Trn
Kristus je šel po gozdu. Drevje in grmovje je nategovalo vratove, da ga vidi. Vse se je obleklo v najlepšo obleko in si nadelo najlepše cvetje. Saj je bilo spomladi.
Tudi trn je hotel videti Gospoda. Drevje in grmovje pa je kričalo nanj: »Skrij se, skrij se! Tebe Gospod sovraži, saj so mu tvoji trni nekoč ranili pre-sveto glavo in mu trgali kožo s čela!« — To pa je slišal Gospod. Varno je raz-prostrl roke nad zaničevanim trnom in se obrnil k drugim: »Prenehajte, kajti jaz ljubim trnje, ker ono mi pripelje nazaj mnogo ovčic, ki jih vaša le-pota in vaše cvetje izvablja na kriva pota.«