RAZPRAVE Le glejte, pa ne spoznajte 7 Bojan Baskar, Intelektualci in šola (French Case) a za človeka se ni našla pomočnica 20 Iztok Saksida, K ženskam v zgodovini 31 Vlasta Jalušič, V politiki potrebujemo podporo žensk ... Tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust 50 Igor Žagar, Za realni idealizem ne povrne se k meni brez uspeha 64 Bernard Nežmah. P. Stanislav Škrabec — slovenski Austin 68 Igor Žagar. Ali je performativ v slovenščini sploh mogoč? tudi za ceno svojega sina ali svojega brata 70 Marjan Šimenc, K nekaterim momentom odnosa Marx — Bakunin 77 Igor Škamperle, Funkcija žrtvovanja v ritualnih praksah in ven je prišlo zlato tele 86 Andrej Drapai, Subjekt literarnega dela 109 Stojan Pelko, Pretnarjev paradoks ni še izginilo navodilo ne beseda 114 Igor Žagar, Srednjeveške spekulativne gramatiko ASINARIA Po njih sadovih jih boste spoznali 130 Rastko Močnik, Proti smrtni kazni 136 Marjan Šimenc, Lenin na začetku 139 Igor Kramberger, Utrinki 2 ne bo prešla ne ena črka aH ena pičica 140 Griša Močnik, Hoffmannova smrt 142 Igor Kramberger, Odlomek o Trdini Mnogi so želeli slišati, In niso slišali 144 Janez Novak, Izvir — izvor 146 John Newman, »Jaz pa vsepovsod slišim glasove . . .« Zemljo so oskrunili njeni prebivalci 149 Montesquieu na sončni strani Alp PROBLEMI 279—280 XXV (1987, 7—8) PROBLEMI 279—280, letnik XXV (1987, 7—8) Uredništvo Esejistika: Vlasta Jalušič, Miha Kovač, Tomaž Mastnak, Iztok Saksida, Marcel Štefančič, jr., Darko štrajn, Zdenko Vrdlovec. Literatura: Andrej Blatnik, Aleš Debeljak (glavni urednik), Alojz Ihan, Milan Kleč, Luka Novak, Jaša Zlobec, Bojan žmavc. Razprave: Miran Božovič, Mladen Dolar, Stojan Pelko, Rastko Močnik, Rado Riha, Braco Rotar, Slavoj Žižek (odgovorni urednik). Sei Nav. d., str. 51. " Nav. d., str. 26—27. 10 bi v instinktivni vednosti vladajočega razreda en bloc ne bilo že vselej prepoznano in postavljeno na svoje mesto. To preprosto pomeni, da znanost, da avtonomni epistemološki problemi znanosti za Sartra ne obstajajo, če pa že obstajajo, niso lelevantni, in Sartre to tudi nekako pove: »...znanstvenikom, ki delajo na fisiji atoma, da bi izpopolnili stroje atomske vojne, ne bomo rekli ,intelektualci': to so znanstveniki, nič več. Če pa se taisti znanstveniki, prestrašeni zaradi uničevalne moči strojev, ki jih omogočajo proizvajati, zberejo skupaj in podpišejo manifest, da bi usmerili javno mnenje proti uporabi atomskega orožja, postanejo intelek- tualci«.Skratka — in to sploh ni karikatura —, če bi Einstein ne nastopal proti vojni, ne bi bil intelektualec. Epistemološke mutacije in prelomi v znanostih, itn., vse to ni delo intelektualcev, razen če so znanstveniki ali teoretiki, ki so jih povzro- čili (ali prek katerih so se ti prelomi itn. zgodili], bili civilno angažirani (pisali manifeste, podpisovali peticije, prodajali levičarske časopise .. .). Redukcija intelektualcev na njihov civilni angažma vpelje med »umske delavce« segregacijo, katere načelo je rezultat nediferencirane koncepcije vladajoče ideolo- gije in njenih aparatov. Skoz to segregacijo dobimo romantični motiv zoperstav- Ijenosti posameznika in družbe. Če so vse institucije, vsi ideološki aparati države neposredno in v celoti determinirani z ideologijo vladajočega razreda en bloc, se jim je mogoče postaviti po robu samo z nekega neinstitucionalnega, »utopičnega« mesta. Obsesija trganja popkovine, ki intelektualca veže z malomeščanskim razre- dom, je ena možnih različic, je »negativna« različica odgovora na vprašanje po in- telektualčevi Arhimedovi točki. Da bi rešil duha, se mora pogubiti v ambivalenci razmerja do lastnega telesa. Precenjevanje indoktrinacijske moči šolskega aparata (kot modus precenjeva- nja moči vladajoče ideologije sploh), ki je dobilo pri Sartru značilno naivno podobo, široko odmevajočo v levičarskem diskurzu, se je v levičarskem diskurzu sedem- desetih let artikuliralo tudi v drugih smereh in odpiralo nove teme (npr. vprašanje reprodukcije univerzitetnih »mandarinov«). Analiz, ki so bile opravljene v tem polju (Bourdieu, Passeron, Lapassade) sicer ni mogoče kar odpraviti, povezuje pa jih latentni antiintelektualizem. To še posebej velja za Foucaulta, ki je razkril »mračno« genealogijo šole v modernem pomenu besede. Moj namen ni kritika teh analiz, želim le skicirati neki problem, ki je v njih ostal zanemarjen. To je problem, ki, zelo splošno rečeno, zadeva razmik med raziskovanjem in šolsko transmisijo z raziskovanjem pridobljenih spoznanj. Zane- marjenje izobraževalne (emancipacijske) plati šole, ki pripada tradiciji uničujoče kritike razsvetljenstva (katere temeljna kamna sta Nietzsche in Marx), je široko odprlo prostor kritiki šolskega aparata kot aparata represije, ideološke indoktrina- cije, legla elitizma, segregacije in letargije, dispozitiva nadzorovanja in kaznovanja, itn. Daleč največji del intelektualne pozornosti, namenjene šolstvu, je šel v Franciji v sedemdesetih letih v to smer. V istem času pa so se pripravljale in izvajale šolske reforme, ki so se večkrat rade sklicevale in naslanjale na protirazsvetljen- sko kritiko »filozofov brez Iluzij«, in razumljivo je, da so pritegnile k svojemu podjetju prenekaterega borca iz 1968, ki je v njih pravilno ugledal obljubo »raz- šolanja družbe«. Pri tistih, ki jih egalitaristični antiintelektualizem teh prizadevanj ni navdušil, pa je pomenljiv zostanek teoretizacije. Najzanimivejši zgled je gotovo prav Foucault. Foucault, ki je pokazal, da šolske učilnice, skupaj s kaznilnicami, vojašnicami, bolnišnicami, norišnicami in delavnicami rezultirajo iz »velikega zapi- ranja«, ki ga je začela klasična epoha, in te ustanove analiziral kot dispozitive obla- sti, ki se razpršeno uveljavlja na vseh mogočih mikronivojih, se je angažiral npr. v boju proti zaporom, nikoli pa se ni angažiral v boju proti šolam. Če bi se, homo- logno, boril proti šolam, bi se namreč boril za razšolanje družbe in se s tem vpisal med ultraprotagoniste nazadnjaških reform. Lahko si seveda mislimo, da tega ne bi nikdar storil, toda prav tako je tudi res, da ni hotel o tem nič vedeti. " Nav. d., str. 13. 11 Jacquesu Bouveresseu. k¡ se v svoji knjigi Rationalité et cynisme loteva analize sodobnega antiintelektualizma (oziroma cinizma), se je zato zdelo potrebno kritizirati Foucaulta in opozoriti na implicitne antiintelektualizme v njegovi misli." Če bi nekoliko svobodno povzeli njegovo poanto, bi lahko rekli, da Foucault predvsem ne prenese hipokrizije. »To je tisto, kar preseneča pri zaporih, to, da se oblast (vsaj) enkrat ne skriva, ne maskira, da se kaže kot tiranija tja do naj- manjših podrobnosti, sama cinična, hkrati pa čista .. .«,'■* je dejal Foucault v po- govoru z Deleuzeom. V tem, da oblast v zaporu cinično pokaže svoj pravi obraz, je Foucault (in Deleuze) videl šanso ljudskega revolta proti oblasti (tu namreč množice vedo, kako je s stvarjo; tu ne potrebujejo intelektualcev), in zato se mu (se jima) je zdel »pojem reforme (zaporov — op. p.) tako neumen in hinavski«. Hinavski zato, ker reforme zaporov v zapadnih demokracijah merijo na to, da bi prikrile cinični obraz oblasti In s tem naredile resnico oblasti še v zadnjem pribe- žališču nepresojno. Ali to morda pomeni, naj bo zapor raje Gulag? Naj poginejo milijoni, da bi resnica premagala hipokrizijo? Nič novega ni, da so reformna prizadevanja za humanizacijo zaporov dvoumna in tudi problematična, kolikor kazen oziroma izolacijo predelujejo v prevzgojo, krivdo pa v nedoraslost. Prav s tem, ko Foucault in Deleuze molčita o nuji oziroma nenuji zaporov ter o krivdi (kot da v razredni družbi ni nihče nikoli nič kriv) in vselej že sanjata osvobojeno družbo, v kateri se bodisi vsi »marginalci« nomadsko klatijo naokoli (mikavnost nevarnosti, fascinum umazanega srednjeveškega mesta), bodisi zločincev ni več (če so zločinci kratkomalo produkt razrednih družb), osta- jata ujeta v levičarskem sprenevedanju z njegovo utopijo družbe brez Institucij. Razmerje med šolo in zaporom pa vendar ni tako preprosto, da bi šolo lahko raz- glašali za poseben primer zapora. Odpor do »humanizacije«, tj. pedagogizacije za- porov je sicer popolnoma upravičen, le da pri tem ne gre spregledati, da težnja po pedagogizaciji zaporov In težnja po razšolanju družbe gresta skupaj z roko v roki. Pedagogizacija zaporov postane obetavno podjetje šele tedaj In natančno te- daj, ko pedagogija podivja in uide iz šole, se pravi tedaj, ko šola ne opravlja več svoje funkcije, šola lahko opravlja svoje funkcije, dokler je pedagogija konflnirana za šolskimi zidovi, toda hkrati tudi strogo podrejena osnovni funkciji šole, ki je izobraževanje. Kakšen smisel ima tedaj modrovanje o nekem »pristnem« občutku krivice in indignacije, ki zagrabi državljana, ko ga država zaklene v zaporsko celico — o občutku, katerega pristnost je ravno v njegovi metafizični neposrednosti? Staviti na ta občutek, na to revoltirano skušnjo grobe krivice, ki najbrž res ne rabi teorije in intelektualcev, da bi se zavedala same sebe — mar to ne pomeni cinično staviti na »vznemirljivo« in »nevarno« varianto, ki jo lahko ubesedimo čisto ba- nalno; naj država kar zapira, in to čimveč, da bo čimveč ljudi (v limiti; vsi ljudje) skusilo to neverjetno krivico in indignacijo, ki sta vzmet emancipacije? Menda ni pretežko opaziti, da se tudi Foucaultova In Deleuzeova zamisel glede protizapor- ske strategije kočljivo približa pedagogiji; ljudstvo naj bo privedeno v položaj, v katerem se bo lahko osvobodilo neposredno, ne da bi nasedalo blodnjam intelek- tualcev, ki se postavljajo v njegovem imenu — v položaj, ki se imenuje zapor. Ljudstvo se giblje v neposrednem, revoltirajo ga neposredne krivice, zato je treba črpati revolucionarno energijo po tej poti, da se ljudstvu omogoči skusiti nepo- sredne krivice. Absurdno krivico zapora, ki jo Foucault in Deleuze lahko dojameta spekulativno, ne da bi šla vanj sedet, naj ljudstvo skuša neposredno, namesto da bi nasedalo učenim čenčam. Kakor hitro pa se Foucaultov politični angažma v boju proti zaporom ne giblje v tej smeri, temveč v smeri organizacije artikulacije skušnje zapora, nI več res, da se Foucault obnaša, kakor da bi bili intelektualci ljudstvu nepotrebni. " J. Bouveresse, nationalité et cynisme. Minuit 1984. G. Deleuze/M. Foucault, Intelektualci in oblast, Problemi-Razprave, 1973, št. 128/132, Gtr. 137. Prav tam, str. 13G. 12 Tudi pri Foucaultu torej srečamo neko »mauvaise foi« v razmerju do šole, neko antiinstitucionalno strast, ki je sicer spodbudila k briljantnim analizam zapirajočih institucij (pri čemer je bila šoli namenjena manjša pozornost kot drugim), vendar pa je prav tako kot Sartrova ignorirala emancipativni moment šole. Pri Sartru je zamisel intelektualca kot oporečnika, ki se trga iz svoje družbene sredine in si sam naloži svoj mandat, naddoločena z razumetjem šole kot vsemo- gočnega indoktrinacijskega aparata; trganje organskih vezi s svojim razredom po- meni emancipacijo od ideologije, s katero je impregniran, impregnirala pa ga je predvsem šola. Pri Foucaultu in Deieuzeu je zamisel intelektualca, ki noče več govoriti v imenu (oziroma namesto) množic (ker množice »same vedo«), naddo- ločena z umevanjem šole kot zapora. Če množice že vedo (kako je v resnici z za- pori), ne rabijo šole — ne glede na to, kako je njihova vednost o pravici svobode gibanja artikulirana z rudimentarno šolsko vednostjo, v katero pač sodi tudi držav- ljanska vzgoja. V strahu, da ne bi vsiljeval svojega dobrega, da ne bi dociral, da ne bi pridigal, se Foucaultov in Deleuzeov fiktivni intelektualec odpoveduje sleher- nemu poučevanju in utaji, da je na določenih krajih in ob določenem času pouče- vanja vendar sprejemljivo in celo potrebno. Poučevanje kot transmisija vednosti in s tem pogoj kontinuitete družbene vezi je konec koncev opravilo, ki daje šoli njeno družbeno legitimnost. Če se ne strinjamo, da so za to opravilo zadolženi intelektualci, se bodo pač vedno našli drugi, ki ga bodo pripravljeni prevzeti in prikrojiti po svojih željah in sposobnostih. »,Razum je tortura', je pred kratkim pojasnil Foucault. Zakaj? Pač zato, ker vključi misel v urejene relacije; red pa sam na sebi nujno elimiinira vse elemente, ki se mu upirajo. Red je torej nasilje. — Ostrina te dedukcije je zastrašujoča«.'' Manfred Frank je ob tem opozoril, da »anarhostrukturalizem« ponavlja star ira- cionalistični nesporazum glede gramatike: »V ozadju napada proti redu navsezad- nje naletimo na nesporazum glede gramatike, ki se začenja že z Nietzschejem, ki je govoril o ,ječi govorice'.«'' Tu gre seveda za razvpito poststrukturalistično opo- zicijo Simbolnega in predsimbolnega (Semiotičnega), skoz katero je nastop go- vorice dojet kot nasilje nad gibanjem slepih pulzij, kot diktatura Zakona, kot omejitev svobode. Obenem ne gre pozabiti, da je nesporazum glede gramatike nujno in povrhu tudi eminentno nesporazum glede šole, saj ne obstaja nobena gramatika, ki ne bi bila šolska gramatika. Medtem ko so »klasični« poststrukturalisti (Deleuze, Derrida, Foucault, Kri- steva) kljub tej skrajno problematični opoziciji bili teoretsko produktivni, je iztek njihovih teorij (filozofija dekonstrukcije, Lyotardov postmodernizem), ki to opo- zicijo zbanalizirajo do absurda, čista apologija antiintelektualizma, delujočega v vladajoči ideologiji. Lyotard, ki je začel ob koncu sedemdesetih let, potem ko se je utrudil od razglabljanj o alienaciji, prodajati pod nalepko postmodernizma po- grete že zdavnaj pogrošne resnice strukturalizma iz začetka šestdesetih let (ni sub- jekta, so zgolj strukture; ni avtorja, so zgolj diskurzi ...), razglaša za nasilje in krivico sleherno govorico, sleherno nizanje stavkov, ki meri še na tako minimalen konsenz skupnosti govorcev. In sicer zato, ker vsak stavek, ki se uveriži v diskurz, spodrine vse ostale možne stavke, ki bi se lahko postavili na isto mesto. Politična investiranost govorice ni več nekaj, kar zahteva konkretno analizo, pač pa je povzdignjena v abstraktno načelo. Levičarska fraza »vse je politično« se spopolni v Lyotardovem postmodernizmu: vsakokrat, ko se v označevalno verigo vrine stavek, je ta stavek problematičen, saj je »pohodil« vse ostale stavke, ki bi lahko z enako upravičenostjo prišli na vrsto. Lyotard vidi v tem političen in celo moralen problem komolčarstva. Predpostavlja pač, da so stavki, ki se niso uverižili, brez dvoma minoritetni, subkulturni stavki. Stavki, ki niso prišli na vrsto, so nujno »pravi«. Nasproti iskanju konsenza in dialoga zato predlaga prakticiranje neso- " M. Frank, Die Welt als Wunsch und Repräsentation, Fugen, y\9QQ; nav. po Bouveresse, nav. d., str. 20. " Prav tam, str. 276. ... . ............_ ................._.........„......_.......................' ........._____________13,. giasja (différend), totalno vojno. Naloga filozofov je, da častno urejajo nesoglasja med stavki in s tem preprečujejo kršenje pravic manjšinskih stavkov. Pri tem abstraktnem, popolnoma bebavem egalitarizmu je nemogoče prezreti globoko afinitete, ki Lyotarda povezuje z egalitarizmom nazadnjaških šolskih re- form. Ob vsaki konkretni izobraževalni vsebini, ki naj bi ohranila svoja mesto v curriculu, je mogoče ugovarjati: zakaj prav ta program in ne kateri drugi? in za- trjevati, da z izbiro tega konkretnega programa kratimo pravico ali tujih delavcev ali žensi; ali mladine ali katerekoli druge manjšine, da se uči po svojih lastnih programih. Prav tako je pri Lyotardovi opredelitvi funkcije filozofa kot častnega razsodnika v zadevah nesorazmernosti pluralnih govoric (nasproti funkciji intelektualca-pro- fesorja, ki je po Lyotardovem agent politične homogenizacije in s tem obsojen na skorajšnji konec), težko prezreti globoko afiniteto, ki ga povezuje s (socialističnim) birokratom. Še več, Lyotardov postmoderni filozof ni prav nič drugega kot biro- krat, kajti njegova glavna in morda tudi edina skrb je ta, da ne bi nihče izrekel nič konkretnega, kajti vse, kar kdo reče, reče v privatnem interesu; da bi torej vse utišal, da bi govoril sam in arbitriral nad ostalimi, ki ne vidijo čez svoje ozke plotove. Sicer pa poglejmo, kaj Lyotard pripoveduje o univerzi in šolski reformi: »Staro načelo, da je pridobivanje znanja neločljivo od omikanja (Bildung) duha in osebnosti, zastareva in bo vse bolj zastarevalo.«''^ »Gotovo pa je, da v obeh primerih delegitimacija In prevlada performance (nad kompetenco — op. p.) bijeta zadnjo uro eri Profesorja. Ta ni pri prenašanju znanja nič kompetentnejši od bank podatkov in pri izmišljanju novih potez In iger nič kompetentnejši od interdisciplinarnih ekip.«" »V humboldtovskem modelu Univerze vsaka znanost zaseda svoje mesto v sistemu, ki ga krona spekulacija. Poseganje ene znanosti v polje druge povzroča samo zmedo, ,šume' v sistemu. Sodelovanje Ima lahko svoje mesto samo na spe- kulativni ravni, v glavi filozofov. Nasprotno pa ideja interdisciplinarnosti pripada prav epohl delegitimacije in njenemu nujnemu empirizmu. Razmerje do vednosti ni razmerje realizacije življenja duha ali emancipacije človeštva; je razmerje uporabnikov kompleksnega koncep- tualnega in materialnega orodja s tistimi, ki Imajo koristi od njegove performance. Z nobeno govorico ali metazgodbo ne razpolagajo, da bi z njo formulirali ciljnost in pravilno uporabo. Imajo pa brain storming, da z njim okrepijo performanco. Valorizacija teamskega dela se povezuje s to prevlado kriterija performance v vednosti ... Performanca se namreč v splošnem izboljšuje s teamskim delom, pod pogoji, ki so jih družbene vede že zdavnaj precizirale«.^" Skratka, humboldtovska univerza (ki je prva združila visokošolski pouk z znanstvenim raziskovanjem), je po Lyotardovem fantom, ki je lahko strašil naokoli, dokler sta ga legitimirali meta-zgodbi »življenja duha« (Hegel) in »emancipacije človeštva.« Lyotard pripiše humboldtovski univerzi natančno tisto, v čemer je okolje, ki jo je proizvedlo, razumelo samo sebe. Ideološko samorazumevanje hum- boldtovske univerze postane realna humboldtovska univerza. Nasproti temu Lyotard ponudi najbolj zlizane puhlice šolskih reformatorjev: zastarelost Bildung, egoizem profesorjev, teamsko delo, interdisciplinarnost, informatiško eshatologijo, perfor- manco namesto kompetence.*' '° J.-F. Lyotard, La condition postmoderne. Minuit 1979, str. 14. " Prav tam, str. 87—88. Prav tam, str. 86. Literatura družbenih ved, ki jo navaja v opombi pod črto, je survivalistična. Decidiranost Lyotardovega protirazsvetljenskega iracionalizma se jasno izraža v naslovu njegovega članka Odgovor na vprašanje: loj je postmoderna?, ki pač koketira s Kantovim Odgovor na vprašanje: l'msSčanska feministka« Luise Otto Peters. 37 ženske je bilo treba pridobiti za socialdemokratsko gibanje. Pri tem (ali pred tem) pa je bilo treba izvršiti dvoje: 1. prepričati socialdemokratske tovariše, da je ženska agitacija pomembna in da morajo tudi sami prispevati k njej, hkrati pa jim zagotoviti in nenehno znova zagotavljati, da rekrutacija »ženskih članov« za proletarsko žensko gibanje krepi solidarnost in pripadnost socialdemokratski partiji, kar je impliciralo 2. začrtanje ostre ločnice med proletarskim ženskim gibanjem in meščanskim ženskim gibanjem in dokazovanje, da proletarka »kljub vsem stičnim točkam v zah- tevah po pravnih in političnih reformah v odločilnih ekonomskih interesih nima nič skupnega z ženskami drugih razredov. Emancipacija proletarske ženske zato ne more biti delo žensk vseh razredov, temveč je samo delo celotnega proletariata ne giede na spol.« (Resolucija partij- skega kongresa v Gothi 1896, Dokumente, 1975, 36). Tipična formulacija »ne glede na spol« kaže, kako pomembno je bilo v partiji vnaprej izključiti vsako spolno razmerje, vsak boj med spoloma, zagotoviti, da polavtonomne oblike organiziranja žensk ne bodo razbijale proletarske enotnosti, monolitnosti s tem, da bi »zanemarjale svoje dolžnosti mater in soprog ali s tem da bi v partijsko diskusijo vlekle teme meščanskih ženskih društev« (npr. teme kontracepcije, seksualnosti). Za celotno obdobje devetdesetih let 19. in prvih desetih let 20. stoletja (ko je bilo »proletarsko žensko gibanje« v vzponu) je sploh značilna potreba po doka- zovanju istosti proletarskega gibanja, ki se je kazala tako navzven (zavračanje kakršnegakoli sodelovanja z »ženskopravdarkami«) kot navznoter — striktno tlače- nje vsake diskusije o »privatnih« področjih. NALOGE IN OBLIKE »ŽENSKE AGITACIJE« Vloga agitacije med proletarskimi ženskami je bila tale: — biti je morala v prvi vrsti socialistična, — glavna naloga je bila vzbuditi razredno zavest proletarske ženske in jo pridobiti za razredni boj, — morala se je strogo držati okvirja splošnega delavskega gibanja in se ve- zati na tista vprašanja, ki so za delavski razred posebno pomembna. (Skoraj dobesedno povzeto po Resolution des Partietages der SPD von 1896 zu Gotha. Dokumente der revolutioneren deutschen Arbeiterbewegung zur Frauen- frage 1848—1974, Leipzig 1975). Agitatorke so imele dvojno nalogo: 1 — pridobiti ženske za proletarsko žensko gibanje, kar je pomenilo za so- cialdemokracije, 2 — jih mobilizirati v partijskih akcijah, predvsem ob volitvah. Vendar pa se »moderna proletarka« kljub nakazani »naravni tendenci« žen- skega dela, ki je veljala kot revolucionarna tendenca, nikakor ni hotela kar tako »uvrstiti v razredni boj« — bolj oprijemljivo, ni se hotela kar tako priključiti so- cialdemokratski partiji. Agitacijske komisije, ki so se formirale po vsej deželi v večjih mestih, niso imele lahkega dela. V devetdesetih letih so se prizadevanje skoncentrirala predvsem na pridobivanje žensk v sindikate (delo (mezdno!) je bilo postulirano kot sredstvo emancipacije), članice agitacijskih komisij so potovale po deželi, organizirale zborovanja, pozivale na udeležbo pri pripravah na volitve 1893. Zaradi zakonskih restrikcij, ki so zadevale politične organizacije, je SPD organizirala na nacionalnem nivoju sistem »zaupnih mož« (Vertranensmänner) za vsako volilno območje (takoimenovani »protisocialistični zakon« je prepovedoval politične organizacije na nacionalnem nivoju in tako do 1900 preprečeval, da bi se SPD organizacijsko centralistično razvijala), v okviru partijskih statutov iz leta 1890 pa je bilo možno tudi, da bi ženske na krajevni ravni volile svojo delegatko v 38 kongres v primeru, če javna zborovanja ne bi volila nobene ženske. Zveste vo- diteljice proletarskega ženskega gibanja so to možnost najprej zavrnile (Ottilie Baader je na partijskem kongresu 1892 zahtevala, da se ta klavzula črta Iz statu- tov, ker »ločuje boj žensk od boja delavskega razreda« in to je bilo tudi storjeno] vendar se je Izkazalo, da ženske v kongres vendarle niso bile voljene, zato so se na pobudo takratnega partijskega sekretarja (Ignaz Auer) tej lojalnosti odpove- dale. Tako je tudi v »proletarskem ženskem gibanju« od 1892 dalje veljal sistem »ženskih zaupnih oseb« (»može« so spremenili v »osebe« tako da so obstajale »zaupne osebe« in »ženske zaupne osebe«). »Ženske zaupne osebe« so opravljale agitacijo in »zastopale« »interese pro- letark« na skupščinah in kongresih. Poleg Clare Zetkin, kl ji gre prišteti velike organizacijske In propagandne zasluge (ob pisanju partijske literature o »ženskem vprašanju«), je Imela naj- večje zasluge za razvoj principov agitacije med ženskami njena sodelavka In ka- sneje njena naslednica Luise Zietz, ena najsposobnejših agitatoric ženskega pro- letarskega gibanja. Leta 1914 je bila kot izkušnja njene dolgoletne agitacije v Berlinu Izdana majhna brošura z naslovom »Pridobivanje in šolanje žensk za politično udejstvo- vanje«. V njej je predstavljeno, kakšna mora biti »socialistična agitacija med ženskami«. Ne samo, da so bili v soclaldemokraciji rezultati njenega dela nepo- sredno številčno dokazljivi (175 000 članic socialdemokratske partije leta 1914), bila je tako sposobna agitatorka, da je že s samo svojo osebo In s temami, ki jih je za zborovanja Izbirala, imela že vnaprej zagotovljeno poslušalstvo. Prav to je bil tudi razlog, da je mogla po 1908 prevzeti vodilno vlogo v proletarskem ženskem gi- banju. In prispevati k ukinitvi njegovih polavtonomnih oblik. Oglejmo si pobliže, kako si je Luise Zietz konkretno zamišljala In Izvajala »pridobivanje in šolanje žensk za politično udejstvovanje«. Osnovna podmena, iz katere je izhajala, je bila, da ženske nimajo interesa za politična zborovanja, ker so preveč obremenjene z delom in da tudi takrat, kadar si vzamejo čas zase, store to predvsem zato, da bi se na čisto nepolitičen način zabavale in odpočile. Da bi jim vzbudili Interes, je bilo treba zborovanja za ženske nastaviti kot neko vrsto družabne prireditve. Zietz je menila, da bo »dobro obi- skano zborovanje z dobrim, navdušujočim referatom, zborovanje, ki ga uvede lepa, ognjevita borbena pesem pevskega društva, ki se zaključi z množičnim petjem zbranih gotovo naredilo močan in nepozaben vtis na do tedaj indiferentne« .. . . . . Sploh »bi bilo treba, o tem še kasneje v neki drugi zvezi, množično petje gojiti mnogo bolj, kot je to bila navada v zadnjem času.« (Zeitz, (1914), 1981, str. 166.) Da nam ne bi spodletelo, je treba skrbno izbrati tudi teme, ki se obrav- navajo. Že tema mora vzbuditi interese žensk in jih vabiti na obisk zborovanja, s tem, da jim oznanja: ,gre za vašo stvar'. (Zietz. 167.) Bolje kot zborovanje z naslovom »Podražitev živil«, je bilo obiskano zborova- nje s temo »Boj gospodinj In mater proti podražitvi kruha in mesa«.'^ Tudi izbira lokala za zborovanje ni brez vpliva na obisk ... če je na voljo več lokalov, je treba zmeraj izbrati največji, najlepši, najuglednejši lokal. Lep in udoben lokal je že sam na sebi del agitacije. In če bosta nato referentka ali referent prispeval/a po svojih najboljših močeh in zbrane navdušila za naš čudoviti ideal samoosvoboditve, tudi organizacijski uspeh ne bo izostal. (Zietz. 167, podč. V. J.) Za ilustracijo: na zborovanjih ženskega gibanja SPD v Hamburgu 1905—6 so fjrevladovale naslednje teme: »Kako se varujemo pred izkoriščanjem podjetnikov in jun- kerjev?«, »Naloge ženske kot matere«, »Pomanjkanje mesa«, »Naš vsakdanji kruh«, »Ali lahko ženska pri visokih življenjskih stroških še vodi urejeno gospodinjstvo?«, »Carinske tarife in ženske«. 39 Najbolj primerni trenutek za pridobivanje novih članic partije je bil nepo- sredno po glavnem govoru, planiranih je bilo pet do osem minut, ko je že prej izvoljena komisija delavk šla s svinčnikom in papirjem skozi vrste poslušalcev in jih pozivala, naj pristopijo k partiji. Na tistih mestih, kjer jc dovolj ženskih moči, mora biti ta komisija tako velika, da vsaka članica komisije obdela samo eno mizo ali vrsto. Mizo ali vrsto ji je treba pokazati pred začetkom zborovanja, jo opremiti z vpisnimi izkaznicami in svinčnikom; tako so lahko delo izvrši hitro in temeljito: nobena miza ni spregledana, nobena dvakrat naslovljena ... V krajih, ki imajo premajhno število ženskih članic, da bi lahko izvolili dovolj veliko stalno komi- sijo, jo je treba nenehno dopolnejvati ... Skrbna organizacija dela nam prinese veliko prednosti: najprej že usposobljene, tako da jo mogočo delati hitro in temeljito, nato ostale, tako da tovarišicc. ki stalno opravljajo to delo, prido- bivajo vse večjo spretnost: najprej po čisto tehnični plati, v tom, ko hitro napišejo ime in naslov, članarino, poberejo mesečni prispevek in notirajo vsoto na članski izkaznici. Še pomembnejše kot doseganje tehnične sposobnosti je sposobnost odgovarjanja na možne prigovore. Prigovori, ki pogosto sploh ne izražajo nasprotovanja našim prizadevanjem, temveč so govori zadrege zaradi zavesti, saj pravzaprav bi morala biti že zdavnaj članica partije, iščejo kritje za določenimi načini govora. Pri tem pride seveda tudi do mnogih pripomb, ki kažejo, da je prisotna še določena mera nevednosti ali celo nasprotovanja. Privajeno uho izšolane tovarišicc bo to razliko takoj zaznalo in spretnost ter občutek za takt ji bosta položila v usta pravi odgovor. Nasprotnici velja po- vedati, da ne želimo izvajati nobenega moralnega pritiska na tiste, ki so nam tuji in sovražni. Nasprotno. Kdor pride k nam, mora priti z veseljem in nam pripadati s celo dušo. Zeitz, str. 168)... Vidimo, da ta dejavnost nikakor ni podrejena, kot se pogosto dojema, temveč, da spada k njej popolna vdanost, mnogo takta in spretnosti. Takt in spretnost pa bosta rasla s časom in delo- vanjem, s pridobivanjem izkušenj. (Zietz, str. 169, podč. V. J.) Agitacija jc bila ustna in pismena. Kot najpomembnejša je veljala ustna agi- tacija [preko sistema zaupnih oseb), pismena pa se je izvajala na dva načina: preko medija »Die Gleicheit« in preko letakov, tako da je bila ena od glavnih nalog agitatori: tudi popularizacija glasila »Die Gleicheit«. Začetna predstava o vlogi le-tega je bila naslednja: »Časopis ,Die Gleicheit' ne more ustvariti gibanja, stori lahko samo eno, lahko vplix'a znotraj gibanja kot šola in podpora in to je ,Die Gleicheit' storila. Njen glavni cilj je bil to, da postavi tovarišice, ki so v prednjih bojnih linijah, principielno jasno na tla socialdemokracije in da ne dopu- sti, da bi jih okužila meščanska »ženska pravdarija« (Frauenrechtierci) in to nalogo je ,Die Gleicheit' izpolnila«. (Partijski protokoli 1898, 131, cit. po Evans 1978, 148.) Vendar se jo kasneje izkazalo, da naloga glasila s tem vendarle še ni bila opravljena. Po letu 1900 se je skladno z agitacijo za povečanje števila pripadnic proletarskega ženskega gibanja tudi število naročnic tega časopisa povečalo (na- ročnice so se zbirale na zborovanjih). Sledila je sprememba prej bolj politično- teoretsko zastavljenega lista v izključno »ženskem« namenjen množični časopis s polularnimi prilogami za gospodinje, matere in otroke. Kljub temu, da je glavna izdajateljica Clara Zetkin taki popularizaciji, ki jo je zahtevalo partijsko vodstvo, najprej nasprotovala, je kasneje vendarle soglašala: Odnosi so se glede na prejšnje spremenili. Prej je bil ,Die Gleicheit' izključno organ tovarišic, ki so od začetka predstavljale elito ženskega pro- letariata, ki je pridobil večji del šolanja žo v splošnem gibanju. Zbirati in vzgajati to izobraženo elito Je bila prvenstvena naloga ,Die Gleicheit'. Toda prav požrtvovalno in razumno delovanje teh številnih tovarišic. Ici so postale tisočo, je pripeljalo do tega, da je naše proletarsko žensko gibanje kmalu doseglo velik obseg. Danes teče v naše organizacije tok proletarskih žensk, ki (.. .) še ne poznajo abecede naših nazorov, (...) Tu nas po mojem mnenju čaka naloga, ki Jo mora .Die Gleicheit' izpolniti v prihodnosti. V neki meri se mora obrniti na tovarišice, ki prihajajo k nam čisto nešolane (. . .) (Partijski protokoli 1913, 1C6, cit. po Evans, 1978, 106.) 40 Na nešolane tovarišicc se jc agitacija še posebej obračala z letaki: če ne pride gora k Mohamedu, mora iti Mohamed k gori: ženskam mo- ramo prinesti socializem s planirano pismeno agitacijo. Zato vam predlagam pred razdeljevanjem letakov; ne tradicionalnih letakov, ki na četrt strani stla- čijo cel socialistični program, ki dajejo celo znanost našega stoletja — ne, temveč majhni letaki, ki obravnavajo eno samo praktično vprašanje z enega samega zornega kota, s stališča razrednega boja, to je najpomembneje. Tudi do vprašanja tehnične izdelave letakov ne moremo biti indiferentni: no tradicio- nalno najslabši papir in najslabši tisk. Takšen slabo opremljen lotak bo proletarka, ki nima takega spoštovanja pred tiskano besedo kot proletarec, preprosto zmečkala in vrgla proč — temveč (...), majhne knjižice s 4 do G stranmi vsebine, ki so lepo opremljene. Kajti toliko jo tudi proletarka ženska, da bo rekla: ah, stvarca je tako pril;upna, to moram prebrati! In stavke, za katere nam gre, moramo natisniti z velikimi, močnimi črkami; potem je ne bo strah branja ... (kongres v gothi. 1896) (Zetkin, 1957, 109, podč. V. J.) »NE KOT ŽENSKE, TEMVEČ KOT TOVARIŠICE« — VREDNOST IN POMEN ŽENSKEGA SPOLA »Proletarsko žensko gibanje« je z agitacijskimi kampanjami, ki so bile posebej intenzivne po I. 1900, pridobilo ogromno število pripadnic. Statistično jc njegova množičnost kazala na veliko moč, ki bi jo takšno gibanje lahko Imelo. Vendar sta bila moč in vpliv, ki so ju »ženske množice« lahko izvajale na partijsko politiko, zelo omejenega značaja. Ta vpliv je bil najprej omejen z ideološkim jopičem žen- skega vodstva socialdemokratslcega ženskega gibanja, ki je natanko predpisoval meje politiziranja problemov in interesov žensk, nato pa še s samim pritiskom partijskega vodstva, s katerim je bilo žensko vodstvo zaradi potencialne moči množic žensk, ki jih je »proletarsko žensko gibanje uokvirjalo«, v permanentnem sporu. Kljub temeljni zastavitvi, ki jc zagotavljala začasnost polavtonomnih oblik organiziranja žensk in kljub nenehnim prizadevanjem Clare Zetkin in njenih so- delavk, da bi prepričale »tovariše« o tem, da ne bodo spodbijale njihove prevlade v partiji, je s strani partijskega vodstva vel nenehen strah pred preveliko avto- nomijo žensk. Clara Zetkin je na partijskem kongresu v Halleju 1890 zahteve za agitacijo med ženskami utemeljevala takole: če se čutim dolžna, da zastopam to zahteve (podpora ,Die Gleicheit', prizadevanje za pravico do združevanja, podpora agitaciji med delavkami, proti politični brezpravnosti ženskega spola) tega no počnem zato, ker sem ženska, pač pa ker se počutim predvsem kot tovarišica in samo z ozirom na vrednost in pomen ženskega spola za pridolntvo proletariata, sem dolžna zastopati tc zahteve. (Cit. po Haberkorn. 1930. 71. podč. V. J.) »Tovarišem« je bilo treba zagotoviti, da ne bodo dobili nasprotnikov, temveč nove »sobojevnike«. Clara Zetkin je na tem kongresu izrecno zagotovila tudi, da so »ženske daleč od tega, da bi vodile kampanjo proti privilegijem fl/o/-rcchte!) moških«. Isti je strah nastal ob začetku organiziranja mednarodnega dneva žen:3k (po- budo je dala C. Zetkin na mednarodni socialistični ženski konferenci v lotu 1910). Richard J. Evans trdi, da je bil »dan žensk praznik organizacijske veličine in moči socialdemokratskih žensk ni uspelo ohraniti brezspolne hai-m.onije proletariata. rr.le v velikih množicah za uvedbo ženske volilne pravice in partijskemu vodstvu sc je zdelo, da »dan žensk« kaže na separatizem In feminizem. Ker je bil »dan žensk« zgodaj spomladi, je grozil, da bo posta! k'onlcurcnca velikim socialdemokrat- skim demonstracijam na prvi maj. Na partijskem odboru januarja 1013 je nek de- legat dejal: »V vsakem primeru je areba skrbeti za to, da dan žensk ne bo postal drugi 1. niüj« (cit. po Evans, 1978, 233). Kljub vsej opoziciji v SPD jc žensko vod stvo od 1911 do 1914 vsako leto organiziralo »dan žensk«, katerega pomen je spun- 41 taño prerase! golo sredstvo rekrutacije. čeprav sta C. Zetkin in L. Zietz v okviru j partije poudarjali prav ta aspekt. | Ne glede na vnaprejšnjo programsko izključitev spolnega razmerja, vodstvu socialdemokratskih žensk ni uspelo ohranjati brezposelne harmonije proletariata. ' Pogosto so se same zapletle v mreže, ki so jih nastavile. Na to kaže nenehno pri- toževanje agitatoric nad tem, da tovariši preveč zapostavljajo interese žensk, ; ženske organizacije in da nasprotujejo udeležbi žensk na sejah in zborovanjih, da 'astnim ženam ne dovolijo, da bi se angažirale za socialdemokracije, da bi se anga- žirale izven doma. Še 1908 je Ottilie Baader tožila, da »vendar ne gre, da mnogi moški rečejo: Moja žena nima časa, mora voditi gospodinjstvo« (Evans, 1978, 89). \ Moški so bili večkrat javno obtoženi zaradi tega, ker so nasprotovali pridobivanju ] »ženskih članov«, vendar se je po letu 1900 situacija vendarle spremenila. (Zakaj?) , PODOBA ŽENSKE V PROLETARSKEM RAZREDNEM BOJU »Proletarsko žensko gibanje« je, da bi se sploh lahko konstruiralo,'^ moralo ustvariti identifikacijsko podobo ženske — proletarke, v kateri se bi le-ta mogla ^ prepoznati. Zagata, na katero je naletelo takoj, ko je skušalo izoblikovati to po- dobo, je bila zaprisežena enovita podoba proletarca-delavca, v katero bi z vklju- čitvijo v socialdemokratsko partijo morala pasti tudi ženska. Njena »objektivna revolucionarnost« se je izključevala s prevladujočo podobo družinskega življenja . proletarcev. Njena brezkompromisna vključitev v »proletarski razredni boj« bi ogro- ^ žila enotnost interesov in udeležbo socialdemokratskih aktivistov v razrednem boju, ker bi to ogrozilo njihovo veljavno družinsko eksistenco. Udeležbo žensk v socialdemokraciji je bilo treba utemeljiti tako, da to ni nasprotovalo »privatnim interesom« proletarcev. že leta 1986 v Gothi je bilo izrečeno: Naloga socialistične agitacije tudi ne sme biti odtujitev proletarske žen- ske od njenih dolžnosti matere in soproge: nasprotno, vplivati mora ria to, da je ta naloga izpolnjena bolje kot kdajkoli doslej in to v interesu osvobo- ditve proletariata. čim boljši so donosi v družini, učinkovitost na domu pro- letarcev, toliko bolj bo proletariat sposoben za boj. Kolikor bolj je proletar- ka vzgojiteljica in učiteljica svojih otrok, toliko bolj jih lahko prosvetli, lahko ■ skrbi za to, da se, z istim navdušenjem in požrtvovalnostjo kot mi, še naprej borijo za osvoboditev proletariata. Če proletarec reče: 'Moja žena', v mislih doda: .tovarišica mojih idealov, moja soborka, vzgojiteljica mojih otrok za prihodnje boje.' Tako marsikatera mati, soproga, ki može in otroke izpolni z razredno zavestjo, prispeva prav toliko, kot tovarišice, ki jih videvamo na \_ zborovanjih. (Živahno pritrjevanje.) (Cit. po Evans, 1978, 114—115, podč. V. J.) ! Ženska nastopa kot so-bojevnica, so-potnica, kot tista živa vez, ki proletarcu ; omogoča, da zapušča svoje ognjišče in se bori v areni zgodovine. V tem se kaže ! želja po vzpostavitvi »ideološkega soglasja« znotraj družin socialdemokratov, i Idealna socialistka je bila opisana takole: Zakoreninjena in dejavna v svetu in v družini, zna možu ustvariti topel dom. Iz njenega lastnega bogatega, širokega kroga delovanja ji zraste neska- ljeno razumevanje za njegovo prizadevanje, boj, ustvarjanje. Ne stoji mu več > ob strani kot poslušna dekla, ne samo kot zvesta, skrbna negovalka in gospo- dinja, temveč kot prepričana, topločuteča gostiteljica njegovih idealov, kot ; družica njegovih bojev, kot tovarišica njegovega prizadevanja in ustvarjanja, • ki daje in sprejema duhovno-moralno podporo. (C. Zetkin 'Die Gleicheit' 8/2, \ 19. januar 1898, cit. po Evans, 1978, 242.) ; Če socialdemokratska partija v začetku 90-tih let ni kazala nobenih posebnih i interesov za »razvoj družine«, pač pa je prej veljalo, da družina nima prihodnosti, j V prvi vrsti kot »proletarsko«, da bi so na tej predpostavki lahko oprlo predvsem; •žensko« in tako ustvarilo sebe kot »gibanje«. 42 se je to kasneje z množičnim pridobivanjem žensk za partijo izkazalo kot napačno. Da bi se vzpostavilo »Ideološko soglasje« v družini, so morali socialdemokrati pridobiti tudi svoje žene za partijo, hkrati pa je bilo nujno, da je bila dejavnost žensk opredeljena v skladu z interesi proletarcev kot družinskih poglavarjev. In poudarek, da naj bo socialistična ženska svojemu možu predvsem opora, je bil popolnoma v skladu z interesi agitacije med ženskami in interesi njihovih mož (koliko in na kakšen način je bil v »interesu žensk« samih, je drugo vprašanje). So- cialdemokratska partija je očitno dobro dojela pomen socializacijske funkcije dru- žine, predvsem pa vlogo ženske kot najpomembnejšega člena v njej. Ženskam je bila pripisana vloga v vzgoji prihodnjih generacij po načelih socialističnega prepri- čanja in tako so, znotraj družine, dobile nepogrešljivo funkcijo v službi socialdemo- kratskega agitacijskega aparata. Družina kot svetovnonazorsko enotna celica je bila potencialni mehanizem najzgodnejše vzgoje podmladka, ki bi lahko vsaj delno konkurirala vplivu takrat obstoječe mreže pruskih ljudskih šol. Tudi popularizacija časopisa »Die Gleicheit« (priloga »Für unsere Mütter und Hausfrauen«, kl je za- čela izhajati po letu 1900) bi naj pomagala pri bolj učinkovitem izpopolnjevanju domačih dolžnosti žensk. Seveda je ženska smela in morala tudi sama kdaj pa kdaj izstopiti, da bi iz- polnjevala partijske naloge, vendar pa je morala tudi takrat nastopiti v svoji po- sebni vlogi: morala se je žrtvovati... pomagati pri agitaciji, pri raznašanju letakov in volilnih listkov, ni se smela »sramovati nobenega dela«: ženske in dekleta, še enkrat, urite se v volilnem boju, da se boste znale boriti. Povsod morate biti prisotne, povsod dejavne za ljudstva osvobajajoče socialdemokracijo. Zato vas. tovarišice. proletarke. pozivamo, udeležite se zares aktivno razdeljevanja letakov in volilnih listkov: ne pustite si vzeti volje. Zmaga našiii bratov in mož bo tudi naša zmaga. (Iz poziva socialde- mokratske ženske agitacijske komisije 1893, cit. po Dokumente 1848—1974, 1975, 35, podč. V. J.) Po aktivni »udeležbi v volilnem boju«, potem, ko so se ženske dale na razpo- lago partiji, je bilo to njihovo »žrtvovanje« ocenjeno kot posebna politična zrelost: Aktivnost tovarišic v volilnem boju ni bila zaman, ne za socialdemokra- cijo ne za njih same. S tem, ko so se postavile v ozadje in se odpovedale po- sebnim zahtevam in intrigam, so s svojim brezkompromisnim nastopom v splošnem gibanju dokazale, da.. . znajo svoje posebne interese podrediti spiošnim interesom. (Clara Zetkin, cit. po Haberkorn, 1980, 74, podč. V. J.) OSEBNO IN POLITIČNO Socialdemokratska partija se je morala izogibati vsem posebnim diskusijam, ki bi lahko načele enovitost (brezspolnega!) koncepta emancipacije proletariata. Vsako posebno vprašanje, ki se je morebiti pojavilo, se je moralo skladati s par- tijsko ideologijo, v končnem cilju prispevati k revoluciji, sicer se diskusija v par- tiji sploh ni mogla vršiti. Takšne teme so bile ponavadi proglašene za »privatne« zadeve članov partije. Posebne težave je imela socialdemokratska partija, ki je sicer gojila visoke moralne nazore, z vprašanjem prostitucije, kontracepcije in seksualnosti. To so bile teme, ki so jih meščanske ženske organizacije odpirale že od svojega konstituiranja dalje, ki pa v »proletarskem ženskem gibanju« niso našle kontinuitete. Najbolj znano po kampanji proti državno regulirani prostituciji je bilo že omenjeno »Društvo delovnih žensk«, ki ga je ustanovila Guillaume Schack, ki je probleme prostitucije povezovala z obubožanjem delavk in z dvojno moralo vladajočih razredov. V devetdesetih letih se je oblikovala vrsta ločenih meščanskih ženskih orga- nizacij, ki so bile po svojih zahtevah posebej radikalne: »Nemška veja medna- rodne zahteve za odpravo državno regulirane prostitucije«, »Nemška zveza za 43 žensko volilno pravico« In »Zveza za materinsko varstvo«. Prva je vodila kampa- njo proti hamburški mestni policiji, druga je odprto napadala sistem, ki vsem žen- skam in večini moških v Prusiji odvzema politične pravice, tretja pa se je zavze- mala za enake pravice neporočenih mater, za prosto razdeljevanje kontracepcij- skih sredstev in za legalizacijo abortusa z odprvo člena 213 kazenskega zakonika. Mnoge od članic teh združenj so se udeleževale zborovanj socialdemokratske par- tije In simpatizirale z njo (nekatere, npr. Lily Braun, so tudi pristopile k partiji, vendar so jo kasneje razočarane spet zapustile). Zavzemale so se za skupen nastop proletarskih in meščanskih žensk, vendar so bili vsi poskusi zbliževanja s strani vodstva »proletarskega ženskega gibanja« grobo zavrnjeni. Kljub temu, da so se zahteve obeh »polov« ženskega gibanja v več točkah pokrivale [predvsem v točkah političnega), npr. v točki volilne pravice, v točki politične enakopravnosli žensk, v točki izobraževanja in svobodne poklicne dejavnosti, v točki privatnopravnega ize- načevanja spolov, pa nI prišlo do sodelovanja socialdemokratskih žensk z me- ščanskimi ženskimi organizacijami." Vsakršni apeli za tako sodelovanje so bili zavrnjeni kot »Frauenrechtierischc Harmonicdüselei«. Tudi predlog Lily Braun, da bi prva ženska konferenca proletark (leta 1900) obravnavala v diskusiji dve dodatni točki, ki bi se nanašali na ponoven premislek sodelovanja z meščanskimi ženskimi organizacijami, je C. Zetkin zavr- nila: »Nobenih dejstev nI, ki bi opravičevale in navajale na revizijo naših temeljnih nazorov«. V svojem pismu Lily Braun [29. avgusta 1900) pa je pisala o tem, da se mora socialistka najprej dokazati v zvestobi partiji, šele nato pa sc sme pogovar- jati o sodelovanju z »ženskopravdarkami« : čas nam prinaša nalogo za nalogo in delo za delom. Nobenega in ni, temveč samo Ali Ali. Ali živiš in umreš za našo stvar in potem nimaš no- bene izbire, ne moreš živeti osebnega, ali pa postaviš osebno v ospredje in takrat se ne moreš nikdar popolnoma predati ideji. Naše gibanje postavlja strašanske zahteve tistim, ki se hočejo boriti v prvih vrstah. To je življenje polno bojev in žrtev, kar lahko razume in ceni samo tisti, ki je sam popolno- ma v gibanju. (Cit. po Evans, 1978, 127.) Zahtevani razmik med osebnim, »privatnim« In političnim, kakor ga je doje- malo socialdemokratsko vodstvo in vodstvo »proletarskega ženskega gibanja«, se je najbolje pokazal v takoimenovani »Gebärstreikdebate« [diskusija o štrajku tre- buhov), do katere je prišlo leta 1913—14 (seveda ne na pobudo vodstva »prole- tarskega ženskega gibanja«). Diskusija o zmanjšanju rojstev je bila soclaldemo- kraciji boljkone vsiljena s strani takratnih oblasti, ki so razmahu delavskega giba- nja pripisovale krivdo za »največje moralno zlo« takratne dobe — razpad družine, prostitucijo in znatno znižanje števila rojstev, nato pa še iz svojih vrst socialdc- mokracije same. Diskusijo sta vzpodbudila dva socialdemokratska zdravnika (Al- fred Bernstein in Julius Moses), ki sta med delavstvom propagirala kontracepcij- ska sredstva in iz gesla »Gebarstreik« (Izraz »la grève des ventros« izhaja od neke francoske anarhist! dokumenti«, »osebe -> Imena«, bi (5) lahko Interpretirali, kot da je na zgornji polici Platonov kip ali portret, dokumenti o njem, ali plošča z njegovim imenom. Imamo torej tri člene pragmatične funkcije: sprožilec (déclencheur), tarčo (cible) in veznik(connecteur). S pragmatičnimi vezniki so s svojimi modeli povezane tudi slike in fotogra- fije, na primer: (7) Na Lukovi sliki Ima deklica z modrimi očmi zelene oči. Sintagma »Na Lukovi sliki ...« nam dá vedeti, da imamo opraviti s pragma- tično funkcijo »model —> slika«, i^^odel a (deklica z modrimi očmi) sproži veznik »slika«, F. tarča b pa je upodobitev te deklice na sliki, tako da ima zelene oči. V tem primeru je izjava Interpretirana tako, da ima b, deklica na sliki, zelene oči. Princip identifikacije pa с;лодоса še drugačno Interpretacijo, da namreč deskripcijo »deklica z modrimi očmi« Interpretiramo kot opis b, in tako pridemo 52 do malce protislovnega — a kot bo pokazalo nadaljevanje, teoretsko produktiv- nega — branja, po katerem so oči b /zmenično modre in zelene. Ta možnost dvojne (pa čeprav protislovne) reference je paralelna z možno- stjo dvojne reference pri fenomenih jasnosti (transparence) in nejasnosti (opacité), ki so vezani na glagole propozicionalne naravnanosti. Poglejmo naslednjo pri- i mere: (8) V Lukovih mislih Ima deklica z modrimi očmi zelene oči. ' (9) Luka misli, da ima deklica z modrimi očmi zeleno oči. (10) Ltika si želi, da bi imela deklica z modrimi očmi zelene oči. Vse navedene primere lahko beremo neprotislovno (na primar (9): Liza ima : modre oči, Luka pa misli, da so zelene) in protislovno (na primer: Luka misli, da ; ima Liza modre in zelene oči),^ Ta paralolizem nam omogoča, da enako obravnavamo upodobitve, ubcsediîve, prepričanja ... : predpostavljamo, da Ima Liza, realno, materialno bitje, svojega ustreznika oziroma ustreznico, natančneje predstavitev, ki je predstavitev nje same, tako v Lukovih mislih kot na Lukovi sliki. Imamo torej nek veznik »svet — duh« in z uporabo/aplikacijo Principa identifikacije dobimo dva možna opisa (možna se- veda glede na strukturacijo, veriženje diskurza, na nastavke, ki omogočajo raz- lične interpretacije): — opis sprožilca a (resnične deklice), ki identificira tarčo b (deklico misli, prepričanj) — v tem primeru je ù in ne o tista, ki ima zelene oči; — neposreden oziroma neposredovan opis b, ki identificira b — v tem pri- j meru ima b tako modre kot zelene oči. Kar želimo še posebej poudariti je naslednje: veznik ne veže dveh objektov, ki sta del »realnega«, »materialnega« sveta, tarče spadajo v »svet« misli, prepričanj, želja in hotenj. Na eni strani imamo torej sprožilce, ki so del »realnega«, »mate- rialnega« sveta, na drugi strani pa tarče, ki so mentalne ali konkretne raprezen- tacije svojih sprožilccv. Takšna je (filozofska) koncepcija, ki jo zastopa Jacken- doff,"* Fauconnier pa ji zoperstavlja lingvistično realnost, primere, v katerih je sprožilec del mentalne reprezentacije in tarča del »realnosti«. Denimo, da smo v ateljeju nekega slikarja, in da na stojalu vidimo portret deklice z rjavimi očmi, slikar pa nam reče: (11) Deklica z rjavimi očmi ima v resnici modre oči. V tem piimeru no gremo od »realnosti« k sliki — kot, denimo, v pri,merih (8) — (10) — temveč od slike k »realnosti«, sprožilec je slika in tarča realnost ; oziroma njen delček, namreč »resnična« deklica. Veznik je obrnjen: namesto z : odnosom »svet -» slika« imamo opraviti z odnosom »slika —> svet«, smer pa — ¡ v tem kot tudi v večini drugih primerov — določa adverbialna skupina (»v resnici«, ' »na Lukovi sliki«,... ). \ Tovrstna inverzija veznikov pa ne velja le za konkretne, pikturalne reprezen- tacije. Denimo, da naš prijatelj Maks misli, da je podedoval grad s parkom, mi pa mu odvrnemo: (12) Grad je v resnici podrtija, park, pa neobdelana zemlja. Do tu smo za nasprotni pol reprezentacij uporabljali termine »realnost«, »re- alni,/resnični objekt«, toda tudi na tem polu ne gre za nič več kot za govorčcve predstave, mentalne reprezentacije o svetu. V primerih (8) — (10) na primer, se govorec lahko moti o naravi entitet, »realnih« entitet o katerih govori, kot se lahko moti tudi o Lukovih prepričanjih in verovanjih. Vezniki torej ne povezujejo realnih objektov in njihovih reprezentacij, temveč Ic reprezentacije (same). »Real- ■ »... možnost dveh »interpretacij« ... jo Ic posledica obdelave diskurza. Ici jo uporab- ljamo (...), vezana ni na nikakršno dvoumnost lingvistične forme .. .« (Cspaces Mentaux, str.: 46, 47). " Ray Jackendoíí: Ou Belie! CuiUents, in: Linguistic Inquiry G (1975), str.: 53—93. 7.a filozofsko jo seveda opredeljuje Fauconnier. 53 nost« ni nič več i x'2 Fauconnierovo definicijo kontrafaktualov'= bi, mutatis mutandis, podpisal tudi Kripke. V čem je torej problem? V tem, da Kripke govori o svetu. Fauconnier pa le o jeziku. Zakaj le? Zato, pravi Fauconnier, ker filozofi preveč zaupajo jeziku, domnevni resnici, ki da jo izreka o svetu. Saj ne da bi oporekal možnosti, da je z jezikom mogoče govoriti o svetu, da je morda le z jezikom mogoče govoriti o svetu ■— poznati, začrtani pa si je potrebno svoje meje, v tem primeru meje lingvistične analize. Recimo temu »epistemološka sramežljivost«. Vendar pa se lingvistika nikoli ne more ogniti stavkom, ki govorijo o svetu. Seveda le zato, ker drugače pač ni mogoče; toda če lingvistična analiza obenem kaže prav na možnosti in ne-možnosti (iz)rekanja (ki je torej nujno (iz)rekanje o svetu) in s tem vedno bolj precizira možnosti in ne(z)možnosti jezika, tako — pa čeprav le implicitno — daje filozofu vedno nova in vedno finejša orodja za analizo sveta. Recimo temu »epistemološka predrznost«. Igor Žagar '* G. Fauconnier: Espaces Mentaux, str. 142. »...prostor /Ml je kontrafaktualen glede na neki drug protsor /Иг, če odnosa, eks- plicitno določenega v /Mi, ustrezajoči elementi v M? ne zadovoljujejo . . ,« (G, Fauconnier: Espaces Mentaux, str. 142). 63 ne povrne se k meni brez uspeha P. Stanislav Škrabec — slovenski Austin pol stoletja pred J. L. Austinom V petdesetih letih tega stoletja je J. L. Austin vpeljal teorijo performativov. In kakih dvajset let je moralo preteči, da se je pojavila na Slovenskem. A, glej zlomka, leta gospodovega 1892 se na platnicah Cvetja z vertov sv. Frančiška začne Škrabec ubadati s temile problemi: S "pohvalim te« npr. zveršiti hvalo, to ni po slovensko: pri nas se hvali z besedami "dobro: prav si storil: si že priden« in podobnimi. »Priporočim se, poklonim se« je barbarizem: pa ne dosti menj tudi »priporočam se, pokla- njam se«. Če se mu kedo res poklanja. Slovenec vidi. ako ni slep. hčemu pripovedovati? ako pravi, da se priporoča, pa ničeser ne pove, kar bi moglo veljati za priporočenje, jaz mislim, da je to. kaker ke bi kedo rekel "delam«, keder v senci sedé roke križem derži in dremlje. — Sem spadajo tudi izrazi: obljubim, zahvalim, zagotovim, zapovem. preklicem, vkažem, sklenem, od- vežem, zavežem se, zarotim te. odpovem se, izpovem se itd. V pomenu pravega sedanjika so to germanizmi ali latinizmi. Ali nedoveršniki se ne dalo rabiti namesto njih, ker je treba doveršenje djanja izraziti. Vsaj v nekaterih primerili bi si mogli pomagali z »bodi,«: »To ti bodi obilubijeno,« »zagotovljen bodi,« »sklenjeno bodi,« »naj bom zavezan«. V drugih primerih bi se dal vzeti doveršnik o bližnji prihodnosti: »Izpovem se,« kakor navadno: »To ti povem,« »postavim.«/!/ Škrabec je v tem odlomku naletel na verba dicendi oziroma govorna dejanja. Kot nalašč za to poslanstvo bi bili dovršni glagoli, a kaj, ko nastopijo tri ovire: 1. Kadar lahko izvršimo govorno dejanje v drugI gramatični obliki. (2) 2. Kadar je izraz barbarizem, govorno dejanje se namreč dogodi skozi izreko besed, ne skozi dejanja. 3. Kadar je izraz germanizem ali latinizem. Skratka, z dovršniki so zgolj težave, z nedovršniki pa se govornih dejanj ne da Izražati. Kaj torej? Ostane izraz — To ti bodi obljubljeno, tvorjen iz imperativa glagola »biti« in pa participa ust.'-eznega glagola. V latinščini bi bil to Imperativ futura, ki se rabi v zakonskih določbah, odredbah, navodilih, pogodbah, oporokah in pravilih za življenje. Toda Benveniste v članku La philosophie analytique et le langage, ki obravnava Austinovo teorijo performativov, ostro razloči perfomative od imperativov. »On voit donc qu'un impératif n'équivaut pas à un énoncé per- formatif, pour cette raison qu'il n'est ni énoncé ni perlormatif. In n'est pas énoncé, puisqu'il ne sert pas à construire une proposition à verbe personnel; et il n'est pas performatif, du fait qu'il ne dénomme pas l'acte de parole à performer.« (3) Toda zgoraj omenjeni imperativ se izmika vclelništvu, leti na prvo in no na drugo ' Cvetje z vertov sv. Franšička, XI. tečaj, 1292, 3. zvezek. ' Škrabec daje tu prednost delokutivni rabi pred performativno. ^ Emile Benveniste, Problèmes de linguistique générale, 1, str. 274—275, Paris, 1966. osebo. »Ukazuje« govorcu, ne nagovorjenemu, zaveže govorca, ter s tem, ko izraz, vsebujoč tali imperativ, dejanje imenuje, ga hkrati že izvrši. (4) Dasiravno uvrsti škrabec glagol »izpovem se« med latinizme, ga pri zadnjih vratih pripustiti k slovenskim performativom, ne da bi to potezo kako utemeljil. — Pač, šest let pozneje, v polemiki z gospodom Podkolškim pravi takole: Vi vgovarjate: "Saj ni povedal grešnik, izrekši 'spovem se', še nobenega greha ... in saj je le-ia-le 'spovem se' le vvod v izpoved (...) v očitni spo- vedi se posamezni grehi ne naštevajo, le sploh se spozna, quìa peccavi nimis cogitione. verbo et opere. (...) Da ni le napoved naštevanja posameznih grehov, to se jako lehko dokaže: confiteor se recitira pri vsaki maši, pred vsakim obhajilom in pri mnogih drugih obredih, kjer se potem nikakor ne na- števajo grehi. Pa tudi pred pravo izpovedjo confiteor ni napoved naštevanja posameznih grehov, temuč, kaker pravim, dejanje samo za se. priznanje sploš- ne grešnosti, saj je namreč tormula tista kaker za ostale primere (...) »spo- vem se« ali "izpovem se« je torej pravi sedanjik in sicer, kaker sem ga morebiti ne celo neprimerno imenoval praesens effectivum. prav kaker v hervaškem obredniku "ispoviedam se« v glagoliškem misalu »ispovedaju se«. Eno kaker drugo je prestava latinskega confiteor in prav nič drugega. Razloček mej nsšo slovenščino na eni strani in staro cerkveno slovenščino in hervaščino na drugi je le ta, da so naši stari za ettektivni sedanjik izvolili, kaker terja logika, doveršne glagole, stara cerkvena slovenščina in herva- ščina pa nedovršene./5/ Na nekem drugem mestu pa tole: Kc bi nas kedo pri spovedi molil z vprašanjem: »Kaj delaš?«, bi mu od- govorili: '^spovedujem se«?, v spovedni molitvi pa pravim: - s pove m se« , ker ima biti s to 'nesedo zveršeno dejanje spovedi in tako rekoč koncentri- rano v nji, če tudi samo delj časa traja: nam ne gre za trajanje, temuč za zveršitev./e/ Če leta 1892 Škrabec, razen nekaj liturgičnim izjemam, ne prizna določenim dovršnikorn glagolov dicendi statusa performativov, pa se čez pet let povsem premisli: Tam [gl. opombo 1) sem rekel, da sedanjik doveršnega glagola »ne velja niti v tistem primeru, keder bi bila z dotično besedo opravljena tudi stvar«. Grajal sem izraze: "pohvalim te, priporočim se, poklonim se,« ravno tako: »obljubim, zahvalim, zagotovim, zapovem, preklicem, vkažem, sklenem, odvežem, zavežem se, zarotim te, odpovem se, izpovem se itd. V pomenu pravega sedanjika«, sem dejal, »so to germanizmi ali latinizmi. Ali nedoveršniki se ne dajo rabiti namesto njih, ker ye treba doveršenje djanja izraziti« — Kaj torej početi? Dejanja, ki se stori z besedo, s ketero se imenuje, Hertig ne omenja: stari poganski Slovani ga naj berž tudi niso poznali^: ali danda- * Tu sta zanimivi npr. variantni obliki testamenta: »Zlato uro volim ...« oziroma »Zlata ura bodi voljena...«. Po Pleteršniku je glagol voliti sicer imperfektiven, toda v omenjenih primerih je perfektiven! ^ Cvetje z vertov sv. Frančiška, XVI. tečaj, 1898, 10 zv. ' O tem, ali je krščanstvo prineslo Slovencem performative, je potekala burna polemika med Peruškom in Škrabcem. Perušek na to Škrabcevo trditev odgovarja takole: Kako pa je utemeljil g. P. St. Škrabec dejstvo, da so začeli Slovenci izra- žati z dovršnimi glagoli ne samo dejstev, vršečih se v trenutku govorjenja, nego tudi zvršitev dejanja samega? Nikakor je ni. On si je priredil svojo teorijo, ki bije vsaki logiki v obraz in jo je zanesel v slovenski jezik. Jedini vzrok, kterega navaja za to izpremembo, je tale: »Zvršitev dejanja s tem, da se izreče beseda, ki pomenja to dejanje, je res dogodek, zgrajen na pogoju, da so dospeli Sloveni do te kulturne stopnje: kar se je menda zgodilo šele po vzprejemu krščanstva«. Torej Sloveni ( = Slovani), ako prav umevam, so dospeli po vzprejetju krščanstva do take kulturne stopnje, da so bili spo- sobni izražati zvršitev dejanja v sedanjosti z izreka one besede, ki pomenja to dejanje. (Perušek. O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi sloven- ščini, str. 21. Ljubljana. 1909.) 65 našnji se ga ne moremo ogniti. Treba je torej, da se zagotovimo, l sebe ddgovprno.-^t za vse hudobije, ki jih je zagrešila sveta aliansa. Nemci skušajo prepričati sebe in druge, da jc njihov glavni začetnik bila Rusija. (Str. 10.) ' Marx: Konspekt Bakuninove knjige Državnost in ancriiija, v: Proti... str. 77. ' Mihail Bakunin: Državnost i anariiija, v: Mihail Bakunin, Državnost i sioboda, Globus Zagreb 1979. str. 3. 72 Ti učbeniki modrosti: dobro znani strah in apriorno odklonilno stališče Ba- kunina do države in pa prav tako obrabljena novčiča panslavizma in anti-panger- manizma druge faze nikakor nista dva izmed Bakuninovih motivov. Berlin je sre- dišče reakcije, vendar Ta reakcija ni nič drugega kot skrajna konsekvenca najnovejšega tipa države, ki ji je edini cilj izdelava najširšega sistema izkoriščanja ljudskega dela v korist v maloštevilnih rokah centraliziranega kapitala: to je torej triumf židovskega cesarstva, bankokracije, pod močnim okriljem fin,'jnčno-birokraiske in policijske oblasti, ki se pretežno opira na vojaško silo in je zaradi tega v samem bistvu despotska, vendar se obenem prikriva s parlamentarno igro navidezne ustavnosti. (12) Reakcija je konsekvenca države, ta pa ima za cilj — in tu vdre problematika, ki se zdi Marxova — nagniti tohtnico dela in kapitala v prid slednjega. Vse to pa je pospremljeno s protestom proti navidezni demokraciji, kar je spet stalna točka v Bokuninovem obravnavanju države. Na tej fikciji namišljenega narodnega predstavništva in na resničnem dejstvu, da ljudskim množicam vlada peščica privilegiranih, ki so jih izbrale ali pa jih niso izbrale ljudske množice, ki, prignane na volitve, nikdar nc vedo, koga in zakaj volijo; na tem namišljenem izrazu obče ljudske misli in volje, o katerem živi in pravi narod nima niti pojma, temeljita tako teorija državnosti kot tudi teorija tako imenovane revolucionarne diktature. (Str. 130.) Pri teh rousseaujevsko obravnavanih poudarkih Bakunin predpostavlja teorijo fikcije, nujne maškarade izkoriščanja v demokracijo, teorijo zmote, ki ljudstvo pripravi, da se odreče svojim lastnim Interesom; vendar pa Bakunin ravno tako vztrajno, kot ponavlja enačaj med monarhijo In demokracijo, tudi »pozablja« dati kakršnokoli sprejemljivejše pojasnilo, tako da se zdi, da je zanj oblast pač ute- meljena na državnem nasilju: Potemtakem zadovoljevanje ljudskih hotenj za premožne in upravljalske razrede sploh ne pride v poštev: zato preostane le eno sredstvo: državno nasilje, z eno besedo, država, ker država prav pomeni nasilje, prevlado nasilja, po možnosti maskiranoga, v zadnji instanci pa brezobzirnega in javnega. Drugo ime za državo je torej nasilje; pokornost ni prostovoljna, poslušnost ni samoumevna, maskirano nasilje je prav tako nasilje, le toliko vidno ni. Te nujnosti prisile, nasilja, surove moči, da bi se ljudstvo pripravilo k pokorščini, se Bakunin nikdar ne utrudi ponavljati: Vsako izkoriščanje ljudskega dela, pa naj se zlati s kakršnimi koli političnimi formami, navidezne ljudske demokracije in navidezne ljudske svobode, je za ljudstvo grenko. In nobeno ljudstvo, pa naj bo po naravi pokorno, kolikor hoče, in neodvisno od stopnje, do katere mu je poslušnost do oblasti prešla v navado, se ne bo hotelo prostovoljno pokorili; za to je potrebna stalna prisila, nasilje, potrebna sta torej policijsko nadzorstvo in vojaška prisila. (Str. 12.) To neprestano zatrjevanje o nuji vsake države pa trgajo odmiki, ki se prej zdijo obroben in odvečen dodatek kot pa dopolnilo k prejšnjim izpeljavam; Poslednji dogodki so pokazali, da patriotizem, ta najvišja državna vrlina, ta duša državne moči, v Franciji sploh več ne obstaja. (Str. 13.) Vcnilar Irdnn zgrajenega oboka vzpostavitve države na čvrstih temeljih nasilja nc kazi Ic mimogrede omenjeni patriotizem: Za politične uspelie .nove pangermanske države' je zaslužen predvsem instinkt družbenega vedenja, ki je glavna značilnost nemškega naroda. Ta instinkt se cepi na dva očitno nasprotna, vendar vselej tesno povezana 73 dementa; na suženjski instinkt pokornosti za vsako ceno, krotke pokornosti i pred silo, ki dobiva slavo — za izgovor pa služi pokornost pred tako imenovano ' zakonito oblastjo; in na gospodovalni instinkt vztrajnega podrejanja pod svojo oblast vsega slabotnejšega, instinkt ukazovanja, osvajanja in stalnega . tlačenja. Oba instinkta sta dosegla visoko stopnjo razvoja skoraj pri vsakem Nemcu, razen seveda pri proletarcu ... V nemškem srcu se je stoletja razvijalo pravo oboževanje državne oblasti ... (Str. 99.) Podobno argumentacijo in na enakem nivoju splošnosti razvije tudi ob nem- ' škem vojaku; V nemškem oficirskem svetu ni ničesar drugega razen forme, pravila službe in odvratne, posebne oficirske bahatosti, ki je sestavljena iz dveh ■ elementov: iz lakajske pokornosti proti vsemu, kar je hierarhično povzdignjeno, in iz predrznega, prezirljivega odnosa do vsega, kar je po njihovem mišljenju pod njimi. (Str. 74.) Ta analiza ni le presenetljiva na področje armade omejena anticipacija Ador- nove karakterizacije biciklistične narave-, Bakunin ta svet vojske neposredno na- veže na idealnega državljana: ...Tih, skromen, pokoren, poslušen, vselej v pozi ,mirno' pred stareši- nami, in ohol, prezirljivo hladen in, kadar je potrebno, okruten do vojakov; človek, ki se mu vse življenje izraža v dveh besedah: poslušnost in ukazo- vanje — tak človek je nezamenljiv za vojsko in za državo. (Str. 76.) In prav na tem mestu Bakunin navede presenetljivo argumentacijo, obenem pa se pokaže odlika, značilna za njegov diskurz: argument, ki bi v razviti obliki bil rez, zaustavitev toka primerov iz zakladnice evropske politične zgodovine, je vzet iz »ideoloških nazorov dobe« in je kot tak samoumeven: Poglavitno načelo, ki je vzidano v temelj vsakršne discipline, je vsebo- vano v aforizmu .. .: da bi se vzpostavila oblast nad vojakovo dušo, je treba predvsem vzpostaviti oblast nad njegovim telesom. (Str. 76.) Kljub temu pa Bakunin le izreče tisto, kar nikakor ne najde mesta v preprosti zvezi države in nasilja. To škandalozno dejstvo mu nekako uide v eni Izmed zelo redko posejanih opomb: Lakajstvo (gre za opombo k vzliku Bornea: drugi narodi so največkrat sužnji, mi pa, Nemci, smo zmeraj lakaji) je prostovoljno suženjstvo. (118) In doda: Čudno! Zdi se, da ni hujšega suženjstva od ruskega; vendar ni bilo med | ruskimi študenti nikdar takšnega lakajskega odnosa do profesorjev in oblastni- \ kov, kakršen še dandanes vlada med nemškimi vseučiliščniki. I Obstaja torej ljubezen do države, obstaja prostovoljno suženjstvo. Res je toi le posebnost patološkega nemškega naroda, defektnost, ki človeškega rodu kot takega ne zadeva, vendar pa velja; Po svoji naravi in po svojem bistvu Slovani niso političen, torej državo- tvoren narod. (Str. 36.) ' »Ljudje, ki se podrejajo ukazom diktatorja, hkrati čutijo, da so diktatorji odveč, to protislovje pa razrešijo s predstavo, da so sami ta brezobzirni zatiralec . .. Hitlerjeva slovita formula .odgovornost navzgor, avtoriteta navzdol' . . . natančno racionalizira ambi- valentnost tega značaja, za katerega se je v nemškem ljudskem reklu našel izraz ,biciklistična narava'.« »Freudovska teorija in struktura fašistične propagande«, v: Psihoanaliza in kultura, DZS 1981, str. 160. 74 — Anglija pravzaprav nikdar ni bila država v strogem in najnovejšem pojmovanju te besede, v pojmovanju vojaške, policijske in birokratske centra- lizlranostl. (Str. 25.) — O Španiji in Italiji nI treba niti govoriti. Oni nikdar ne bosta postali močni niti ne malo močnejši državi, .. . ker... ju narodni duh vodi proti popolnoma drugačnim ciljem. (Str. 25.) Francija je izpraznila mesto In zavzela ga je Nemčija, danes, po našem prepričanju, edina prava država v Evropi. (Str. 13.) Tako postaja ta na Nemce omejena in le njim lastna patološka deviacija vse bolj lastna vsakemu pravemu državljanu. Seveda pa mora Bakunin to dejstvo prostovoljne sužnosti, ki najeda sama tla njegovemu angažmaju, pustiti etnično lokalizirano. Ostaja patološka narava Nemcev, konflikt Germani-Slovani pa dobiva neverjetno težo. Ker je vsaka državna oblast, vsaka vlada po svojem bistvu in po svojem položaju postavljena izven ljudstva, nad ljudstvo, (str. 129) zato, ker Bukunin te zunanje instance ne more (prenesti), ker mu tako narekuje osnovna prisila njegovega diskurza, lahko iz te postavke apodiktično izpelje: mora neizbežno težiti k temu, da si ljudstvo podredi, da mu vsili red In namere, ki so mu tuji. On, anarhist, ki išče ideal v samem ljudstvu, v njegovi organizaciji od spodaj navzgor, on, ki hoče ljudstvo osvoboditi, zanj mora biti nemogoče, ali v najbolj- šem primeru zgolj defekt, deviacija, da si »živo in pravo« ljudstvo svobode ne bi želelo. Anarhisti so proti oblasti: ker vemo, da oblast vpliva enako nemoralno na tiste, ki jo izvršujejo, kot tudi na tiste, ki so primorani, da se ji podrejajo. Pod njenim kužnim vplivom postanejo eni častihlepni In nenasitni despoti, eksploatatorji družbe v svojo in stanovsko korist, drugi pa postanejo sužnji. (Str. 129.) Resnice te banalne modrosti, da je za Bakunina neznosna vsaka avtoriteta, preprosto ni mogoče dovolj radikalno razumeti. Morda njen težko zamenjijivi obseg najlepše prikaže odlomek iz spisa »Pariška komuna in pojem države«, kjer je to osnovno stališče prignano do ontoloških konsekvenc: Zakoni narave so le toliko dejanski, kolikor ležijo v bistvu same na- rave, to je: niso vzpostavljeni po neki zunanji avtoriteti. Sama narava ne pozna nobenih zakonov. (Str. 323.) Tako ne le ljudje, tudi sama narava ne prenese nobenih zakonov; tudi narava je anarhist po prepričanju. Tej avtoriteti, zakonu, državi, lok lahko potegnemo še do boga,'° Bakunin nikakor ne more uiti. Ona je pravzaprav generator vsega, kar dela. Sam nam ponuja zabeležke o srečanju iz oči v oči s tem demiurgom njego- vega kozmosa: Nisem niti znanstvenik niti filozof in niti ne poklicni pisatelj. V svojem življenju sem zelo malo napisal, kar pa sem, sem vselej v samoobrambi in le takrat, ko me je neko strašno prepričanje prisililo, da sem premagal svoj instinktivni odpor proti vsakemu javnemu izpostavljanju svojega jaza. (Str. 313.) Za tiste pa, ki jim mesto Drugega ne dela tolikšnih težav, je predpisana podobna usoda kot za oblastnike: Znanstvenik je že po svojem bistvLi nagnjen k vsakršni umni in moralni pokvarjenosti, a njegova poglavitna napaka je pretirano povzdigovanje lastne vednosti, svoje lastne pameti in prezir proti vsem, ki ne vedo. (Str. 314.) Naslov nekega Bakuninovega dela je »Bog in država«. 75 s tem pa je Bakunin s svoje strani zadostno določil svoje razmerje do Marxa. Spomnimo se sklepne besede k drugi izdaji Kapitala: Način prikazovanja so mora seveda formalno razlikovati od načina raz- iskovanja. Raziskovanje si mora v podrobnosti prisvojiti snov, analizirati njene različne razvojne oblike in izslediti njihovo notranjo vez. Šele potem, ko je dokončano to delo, je mogoče ustrezno prikazati dejansko gibanje. Ce to uspe in če se življenje snovi zdaj idejno zrcali, tedaj se lahko zdi, da imamo opraviti s k'onstrukcijo a priori." Postavljena sta dva nivoja, dve ravni, in prva je pogoj druge, vendar pa je iz nje konstitutivno Izrinjena. Marxu Izključitev iz diskurza ne dela preglavic in prav dobro si zna pomagati z opombami, ki si jih je zgradil v Drugem, na težave pa naleti Bakunin, ki sta mu sam drugi in za znanstveni diskurz konstitutivna odtu- jitev neznosna, to pa se mu povrne v obliki »strašnega prepričanja«. Razmerje Marx-Bakunin bi končno najlepše ponazorili z Marxovim očitkom: »... In od socialne revolucije ne ostane nič razen fraze«s katerim se je treba — če se ravnamo po Bakuninovem duhu — strinjati; da, prav .prazna fraza je tisto neznosno, beseda, osvobojena smisla, označevalec brez označenca, prav to kaže na tisto mesto. Drugega, ki je mesto, prav to je tisto neznosno. Marjan Šimenc " Kapital, CZ 193G, str. 17. »Konspekt...«, prav tam, str. 94. 76 Funkcija žrtvovanja v ritualnih praksah Užitek — užitek telesa Drugega — pa ostaja odprto vpra- šanje, ker odgovor, ki ga lahko tvori ta užitek, ni nujen. Stvari gredo celo še dlje. Ta užitek ni niti zadosten odgovor, ker ljubezen zahteva ljubezen. Ne preneha je zahtevati. Zahteva jo ... še. Se, to je lastno ime zevi, od koder v Drugem izhaja zahteva IJLibezni. (J. Lacan. XX. Seminar — Še) S'io avessi le rime aspre e chiocce, corno si converrebbe al tristo buco sovra 'I qual pontan tutte l'altre rocce. (Dante, Inferno, XXXII) UVOD Preden navedemo nekaj konceptualnih izhodišč, ki so nam bila metodološko vodilo, velja omeniti Implicitno težavo, s katero smo se morali ob tem delu soočiti že na samem začetku. Težava je bila preprosto v naslednjem; čeprav smo si za predmet obravnave izbrali mesto in funkcijo žrtvovanja v ritualnih praksah s poudarkom na arhaičnih družbenih ureditvah, pa nam o teh zahtevah manjka kakršnokoli konkretno, empirično izkustvo. Sami nismo še nikoli delali na terenu, zato se bo naše izvajanje v celoti naslanjalo na branje in povzemanje tekstov. Vendar smo ob tem pripravljeni sprejeti tudi konsekvence, ki jih teoretski pristop k tekstu zahteva. Osrednji predmet naše obravnave je dokaj enigmaticen pojav; žrtvovanje, pojav, ki si ga že na začetku ne pomišljamo opredeliti kot razpršeno, heterogeno in diferencialno označevalno tvorbo in katerega prva naša problematična naloga bo v njegovi ustrezni zamejitvi. Obče znani topos žrtvovanja je kajpak tudi njegova metafizična — mi bi raje rekli strukturna — narava, saj se v zgodovini človeštva žrtev ustrezni tematizaciji venomer izmika, obenem pa to zgodovino prav kot strukturni moment transcendira. žrtvovanje je tudi kot empirično preverljivo dej- stvo najpogosteje tematizirano v obliki retrospektivne rekonstrtikcije. Problema- tika mita, ritualnih praks in magije ter funkcije žrtvovanja — kot občečloveškega pojava — ostaja bolj ali manj domena antropologije In njej sorodnih ved. V tem, da ta predmet obravnavamo v polju sociologije kulture, ga ne želimo ujeti v neko idealizirano podobo preteklosti, ne gre nam niti za empirično rekonstrukcijo in obnovo minulega stanja, pač pa bi radi tematizirani predmet zajeli v okviru kon- ceptualne zastavitve. Na tej ravni postane za nas empirično posredovanje objekta vsaj do neke mere irelevantno, zato se lahko toliko bolj sproščeno lotimo teorije. Naše izhodišče je, da je v neki točki antropološka in etnografska zastavitev pri tematiziranju pisane in napisane zgodovine ter »družbenega dejstva« (»totalno družbeno dejstvo« — pri Maussu) vendarle odločno nezadostna. Kot bomo sku- šali prikazati v nadaljevanju, se običajna izvajanja gibljejo na ravni subjekt — objekt, oziroma subjekt — obkrožajoči ga svet, pri čemer je individuum postavljen v skupnost kot njen člen, ves spekter ritualnih praks, mitološko organiziranje re- alnosti pa izhaja iz zoperstavljenosti kaosa naravo človeški skupnosti. Da bi člo- veška skupnost preživela v divji naravi, skuša naravne sovražne sile ritualizirati in jih s tem subjektivirati, urejevati, racionalizirati. Kar tovrstni pristop spregleda, je kajpak preprosto dejstvo, da je takšen razcep stvar samega subjekta, da ni, če naj zadevo nekoliko spekulativno obrnemo, narava tista, ki se zoperstavlja človeški skupnosti, ampak se sam subjekt znotraj naravo opredeli, vznikne kot njena radl- . .._._._„^...................... _......................______________77 kalna drugost. Z aplikacijo nekaterih struktiiralističnih modelov bomo torej skušali pokazati mejo polja klasične antropološke konceptualne zastavitve. Nedvomno je stalnica nezadostnosti v antropoloških in etnoloških vedah, kategorija subjekta, bila pri nekaterih sodobnih avtorjih dovolj resno upoštevana in tematizirana. V tem oziru ne gre prezreti bogatega prispevka v delih CIauda Lévi-Straussa In Georgesa Dumézila. Prav študije teh dveh avtorjev pa nas navajajo k rigoroznim sklepom, ki jih je potrebno iz tega izpeljati. Mnenja smo namreč, da je na tej ravni mogoče v skupno konceptualno polje vključiti kategorijo subjekta v Freudovi teoretizaciji ter njegovo radikalno reinterpretacijo, kot jo je izdelal Jacques Lacan. Vpeljati nekatere temeljne koncepte psihoanalize: nezavedno, ponavljanje, mesto Drugega v označevalnem redu in dialektike želje se zdi skorajda nujno, hkrati pa omogoča kritično osvetlitev klasičnega antropološkega konceptualnega polja. Naj svoji aroganci brž postavimo ob bok zagotovilo, da se bo naše izvajanje vsega omenjenega dotaknilo zgolj rudimentarno, v bežnih orisih. Prav tako nas plaši, da bo projekt, ki ga že vseskozi napovedujemo, učinkoval domišljavo. Morda smo z mešanjem disciplinarnih polj izzvali zgražanje in zadeli ob rob znanstvene disciplinarnosti. Za legitimnost takega početja pa lahko navedemo naslednjo argumentacijo: epistemološki rez, ki ga predstavlja ves Lévi-Straussov opus. Njegovo delo se, kot je tudi sam poudarjal, močno zgleduje pri sodobni lin- gvistiki in povzema nekatere njene metode, predvsem iz dela Romana Jakobsona in fonologije. Fonemu npr. ustreza mitem kot osnovni strukturni člen v analizi mita. Nasploh bi tu našli kar veliko konceptualnih sorodnosti, za nas so pomemb- ne predvsem poudarjanje prednosti sinhrone strukture pred diahronijo, refleksija materialnosti označevalca ter tematizacija nezavednega kot strukturiranega. Prav tak pristop omogoča, da se prebije horizont Idealističnih koncepcij in hkrati vul- garnih izvajanj kolektivne psihologije in sociologizmov. Subjekt je kajpak šele ideološki in strukturni učinek, ne pa že sama na sebi dana entiteta. Nemara bi lahko ob tem navedli še dodatni argument, to je t.i. »Ljubljansko šolo«, katere specifika je ravno rigorozno branje in razvijanje različnih teoretskih diskurzov, s komunikacijo v skupnem in zato skorajda nezamisljivem polju, kjer se srečajo materialistična obdelava rokodelstva in tehnike, analiza ideologije, branje analitične filozofije in poskus njenega subvertiranja z logiko označevalca ter naposled materialistični obrat Hegla in psihoanalitično branje filozofije. Naš skromni prispevek v svoji fragmentarnosti kajpak ne more pretendirati, da bi se umestil v to polje, vendar pa ne moremo zanikati, da je ne glede na to, kakšen je, nastal iz tovrstnega zgledovanja. Ob poskusu iskanja začetkov religioznega življenja in žrtvovanja bi se nam to prav gotovo izteklo v slabo neskončnost, saj bi nujno prišli do ugotovitve, da so bogovi vselej že bili. Dokazano zgodovinsko gradivo nas lahko prepriča o slovesnih pokopih v paleolitskom obdobju, lahko bi si zastavili tudi vprašanje, kaj je pračloveka gnalo, da je poslikal in porisal zidove Lescauxa, Altamire ali naslikal simpatične podobe v Cuevi de los Caballos. Vendar se bomo takemu početju izognili in si običajni locus communis raziskovanja, razliko kultura — natura, vzeli za izhodišče. Ločnica je vselej že vzpostavljena, inherentna je sami subjektivnosti. V antropološkem in njemu sorodnih diskurzih zaseda žrtvovanje, njegovi akterji, žrtev kot stvar sama ter domnevni prejemnik žrtve (katerega pro- blematičnost puščamo zaenkrat ob strani) posebno, privilegirano mesto v okriljih obrednih praks in v mitološkem univerzumu. Pri teoretski obdelavi žrtvovanja se poleg epistemološke problematičnosti pojavi še terminološka. Kot pravi Sperber,' naj bi žrtvovanje bilo na začetku vsake religije oziroma kulture nasploh. Vloga žrtvovanja je akt primarne ločitve in nove spojitve, prvobitni dar. Kar pa običajno imenujemo žrtev in žrtvovanje, je heterogeno obredje, postavljeno v določen ' Dan Sperber, Le savoir des anthropologues, /82 Hermann, Paris; ital. prev., // sapere degli antropologi, Feltrinelli /84, Milano. 78 zgodovinsko strukturni kontekst, v katerem se mora že sleherna primarna inter- pretativna raven opreti na diferencialno arbitrarno paradigmo. Sperber poudarja problematičnost interpretacije nekega pojava, saj vselej trči na že narejen opis, reprezentacijo, tako da lahko svoj adeicvatni objekt ujame le na konceptualni ravni.2 Vendar pa ostaja Sperber nezadosten že v svoji Izhodiščni zastavitvi, saj umešča žrtvovanje med načine obnašanja in oblike institucij. Toda kaj je obnašanje drugega, če ne nekakšen diskurz. Čeprav se na prvi pogled ta distinkcija ne zdi bistvena, pa je za naše izvajanje pomembna, saj sta ravno način obnašanja in oblike institucionalizacij učinka diskurza. Da bi se temu učinkovanju približali, ga moramo ujeti na ravni sinhrone strukture, žrtev je s svojim obredjem resda ozna- čevalna tvorba razpršenih elementov; ki se skoz zgodovinska strukturna preme- ščanja transformirajo in dobivajo različne subjektivacijske vloge. Vendar se s formalizacijo postopka pokaže, da je v strukturi žrtvovanja poseben element, ki v trenutku, ko mu je podeljena ta funkcija, ko na diskurzivno retorični ravni prevzame simbolni mandat, izgubi vse poprejšnje pozitivne lastnosti, ki so ga kot entiteto konstituirale, čeprav žrtvenemu objektu ni nič pridano ali odvzeto, se njegova narava s samim simbolnim mestom, ki ga v diskurzivni označevalni artikulaciji zaseda, radikalno spremeni. Konkretno zgodovinsko gradivo je tu dovolj bogato. Frazer opisuje,^ kako spoštljivo so ravnali z izbranimi ljudmi, ki so jih imeli namen slovesno sežgati kot žrtve. Negovali so jih in hranili, kot bi na njih bilo nekaj svetega. Žrtveni objekt investira, evocira nedoločljivo ambivalentnost želje, fas- cinans et tremendum, kot pravi Cazeneuve, postane s svojim simbolnim vpisom tisti en element, presežni označevalec. Mana v argumentaciji Maussa in Lévi- Straussa, prešivna točka oziroma Si v Lacanovem matemu, element, ki podeljuje drugim smisel in jim fiksira pomen. Z vpisom v simbolno menjavo je žrtveni objekt in njegova konstitutivna ritualna praksa artikulacijski element vzpostav- Ijajočega se polja realnosti, ki je zato ravno učinek in torej nikoli že vnaprej dana ali za vselej fiksirana. Učinek simbolne menjave je tudi struktura komunikacije. Vendar pa ravno ta komunikacija subjektov v polju realnosti ni zgolj čisti učinek, marveč je na nek način tudi že vzrok svoje lastne stratifikacije. Kot komunikacija namreč nI nekaj, kar bi v domnevni recipročnosti med skupnostjo, plemenom In velikim Drugim, Bogom, steklo brez ostanka. Prav za ta ostanek pa nam gre, saj je kot strukturni člen nujen proizvod artikulacije, vzvratno pa hkrati konstitutivni pogoj zanjo. Nanj se kot na izstopajoči preostanek veže želja, ki lahko prek trans- fernega razmerja določeni stvari podeli poseben, magičen ali numinozen status. Vendar žrtveni objekt ni privilegirana entiteta, v katero se spontaneistično investi- rajo libidinalna razmerja, ampak ravno nujna prešivna točka, ki jo proizvede ozna- čevalna struktura diskurza, katerega temeljno obeležje je diferencialnost označe- valcev, nemožnost čistega, ne-paradigmatskega pomenjanja, manko realnega. Durkheim v svojem klasičnem delu Elementarne oblil poezija in Prešeren — (Pamas)—> utemeljitelj slovenske se poezije kaže tista meja, ki vzpostavlja vsak prevod, če naj prevajam, moram razumeti original; razumem pa ga le, če sem sam že tisti zbujeni Slovenec. S tem govori pesem o meni, pripada ml tako, da lahko govorim/prevajam le v njenem okviru — s poezijo. Od tod povlecimo dve posledici, ki naj v grobem zastavita analizo. 1. S tem, ko sem predmet pesmi, sem tudi natanko tisti, ki mu ta pesem govori. Eno ne more brez drugega. Če govori o Slovencu v Slovenščini, je lahko namenjena le Slovencu. Temu konsekventno je, da tisti v sonetu večkrat ponovljeni »tebi« razumemo natančno v skladu s slovenskim jezikom, kot naslovitev name, ki to pesem berem. Tu je jasno razvidna nezadostnost teze, ki bi prevod »tebi« z »meni« utemeljevala s floskulo, da pisatelj govori svojemu bralcu. Moj odziv na poziv »tebi« izhaja šele Iz nujnosti, da sam ta poziv nujno dojam.em kot namenjenega prav meni. Ta nujnost pa nikakor ne izhaja Iz avtorjevega blebetanja o nekem »tebi«. Avtor lahko govori tudi zvezdam, pa me bo lahko še vedno pozivala nujnost teksta — In narobe; lahko se tudi eksplicitno naslavlja name, pa to še vedno ne bo dovolj za moj vpis. 2. Iz tega križanja dobljeni subjekt ne bo nek subjekt, pač pa natanko moj subjekt. Ta omejitev bi utegnila izgledati kot točka, ko analiza zadene ob poljubnost subjektivnosti. Kljub navideznemu paradoksu pa je treba izpostaviti, da gre v tem primeru za neke vrste preračunano naključje. Ko si pozvan, je vseeno, kdo si ti, ki si pozvan, saj si prav šele z odzivom pravi ti — tudi za nazaj. To, kar skuša analiza izpostaviti, ni dejstvo, da na pregibu vznikne subjekt, pač pa specifičnost tega vznika. Da gre za eksplikacijo slednjega, dokazuje že to, da navsezadnje ne zadostuje niti prevod, ki že sam fiksira dejstvo vznika (ti — jaz), ampak je potreben še dodaten komentar, ki naj eksplicira prav ta razmik. Ni odveč pripomniti, da se s tem odpira nezaključljivost verige komentarjev, kar je podlaga temu, da lahko venomer govorimo naprej. Komentar bo namreč, kot določena subjektova investicija, se pravi konstitutivno neobjektiven, sam vnašal v ta prostor, ki ga je zakoličil Prešeren, nove beline/pasti za vnaprejšnje subjekte. A vendar se bo vsak tak komentar temeljno razlikoval od Prešerna, ki bo v tej nezaključljivi verigi ostal edini pravi poetični/narodotvoren. 1 i- 2. Kako torej razumeti jaz in ti v tem sonetu? Še enkrat se izkazuje, kako se s podvojitvijo/ponovitvijo izpostavi tisto, kar je v obeh prikrito. Prikrito tako, da je slovenska literarna zgodovina brala »ljubezni do tebe«, »tebe zame vneti«, »s tvojim moje bi ime« ... tako v redu venca kot posameznega soneta vedno že na nivoju pomena; šlo naj bi pač za Prešernovo ljubezen do Julije, za Prešernovo in Julijino ime. Toda; Katera je tista »stvarnost« na katero napotujeta jaz ali ti ? To je izključno »stvarnost diskurza«, nečesa, kar je zelo osebno. J a z je lahko definiran le s termini »diskurza«, ne pa s termini objekta, kot se to dogaja s samostalniškim znakom. Jaz pomeni »osebo, ki izraža sedanjo instanco diskurza, ki vsebuje jaz«.'' Katere so »sedanje instance« jaz in ti v Prešernovem sonetu? J a z je »individuum, ki izraža sedanjo instanco diskurza, ki vsebuje lingvistično instanco j a z «.^ Emile Benveniste: Problemi opšte lingvistike, str. 193. Prav tam. 104 Kolikor jaz berem/govorim to pesem, sem prav jaz edini tisti, ki bi lahko vstopil v to relacijo kot oni »individuum«. Toda: v relacijo lahko vstopim le, kolikor sem subjekt Slovenščne, kolikor sem lahko pozvan/subjektiviran preko poziva s »ti«. Tisti »jaz« v tekstu torej nikakor ne morem biti več »individuum, ki izraža...«, jaz pa v tej (pa tudi ne v kaki drugi) relaciji ne morem biti »ti«. »Ti« iz pesmi me kot poziv/označevalec le reprezentira za »jaz« iz teksta. Če mi je, kot subjektu, jaz diskurza vedno že nekaj tujega/drugega, pa sem s »ti« kot pozivom, lahko v diskurzu le reprezentiran — seveda z imenom, z označevalcem njegovega im>ena, imena tistega, ki slovi kot budnik Slovenščne cele. To, kar se sicer v diskurzu dogaja v za oko izrinjeni igri med »jaz« in »ti«, med subjektom izjave in izjavljanja, se v dvojnom poetičnem nanosu eksplicira z dvojico »jaz«- subjekt izjavljanja/subjekt-podpora in »ti« — subjekt izjave/subjektove imaginarne identifikacije. Ko zdaj prehajamo od občih določitev k detaljnejši analizi, anticipiramo, da je bilo pravzaprav »vse« že povedano; gre nam za zvijačno produktivnost pono- vitve, ki se je Izkazala vsaj že s prevodom. Deveti Prešernov sonet iz Sonetnega venca se razločno zapisuje v dveh serijah, dveh krogih. Najprej je tu obči krog poetiškega ustvarjanja (vrste 1, 4, 7, 8, 12;), iz njega pa se v obliki parcialnih učinkov cepi druga serija, ki po svoji strani formira krog (2, 3, 5, 6, 9, 10, 11;). Razvijmo najprej prvi krog: Vzdihi in solze so redile pričujoče misli---A čemu vzdihi in solze? Skeleče misli so povzročile bridkost---Zaradi bridkosti. Kvarlini torej v svojem delu prvega kroga zarišeta »problem« : rožice <—vzdihni in solje <-(bridkost v srcu <—skeleče misli) Tercini pa ponavljata: Hrepeneče želje so rodile rožice, njih neveselo rast želje —> rožice Kaj opazimiO? Najprej to, da se središčni pojem kroga (1, 4, 7, 8, 12;), rožice, pojavlja le v dveh robnih sintagmah, se pravi na privilegiranih, za sonet značil- nih mestih, ki izginjata v predhodnem in naslednjem sonetu venca. To, kar je centralni »vsebinski« moment tega kroga — in to dobesedno centralni, saj je v centru silnic, ki izhajajo po kvartinski strani iz vzdihov in solza, po ler- cinski pa iz želje, željerožice •^vzdihi in solze »formalno« medli v vencu rož, ki pa je iz te pesmi izključen. Prisoten je le en del metafore (rožice) na medlečem robu. Kako medlečem? Kot se ta pesem »formalno« dogaja med 1. in 12. verzom, 1. 12. venec*—rožica*—>rožica—>venec pa se »vsebinsko« v njej dogodi samo to, kar je v razdalji od teh centralnih rožic: 105 v vencu/verigi, ki jo vije poet, je ta člen/rožica ves le v razliki med 1. in 12. Ta rožica/sonet/pesem je le čista razlika dveh rožic/členov, je čista negativ- nost. In kaj drugega je ta negativnost če ne prav želja, hrepeneča želja, vzdihi in solze ter vse tisto, kar se »vsebinskega« dogaja v tem obče poetiškem kro- gu. In če smo že pri željah — kaj sproža željo? Kaj drugega kot venec/zakon. Znano je, da je že sam sonet oblikovan po strogem in v vseh pogledih preciz- nem kanonu — še toliko bolj pa to velja za sonetni venec. Brezrazložnost prvega kroga je razvita: zakon/venec poraja željo, želja rojeva venec/zakon Opaziti je, da se Prešeren in mi z njim gibljemo ves čas v Idealnih binarnih razmerjih: — dve seriji (1, 4, 7, 8, 12;] in (2, 3, 5, 6, 9, 10, 11;] — znotraj prve serije — »formalna« sintagma in — »vsebinska« paradigma V tej prvi seriji/krogu sta sintagma (veriga/venec) in paradigma (želja/vzdi- hi) učinek spreviha, učinek zgrešenega srečanja »vsebinskih« In »formalnih« rožic. V istem krogu pa obstaja še drugi sprevih, tisti znotraj paradigme/želje. Že v začetnem zapisu silnic, ki vodijo do rožic z ene strani od vzdihov in solza, z druge pa od želja, [bridkosti v srcu in skeleče misli, kot jedri druge kvartine prvega kroga, sta le eksplikaciji vzdihov in solza] je konstitutivno Izpadel člen, ki paradoksalno zgošča pola obeh silnic : hrepeneče želje. To, kar je v prvem sprevihu vodilo k rožicam, oziroma iz rožic, se drugič zgošča v hrepenečih željah, sintagmi, ki 1.a/ preko hrepenenja metaforizira z vzdihi in solzami b/ s ponovitvijo metonimizira samo željo 2. s tako dvojno operacijo producira presežek smisla, saj želja le ponavlja hrepenenje In narobe (metafora je obrnjena metonimija in narobe). Dovolj bi bila že sama želja ali samo hrepenenje. Ta presežek pa so seveda prav doma- če pesmi. To, kar je prej nastalo v sprevihu rožice, v razliki med rožo in rožo (cvet- nega venca), se je zdaj v ponovitvi, novem sprevihu istega kroga, v presežku hrepeneče želje, izkazalo za domačo pesem. Želje porajajo marsikaj. Na eni strani cvetnike, na drugi pa domače pesmi. Na eni strani praznino, ki nas srka, na drugi naš presežek. Najučinkoviteje je, če se to dvoje prekriva. 106 In kaj je učinek tega brezrazložnega pesnjenja, kakor je zastavljeno v tem prvem krogu? Predvsem to ni nikakršen drugi krog, ki bi zapiral, zaključeval, utemeljeval brezrazložnost prvega. Učinki se res rojevajo v negativnosti med rožieo in rožico — a to nikakor ne pomeni, da se to prazno mesto zdaj že po- javlja kot možnost svobodne poetiške izmenjave/izpolnjevanja, kajti učinki so hkrati tudi to, kar se lepi v presežku hrepeneče želje. Ta želja pa je povsem določena — učinek je tako določen z njeno določenostjo. Kot je negativnost med členoma/cvetoma mesto, kamor se umešča tisto nekaj, pa je presežek želje vezane na to isto mesto garant, da bo tisto nekaj z umestitvijo na to mesto (nadjdoločeno prav s tem presežkom. Tako serija (2, 3, 5, 6, 9, 10, 11;) ni nov krog, pač pa učinki, ki jih skandira pesnikova želja in ki se umeščajo med 1. in 12. Kot učinki niso nekaj, kar bi lahko zaprlo prvi krog, dokončalo poetiško ustvarjanje, saj nikoli ne morejo biti vsi. (O tem govori predvsem tudi empirični presežek v seriji dvojic učinkov, 11, verz, s svojim utopičnim karakterjem, neizpolnjivostjo). Če bi bili vsi, bi ne bilo več želje, ne cveta/venca/pesmi.. . Na obeh pregibih v prvem krogu torej uhaja nekaj, kar je nezaključljivo prav z drugo serijo. Venec se sicer zaključi/zaokroži s sonetom Magistrale, ki pa je zopet le cvet, ki se naprej podreja mehanizmu želje, razloženem v prvem krogu 9. soneta. Gre za tri (zopet) dvojne odtise:''^ 1. odtis ljubezni 2. odtis strahu 3. odtis želje a mene (2) mene (6) z mojim (9) b domovina (3) mati (5) Slovenščna (10) Vertikali a in b sta »direktna« učinka obeh previhov prvega kroga; a se lepi na popek v rožicah, b pa na hrepeneče želje in v njih domače pesmi. A če bi ostalo samo pri tem, bi obe vertikali enostavno In dokončno celili oba spreviha. Želja in hrepenenje bi se preprosto vezali na dve pozitivni entiteti — pesem bi uprizarjala nemogoče, usahnitev želje In hrepenenja. Kakor pa govori pesem in kaže shema, preči ti dve vertikali trojni udar iz prvega kroga, česa iz prvega kroga? Tistega, kar je bilo nezadostno že samo po sebi, kar je iskalo opore navzven, želje. Ta želja je z »ljubeznijo« in »strahom« v kvartinah Izpisana metaforično (kot seveda predstoji sonetu), v tercinah pa bruhne na dan s svojim lastnim imenom. Tako ima to, kar naj bi celilo nezadostnost/odprtost prvega kroga, se pravi vertikali a in b, samo prečni potezi nezadostnosti prvega Drugo vrača prvemu njegovo lastno nezadostnost. To vse že označuje »naravo« učinkov, o katerih smo govorili v tem tekstu. Vsak od njih je razprt v obe smeri: A) 1. Kaj je domovina brez svojih pripadnikov in jaz brez nje? 2. Kaj je mati brez otrok in otrok brez nje? 3. Kaj je materinščina brez govorcev In govorec brez nje? B) Kaj je pesem brez mene/mojega imena in Slovenščine in kaj sem jaz brez pesmi in njene Slovenščine, se pravi brez Prešernovega imena? Ta dva razporka podpirajo mnogoštevilne reakcije, ki se porajajo v posamez- nih dvojicah, vertikalno med členi dvojic, med temi dvojicami In Iz zakonitega odnosa med kvartinama in tercinama, se pravi med prvima dvema in tretjo dvojico. Iz te strogo binarne sheme »izpade« le 11. vrsta, ki pa na svoj način razpira možno serijo učinkov, kolikor se sklicuje na mitično izvornost, ki je zaplodila vse, kar je in še to, kar bo. 107 Tako tercini po b strani zgoščata mater in domovino v Slovenščno (v ma- terinščino), po a strani pa mene eksplicirala kot moje ime. Tercini torej v jezikov- nem kontekstu utrdita to, kar sta razvijali kvartini. Mati z domovino in domo- vina z materjo imata svoj razlog/podlago prav in edino s Slovenščino. Jaz pa sem vreden/sposoben ljubezni (ali strahu), sem vnemljiv za Prešerna/poezijo (pa tudi za mater) le, kolikor imam ime, kolikor sem prečen z željo, kolikor sem torej subjekt. In če nadaljujemo kar za potrebe tega teksta: Subjekt sem prav s tem, da z mojim imenom slovi/se sliši tudi Prešernovo ime; le po tem torej, da me je Prešeren postavil v pesem kot »mene«, kot tistega, ki (se) je sposoben prepoznati/prebrati v tej pesmi (sebe). To pa se je sposoben le, če je tudi sub- jekt svoje materinščine, kolikor je torej sin svoje matere/domovine. Ta pa je zbujena prav s Prešernovo željo. V tej triadi se kaže ne le, kako smo si vsak vsakemu potrebni, potrebni tako, da drug dru- gega vežemo preko metonimije želje, temveč tudi zahteva, ki jo mora izpolnje- vati vsaka teorija, ki se ukvarja s Slovenščno, literaturo ali konstitucijo Slovenca. V komentarju k prevodu Prešernovega 9. soneta iz venca se je izpostavila še ena karakteristika literature kot umetnostne forme, da namreč ta, kot ideo- loška oblika s podvojitvijo/nanosom to svojo ideološkost potuji, jo izpostavi. Naš primer podvaja na primer to, kar je (subjektivator, ustvarjalec jezika), s tem, kar uprizarja. Ko potegne iz anonimnosti moje ime s Slovenščno vred, po- tegne hkrati tudi svoje. To, kar je predpostavka mojemu imenu/subjetivaciji, je navsezadnje odvisno prav od mojega imena/imena Slovenščne. Sam sem ustvar- jen s pesmijo, v njej sem bil utemeljen — a tudi pesem postane pesem šele s tem, ko sem se sam že pojavil v njej. Analiza je izpostavila manko tako v »vzroku« kot v učinkih, v obeh manjka utemeljitev zakona (poetskega), kajti to je iz verige izvržen. Navsezadnje je li- terarnost literature prav v tem, da je ta ali oni tekst priznan za literarnega, da je ta ali oni pisec literat. Le fait accompli. Praznina, ki nekako beži pred vsako- kratnim subjektovim vpisom, je hkrati tudi jedro užitka (govora./poezije), ki vleče subjekta po verigi/cvetniku. Objekt (želje), realno (teksta), ki se nikoli ne more prikazati/označiti kot tak. V tekstu se »kaže« le tako, da prek nado- mestka (subjekta) zapolnjuje svet imaginarnega, smisla. Le mesto, kjer se sub- jekt spotakne, kjer ne more saturirati, »vzpostavljati« smisla (to pomeni: »vzpo- stavljati« sebe kot smiselnega), je tista travmatična točka, v kateri se subjekt ne ogleduje več med liki, pač pa zagleda samega sebe, kako se poziva. Tako mesto je recimo »ti« v Sonetnem vencu in še posebej v primeru, ki smo ga ana- lizirali. Na takem mestu se lahko subjekt le zataji (ako naj zdrži), vidi tam izpi- sano Primicevo Julijo — zataji se, kot je Cankar zatajil svojo mater, da bi lahko spregovoril kot Slovenec, kot poet. Andrej Drapai 108 Pretnarjev paradoks Kako začeti film? Zdi se. da je mogoče shematske določiti dva možna za- četka: a) začeti z zgodbo, in medias res, nato pa prepustiti narativnemu toku, da retroaktivno podeli posameznim motivom status »sestavnih delov zgodbe«; b) začeti zunaj zgodbe, najprej začrtati njen okvir, in s tem doseči, da je sleherni motiv že posredovan, »okvirjen«. Četudi so za analizo najzanimivejši prav mejni primeri, ki zastavljeno polar- nost prečijo — najsi gre za filme, ki začetni okvir Inkorporirajo v samo zgodbo IBulvar somraka, Strel ni bil izbrisan), najsi nasprotno samo zgodbo pokažejo kot že-ves-čas-posredovano (Ženska v izložbi, Mona Liza)^ — predmet tega prispevka zahteva, da na začetku podrobneje specificiramo drugo varianto, »okvirjenje zgod- be«. Predmet so filmi Igorja Pretnarja. Paradigmatski za vzpostavitev razmerja med literarno osnovo in filmsko Izpe- ljavo je začetek Samorastnikov, ki nam dobesedno pokaže, kako film izhaja iz knjige, kako ves čas ostaja temeljno zavezan pisani besedi. A če v Samorastnikih filmske podobe še okvirja pisana črka, bo poskusil ta prispevek tematizirati dva druga Pretnarjeva filma, v katerih vlogo črke zasede glas — ta pa s svojo neopri- jemljivostjo postavlja pod vprašaj prav funkcijo okvirja, kolikor permanentno uhaja v samo podobo. Gre za film Pet minut raja in Idealist. Pet minut raja vpelje fantomski glas, glas že-mrtvega Lojzeta Rozmana; Ide- alist se prične z ženskim glasom, s songom Duše Počkajeve. Prva temeljna re- snica, s katero se mora soočiti tovrstno podvajanje filma z glasovnim okvirjem, je, da je že ob prvem koraku vse jasno, da se je vse že zgodilo. Tak začetek vselej že ve za svoj konec. Pretnar se je tega zavedal In dejansko nI pustil niti najmanj- šega prostora za dvoumnost. Prve besede, ki jih v filmu Pet minut raja s platna spregovori Lojze Rozman, so: "Ko sem bil živ. se je zgodilo to, kar vam bom po- vedal. Zdaj sem le spomin...«; tako kot je že Izživeta življenjska pot Radka Po- liča v Idealistu pogoj, da lahko o njem sploh šele poje pesem. Vsakršno Igranje na suspenz, pričakovanje »odločilnega trenutka«, bi bilo v taki situaciji zgolj pretvarjanje — in od tod morda izvira svojevrstna monotonost, počasnost obeh filmov. Dlegetski prostor bitja (kolikor o kakršnikoli akciji prav zaradi te že-odlo- čenosti ne moremo govoriti) v obeh filmih je prostor »med dvema smrtma«. V filmu Pet minut raja nam je takšna umestitev celo neposredno sugerirana z be- besedaml — na samem začetku filma — »Tebe bo treba dvakrat ubiti. Najprej tebe, nato pa še tvoj jezik!«. V obeh primerih gre torej za situacijo, ko je ena smrt (tista fizična, biološka) že nastopila (Rozmana je raznesla bomba; Polič je obležal v snegu), film pa uprizarja smrt na ravni govorice, je nekakšen simbolni règlement des comptes.^ Vprašanje, ki v tej že-odločenosti ostaja, je tole: kako bo režiser znotraj same zgodbe uspel reflektirati njeno lastno podvojenost, njeno posredova- nost. Filma nam ponujata dve različici istega odgovora: ' Sunset Boulevard (Dilly Wilder, ), ß/oiv Out (Brian de Palma, 1931), Tiie Wo- man in the Window (Fritz Lang, 1944) in Mona Lisa (Neil Jordan, 1985). ' Cf. Slavo) Žižek, Izmeček v zgodovini: med dvema smrtema, v: Problemi teorije leti- šizma, Analecta, Ljubljana, 1985, str. 141—153. 109 — v Pet minut raja je to storjeno z napovedovanjem dogodkov: še preden se v filmu prikaže ženska (služabnica v hiši nemškega generala, na katero je padla bomba), jo Stevo ŽIgon nariše na prašno omaro, Rozman pa »kliče« po telefonu; enako je tudi s finalno smrtjo (»Morda bo eden od naju vseeno preživel. . . če boš to ti, Stevan ...). — v idealistu pa to funkcijo opravi vztrajno podvajanje motivov: Poličev pri- hod v Blatni Dol je natančna vzporednica začetnega vstopa v film, sicer najočit- nejša ob srečanju z obema ženskama (Marjeta Gregorač/Mllena Zupančič), zato pa niso nič manj pomenljivi tudi drugi pari (doktor s kočijo/kmet z vozom, oba župnika itn.). S tem, ko napoved in ponovitev prepoznamo kot dva temeljna Pretnarjeva postopka, pravzaprav le ponovno evociramo glasovni komponenti obeh filmov. Mar ni fantomski glas Rozmana že napoved filmskega razpleta in mar niso vsi preostali songi Počkajeve — praviloma umeščeni ob ključnih vsebinskih prevra- tih •— prav ponovitve dotlej videnega? Prav tu bi tudi veljalo potegniti eno izmed ločnic med obema filmoma — ločnico, ki izvira iz razlike obeh postopkov: ko je zgodba enkrat napovedana, se mora fantomski glas umakniti, postane zgolj eden izmed akterjev zgodbe, znova pa se oglasi šele po njenem izteku — da »preveri« in obenem že tudi dokončno potrdi napovedani razplet; zato pa mora glas, ki ponavlja videne dogodke, nujno intervenirati v sami zgodbi, jo v določenem tre- nutku pretrgati in povzeti ter prav s tem posegom zlepiti v celoto (zato lahko songe v Idealistu razumemo kot svojevrsten analogen listanju dnevnika v Bres- sonovem Dnevniku vaškega župnika (1951). ki kot da nam hoče povedati: »glejte, toliko in toliko strani (minut filma) je že mimo«). Če smo torej na samem začetku dvojico zunaj/znotraj zastavili glede na zgodbo (začeti znotraj ali zunaj nje?) in tako proizvedli neki domnevni »okvir«, se nam le po nekaj korakih ta ista dvojica ponovi znotraj samega okvira. Drugače rečeno, prav okvir s svojo dvojnostjo (ostati zunaj zgodbe ali poseči vanjo?) po- stavlja vprašanje svojega lastnega obstoja v fimski strukturi. Pogostost njegove zastavitve v filmski zgodovini nas zavezuje, da poskusimo nanj vsaj delno odgo- voriti. Po področjih filma se torej zaenkrat gibljemo na način, ki ga je v nekem krajšem tekstu o sodobnem romanu zastavil Adorno: »Naloga, da v nekaj minutah strnemo nekaj misli o današnjem stanju romana, nas sili, da — četudi nekoliko nasilno — iztrgamo en sam moment. Naj bo to mesto pripovedovalca. Zanj je danes značilen neki paradoks: pripovedovati ni več mogoče, forma romana pa zahteva prav pripoved.«^ Problem je torej na izhodiščni točki istoveten tako za li- teraturo kot za film. Toda tam, kjer se tradicionalna literatura sooči v paradoksom, zaigra film na svoja lastna, specifično filmska izrazna sredstva, s čimer se para- doksu sicer ne izogne, zato pa ga toliko bolj plodno uporabi (kar je nenazadnje vedel že sam Adorno, saj je tiste primere sodobnega romana, ki presegajo tra- dicionalno zagato, ponazoril prav s filmsko primerjavo zunaj/znotraj: »kot kader v filmu« ,ibid.' str. 155). Ob Pretnarjevem filmu Peí minut raja lahko zelo natančno uvidimo, kaj pravzaprav pomeni uporabiti paradoks nemogoče pripovedi. Če naj, le na videz bizarno, uporabimo Schellingovo dikcijo iz prvega odstavka Vekov sveta (»Preteklo vemo, sedanje spoznavamo, prihodnje slutimo. Tisto, kar vemo, pripovedujemo, kar spoznavamo, prikazujemo, kar slutimo, pa prerokuje- mo.«),•* potem lahko rečemo takole: kolikor se film umešča na mejo pripovedi in prikazovanja, je vselej že na meji preteklosti in sedanjosti. Prva zgostitev bi to- rej bila: preteklo pripovedujemo, sedanje prikazujemo. Toda edini gledalčev stik ^ T. W. Adorno, Mesto pripovedovalca v sodobnem romanu; srbohrvaški prevod v Filozofsko-sociološki eseji o književnosti. Školska knjiga, Zagreb, 1985, str. 151. * F. W. J. Schelling, Vekovi sveta (Prva knjiga. Preteklost, II. natis, 1813) slov. prevod v Izbrani spisi, Slovenska matica, Ljubljana, 1986, str. 241. 110 __ s sedanjostjo v filmu Pet minut raja je (fantomska) pripoved, vsa preteklost pa nam je pokazana, prikazana. Zdi se torej, da sta oba elementa le zamenjala svoji mesti, da zdaj pretel Koli- kor je namreč zgodba le eden (od dveh) elementov, ki se ju pripoveduje, je de- jansko lahko vedno enaka — saj se s spremembo pripovedi (videli pa smo, da je teh »herojskih« variant izjemno veliko) vselej spremeni tudi pripovedovano. V filmu Pet minut raja sta obe ravni — »herojska« In »mislečeva«, raven pripovedi In raven zgodbe — sistematično razločenl. V Idealistu pa se prav tu zaplete, kolikor sta namreč oba atributa pripisana enemu in istemu človeku. Ka- čur ravno je oboje v enem — zaradi česar mora njegova podoba v zgodbi nujno razpasti nanj (ki prisega na razum) in na njegovo podobo v zrcalu (ki funkcionira kot nekakšen herojski, večno mlad vzor). Tisto torej, kar se Kačurju skozi ves film kaže kot spor med razumom In vero, je dejansko njegov lastni razcep. Spor ne poteka med Kačurjem in župnikom, temveč med Kačurjem-herojem In Kačur- jem-mislecem, oziroma — če naj ponovimo — med pripovedjo in zgodbo. Če si sklepno soočenje s praznim ogledalom, v katerem ni več podobe mladega Ka- čurja-heroja, nekoliko po svoje tolmačimo, potem moramo njegovim besedam »Kaj res ni več mogoče...« dodati še pripovedovati in vse skupaj zaključiti z vpraša- jem. Kačur se odpove mestu pripovedovalca (zato ga lahko zasede ženski glas), privzame vlogo »dvojno zaprtega« akterja zgodbe. Idealist pa tako postane svoje- vrstna uprizoritev (tragičnega) »rojstva zgodbe Iz duha pripovedi«. Če naj še zad- njič pritegnemo že nekajkrat omenjeno ločnico med dvema Pretnarjevima postop- koma, napovedjo In ponovitvijo, lahko sklenemo takole; junak filma Pet minut raja \e tisto zgubo, iz katere Izvira nemožnost njegove pripovedi, napovedal že s svojim prvim stavkom in jo tako prepustil filmskemu uprizarjanju, ki je v njej odkrila celo »pet minut raja«; junak Idealista pa je, nasprotno, moral sam Izkusiti to nemož- nost, da bi ob njej obmolknil in prav s samim tem molkom ponovil tisto, kar nam je film že pokazal. V obeh primerih pa se je prav paradoks nemogoče pripovedi izkazal za konstitutivni element kinematografskega aparata. V slovenski filmski zgodovini bi ga zato lahko zabeležili kot Pretnarjev paradoks. ' Tudi o tem ve literarna teorija povedali svoje. Frederic Jameson piše o problemu nemogoče pripovedi v romanu Mandarini Simone de Beauvoir tole: »Resnost te predsta- vitve ni zaradi dejstva, da ona to počne prav v formi romana, nič manjša; roman se tako, v nekem smislu dialektično, ponovno rojeva iz lastne nemožnosti, to nemožnost uporabi za vsebino obnovljenega pripovedovanja.«; F. Jameson, Marksizem in forma, srbohrvaški prevod v Nolit, Beograd, 1974, str. 354. Michel Chion, Napisati scenarij, str. 9—10; cf. še str. 65—66. 113 ni še izginilo navodilo ne beseda Srednjeveške spekulativne gramatike* (generalije) Disciplina, ki bo dobila ime »spekulativna gramatika«, se pojavi nekako v začetku druge polovice 13. stoletja na Univerzi v Parizu. To je obdobje, ki ga zaznamuje zlasti velik prodor Aristotelovih del v učne programe Univerze — morda niti ne toliko na novo odkritih Analitik, Topik in Sofističnih pobijanj, kot njegove Fizike in Metafizike —, spopad med aristoteliki in anti-aristoteliki in, ne nazadnje, transformacija pariške Fakultete umetnosti oz. spretnosti v Filo- zofsko fakulteto, kar o naravi dobe tudi nekaj pove. Kakšen je na sploh položaj gramatike v tem, lahko bi rekli, burnem obdob- ju, ko je intelektualno vrenje, po mnenju nekaterih zgodovinarjev, doseglo vrhu- nec, ki ga do danes (še] nI preseglo?' Izvir srednjeveške gramatike so seveda spisi Donata in Prisciana. V celi prvi polovici 13. stoletja bo med antičnimi sedmimi svobodnimi umetnostmi oz. spretnostmi trivium — torej gramatika, dialektika in retorika — igral od- ločujočo vlogo, še zlasti gramatika. Razlog je preprost: v tem času so morale vse znanosti sodelovati pri interpretaciji in pojasnjevanju Svetih spisov, brati in pojasnjevati nek tekst, da bi dosegli v njem skrito in zaobseženo resnico, je osnova slehernega študija tedanjega časa. Gramatika torej v tem obdobju ostaja bolj ali manj le ars recte loquendi, edini pomembnejši gramatik tega obdobja je Bernard iz Ghartresa (1114—1121), ki je — baje — poskušal ontologijo ute- meljiti na oz. z gramatiko, in je torej morda pomembnejši za filozofijo kot za gramatiko. Njegova dela, na žalost, niso ohranjena, omenja ga le njegov učenec Janez Salisburyjski v svojem delu Metalogicon. Pomembnejši za razvoj srednjeveške gramatike je Petrus Helias s svojim delom Summa super Priscianum, ki je nastalo nekje med leti 1140 in 1150. Helias velja za takorekoč prvo srednjeveško avtoriteto v gramatiki in med me- dievalisti je pogosto zaslediti naslednjo primerjavo: »Kar je bil Abeiard v dia- lektiki in Petrus Lombardus v teologiji, to je bil Petrus Helias v gramatiki,« pri- merjava, ki je obenem tudi kar najvišje priznanje. V čem je njegova pomembnost? Zlasti v tem, da o gramatiki razmišlja v luči Aristotelovih spisov in pa — za nas — v tem, da je pogosto referenčna točka Modistov, kakor bodo po njihovih osnovnih principih — modi significandi — kasneje poimenovali teoretike spekulativne gramatike. Omeniti velja morda še v 12. stoletju izdano delo De Grammatica, Hugona iz Sv. Viktorja, ki pa je veliko bližje antičnim virom kot Modistom In v začetku * Tekst je malce prirejena verzija predavanja, ki ga je imel avtor 20. IV. 1987 v okviru Lingvističnega krožka Filozofske fakultete. ' Jacques Le Goff: Intelektualci u srednjem vijeku, GZH, 1982; orig. naslov: Les in- tellectuels au moyen age, Seuil, Paris, 1957. 114 13. stoletja dve takorekoč »pedagoški« gramatiki: Doctrinale, Alexandra de Villa- dei in Graecismus Evrarda Bethunijskega. Prva bo postala nekakšna slovnična Vulgata srednjega veka, saj bo ostala v uporabi vse do poznega 16. stoletja. V tem času, torej v 13. stoletju, pride do ločitve med poučevanjem latin- ščine na osnovah Donata in Prisciana, poučevanjem, ki je bilo priprava na univerzitetne študije in poučevanjem gramatike »kot take«, gramatike kot sa- mostojne univerzitetne discipline, in prav s to ločitvijo sovpada razvoj spekulativ- ne gramatike. Za njenega neposrednega predhodnika Imamo lahko canterburyj- skega nadškofa [Roberta Kilwardbyja in njegovo delo Summa super Priscianum minorem, ki maskira prehod od gramatike kot veščine, spretnosti, v gramatiko kot znanost in v katerem navaja kriterije znanstvenosti, ki jih bodo povzeli Mo- disti ter Rogerja Bacona, ki je v svojem delu Sunmia Grammatica (1245) zapisal: »Grammatica una et eadem est secundum substantlam in omnibus Unguis, licet accidentaliter varietur«, stavek, ki bo postal epistemološke vodilo vseh Modistov. Toliko o gramatičnih izvirih spekulativne gramatike. Preden se lotimo »stvari same«, morda (le) še nekaj besed o njenih filozofskih izvirih (morda tudi zato, ker bo Iz nadaljevanja jasno, da spekulativna gramatika ni le gramatična, tem- več tudi filozofska teorija; morda celo bolj filozofska kot gramatična ...). Omenili smo že, da začetek druge polovice 13. stoletja zaznamuje vdor Aristotelovih spisov — vdor bo verjetno kar prava beseda, saj Fizika in Meta- fizika tudi potem, ko ju je I. 1215 obsodila Cerkev, še vedno ostaneta v progra- mu pariške Univerze, 19. marca 1255 pa celo postaneta sam uradni program — in pa spor med aristoteliki In anti-aristotellkl. Gre za tri prevladujoče miselne tokove: 1 .averroiste — Aristotelova dela so v tem času po pravilu pospremljena s komentarji velikih arabskih filozofov in Averroes je eden najimenitnejših — katerih osrednji figuri sta Siger Brabantski in Boetij Danski (sicer tudi eden od teoretikov spekulativne gramatike). Averroisti sprejemajo oz. priznavajo dvojno resnico, »eno, ki je resnica Razodetja ... In drugo, ki je le resnica preproste fi- lozofije in naravnega razuma«. 2. Drugi tok predstavljata Tomaž Akvinski in Al- bert Veliki, ki, v nasprotju s prvimi, skušata pomiriti, spraviti Aristotela In Svete spise. 3. Tretji tok pa predstavljajo avguštinovci, ki Aristotelu — in torej prvi- ma dvema tokovoma — zoperstavljajo Platona. Avtorji spekulativnih gramatik, po Le Goffu pa avtorji vseh Intelektualno pomembnih in zanimivih stvari sploh, so pripadali prvemu, averroističnemu toku. O tem se najlaže prepričamo, če si ogledamo klasifikacijo znanosti, ki jo naj- demo v delu Divisio Scientiae Janeza Danskega, enega kasnejših avtorjev spe- kulativnih gramatik. Tabela 1 j 115 če pogledamo pod rubriko »spekulativne znanosti«, bomo med njimi zaman iskali teologijo. Z malce drznosti bi morda lahko rekli, da bi, če bi ne bilo tako, teoretiki spekulativne gramatike ne bili teoretiki spekulativne gramatike; ostali bi poučevalci »klasične« gramatike, ki je bila v srednjem veku — »marksistično« rečeno — ena od dekel teologije. Avtorji spekulativnih gramatik^ pa hočejo, prav nasprotno, osamosvojiti gramatiko in jo vzpostaviti kot znanost, pri čemer jim bo vseskozi prva in glav- na naloga: razmejeti jo od logike, ki je dotedanjo gramatiko preplavljala s svojimi pojmi In koncepti, prevzetimi od Aristotela. Pri tem bodo ubrali morda malce nenavadno pot: terminologijo logica vetus bodo prepustili logiki, gramatično terminologijo pa bodo oblikovali v skladu s koncepti, razvitimi v Fiziki In Me- tafiziki. Gramatik 12. in do 12. stoletja je nekakšen obrtnik, gramatik 13. stoletja pa hoče biti filozof In znanstvenik. Robert Kilwardby je bil prvi, ki je za obliko- vanje gramatik postavil zelo stroge pogoje znanstvenosti, v glavnem povzete po Aristotelovih Drugih Analltikah. Pogoji, ki jih povzemajo oz. bolje upoštevajo vsi Modisti, so naslednji: Prvi pogoj: vsaka znanost mora imeti principe. S tem v zvezi Tomaž Erfurtski povzema uvod v Aristotelovo Fiziko: »Ker v vsaki znanosti razumemo In vemo izhajajoč iz poznavanja njenih principov..., moramo torej mi, ki želimo poznati znanost gramatike vztrajati, da se je potreb- no najprej spoznati z njenimi principi, ki so načini označevanja (modi signitican- di)'.^ Tu se prvič srečujemo z osrednjim in najpogosteje uporabljanim terminom spekulativne gramatike, ki ga bomo natančneje opredelili malce kasneje. Drugi pogoj: gramatika mora Imeti spoznaven subjekt (subjectum). Subjecium je tu razumeti v dveh smislih. /. V prvem je subjectum tisto, kar z neko znanostjo lahko spoznamo in pre- nesemo/poučujemo, v današnji terminologiji torej objekt. Za spekulativno grama- tiko je to »način kako izraziti misel« (modum exprimendi mentis conceptum). Ko pravimo »prenesti/poučevati«, v primeru spekulativne gramatike to pomeni »Izpostaviti vzroke« zakaj nekaj je tako, na primer, zakaj je neko misel mogoče Izraziti le tako In ne drugače, ne pa le navesti jezikovna in literarna dejstva, ki jih podpremo s sklicevanjem na klasične avtorje. Zato za avtorje spekulativnih gramatik Priscian nI poučeval, saj se je pri svojih zaključkih skliceval le na avtoriteto starih gramatikov in klasičnih avtorjev. Da bi lahko rekli, da je pouče- val, bi moral za tisto, kar pravi, navesti vzroke. 2. V drugem smislu pa subjectum zaznamuje tisto, česar oblikovanje mora gramatika pojasniti, namreč stavčno, jezikovno konstrukcijo. »Konstrukcija« (ali ustroj, razvrstitev, lat. constructio) ima v kontekstu spekulativnih gramatik točno določen pomen. Je prvi, osnovni element sintaktičnega dela spekulativ- nih gramatik In (kot tak) predpogoj, osnova, na kateri gradita elementa, ki mu sledita, namreč congruitas In perfectio, skladnost In dovršenost/popolnost. Konstrukcija je zveza, povezava delov govora (partes orationis), ki jih načini označevanja (modi significandi) definirajo kot (potencialne) sestavne dele oz. ' Kdo sploh so spekulativni gramatiki? V kritičnih izdajah imamo za zdaj šest avtor- jev: Martina Danskega, katerega De Modis Significandi naj bi nastal nekje po I. 1255; Boetija Danskega z Modi Significandi sive Ouaesiiones super Priscianum majorem (okrog 1270); Janeza Danskega s Summa Grammatica (1280); Simona Danskega z Domus Gra- mático (med 1255 in 1270); Tomaža Erfurtskega z De Modis Significandi sive grammatica speculativa (konec 13. stoletja) in Sigerja Gourtraijskega s Summa modorum significandi. Lehmann navaja, da se v rokopisu nahaja še blizu 90 spckulativno-gramatičnih trak- tatov, Pinborg pa jih je naštel celo 260. ^ Grammatica Speculativa of Thomas of Erfurt, Longman Group Ltd., London, 1972, str. 134/35. 116 gradbene elemente konstrukcije (constructibilia). Cilj konstrukcije je: »izraziti^ sestavljeno misel« [expressio mentis conceptúa compositi). ^ Tretji pogoj: gramatična metoda mora biti demonstrativna. Osnovnih principov — načinov označevanja — seveda nI potrebno dokazo-: vati, pač pa je potrebno — deduktivno — dokazati vse iz njih izhajajoče zaključ-i ke. Iz tega, da Ima neka beseda — Modisti bodo raje rekli del govora — takšne ■ in takšne načine označevanja sledi, da (lahko) stopa v takšne in takšne kon- ; strukcije in ne morebiti v kakšne druge. Ta pogoj je teoretsko zelo pomemben. Kaže nam, v čem je — morda bi- stvena — razlika med antičnimi gramatikami in srednjeveškimi spekulativ- nim! gramatikami. Slednje najprej postavijo (svoje) principe in iz njih konstrui- rajo gramatiko oz. govor. To napredovanje od znotraj navzven lahko verjetno v dobršni meri pojasni tudi dejstvo, dav vseh ohranjenih spekulativnih gramati- kah »gramatika« in »jezik«, »govor«, nastopata kot sinonima. Antična grama-i tika — nasprotno — izhaja iz nekega danega teksta ali dela govora in napreduje k principom, ki so v večini primerov Identični z dejstvenostjo pogoste rabe, | ki jo verificira ime avtorja, četrti pogoj: da bi bila gramatika znanost, mora biti univerzalna. Najpogostejši ugovor temu pogoju je trditev, da bi v primeru, če bi bila : gramatika res univerzalna, poznavanje gramatike nekega jezika (na primer latin- : ščine) impliciralo poznavanje gramatike nekega drugega jezika (na primer i grščine). Modisti priznavajo točnost tega ugovora, vendar ga zavračajo kot < brezpredmetnega, kajti principi, torej načini označevanja, so enaki tako pri Grkih ; kot pri Latincih, načini označevanja pa predstavljajo bistvo jezika in objekt gra- , matike, ergo, gramatike je univerzalna. Razlike med posameznimi jeziki so le - proizvod variacij materialne strani jezika, ta pa za gramatiko nI bistvena, temveč : naključna. In v skladu s tem so sestavljeni vsi spekulativni-gramatični traktati: tako- rekoč brez izjeme opuščajo kakršnokoli razpravo o fonični strani jezika oz. go- ; vora. Za spekulativne gramatike ima gramatika svoj izvir v stvareh (odtod tudi ; epitet »spekulativna«; zrcalila, lat. speculare, naj bi namreč načine biti stvari I in njihovih lastnosti). Narava stvari pa je enaka povsod. Če pa je narava stvari | enaka povsod, to velja tudi za njihove lastnosti, ki lahko bivajo na tri načine ; — morda bi bilo bolje reči: na treh nivojih —: v sferi bitij, bivajočega, so te lastnosti »načini biti« stvari, modi essendi, v sferi razumevanja so to »načini razumevanja«, modi intelligendi, v sferi označevanja pa »načini označevanja«, modi significandi. Tako kot lastnosti stvari, lahko tudi stvari same bivajo na tri načine: kot bivajoče stvari, kot razumljene stvari in kot označene stvari. Ozna- čeno stvar — stvar, ne lastnost stvari! — razum materializira v nekem vokal- nem znaku, to je dictio (beseda). Za spekulativnoga gramatika je dictio pomenska, : ne označevalna enota, in torej pripada logiku (kot tistemu, ki se ukvarja z raz- merjem govor — realnost). Osnovna enota spekulativnoga gramatika je »del i govora«, pars orationis. Morda malce nerodno bo rekel, da »trpim«, »trpeč«, in | »trpljenje« označujejo — ne pomenijo! — Isto stvar, toda to so trije različni i deli govora, saj ima vsak od njih drugačen način označevanja in se nanaša na drugačno lastnost stvari kot druga dva. Dictio bo torej logikova, pars orationis pa gramatikova enota. V čem je razlika? Rekli smo že, da lastnosti stvari lahko bivajo na tri načine, kot modi essendi, modi intelligendi ali modi significandi; substancialno so ti načini isti, razliku- jejo se le, v kolikor so lastnosti, ki ji zadevajo, »sposobne« različnih modalnosti. To sposobnost Modisti poimenujejo z ratio. Na primer: zato ker je lastnost neke stvari sposobna bivati kot bistvo, na način bistva, ker ima torej nek ratio essentiae, lahko biva kot modus essendi. 117 '' Isto velja za lastnost stvari, ki ima ratio inteiiigcndi, torej sposobnost biti razumljena; s tem, da je »opremljena« z nekim ratio intelligendi postane ideja, pojem, ki biva kot modus intelligendi. Ratio je torej neka sposobnost, neka zmožnost, ki potem, ko je realizirana, tistemu, česar zmožnost oz. sposobnost je, podeljuje nek modus ali način. Toda, da bi do realizacije te sposobnosti oz. zmožnosti sploh lahko prišlo, mora najti neko snov, neko materijo, skratka nekaj, v čemer se bo lahko reali- zirala; tä materija je razum, ki poseduje isti ratio intelligendi. ki pa je v tem primeru sposobnost razumeti in ne sposobnost biti razumljen. Na tej točki bi se morda lahko zdelo, da smo pomešali dva pojma, vendar ni tako. Razlikovati moramo namreč med razumom kot tistim, ki omogoča raz- zumevanje, v katerem se razumevanje udejanja in razumom kot tistim, ki razume, ki je dejavnik razumevanja. To razlikovanje je utemeljeno na aristotelovski teoriji štirih vzrokov; ma- terialnega, formalnega, dejavnega in končnega. Razum je materialni vzrok pojma oz. Ideje, prav tako kot je, na primer, bron — Aristotelov primer — materialni vzrok kipa; ratio intelligendi je formalni vzrok pojma, tako kot je model formal- ni vzrok kipa; razum pa je obenem še, tako kot roka, ki oblikuje kip, dejavni vzrok pojma; končni vzrok, ki je v primeru kipa stvaritev neke estetske oblike, je v primeru pojma njegovo razumetje. Skratka; v procesu razumevanja ne sme- mo pomešati razuma kot materialnega vzroka in razuma kot dejavnega vzroka. V procesu označevanja, ki je paralelen s procesom razumevanja, bo razum še naprej ostal dejavni vzrok, materialni vzrok — Aristotelov bron — pa bo glas. Isti ratio intelligendi tako omogoča neki lastnosti stvari, da je (lahko) ra- zumljena, kot tudi razumu, da lahko razume. Podobno velja za ratio signiticandi, ki omogoča neki lastnosti stvari, da je lahko označena, kot tudi glasu, da to lastnost označuje. In ker isti ratio ob- sega dve strani; biti razumljen/razumeti in biti označen/označevati, uvedejo Modisti zelo pomembno razliko med pasivnimi in aktivnimi načini, tako razu- mevanja kot označevanja. Torej; (predpostavimo, da) neka lastnost stopi v sfero razuma/razumevanja. Da do tega sploh lahko pride, mora imeti ustrezno sposobnost; ratio intelligendi ali modus intelligendi passivus. Pasivni način razumevanja je torej lastnost stva- ri, v kolikor jo je mogoče razumeti, v kolikor je razumljiva. Nasproti tej lastnosti, ki jo je mogoče razumeti, se nahaja razum, oprem- ljen s sposobnostjo razumevanja; ratio intelligendi ali modus intelligendi activus. Aktivni način razumevanja je torej razum, v kolikor lahko razume, v kolikor je sposoben razumeti. Podobno velja za operacijo označevanja; na eni strani imamo modus signi- ficandi passivus ali lastnost stvari, v kolikor je označljiva, na drugi pa modus significandi activus, glas, v kolikor lahko označuje. To lahko predstavimo v obliki tabele. Tabela 2 118 Vidimo, da sta le pasivna načina identična z načinom biti, pa še ta le s stališča materije. S stališča forme predstavljata lastnost stvari kot razumljene oz. označene. Pasivni načini označevanja, ki so torej lastnosti stvari v označeni obliki, toroj pravzaprav ne izhajajo iz gramatike. Iz gramatike izhajajo le aktivni načini označevanja, ker omogočajo glasu, da postane del govora, in — kar je še po- membnejše — ker utemeljujejo lastnosti, ki bodo delom govora omogočile, da jih postavimo v odnose z drugimi deli govora, da torej postanejo constructibilia: v tem smislu so aktivni načini označevanja, po Modistih, principi gramatil