Jtbcjzja, v vi&ahju* Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1*50 • Polletna naročnina Din 15’— Izdaja: Konzorcij ,.Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: M.Poštuvan Celoletna naročnina Din 30’— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 l IJ J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1*50 • Polletna naročnina Din 15’— Celoletna naročnina Din 30’— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 * i\* Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: M.Poštuvan Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Ljubljana, 27. maja 1937 > Leto III — Številka 29 SLOVENSKI MAJ Ob dvajseti obletnici majniške deklaracije To je bio takrat, ko po naših domovih ni bilo mož. Sam Bog večni ve, kje so bili. »Notri so jih vzeli,« je vedela vsa dežela, »na fronti« je bil edini naslov. Feldpostkorrespon-denzkarte so jih iskale, pa malokdaj našle. Takrat ni bilo fantov po vaseh, še zvonov ni bilo po zvonikih. Ni bilo pesmi, ni bilo pri-frkavanja. Vse so »notri vzeli«. Takrat še ni bilo Ptuja, tudi Zidanega mosta še ni bilo. Bil je neki Pettau, bil je neki Steinbriick, so pravile matere, ki so hodile s culami može obiskovat. Pa so pravile, da je to silno daleč in da slovenska beseda v bolnišnicah, v kasarnah nič ne izda. Takrat ni bilo nič. V vsakem zvoniku je lokal po en mali zvon in klical nazaj možato tovarišijo, pa je ni bilo. V vsaki hiši so po večernem rožnem vencu dodali očenaš za očeta ali brata, otroci so klečali z materjo in požirali trde solze. Takrat ni bilo slovenske besede. Bil je samo rezki »Habt acht« rejenega feldbebelna; bila je pesem topov, ki so grmeli leto in dan; bil je klic grofa Clam-Martinica: »Pridobivaj *a 6. vojno posojilo!« Bilo pa je leto Gospodovo 1917. Bil je maj, predzadnji dan. Kakor vsako leto so se tudi to leto v mogočnem dunajskem parlamentu nbrali hlapci in gospodar k branju vladne Predloge predračuna. Niso še pričeli brati, komaj jih je gospodar skopo pozdravil in pokazal vsakemu svoje mesto, pa je že vstal blapec s severa, od Vltave, od groba sv. Vaclava, ženin kneginje Libuše, brat ostalih hlap-Cev, in odrezano dejal, da tako ne bo več služil. Med gospodarjevimi je završalo, pa je *e vstal hlapec z juga, eden od straže kralja Matjaža izpod Pece, ki govori za tiste ob Ifravi in Savi, za tiste ob morju in za tiste v panonskih ravninah — Korošec mu je ime Po očetu, Tone po krstu — in pravi, da hoče svojo družino skupaj imeti in svoj kos polja. Mladostno prešerno zveni njegova beseda: »Poslanci, ki so združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo temeljem narodnega načela in hrvatskega državnega pra-va, naj se vse zemlje monarhije, v katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo v samostojno državno telo pod žezlom habsbur-sko-lorenške monarhije, ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in ki bodi grajeno na demokratičnem temelju. Za uresničitev te zahteve enotnega- naroda bodo zastavili vse svoje sile. S tem pridržkom se °do podpisanci udeleževali del parlamenta.« Komaj se je njegov glas umiril med razkošnimi klopmi in z žametom obloženimi lo-r*nii, ko so se gospodarjevi še spogledovali, kaj naj bi proti najmlajšemu, ki bi pri vratih do Jadrana mogel biti v veliko napoto, ukrenili, se že oglasi drugi, izpod Karpatov, in v imenu Rusinov pove, da tudi on ne bo več služil. Za njim vstane potomec Reymontovih kmetov, ki naj bi varoval veliki grunt habs-burško-lorenške dinastije proti ruskemu medvedu in tudi ta pravi, da mu taka služba že preseda. Prvi se je zavedel gospodar. Brž je spoznal, kaj se godi. Poslanec dr. Pacher vstane in v njegovem imenu zagrmi: »Vsak poizkus, da se zopet probudi češko državno pravo in držav-nopravna stremljenja jugoslovanskih poslancev bodo zadela na odločno obrambo avstrijskih Nemcev.« To je bilo leta 1917, na predzadnji dan meseca majnika, na cesarskem Dunaju, ob Donavi, ki je bila nekdaj slovanska voda. Tu jc padla pogumna slovenska beseda, ki je prevpila grmenje topov in žvenketanje pri-siradanih kron. za vojno posojilo. Grunt, ki si ga je gospodar v stoletjih nagrabil, se je začel majatL Na vseh koncih. Gospodar nobenega načrta ne more več izpeljati, nihče več tako pokorno ne prisluškuje njegovim ukazom, slovanska soseska, ki je stoletja gostovala pod tujo streho, se razhaja. Slovenka družina sicer še nič prav ne ve, kaj se z njo godi. Dolže jo, da ni hvaležna za varno stanovanje, za kruh, ki so ji ga rezali kakor so hoteli, da je izdajalska, če hoče stran, da sama ne bo mogla živeti, ker je še premalo izkušena, ker se še ne zna sukati v velikem svetu, zato jo svare, naj ne tišči izpod varnega krova. Ta se brani in opravičuje, češ, kakor more biti izdajalska, če zahteva, da bi si sami rezala kruh in merila pravico, če po tolikih letih previdno začenja misliti na svoj dom; odgovor terja s srboritimi pozivi: »Erklare mir, Graf Orindur!« Na zunaj pa še ni nič opaziti velikega nesoglasja, ki napoveduje razhajanje. Gospodar se je potajil, kakor bi nič ne bilo in da bo še vse dobro, da se bodo hlapci zaradi polnih skled v veži palače še premislili in ostali. Feldcajgmojster Alfred vitez Rohm pl. Her-mannstaadten je imenovan za namestnika vojnega ministra; c. kr. deželni predsednik Henrik grof Attems je po obisku cesarja in cesarice z največjim veseljem razglasil prebivalcem Ljubljane, da so mu »Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo naš najmilostljivejši cesar pred Njihovim Najvišjim odhodom blagovolili naročiti, da naznani prebivalcem deželnega mesta Ljubljane cesarsko zahvalo za čez vse topli, patriotični sprejem Njegovega Veličanstva cesarja in Njenega Veličanstva cesarice, kakor tudi za izkazane poklonitve.« Njeno Veličanstvo cesarico je zlasti zelo razveselila ginljiva poklonitev šolske mladine na Kongresnem trgu; blagovolili so se tudi izraziti zelo pohvalno o vzornem redu, ki je vladal pri Njihovih Najvišjih vožnjah po mestu.« Gospodar skrbno pazi, da se pri sosedih ne bi razvedelo, kakšen nered je zavladal pri njem, zato skuša obrniti pogled na parade. Da nihče ne bi mogel podvomiti v resnost slovenske besede, jo je naš pravdač čez dva tedna v istem zboru ponovil; »Zedinjeni in svobodni hočemo biti! Ali se še osmelite imenovati naše stremljenje izdajstvo? Ne in ne! Če pa ga hočete imenovati, vam pa povem, da imate premalo vešal, da bi ugonobili nas in našo misel. Edini in združeni smo med seboj, edini smo s svojim narodom!« Nato se je začelo zares. Žene in otroci so dvignili glave, možje in fantje na frontah so pogledali nazaj. Narod je šel za glasom pastirjev, ves narod kakor še zlepa ne, čim dalje več ga je bilo. Župan dr. Ivan Tavčar je za soboto, 16. junija in nedeljo, 17. junija še napovedal deželnemu mestu Ljubljani »dan žepnih robcev« »na korist vojnega pomožnega urada c. kr. ministrstva notranjih zadev, avstrijske družbe Rdečega križa in pomožne akcije vojnega pomožnega urada, prej Zaščita pred mrazom.« Obljubil je, da bodo »dijaki tukajšnjih srednjih šol od hiše do hiše, od stranke do stranke nabirali odpadke platnenih in bombažnih tkanin, ki so brez dvoma v vsaki držini« in ki se »uporabijo za vojne invalide in vojaške otroke, za Rdeči križ ter za bombažno centralo, ki stke iz njih nove tkanine.« Pozival je »patriotično vnemo in plemenito požrtvovalnost ljubljanskega prebivalstva: Darujte vsaj po en robec!« Toda njegova beseda že ni več zalegla. V zraku je bila že druga, močnejša in bolj naša. Vsi so jo že slutili, kakor sonce za oblaki. Naša misel je bila v njej: Zedinjeni in svobodni hočemo biti. Grof Clam-Martinic ni več zmagoval. Odpovedal se je, zase in za svoje tovariše v ministrskih sedežih. Odlikovali so ga z velikim križem reda sv. Štefana, imenovali ga za polkovnika in še za generalnega guvernerja Črne gore s sedežem v Cetinjah. Ni se upiral. Slovensko besedo pa so začeli zalezovati. Spoznali so jo do dna in so sklenili, da ji bodo zopervali, dokler bodo mogli. Začel je celjski Marckhl; obdolžil jo je, da se podobno glasi kot proglas jugoslovanskega odbora v inozemstvu, posebno v Londonu in Čikagi; da patriotično ogrinjalo, v katero je zavita, ne more nikogar prepričati. Za njim so prišli še drugi, ki nikdar niso slišali pesmi slovenskih splavarjev s Savinje, ki niso bili dolžni ljubiti slovenske gore in gorice, pa niso bili nič hujši. Val pa se je že napel, omahnil je in sprožil drugega. Vsa gladina naroda je zavalovala, vsa, do bregov, a katerih so še stali topovi, ki so pa počasi že začeli zapirati žrela. Bil je slovenski maj. Priklicalo ga je sonce, ki smo ga zajeli v besedo: Zedinjeni in svobodni hočemo biti! Bil je maj od Gospe Svete nad Dravo do Sv. Justa nad Prof. Ivana Prijatelja ni več V nedeljo 23. maja se je v dva in šestdesetem letu za zmerom poslovil od svojih slušateljev slavistov dr. Ivan Prijatelj, profesor novejšega slovenskega slovstva in slovanskih jezikov na naši univerzi. Z njim smo izgubili enega najplodnejših slovenskih literarnih zgodovinarjev, znanstvenika, .ki je bil v domovini in na tujem do dna razgledan. Napisal je obilico razprav iz slovenske in ruske književnosti, prav tako je prevajal predvsem ruska klasična dela. V slovenski književni zgodovini bo ime Ivana Prijatelja na najvidnejšem mestu. Jadranom, od Mure do Kolpe. Bil je maj za vse naše ljudi, za gruntarje in bajtarje, še gostači in občinski reveži so ga lovili s praznimi naročji. Vsi so ga sprejeli, učeni in neuki, kakor pivka curek dežja. Sončna beseda: »Zedinjeni in svobodni hočemo biti« je spreletavala deželo in vse oživljala. Da bi nihče ne mogel dvomiti v njo, se je vsak pod njo podpisal, z lastno roko, kakor je pač znal pero peljati za mislijo. Zopet je maj. Mesto ob Dravi je Ptuj in Maribor od vekomaj, gnezdo v vozlu vodenih pen je Zidani most od vekomaj, zedinjeni in svobodni hočemo biti do vekomaj! Sredi maja pa je planila nevihta in Celovec je postal Klagenfurt; ne morem na božjo pot, na katero me je mati zaobljubila. Boli, ljudje božji, hudo boli. Toda ali bom tožil, ali bom »dan žepnih robcev« oznanjeval kakor oni pred koncem maja, ali bom miloščine prosil? Ne bom tožil, ne bom oznanjeval, ne bom moledoval, maj bom obnovil! Sončno besedo bom ponovil, to pot, jo bom vrgel do Vardarja, v Skoplju jo morajo slišati. Bečarjem po Slavoniji jo bom vpil in čobanom po Liki. Vse bom s svojim duhom prepojil, da bodo iz svojih korenin rastli, pa moj sad rodili. Ali misliš, da ne morem? Ne zmajuj z glavo, ko še sediš! Morem, živeti in umreti morem. Od naših prvih prav-dačev se bom učil, ki niso prašali za besedo, in od nevihte, ki je planila. Preko gora bom poklical duha Matije Majerja Ziljskega in Andreja Einspielerja, Simon bo vstal iz groba pri Sv. Lovrencu in bo pred menoj nosil solzo krasne hčere planin, jaz pa bom hodil za njimi — do smrti. To bom storil: živel in umrl bom za našo sončno besedo. Ti pa ne hodi predaleč od mene, da bom imel pričo in dediča ob smrti. Kriza besede »Navskrižja in nasprotja« Franceta Kob-larja so šele ustvarila polno jasnost in nan) dala priliko za odgovor, V svojem članku ugotavlja Koblar predvsem dejstvo, da so si različne skupine, ki 90 si hotele pridobiti mu-čeniška venec zaradi Kocbekovega pisma, pri stvari popolnoma nedolžne in neprizadete. »Straža«, edina prizadeta, je molčala, premalo je bilo pismo pomembno ali pa je preskromna, da bi se smatrala za mučenika. Ko si izbere pravega sovražnika, ponovi Koblar stalni refren vseh tovrstnih spisov naše revne literature. V sleherni človeški skupnosti imamo dvoje vrste ljudi: prve sprejemajoče, druge pa preurejajoče in ustvarjajoče narave. Ce izrazimo to dvojnost v slučaju naših nasprotij popolnoma konkretno, kar je vsakemu bralcu Koblarjevega, Kocbekovega in ostaljh člankov 'takoj jasno, moramo Teči: Druge vrste ljudje so izbrani med križarji, dominsvetovci in podobnimi, prve vrste ljudje pa so se zdrur žili okoli »Straže«. Med takimi ljudmi nastanejo seveda v vsaki skupnosti nujno velika nasprotja. Ljudje, ki samo sprejemajo, ne morejo trpeti onih, ki ustvarjajo. Toda v mirnejših časih se že še kako potrpi. Danes pa ljudje kmalu izgube I živce. Zaito izbruhne tako nasprotstvo, izvirajoče iz dvojnega ohranjajočega in ustvarjajočega principa z vso silo na dan, izprvrže se celo v osebno sovraštvo in ljudje, ki so se do včeraj še prijazno pozdravljali, se niti ne pogledajo več. In ko tako premišljamo, odkod vir vsega spora, trčimo zopet na mladinsko gibanje, čigar pozitivne strani je treba osvetliti z vsemi reflektorji, kar je storil tudi D. i. S., ker so se nekateri križarji po pre-stanku izhajanja »Križa« zatekli pod njegovo okrilje. Sedaj pa pride »Straža«, ki ne prenese svetlobe iteh veličastnih idej in se drzne izraziti o celotnem gibanju celo drugačno sodbo, kakor jo različni zastopniki mladinskega gibanja prenesejo. Tako predrznost je treba seveda kaznovati, »Stražo« ponižati v slabiča, duševnega kretena. Preko II, in III. poglavja, kjer se bori pisec z Ušeničnikom, za kaiterega mu je žal, da se je vmešal v te spore, ter z Lenčkom, ki je sploh tako malenkosten igralec, da mu Koblar niti njegovega imena ne privošči, »Straža« lahko mimo preide. Pisati v njihovo obrambo, bi bila za to nebogljeno »Stražo« več kot domišljavost. Naslednje poglavje je namenjeno izikključ-no »Straži«, zato ga moramo podati v celoti: Kako načelno nasprotovanje preide tudi v organizirane sovražnosti, dokazuje lanski letnik »Straže v viharju«. Res se bije (velik boj za podobo sveta, za premoč ali duhovnih ali materialističnih sil, vere in nevere, toda le č i s it boj na vsaki strani preizkusi vrednost in moč idej. Vse preveč se zdi, kakor da ob krščanski ideji in požrtvovalnem junaštvu hoče prevladati podoba taktičnega manifestanta, ki zamenjava bojna sredstva duha z bojnimi sredstvi političnih metod. Vsaka stategija in diplomacija z verskimi vrednotami rodi dvomljive uspehe in doživi prej ali kasneje svoj po-rete. Do popolnega poraza, v izgubo svoje vsebine, v golo načelno sovraštvo pa vodijo vse materialistične bojne metode, ki si jih izposo-jumo iz slabega političnega življenja. Tako je »Straža v viharju« poizikusila tak boj tudi v kulturnih vprašanjih in ga napovedala tistim, ki takih vprašanj nočejo in ne morejo reševati s silo ali celo z neresnico. Ta struja je bila naenkrat postala zelo mogočna; postavila se je v sredo kulturnega življenja in v raznih vlogah: zdaj ostra opazovalka in sodnica, zdaj stražarka reda in — nazadnje celo življenjske zrelosti; itoda njeno orožje je bila povsod sila. Tako je načela najprej gledališko vprašanje, pa v svojih sodbah ni mogla postaviti niti ene vredne misli; ko v svojih naistopih ni nišla odziva, se je morala obrniti v lastno stran in jo začela črniti, da se izogiba »načelnemu gledanju« (Straža 1935-36, št. 3. Gledali- II šče); pri tem je prezrla vse, kar je kdo drugi uveljavil načelnega. Še mnogo nesposobneje je opravljala svoje nasprotovanje, kadar je poročala o kulturnih vprašanjih, ki so jih v predavanjih Akademske zveze obravnavali razni sotrudniki »Doma in sveta«.Ta poročila niso bila samo površna, ampak večinoma v jedru neresnična, da se je zdelo oboje: anonimni poročevalec ne more ali noče razumeti ničesar, kar presega kalup njegove apriorne pripadnosti. Kaj rado se je poročilo končalo s takimi in podobnimi besedami: »Svoje mnenje o problemu bomo povedali ob drugi priliki.« Tega »svojega« mnenja pozneje ni. Ali ga ni povedal kdo drugi, večji, ki bi ga bil moral, ali ga ni bilo več treba, ne vemo. Namen je bil dosežen: načelni dvom o človeku je ostal, nezaupanje proti neljubi struji se je poživilo. Kdo bo dajal račun za neresnico, sum in dolžni ugovor? Nihče, saj anonimnost daje pravico kolektiv^ neodgovornosti. Tudi ito našo podobo je bilo treba pokazati. Nevidni igralec mora na dan, ali pa naj s poštenjem ikrije svojo brezimnost. V politiki časti vredni ljudje stopajo z odkritim obrazom in polnim imenom, celo tam, kjer se brez imena rada zateka vsa brezosebna strast. Kako naj sodimo o akademiku, ki je morda celo viden javni delavec, kadar v načelnem boju skrije svoje ime, da bi laže pokazal svoje nasprotstvo? Naj se tudi tu kaj spremeni v prid pravemu krščanstvu. Morda so znamenja boljšega časa že tu; letos kaže »Straža v viharju« več volje do stvarnosti, po nji bo javnost sodila njeno vrednost. Vrsta očitkov se nadaljnje ob koncu članka, kjer se JCoblar sprašuje, kar tudi mi potrdimo, upravičeno sprašuje, odkod delavci, in pravi: »Iz prvega tabora (mladcev) uteg-. nejo kdaj priti, iz drugega (Straže) najbrž nikoli.« In dalje s strahom gleda, »kako se po-kazuje nova podoba sodobnega človeka, ki postaja vse splošnejša in prikriva tisto, kar tihega nastaja v globinah. To je podoba mladega voditelja, ki se že čuti javno osebo ter zahteva za svoje prepričanje priznanja. Že stopa na ulioo in tribuno, iz stranke dograjen delavec, zaslužen mož«. Zato Koblar »s skrbjo misli, kaj bo z našo kulturo, ko kmalu ne bo nikogar, ki bi se še hotel zatopiti v naše izročilo«. Saj je «nam (Straži) vse dogo-tovljeno! Naše narodno vprašanje nam sicer ni rešeno do kraja, ali kolikor bo treba, za to bodo poskrbeli višji voditelji; človeška družba sicer ni v redu, toda pravila za dobro človeško družbo so tu — vse sprejemamo brez bolečine, z razumom in zaupanjem v konjunkturo« itd., dokler že pisec sam ne začuti, da se je vrnil k začetku, namreč k onemu dvojnemu principu. •¥ Če se še enkrat povrnemo k glavnim očitkom, ki jih je naslovil na nas g. prof. Koblar, se moramo najprej ustaviti pri njegovi zahtevi po čistem boju. Tudi md mislimo, da ni dobro boriti se z zastrupljenimi puščicami. Zato moramo z ogorčenjem odkloniti kopico netočnosti, ki jih je v svojem spisu nanizal g. profesor. Očita nam, da je v našem boju orožje povsod sila in celo neresnica. Če bi bil prvi očitek resničen, potem vemo, da ga g. Koblar ne bi zapisal. Kajti prav zato obravnava v istem spisu eno organizirano skupino kat. mladine v popolnoma drugem tonu kot drugo, čeprarv moramo reči, da nobene niti pnilbližno ne pozna. Zato se nam tudi zdi čudno, da se mu ne upre dobra volja in da se mu njegovo brezuspešno otepanje ne pristudi. Iz popolnega uepoznanja stvari seveda nihče ne more podati dobrega 11 str. obsegajočega opisa določenega problema, kaj šele podati pametne nasvete za rešitev konfliktov. Zato se mi v svoji sodbi o g. profesorju nočemo prenagliti. —.................. . . sanjač Vemo, da ni laga}, ^»jti človek, ki o stvari nič ne ve, ne more pbjektivnp vzeto lagati. On lahko gqyori le netočnosti, in če je g. profesor ito storjl 'V skrbi za večjo pestrost zaupane mu revjjp, naj mu bo dVfdffft oprp-ieeno. Na isti račun gre drugi očitek o neresničnosti naših poročil. Ker vemo, odkod je črpal svoje informacije, je res verjetno, da je celo sam prepričan o resničnosti te trdiitve. V krivdo mu je šteti, da se pred objavo tako ostre obsodbe ne informira tudi na drugi strani, ’ kjer bi mu množica tudi zanj dovolj verodostojnih prič lahko dokazala resničnost. Naj ise ustavimo še pri gledališkem problemu, iki ga postavlja g. profesor v sredino svojih razmišljanj. Ugotavljamo le eno: Vsa povojna leta smo se učili soditi o dramatiki in gledališču splph v glavnem pri »Domu in svetu« in v gledališki rubriki »Slovenca«. Ne vemo torej, čigava krivda je, da smo v tej šoli zaostali tako daleč, da ne moremo postaviti niti ene vredne misli, čeprav smo na drugih področjih razmeroma dobro napredovali. Tudi ne razumemo, zakaj toliko razburjenja zaradi ene same skromne želje po idejni kritiki. Morda pa je bila prav ta pomanjkljivost vzrok, da se nismo mogli dovolj primerno vživeti v gledališke razmere in da smo baje tako nesodobne^ zaostali, da ne moremo o tem imeti niti ene vredne misli. V tem nas še zlasti potrjuje dejstvo, da je sam g. prof. Koblar po onem znanem konfliktu na občnem zboru Prosvetne zveze v kritiki napisal, da bo delo tudi idejno ocenil, ker nekateri to zahtevajo. Torej je on šele na zahtevo od zunaj uvedel idejno kritiko, prej pa se je boljševizacija naše kulture lahko 15 let nemoteno stopnjevala, ker so se naše katoliške revije in listi premalo zavedali svoje prve dolžnosti nasproti celotni katoliški skupnosti našega naroda. Prežai)ostno je res to poglavje, da bi ga mogli tu nadaljevati. Glede očitka samo politične akcije, iskanja ali celo zahtevanja koristi v imenu ne vemo katerih zaslug moramo g. profesorja naj-odločnejše zavrniti. Ne enega dokaza nam za to ne more navesti in ne vemo kdo zna nižje ukloniti hrbet, če tako kaže, »Straža« ali drugi. Tudi poglavje o iskanju koristi lahko načnemo. Upamo, da se g. profesor ne bo izogibal stvarni debati, ne le o imaginarnih koristih bodočega rodu, temveč tudi o realnih vladajočega. Kaj nam preostaja drugega, kot sprožiti take probleme, če nam mečete tako absurdne očjtke v obraz? Le ena stvar je, ki nas odkritosrčno veseli, da je napisana; to je Koblarjevo spoznanje, da ni delavcev in zato skrb, odkod delavci. Prišlo je sicer pozno, toda ne prepozno. Tudi mi smo si ga stavili že pred leti, ko smo gledali veliko aktivnost v drugih taborih. Res, odkod delavci? Ali boljše povedano, kdo jih bo vzgojil? Saj imamo mnogo ljudi, ki so študirali, ki jih je življenje postavilo na ugodne položaje, da so si lahko ogledali svet vse križem. Saj imamo mnogo ljudi, ki jim je bila dana poleg ostrine duha tudi moč besede, ki so bili zato kalkor poklicani vzgojita mladi rod za težke duhovne boje. Toda kaj smo videli? Odpira se nam žalostno poglavje naše bližnje preteklosti. Želimo le eno, da bi se .to nikdar več ne ponovilo. Te;Jela so leta, nastajale so nove ideje, nastopali novi ljudje in množice in gibanja, nastala je kriza, zmanjkalo je brane za telo in za dušo, v tem pomanjkanju pa je zrastel nov rod, ki je z željnimi očmi iskal vsemu temu zadnjega vzroka. Nekaj časa je poslušal učena modrovanja starejših, potem pa je prenehal verovati varljivim, čeprav lepo zvenečim besedam. Čeprav najbolj izpostavljen nevarnosti odpada je sam od sebe našel pravi smisel svojemu življenju in iz tega izhodišča gradil dalje. Ni jih bilo poklicanih in izvoljenih, ki bi mu pomagali v borbah, imeli so mnogo drugega važnega dela. Hoteli so dati mladinskemu gibanju obliko in vsebino, ki je ni Razgled posvetu Zanimanja za dogajanja v območju, ki gs navadno označujemo za zunanjo politiko, j? zadnja leta po vsem svetu, pa tudi pri n*s močno narastlo. Ta pojav lahko spravimo v zvezo deloma z močno naraščajočo politizacijo najširših ljudskih plasti, ki jo pospešujejo notranje borbe med različnimi svetovnonazpr* skimi tabori, deloma pa tudi lahko smatramo pojav kot naravno reakcijo ljudstva, ki mtf je bila odvzeta možnost uveljavljanja njegovih načel na bližjem, notranjepolitičnem področju. Prikupna oprema, v kateri se običajno poda- j jajo poročila o svetovnem položaju za široke ljudske plasti, pripomore kot tretji faktor k pospeševanju, čeprav morda prav tovrstno podajanje stvari mnogo škoduje in povzroči, da nekoristno troši mnogo ljudske energije y diletantskih izvajanjih in razmotrivanjih, ki bi se mogla koristno uporabiti na bližjih in na-ravnejših področjih. Bolj kot v drugih stvareh je treba namreč tu imeti vedno pred očmi dejstvo, da je za pravilno presojanje različnih dogodkov običajno večina faktorjev neznanih, saj živimo v dobi tajne diplomacije. Tudi v najbolj demokratičnih državah je danes prav na tem področju docela izključen ne le vsak vpliv javnosti na vodstvo zunanje politike, ampak tudi skoraj vsak vpogled. To, kar pride do naših • ušes, običajno ni niti senca resnice. V takem položaju pa je teren ustvarjen za množico izmišljotin in intrig, katerim smo tudi sami vsak dan priče. Ni torej naloga »Straže« ukvarjati se mnogo s takimi podrobnostmi. Zato se oglašamo v teh stvareh le redko, v daljših presledkih, ki pa omogočajo boljši pregled in večje spoznanje. Zlasti pa se nam zdi tu potrebno včasih postaviti posamezne dogodke v pravo ( luč, kaikor jih v kopici zmedenih dnevnih poročil ni mogoče videti, to pa tembolj, čimbolj smo v dnevnikih prisiljeni čitati vedno znova proti katolicizmu in javnemu delovanju Cerkve naperjene intrige židovskih in framason-akih agencij. Današnja izvajanja hočemo opreti na članek »Okrog vstopa Rusije v Z. N.3 (»Straža«, I. št. 2.). Tedaj smo postavili ta važni dogodek v tako luč, da nam ves razplet dogodkov potem daje pravico do nadaljnjih izvajanj. Triumf framasanstva, kakor se je tedaj prikazoval ta dogodek, je ostal le kratka epizoda in žolto-rdeči kartel se ni dolgo veselil poraza nasprotnih sil. Komaj so namreč zapuščali omamljeni gostje zadnji slovesni banket v ženevskih dvoranah, se je že iz daljave oglasilo imelo, hodili so v posvete k francoskim per-sonalistom, brali smo učene razprave o Pe-gyju grela nas je toplota občudovanja najbolj nepomembnih gibanj na Francoskem, premišljevanja o Španiji pa so nas kar navdušila, da smo se hoteli prijaviti za prostovoljce v rdečo milico, če bi poziv izšel pred prepo- I vedjo. Le enega nismo nikdar občutili: vsaj majhne, neznatne skrbi za nas, za predmet naše ljubezni, za ideale naših bojev- Začutili smo vedno bolj, da v teh smereh ne bo rešitve. Zato smo se morali obrniti k čistim izvirom, k pravim studencem resnice, ki smo jih našli pod površino današnje plehke kulture v nauku Cerkve. Nasprotovanje v lastnem taboru, kd se prej ni bil povzpel do enake odločnosti, nas je sicer bolelo, a ne utrudilo. Tudi usodna prognoza, da iz našega tabora bržkone nikdar ne bo delavcev, nas ne plaši! Bog daj, da bi prišli iz kateregakoli tabora. Saj nas je le to v resnici žalostilo, da sedanji delavci niso stali vedno na pravih okopih. In če danes, ko se vendar po našem last- j nem prizadevanju kažejo vsaj majhni uspehi velikih žrtev, če torej danes še enkrat pre-čitamo članek »Navzkrižja in nasprotja«, potem smo res prepričani, da nas je zajela kriza besede. 27. maja 1937 119 »STRAŽA V VIHARJU Slovenstvu - slovensko gospodarsko osnovo Iz raznih vidokov smo v »Straži« ponovno osvetlili težke gospodarske in socialne nepri-like slovenskega ljudstva. Pa vsako razglabljanje nanj je dalo enako spoznanje: naše ekonomske in socialne težave nimajo samo splošnih, v vsakem narodnem gospodarstvu enakih vzrokov, temveč poleg teh še posebne. Industrija na naši zemlji ni naša, torej tudi denarni dobički niso naši, ne v naših rokah nje vodstvo. Skoraj vse je tuje, le delovne roke so naše. Kake so posledice, ki iz tega stanja potekajo, vidimo in občutimo dan za dnem. Poleg običajnih kapitalističnih ustrahovalnih sredstev so obesili breznarodni gospodarji naše industrije nad naše ljudstvo še poseben damokljev meč: Odhod s kapitalom vred. Če odpovedo vsa ostala sredstva, bo gotovo učinkovala ta Žrožnja. Dejstvo, da je glavni, najmočnejši in naj-važnejšj del naših industrijskih objektov v ro- Žmenje topov; abesinska vojna je prekinila Sinljivo idilo. Bolj kot kedaj prej smo lahko sPoznali, kako daleč smo zabredli v mrežo komunistično framason&kih intrig. Kajti raču-nali smo na menda desetletno vojno ali celo več. Toda komaj je minilo pol leta, so ostali na frontah v Abesiniji le še -italijanski vojaki in poročevalci evropskih časopisov, ki vodijo vojno neprenehoma do danes. Manjka nam sposobnosti, da bi ocenjevali uspeh ali neuspeh Italije v tej stvari; toda en nauk lahko razberemo iz nje, ki je tudi Slovence stal težkih gospodarskih in celo človeških žrtev: učimo se treznega in resnega mišljenja, učimo se raje sprejemati resnico kot laž. Mi nismo pozabili napadov na Vatikan, ki so se dnevno vrstili iz vrst onih, ki so Zvezo narodov utrdili s sovjeti, Mi nismo pozabili vseh onih, ki so hinavisko zavijali oči in vpili, zakaj Vatikan ne nastopi v obrambo nedolžnega abesinskega naroda, ki se bori za svojo svobodo proti nemoralni nadvladi tujca. Zdaj in za bodočnost vemo, kje bomo iskali prave krivce vsega zla. V mejah možnosti smo o sami abesinski ekspediciji povedali svoje mnenje že v prejšnjem letniku. Toda kljub temu je treba pribiti, da le tedaj in v vseh podobnih slučajih odpovedala Zveza narodov, to je ona institucija, iz katere je bil vpliv Cerkve že ob sami ustanovitvi namenoma bil izločen. Odpovedale so siki so interesirane na takem ustroju Zveze narodov, kakršen je danes pred nami. Pri tem je treba po-seibej omeniti sankcije, ki so bile v 'Zvedeni obliki pravi zločin nad malimi drža-vami. Te so naložile nam in drugim težka bremena, medtem pa so njihovi inicijatorji pridno Zalagali napadalca z vsem vojnim materijalom 'n niso pomislili niti en Ijip na pomoč svojemu abesinskemu zavezniku, cesarju, ki je bil celo 'ramason. Spoznali smo lahko prijatelje v pravi podobi: z levico nam natresejo pesek v oči, da ne bi mi gledali, kako sklepajo z desnico pakt * našimi sovražniki. Vse to so delali seveda v preveliki skrbi za našo srečno bodočnost ln ta igra se ponavlja danes in vsak dan. Med* tem naj bi seveda papež in Vatikan, ker sta P&č najbližja Rimu, reševala, kar so oni zapravili, Naj bo torej rešitev tega tako težkega Problema tudi za nas vsaj v toliko pozitivna, ^a nas nauči zaupanja v onega, ki nas ne bo nikdar prevaral, zaupanja celo v takih stvareh, o katerih moremo sicer imeti popolnoma svoje mnenje. Četudi izločimo v teh stvareh vsak 'božji element, nam mora dvatisočletna radicija cerkvene diplomacije utrditi prepri-anije, da je tudi v stvareh navidez popolnoma ostramske veljave Vatikan enakovredna sila vsem drugim. Če pa upoštevamo nadzemeljsko vodstvo, pa moramo imeti tudi pogum, verjeti atikanu več in prej kot drugim. To spoznanje nas bo marsikdaj rešilo velikih razočaranj. kah tujih sil, ki imajo svoje, od našega ljudstva povsem različne interese, pomeni, da Slovenci nimamo tega, kar kot materialna osnova bistveno spada k lastnemu, neoviranemu narodnemu življenju — svojega narodnega gospodarstva. Ob takem položaju seveda, ne samo, da naša borba za socialno pravico nikdar ne more biti dovolj učinkovita in uspešna, temveč je vse naše narodno življenje nekam ohromelo in naša 'zgodovinska borba za slovensko narodno pravdo navadno brezuspešno mahanje v zrak. Slovenci kot celota se nahajamo v dvojni materialni odvisnosti: od tujega kapitala in od državnega centralizma. Kar naša zemlja od svojega bogastva da in kar slovenske roke proizvedejo — s tem ne razpolagamo mi. Kako priti iz tega nevarnega položaja? Samo ena je pot, ki nas bi mogla odrešiti gospodarske nesamostojnosti in odvisnosti. Ustvariti bo treba slovenski kapital! Kako? Samo na zadružni osnovi! Saj je nekdaj naše kreditno zadružništvo bilo že dovolj krepko, da bi prebitki lahko tvorili bazo za razvojno ustvaritev lastne slovenske zadružne industrije, obenem s postopno likvidacijo tujega industrijskega lastništva. Pa ni bilo razumevanja, oziroma spoznanja nujne potrebe, da se slovensko gospodarstvo osvobodi in se postavi na lastno široko zadružno osnovo. In namesto, da bi slovenski zadružni kapital sam zasedel slovensko industrijo in jp s tem rešil iz rok tujega akcijskega kapitala, se je zgodilo — kar nikdar ne bomo mogli razumeti — da je šel slovenski izadružni kapital v visokih milijonih kot posojilo breznarodnemu tujemu kapitalu za eksploatacijo naše industrije. To je res žalostno poglavje naše povojne zgodovine. Danes je težje, saj je naše zadružništvo celo na tem, da ga kot edino realno napotje uničijo. Toda misel, ki je edina odrešilna, ne sme utihniti. Mora priti do uresničenja, sicer ni izhoda iz slovenskegago-spodarskega suženjstva. Po tej poti bomo rešili slovenstvo gospodarskih verig tujega breznaroidnega kapitala, obenem pa tudi pripravljali pot za. prehod iz sistema liberalnega individualnega in akcijskega kapitalizma v nov zadružni korporativni gospodarski ustroj V Kranju so začeli z akcijo za ustvaritev zadružne tekstilne industrije; poleg Krope in Tržiča, je to za Krekom prvi poizkus v tej smeri Potrebno nam je predvsem prepričanje o pravilnosti in krepka volja za izvedbo. Državna oblast pa naj se zave, da njena naloga ni z uničenjem slovenskega zadružništva izročiti naše ljudstvo in zemljo tudi v onih odsekih, 1 kjer doslej to še ni bilo pravilo, v eksploatacijo breznarodni anonimni kliki svetovnega velekapitala. Vsi, ki niste še čisto otopeli in odmrli svo-| jemu narodu, pomagajte prožiti po slovenski ! zemlji gibanje pod geslom, ki so nam ga nare-j kovali zadnji konjiški dogodki: Odrešimo slovenstvo verig tujega kapitala. Postavimo slovenstvo na slovensko gospodarsko o s n o v o I Zato država, ne ubijaj slovenskega izadnužništva. To je lastnina slovenskega naroda. Ko bo ves narod o tem kot o edini možnosti izhoda iz gospodarske odvisnosti prepričan, bodo tudi dejanja prišla na vrsto. Priti pa morajo, saj gre že za problem osnovnega fizičnega življenja enega naroda! Sprejmimo napredek modernega sveta, a ostanimo obenem zvesti pridobitvam preteklosti. Ne bodimo samo ohranjevalci... celo tega, kar mora izginiti; bodimo prav tako osvojevalci! (Kard. Verdier.) KatollSka akcija XV. Teoretiki in praktični delavci v Katoliški akciji n a