Naša občanka Mara Jezeršek
Dobrina enkrat mesečno
Z Maro Jezeršek sva se v najinem pogovoru^ najprej dotaknila njenega delinstva. Prava stara Ljubljančanka je v svet zastavila v ver-jetno najlepšem delu Ljubljane, Gornjem trgu:
»Med tistimi starimi prijaznimi hišami sem preživljala svoje otroštvo. Pogosto smo otroci hodili na grajski hrib in imeli cele vojne med seboj.«
In opečnate strehe so se razprostirale pod nogami in skrivnostno zeleno nekoliko megli-často Barje je bilo videti. Ozke ulice, stari trgi, zateglo cviljenje tramvaja... Te Ljubljane pravzaprav ni več:
»Kopali smo se na špici, v Malem grabnu. Še dandanes me vleče v ta mestni predel, še je znancev, ki jih rada obiščem...«
Seveda pa se z Maro nisva sestala, da bi kramljala o lepotah starega dela mesta. Od leta 1960 je Mara Šiškarica. Potrebno se je bilo vživeti v novo okolje, spoznati nove Ijudi, zaži-veti v bližini Mosteca, pljuč našega mesta. Ni ji bilo odveč delovati v krajevni skupnosti, vleklo pa jo je k socialnim problemom. V lepem spo-minu ji ostajajo srečanja s starejšimi občani:
»Rada pomagam in nikomur ne želim žale-ga. Ti Ijudje so tako nezahtevni in jih osrečuje že, če se nekdo na njih spomni. Mislim, da so ta srečanja, ki jih organiziramo za naše sta-rejše občane, res posrečen domislek in vveliko veselje. Upam,« je nekoliko našobila žiyo-rdeče naličene ustnice, v rjavih očeh pa je bilo zaznati vprašaj: »upam, da bodo tudi mlajši z nami tako ravnali, ko bomo mi starejši.«
Mara uspeva prebujati v Ijudeh ustvarjal-nost. Njena komisija v krajevni skupnosti je vedno sklepčnajn delegati se pozorno udele-žujejo sej občinske skupščine:
»Res pa je prispelo gradivo predebelo, pre-zajetno. Premalo časa nam ostaja za resnično poglobljena stališča. V skupščini pa človek veliko zve, si razširja obzorja«
Mara Jezeršek je bila dolga leta blagajni-čarka v banki. Stotine in stotine milijonov tako željenega denarja ji je šuštelo pod prsti. Tiso-
čem strank je ob izplačilnem okencu ustregla. Toda kakšen je občutek blagajničarja, ki ima opraviti s toliko denarja?
»To je delo sicer kot vsako drugo. Nekdo tipka, drugi vozi avtomobil, blagajniki izdajajo denar... Z leti človek postane spreten in ban-kovcev ne občutiš kot denar, ampak kot sred-stvo,s katerim si služiš svoj vsakdanji kruh. De-lati moraš hitro, natančno in zbrano. Veste, papirnata vojska se da popraviti, denarna po-mota pa pomeni poseg v lastni žep. Vse se mora natanko ujemati. Kot dobrina pa je zame denar tako kakor za druge občane le enkrat mesečno...«
Mara je za svoje delo v krajevni skupnosti prejela visoko priznanje, bronasti znak Osvo-bodilne fronte. Bila je hudo preseneijena in take časti sploh ni pričakovala:
»Ne vem, če sem za tako odličje dovolj stori-la. Pa vendarjelepo, daljudjetvojedeloopazi-jo.«
Zatem sva se s sogovornico nekoliko poto-pila v njene radosti, drobna veselja. Na policah Marinega stanovanja bi ne bilo težko našteti vsaj 1.000 knjig. Bere. Silno rada prebira strani prijateljic knjig, ki jo ponesejo v različne sveto-ve. Radapotuje. Vštevilnihevropskih državah je bilo videti Maro Jezerškovo: Turčiji, Franciji, Švedski, Švici, Grčiji, Sovjetski zvezi in še kod. Toda kakšen je tisti generalni vtis, primerjanje tujine in domovine?
»Hm... « se je nekoliko zamislila: »veste, bi se kar poslužila našega pravega slovenskega pregovora: povsod je lepo, doma je najlep-• še...« Doma je najlepše, četudi je v trgovini drago, prispejo visoki računi in ni vse takq kakor bi človek vedno želel. Si pa tukaj doma, spominjaš se svojega mesta, obiska v gleda-lišču, Sedmerih jezer, gobarskih poti, iskanja kostanja v Mostecu:
»Rada bi, da bi si tudi Ijudje bili bližji. Da bi se razumeli, da bi ne bilo toliko brezbrižnosti. Glejte, saj ni nihče zanalašč bolan...«
Skromnost je čednost, pravijo. In Mara Je-zerškova je skromna na poseben način. Vedno se sprašuje, ali je dovolj storila, ali je njeno delo na kateremkoli področju dovolj dobro, odgovorno izpeljano. Padobrotejenajti v Marinem srcu...
Bogomir Šefic