278; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 IZSELJENSKO VPRAŠANJE V KOLEDARJIH DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA ANDREJ VOVKO Težišče dela narodnoobrambne organizacije Druž- be sv. Cirila in Metoda (z najpogosteje uporabljano kratico CMD), ki sojo ustanovili leta 1885 za obram- bo pred nemškim raznarodovalnim delovanjem na slovenskem ozemlju, je bilo na šolskem področju z ustanavljanjem in vzdrževanjem lastnih zasebnih slo- venskih osnovnih šol in vrtcev. O njenem delovanju je bilo tudi na straneh Kronike že nekaj napisanega, tako da se na tem mestu s tem ne bi ponovno ukvarja- li.' Tokrat bo naše zanimanje posvečeno prispevkom o slovenskem izseljenstvu, ki so v obdobju 1885— —1940 izšli v Koledarju Družbe sv. Cirila in Metoda. Poleg šolskih so zbujala zanimanje CMD tudi ne- katera druga narodnoobrambna in splošna slovenska vprašanja, med katere sta sodila tudi izseljensko in manjšinsko. CMD je vzdrževala stike s slovenskimi izseljenci, predvsem tistimi v ZDA, katerih finančna pomoč CMD ni bila zanemarljiva, prav tako ne števi- lo podružnic CMD in njihovih članov v ZDA. Tudi o tem je bilo v Kroniki že govora.^ Zanimanje za izse- ljenska vprašanje se je v CMD zelo povečalo v drugi polovici tridesetih let, o čemer priča tudi število član- kov v koledarju CMD. Podobo je bilo v tem obdobju zelo naglašeno tudi spremljanje vprašanj pripadnikov slovenske manjšine v Italiji in Avstriji ter narodno- obrambna problematika na splošno. Vestniki in od leta 1904 dalje Koledarji (Vestnik) Družbe sv. Cirila in Metoda niso samo dragocen in najpopolnejši vir za proučevanje njenega delovanja, pač pa kot omenjeno še za precej drugih vprašanj, obsegajo pa tudi zelo bogato bero pesmi in proznih prispevkov nekaterih vidnih slovenskih književnikov (Ksaverja Meška, Frana Maslja-Podlimbarskega, Antona Medveda, Frana S. Finžgarja, Manice Ko- man in drugih). Prvi prispevek, ki v omenjenih koledarjih obravna- va tudi izseljenska vprašanja je napisal Fran Maselj- Podlimbarski (1852 Sp. Lokve — 1917 Pulkava).^ V njem je strnil številne vtise s svojih službenih postaj častnika avstrijske vojske ter s svojih turističnih poto- vanj v predčasnem pokoju. Težišče njegovega pri- spevka o Slovencih na tujem je sicer 'notranje izse- Ijenstvo" v mejah habsburške monarhije in pri tem gre avtorju tako za mrtve kot žive Slovence: 'Mrtve sem iskal na italijanskih, ogrskih, čeških in bosenskih bojiščih...«, spominja pa se »tudi onih Slovencev, katerim se je še smehljala luč življenja, ko sem jih na- šel na tujem«. Dalje avtor biča tiste Slovence, »kate- rim je že ugasnila iskra domoljubja. Posebno nekate- ri visoki gospodje so zelo nizko posadili svojo prvot- no domovino, kjer so se nekdaj šolali s pomočjo slo- venskih dobrotnikov. O onih rojakih, ki se nam zgu- be samo na Dunaju, bi se dala napisati debela knji- ga« . Na podlagi lastnih osebnih izkušenj Podlimbars- ki opisuje svoje srečanje z vojaškim intendantskim uradnikom Hribarjem v takratnem Požunu, sedanji Bratislavi, ki ga je raznežil šele pogled na slovenski časopis na Masljevi pisalni mizi, z Ribničanom Koš- mejem »v nemški vasi ob Donavi«, s slovenskimi inženirji, profesorji, uradniki, častniki in vojaškimi duhovniki, kot tudi s preprostimi slovenskimi ljudmi v Bosni, drvarji, ki so se vračali iz Romunije, težaki, ki so delali na Češkem pri železnici, slovenskimi to- varniškimi delavci na Moravskem. Ob ugotovitvi, da se je mnogo slovenskih upokojencev naselilo v 19. stoletju na Dunaju in Gradcu in da je slednji zanje veljal za »Eldorado«, Maselj vse Slovence zunaj slo- venskega ozemlja poziva, naj se po upokojitvi naseli- jo v Sloveniji, zlasti v Ljubljani pa tudi v drugih kra- jih, kjer naj uživajo svojo zasluženo pokojnino in jo tudi porabijo v slovensko korist.^ Podoben poziv izseljencem, naj se na stara leta vrnejo domov in kupujejo slovensko zemljo, ki pre- haja v tuje roke, je v svojem članku napisal tudi du- hovnik, pisatelj in časnikar Franc Šaleški Šegula (1860 Moškanjci — 1938 Maribor).' Pri tem seje skli- ceval na vzore izseljenih Hbanonskih Maronitov in Slovakov, ki se vračajo nazaj v domače kraje s priga- ranim denarjem in ga tam koristno porabijo. Tistim izseljencem, ki se branijo vrnitve domov z ugovori, da so zdaj tujci v domači vasi, odgovarja, »da to ne drži, da je svet isti, le mi smo se mu odtujili«, kar je pokvarila doba dolgih let pa lahko popravi en sam javen nastop. Avtor svetuje izseljenskim povratni- kom, naj se vkjučijo kot podporniki in meceni pa tu- di kot odborniki v podružnice CMD, v slovenska bralna, izobraževalna, pevska, gasilska in druga dru- štva, v občinske in okrajne zastope pa kot svetovalci, voHlci, častni občani itd. Poziva vse rojake na tujem, naj se »od zahoda do izhoda, od juga in severa, čez pustinje in 'neskončno morje' vrnejo 'na pobrežje Mure, Drave, Save... na obali sinje Adrije slovan- ske« ter zelo lirično zaključi članek s pisanjem o do- movini, kjer se da »v njenih hladnih gajih, tihih va- seh, ob potokih in po vinorodnih hribčkih kraj belih cerkvic... zadovoljno prebivati in delovati.«^ Po prvih dveh precej literarno zasnovanih člankih zasledimo naslednjo omembo izseljenskega vprašanja že v času stare Jugoslavije v prispevku vidne tržaške kulturno-prosvetne in narodne delavke ter primorske izseljenke v času med obema vojnama Marice Bartol- Nadlišek (1867 Trst — 1940 Ljubljana).' Ta je sicer posvečen drugi temi: utrjevanju narodne zavesti med Slovenci v jugoslovanskem smislu »troimenega naro- da«, med drugim z učenjem srbščine in cirilice. Avto- rica prispevka svari pred izseljevanjem iz nove jugos- lovanske države, ki ga označi kot nesmisel, siliti v Ameriko za negotovim zaslužkom pa je zanjo nespa- metno, »ko se z delom tu v naši državi vsakdo lahko preživi«, tudi v Ameriki pa je treba za življenje trdo delati. Zaključuje s pozivom, naj Slovenci ljubijo ta- ko svojo zemljo, svojo grudo in ji ostanejo zvesti, kot KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 279 tudi »našo mlado Jugoslavijo«.^ Naslednji članici o izseljenski problematiki se poja- vijo v začetku tridesetih let, nato pa skoraj v vseh naslednjih letih do konca izdajanja koledarja leta 1940. Pisani so po eni strani v značilnem jugoslovan- skem centralističnem tonu, po drugi pa predstavljajo izseljence in njihove organizacije ter svarijo pred iz- seljevanjem, praviloma v bolj strokovnem in manj čustvenem jeziku. Izseljenski komisar Fran Fink' v duhu vseh ome- njenih značilnosti objavlja dva svoja prispevka v dveh zaporednih koledarjih CMD. V prvem prispev- ku objavlja zelo podrobno izseljensko statistiko. Vzrokov za izseljevanje posebej ne analizira, pač pa govori o življenjskih razmerah, ki so bile pred šestde- setimi leti »še bolj neznosne kakor so danes«. Nato navaja število slovenskih izseljencev po posameznih državah: ZDA 250.000, Argentina 20.000, ostala Južna Amerika 5.800, Kanada 6.000, Avstralija 200, Nemčija 30.000, Francija 16.000, Belgija 3.000, Nizo- zemska 3.000, skupaj 334.000 oseb. Kot največjo slo- vensko naselbino zunaj matične domovine navaja Cleveland z okrog 60.000 slovenskimi izseljenci, tre- mi slovenskimi župnijami, dvema slovenskima šola- ma s 1.529 oziroma 670 otroki ter Slovenskim Soko- lom. Nato navaja večje naselbine, v katerih so samo- stojne slovenske in mešane župnije, slovenska pod- porna društva, slovensko časopisje, slovenske narod- ne domove in dvorane po posameznih državah ter di- plomatska in konzularna predstavništva Kraljevine Jugoslavije v ZDA. Za slovenska podporna društva navaja naslednje številke članstva: Kranjska Slovens- ka Katoliška Jednota 242 društev s 34.500 člani. Slo- venska Narodna Podporna Jednota, ki so jo ustano- vili rojaki večinoma delavskega stanu 732 včlanjenih društev s 63.500 člani. Jugoslovanska Katoliška Jed- nota 217 društev z 19.000 člani, Slovenska svobodo- miselna podporna zveza z 222 društvi in 12.000 člani, Slovenska Dobrodelna zveza s 53 društvi in 10.000 člani, Zapadna Slovenska Zveza v Denverju z 41 dru- štvi in 3.000 člani. Jugoslovanska podporna zveza Sloga z 18 društvi in 3.000 člani. Slovenska Hrvatska Zveza v Calumetu s 26 društvi in 2.000 člani. Družba sv. Družine v Jolietu s 17 društvi ter 1.900 člani ter Slovenska ženska zveza v Chicagu z 32 društvi in 500 člani. Pri posameznih konzulatih v ZDA je verjetno iz praktičnih razlogov navedeno tudi, katere zvezne države spadajo v njihovo pristojnost. V delu prispev- ka, posvečenemu Argentini, navaja slovenska društva v Buenos Airesu (Slovensko Prosvetno Društvo I, Calle Segni, Slovensko Prosvetno društvo II, Calle Colonia, Društvo Slavia in Sokol Kraljevine Jugosla- vije v La Paternal, v mestih Berisso pri La Plati (ju- goslovansko društvo Kosovo) in Rosario (Slovensko delavsko društvo Triglav ter častnim konzulom Iva- nom Kokičem) ter naglasa dejstvo, da v tej državi ni slovenskih župnij in šol, razen privatnih tečajev pri prosvetnih društvih, ki jim je banska uprava iz Ljub- ljane poslala potrebne slovenske šolske knjige. Pona- tisnjen je tudi članek iz argentinskega Slovenskega tednika z dne 6. aprila 1929, v katerem so podane šte- vilke izseljencev iz Primorske, ki jih časnik samo iz Goriške beleži nad 10.000 in »to same mlade, krepke moči moškega in ženskega spola«. Po podatkih iz omenjenega članka je izseljevanje najbolj prizadelo bovško in srednjevipavsko dolino. Tako naj bi se iz Kamne izselilo nad 200 ljudi (140 moških in 60 žensk), iz Črnice 169 (115 moških in 54 žensk), iz Dornberga 212 (108 moških in 104 ženske), iz Batuj 95 (56 moških in 39 žensk), iz Rihenberga (Branika) 108 (52 moških in 56 žensk), iz Prvačine 320 (70 moš- kih in 250 žensk), z Vogrskega 52 (35 moških in 16 žensk), iz Oseka 115 (68 moških in 47 žensk), iz Renč 406 (272 moških in 134 žensk) ter iz Sempasa 118 (75 moških in 43 žensk). Zelo podobno je najbrž pred- vsem z uporabnim namenom naveden naslov Izseljen- skega delegata Delegado de Emigracion del Reino Yugoslavo v Buenos Airesu. Glede ostale Južne Ame- rike avtor piše, da je največja kolonija slovenskih iz- seljencev v San Paulu, kjer sta Slovensko izobraže- valno društvo Primorje in Jugoslovansko podporno udruženje. Opozarja, daje slednje v letu 1932 izdalo poseben Almanah, v katerem opisujejo razmere v Braziliji, naprodaj pa je pri Družbi sv. Rafaela v Ljubljani. Nadalje navaja, da so se v Urugvaj naselili zlasti prekmurski Slovenci, od tega v letih 1928—29 preko 300 deklet, ki so se večinoma zaposlile v Mon- tevideu kot kuharice, sobarice in služkinje. Ostale Južne Amerike Fink ne obravnava. Kot značilnost razmer, v katerih so živeU slovenski izseljenci v Kana- di, navede avtor njihovo raztreseno nasehtev brez pravih kolonij, izseljence kot farmarje ali poljedelj- ske delavce, večina pa so rudarji in gozdni delavci. Navaja tudi nadaljnjo značilnost ustanavljanja po- družnic podpornih jednot v ZDA v nekaterih večjih kanadskih mestih ter pregled društev Slovenske Na- rodne podporne Jednote (16), Kranjske Slovenske Katoliške jednote (8) in Jugoslovanske katoHške jed- note (2).^° Zanimivo je, da razen ZDA, Kanade, Ar- gentine, Brazilije in Urugvaja druge države s sloven- skimi izseljenci niso omenjene. Podatki za praktično uporabo pa dajo sklepati, da je bil Koledar CMD očitno v določeni meri razširjen med slovenskimi izse- ljenci. Znano je, da so v času pred 1. svetovno vojno izseljenci v ZDA brali narodnoobrambni mesečnik Slovenski Branik, ter v času med obema vojnama ta- ko v Južni kot Severni Ameriki glasilo slovenskih in hrvaških beguncev iz Julijske krajine časopis Istro. Razširjenost Koledarja CMD pa bi bilo potrebno še ugotoviti, seveda če obstajajo podatki o tem. Medtem ko je bil prvi Finkov članek izrazito stati- stično pregleden, je drugi prava zbirka informacij, ki naj bi ljudi odvračale od izseljevanja, o čemer že do- volj priča njegov naslov Svarilo izseljencem. Avtor zelo naglasa takratno svetovno gospodarsko krizo, ki je imela po eni strani pozitivno lastnost, da je izselje- vanje iz Jugoslavije skoraj povsem prenehalo in s tem naj bi bila tudi ozdravljena ta »rak rana našega naro- da«, po drugi strani pa je bilo negativna posledica krize vračanje siromašnih in bednih izseljencev v do- 280 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 V enem največjih evropskih izseljenskih pristanišč Le Havru so vlaki pripeljali izseljence prav do pomolov movino, kjer množijo vrste brezposelnih. Avtor nato razčleni gospodarske razmere v vseh najpomembnej- ših državah slovenskega izseljevanja. Ugotavlja, da so se Slovenci začeli v večjem obsegu izseljevati v ZDA pred 50 leti in so se tam »dobro razvili na de- lavskem trgu in trgovskem polju« ter da je le ameriš- ka politika omejevanja priseljevanja preprečila, da »bi bilo danes več Slovencev v Ameriki, 'kakor v dravski banovini«, ob naglaševanju 10 milijonov brezposelnih v ZDA pa odsvetuje izseljevanje tja, »ker je zaposlitev tam skoraj izključena«. Za odvra- čanje možnih kandidatov za izseljevanje uporabi tudi »silno strog zakon, ki so ga izdale za priseljence Ze- dinjene države«. Kot države, v katerih so delavske razmere za izseljence najbolj neugodne, navede Ka- nado, Argentino, Brazilijo, Urugvaj ter Avstralijo. V Kanado se tako smejo izseliti samo žene in otroci iz- seljencev, ki imajo zaposlitev ter dovoljenje kanadske vlade ter izseljenci povratniki, ki so bili zunaj Kanade manj kot eno leto. Z izjemo rudnikov v Ontariu oz- nači razmere v Kanadi kot » v splošnem zelo neugod- ne«. Opozarja tudi, da je priseljevanje v Argentino, Brazilijo in Urugvaj vezano na sklenjeno pogodbo z delodajalcem ter da se je večji del izseljencev vrnil iz Avstralije, ponovnega izseljevanja tja pa ne priporo- ča. Glede Francije navaja, da ta država do leta 1924 sicer vabi na tisoče delavcev-izseljencev, toda zaradi krize se izseljenci vračajo, še bolj kočljive in neugod- ne razmere za izseljence pa so v Belgiji in Luksembur- gu, ki ju odsvetujejo še bolj kot Francijo: »Dokler ni skrajne potrebe, ne hodi v tujino, tvoja mati je do- movina Jugoslavija«. Razmere v nizozemskih rudni- kih, kjer »v zadnjih letih« rastejo kolonije slovenskih izseljencev v pokrajini Limurg, so sicer dobro ureje- ; ne, vendar pa je »delo zelo naporno in zdravju škod- ljivo«, pojavljajo se gospodarske težave in izseljenci se tudi od tam vračajo v domovino. V sklepu prispev- ka brez kake posebne smiselne zveze s prejšnjim tek- stom, razen praktičnega vidika informiranja izseljen- \ cev, navaja zakonske predpise za jugoslovanske iz- i seljence-vojaške obveznike po 45. členu zakona o or- i ganizaciji vojske in mornarice. Tako se smejo izse- ; Ijenci, ki še niso odslužili vojaškega roka, vsako tretje \ leto za šest mesecev vrniti v domovino, ne da bi jih v i tem času smeli klicati na odgovornost ali celo v vojaš-, ko službo. Opozarja tudi na takrat novo interpretaci- i jo tega člena, da ta olajšava velja samo za tiste izse- { Ijence, ki so se zaradi rekrutacije oglasili na jugoslo- i vanskih konzulatih in to lahko dokažejo z ustreznim i potrdilom. Olajšava pa velja tudi za tiste bivše jugos- j lovanske državljane, ki so dobili tuje, niso pa odložili i jugoslovanskega državljanstva in za tiste, ki so »po pokoljenju naši, po rojstvu pa tuji državljani«, če se v duhu 31. člena zakona o državljanstvu niso odpove- daU jugoslovanskemu državljanstvu.^^ Z izseljevanjem Slovencev v Evropo zunaj habsbur- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2811 ške monarhije se v Koledarjih CMD prvi ukvarja Ru- dolf Kresal v dolgem sestavku o westfalskih Sloven- cih. Celoten prispevek nekoliko spominja na ona iz- pred prve svetovne vojne zaradi določene čustvenosti in celo patetičnosti, čeprav za razliko od njiju navede tudi dragocene konkretne podatke. Kot osnovna rde- ča nit se skozi prispevek vleče naglašanje velike trage- dije v tujini izginjajočih westfalskih Slovencev, njiho- vi nadčloveški napori pri razvoju nemške industrije ter velika volja za ohranitvijo narodne zavesti. V za- četku avtor zelo pesimistično ugotavlja, da bo prišel dan, »ko bo umrl v kakem oddaljenem mestu na nemškem severozapadu zadnji Slovenec, ki je pred davnimi leti šel po svetu iskat kruha in nove domovi- ne« . Tja sta jih po avtorjevem mnenju pregnala av- strijska raznarodovalna politika in domača tesnoba. V Westfaliji so slovenski izseljenci v peklenskih raz- merah pokazali »vso moč tistega majhnega, na sever- ni meji Balkana bičanega naroda, za katerega je av- strijska aristokracija imela le psovko« ter pri hlapče- vanju in trpljenju za tuj narod zmogli tudi oznanjeva- ti slovensko ime in slovensko voljo. Ko naglasa vlogo Slovencev kot pionirjev kasnejše mogočne nemške in- dustrije, ugotavlja, da skoraj ni bilo slovenske vasi, trga ali mesta, ki ne bi dalo izseljencev v Westfalijo. Te je po letu 1871 zmagovita Nemčija potrebovala v svo- jem gospodarskem razvojnem zanosu. Število izse- ljencev avtor oceni na 80.000 »slovenskih sinov«, ki so se izselili »pod nasiljem velikega kapitala in avstrij- ske imperialistične politike«. Po letu 1930 naj bi bilo slovenskih izseljencev še okoli 50.000, izmed katerih je še vedno velika večina rudarjev, le redki so bili si- novi, ki ob bornih rudarskih plačah očetov niso prev- zeli njihovega poklica in se uspeli povzpeti po socialni lestvici navzgor. Zanimiv je avtorjev podatek, da je med prvo svetovno vojno avstrijska oblast poklicala westfalske izseljence v avstrijsko vojsko. Ti so se odz- vali, po končani vojni pa so se preživeli vrnili nazaj. V obdobju po prvi svetovni vojni po avtorjevem mne- nju kljub socialni bedi zavest slovenskih izseljencev ni upadla, pač pa se je še okrepila in skupaj z rastjo kul- turne dejavnosti prispevala k ohranjevanju slovenske narodne zavesti. Podružnice izseljenskih društev ter slovenske šole vcepljajo to zavest že na pol ponemče- ni mladini »z muko, kije vredna svetniške gloriole«. Izseljenci naj bi še vedno upali, da bi se vsaj tretja ge- neracija vrnila na slovensko zemljo. Boj slovenskih izseljencev za ohranitev njihovega narodnega bistva naj bi bil z razumevanjem sprejet pri Nemcih in ti so v začetku tridesetih let dovolili v Westfaliji in Porenju slovenske šole. Avtor se opravičuje s pomanjkanjem prostora, da ne more podrobneje prikazati uspešnega dela Zveze jugoslovanskih delavskih in podpornih društev ter Zveze katoliških društev sv. Barbare, roja- ke v Sloveniji pa poziva, naj pomagajo »tej naši krvi na nemškem severu, da ne usahne, in da nam zgodo- vina ne bo očitala, da je za westfalskega Slovenca na- pravil Nemec več kakor pa njegovi krvni bratje v do- movini.«''^ Rudolf Kresal v prispevku z zelo pomenljivim na- slovom Deseta banovina razgrne vso izseljensko pro- blematiko in to ne zgolj slovenske, pač pa zajame vse izseljevanje iz ozemelj, vkjučenih v novo jugoslo- vansko državo, pri čemer posega nazaj v zgodovino. Uvodoma prišteje jugoslovanske izseljence med naj- pomembnejše tvorce nove jugoslovanske države ter kritizira dejstvo, da jim je bilo vse do zadnjih let zara- di »raznih domačih trenj in bolj ali manj neurejenih domačih razmer« posvečeno premalo skrbi, in to v nacionalnem in ekonomsko-političnem smislu. Nad milijon jugoslovanskih izseljencev označi avtor duho- vito za deseto banovino, v interesu »naroda in države« pa bi tej po vsem svetu raztreseni banovini ne smeli posvečati nič manj skrbi kot ostalim devetim v mejah jugoslovanske države. Ta deseta banovina je v borbi za osvoboditev »našega naroda« poleg borcev po evropskih bojiščih nudila »največjo pomoč« tudi v gospodarskem pogledu. Slednje utemeljuje s trdit- vijo, da so jugoslovanski izseljenci do leta 1931 na leto pošiljali v staro domovino do 1 milijarde din, kar je bilo zanjo v marsikaterem pogledu življenjskega po- mena. Zlasti ameriški izseljenci so s svojim delom v Jugoslovanskem odboru toliko prispevali, »da sme- mo in moramo govoriti, da je današnja jugoslovans- ka država v zelo, zelo veliki meri delo jugoslovanske- ga izseljenca«. Ko avtor analizira sestavo in vzroke jugoslovanske emigracije, ugotavlja, da se je izselje- valo v glavnem kmečko prebivalstvo in to pod pritis- kom avstrijskih in turških oblasti tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, kajti »iztrebljanje našega naro- da je bila ne le pobožna, temveč najsvetejša želja teh držav«. Kmetje so se izseljevali večji del le začasno, da so se lahko vrnili z nekaj prihranki, znova postavi- li zadolžene domove in bili z iz tujine prinesenimi iz- kušnjami pionirji gospodarskega napredka, nacional- no pa odločni nasprotniki avstrijske in turške oblasti. Avtor začne potem popisovati problem, ki smo ga že srečali pri Finku: negativne posledice svetovne gospo- darske krize na izseljenstvo. Tako je zaradi nje začel naglo padati dohodek od izseljenskega kapitala in zdaj dosega na leto komaj 200 milijonov din. Število iz- seljencev iz Jugoslavije, ki je pred krizo znašalo na le- to preko 12.000 izseljencev v prekomorske in dvakrat toliko v evropske države, se je zmanjšalo na skupno na leto številko 2.000, a tudi ti se kmalu obubožani vrnejo. Tako se je tok selitev obrnil in letno se krog 1.200 izseljencev iz Amerike vrne v domovino, med njimi pa je največ tistih, ki jih je gospodarska kriza uničila. Jugoslavija je zdaj pred zahtevno nalogo, ka- ko rešiti tiste izseljence v tujini, ki nimajo denarja za vrnitev. To ni samo vprašanje socialne politike, am- pak vse države, vsega naroda, kajti izseljence je treba ohraniti v nacionalnem, kulturnem in gospodarskem delu v korist domovine. Pri tem omenja, da so med- narodne pogodbe za zaščito izseljencev nezadostne ali pa jih sploh ni in to pogosto tudi z nekaterimi drža- vami, ki so do Jugoslavije celo prijateljske. Ko oce- njuje število jugoslovanskih izseljencev, se avtor »opravičuje«, da je točne številke zelo težko navesti, »ker je izseljenska služba do zadnjih let bila silno po- 2821 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 manjkljiva, pred vojno pa je sploh ni bilo«. Približne številke pa so naslednje: Kanada 18.000, ZDA 700.000, centralna Amerika 4.000, Argentina 120.000, Bolivija 1.500, Brazilija 40.000, Čile 12.000, Urugvaj 3.000, Paragvaj 1.500, ostala Južna Amerika 3.000, Avstra- lija 10.000, Nova Zelandija 3.000, južna Afrika 1.500, severna Afrika 2.000, Nemčija (sami Slovenci) 40.000, Luksemburg 2.500, Belgija 15.000, Francija 40.000, Nizozemska 3.000, v ostalih državah pa še 30.000. Potem avtor navaja nekaj tujih mnenj o do- sežkih jugoslovanskih izseljencev, tako pohvalno pi- sanje Jacka Londona o Dalmatincih v Kaliforniji in njihovih kmetijskih, zlasti sadjarskih dosežkih, pose- bej pa naglasi delovanje Mihajla Pupina in Nikole Tesle, ki ga podkrepi z nekaj citati tujih piscev. Ob tem naglasa, da ta dva nista »edina velika sinova ju- goslovanskega naroda, ki sta svetu dokazala silo na- šega duha in nas svetu pokazala kakor enako vreden narod z drugimi narodi.« Dalje govori o Slovencih, ki so se v Ameriki prvi začeli narodnostno organizirati na verski podlagi in imajo v začetku tridesetih let 43 slovenskih župnij ter svoje bogoslovje v Lemontu. Hrvatje imajo 31 župnij, Srbi 43 parohij, obstajata pa tudi dve grško-katoliški župniji. Oceni tudi vred- nost cerkva jugoslovanskih izseljencev s pripadajoči- mi poslopji in posestvi in sicer na 5 milijonov $. Ob tem pa navede, da je večina teh cerkva tako zadolže- nih, da bi kmalu utegnile priti v druge roke, kar bi bi- la velika škoda, še zlasti, ker so s cerkvami poveza- nekonfesionalne šole, ki s pomočjo šolskih sester in drugih redov učijo otroke izseljencev materinš- čine, zgodovine in zemljepisa stare domovine. Leta 1932 je bilo 40 takih šol, v katerih se je učilo okoli 12.000 slovenskih, hrvaških in srbskih otrok. Delo- vanje teh šol je toliko bolj pomembno, ker si ameriš- ka javnost in njene institucije prizadevajo izseljence čimprej amerikanizirati, razen konfesionalnih pa niso dovoljene nobene druge šole z neangleškim učnim je- zikom. Zaradi raztresenosti jugoslovanskih izseljen- cev je malo krajev, kjer so naseljeni v večjem številu in zato je o njihovem društvenem življenju po avtor- jevem mnenju možno govoriti samo v Severni Ameri- ki in Westfaliji. Severnoameriške izseljenske orga- nizacije štejejo 3.000 podpornih društev, od katerih jih je 2.700 združenih v petnajst centralnih zvezah s 270.000 člani, s premoženjem, ki znaša 19 milijonov 500.000 $, zavarovalne vsote članstva pa 170 milijo- nov $. Ta društva »vrše jugoslovansko nacijonalno propagando in skušajo z vsemi silami naš rod ohrani- ti« pred asimilacijo, »ki gre že neizprosno zmagovito pot, ker v Ameriki ni več svežega, z zdravim nacijo- nalizmom prežetega dotoka«. Zaradi krize je boj za ohranitev nacionalne identitete izseljencev vedno huj- ši. Avtor navaja dejstvo, da so se v Westfaliji vsa društva, tako katoliška kot druga združila v eno samo močno centralno zvezo, zato imajo lažje delo pri svo- jih naporih prikazati »našo državo in naš narod do- stojno sodobni Nemčiji in ohraniti nacionalno zdrav rod.« Avtor se ponovno vrača k vprašanju dotoka iz- seljenskega denarja v staro domovino. V povojnih le- tih naj bi ga bilo kar za 250 $ (13 milijard takratnih din), kar je bilo za 32 milijonov $ več, kot je zna- šala skupna vsota vseh zunanjih posojil Jugoslavi- ji. Ker je izseljenski kapital življenjskega pomena za jugoslovansko državo, bi z izginotjem desete banovi- ne, ki se kaže zaradi trenutnih težkih svetovnih go- spodarskih razmer, izginil tudi štirinajsti in najboga- tejši del »našega naroda«. V propadlih ameriških bankah je tudi velik del jugoslovanskih izseljencev iz- gubil svoje prihranke, podobno tudi v Evropi in v Ju- goslaviji, kamor je del izseljencev naložil svoj denar. Mnogi izseljenci so se ob tem polomu spomnili stare domovine. Ob tem avtor razmišlja, da naj bi nacio- nalna zavest posameznika padala z naraščanjem nje- govega premoženja in da siromašnejši izseljenci bolj mislijo na domači kraj ter meni, da bi bilo treba v na- cionalnem in kulturnem pogledu to izkoristiti. Dalje navaja, da je podobno kot posameznike kriza načela tudi izseljenske organizacije, tako da jim je ponekod zmanjkalo sredstev za boj proti asimilaciji. Tako bo morala zdaj matična domovina pomagati izseljen- cem, da bi se jim vsaj malo oddolžila »za plodno delo v nacijonalni borbi pred prevratom in po prevratu«. Izseljenci od stare domovine, po avtorjevih besedah, ne potrebujejo vehko kapitala, pač pa so veseli, če jim matična domovina pomaga v njihovem nacional- no-kulturnem boju ohraniti za bodočnost države izse- ljenca kot eno najmočnejših nacionalnih in gospo- darskih sil.'^ O slovenskih izseljencih v Belgiji piše izseljenski učitelj Svatopluk Stoviček. O izseljencih govori kot o Jugoslovanih brez nadaljnje narodnostne razčlenitve. Navaja podatke belgijskega ministrstva notranjih za- dev, po katerem je bilo jugoslovanskih izseljencev v Belgiji 30. 6. 1937 skupaj 5.555, od tega 3.896 moških ter 1.659 žensk (nad 15 let 3.092 moških ter 956 žensk, pod 15 let 804 moški in 703 ženske) ter podat- ke o zaposlitvi izseljencev iz istega vira, po katerem je bilo od 4.048 zaposlenih 2.815 delavcev, 35 uradni- kov, 95 »gospodarjev in najemnikov« ter 1.103 brez poklica (žene, privatniki, rentniki). Večina izseljen- cev je zaposlena v rudnikih in tovarnah, zlasti ženske pa po hotelih, kmetijah, trgovinah in kot gospodinj- ske pomočnice. Avtor naglasi, da je bila pred obdob- jem krize Belgija Jugoslovanom »deveta dežela«, iz katere so lahko pošiljali domov del prihrankov, pa tudi domačini so s tujimi delavci zelo lepo ravnali. Kriza je stanje bistveno spremenila, izseljence silijo k delu, jih odpuščajo ali celo izženejo iz države. Teža- ve, ki jih je prinesla kriza izseljencem, so pospešile njihovo združevanje v izseljenska društva, »stanov- ska in nacijonalno kulturna društva, ki so postala poz- neje še humanitarna-podporna«. Avtor navaja Ju- goslovansko delavsko podporno društvo. Jugoslo- vansko delavsko podporno društvo Sv. Barbare, Ju- goslovansko društvo Slavček, Kolonijo jugoslovans- kih radnika. Edinost, ter predstavi njihovo delova- nje. Po njegovih besedah so bila ta društva odprta vsem. Politika v njih je bila prepovedana, razen me- sečne članarine od 13 do 15 frankov pa so denar zbi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 283 rala s pevskimi koncerti, dramskimi prireditvami, tombolami, domačimi veselicami, vinskimi trgatva- mi, srečolovi in podobnim. Cisti dobiček teh priredi- tev je šel podpornim blagajnam društev, iz katerih so izplačevali podpore bolnikom in delovnim invalidom, nekatera društva tudi posmrtnine in izredne podpore vdovam in sirotam. Izseljenski učitelj Stoviček je ra- zumljivo pomemben del svojega prispevka posvetil šolstvu jugoslovanskih izseljencev v Belgiji in lastnim izkušnjam o tem vprašanju. V letu 1937 je že šesto le- to poučeval otroke izseljencev, ki so bili razen nekaj Hrvatov po narodnosti v glavnem Slovenci. V šols- kem letu 1936/37 je bilo v tri šolske tečaje vpisanih skupaj 210 otrok, od tega v Eysdenu St. Barbe 114 (58 dečkov in 56 deklic), v Waterscheiju 74 (10 dečkov in 12 deklic). Šolarje je v prvih dveh krajih poučeval ločeno po spolu, v Zwartebergu pa skupaj. Ker so imeli normalno belgijsko šolo z deljenim dopoldans- kim in popoldanskim poukom ter z vmesnim odmo- rom, je izseljenski učitelj z dovoljenjem belgijskih šolskih in rudniških direkcij (šole so bile rudniške) poučeval med opoldanskim odmorom ter popoldne po koncu rednega pouka. Zelo nazorno je popisal svoje pedagoške metode dela z utrujenimi, lačnimi in oddiha potrebnimi učenci, ki jih ni hotel še sam muči- ti, pač pa je z njimi zlasti kramljal, jim pripovedoval o domovini, krajih, od koder so njihovi starši ter vmes vpletal zgodovinsko pomembne dogodke. Pouk so popestrih z branjem pravljic in povesti iz mladins- kih knjig, ki jih je podarila ljubljanska banska uprava. Peli so narodne pesmi v priredbi Janka Žirovnika, se pripravljali za dramske nastope, pisali nareke, proste spise in pisma. Učitelj je skupaj z učenci ponavljal tu- di snov, ki so jo predelovali v redni belgijski šoli, pri čemer jih je učil tudi pravilnega izražanja ter slovens- kih izrazov. Ko je vreme dopuščalo, je peljal učence tudi na sprehod v naravo ali celo na šolski izlet s kole- si. Svoj prispevek končuje Stoviček s prošnjo izsel- jencem, naj govorijo doma s svojimi otroki v materi- nem jeziku ter pošiljajo otroke v šolske tečaje materi- nščine, oblasti v matični domovini pa prosi, da bi za izseljenske otroke zbirale mladinske knjige, zemljevi- de Jugoslavije in dravske banovine ter denar za šolske potrebščine, izseljencev pa naj se spomnijo tudi za Miklavža in Božič, »ko je treba šolarčke in sploh vse mlade Jugoslovančke obdariti«.''* Z življenjem slovenskih izseljencev v Nemčiji se ukvarja pisatelj ter avtor romana o westfalskih Slo- vencih Tulipan Davorin Ravljen,'' ki naglasa pred- vsem razvitje prapora Jugoslovanske osrednje delav- ske zveze v Marlu na praznik velikega šmarna 15. av- gusta 1937. Omenjena zveza je bila ena od dveh glav- nih organizacij slovenskih izseljencev v Nemčiji, ki je imela sedež v Essnu, vodil pa jo je Pavel Bolha. Dru- ga izseljenska Zveza je bila zveza društev sv. Barbare, ki jo je vodil Ivan Lindič. Avtor članka naglasa, da sta v zadnjem času obe zvezi našli »kolikor toliko skupna pota in tako seje tudi razvitja prapora v Mar- lu udeležilo ... lepo število članov Sv. Barbare.« Ju- goslovanska osrednja delavska zveza je bila očitno dobro zapisana pri jugoslovanskih oblasteh, saj je kumstvo zastave prevzela kar kraljica Marija, ki jo je zastopal tajnik poslaništva v Berlinu Pandurovič, »ki je pripel v imenu kraljice krasno izvezen težak svilen trak.« Kot predstavnik narodnih organizacij iz Jugos- lavije se je slovesnosti udeležil tudi poslanec Rudolf Pleskvič iz Trbovelj (velika večina izseljencev je bila rudarjev iz Zasavja), »kije tudi v imenu Ciril-Meto- dove družbe sporočil pozdrave«. Zastopnik nemških oblasti dr. Ehrensberger, ki je označen kot »eden naj- višjih uradnih činiteljev v ondotni pokrajini«, je »iz- redno prisrčno pozdravil zborovalce in vzkliknil na čast našemu kralju in Jugoslaviji«. »Velika in prisrč- na« svečanost naj bi po Ravljenovih besedah pokaza- la, »kako se more v veliki nacionalni državi uveljaviti tudi majhna skupina tujih rojakov, ako vneto goji nacionalno idejo in ako se zadržuje taktno nasproti gostiteljem, kiji skušajo za trdo delo nuditi človeške- ga dostojanstva vreden obstanek.« Zelo tople pohval- ne besede ima avtor tudi za Jugoslovansko osrednjo delavsko zvezo, ki je bila po njegovih besedah »prva naša izseljenska organizacija, ki je dvignila na ščit idejo jugoslovanske nacionalne zavesti« ter po navo- dilih dr. Gregorja Žerjava, enega najzaslužnejših za Hberalni zasuk v CMD leta 1907, »takoj po vojni za- čela prevajati v svoj tabor narodno zavedne može in njihove družine v vsem Porurju«, ob tem pa se je mo- rala hudo boriti »z avstrijakantskimi intrigami«. »Neoporečeno« njena zasluga naj bi torej bila, da se je zdramila in poglobila slovenska narodna zavest med izseljenci v Nemčiji, da so se utrdili stiki z ugled- nimi predstavniki nemškega javnega življenja in da je izseljenska kolonija dobila »lep sloves, učvrstila ... svoje postojanke v nacionalnem in socialnem pogle- du, pripomogla ... mnogo k boljšemu spoznavanju Jugoslavije od strani Nemcev«. Ob tem ni idejno in organizacijsko, pač pa finančno prešibka, da bi se lo- tila posredovanja med Nemci in Jugoslavijo, pa tudi tisto, kar hoče v tem smislu izpeljati, trči navadno na ovire. Ravljen odločno kritizira postopke jugoslo- vanskih oblasti ob pripravi posebnega vlaka iz Essena v Jugoslavijo. Prvič so to storili v letu 1937, vendar pa jugoslovanske oblasti niso dovolile popusta za vožnjo tistim Nemcem, ki so šli skupaj z izseljenci na obisk v Jugoslavijo in nekateri od njih so bili »malce razočarani«. Avtor je mnenja, da bi moral v teh pri- merih »naš šimelpopustiti, naša oblastva (pa) morajo na prireditve in manifestacije naših rojakov gledati skozi drugačna očala«. V zadnjem delu svojega pri- spevka avtor nekoliko opiše kulturne in šolske razme- re izseljencev v Nemčiji. Tako navaja, da imajo »sto in sto« kulturnih potreb, njihovi prejemki pa jim do- voljujejo naročiti le kak slovenski tednik ali knjigo. Obstaja le ena sama slovenska zasebna šola in to v Gladecku v Westfaliji, potrebnih pa bi bilo vsaj de- set. Tako stari kot mladi zelo potrebujejo slovenskih knjig, slovarjev pa tudi pripomočkov za glasbeno dejavnost, ki naj bi jim bila prirojena ter še spodbuje- na po nemškem vzgledu. Zelo koristno sredstvo na- rodne vzgoje je po avtorjevem mnenju letovanje 284 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 Jedilnica za izseljence na »Otoku solz« — Ellis Islandu v obdobju viška doseljevanja v ZDA Otrok izseljencev v stari domovini, ki že poteka. Ker mu je naklonjena tudi nemška oblast po avtorjevih besedah ni ovir, da se ne bi v naslednih letih še pove- čalo. Glede vračanja upokojencev v staro domovino je s konvencijami sicer urejeno, da tam prejemajo nem- ško rento, vendar nekateri ne zmorejo stroškov poti nazaj in ostajajo tam, kjer so pustili »svojo zdravo moč«. Glede brezposelnosti in revščine med izseljenci avtor navaja, da to obstaja, toda v glavnem je treba priznati, »da je nemško socialno skrbstvo dobro in da pač tudi našim ljudem nudi, kolikor jim v današnjih težavnih prilikah more nuditi.« Končuje z mislijo, da je pozornost države gostiteljice do izseljencev »tem večja, čimbolj bo domovina pokazala, kako se briga za svoje ljudi na tujem.«^^ V okviru pregleda Slovencev v Jugoslaviji ter zunaj nje navaja dr. Svetozar Ilešič tudi 40.000 slovenskih izseljencev v Franciji ter predvsem v departmajih Nord in Pas de Calais ter Moselle in Meurthe Moselle v Loreni, okrog 6.000 Slovencev v krajih Eysden in Waterschee v pokrajini Limburg v Belgiji, okrog 3.000 Slovencev na jugu Nizozemske v Heerlenu ter 50.000 Slovencev v Porenju in Westfaliji (Dortmund, Essen) ter v Zellu in Wiesentalu ob severni švicarski me- ji. Brez številk navaja slovenske izseljence še v Špani- ji, Češkoslovaški, Poljski, Romuniji in Bolgariji, skupaj v Evropi 110.000ljudi. Za ZDA postavi števil- ko 250.000 ljudi, največ v državah Colorado, Illinois, Indiana, Kansas, Michigan, Minnesotta, Utah, Wash- ington, West Virginia in Wisconsin ter Ohio s Cleve- landom in Pennsylvanio s Forest Cityjem, Johnstow- nom in Pittsburgom. V Kanadi navaja 20.000 slo- venskih izseljencev, v Južni Ameriki, predvsem v Ar- gentini 40.000, skupaj v obeh Amerikah 310.000. V Avstraliji naj bi jih bilo 700. V Aziji 1.200. V Afriki, predvsem v Egiptu pa 8.000. Izven Evrope naj bi bilo 320.(XX) Slovencev, vseh skupaj v matični domovini, v zamejstvu in izseljenstvu pa naj bi jih bilo 1,900.000.^' Izseljence omenjajo še v dveh krajših sestavkih v koledarju. Tako je navedeno predavanje dr. Lava Čermelja na tečaju za funkcionarje kulturnih društev na podeželju o nalogah teh društev na narodno-ob- rambnem področju. Med drugim je naglasil, da je na- loga teh društev, da svoje člane in drugo prebivalstvo seznanjajo z usodo pripadnikov slovenske manjšine v sosednjih državah ter izseljencev, ki so odšli za kru- hom v Nemčijo, Holandijo, Francijo, Belgijo in Ameriko ter vzbujati v njih zanimanje in ljubezen do rojakov v tujini z ustreznimi knjigami v društvenih knjižnicah, z razpravljanjem o manjšinskem in izse- : Ijenskem vprašanju, z ustreznimi predavanji in delo- vanjem v narodno-obrambnih društvih, »ki skušajo s svojim delom olajšati usodo naših bratov v tujini.«''^ Svoj odklonilni odnos do izseljevanja izraža CMD tu- di v kratkem nepodpisanem prispevku, kjer poziva k potovanju v tujino, »da vidiš, kako živijo drugi, da primerjaš, se učiš, tudi posnemaš, tam se izogiblješ«. Poziva k ogledu tako ožje domovine Slovenije (brez navedbe tega imena) kot širše domovine Jugoslavije, ; kjer naj bi si ogledali njeno pestro lepoto, ki jo hodi- ] jo občudovat tudi tujci, se prepričali o še velikih neiz- j rabljenih gospodarskih možnostih, spoznali pri prebi- \ valcih, »pri njih vrlinah in slabostih prave svoje brate \ po krvi in jeziku, vzljubil boš domovino in ljudi in ' tvoje srce bo reklo: ostani doma!« Misel zaključuje z : ugotovitvijo, da je v domovini najlažje najti kruh, če- ; prav marsikdaj trd in črn, medtem ko je tujina mače- i ha, ki bo izpila »tvoje življenjske sokove, nato pa te • bo gnala domov — umirat«. Naj za sklep tega pregleda člankov v Koledarju • CMD poudarimo, da nam njihovo proučevanje daje | po eni strani podatke o stališčih, ki so predvsem v tri- desetih letih 20. stoletja vladala v krogih CMD in bU- zu nje ter v liberalno usmerjenem delu slovenske jav- j nosti, po drugi strani pa tudi koristne podatke za zgo- dovino našega izseljenstva, čeprav gre po večini za vi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 2851 re iz druge rolce ali pa za navajanje podatlcov iz litera- ^ ture. Seveda pa naletimo tudi na dovolj nove podat- ¦ ke, če omenimo le pričevanje učitelja Stovička o pou- ku otrok slovenskih izseljencev v Belgiji ali nekatere podatke o westfalskih Slovencih. Zanimivo je ugo- tavljati, da pisci člankov visoko med vzroke izselje- vanja postavljajo nacionalistično protislovansko in protislovensko politiko staroavstrijskih oblasti. Kot ' preizkus vrednotenja objavljenih podatkov se pomu- i dimo nekoliko le pri primerjavi števila slovenskih iz- seljencev v posameznih državah izseljevanja, pri tem pa moramo upoštevati različne letnice nastanka član- kov. Primerjali jih bomo s podatki iz članka Alojzija Kuharja iz leta 1939^° ter Slave Lipoglavšek- Rakovec,^' pri čemer opozorimo na opombo v Ku- harjevem prispevku, da je statistične podatke o slo- venskih izseljencih zbrala prav Lipoglavškova in na dejstvo, da je slednja v svojem prispevku upoštevala stanje iz leta 1940. Ker navaja Kresal le skupne podat- ke o jugoslovanskih izseljencih, pride v poštev samo , pri primerjanju izseljencev v Nemčiji, kjer izrecno navaja, da gre samo za Slovence. Tako Fink in Ilešič kot Kuhar in Lipoglavškova navajajo za Slovence v ZDA isto tradicionalno številko 250.000. Za sloven- ske izseljence v Kanadi postavi Fink v letu 1932 števil- ko 6.000. Ilešič v letu 1938 20.000, Kuhar za obdobje ! od 1921 do 1936 4.281 oseb, Lipoglavškova pa 6.000. I V Argentini jih je po Finkovih podatkih 20.000, po '[ Ilešičevih 40.000, po Kuharjevih 25.000 in po Lipo- | glavškinih prav tako 25.000. Fink in Ilešič ne navaja- i ta posebej drugih latinskoameriških držav, skupno pa j naj bi bilo po Finku v njih 5.800, pri Ilešiču pa 20.000 j slovenskih izseljencev. Kuhar jih navaja 20.000 že sa- ; mo za Brazilijo, Lipoglavškova pa za isto državo le [ 5.000. Fink navaja v Avstraliji 200, Ilešič pa 700 slo- ^ venskih izseljencev, medtem ko Kuhar in Lipoglav- j škova tega podatka nimata. Fink in Kuhar ne navaja- j ta izseljevanja v Afriko, predvsem v Egipt, medtem \ ko postavi Ilešič zanj številko 8.000, Lipoglavškova! pa za Egipt številko 7.000. Kresal govori v svojem pri- spevku o Westfaliji o prvotnih 80.000 slovenskih iz- { seljencih, ki naj bi jih bilo po letu 1930 še 50.000,1 medtem ko je v prispevku iz leta 1934 številko zmanj- i šal na 40.000. Za isto državo navaja Fink številko ] 30.000, Ilešič 50.000, Kuhar za čas pred 1. svetovno i vojno 40.000 ter za čas pred 2. svetovno vojno 27.000 \ po jugoslovanskih ter 18.000 po nemških podatkih, i medtem ko govori Lipoglavškova o 40.000 izseljencih ; po prvi svetovni vojni, obenem pa naglasa močno iz- seljevanje s tega območja v obdobju med obema' vojnama. Po Finkovih podatkih je bilo v Franciji i 16.000, po Ilešičevih 40.000, po Kuharjevih 16.000 ter j Lipoglavškinih leta 1929 23.000 in pred drugo svetov- j no vojno 34.000 slovenskih izseljencev. V Belgiij na- ; vaja Stoviček uradno številko 5.555 jugoslovanskih i izseljencev za leto 1937, Fink 3.000, Ilešič 6.000, med- tem ko je za Kuharja od zgoraj omenjenih 5.555 Ju- goslovanov polovica slovenskih izseljencev, ob tem pa opozarja tudi na izseljence s Primorske, ki jih vo- dijo kot italijanske državljane. Skupaj navaja števil- ko 6.000 slovenskih izseljencev v Belgiji, Lipoglavš- j kova pa za leto 1940 2.500, ob tem pa naglasa, da je bilo njihovo število v tej državi pred nekaj leti višje. Za Nizozemsko navajata Fink in Ilešič izjemoma ena- ko številko 3.000, Kuhar številko 4.000 za leto 1929 in 1.000 za leto 1937 ter Lipoglavškova nekaj čez 2.000 \ slovenskih izseljencev. Pri teh primerjavah opazimo i precejšnja razhajanja, ki jih kot rečeno lahko delno ; pojasnimo z različnimi letnicami prispevkov, saj je bilo n.pr. med Finkovim in Ilešičevim člankom ob- dobje najbolj živahnega izseljevanja v Evropo. Če bi dopuščal prostor, bi z medsebojnimi primerjavami po tej in drugi literaturi ter virih lahko preverili tudi j vrsto ostalih podatkov, ki se pojavljajo v člankih. ! Omenimo le, da se da o seznamu slovenskih župnij v i ZDA v Finkovem članku sklepati, da avtor zanj ni uporabil tekočih podatkov, objavljenih v ameriško- slovenskem Koledarju Ave Maria, pač pa tiste, ki so : bili v omenjenem koledarju objavljeni nekaj let prej. Videli smo, da se po člankih v avstrijskem obdobju ter prispevku Marice Bartol, ki ima predvsem jugo- slovanske poudarke, članki z izseljensko tematiko i pojavijo v Koledarju Družbe sv. Cirila in Metoda v ! tridesetih letih, predvsem pa v njihovi drugi polovici. Ti »pozni« članki imajo za razHko od prvih, ki imajo predvsem literarni značaj in so prežeti z veliko mero čustvenosti, svojo nedvomno strokovno in znanstve- no težo, čeprav tudi sami niso brez čustvenih in na- I rodnoobrambnih naglasov. Očitno je, da jih pišejo avtorji, ki ta vprašanja dovolj dobro poznajo, pa tu- di, da so pretežno hberalno usmerjeni, kar med dru- gim razberemo iz naglašanja vdanosti do novonastale ' jugoslovanske države, jugoslovanskega »troedinega« \ naroda ter njegovih plemen. Viden »skupni imenova- \ lec« teh prispevkov je svarjenje pred izseljevanjem in i odvračanje ljudi od njega, pogosto na zelo čustven i način oziroma z naglašanjem dobrih možnosti za > življenje in delo v novi jugoslovanski državi ter s pou- \ darjanjem negativnih plati tujine, predvsem gospo-1 darske krize, brezposelnosti in izkoriščanja izseljen- \ cev. V člankih so posebne pozornosti deležni Slovenci ' v Nemčiji, posebno tisti liberalne orientacije. Zanimi- j ve in preverjanja vredne so tudi pohvale, ki so jih bile ! pri avtorjih člankov, tako pri Kresalu kot še zlasti pri ! Ravljenu, deležne nemške oblasti za njihov odnos do ] slovenskih izseljencev. j Za konec velja naglasiti, daje vsekakor hvalevred- na in posnemanja vredna zavzetost, ki jo je pokazala Družba sv. Cirila in Metoda za vprašanja slovenskih izseljencev, čeprav so bila po »opisu njenih del in na-1 log« ta zanjo obrobnega pomena. ' OPOMBE 1. Primerjaj: Andrej Vovko, Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda na Gorenjskem do 1918. Kronika, Ljubljana, 36/1988, št. 1-2, str. 34-40. — 2. Andrej Vovko, Severno- ameriške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda do prve 286 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 svetovne vojne. Kronika, Ljubljana, 35/1987, št. 1-2, str. 48-55. — 3. O Podlimbarskem: Ivan Vrhovnik, Iz življenja Podlimbarskega. Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda (da- lje KCMD) za 1919, str. 30-35; Josip Milavec, Kako sem se seznanil s Podlimbarskim. KCMD za 1923, str. 55-56. — 4. Fran Maselj-Podlimbarski, Slovencem na tujem. KCMD za 1907, str. 62-68. — 5. O Seguii: Šegula Franc S, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1971, 11. zvezek, str. 601- -602. Šegula Fran, KCMD za 1939, str. 35. — 6. F. S. Šegu- la, Za rodno grudo. KCMD za 1914, str. 31-32. — 7. O Ma- rici Bartol: Pavla Hočevarjeva, Marica Bartolova. KCMD za 1941, str. 62-63; Bartol-Nadlišek Marica, Primorski slo- venski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva Družba, Gorica 1975, 1. zvezek, str. 38-39. — 8. Marica Bartol, Na- rodni ponos. KCMD za 1922, str, 49-51. — 9. Fran Fink, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1926, 2. zvezek, str. 178. — 10. Fran Fink, Nekaj o našem izseljevanju. KCMD za 1933, str. 44-53. — 11. Fran Fink, Svarilo izse- ljencem, KCMD za 1934, str. 69-71. — 12. Rudolf Kresal, Westfaiski Slovenci. KCMD za 1933, str. 36-41. — 13. Ru- dolf Kresal, Deseta banovina. KCMD za 1935, str. 54-63. — 14. Davorin Ravljen, Slovenski biografski leksikon, Ljub- ljana 1960, 9. zvezek, str. 39-40. — 15. Davorin Ravljen, Naši v Nemčiji, KCMD za 1938, str, 59-61. — 16. Svatopluk Stoviček, Naši v Belgiji, KCMD za 1938, str, 56-59, — 17. Svetozar Ilešič, Pregled Slovencev v Evropi in izven nje, KCMD za 1939, str, 50-51, — 18. Kulturna društva za na- rodno obrambno sodelovanje, KCMD za 1937, str, 58, — 19. Pojdi v tujino, KCMD za 1938, str, 43, — 20. Alojzij Kuhar, Naše izseljensko vprašanje. Spominski zbornik Slo- venije, Ljubljana 1939, str, 524-536, — 21. Slava Lipo- glavšek-Rakovec, Slovenski izseljenci. Geografski pregled predvojnega stanja. Geografski vestnik, Ljubljana XXII/ /1950, str. 3-60.