PRIPOVEDKA
___                         Z lecorezi ilastriral E. JUSTIN
| Sklicali so vse tolmače tujih jezikov, a nobeden ni mogel raz« Ibrati pisanja. Člani dvanajstih kraljevih akademij so prišli na vrsto, ftoda bili niso nič spretnejši.
Sedem modrijanov, podkovanih v jezikoslovju, ki so se pravkar
vrnili brez pticc fene in bili zbog tega obsojeni na smrt, je prihitelo
akisto.  Akoprav se jim je obljubilo pomiloščenje, če raztolmačijo
lismo, vendar niso mogli niti povedati, v ka= ¦terem jeziku je pisano.
Srečni kralj se je tedaj štel med najnesreč« Inejše vseh kraljev. Tožil je, čemu so ga zapletli |v nepotreben zločin, in se bal Kanove osvete.
Tisto noč dolgo ni zatisnil oči. V jutro pa je
bila njegova žalost še večja, ko je zvedel, da |je  izginila njegova hči,  pustivši  te*le  vrstice: »Oče, nikar me iskati ali pozvedovati. kam • sem se namenila, drugače me dobiš mrtvo. Prej
me ne bo nazaj, dokler ne razrešim Kanovega ^pisma in otmem ljubljenega princa. Zbogom«
VII.
Srečna kraljična je odšla peš z dvema Ispremljevalkama k svetemu puščavniku, ki je Iživel v trdi samoti na jako visokera gorovju, |vidnem iz glavnega mesta.
Naše romarice so sicer želele jahati do Ipuščavnika, toda ni se dalo. Pot je bila priklad« Inejša kozam nego velblodom, konjem, slonom, Imezgom in oslom. na katerih se je — ne bodi grdo rečeno — tačas po navadi jezdilo v oni Ikraljevini. Zato in iz pobožnosti so jo mahnile |iar peš.
Puščavec je bil jako spokoren mož. Ljud« stvo je celo trdilo, da je neumrljiv. V vsej po< tkrajini se nanrreč ni pomnilo, kdaj se je bogo=
lljubni samotar nastanil v zatišju nebotičnega pečevja, kjcr se je [redko pokazal človeškim očem.
Zaradi njegove čednosti in vednosti so ga kraljična in njeni prija« eljici iskale sedem dni po tistih klancih in prelazih. Čez dan so iztikale oed grmovjem in goščavo,  ponoči pa so se skrivale  po  skalnicah.
776
Nikogar ni bilo, da bi jih bil vodil po strmih brezpoticah ali jih ščitil pred kletvijo puščavnika, ki bi se bil lahko razsrdil, ker so ga motile pri molitvi v njegovem domovanju. Razume se, da je bil ta mož pogan. Sicer je bil po naravi dober, ali njegova mračna in strašna vera ga je silila, da je preklinjal.
Ker pa so naše prijateljice po nekem navdihu mislile, da bo le ta puščavnik umel razbrati pismo, so se odločile kljubovati njegovim kletvinam in mu priti na sled.
V noči sedmega dne so se že hotele zateči v jamo, da bi počivale do zore, kar ga zalotijo v neki duplini pri molitvi. Medla lučka je ob< sevala tajinstveno skrivališče.
Mladenke so že trepetale, da jih bo preklel, in žal jim je bilo. ker so si upale tako daleč. A puščavnik. čigar brada je bila bolj bela
ko sneg. polt nabrana liki posušena vinska jagoda, telo pa sama kost in koža. jih je presunljivo pogledal z iskrimi očrai ter jih ogovoril z vese* lim in milobnim glasom:
»Hvala bodi Bogu, da ste napo< sled tu. Sto let že čakam. Zelel sem si smrti, toda nisem mogel umreti. dokler ne izvršim z vami dolžnosti, ki mi jo je naložil gospodar duhov. Jaz sem edini učenjak, ki še govori in razume preBogati jezik, običajen v Babelu prcd občo zmešnjavo. Sle« herna beseda tega jezika je učinko* vita zarotitev, ki sili peklenske moči, da služijo njemu, kdor jo izreče.
Samo trije blagonnselni pismo= uki, od katerih sta dva že premi= nula, so ohranili v spominu to narečje. Jaz sem torej ostal edini na vsem svetu, ki ti morem raztolmačiti poslanico tatarskega Kana. Tebi na uslugo mi je gospodar dobrih duhov ohratiil življenje cela stoletja« »Na torej pismo, častitljivi učenjak!« je rekla princesa ter mu izročila skrivnostni papir.
»Takoj ga razložim,« je privolil starec in si nataknil naočnike. Primaknil si je brlivko in nad dve uri na glas čital babelščino. Ob slednji besedi, ki jo je izustil, se je vesolje streslo, zvezde so se po» krile s sinrtno bledobo, mesec je drhtel na nebesnem stropu, kakor trepeta njegova slika na morskih valovih. Kraljična in spremljevalki so morale mežati in si tnašiti ušesa, da ne bi videle pošasti, ki so prU vršale, in da ne bi slišale gromozanskih, grozljivih ali bplestnih zvo« kov, ki so prihajati iz osrčja razburkane Prirode. Po končanem štivu je puščavnik odložil naočnike in mirno dejal:
117
»Ni mogoče, ne spodobi se, o Srečna kraljična. da bi zvedela vse, kar stoji v tem pismu. V njem so strahotne in vražje skrivnosti. Tudi ga ni človeškega jezika, kolikor jih živi še dandanes, da bi se dale v njem obrazložiti in razjasniti te tajnosti, ki jih poznam jaz, ki jih pozna tatarski Kan in so jih poznali prvotni modrijani.«
»Slabo smo naletele,« se vštuli perica. »Toliko smo obredle, da bi našle vas, ki edini razumete to zamotano pisanje. Zdaj pa pravite, da ga nočete prevesti.«
»Nočem in ne smem.« odvrne starostni samotar. »Pač pa vam povem, da vsebuje pismo zanimive reči za vas. Prav na kratko vam jih posnamem, zakaj moje ure so štete in smrt se mi bliža.
......____                  (Konecprih)