Ob -vratili stofe lcorošlcl Avstrijski zvezni kancler dr. Schuschnig je bil pretekli teden v Pragi ter je stopil v stik s predstavnikom čehoslovaške države in predstavniki čehoslovaške vlade. Namen tega obiska je kancler sam tako opredelil: Odzval sem se povabilu Zveze industrijcev, da jim predavam. Hkrati sem razpravljal z vodilnimi osebnostmi Cehoslovaške o nekaterih aktualnih vprašanjih. Glavni predmet razgovorov je bilo gospodarsko sodelovanje obeh držav. — Kar je povedal avstrijski zvezni kancler o namenu svojega poseta, je brezdvoma resnično: vse to je res, pa še več je res. Zunanji svet je poudarjal zlasti zunanjepolitičen namen in pomen tega obiska. Kot nekako izjemo v izjavah raznih listov beležimo vest nekaterih socialističnih in framasonskih glasil, češ, da je g. dr. Schuschniga vodila v Prago želja, da bi stopil v zvezo s socialističnimi begunci, ki 30 ob nameravani in poskušeni revoluciji 1. 1934 zbešali iz Avstrije in ki jih vodi žnani socialistični voditelj dr. Bauer, kateri sedaj prebiva v Čehoslovaški. V tej vesti je ta-le resnica: to ni bila želja dr. Schuschniga, marveč želja dr. Bauerja, ki kajpada ni bila izpolnjena. 0 zunanje-političnih nagibih kanclerjevega potovanja soglašajo v Nemčiji izhajajoči listi v tej sodbi: preobrat v zunanji politiki Avstrije s približanjem mali antanti in Franciji na škodo Italije. Italijanski listi, ki bi v drugih političnih okolnpstih gledali na to potovanje z neprijaznim očesom, vsled sedanie politične in vojaške zaposlenosti Italije v vzhodni Afriki tnilejše sodijo ter celo izjavljajo, da zbližanje držav v Podonavju ne nasprotuje »talijanskem težnjam. Francosko javno mnenje je kanclerjevo pot pozdravilo ter poudarilo, da ima Avstrija, ki mora na vsak način ostati neodvisna država, to-le palogo: biti mora posredovalni organ med italijansko-avstrijsko-madžarsko zvezo na ?ni in med malo antanto in Francijo na drugi strani. Cehoslovaško-avstrijsko zblizanje in jtalijansko-jugoslovansko zbližahJe so najvažnejši stavbeni kamni za zgraditev miru in utrditev političnih razmer v Podonavju. Jedro resnice je v vseh teh ugibanjih in domnevanjih naslednje: Avstrija potrebuje močne zaslombe v svojem boju za ne°j*visnost, ki je ogrožena od narodno-soc-alistične Nemčije. Doslei je to oporo predvsem iskala v Italiji, kamor je vleklo ne toliko avstrijako prebivalstvo, kakor avstnjski Heimvvehr srce in še bolj pra^« zep. Heimwehr je idejno vzniknil iz italijanskega fašizma ter se razvil in razbohotil do sedanje premoči v Avstriji z gmotno podporo iz fašistične Italije. Voditelj Heimvvehra podkancler knez Starhemberg je s svojega ehostranskega fašističnega vidika usodno ^plival na zunanjo politiko Avstrije, ki je navadno zavzemala državam male aptante (Čehoslovaški, Rumuniji in Jugošlaviji) neprijazno, deloma tudi sovražno stališče. Sedaj se je začela ta glavna opora avstrijske zunanje politike majati. Treba je najti za Italijo nadomestila kakor glede na zajamčenje avstrijske neodvisSosti, tako tudi glede na denarne podpore, ki jih Avstrija vedno potrebuje. To je nagnilo krščanskosocialni del sedanje avstrijske vlade s kanclerjem Schuschnigonj na čelu, da popravi to, kar je Starhemberg s svojira Heirmvehrom pokvaril, ter poišče tesnejše zveze s Francijo in z njb združeno malo antanto. Nam, ki tvorimo z našo državo važen del male antante, takšno približevanje nikakor ni nesimpatično. Saj nam je dobro znano, da se dado važna meddržavna vprašanja Srednje Evrope in osobito v Podonavju najboljše rešiti v medsebojnem sporazumu. Nekaj pa bi pri tej priliki radi poudarili, kar moramo poudariti:; ako obstoja resna volja, da bi se odprla vrata za pravi sporazum in resnioio so* delovanje med Avstrijo in malo antanto, ter tako tudi našo državo, se ne sme pozabiti, da stoje ob teh vratih koroški Slovenci. Stoje brez vsake pravico narodne zaščite, ki jo jim slovesno zajamčuje mednarodnopravna pogodba. Poleg mednarodno-pravnega jamstva so bili koroški Slovenci deležni slcvesnih obljub ob in po plebiscitu, da jim bodo pristojni činitelji izpolnili vse želje in zahteve po ohranitvi slovenske narodijosti in narodne kulturei Saj je sam kancler dr. Schuschnig v preteklem letu to obljubo v svečani obliki ponovil z zatrdilom, da bo Avstrija dala koroškim Slovencem »vzorno« narodno zaščito. Avstrija pa doslej ni izpolnila prav. nobene obveznosti narodne zaščite do ko roških Slovencev, marveč brez obzira in brez sramu nadaljuje politiko njihovega ponemčevanja. Pot, ki so jo doslej hodili v tem vprašanju pristojni činitelji v aV" strijski državi in predvsem v koroški de želi, je pot krivice, prizadete SlovencemV Takšna pot pa ne vodi do sporazuma in prijateljstva. Ob vratih, ki vodijo v sporazum, stoje torej koroški Slovenci. Brez njih se ta vrata ne morejo odpreti.