1033
VLADIMIR  BARTOL. TRŽAŠKE HUMORESKE"
V sodobni slovenski literaturi iskorajda zastonj iščemo humorja, satire, groteske in komedije. Dolgo desetletje po letu 1945 nam namreč ni podarilo skoraj nobenega pomembnejšega leposlovnega dela, ob katerem bi lahko ugotovili, da se je v naši literaturi in v našem literarnem ustvarjalcu znova obudil, in to na kvalitetni ravni, smisel za satiro, ironijo in homor. Vzrokov za tako stanje je več, in prav gotovo ne leži vsa odgovornost na literarnem ustvarjalcu. Zatorej ni nič nenavadnega, če vsak novi poizkus na  tem najbolj  zanemar-
* Vladimir Bartol. Tržaške humoreske. Str. 188. Ljubljana, Cankarjeva založba 1957. Besedo o Tržaških humoreskah napisal Božidar Borko, ilustracije Bogdan Grom, oprema Nadja Furlan.
jenem torišču naše literature vzbudi povečano zanimanje tako bralcev kakor tudi kritike.
Bartolove Tržaške humoreske iso torzo, zakaj že po četrti noveli sta mu »nerazumevanje in nedobrohotnost izbila pero iz rok«, kot pripoveduje avtor sam v memoarskem spisu Mladost pri sv. Ivanu. In čeprav Bartolovih Tržaških humoresk ne odlikuje velika idejna bojevitost, moramo ugotoviti nevoselo resnico, da ni bilo avtorju usojeno, realizirati svojo zamisel do kraja. Svoje humoreske je Vladimir Bartol pisal od oktobra 1948 do januarja 1949, torej v času, ko usoda Trsta še ni bila odločena in so na mestnih ulicah vzpostavljale red in mir tuje okupacijske čete. Avtor sam je opazoval in doživljal nemirni in razrvani ča«, ko tržaški gordijaki vozel še ni bil presekan z mečem diplomatskih in meddržavnih sporazumov, ki so nekaj let pozneje definitivno potegnili mejo čez živo slovensko nacionalno ozemlje. Ce se Vladimir Bartol ni odločil za epično opisovanje takratnih političnih in nacionalnih bojev v Trstu, marveč si je za svojo izpoved raje izbral humoresko, tega prav gotovo ni storil brez globljih, notranjih razlogov. Za dogodke, ki jih je želel opisati, in za tipe, s ikaterimi je menil nabolje predstaviti del tržaške človeške galerije, je bila humoreska mimo satire prav gotovo najprimernejša literarna oblika. Zmešani in megalomansiki emigrant dr. Grad, južnaški pustolovec Ettore Mangialupi, angleški business man Oliver Burke, ob njih pa še nekaj drob-nejših in manj poimembnih tržaških postav, vse to so seveda pravi modeli za humoresko. Nič manj pa ni bil odločilen tudi avtorjev prizanesljivi nasmešek, ki je z njim opazoval povojne tržaške razmere in se razgledoval po njih. V bojih in sporih, ki so pretresali tržaško mesto, se ni izražalo samo veliko nacionalno, politično in socialno upanje v nov, boljši svet, marveč tudi moralna izgubljenost in poniglavoist, ki sta bili tako rekoč enakomerno porazdeljeni tako na profašistično in iredentistiono desnico, avtohtono in imigrantsko, kakor tudi na kominformistično levico, ki se je izoblikovala po juniju 1948. In tam, kjer si skrajna in med seboj bojujoča se politična pola podajata roko v znak skupne moralne izkrivljenosti in deformiranosti, so nedvomno najugodnejša tla za satiro in tudi za humor. Vsestransko in presenetljivo prevračanje bednih političnih postav, klečeplazenje in kameleonstvo, ki se je pojilo na kalu raznoterih političnih špekulacij, je bilo za satirika in humorista v Trstu kaj bogato in hvaležno gradivo. In vendar, kljub resnemu naporu avtor Tržaških humoresk ni prodrl globoko pod površino vsakdanjih dogodkov in moralnih odnosov v tržaški politični in socialni sferi. Prav to pa je največja pomanjkljivost Tržaških humoresk in jo je treba toliko bolj obžalovati, ker so, kakor že rečeno, satirični in humoristični spisi le redki gostje v naši literaturi.
Pisatelj je uvrstil v knjigo štiri v časnikarsko feljtonističnem slogu napisane humoreske. Prva, Tržaška novela 1948, opisuje nenavadno srečanje slovenskega žurnalista Jakomina Pertota z emigrantom dr. Gradom, za imenom katerega se skriva pisatelj in pesnik dr. Anton Ncvačan. Druga, Zgo^dba o gentlemanu, ki je iskal začudenje, opisuje angleškega bogataša in čudaka Olivera Burkeja, ki potuje po svetu zato, da bi se enkrat vendarle začudil v svojem življenju. Po mnogih poizkusih in iskanjih se mu končno davna želja izpolni prav na tržaškem ozemlju: Oliver Burke se začudi primorskim ljudem, ki so prostovoljno in brezplačno obnavljali kraške vasi. Tretja, Mangialupi in  umetniki, je poizkus  satire  na  tako imenovano zmedo v mo-
1034
dem i likovni umetnosti in na odmeve te zmede v tržaških kulturnih krogih. Četrta. Mangialupi in ženske pa je niz zgod in nezgod tržaškega bonvivanta, preikupčevalca, policijskega ageinta in pridaniča, ki pa se je v neurejenih razmerah povzpel do ravni uglednega meščana, izmed oseb, ki nastopajo v Tržaških humoreskah, je treba om.eniti predvsem dve, in sicer slovenskega žurnalista Jakomina Pertota in pa južnjaškega piridaniča Ettora Mangialupija. Medtem ko je prvi intelektualni predstavnik slovenskega tržaškega življa, pa pooseblja drugi tipa iz tiste množice potepuhov, lumpov in špekulantov, ki se je od vsepovsod zbrala v Trstu zato, da bi egoistično izrabila mnogotere priložnosti okupacije. Avtor s tema glavnima osebama svojih humoresk nikakor ni soočil slovenstva in italijanstva v Trstu, marveč bojujočo se demokracijo in velikomestno, pustolovsko kloako. In če je v knjigi Pertot Slovenec in Mangialupi Italijan, je to seve samo zategadelj, ker se je iredenta v političnem boju opirala tudi na svet moralno dvomljivih, neredko pa tudi povsem izgubljenih in propadlih ljudi-
Jakominu Pertotu je avtor pripisal nekaj avtobiografskih potez. Toda Pertot nastopa v zgodbah le kot intelektualni sobesednik, ki skorajda nima svoje osebne zgodbe in se zatorej giblje na obodu dogodkov in prizorov. Edina nekoliko bolj živa, iz krvi in mesa izoblikovana oseba Tržaških humoresk je pravzaprav Ettore Mangialupi. Avtor ga ni upodobil kot nacionalnega in socialnega nasprotnika tržaškega slovenstva, marveč sta ga zanimala predvsem moralna vsebina in obličje lahkoživega profitanta, ki mu ni mar za nič drugega kakor za svoje osebno ugodje in prosperiteto. Vendar pa je Mangialupi predvsem rezultat pisateljeve miselne konstrukcije in v mnogo manjši meri živ in življenjsko verjeten primer pravega tržaškega hohštaplerja in črno-borzijunca. Mangialupija spoznavamo samo po njegovih zunanjih potezah, zakaj avtor svojemu junaku ni vdihnil njegovi zunanjosti ustrezne duše in številni so prizori, kjer Ettore Mangialupi vse preveč spominja na standardni kliše pustolovca.
Čas, v katerem so nastale Bartolove Tržaške humoreske, je zapustil v njihovem idejnem svetu močne sledove tiste vere, prepričanja in nazorov, ki niso bili karakteristični samo za Trst, marveč za vse naše kulturno in javno življenje do zgodovinskega preloma ip.red devetimi leti. Zato zdaj nekatere avtorjeve idejne in kritične domislice in sodbe zvene nekoliko anahronistično. Naj omenimo samo humoresko Mangialupi in umetnik, ki je polna nekoliko preenoistavnih in prepovršnih sodb o sodobnih umetnostnih problemih. Bilo bi vsekakor odveč navajati taka mesta, saj bo bralec s^am zlahka ugotovil, kaj so narekovale dnevnopolitične potrebe, kaj pa je nastalo kot rezultat globoke in vestne kritične presoje. Vladimir Bartol je nedvomno prijeten in ljubezniv kramljač in je v Tržaških humoreskah upodobil nekaj zanimivih življenjskih, družbenih in političnih epizod iz tržaškega življenja v času anglo-ameriške okupacije. Prav ta, obrobna dokumentarična nota pa daje njegovim humoreskam vrednost zanimivega in humorističnega feljtona.
Bojan   Štih
1035