Leto—Vol. V Chicago, September, 1926 Št.___No. 9 JUVENILE Monthly Magazine for Young Slovenes Izdaja SLOVENSKA NARODNA PODPORNA JEDNOTA Uredništvo in upravništvo: 2657 SO. LAWNDALE AVENUE CHICAGO, ILL. c^§m^ci38 Entered as second-class matter August 2, 1922, at the post office at Chicago, Illinois, under the Act of August 24, 1912. Acceptance for mailing at special rate of postage provided for in section 1103, Act of October 8, 1917, authorized August 2, 1922. ' ■' V . . ■: Gorska dolina v Koloradu. MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI LETO V CHICAGO, ILL., SEPTEMBER 1926. ŠTEV. 9. Ivan Albreht: MATI LJUDEM Oj vi, ki hodite mimo nas, ali poznate, spoznate naš glas, kadar zapoje mati: lala, lala, lala . . da slajše bi mogla zaspati njena edinčica? — Oj vi, ki hodite mimo nas, ali poznate, spoznate naš glas, kadar zaplaka mati iz svoje duše dna, ker mora v grobu spati njena edinčica? — O, da vam je to doumeti, kako bi mogli živeti, kako bi se mogli smejati, kadar zaplaka mati? . . . “Pod lipo.” STARA VZGOJA. Bodi skromen in ponižen, živi vedno v strahu božjem! Z malim bodi zadovoljen, potrpljenje je krepost. Zvesto služi gospodarju, pokoravaj se vladarju! Verno moli in zaupaj božji dobrotljivosti! V muko svojo — voljo božjo — s srcem, dušo, se uda i! Se ponižaj, boš povišan na tem svetu in v nebesih z zlato krono kronan boš. NOVA VZGOJA. Ne ponižaj se nikomur, boj krivice lastne se! Takrat bodi zadovoljen, ko dobiš, kar tebi gre. Zvesto služi za človeštvo, kloni svoji volji le! Nič ne moli, le zahtevaj; daj vsakomur, kar mu gre. Če v muke si udan, nikdar ne bo napočil dan, da ne bi bil ogoljufan. Ne glej v nebo! Glej v srce, da pravo in pošteno je! Obljubljena dežela je naša dežela Povest o razvoju človeka, njegove kulture in morale. (Konec.) Poglejmo, kaj pravi zgodovina o prvem sanjaču Amenhotepu, ki je bil četrti kralj v Egiptu. Povedal je svoje sanje kraljici Ne-fertiti. Amenhotep: Čuj me, kraljica Nefertiti! Sanjal sem sanje, ki se bodo uresničile. Nefertiti: Ali naj ti svečeniki razložijo sanje, kralj? Amenhotep: Ne, ne bodo mi čarodejniki in svečeniki razlagali sanj po svojih starih bogovih, ki sem jih jaz vrgel s prestola. Ti bogovi so samo maliki starih vraž. Isis in Osiris ter temna Anubis so samo pomagali, da se je svečenikom dobro godilo, ker so z njimi slepili nevedno ljudstvo. Tudi svetišče Amena v Tebah sem porušil. Nefertiti: In kaj si dal ljudstvu Egipta v nadomestek, veliki faraon? Amenhotep: Ukazal sem, da bodo ljudje častili samo enega boga in samo enega. Ta bog je veličastno solnce, ki nam sije, daje luč, gorkoto in življenje človeštvu. Samo solnce je pravi bog in jaz, faraon, sem njegov služabnik. Od sedaj naprej torej ne bom več Amenhotep, slepi vernik v malike Amena, temveč ime mi bo Aknaton, kar pomeni častilca solnca. Nefertiti: Pa ti bo ljudstvo sledilo, Aknaton ? Amenhotep: Mi že sledi! Dvigajo se žrtveniki solnca in njih učinek vidim po vsem Egiptu. Ljudje mislijo in čutijo z novim navdahnjenjem. Stari umetnosti sledi nova. To je nov nauk in nova nada. Če ne bom jaz doživel, vendar bo prišla nova doba. Seme solnca se bo zasejalo po vsem svetu. Tako je mogoče mislil ali govoril kralj in izgovoril rojstvo novih idej. Kmalu pa je umrl in stare sence nazadnjaške duhovščine so zatemnele novo idejo. Solnca niso več častili, duhovniki so prinesli stare tebanske bogove. Naslednik Aknatona je zopet častil Amena in se je zato imenoval za Tutan-kamena. Ta je bil tisti, katerega grobnico so lani razkrili in katerega blišču se divi člo- veštvo dvajsetega stoletja. Vse je častilo nazadnjaka s starimi bogovi, njegov prednik Aknaton je pa umrl z novimi idejami vred. Seme vendar ni izginilo, v pustem egiptovskem pesku je vzkalilo. Prenešeno je bilo v kraljestvo Hitite, iz katerega so se kraljičine možile s faraoni; to je bilo v gornjem teku reke Evfrat. Tam so se osnovala kraljestva, v katerih so častili solnce. Pri bogočastju so začeli rabiti prve črke, ki so jih vklesavali po ogromnih stenah templjev. Raztolmačenje teh črk pove vso zgodovino. Upali so in delali. Duhovnik boginje Ištar je vprašal svojega brata duhovnika boga E-nurta: “Kako napišeš ime svojega boga Enur-ta? Sedaj gre to delo počasi.” Duhovnik Enurte: “Tako in tako. Toda kdo drugi bp razen nas imel dobiček, če skrajšamo pisavo. Gotovo ne kraljevi generali, ki poznajo boga Enurta kot boga vojske in se za drugo ne brigajo.” Duhovnik boginje Ištar: “Ne, brat! Vojaki ne bodo rabili ne moje ne tvoje pisave. Z ilovico narejene podobe, s katerimi pošiljajo svoja povelja, zadostujejo njih rabi. Toda ti znaki, katere zdaj delava, bodo pomagali razviti naše bogočastje bolj kot so kralji in generali kdaj pomagali.” Duhovnik Enurte: “Pazi! O brat, piši, ampak ne dopusti, da bi stene slišale tvoje izdajstvo.” Duhovnik boginje Ištar: “Kaj za to! Dolgo potem, ko tebe in mene in asirskih kraljev več ne bo, bodo še čitali te nove asirske črke. Armade si podvržejo ljudstva. Sovražnik Asircev lahko prodre do vrat Egipta, toda za seboj bo vedno zapuščal razdejanje. Toda te črke bodo dale razumeti misli Hebrejca in Asirca, Arabca in Sumerijanca. Ljudje pa ne potrebujejo drugega kakor da vedo misli svoje, če hočejo postati prijatelji in bratje. Najina abeceda, dragi duhovnik boga Enurta, bo prinesel ljudstvom veselje. Kovino, katero zdaj brusijo za vojno, bodo stepli v pluge. Prišlo bo blagostanje in mir.” Tako je govoril duhoven boginje Ištar in govoril je modro. Vojne niso prenehale s tem, ko je prišla prva abeceda, in mir ni zavladal za ljudstva, ki so si jih podvrgli Asirci. Asirija je propadla, toda njena abeceda je ostala, živela in se razvijala. Z njeno pomočjo so se razvijale ideje, ki so delale narode daleč na zapadu za asirskimi razvalinami. Del civilizacije je iz rodovitnih dolin Evfrata in Tigrisa zavel daleč notri na Grško, kjer je imel plodovita tla, da se je razvila civilizacija, katera je nadkriljevala bleščečo slavo Egipta in Asirije. V Grčijo so se stekali ostanki izginulih civilizacij, katere so se tam izpopolnjevale. Slogi za zgradbe starogrške civilizacije so danes vzor stavbenikom. Toda grški filozofi niti najmanj niso mislili, da so bile Atene božansko mesto sredi obljubljene dežele. Platon in Aristotel sta vedela, zakaj sta nevednost in tiranija mogli ubiti Sokrata. Njune misli so bile daleč naprej pred Grčijo. Lahko si mislimo Aristotela, ki govori o idealni državi svojemu učencu Teofrastu. Aristotel: Ne, Teofrast, izobrazba ne zadostuje. Platon bi bil moral vedeti, da je za obljubljeno deželo več potrebno kakor samo izobrazba, da vedo ljudje vladati drug drugega. Teofrast: Kako bi torej ti, učitelj, vladal mesto in idealno državo ? Aristotel: Prvo vprašaj, kaj je idealna država. Idealna država je tista, v kateri vsak dela to, za kar je najbolj sposoben. To je država, ki je prikrojena za delo, nikdar za vojsko in zmago, temveč za mir. Idealna država je tista, v kateri ni cilj človeka posvl, temveč razvoj njegovih misli in sposobnosti. Teofrast: Toda kdo naj vlada državo— aristokracija? Aristotel: Ne postarnejša aristokracija, kakor je Platonova, ker modrost ne pride z leti. Niti ne oligarhija bogatašev in plemenitašev in tudi še ne demokracija potrebnih delavcev. Vsi ti naj vladajo le zase. Teofrast: Kratkodobna tiranija? Aristotel: Ne, moj sin. Naravno je, da idealne države, v kateri bi vsi vladali in bili vladani, ne bomo nikoli videli. Teofrast: Idealne države torej ni? Aristotel (smehljaje): Iskali bodo idealno državo še dolgo potem, ko bo že pozabljena tvoja in moja filozofija. Aristotel je mislil, da bo vlada iz srednjega razreda najbližja idealni vladi, toda ko se je zatopil v globlje misli, se je rajši pričel baviti z drugimi zadevami. Grčija nikakor ni postala idealna država; padla je radi svojih lastnih razkolov in radi vsiljivosti nekaterih držav, ki so bile bolj pripravljene na vojne kakor na delo v miru. Rim, ki je Grčiji sledil z dviganjem civilizacije, je bil imperij zmagoslavja. Raztegnil je svoje meje in njegove legije so se zmagoslavno vračale v Rim iz. vseh delov sveta. V rimskem cesarstvu so se med zatiranim ljudstvom pojavile vrste, ki so iznašle srečo v drugačni deželi kakor v zmagoslavnem imperiju. To je bila prva organizacija kristjanov, ki so našli obljubljeno deželo v posmrtnem življenju. Učili so, da bo sreča prišla za človeštvo, ko bo ovrglo poganstvo in se obrnilo k pravemu krščanskemu'bogu. Veliko so agitirali kristjani in pridobili so državo. Pridobili so •ves rimski imperij, pa pokazalo se je, da ni prišla s tem sreča idealne države. Rimski imperij je propadel, cerkev je s svojo posvetno oblastjo postala nepremagljiva, pa vendar niti za spoznanje ni bilo več sreče; nezadovoljnost je vladala kakor prej in v nezadovoljnosti pa stremljenje po srečni deželi. V srednjem veku so se narodi posluževali zopet orožja, da bi dosegli srečo na svetu. Tudi tisti, ki bi imeli učiti mir, so rabili orožje, da zatrejo nasprotnike in osrečijo sebe. Reformatorji proti koncu srednjega veka so iskali sreče s tem, da se ločijo od cerkve, katera je gospodarila z mečem. Pa tudi z dosego reformacije niso dosegli popolne države, niti tiskarski stroj z vsem ogromnim učinkom ni zatrl krivice in vraževerstva. Vse skupaj je bilo samo pomoč na potu razvoja. S pomočjo tiskarskega stroja so preučevalci iskali novih poti za dosego sreče. Toda napredek človeštva nikdar ne teče gladko niti navzgor niti navzdol. Zastanki so in padci in dostikrat se celo vidi, kakor da je znanost porinjena daleč nazaj. Komaj so umrli napredni reformatorji in se je utrdil njih nauk, je nastala nova verska nestrpnost in nazadnjaštvo, kakor se poraja vedno in ima tudi svoje uspehe. Toda stopinje naprej niso izgubljene. Galileja so lahko zaprli, pa tudi če bi ga bili ubili, bi ne bilo nič spremenjenega na dejstvu, ker leto potem, ko je on umrl, se je rodil sir Isaac Newton, da nosi naprej bakljo znanosti. Galileo in Newton sta bila znamenji na nebu, da se je rodila znanost. Nastopilo je stoletje vojska, ljudje so se “borili za domovino”. Toda znanost je že bila tu, ki si je prizadevala izboljšati svet. Pojavil se je Laplace, ki je prvi razmotrival, kako je nastalo solnce, in Lavoisier, ki je našel kisik v zraku kot zdravje življenja. Pojavil se je Watt, ki je izdelal parni stroj, in Jenner, ki je zadal prvi udarec nalezljivim boleznim. Našel se je kapitan Cook, ki je odkril nov kontinent. Volta je našel v elektriki novo naravno silo in William Smith je razbral zgodovino zemlje po kamenskih žilah. S temi začetniki prihaja nova vera v znanost. Prihajala je industrijalna revolucija. Prva jo je začutila Anglija, seme tej revoluciji pa je sejal parni stroj Watta in istotako strojne preslice Cartwrighta ter lokomotive Stephensona. Faraday je delal v klanici, da odkrije silo, katera spremeni ves svet. Zakaj so delali vsi ti ljudje? Zato, da dosežejo boljšo srečo za človeštvo in boljšo človeško družbo. Tudi oni so sanjali o obljubljeni deželi. Inženir je mislil in prepričeval, da z železnicami prepreže vse dežele in odpravi ceste. Filozof ga je vprašal, da li bo to poboljšalo svet. Inženir je odgovoril, da on ne more tega. trditi, toda železnica bo pomagala izobraziti ljudstvo. Pripeljala bo ljudi skupaj in jih zaposlevala. Filozof je ponovil za pesnikom: Da vsak človek najde sebe v dobrem vseh ljudi in vsak dela v plemenitem bratstvu. Inženir: Mogoče. Toda svet najbolj potrebuje sile, da skrajša razdaljo, da gradi in dela. Filozof: Sila. Ta naj torej napravi svet srečen. Kdo pa da silo? Inženir: Kdo jo da? Mi jo damo. Filozof: Vi? Kaj pa žene in otroci, ki morajo trpeti po tovarnah? Kaj možje, ki se mučijo v temnih rudnikih? Oni so del indu-strijalne revolucije in oni krijejo ogromne stroške s svojim življenjem. Inženir: Da! Ampak delali bomo lahko brez delavcev, ko bomo imeli dovolj sile. Blagostanje bo tedaj in velika sreča za vse. Kdo ima prav? Čas pa teče dalje neprestano, niti sila, neomejna sila ga ne more ustaviti. Vsa industrija, vse bogastvo z vso vpreženo znanostjo ni rešilo sveta, da bi se ne bil zapodil v najstrašnejšo vojno. In vendar je tudi v sredi najhujšega pobijanja in naj-groznejših muk, ki jih je trpelo človeštvo, milijone src bilo večno upanje človeka. V upanju so živeli, da je bila vojna zato, da se konča vojna. Patrijotizem ni zadostoval; trpkosti v naših srcih ne sme biti proti nikomur. In v sredi današnje visoke civilizacije in kulture, ko se je svet medsebojno ubijal, se je našel patri jot, ki je padel v vojni in pel o obljubljeni zlati deželi sreče: Slišal sem že davno o drugi domovini, najdražji vsem, ki jo poznajo, Kralj njen ni znan, armade niso štete, trdnjava njena zvesto je srce, ponos trpljenje . . . Tako je pisal vojak v vojni, ki je sanjal o človeški sreči. Daleč je še ta sreča, tako daleč, da je zapopadati ne moremo, toda čaka na nas in mi po nji hrepenimo, ker je že hrepenenje del sreče. Pomagam. Oče (kliče v sobo skozi okno): “Pepček, kaj delaš?”—Pepček: “Nič!”—Oče: “In ti, Jurček?”—Jurček: “Jaz pa Pepčku pomagam.” * Iz šole. Učitelj: “No, Mihec, naštej mi pet afriških živali.” Mihec: “Tri opice in dve papigi.” MLADINSKI LIST Povesti štrica Matica Stric Matic je splezal na visoki oreh. Urno se je vzpenjal od veje do veje, prav do vrha je priplezal in gori počival. Težko smo čakali, kdaj bo začel klatiti orehe. Stegnili smo mu v vrh dolgo rakljo in ga prosili: Orehov, orehov, naklati nam, stric, da bo teta napekla sladkih potic. Pa stricu se še ni ljubilo, samo parkrat je udaril, pa je spet počival. Hudo ga je bilo upehalo plezanje. Zelo radi bi bili splezali k njemu na oreh, ampak stric Matic tega ni dopustil. “Še enkrat se skrijte,” je rekel. “Potem pa bom orehe klatil in vi jih boste pobirali.— Kdo bo zdaj mižal ?” Cenček je rekel: “Štejmo se! Kdor bo prej ven, tisti bo mižal. Jelica, ti štej!” Stopili smo v krog in Jelica je štela: Anderle, banderle, Čičkov sin, kod si hodil ? Po vrtu španciral, kamenčke pobiral. Rajha — pajha — ven! Izštet je bil Cenček, ki je brž skočil za oreh, si naslonil glavo v dlani in štel do eden-indvajset. Izgubili smo se za vogale, se brž poskrili in že je bil Cenček za nami. Iskal je in pel: Eden ban kot pet podgan; sedem miši v uh se piši. Dobil je mene prvega, dobil je Tončka in Jurčka, toda predno je dobil Jelico, so že zaropotali orehi na peščena tla pod drevesom. Hiteli smo tja in se nič več skrivali. Zapodili smo se pod oreh, ko je najbolj peketalo z drevesa. Odkrili smo se, da bi nabirali orehe v čepice in klobuke, a orehi so tako neusmiljeno udarjali na glavo, da se je bilo treba pokriti. “Ajs!” je zavekala Jelica, ko ji je na golo glavo padel šop orehov. Skočila je k deblu, kamor niso padali orehi tako na gosto. Tam smo vsi iskali zavetja. Stric Matic se ni utrudil. Od vrha oreha je odkraja jemal veje vedno nižje in veselo ter urno klatil, da so orehi z ropotom padali na tla. Visoko gori so letale vrane in stric Matic je prenehal klatiti orehe. Oponašal je vrane na ves glas: Krah, krah, krah! Mene nič ni strah, nisem nikdar plah. Nisem v srcu rah, Krah, krah, krah! Za njim smo ponavljali: “Krah—krah— krah!” Vrane so odletele, stric Matic pa je okla-til še spodnje veje. Splezal je z oreha in z nami pobiral orehe v košare. Nabrali smo jih pet velikih košar, jih pomagali stricu Maticu naložiti na voziček in odpeljali proti domu. Stric Matic je peljal, mi smo pa porivali vsak pri svoji ročici in od zadaj. Ko smo prišli okoli vogala, smo zagledali nekaj čudnega, da še nikoli kaj takega. Na sredi trga se je zbrala velika množica ljudi, ki so vsi drveli na kup, da nismo mogli videti, kaj je. Nad množico pa se je zibala velika, črnorujava in kosmata glava s pokončnimi ušesi, špičastim gobcem in svetlimi očmi. Prestrašili smo se, vsi hkratu smo prenehali porivati voz in skočili k stricu Maticu, ki je sključen vlekel za ojesa. Spomnili smo ga: “Stric Matic, oh stric Matic! Kaj je tam ?” Stric Matic je že ustavil voz. Oziral se je nazaj, misleč, kako je to, da težje vleče, ker smo vsi hkratu prenehali porivati. Nagnetli smo se okoli njega in mu kazali na trg. Gledal je za trenutek, potem pa se je prav veselo zasmejal: “Medveda imajo, medveda, ki pleše!” “Medveda, joj, medveda, ki pleše!” smo veselo vzklikali in skakali okoli strica Matica ter ga vlekli od voza na sredo trga. S stricem Maticem se nismo bali približati medvedu. “Ali grize?” smo vprašali. “Nič ne grize, ne,” je odgovoril stric Matic. “Vendar ne smete hoditi preblizu. Medved ne zna pobožati, zato se držite proč od njegovih šak!” Dospeli smo do množice, pa nismo nič videli, ker samo veliki ljudje so bili pred nami. Še stric Matic se je moral stegati, da je videl, kako je medved na malem podu sredi velike gneče plesal in se guncal. Vlekli smo ga za roke in prerivali skozi gnečo toliko časa, da smo prišli v ospredje. Na podu je stal na zadnjih nogah veliki kosmatinec in kazal proti nam svoj rmen-kasti poraščeni trebuh. Povzdigoval se je na zadnjih nogah, se veselo dvigal, skakal in brundal. Poleg njega pa je stal mal možiček, ki se je neprestano smejal. Imel je oblečen rdeči jopič s svetlimi gumbi in rumenimi tra- kovi. Obut je bil v črne škornje in za škornji je imel kratko palico. V roki je tudi imel palico in z njo dopovedoval medvedu, kako mora plesati. Mož je medvedu pel: Tanča j, tancaj, moj Martin, za petice, za cekin, da te bodo gledali in ti solde dajali! Tancaj, tancaj, moj Martin! Kaj takega nismo še nikoli videli in vsi smo se smejali. Ko je kosmatinec odplesal, se je postavil nazaj na vse štiri noge, mahal je s svojo debelo glavo in se zibal z vsem telesom ter gledal po nas. Včasih je stegnil debelo glavo proti gledalcem in takrat se je cela vrsta plaho umaknila nazaj in grozno zavpila. Mož je iz torbe izvlekel pisan krožnik. Ukazal je medvedu, naj bo miren, sam pa je šel okoli gledalcev in pobiral novce. Vsak je segel v žep in vrgel na krožnik drobiž, samo da je smel gledati čudo—plešočega med- Beli medvedi. Fotografija je vzeta po skupini v naravni velikosti kakor je na razstavi v Fieldovem muzeju. veda. Mož z medvedom je bil zadovoljen z nabranim drobižem, zato je takoj zopet zapel medvedu: Tanča j, tancaj, moj Martin, za petice, za cekin . . . Vse popoldne smo bili tam. Stric Matic je rekel, da je že videl medveda plesati, ampak tako velikega še nikoli ne, zato je tudi on ostal ves čas z nami. Malokdo se je naveličal gledati; prihajali so pa vedno novi. Pozno popoldne je mož z Martinom zavil z odra na trgu in po ulici. Vsi smo šli za njim, mi večinoma spredaj, odrasli pa so stopali zadaj v procesiji. Veliko izmed njih medveda še nikoli videlo ni, zato smo bili tako radovedni. Okoli hiše, kjer je prenočeval mož z medvedom, se je zbralo več ljudi kakor pa jih je pred par tedni prišlo skupaj k sprejemu novega župnika. Medveda je mož zaprl v svinjak, sam pa je odšel v hišo. Zelo žal nam je bilo, ker medveda tisti dan nismo videli več. Odšli smo za vogal, odkoder je stric Matic že odpeljal svoj voziček z orehi. Predno smo prišli do njegovega doma, smo ga dohiteli in mu vsi hkratu porinili. Stric Matic se je začudil in se ozrl. Veselo se je nam zasmejal ter se lepo zahvalil. “Zakaj medved pleše?” je vprašala Jelica strica Matica. “Zato, da služi denar gospodarju.” “Pa nič ne grize ?” “Nič.” “Zakaj ne?” “Ker je tako naučen.” “Kdo ga je naučil plesati?” “Gospodar.” “Zakaj ga je naučil?” “Zato, da mu služi denar/ “Kako ga je naučil?” Stric Matic se je popraskal za ušesi. Ni se popraskal zato, ker mogoče ni vedel, ampak obotavljal se je in povedati ni hotel. “Stric Matic, kako je mož naučil Martina plesati?” je ponovno zastavil vprašanje Cenček. “Povedal vam bom, ko pridemo domov,” je rekel stric Matic in vlekel dalje. Pripeljali smo orehe v klanico za hišo pri stricu Maticu. Zložili smo košare z voza in sami sedli na voz ter gledali strica Matica. Pogledal je po nas vprašujoče. “Ali nam ne boste povedali, kako je mož naučil Martina plesati?” je vprašal Tonček. “Seveda bom.” Stric Matic je sedel med nas na voz in pripovedoval: “Medved je divja zver, ki se ne da veliko naučiti, ko enkrat odraste. Če ga ujamejo mladega, ga pa naučijo marsičesa. Da v medvedu ubijejo vsak odpor, ga ljudje stradajo in mu ne dajo jesti več kot toliko, da ne pogine. Medved postane pohleven in tedaj ga naučijo plesati, skakati, pre-kucavati se in delati ljudem zabavo. Ko medveda učijo plesati, ga zaprejo v kletko, pod katero je železen pod. Pod podom zakurijo, tako da medveda peče v tace in se mora dvigati ter se postavlja na zadnje noge, da ga v sprednje ne peče. Pri tem mu pojejo: “Tancaj, tancaj, moj Martin, za petice, za cekin . . .” Medved se tega navadi in ker je lačen in pohleven, začne plesati in skakati, ko mu zopet tako pojejo. Boji se, da bi ga peklo pod nogami.” Vestno smo poslušali in nič kaj veseli nismo bili, ko smo to slišali. Martina smo bili na trgu neizmerno veseli, kajti zdel se nam je smešen in zabaven. Niti malo nismo slutili, koliko je moral trpeti, ko so ga učili in koliko lačna in molčeča žival mogoče še trpi, ko pleše iz strahu. “Ali se Martin možu nič ne smili?” je vprašala Jelica. “Nič,” je odvrnil stric Matic. “On tako dela, da zasluži denar.” “Meni se pa smili,” je rekla. “Če bi ga jaz imela, dala bi mu dovolj jesti.” “Potem bi pa medved postal divji,” je pojasnil stric Matic. “Bi ga pa izpustila,” je rekla Jelica. Ko smo od strica Matica odhajali domov, nismo bili več tako veseli kakor popoldne, ko smo gledali kosmatinca Martina plesati na trgu. Žal nam je bilo za nerodnega plesalca. — A. K. Dragotin Kette: Kako se je zgodilo Matijčku Krznarjevi so imeli lepo hišico s sadnim vrtom, a za vrtom se je razprostirala majhna dolina, ki se je proti hiši vedno bolj zoževala, v nasprotno stran pa prehajala v zeleno ravan. Imeli so pa Krznarjevi tudi Matijčka, in ta Matijček ni imel ušes. Nikari pa ne mislite, da ni imel morebiti uhljev; o uhlje že, pa kakšne! Toda ušes pa ni imel, drugače bi vendar vsaj katerikrat kaj slišal. Tako se je, recimo, nekega dne igral v dolinici za vrtom. Solnčece je gorko sijalo, a po šumečih travah so brenčale čebele, mušice in metulji. Pa niti solnce niti čebele ne bi mogle odvrniti živega Matijčka, da se ne bi zaganjal za pestrimi metulji in lučal klobuka za njimi. “Matijček, Matijček!” se oglase zdajci mati. Toda Matijček je že zopet po svoji stari navadi sedel na ušesih in ni hotel ničesar slišati. In letal je še dalje za metulji in ni se bal ni vročega solnca ni čebel. Okoli ušes pa mu je vedno nekaj šumelo: “Zakaj ne greš, zakaj ne greš? . . .” In v drugič so se oglasili mati: “Matijček, Matijček!” Toda o Matijčku ni duha ne sluha . . . Tam na zelenem travniku se podi Matijček, vidi mamo, a jih noče videti, sliši jih, a jih noče slišati. In leti tam za metulji in se ne boji ni vročega solnca ni čebel. Okoli glave mu pa vedno nekaj šumi: “Zakaj ne greš, zakaj ne greš ?” A tretjič niso zaklicali več mati. Pa tudi ni bilo treba. Kar v hip začuti Matijček neko stvar v ušesu. In ta stvar brenči notri in šumi, šče-gače ga in gluši. Strahoma stresa Matijček glavo, da bi se oprostil neprijetne stvari, a zastonj. Stvar le še bolj brenči in šumi, tako votlo in hudobno, joj, kakor da ga hoče sedaj, sedaj snesti. In Matijček se spusti v jok in tek proti domu. Doma so pa mislili, da je znorel, tako je stresal z glavo, kremžil se in jokal in vpil: “Ajej, ajej v ušesih!” “I kaj je, kaj je?” izpraševali so mati. “V ušesih, v ušesih,” klical je žalostno Matijček, “prej je vedno dejalo: “zakaj ne greš, zakaj ne greš?” potlej pa notri šlo— o—o . . .” Mati so precej vedeli, pri čem da so. Vzeli so hitro lasno iglo in jo ytaknili v uho. Kmalu, kmalu so privlekli iz ušesa tisto stvar, tisto pošast—majhno mušico . . . In so dejali: “Vidiš, vidiš, Matijček, kaj vse človeka zadene, ako noče slišati! Dvakrat sem te klicala, pa te ni bilo na spregled, mušica pa te je prignala . . . prav, prav. Drugič je pa tudi ne slušaj, kadar te bo opominjala: “Zakaj ne greš, zakaj ne greš?” Toda Matiičku ni nikdar več zastonj šepetala: “Zakaj ne greš, zakaj ne greš?” VEVERKA IN DETE. Glfuj veverko, kako prijazno v tesnobi kletke se zabava: ob lešniku zobe si brusi — hm! — z metlico-repom povihrava. Martinek jo zavzeto gleda in preudarja zagonetko: kako in kdaj in s čim, da tudi on imel bi lešnik, rep in kletko! E. Gangl. VRT IN POLJE. Ob hišici dehti cvetoči vrt, metulji, ptički se spreleta j o, srce Alenki v pesmih se oglaša, in prstki vence nežno spletajo. In blizu, daleč tam—glej, njiva—kruh! V tla brazde se globoke režejo, za plugom—oče; in njegove misli nebo, Alenko, njivo vežejo... E. Gangl. Basni OVCA IN ZEVS. Ovca se je prišla k Zevsu*) pritožit, kako hudo se ji godi na zemlji, in ga je prosila, naj na kak način napravi, da se ji bo boljše godilo in bo bolj upoštevana. “Ovca moja,” ji je rekel Zevs. “Drugače tega ne morem storiti, kakor če ti dam kako sredstvo, s katerim se boš branila pred sovražniki. Na primer če ti dam srepe oči in strašne čeljusti, da boš ustrahovala vsakega, če boš samo zapihala ali pa grdo pogledala.” “Oh, ne govori tako, gospod Zevs. Srepe oči in strašne čeljusti! Kdo bi to maral imeti? Ali hočeš, da postanem hujša od kače?” “Ce hočeš, ti dam levje zobe in kremplje,” je ponudil Zevs. “Tudi to je zlo,” je rekla ovca. “Nočem. Daj mi kaj drugega.” “Ali hočeš, da te napravim veliko kakor bika in ti dam strašne rogove, da se te bo vsakdo bal?” “Tudi tega nočem; ne maram, da bi se me kdo bal.” “Še eno ostaja in če še tega nočeš, boš morala trpeti kakor si do zdaj. Evo ti, dam ti lisičjo hitrost in zvitost.” “Nočem,” ga je zavrnila ovca, “tudi tega bi ne imela rada. Rajša trpim, če se drugače ne morem obvarovati zla.” Tedaj je Zevs blagoslovil ovco in zapovedal, da bo v bodoče imela pastirja, ki se bo z ovcami lahko prehranjeval in z njih kožami oblačil, obenem pa jih varoval in se staral pri njih. * muha in Čebela. Prestrašena je muha odletela, kajti komaj je ušla izpod zamaha kuharice, ki jo je hotela ubiti. Zletela je skozi okno in se vsed-la »a cvet poleg čebele. “O, povej mi, čebelica, zakaj tebe ljudje ne preganjajo tako kakor mene? Mene odžene vsaka roka, ti pa letaš, koder te je volja. *) Zevs je bil najvišji bog pri starih Grkih (ki so imeli veliko bogov). Nikdo ti niti takrat ne brani, ko s cvetja piješ sladki med, meni pa povsod preti smrt, četudi sedem na kos naj slabšega kruha. Oh, če bi jaz imela želo in bi znala pičiti kakor ti, bi imela mir pred ljudmi.” “Varaš se,” je odvrnila čebela. “Mene ne ščiti želo, temveč najbolj to, ker s svojo pridnostjo svetu koristim in mu dajem medu in voska.” * DVA OSLA. Lev je šel na lov in je imel osla s seboj; za kaj mu je osel bil, to že vsakdo ve. Drugi osel, drug in dober prijatelj osla z levom, je to videl, pozdravil je svojega tovariša in ga nekaj malega vprašal: “S kom pa ti misliš, da govoriš,” je rekel ošabno osliček z levom. “Ti osel vseh oslov,” ga je zavrnil, visoko dvignil glavo in ušesa. “Ali si slep, da ne vidiš, s kom jaz hodim?” Sirotek osliček se je spomnil in jo je hitro ubral odtod, misleč sam pri sebi: “Ubogi moj tovariš, izgubil je še tisto malo oslovske pameti, ki jo prej imel.” ♦ VRABEC IN LASTOVKA. (Iz Dragotin Kettejevih parabol.) Na streho je priletel vrabec k lastovki. “Kam greš, lastovka?” je vprašal vrabec, čvrkajoč svoji lepi sosedi. “Na jug, na jug!” je zažvrgolela ptica lastovka, “kaj ti pa ne pojdeš za zimo iz teh hladnih in neprijetnih krajev?” “Jaz?! Zakaj neki, povej!” “Vidiš, ti neumnež, tu ne boš imel toplega stanovanja in ne zadosti hrane . . .” “Kaj mi mar za to! Tudi če bi imel poginiti,” odgovori dobri vrabec, “ne bi zapustil svoje preljube domovine. Z njo bom stradal in trpel in čakal boljših in srečnejših dni.” Sumljivo. Učitelj: “No, Jožek, povej mi, kako se imenuje žival, ki se vedno po blatu valja in pogosto potepa po sosedovem dvorišču?”— Jožek (sramežljivo): “Oprostite, gospod učitelj, saj se ne bom več valjal!” Življenski nauki Kdor hoče kolikor mogoče srečno živeti, mora biti predvsem vesele in živahne narave. Modro je rekel nemški pesnik Goethe: “Dokler živiš, bodi živ!” To je umeven pogoj življenja, ki ga dopolnjuje najboljši francoski vzgojevatelj Rousseau, ki pravi: “Bodi pravičen, če hočeš biti srečen.” “Nikdo se ne more smatrati srečnega, dokler ne umre,” je rekel modrijan Solon bogatemu perzijskemu kralju Krezu, kateremu se je čudna zdela ta modrost, pa je preizkusil, da je resnična, ko ga je kralj Cir oropal za vse in ga mučenega postavil na grmado, da bo tam zgorel. Ko je bil na grmadi, je vzkliknil: “Solon, Solon, Solon!” Takrat je šele vedel, da se je prezgodaj štel med srečne. Med modre može prištevajo knjige tudi Jezusa Krista. Ta je dal ta nauk za srečno življenje: “Veselite se vedno, bodite veseli med veselimi.” Žalost res ni nikjer dobrodošla. Še boljši nauk za srečno življenje je dal modri Tomaž Kempen. On je zapisal: “Če je kje na svetu veselje, je to poznano samo čistemu srcu.” Hudoben človek ne more občutiti pravega veselja. Eden jako lepih naukov za življenje je tisti, ki ga je dal judovski kralj Salomon. Rekel je: “Ljudje so malo poznali in tudi danes še malo poznajo snago in lepoto svojega srca.” Cist