne, le da zdaj na drugem terenu, na terenu proč ematiziranja človeškega telesa, likvidirati real- po življenje, realno produkcijo. Ža! mo- ram zapisati, da sta obe analizirani struji slovenskega »humanizma«, kon- servativna in »revolucionarna«, v tem boju na strani tradicije, na oni stra- ni. Cuderman (ob njem pa vsi mogoči prostorinčasovski ideologi, od Gradišni- ka, ki se je že takoj na začetku začel zavzemati za domačo, »zdravo«, »lepo« oblačenje in zoper strup zahodnoevrop- ske mode, pa do Zalokarja in njegove- ga strastnega zavzemanja za Smisel) takole opiše slovensko avantgardo: »Oboroženi z odkrito amoralistično fi- lozofijo (v svetu vlada Moč in ne Mo- rala)« — s čimer odkrito pove, da je za moralistično filozofijo in za svet, v katerem vlada Morala in ne Moč — kar pa je ravno temeljno prepričanje slovenske tradicije, ki veruje, po kr- ščansko, da je tak svet mogoče uresni- čiti — »imajo proste roke za cinično quasi filozofsko pisarjenje, s katerim ustvarjajo na Slovenskem duhovno zmedo, in s poceni senzacijami odvra- čajo misli od aktualnih in akutnih druž- benih problemov«. Iz tega stavka je očitno, da je sleherno pisanje drugačno od tistega, ki si ga je zamislil Cuder- man, ne samo napačno, temveč da ustvarja duhovno zmedo, se pravi, da je — kot v časih revolucionarne tra- dicije — potrebna enotna, ena, edino resnična akcija in misel, vsaka dejav- nost, ki se s to osrednjo nacionalno in svetovno ne strinja (ki je od nje sa- mo različna, niti ne nasprotna), pa je aktivna vnašavka zmede. Spet smo pri pojmu duhovne, idejne zmede, ki je bil tako popularen v Ziherlovih časih in za katerega je povsem naravno, da ga je obudil ravno Cuderman: vsaka totalitarna misel, ki moralistično zahte- va od vseh pripadnikov določene soci- alne enote isto, enotno akcijo, ki je akcija Resnice (se pravi sakralno akci- jo), mora obravnavati vse druge misli kot zmedo, kot aktivno prikrivanje očitne Resnice. Eksperiment, iskanje, tveganje ji je tuje, saj vendar vemo, kaj je Res in kaj ne (eksperiment ji je mogoč in dovoljen le v relativnem ob- segu, v iskanju načina, kako to Resnico podati, nikakor pa ne kot iskanje še nedane, neobstoječe resnice oziroma vrednostnega modela, s katerim si bom — pragmatično — svetil na svoji »vi- jugavi« poti). Vse slovensko avantgard- no iskanje — ki je realna in prav nič »začetniška«, prav nič še »neizčiščena«, možnostna produkcija — od Ohojevcev pa do grupe 443 in Tribunašev — je za Cudermana le impotentna, a hkrati te- mačno zla namera, ki si izmišlja »po- ceni senzacije« (te so najbrž celotno njihovo delo, ohojevske razstave, ka- masutra, likovne priloge Problemov), da bi »odvračala« publiko od »aktual- nih problemov«, to je od Resnice (kajti takoj zvemo, kaj so ti aktualni proble- mi: avtor svoje nasprotnike osumniči in obdolži, da »politiko... v težavah 54 celo podpirajo, zlasti če je treba negi- rati tiste probleme, ki so bili v kultu- ri do leta 1945 temeljni: nacionalni in socialni«). Naj pojasnim tudi pristajanje na realiteto, pojem, ki ga Cuderman očita vnašavcem zmede kot njihov naglavni greh, saj se z njim odpovedujejo radi- kalni eshatološki kritiki in negaciji reali- tete. Znotraj Cudermanovega — tradi- cionalnega, revolucionarnega — sveta je sleherno nekritiziranje realitete (da- ne ekonomije, politike itn.), sleherni od- mik od totalne kritike te realitete, se pravi sleherno pristajanje na realiteto skorajda zločin, vsekakor pa nekaj naj- slabšega: izdaja Resnice. To je razum- ljivo in dosledno (saj je realiteta — danost — Zlo, Resnica pa zgolj v Ide- jah, v posameznikovi notranjosti, iz katere jo je treba s politično-socialno- kulturno akcijo realizirati v materiji, materializirati). Ni pa izdaja Resnice v mojem sistemu in svetu, Ce zame Res- nica ni v predeksistentnih Idejah in če dana realiteta ni zlo po sebi, če je od- nos med idejami in realiteto povsem drugačen, potem ne zadeva ta stavek, to stališče, nobena moralna obsodba. Pristajanje na realiteto pomeni zame že nekaj let predvsem eno: odpoved tradicionalnemu slovenskemu idealiz- mu, Idejam-Idealom kot edini Pravi resnici, premik k realnemu, čutnemu, skušenjskemu življenju kot nečemu realnemu in nezlemu. Pristati na reali- teto mi pomeni začeti se orientirati znotraj te materialno-čutne realitete kot znotraj edinega prostora, ki je človeku na razpolago tisti hip, ko se je odpo- vedal idealistični religiji dane transcen- dence. Pristati na realiteto nikakor ne pomeni odpovedati se revolucionarno- sti, če pod revolucionarnostjo ne razu- memo aplikacije Idealov na stvarnost, temveč produkcijo novega. Tradi- cionalna revolucionarnost je eno da- nost (materialno) zanikala v imenu dru- ge (duhovne). Nova »revolucionarnost« (ime je zasilno in problematično) gre najbrž zoper sleherno danost kot Vrednoto, ki jo polagamo na svet, vendar pa »pristaja« na sleherno da- nost, kajti samo iz danosti se je mo- goče orientirati »naprej«; tudi mutacija je zmerom mutacija danega. Dano to- rej ni Zlo in novo Dobro, temveč je novo samo realizacija človekove potre- be po produkciji, po refleksiji, po svo- bodi, po igri, realizacija zakona mutira- nja in prakse. Priznam, da sem v svo- jih člankih rajši poudarjal besedo kon- servativnost kot revolucionarnost (a v tem nisem bil sam, opozarjam recimo tudi na strastni Rožančev »konservati- zem«), vendar je bilo to zmerom razu- meti v določenem kontekstu: da se opredeljujem zoper revolucionarnost, kakor smo jo pojmovali Slovenci, zo- per tisto revolucionarnost, ki jo imenu- jem v tem članku tradicionalno; pojem »konservatizem« pa mi je izražal mojo potrebo po svetu, ki lahko živi sam iz sebe, brez transcendiranja v Abso- lutno prihodnost, v svet Idej: šlo mi je torej za poudarjanje sveta, v kate- rem so ekonomija, politika ipd., realni, normalni, »večni« elementi; za to, da je treba ta svet realno spreminjati, živeti v nenehni spremembi, ne pa znova razmišljati o ponovni, »tretji« Revolu- ciji, ki bo pa končno zares postavila stvari na prava mesta in svet zgnetla po modelih Idealov. Princip in prakso negiranja sem prenesel iz negiranja ma- terialne realitete in njene človeške »od- tujenosti«, »reiticiranosti« v negiranje idealne »realitete«, torej idealilete; v njej videvam pravi odtujeni človeški in človekov čutni svet (Kolikor niso te ideje samo modeli, hipoteze, pripo- močki nase prakse; kot taki pa seveda niso predcksistentni svet idealitete, temveč le instrumentalni svet praKse). Jasno je in ne üelam si nikakršnih utvar: problemi revolucionarnosti, realitete, idej, produkcije ipd. se zdavnaj niso re- šeni Ш s tem svojim premišljevanjem ne bi rad ničesar zaprl. Ves cas hočem povedati eno samo stvar: pojasniti raz- liko med slovenskim tradicionalnim re- voiucionarstvom in avantgardo, hkrati pa zapisati nekaj besed o svoji zivijenj- ski poti oz. usodi oben perspektivaskih podskupin (jedra in mlajših) v zadnjega pol desetletja, hkrati pa se seveda obraniti pred čestimi, nemalo agresivni- mi, zelo samoumevnimi in kar se da moralistično samozadovoljnimi napadi tracidionalnih revolucionarjev. Ici pa, to je temeljno dejstvo njihove eksistence, ne delajo nikakršne revolucije, ne po- vzročajo niti šokov in shizm in prelo- mov in konfliktov in odločilnih trenj v slovenski družbi, temveč se zadovolju- jejo z napadi na amoralistično avant- gardo. Tu pa smo zdaj spet pri našem za- četku. Krog se je sklenil. Ne vidim možnosti, da bo revolucionarna tradici- ja še kaj dolgo mogla vzdržati pri svo- ji »revolucionarnosti«; med njo in »konservativci« že zdaj ni več mnogo razlike. Spominjamo se še, da je Cu- derman opredelil krizo slovenske kul- ture ne samo z izdajavstvom avantgar- de, temveč tudi s tem, da je »vedno manj življenja« v »osrednjih, tako ime- novanih nacionalnih institucijah«. Bi lahko pravi revolucionar sploh kaj ta- kega zapisal? Ali niso te osrednje in- stitucije ravno leglo danosti, reprezen- tance (kar vse jim je perspektivaška grupa obilno očitala)? Tudi tu Cuder- mana ne sumničim nikakršne amoral- nosti in osebne nedoslednosti. Nedo- slednost, ki se je pokazala med nje- govo revolucionarno proklamacijo in njegovo realno prakso, je višjega reda: izhaja iz njegove »revolucionarne« tra- dicije. Nacionalne kulturne institucije so namreč nastale kot kvintesenca slo- venskega Duha (Idej-Vrednot) oziroma slovenske Kulture nasproti tuji in tuj- čevski materialni realiteti (politiki, .), kot nacionalne oporne točke Gibanja. Konsekventnejše revolucionarstvo, ki vodi v likvidacijo tega narodnega Duha (in v to je vodila misel ter praksa ti- ste grupe, ki jo Cuderman hvali: bese- dovsko-perspektivaške), ker vodi v li- kvidacijo narodnih Vrednot in Naroda (pojmovanega na tradicionalen način), odpravlja seveda tudi vsakršne osred- nje institucije in jih želi nadomestiti sa- mo s takšnimi, ki so izraz vsakokratne konkretne kulturne produkcije. V od- pravi oz. notranji oslabelosti teh insti- tucij ne vidi krize slovenske kulture, temveč samo naraven znak njene no- tranje — in pozitivne — prestruktura- cije, laicizacije, desakralizacije. Ohranje- vanje teh institucij za vsako ceno (a ohraniti takšne, kakršne so bile, se pra- vi zares produktivne, jih ni mogoče, o tem imam tudi svojo posebno skusnjo) tradicionalnega revolucionarja povsem približa konservativcu in prakso obeh zidentilicira (konservativec se bori za njihovo ohranitev morda z ma- lo več politično taktičnimi razlogi, v bistvu pa mu gre za istO: za vlado Du- ha, slovenskega duha in njegove po- menske strukture — ie da pri tem več računa na neogibno politično pomoč). Tu snio seveda zašh v tisti del Cu- dermanove obravnave, ki ga ne name- ravam komentirati, saj sem o njem po- vedal že dovolj (in ne nameravam pri tem ponovno izzivati svete jeze poslan- cev utelešenega slovenskega nacional- nega Duha: Borisa Pahorja in Alojza Rebule); rad bi samo pokazal, da je v nujni notranji zvezi z vsem že poveda- nim. Tradicionalna revolucionarnost je namreč obenem tudi strastno obujanje nacionalizma, te naravnost paranojične skrbi za narodnostnost našega Naroda; tudi tu je Cuderman popolnoma enak svojim prostorinčasovskim sodrugom. Takole piše o »resničnih vzrokih naše sedanje kulturne zagate: Nekdanja slo- venska kultura je bila v resnici močno nacionalno obarvana, a to zato, ker je bila najtesneje povezana z narodovi- mi potrebami, ker je bila živa kultura. Naša zdajšnja kultura očitno ni živa (in doživlja krizo)... Prej ali slej si bomo torej morali postaviti vprašanje, kako to, da naša kultura nič več ne poganja svojih korenin iz narodovih potreb«. O teh potrebah Cuderman ne govori več direktno, zato smemo sklepati, da gre pri tem na eni strani za tipično slo- vensko — narodno — potrebo po kri- tični negaciji etablirane politike, na drugi pa sploh za realizacijo sloven- skih Idealov-Vrednot. Ta realizacija je lahko edina prava slovenska narodna potreba. Sleherno sklicevanje na Na- rod, kakor ga doživljamo v zadnjem času, temelji v tej potrebi, obnoviti nekdanjo narodno situacijo, nekdanji narodni ideološki konflikt in skušati udejaniti vse sanje slovenskih narod- njakov od Gregorčiča do Rebule in Pahorja. Realna slovenska kulturna produkcija, ki je je v zadnjih letih toliko kot še nikoli in ki je, o tem sem trdno prepričan, na dosti višjem po- prečnem nivoju kot nekdaj, v očeh agresivnih sanjačev (ki pa, ponavljam, svojih sanj adekvatno ne realizirajo v socialno-politični praksi in tega tudi ne poskušajo, razen morda Pahorja, ki pa ga ščiti dobro uporabljena eksteri- torialnost) ne velja nič in je le pro- dukcija krize, ker ni produkcija sanj; a te sanje so se, vsaj kar se mene tiče, posušile in osule, njihovo današ- nje obujanje pušča v ustih zoprn pri- okus karikature, bega v preteklo si- gurnost, larpurlartističnega valjanja in tržnega barantanja z nekdaj lepimi stvarmi, ki bi jih bilo edino pošteno pustiti v miru zaspati. Zato se sam ne bi rad boril zoper te nekdanje Vred- note, ki so opravile izredno in po- membno funkcijo v realnem procesu formiranja sodobnega, »realnega« slo- venskega naroda; vsekakor pa se mo- ram postaviti zoper vse tiste, ki jih ob nepravem času in na nepravem mestu, nefunkcionalno, mitično obnav- ljajo. Tem je namenjen ta moj esej. Konkretno pa sem ga zasnoval ob Cu- 55 dermanovih nazorih, ker so ti kar se da lepo razvidni. Boj njihovega avtorja za Vrednote in zoper imanentno pro- dukcijo bi morda še lepše razpoznali iz njegovega članka Meditacija ob Se- verjevi smrti, objavljenega v isti šte- vilki Kapelj. Zato samo bežno navedimo nekaj citatov, da bi bilo z njimi naše »dokazno gradivo« zaključeno. Razliko med Severjem kot predstavnikom slo- venske tradicije in novo odkritim ido- lom neuspele revolucionarnosti na eni in avantgardnosti na drugi strani opi- suje takole: »Boril se je za obstoj narodnega gledališča, mi pa oznanjamo narodu skorajšnji konec ... Severjev pogled na svet je izhajal iz humanistič- nih vrednot, iz prepričanja, da je mo- goče razlikovati dobro od slabega, mi pa vemo, da na svetu ni niti dobrega niti slabega.« Kar počne problemaška kultura, »nas lahko pelje samo v nič in ta proces se na Slovenskem in v svetu bolj ali manj pogubno ter bolj ali manj dosledno tudi dogaja: v po- dobi ciničnega uničevanja ,starih' vred- not, ki niso temelj bivanju in ravnanju ene ali dveh zadnjih generacij, temveč so tisočletna dediščina, porojena iz člo- vekovega hotenja po ohranitvi, sad vi- talnosti tisoč in tisoč generacij. Člove- kova življenjska moč je edina, ki se lahko upira niču in ustvarja vrednote. Tp je stara resnica in zato tisto, kar se na Slovenskem kaže kot nova ,filo- zofija', ni izraz duhovne premoči, am- pak življenjske nemoči, pa je razum- ljivo, da zato ni sposobno nikakršnega ustvarjalnega akta, nikakršne akcije, razen akcije, pogojene v niču.« Cuder- man se kot na zadnji temelj zanaša na človekovo »življenjsko moč«, ne pove pa, kaj je to. Naše premišljevanje je prišlo do kraja, lahko pa bi ga začeli od začetka. Ali namreč ta »nova slo- venska filozofija« ne razmišlja ravno o moči kot o temelju sveta in ne izvaja morale iz nje? Vprašanje je mogoče zastaviti tudi drugače: je i)rej potreba po moči, moč, praksa ali pa vrednote? Vprašanje o moči in vrednotah je eno bistvenih v sodobnem slovenskem »no- vofilozofskem« reflektiranju sveta. Zdi se, da ga Cuderman s svojim — samo čustvenim, samo verskim — prepriča- njem o nasprotju med vrednote ustvar- jajoče močjo in tako, ki ni »sposobna nikakršnega ustvarjalnega akta« in ki je »pogojena v niču«, ni niti razvil, niti jasno formuliral. Čc se bo hotel vzdig- niti iz čustveno-verskcga nivoja na mi- selnega, bo prisiljen to storiti m se na adekvatnem, primernem področju — v refleksiji — pomeniti o temeljnih vprašanjih, ki se postavljajo danes pred slovenskega kulturnika in misleca. S površnimi moralnimi obsodbami in iskanji krivcev za nenavzočnost Vred- nega in Vrednostnega sveta pa ne bo mogel storiti nič drugega, kot sleno in fanatično agirati v duhu zgodovinsko sicer preživelega, ideološko pa zmerom bolj nasilnega tradicionalizma: mrtve preteklosti. POPRAVEK V mojem zapisu »Avers. Revers. Lo- gike?«, ki je bil objavljen v Problemih (Magazin), številka 94, oktober 1970, str. 4—8 in številka 95—96, november 1970, str. 64—73, je žal prišlo med ti- skanjem do več napak, tiskarskih škra- tov. Omenil bi le bistvene, tudi tiste, ki sem jih posredno zakrivil sam, ker sem popravke določenih odstavkov v tekstu dodal šele, ko je tipkopis že bil v tiskarni. A.) L del: Problemi, št. 94: 1. Str. 5, Stolpič 2, spodaj: napačno: Kaj več o upravičenosti ali neupraviče- nosti naših zahtev v času od leta 1953 do 1954 ... Pravilno : ... v času do leta 1953— 54 . . . 2. Str. 6, stlp. 2, spodaj: napačno: ... in kmalu nato (9. 11. 1920) je pri- šlo ... Pravilno :... in kmalu nato (12. 11. 1920) je prišlo ... 3. Str. 6, stlp. 2, spodaj: napačno: ... z amputacijo gospodarsko najmoč- nejšega bazena na Slovenskem in Ko- roškem, kjer je tekla ... Pravilno :... z amputacijo gospodar- sko najmočnejšega bazena na Sloven- skem in s Koroško, kjer je tekla ... 4. Str. 6, stlp. 3, spodaj: napačno: ... nam ilustrira nameravana, a neiz- povedana Kravanjina akcija ... Pravilno: ...nam ilustrira namera- vana, a neizpeljana akcija Kavsa ... (Do zamenjave imen je prišlo zaradi moje malomarnosti. P. D.) 5. Str. 7, stlp. 3, spodaj: napačno: Zato so se prav v tem prostoru — slo- venskem, ne glede na strani neba — tolikokrat pojavljali krčeviti primeri... Pravilno: Zato so prav v tem pro- storu — slovenskem, ne glede na strani neba — bili tolikokrat prisotni krče- viti primeri besnega napadanja vsega, kar je dišalo po slovenskem izvoru in značaju, po prav tistih, ki so iz te sre- dine izšli. Pa sc v njej niso mogli znaj- ti... 6. Str. 8, stlp. 2, spodaj: napačno: ...»v času in potrebam« dokaj uspeš- no ... Pravilno: »...času in potrebam« primerno dokaj uspešno zamenjal... 7. Str. 8, stlp. 3, opomba št. 7: na- pačno:... nacionalne manjšine v Po- rabju informbirojevske gonje ... Pravilno: ...nacionalne manjšine v Porabju v času informbirojevske go- nje... 8. Str. 8, stlp. 3, opomba št. 13: napačno : Za atentatorja je bil določen Kravanja ... Pravilno : ... je bil določen Kavs ... 9. ista stran in opomba: napačno: ... Do atentata iz doslej nepojasnjenih razlogov... Pravilno: Do atentata iz doslej ne povsem pojasnjenih razlogov ... B.) П. del: Problemi, št. 95—96 10. Str. 65, stlp. 1, zgoraj: napačno: Že v časih Zoisa in še prej Bleiweisa ... Pravilno: že v časih Zoisa, (in še prej), Bleiweisa ... 11. Str. 65, stlp. 1, na sredi: napač- no:... kakor to prepoveduje T. Ker- mauner, bi se mu zdele v osnovi ne- spremenljive ... Pravilno : ... kakor to prepoveduje T. Kcrmauner, bi nanje gledal kot na v osnovi nespremenljive. 12. Str. 65, stlp. 2, na sredi: napač- ne :... na pariški mirovni konferenci berili za — konsekventne — meje? ... Pravilno :... borili za — konserva- tivne — meje? ... 13. Str. 66, stlp. 3, v sredini: na- pačno: ... vietnamskega naroda, kate- rega poglavitni cilj je . . . Pravilno :... katerega eden pogla- vitnih ciljev je ... 14. Str. 68, Stlp. 2, zgoraj: napačno: ... pri Varšavi avgusta 1925 ... Pravilne : ... avgusta 1920 ... 15. Str. 69, Stlp. 1, spodaj: napačno: ... omogočal novo prosperitete naspro- ti trenutne ... Pravilno: omogočal novo prosperite- to trenutno učinkovitejšemu gospodar- skemu sistemu ... 16. Str. 70, stlp. 3, na sredi: napač- no: V dneh, ke sta prva poslanca de- lavskega razreda... v Parizu oznanila vsem delavcem ... Pravilno: V dneh, ko so se Blanc in tovariši, v zgodovini prvi poslanci de- lavskega razreda v buržeazni vladi, ki je je ustoličil val revolucionarnega za- nosa februarja 1848. leta v Parizu, na podlagi že leta 1793. proglašene pra- vice de dela, borih za praktično uveljavitev tega načela ... 17. Str. 72, stlp. 2, v sredini: na- pačne: ..'. izročila racionalistov 19. sto- letja ... Pravilne : ... izročila racionalistov 18. stoletja ... 18. Str. 72, stlp. 3, zgoraj: napačno: ... institucija vsemogočne dobrote in realne pravičnosti... Pravilne :... dobrote in irealne pra- vičnosti ... 19. Str. 72, stlp. 3, spodaj: napačno: ... surogat ali se z njim kinčati^'... Pravilno : ... ali se z njim kinčati'' 20. Str. 73, stlp. 1, zadnji stavek teksta : napačno : ... ko bomo vsi, če bomo skakali iz kože istočasno — ... Pravilno : ... ko bomo vsi, če bomo skakali iz kože, bomo istočasne — ... 21. Str. 73, stlp. 2: Ob koncu teksta je bil naveden tudi datum, ki pa je med tiskanjem izpadel. Glasi sc: Ljubljana, 5.—7. avgusta 1970. Uredništvu se za storjeno uslugo — odstopljeni prostor — najlepše zahva- ljujem. (Ljubljana, 25. 2. 1971) Pavel Dobrila POJASNILO: Teksti pod naslovom EVI- DENCA v 100. številki PRO- BLEMOV — MAGAZINA so razen zapisa Strašna ljubezen (avtor Taras Kcrmauner) delo avtorjev Nika Grafenaucrja in Dimitrija Rupla. 56