/71085 Smrekov prelec, njegovo življenje in njegov zator. (Za male gozdne posestnike.) Izdalo e. kr. kmetijsko ministerstvo. (Z izvirnimi slikami v barvotisku na dveh listih in s tremi slikami v tekstu.) Na Dunaju. Tisk cesarske-kraljeve dvorne in državne tiskarne. 1892 . 0 3 Smrekov prelec. Smrekov prelec ali mniška, nemški die Nonne, tudi Fichtenbar, Nonnen- ali Fichtenspinner, Rothbauch i. t. d., je žuželka (metulj), katera je že kot gosenica pogosto grozno opustošila gozde evropske. Ta gozdni sovražnik pokazal se je često na Bavarskem, Saksonskem, Pruskem, Češkem in Ruskem ter je v letih 1853—1863 v pokrajini pruski in v sosednih uskih pokrajinah opustošil 402.825 kvadratnih kilometrov, na katerih je popolnoma usahnilo nad 183 milijonov kubičnih metrov lesa. V teh dveh državah opustošena ravan obsega blizu 102.800 kvadratnih kilometrov več nego vse avstrijske krono- vine skup. Na Virtenberškem (Gorcnjem-Švabskem) je sedaj vse na široko okrog pod gosenicami smrekovega prelca, kateri dela ondi neizmerno škodo; toda še v večih množicah se širi v nekaterih pokrajinah sosednega bavarskega kraljestva. Ta nevarni sovražnik razširja se počenši od 1888 leta tudi po nekaterih avstrijskih pokrajinah (po Češkem, Moravskem, Poljskem, Avstrijskem pod Anižo in nad Anižo), koder opustošuje od leta do leta več gozda. Pa ne samo dotičnih krogov, marveč vsacega domoljuba dolžnost je skrbet za to, da se varuje in ohrani domači gozd po možnosti, zato se mora posameznik pripravljati na vkupen boj proti požrešni živalici. Ker so razmere take, da se je v resnici bati za obstanek ne neznatnega dela avstrijskih gozdov, je gotovo umestno in ravno to je namen temu spisu, da zvemo, kako se je najuspešneje bojevati proti skupnemu gozdnemu sovražniku. I. Opis dob preobraževanja smrekovega prelca.*) 1. Jajce. (List I. slika 1—3.) Okrogla, malo ploščata jajca (sl. 1 e, e 1 , e 3 , e s ) merijo v premeru nekoliko čez 1 milimeter, ter so pogačaste ali hlebčaste podobe; nahaja se jih po 100 in tudi več v grozdastih kupčekih. S prva so svetlo poltne barve, potem pa postanejo sivo-rujava. Preden gosenica izleze in tudi potem, ko že izleze, je jajčeva lupina bela kakor mleko in se sveti kakor bisernica. *) Znano je, da se metulj ne razvije takoj iz jajca, ampak iz jajca izvali se najprej gosenica, iz gosenice buba in iz bube še le metulj. 1 * 4 2. Gosenica. (List I, sl. Irs, sl. 4-6.) Cosenčice so s prva dolgodlake, ilovnato-rumene, vender pa že v nekoliko urah potem, ko izležejo, postanejo popolnoma črne razen jedne svetle črte, ki gre po sredi trupla. Nekaj dni — skoz 2—6 dni — to se ravna po vremenu, ostanejo skupaj na stebelnem lubu prav blizu jajčevih kupčekov, iz katerih se izležejo, v tako jmenovanem goseničnem gnezdu (Raupenspiegel). Osorej se imenujejo gosenice „ gosenice spreminjalke“ (Spiegelraupen). Dorasla gosenica (sl. 4) je 4—5 centimetrov dolga, ter ima 16 nog, barve je sive ali sivo-rujave, spodaj pa zelenkasto sive. V miru je vedno popolnoma razteg- nena. Telo sestoji iz 11 obročkov. Vsak obroček ima po 6 modrih bradavic, iz katerih raste dlaka v čopiču, poleg tega imata 9. in 10. obroček po jedno rjasto- rudečo bradavičico ob sredni črti. Na drugem obročku ima žametasto, srčasto liso in od nje vleče se po hrbtu temna proga, ki je na 2. in 3. obročku ob straneh belo lisasta, na 7. in 9. obročku pa pretrgana s svetlejšo progo. Redkeje se pa nahajajo jednobarvane, črne gosenice (sl. 5), ki imajo na hrbtu rjasto-rudeče bradavice mesto modro-sivih in 2 beli piki na tretjem (prsnem) obročku. Gosenično blato je valjčasto (sl. 6), do 4 mm dolgo, 2—3 milimetre debelo; sveže je sivo-ali rumenkasto-zeleno, pozneje pa rjavkasto. 3. Buba. (List I, sl. 4 in sl. 7.)* Buba je s prva zelenkasta, pozneje pa temno-rjava, bronasto svetla, do 24 milimetrov dolga, s kosmatimi dlakastimi čopiči porastena, od katerih sta po dva na vratniku in na prvem hrbtnem obročku črno-modro pobarvana. Dorasla gosenica zaprede se na lici žerišča ob raskavem deblu (sl. 7), ali pa med listjem in iglicami (sl. 4) v rahel, toda trden belo-nitkast zapredek, v katerem počiva buba, obešena na nitke s ščelinaslimi ostrimi kačicami, katere ima na konci šilastega roga. 4. Metulj. (List II.) Barva metuljev smrekovega prelca je zelo različna (glej list II), navadno sta prednji krili beli s črnimi črtami na siksak, zadnji pa rjavo-sivi; zadek ima rožaste, široke obročke, ki se posebno dobro vidijo pri samicah. Samec ima sivorjavc, dolgo- češjaste tipalnice, samica pa črne kratko-zobčaste. Nahaja se pa tudi popolnoma temno barvana vrsta metuljev, „samotar" imenovana (sl. 10), ki je pa bolj redka. V miru pokrivajo krila truplo kakor streha, in sicer tvorijo na samcu (sl. 11 in 12), nizko (^), na samici (sl. 13) pa visoko (/\) streho, ker stisnejo samice krila bolj vkupe nego samci. 5 II. Živalično življenje, rastlinski živež in gozdni odnošaji. Meseca aprila ali pa začetkom maja — to zavisi od kraja in od kakovosti vre¬ mena — se izležejo gosenčice, ki sede nekaj dni skupaj v gnezdu, potem še le gredo v vrh, da tam začnejo objedati listje ali iglice. Nekaj gosenčic se izvali v dveh tednih, nekaj komaj v štirih. Prve se izležejo iz jajčnih kupčekov, ležečih na vzhodni in zahodni strani debel in iz takih blizu vrha, katere solnce bolj obseva. Znamenito je to, da prede gosenica dokler je mlada in zavetja potrebna, na pol dorasla gosenica pa tega ne more več storiti in le, preden se zabubi, prede gose¬ nica zopet nekaj nitek, s katerimi se buba obesi ob deblo. Gosenice žrejo posebno ob mraku in po noči, kadar jim pa primankuje živeža, žrejo tudi po dnevi. V neprestano mrzlem, deževnem vremenu, pa tudi pri žgoči solnčni vročini lezejo z vrha v dno debla, kjer iščejo zavetja v raskavi skorji, pod lišaji i. t. d., to pa store navadno tudi, kadar se leve. Če objedo gosenice kako drevo do polti, preden so dorasle, presele se na druga drevesa, da dobe novega živeža. Vihar pomeče često gosenice kupoma na tla. Ge pa padajo raz drevja mlade gosenice, na niti viseče, zanese jih vihar ali na grmičuje ali na sosedno obdelano polje in mladičevje, kjer dalje žro. Iz navedenega se razvidi, da pride vsaka gosenica, preden popolnoma dorase in preden je zrela za zabubanje vsaj jedenkrat na tla, kar je glede zatiralnih sredstev važno. Gosenica žre dva ali tudi dva in pol mesca, torej od konca junija do konca julija in potem se zabubi ali v raskavi skorji ob deblu ali med listjem ali med igli¬ cami na lici žerišča. Ta doba traja dva do tri tedne, med 15. julijem in 15. avgustom pokažejo se metulji. Metulji rojijo v brezštevilnih množicah ob lepem vremenu zadnjega tedna meseca julija — in ob slabem prvega tedna meseca avgusta. Prvi izlezli metulji smrekovega prelca so največ samci, samice pokažejo se nekaj dni pozneje, kadar najbolj rojijo, je število samcev in samic skoro jednako. Rojijo po noči in sicer med 10 in pred 1 uro po polnoči, v tem časi se tudi združujejo. Neokretne in lene samice sede po dnevi, posebno za jutrajnih ur, mirno ob deblih; živahnejši samci mirujejo le dopoludne, popoldne pa vzlete, če jih le kaj malega moti, n. pr. če se bliža človek ali kaka druga stvar. Samica leže jajca z dolgim bodalcem v grudah po 10 do 100 skupaj pod raskavim lubom, pod skorjo, pod lišaji i. dr., da jih varuje pred sovražnikom in vremenom. Na borovih deblih polaga samica večino jajec le do tje, kjer se začenja gladka skorja. 6 Na smrekah jih pa navadno znese do vrha in tudi po vejah. Samci poginejo kmalu potem, ko so se združili; samice pa potem, ko so znesle jajca. Mniška se pojavi v velikanskih množicah le po planjavi in gričevji; do sedaj še ni znano, da bila opustošila tudi gozde višjih gora. Nahaja se na listnatem in igličastem drevji, posebno nevarna je pa za smreko in bor. Krajše smrekove in borove iglice pojedo gosenice popolnoma, daljše iglice in listje pa izjedajo le deloma, navadno ob sredi (glej zraven stoječo podobo); ostanek odgriznenega listja pa spuščajo na tla. Zaradi nenavadnega, velikega žretja je ta živalica zelo nevarna. Ker je bor bolj trden nego smreka, zato od mniške menj trpi. Od mniške do golega oglodane smreke ne ozelene več, in tudi do golega objeden borovec usahne. Borovega gozda navadno gosenice ne ogole do polti, ker Se lotijo najprej sta¬ rejših iglic, majnikovih mladik pa le tedaj, če jih goni k temu sila. Do polti objeden smrekov gozd oze¬ leni sicer v poznem poletji ali zgodnji jeseni ali še le v prihodnji spomladi, debla se pa vender kmalu posuše. Mniški prijajo zlasti temni, zaraščeni gozdi, ki so v varnem zavetji na nizko ležečih in nekoliko vlažnih krajih. Žerišča in prva mesta objedanja (kjer se je žretje začelo) nahajajo se navadno v kadunjah, kotlinah in v sredi ne izsekanih večjih gozdov s 30—60 letnimi drevesi. Zelo objedenih ali do konca oglodanih dreves metulji navadno ne marajo ter jih ostavijo, da se odtegnejo neposrednji solnčni svetlobi. Preselivši se v sosedne gozde odkladajo svojo zalego po deblih v temnih krajih. Ne samo prostovoljno selenje ampak tudi vetrovi zaneso dostikrat cele roje metuljev v druge, od rodišča pogosto zelo oddaljene kraje. Ravno tako zaneso tudi železnični vlaki metulje, zato se morajo posebno nadzorovati ponočni vlaki, ki pridejo iz krajev, kjer razsaja mniška. Skušnja uči, da navadno pridejo za gozde nič menj nevarni lubadarji, likarji in rilčkarji na taka drevesa, katera objedajo gosenice, ker so vsled oglojenosti bole¬ havi gozdi najpripravniše vališče za te hrošče. Od mniškine gosenice izjeden bukov list v pravi velikosti. 7 Da se režijo gozdi, katerih še hrošči niso napadli, naj se spravijo o pravem času iz gozda vsa do polti objedena drevesa. To ravnanje se pa tem bolj pripo¬ roča, ker se o pravem času posekan gosenični les dražje proda kakor menj vredni hroščev. Da mniška prizadeva našim gozdom veliko škodo, omenilo se je že v začetku tega spisa; posebno očitno pa se kaže njena škodljivost, ako opazujemo v kako veliki meri se ta živalica v kratkem času pomnoži. Izračunalo se je namreč, da se ena samica pomnoži v petih letih na več kakor štiri in pol milijona živalic, če namreč odštejemo živalice, ki so poginile vsled bolezni in drugih nezgod. III. Naravni sovražniki in bolezni. Netopirji loveči metulje, kakor tudi mnogi ptiči in žuželke so naravni sovraž¬ niki smrekovemu prelcu. Ptiči ga znatno zatirajo, hraneč se z jajci, gosenicami, bubami in metulji. Žužkojedi ptiči naj se zatorej ne preganjajo, zlasti po takih krajih ne, v katerih se nahajajo od smrekovega prelca napadeni gozdi. Najbolj ga. ugonobujejo: lastovice, ležetrudnik, sinice, drozdi, kobilar, šoje, vrane, kavke, škvorec, žčinkovci, kukavica, detlov in drugi. Koristnim žuželkam prištevamo: brzce, strigalice, kačjega pastirja, grabežnice, goseničarke, mesarske muhe in najezdnike. Kužnim boleznim smrekov prelec ni posebno podvržen, dosedaj se je opazila ena bolezen, katero provzroči neki zajednik in vsled katere trpi tud svilčeva gosenica. IV. Varstvena pravila in zatiralna sredstva. Eden najvažnejših pripomočkov je, da se vsaka od mniške preteča nevarnost o pravem času zapazi in v kali zatre; zato je treba, da se gozd neprestano skrbno nadzoruje in pravilno opazuje. Gozde je treba opazovati takrat, kadar letajo metulji, torej v drugi polovici meseca julija in sicer med 10. in 12. uro po noči. V ta namen naj se vzamejo cinkove bakle, katere gore z jako svetlim plame¬ nom in prostiralo odbijajoče svetlobo. Cinkova bakla je 1 meter dolga cev, napolnjena s kemično tvarino ter gori blizu 15 minut. Kadar pa gori bakla, se topi kovinska cev in tekoči cinek pada na tla, zato pa je treba pri njeni rabi primerne previdnosti. Take bakle se prižigajo najbolje s prižigalkami (Sturmzimdholzchen), katerih tudi veter takoj ne ugasne. 8 l Obr. 1. Prostiralo naredi od belega platna, merečega 1 kvadratni meter, ki naj bo napeto na dve, spodaj priostreni ali pa se železom okovani, 2 metra dolgi palici, in namazano na obeh straneh s prav belim lepom. To prostiralo pritrdi s palicami (ss) na tla tako, da je platno ( l ) med njima popolnoma razpeto. Na obeh straneh razpetega prostirala se v daljini 1 — 1 i/ a metra cinkova bakla, na kolu privezana, tako postavi, da se vsaka stran prostirala od bakle popolnoma in živo razsvet¬ ljuje. Tako svetleči privabita metulje smrekovega prelca in tudi druge žuželke, da prilete zraven in na prostiralu obvise. Prostiralo postavi vsegdar v sredi gozda, katerega preiskuješ. Najvažnejše je pa to, da preredčiš pregoste gozde in da O varješ prirodne sovražnike smrekovega prelca, torej netopirje, ^ ® ^ žužkojede ptiče in koristne žuželke. O /O O/ Uporabna zatiralna sredstva so: 1. Naprava lepnih (limastih) obročkov. V to svrho pripravljen lep (lim) — gosenični lep (Raupenleim) — ima svojstvo, da ostane dolgo časa lepek, zato gosenice lepnih obročkov na drevesnih deblih ne prekoračijo. Na ta način se jim pot do vrhov zapre in one same morajo vsled tega lakote poginiti. Ko je čas rojenja prišel, preiskuj vse gozdne dele, v katerih se je opazoval metulj in kateri niso popolnoma objedeni, se li je bati v prihodnjem letu močnega objedanja ali celo žretja do golega. V ta namen se poseka nekaj dreves, pri katerih naj se deblo, štor, veje in korenine preiščejo, kjer so se jajca pokladala. Kjer se je bati močnega objedanja ali celo žretja do golega, se imajo takoj pri¬ prave pričeti, da se spomladi lepni obročki okoli debla namažejo. Te priprave se delajo tako, da se gozdi, kateri naj se olepijo, kolikor mogoče izsekajo, ne da bi se s tem gozdom škodovalo. Posekan les naj se obeli, skorja in veje naj se sežgo, da se tako mnogo jajec uniči. Potem se odstrani tudi grmičuje in se ogladijo debla tam, kjer se ima lepni obroček prihodnjo spomlad napraviti. Dalje naj se taki gozdi, ne glede na njih prostranost, ločijo od sosednih gozdnih delov, katere so gosenice le malo napadle, ali jim popolnoma prizanesle, najdalje do srede sušca, po presekah primerne širine, če takih še ni. Razun tega naj se tudi na kraji takih gozdov narede jarki, 30 centimetrov široki in ravno toliko globoki, z navpičnimi stenami, v katerih so narejene na dnu struge 20 centimetrov globoke in 3 —4 metre druga od druge oddaljene jamice za gosenice. Glajenje debel za spodnje lepenje se izvrši najbolje z rezilom, za zgornje lepenje pa s primerno žičasto krtačo; pri tem naj se pa pazi, da se ličje ne poškoduje. 9 Priprava lepnih obročkov se more izvršiti na dvojen način: a) po možnosti visoko, najbolje takoj pod vrhom drevesa — gornje lepenje ali gornje obročenje — in b) v vidni viščni — spodnje lepenje, spodnje obročenje. Zgornje lepenje naj odreže večini še le izlezlih gosenic pot v drevesni vrh, da se tako ovira po možnosti žretje, ter da ni treba pobirati in uničevati mladih gosenic. Spodnjega lepenja glavni namen je, da se v času žretja s poti spravijo gose¬ nice, ki odpadejo same ali katere pomeče veter na tla. Zgornje lepenje je v obče boljše nego spodnje, posebno pa potem: 1. če so gozdi silno pokriti z jajci; 2. če je dovolj delavskih moči in denarja na razpolaganje in 3. če se uporablja taki gosenični lep, ki ostane dolgo časa lepek. Lepni obročki naj se narede 3—4 centimetre široki in 4 milimetre debeli. Pri rabi tenko-tekočega lepa se to izvrši s ščetinastim čopičem in pri rabi gosto- tekočega lepa pa z lopatico in gladilcem Za zgornje lepenje se uporabljajo navadno redki lepi, za spodnje pa gosti; prvi naj ostanejo lepki naj menj 6—8 tednov, drugi pa 3—4 mesce. Pri uporabi lepnih obročkov zavisi uspeh od kakovosti uporabljene snovi. Zato naj se izvoli vselej tak lep, kateri kolikor dolgo mogoče lepek ostane. Menj vredni lepi se ne smejo nikakor priporočiti, ker se s tem zaželjeni uspeh ne doseže in se tudi nič ne prihrani. Rabljive lepe prodajajo: J. Hitz v Pragi, Tuchmachergasse 4 in drugi. Naprava lepnih obročkov je naj bolj priporočanja vredno uspešno sredstvo, s katerim se zatare smrekovi prelec, oziroma se zabrani gosenicam objedanje, 2. Nabiranje in uničevanje jajec. Jajca se nabirajo počenši od meseca septembra do srede aprila. Najbolje je, ako se drži tesno ob deblu na lesenem locnju privezana vrečica in se v njo raskava skorja z zalego vred s kacim kratkim nožem ali z rezilom posterže z drevesa. Jajca se pomečejo na plamen v ogenj, toda po malem. Globoko v lubu tičeča jajca se pomažejo s prav gostim lepom. 3. Zmestenje. Beseda „zmestenje® (spiegeln) pomeni toliko, kot mečkanje ravno izleženih gosenic, dokler sede še skupaj v gnezdu, kar se izvrši najbolje s slamnatim ali pa zidarskim čopičem ali kako cunjo, ki se priveže na lahek drog in pomoči v tekočo smolo, v gosenični lep ali pa v jedko žgano apno. 10 To delo naj se izvršuje o pravem času; treba je torej, da se jajčja zalega zaznamenuje začetkom aprila na drevesih, na katerih se opazuje čas izleženja. Sme- stenje naj se izvršuje toliko časa, dokler se vidijo mlade gosenice. 4. Nabiranje in uničevanje gosenic, kadar objedajo. V gozdih, katere je gosenica načela, naj se pobirajo vse gosenice, kolikor se jih vidi, toda po deblih naj se ne ubijajo. Na pol dorasle gosenice naj se utope v vodi in mrtve naj se potrosijo na žerišcu, da se pospešuje razvoj na lici mesta živečih zajedavih plesnij. Nad pol dorasle gosenice naj se ne pokončujejo, temuč zapro naj se žive v pripravljeni gosenčnjak, da se omogoči popolni razvoj zajedavim živalicam posebno dvokrilcem, kojih ličinke zajedajo gosenična trupla. Najpripravnejši gosenčnjak je valjasta posoda na zapor na obeh koncih, dolga naj bo 1 meter in široka 20 centimetrov. Splete se pa od verbovih šibic ali pa od žice toli gosto, da ne prelezejo med šibicami gosenice pač pa tanjše ličinke. Z gosenicami napolnjeni gosenčnjak naj se dobro zaprt položi na mestu žerišča po dolgem na tla. Na žeriščih po vlažnih krajih, posebno na močvirji, naj se polagajo polni gosenčnjaki tesno v dno debla, na razrastek korenin ali na druga vzvišena in suha mesta. Dorasle zajedave ličinke izležejo med šibicami iz gosenčnjaka in se zabubijo v zemlji. Gosenčnjaki naj se polagajo na zunanjem okrožji žerižča, ker ostanejo zajedave muhe navadno blizu svojega vališča. Ako je množica gosenic prevelika, naj se napravijo gosenčnjaki v zemlji; v to svrho se izkoplje na suhem kraji 30 centimetrov globoka jama, katero naj dobro zapira leseni pokrov, ki se splete od vrbovih šibic ali od žice in ki naj ima odprtine, skozi katere se mečejo vanjo gosenice. 5. Nabiranje bub. Nabrane bube naj se ne pokončajo, temuč spravijo naj se v prej omenjene gosenčnjake, da se na njih razvijajo zajedave muhe in bubičarji. 6. Pokončevanje metuljev. Metulji naj se tudi mečkajo kakor gosenice. Po dnevi ob deblu mimo sedeči metulji naj se pomažejo s čopičem ali cunjo, katera se je pomočila 11 v smolo ali v gosenični lep. Raz drevja padle metulji naj se sežgo brez izimka. Po načetih gozdih se naj po noči zakuri, da se v plamenu ognja pokončajo metulji roječi od 10—1 ure. Kuri naj se pa s suhim, drobno nacepljenim lesom, da se plame le malo kadi, da je svetlo in mirno. Pred V« 10 uro se naj nikdar ne zakuri. Razlaga slik na 1. listu. Sl. 1. Kos smrekove skorje, katero pokriva lišaj skorjevec. e in e 1 novo znešeno jajce. e % in e 3 stareje jajce. rs gosenično gnezdo. Sl. 2. Jako povečano jajce, v katerem se vidi gosenčica. Sl. 3. Jako povečan kos jajčeve lupine. Sl. 4. Objedeni borov vršiček z navadno barvano gosenico in bubo zapredeno med iglicami. Sl. 5. Smrekov vršiček s črno gosenico. Sl. 6. Več koscev goseničnega blata. Sl. 7. Kos smrekove kože z bubami v raskavem lubu. V naravni velikosti so upodobljene slike 1 in 4—7. Die N o n ne Ta£I. (Psilura monacha L.) ~p-p pr FStricker ad nat. pinx. Fritz A. VVachtl direxit. Herausgegeben vom k.k. Ackerbau-Ministerium K.k Hof-u.Staatsdruckerei in Wien. Razlaga slik na 2. listu. Raznobarvani metulji smrekovega prelca in sicer: sl. 1 — 5 in 13 metuljeve samice, sl. 6—12 metuljevi samci. Vse slike so upodobljene v pravi velikosti. Die Xonire Taf II. ( Ps ilura monarha X.! Herausgegeben vom k.k. Ackerba u-Ministerium.