Poštnina plačana v gotovini. LETO XI., ŠTEV. 22. LJUBLJANA, sobota 2. julija 1927. Današnja številka Din 1*50. Izhaja razen ponedeljka in dneva po prazniku vsak dan. Začasno le enkrat na teden. Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Velika Čolnarska ulica štev. 19. Naslov za dopise: Ljubljana p. p. 168. Naslov za telegrame: »Naprej«, Ljubljana. Čekovni račun štev. 14.398. (KDZ) NAPREJ Stane mesečno 25 Din, začasno 6 Din. Za inozemstvo 35 Din, začasno 10 Din. Oglasi: Prostor 1 X 55 mm 60 par, Mali oglasi: beseda 60 par, najmanj 5 Din. Dopise frankirajte in podpisujte, sicer se ne priobčijo. — Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije za list so poštnine proste. Glasilo Jugoslovanske socialno demokratične stranke (JSDS). Letnik VIII., štev. 22. 'Četrtkova »Naprejeva« številka izhaja kot tednik: LJUDSKI GLAS Glasilo Kmetsko-delavske zveze. Stane letno 72 Din mesečno 6 Din Narodna hinavščina. Ob 10 letnici Majske deklaracije nismo rekli ničesar. Ker pa je bila neudeležba dijakov kaznovana, smatramo za svojo dolžnost povedati, da je vsako prisilno navdušenje mladine zločin, dvakratni zločin pa, če silijo mladino k navdušenju za stvar, ki ni vredna navdušenja, ampak obsodbe. Kakor druge narodne slavnosti, tako so voditelji slovenskega naroda tudi proslavo desetletnice Majske deklaracije zlorabili. Z zastavami in godbami se vzbudi radovednost, šolska mladina, nekaj uradništva in drugi k proslavi komandiram ljudje tvorijo prvo maso slavnostnih »navdušencev«, radovedneži se pridružijo iz nespametne solidarnosti k živioklicem in drugim izrazom navdušenja, voditelji pa kažejo na vse te množice kakor na svoje oboževalce, češ, »ves narod« je za nami! Tako se dela. Vse narodne slavnosti so na ta način prirejene in pomenijo le zunanje in z zunanjim pompom tako preobložene prireditve, da udušijo vsako resnično notranjo proslavo že v kali, če bi se sploh kje pojavila. Zdi se nam, da se pri proslavi Majske deklaracije kaka notranja proslava sploh ni pojavila, in zdi se nam pravilno, če se ni. Res je bila Majska deklaracija napredek proti dotedanjemu slovenskemu oficialnemu političnemu gnoju. To je nesporno. Toda Majska deklaracija tega gnoja ni odpravila, temveč ga je samo obrnila, da je kazal na ven manj smrdeče lice. Klerikalci in liberalci so si bili glede tega gnoja popolnoma enaki in prav smešno je, če si drug drugemu očitajo avstroiilstvo in monarliofilstvo. Zlasti smešno je to, če se izgovarjajo' s silo razmer, češ, pod to silo razmer smo bili prisiljeni, kakor je bil prisiljen vsak Slovenec obleči vojaško suknjo. To je zelo žalosten izgovor! Kajti le političen gnoj vodilnih krogov je bil. ki je silil posamezne člane naroda k suženjski pokorščini, ne pa da bi se smeli voditelji izgovarjati s to pokorščino. To pa tem manj, ker je vojno nasilje sicer zmožno prisiliti posameznika v vojaško suknjo, nikakor pa ni bilo zmožno in ne bo nikdar zmožno ubiti duha pri ljudeh, ki duha imajo. Kdo more prisiliti pesnika, da piše cesarske pesmi? Kdo more prisiliti duhovnika, da govori proti 5. božji zapovedi in da blagoslavlja morilno orožje? Kdo more prisiliti učitelja, da piše slavo neslavnemu vladarju? Kdo more prisiliti človeka, da pokaže svojo dušo z besedami: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi, dom hladen vam postavimo ob vrbi.« Kdo more prisiliti »jugoslovenske« mestne očete, da spremenijo imena ljubljanskih mostov in jim nataknejo slavna imena neslavnih Habsburžanov? Kdo more prisiliti človeka s poslansko imuniteto, da govori o osvobojen ju Jugoslovanov v okvirju Habsburške monarhije, če mu ta monarhija v srcu smrdi? Hinavstvo na hinavstvo povsod, kamorkoli pogledaš. Hinavstva je bilo vse polno tudi v letošnjih proslavah 10letnice Majske deklaracije; slišali in čitali smo celo, da se je ta monarhistični in habsburški okvir s pravim imenom imenoval hinavstvo in razlagal tako, kakor da je bilo takrat to hinavstvo — potrebno! Resnično ne vemo, čemu bi bila potrebna in koristna proslava hinavske proklamacije iz hinavskih časov. Zato se nam zdi, da je bilo popolnoma prav, če se pri zunanjih proslavah ni pojavila nikjer resnična notranja proslava. Kako prav je imel dijak, ki se z mnogimi drugimi vred ni udeležil proslave in ki je na profesorjevo vprašanje, zakaj da se je ni udeležil, odgovoril prostodušno: »Nisem imel vzroka za udeležbo.« Bil je kaznovan z drugimi vred, ki se tudi niso udeležili. Mogoče se je reklo za utemeljitev kazni, da se je norca delal iz »najsvetejših narodnih čutov«. Kajti svetih in svetejših ter najsvetejših narodnih čutov imamo mnogo, izmed vseh najsvetejši čut je pa — narodna hinavščina. Pletilni stroji najnovejšega patenta »Ideal«, nemškega Izdelka, so edina in najugodnejša prilika za trajni In dober zaslužek. — Pouk in pojasnila daje: Franc Kos, Ljubljana, Zidovska ulica štev. 5. Kitajski problem. Že par desetletij sem je Kitajska torišče krvavih notranjih bojev za tako organizacijo Kitajske, ki bi odgovarjala v zadnjem petdesetletju izpremenjenim gospo-darsko-socialnim razmeram kitajske družbe in ki bi napravila kitajsko državno telo odpornejše in zmožnejše odbijati napade in se otresti prisilnega varuštva tujih kapitalistično imperialističnih velesil. Kitajska, kakor se je organizirala in usmerila za časa vlade dinastije Mandžu (1644—1912), se je sicer dolgo upirala vsakemu vplivu in napadu tujih sil, a v 19. stoletju je morala odpreti vrata bojevitemu evropskemu kapitalizmu. V takozvani opijski vojni (Anglija se je čutila prizadeto, ker je Kitajska iz zdravstvenih ozirov in iz ozirov na trgovsko bilanco prepovedala uvažati strup opij) v letih 1840—42 so Evropci prisilili Kitajsko, da je odprla 5 pristanišč za evropske ladje in trgovino. Od teh pristanišč najvažnejši je bil Šanghai, v katerem se je kmalu koncentriral inozemski kapital. V naslednjih letih je izgubljala Kitajska deželo za deželo, morala odpirati vedno nova pristanišča, dovoljevati vedno nove koncesije, dovoliti tujim konzulom vodstvo v sporih med tujci in Kitajci in prišla tako pod močno varuštvo evropskih velesil in pozneje tudi Japonske in Amerike. jVsaka država je svoji legi in potrebam odgovarjajoče pritiskala na Kitajsko. Življenjsko naziranje Kitajcev (konfucijonizem: če-ščenje prednikov in s tem zvezana konservativnost, preziranje vojaščine), primitivne gospodarske razmere in organizacije (ki v marsičem spominja na evropski srednji in zgodnji novi vek n. pr. cehi), nezadostna upravna organizacija (slabotna centralna vlada, a močna pokrajinska; uradniška kvalifikacija se določa le po poznanju kitajskih klasikov, ne pa tudi upravne stroke same), vse to je bilo krivo, da se Kitajska navalu imperialističnih velesil ni mogla upreti. Vendar pa se je pod tem pritiskom začel buditi v Kitajcih odpor in začele so se pojavljati težnje po reformah, ki bi napravile Kitajsko odpornejšo. A reforme so bile brezuspešne, dokler so bile odvisne od vladne iniciative, od Pekinga (n. pr. reforme cesarja Kwang-suja leta 1898, pa tudi poznejše po oklicanju republike leta 1912 za časa diktatorstva gen. Juanšikaja), dokler ni začela teh reform izvajati ljudska iniciativa, organizirano ljudstvo. Odpor proti inozemcem je bil brez odločujočih uspehov (n. pr. boksarska vstaja leta 1900), dokler ga ni začelo izvajati organizirano ljudstvo. Severna Kitajska je tudi po proglasitvi republike razpadala vedno bolj in postajala žrtev generalov, ki so obvladovali posamezne pokrajine (eden takih je tudi Čangtsolin). Organizacija nove Kitajske izhaja iz juga (že zemljepisno je Kitajska precej ostro ločena v južni in severni del). V Kantonu se je pojavil mož, ki je prav za prav položil temelj novi Kitajski: Sunjatsen. Že zunanje okoliščine so bile za to ugodnejše: južni del Kitajske je gospodarsko naprednejši, socialna struktura je bolj zrevo-lucionirana; poleg tega živi v neposrednem stiku z inozemstvom ter njihovimi gosp. centri, bolj živo čuti njihov pritisk in je v borbi izlcušenejši. Sunjatsen je spoznal važnost sistematične organizacije ljudstva, širokih plasti kitajskega naroda. V Kuomingtangu (t. j. društvo za odstranitev nebeškega poverila vladajoče dinastije) je že za časa monarhije začel organizirati kmete, delavce in trgovce. Oklicali so svojo vlado v Hankauu (pozneje v Nankingu) in preosnovali upravo in finance. Izvedli so bojkot angleškega blaga. Na tej bazi se je organizirala nacionalna armada, ki je prodrla do reke Jang-tse. Po smrti Sunjatsena je dobil velik vpliv današnji poveljnik nacionalne armade Čangkajšek, ki je zmagovito prodiral vedno dalje. V zadnjem času pa se je pojavil hud spor v Kuomingtangu. Začenja se uveljavljati razredno nasprotje med plastmi kitajskega naroda, organiziranega v tej organizaciji. Socialno radikalnejši elementi, komunisti, ki so pod vplivom boljševiške propagande, niso zadovoljni s Čangkajšekom, ki nagiba na desno. Prvi se opirajo na industrijsko tromestje Wuhau (med njimi je tudi Hankau), general pa se opira na trgovsko-meščanski Šanghai. Prvi so oklicali novo vlado v Hankau-u, general pa v Nankingu. Prvega maja 1.1. je izdal gen. Čangkajšek zanimiv proglas na delavce, iz katerega se lepo vidi današnje stanje revolucionarne Kitajske. Ves spor s proglasom vred pa prav živo osvetljuje problematiko osvobodilnega boja vsakega naroda v današnjem času, ki bi jo mogli izraziti z vprašanjem: ali naj se osvobodilni boj zatiranih narodov in vsled nacionalnega zatiranja dvakrat zatiranega delavstva vrši postopno, začasno z ramo ob rami z domačo buržoazijo, ali pa direktno: vedno in v vsakem času proti vsem enako: tako proti tujim kakor domačim zatiralcem ka- pitalistom, absolutno odklanjajoč z njimi vsako sodelovanje. Proglas, ki ga posnemamo po »A. Z.« z dne 27. junija 1927, se v izvlečku glasi tako-le: Danes praznujemo prvi Maj, praznik delavstva celega sveta. S tem praznikom izraža delavstvo voljo izboljšati svoje življenje pogoje. Delavci zahtevajo 8-urni delavnik, ideal, ki vsled različnih stopenj industrijalne razvitosti posameznih dežel pri nas še ne more biti udejstvovan. Prej ali slej pa bo gotovo prišlo do tega in sicer tem preje, čim preje bomo rešili naloge, ki se nam danes stavijo. Vsled napada tujih imperialistov na našo deželo, vsled borbe med militaristi v notranjosti naše dežele in vsled majhne razvitosti kitajske industrije so delavci v resnici najbolj tlačeni razred. Zato postavljamo parolo: Rešimo naše delavske brate tega pritiska. Nacionalna revoluciji si stavlja ta cilj, hoče razbiti inozemski imperializem in ukrotiti militariste kitajske dežele, dati na ta način razvojno možnost domači industriji in tako izboljšati gospodarski položaj delavcev. V svojem lastnem interesu naj torej delavci pomagajo nacionalni revoluciji. Kamorkoli je nacionalna armada prišla, je dala priložnost delavcem, da so se organizirali in tudi mezde so se jim zvišale. Tega pa niso dosegli komunisti, temveč prav nacionalna armada. Če torej komunisti zahtevajo danes vedno višje mezde, samo za svoje strankarske interese izkoriščajo položaj, ki ga je izvojevala nacionalna armada, industrijo pa s tem uničujejo in povišujejo število nezaposlenih; kajti povišanje mezd povišuje cene produktov in zmanjšuje vrednost denarja. Tako se ruši kitajsko gospodarstvo. Doli torej s kitajskimi komunisti, ki delavce samo varajo! Doli s kitajskimi komunisti, ki rušijo nacionalno revolucijo s tem, da so se polastili centralnega organa stranke, vlade v Hankauu, s sabotažo vojaških operacij in z organizacijo lastne armade. Njihova namera je zavleči vojaške operacije, vreči deželo v najhujši kaos in proglasiti diktaturo. V območju naše armade smo zato razorožili nezanesljive čete in strokovne organizacije na novo organizirali. Naj se torej začne z letošnjim prvim majem nova doba za kitajske delavce. Razbijte vse komunistične in podpirajte prave delavske organizacije! Zopet smo vzpostavili pravo kuomingtang-strankarsko centralo in nacionalno vlado v Nankingu in vse svoje sile hočemo osredotočiti na to, da za vedno vržemo pekinške militariste in hankauske komuniste, ki stojijo pod nadzorstvom boljševiškega agenta Borodina. S temelja hočemo rešiti gospodarska vprašanja celega ljudstva naše dežele, zato podpirajte pravi kuomingtang in nacionalno vlado v Nankingu. Proglas nato našteva nekatere točke programa nac. vlade v Nankingu: nastopati hoče proti razrednemu boju (v duhu naukov Sunjatsena), postaviti kapital pod kontrolo države, podržaviti nekatere pridobitne panoge in nekatera prometna sredstva, zaščititi delavske interese, v glavnem pa vedno gledati na združitev sil vseh razredov. Dokončati moramo nacionalno revolucijo, predno izvedemo svetovno revolucijo! Tako končuje proglas. Da bi si mogli ustvariti popolnejšo sodbo o današnjem stanju kitajskega revolucionarnega gibanja, bi morali slišati seveda še drugi zvon: komuniste. Iz zgoraj navedenih razlogov je prav, da tudi slovensko razredno zavedno delavstvo zasleduje nadaljni potek tega spora, saj stoji tudi slovenski narod v po-četku svoje osvobodilne borbe! Kako je odjeknil ta spor v ruskih boljševiških krogih in vplival na razmerje medi vlado in opozicijo Trockega in Zinovjeva, pa v prihodnji številki. Najboljši šivalni stroj in kolo ie edino lo GRITZNER in ADLER ta dom, obrt In Industrie v vseh opremah. Istotam pletilni stroj DUBIED. Pouk v vezeniu brezplačen. Vathtia sanicija. Delavnic«! za popravila. Nizke cene, tudi na obroke. 30SIP PETEtlllC, Ljubljana blizu Prešernovega spomenika. Okoli združitve. Na sklep našega strankinega zbora, ki je vsekakor omogočil resen razgovor o združitvi vseh strank, ki hočejo združitve, ni doslej reagirala še nobena. Kakor da bi tega sklepa sploh ne bilo in kakor da ne bi bil^ že 11. junija objavljen v najstarejšem in najrazširjenejšein delavskem listu, v »Napreju«. To je dejstvo, ki ga ne bo mogoče utajiti. Enako pa ne bo mogoče utajiti tudi drugega dejstva, da namreč delavstvo res želi združitve in da doslej še noben delavec ni rekel ničesar proti resnični združitvi. Slišali smo še celo, da je delavec-strokovničar, ki ne mara o politiki ničesar slišati in ki zato tem bolj pridno agitira za SPJ na strokovnem polju — tak delavec je izjavil, da je za združitev in da bo smatral za očitno izdajstvo SPJ, če bodo skušali take resne predloge prezreti. Podobnih izjav je bilo v preteklosti sicer že mnogo, marsikdo je že marsikaj obsojal in grozil demagogom, da jih bo zapustil, a vendar jih ni zapustil, ker je bolj komodno biti politično neorganiziran in govoriti o nepolitičnem samostrokovnem boju in valiti vso krivdo na »vse stranke«, namesto prevzeti odgovornost in sodelovati za odpravo krivičnih strank. Vendar pa je' vsaka taka izjava nov korak k zavednosti — mnogo takih korakov bo s časom vendarle imelo uspeh. Ker je ta delavec, ki smo ga tu omenili, železničai in je bil kot zastopnik tudi navzoč na železničarskem kongresu, ki je vsaj v besedah storil precej korakov na poti k socialno demokratičnemu programu (poročilo o tem kongresu je objavil »Naprej« v zadnjih številkah), pomeni njegova izjava že več, vsaj zdi se tako. V svoji strokovni organizaciji je morebiti spoznal, da nepolitičnost ne sme več biti politična brezbrižnost, ampak stvarno upoštevanje dejstev brez ozira na želje in hrepenenja, zlasti pa brez ozira na želje in hrepenenja kakršnihkoli prijateljev in sovražnikov. Torej ne delati vsega tako, kakor želijo prijatelji, tudi ne delati vsega tako, da nagajamo sovražnikom, ampak delati vse tako, kakor je prav, pa četudi se včasih zgodi, da je prav to, kar hoče sovražnik. Torej upoštevati dejstva. Ce bo železničarska organizacija na započeti način nadaljevala, če bo še več takih korakov napravila, bo postala sama iz sebe socialno demokratična, bo zavrgla frazo nepolitičnosti in bo tudi v političnih vprašanjih začela priznavati razredni boj. Takrat bo konec demagogije; voditelji so namreč nepotrebni, če vršijo delavske organizacije delo proletarske osvoboditve sami; kat je pa med voditeljstvom poštenih ljudi, bodo vrgli škofovske palice od sebe in bodo postali — sodrugi. Ta organizacija se že zdaj ne boji več javnosti. Izdala je pred kongresom tiskano poročilo in niti »Napre-jevega« hudobnega jezika se ni bala, kakor se ga boji n. pr. Konsumno društvo za Slovenijo, ki ni pustilo poročevalke »Napreja« na svoj občni zbor. če je tako — zakaj ta strokovna organizacija ne reagira na predlog našega kongresa? Ali hoče biti res še nadalje tako nepolitična, da je nič ne briga, kdo zastopa delavstvo v parlamentu? * Za zaščito proletariata je potrebno, da dobimo poslanca. Zato je nujno potrebno, da se vse proletarske stranke združijo. Vseeno je, kdo bo poslanec, samo, da vsaj enega dobimo. Tako pravijo kristanovci in zahtevajo kristanovca za nosilca skupne liste, s čimer dokazujejo, da jim ni vseeno, kdo bo poslanec. Za zaščito proletariata gre. Zato mora biti nosilec liste tak mož, ki bo res ščitil proletariat. Kdo nam daje garancijo, da nas bo res ščitil? Ali je garancija v lepih besedah? Ali ne bomo iskali garancije v dejanjih, v dosedanjem delovanju? Dragiša Lapčevič: Razb jaštvo in žolte organizacije. (Iz srbščine prevedeno in objavljeno s pisatelievim dovoljenjem.) (Dalje.) II. Pojasnili smo postanek in obči značaj žoltih organizacij. Zdaj poglejmo, kolikšno je njih število in moč v raznih državah. Potrebno je — razume se — naglasiti, da žolte organizacije običajno skrivajo vse, kar je v zvezi z njihovimi posli, in glavno svoje delovanje vodijo večji del tajno. Zato literatura niti od daleč ni tako točno seznanjena s stanjem stvari, kakor pri socialističnih delavskih organizacijah. Na Angleškem je bila leta 1892 organizirana prva velika zveza žoltih. Nosila je zveneč naslov; »Svobodna (?!) delavska zveza«, ustanovljena pa je bila z denarjem tovarnarjev in podjetnikov. Ta zveza si je postavila za glavni cilj: boj proti stavkam potom raz-bijaštva in zniževanje mezd s kršitvami tarifov, ki so jih izvojevale delavske organizacije. Na čelu »svobodne« zveze je bil neki »kapetan« Kondison, ki je med angleškim lumpenproletariatom nabral okrog 2000 članov zveze. Ta zveza je pošiljala svoje člane v lastnosti razbijačev povsod tja, kjer je bilo treba ugonobiti delavsko borbo in kjer so zato dobro plačali. Po nekem času je ta zveza spremenila svojo firmo. Nadela si je ime: »Svobodna narodna delavska združitev!. V Mančestru je bil leta 1898 kongres te nedostojne združitve. Na kongresu je bilo 100 delegatov. Delegati $o bili samo najbolj izraziti razbijači. Voditelji združitve so se v svojih referatih hvalili, da so v enem letu dobavili za razna mesta 13.000 razbijačev stavk. Kako velika zasluga pred kapitalisti in policijo! . . . Pod raz- Aii imamo garancijo pri možeh, ki jim je kapital poskrbel lepe službe, ali pri tistih, ki jim je kapital službo protizakonito odgrizel? Ali bomo iskali garancijo pri možeh, ki se imenujejo proletarce in socialiste, da mečejo proletariatu pesek v oči, ali bomo videli garancijo v možeh, ki že dolga leta delajo za proletariat in se ne bojijo javne kritike, ker ne delajo nič tajnega. Mi smo za Moderndorferja, ker vemo, da ga buržoazna vlada preganja samo zato, ker je v boju med delom in kapitalom odločno na strani dela. Tudi vemo, da dela to vlada na zahtevo angleškega kapitala in vemo, da je zastopnik tega angleškega kapitala v londonskem parlamentu poslanec in sicer »delavski« poslanec, organiziran pri isti internacionali kakor SPJ. Kdo bo za zaščito proletariata, sodeloval z direktnimi zastopniki kapitala? Kdo izmed delavcev bo hotel nastopiti proti Mo-derndorferju in za upravne svetnike mežiškega rudnika? Ali je kje kdo, ki bi ne videl, da je enotnost delavstva potrebna in mogoča, da pa je nemogoča enotnost s kapitalisti? Med izkoriščevalci in izkoriščanimi ni enotne fronte in niti neorganizirani je ne marajo, kakor jasno dokazuje današnji dopis iz Zagorja, ki kaže, da je pred 5 meseci skupni nastop vseh zagorskih skupin dosegel samo 278 glasov, zdaj pa brez SPJ 319 glasov, ŠPJ sama pa 105 glasov. Te številke kričijo po združitvi, sočasno pa tudi proti sodelovanju z SPJ. * In ta stranka, ki ni prav nič odgovorila na predlog združitve v skupno »Stranko dela«, ta znana filialka samostojnih demokratov, nam je poslala zdaj sledeči dopis: Ljubljana, 24. junija 1927. Načelstvu jugoslovanske socialno-deinokratične stranke v L j u b 1 ja n i. Podpisani združeni volivni odbor SSJ in »Zedinjenja« Vas tem potom poziva na skupen nastop pri državnozborskih volitvah, dne 11. septembra t. 1. Mi Vas pozivamo na to, ker upamo, da je vodstvo Vaše stranke uvidelo, da je napačno ravnalo pri zadnjih volitvah v oblastne skupščine, ko ni hotelo iti v volitve skupaj z ostalimi proletarskimi skupinami: SSJ, »Zedinjenje« in »Enotnost«. S svojo ločeno listo je koristila Vaša stranka samo buržoaziji in je n. pr. onemogočila v ljubljanski okolici delavstvu mandat, ki je potem pripadel delavstvu najbolj sovražni demokratski stranki. Prosimo Vas, da se v roku treh dni izjavite pismeno, ali ste pri sedanjih volitvah za skupen nastop raz-redno-bojevnega proletariata. Vas sodružno pozdravljamo! za združeni volilni odbor: Kitek Jožef, predsednik Honigsman, 1. r„ tajnik. O Moderndorfferlu. Učitelji deklaraši so zmagali v UJU, zdaj pa delajo proti deklaraciji. Urednik »Učit. Tovariša« je našemu uredniku izjavil, da Moderndorferja zato ne brani, ker ga preganjajo iz političnih razlogov, »Učit. Tov.« pa da mora biti nepolitičen. Mislili smo, da pomeni deklaracija in njena samostrokovnost toliko, kakor da bodo med učiteljstvom vse struje delale za svobodo učiteljstva in branile vsakega učitelja pred vsakim preganjanjem, da bo učitelj smel po svoje misliti; da bodo preganjalci morali povedait stvarne vzroke preganjanja, ne pa — da bo dovoljeno politično preganjanje! Tistim, ki vodijo zdaj deklaraše, očitamo, da so proti deklaraciji! nimi firmami nadaljujejo ti žolti Iškarioti svoje izdaj-niške posle tudi v najnovejših časih. V Severni Ameriki se organizacije žoltih najčešče zbirajo v provokatorskih uradih, na čelu katerih stoji glasoviti Pinkerton. Pinkertonove »Nacionalne agenture« dobavljajo, kjerkoli je treba, tudi razbijače. Tolpe pa, ki so pri teh agenturah in ki so oborožene, po potrebi tudi ubijajo stavkujoče, popolnoma brez vsake odgovornosti. Taki slučaji so zelo pogosti. Zelo dobro znan slučaj ubijanja stavkajočih od strani Pinkertonovih band je ubijanje v podjetju znanega ameriškega »dobrotnika« Karnedžija. V Franciji so se žolte organizacije začele razvijati leta 1899. Sledečega leta so se žolti odlikovali z upro-paščenjein stavke tkalcev v Kaleju. Zolta organizacija, ki se je bavila s tem blagorodnim poslom, je nosila zvočno ime »Osvobojenje«. Posebno veliko in posebno podlo ulogo so igrali žolti pri rudarski stavki v Monsu. Ustanovitelj žoltih organizacij na Francoskem je bivši železniški uradnik Launer, katerega so fabrikanti kupili za stotisoč frankov in ki je potem ustanovil razbijaško organizacijo pod firmo »Svobodna delavska borza«. Launer se je medtem kmalu vdal tatvini. Na njegovo mesto je stopila druga, ne manj prodana oseba, neki Bietri, ki se je prej imenoval anarhista, a je potem odšel med špione. Žolta organizacija, ki jo je ustanovil ta Bietri, je v začetku uživala posebno pokroviteljstvo katoliške cerkve. Neki' jezuitski pater (Edvard) se je neposredno obrnil na papeža Leva XIII. s prošnjo, naj to »dobro delo« podpira. Januarja 1904 sta špion Bietri in pater Edvard začela izdajati časopis z imenom »žolti«. Ko so pa Bietrova početja postajala že preveč škandalna, so se začeli katoliški krogi od njega odmikati. Toda zato so »krščanski« sindikati v Nemčiji začeli vneto hoditi za tem razbojnikom. Na svojem kongresu v Esenu leta 1904 so nemške »krščanske« delavske zveze sklenile . proti socialistični internacionali ustanoviti svojo »krščansko internacionalo«. A pri iskanju zaveznikov so naleteli na špiona Bietrija in na njegove žolte orga- V »Mladini« je izšel članek o Moderndorferju izpod peresa Lojzeta Udeta. Glavna vsebina je našim čitate-ljem že znana iz »Majskega spisa«. Konec Udetovega članka pa tu ponatiskujemo. Glasi se: Ko se je po aretaciji Moderndorferja nasprotno politično časopisje in zlasti »Jutro« na široko razmahnilo v natolcevanju in sumničenju, sem napisal par člankov v njegovo obrambo. Prvega sem nesel v uredništvo »Narodnega Dnevnika«. Tam so me izkomplimentirali z izgovorom, da se o tej zadevi ne sme pisati, ker da je stvar pred sodiščem. To se seveda g. uredniku ni zdelo čudno, da Moderndorferja smejo svobodno sumničiti. Drugi članek sem nesel »Slovencu«. Omejil sem se v njem samo na popravo par netočnosti, ki bi jih bilo mogoče priobčiti celo kljub čednostni previdnosti uredništva, da je treba počakati na izid sodne preiskave in da je treba čuvati strankarsko disciplino. Prav je, da se pri tej priliki spomnim na g. Hrastelja, mariborskega urednika »Slovenca«, ki je pošiljal tako lepa poročila v »Slovenca« kljub temu, da sem mu že več tednov pred aretacijo pisal, v kako težkem položaju da se Moderndorfer nahaja in kako krivično bi ga bilo napadati. Dajem mu javno priznanje za pogum, ki ga je pokaUbl v mariborski oblastni skupščini z napadom na Moderndorferja, ki je bil odsoten. Sicer se pa ni primerilo samo meni, da so uredništva odklonila članke, pisane v Moderndorferjevo obrambo. Tudi Dragišu Lapčeviču, srbskemu socialistu, je kakor sem zvedel, »Politika« odklonila tak članek. Ce se človek zamisli v to tako trdno sklenjeno črto od mežiškega rudnika preko velikih županov Pirkmajerja in Schaupacha do Belgrada, od »Jutra« preko »Narodnega Dnevnika« in »Slovenca« pa tja do »Politike«, začenja verovati, da je v marksistični analizi družbe in njenih gibalnih sil mnogo resnice. Če omenim še, da niti »Učiteljski Tovariš«, stanovsko glasilo učiteljstva, ni našel v teh dneh prave besede za Moderndorferja, je pa že preveč jasno, koliko nereda, nezmožnosti jasne lastne sodbe in moralne klavrnosti vlada pri nas. Kadar je v stiski človek z veliko dušo, je dolžnost vseh, da ga branijo. Razne discipline, oziri in pomisleki tu kratkomalo niso dovoljeni. Niso dovoljeni! Le v izpolnjevanju tega ukaza je možno združevanje, sicer so razkoli vedno globlji in anarhija vedno večja, sužnost od dne do dne strašnejša. Težko je živeti Jermanu na slovenski zemlji. Lojze Ude. Zlasti zadnje besede so za delavstvo zelo važne. Poštenemu učitelja, kakršnega je imel v mislih Cankar, ko je pisal »Hlapec« — je težko živeti na slovenski zemlji! Delavstvo mu mora olajšati to življenje, kakor je stalo na strani Cankarjevega Jermana, čeprav le v majhnem številu zavednih, samo 7 jih je bilo takrat! Razni oziri na strankarstvo itd. niso dovoljeni, kadar gre za človeka z veliko dušo, ki ga preganjajo majhne duše z veliko materialno močjo. Le izpolnjevanje tega ukaza združuje! To je treba povedati vsem, ki so željni združenja! Korespondenca. Gospod Miroslav Pevec, rudar, Velenje. Na seji upravnega odbora z dne 6. aprila 1927 je bilo sklenjeno, da do 15. maja izdelajo vsi klubi Delavske zbornice načrte za novi volilni red; uprava zbornice pa bi na podlagi teh načrtov do 1. julija izdelala enoten načrt, nakar bi pričel odsek za volilni red s svojimi razpravami. Opozarjamo Vas na ta sklep upravnega odbora s prošnjo, da izdela Vaš klub kolikor mogoče hitro osnu- nizacije. »Krščanske« zveze so obsule Bietrija z laskanjem. dovedli ga baš radi ugleda v Nemčijo in — iz občutka mednarodne solidarnosti seveda — posojali mu denar.----------- Interesanten je oficialni program žoltih organizacij na Francoskem. Odrekli so se »vsake stavke, ki ni izzvana z dokazanim uporom podjetnika« (točka 3); da bi primarnih delavce, pišejo zahtevo po »svobodi koalicije in svobodi vesti« (točka 9) in zagotavljajo »pomoč za slučaj bolezni, starosti itd.« (točka 6). Dalje voditelji žoltih trdovratno mažejo delavcem oči. češ, da bodo dosegli soudeležbo na dobičku podjetja — laž, h kateri se zdaj na Angleškem zatekajo gospodje kapitalisti, da bi delavce odvrnili od stavke. Francoska »napredna« buržuazija se posebno trdovratno trudi razviti žolte sindikate. Na Francoskem obstoji mnogo sindikatov, v katerih so organizirani skupaj delodajalci in delavci. Ves /nauk« žoltih je zgrajen na tem: da so interesi delodajalcev in delavcev isti in da zato morajo oboji imeti skupno organizacijo. V resnici pa so seveda v teh mešanih organizacijah delavci samo igračka v rokah delodajalcev, ki jih omamljajo. Francoski žolti se radi hvalijo s svojo močjo. Se leta 1907 so objavili, da imajo 843 organizacij (med tem številom 489 »profesionalnih zvez« in 87 delodajalskih zvez). Število članov pa računajo na 600 tisoč! Številke so silno pretirane. A vendar ni dvoma, da na Francoskem žolti imajo moč. Francija je obljubljena dežela žoltih. Ni samo slučaj, da je znani ruski špion Zubatov, ko je hotel »rešiti« delavsko vprašanje v Rusiji, pozval k sebi za nasvet »specialista« in vodjo francoskih žoltih . . . To ulogo, ki jo igrajo v Nemčiji »krščanske« zveze, izpolnjujejo na Francoskem v mnogo skromnejših razmerah — žolti razbijači. Iz Francije je žolta kuga prenesena tudi v Švico, kjer je zelo močna v eni stroki: pri urarjih. Program švicarskih žoltih je isti, kakor v Franciji. Avstrija tudi ni prosta žolte organizacije. (Dalje prih.) tek volilnega reda, da lahko prične tozadevni odsek z razpravami. Ljubljana, dne 28. maja 1927. Delavska zbornica za Slovenijo v Ljubljani Predsednik: M. Čobal, 1. r. Tajnik: Filip Uratnik, 1. r. P. n. Delavska zbornica za Slavonijo, v L j u b 1 j a n i. Na Vaš dopis z dne 28. maja 1927 Vam sporočam, da naš klub oziroma Kmečko-delavska zveza ne bo izdelovala lastnega pravilnika za izvedbo volitev v Delavsko zbornico, ker ste do sedaj vsak naš predlog, pa če je bil še tako dobro sestavljen, vrgli v koš. Ako mislite resno, skličite tozadevni odsek, da uredi zadevo tako, kakor je bilo na prvi plenarni skupščini sklenjeno. Obenem Vas prosim, da mi sporočite, kaj ste do sedaj ukrenili zaradi goljufij, ki so se vršile pri razdeljevanju brezposelnih podpor. Predsednik Čobal ima vse podatke v rokah. Danes mi piše Franc Judec iz Zabukovce, blagajnik Unije slovenskih rudarjev, da naj prekličem tožbo, ki sem jo naprtil Zvezi rudarjev. V svojem pismu priznava, da ni izplačal Dorniku v letu 1926 brezposelne podpore, torej je tozadevna blagajniška priloga pri Vas falsifikat. Dogovorite se z gospodom Čobalom, če se da to na prošnjo imenovanega preklicati. Da sem jaz poslal zadevo državnemu pravdništvu, je zakrivil upravni odbor Delavske zbornice, ko ni hotel z menoj na seji dne 6. aprila o tej zadevi razpravljati. S tajnikom Uratnikom sva se predpoldan dogovorila, da se vsem denar izplača, zadeva se pa ne izroči sodišču. Svetek je pa na dotični seji povedal, da je glavno, da ima Delavska zbornica potrdila, če je pa denar izplačan ali ne, pa da je stvar dotične organizacije. Posledice pripišite sebi. Z odličnim spoštovanjem Miroslav Pevec, 1. r., rudar. Velenje, dne 30. maja 1927. Gospod Miroslav Pevec, rudar. V e 1 e n j e. Prejeli smo Vaš dopis z dne 30. maja 1927, v katerem nam poročate, da svojih predlogov za spremembo volilnega reda ne boste sestavili. Vašo izjavo jemljemo z obžalovanjem na znanje. Pripomnimo pa naj, da je baš tako postopanje krivo, da zbornična večina ne upošteva vseh Vaših predlogov, tudi če so dobri. Pri vsaki organizaciji se mora izvršiti glavno delo izven sej in skupščin. Odseki morejo započeti s svojim delom šele na podlagi referatov, skupščine pa so organ, ki dolgotrajno preddelo sprejema in potrjuje ali pa zavrača. Same pa skupščine niso zmožne na novo ustvarjati, pa če bi njih seje še tako dolgo trajale. Vaši predlogi se zato ne upoštevajo, ker ne sodelujete nikdar v predpripravah, temveč prihajate s svojimi predlogi popolnoma po svoji lastni krivdi in volji takrat, ko je že vse gotovo. Ako Vi to namenoma delate, je to eno stališče. Toda v tem slučaju se ne smete pritoževati, če gre skupščina, v kateri Vi nimate večine, preko Vaših predlogov. Kar se razdeljevanja brezposelnih podpor tiče. so nas od Vas razkrite nepravilnosti prepričale, da bo treba tozadevni pravilnik spremeniti. Pripravljamo predlog, da se bodo nakazovale v bodoče v: e podpore direktno po pošti in preko Borz dela, enako kakor je to pri DZ v Belgradu, katere~tozadevni pravilnik Vam prilagamo. Razen tega bomo gledali, da se vsaka konkretizirana nepravilnost popravi. Vse ostalo pa se zbornice kot take ne tiče. Ona je postopala v vsem pravilno. Če je zagrešil kdo kgko nepravilnost in mislite, da je prav in koristno, da ga tirate zato pred sodišče, je to predvsem Vaša zadeva in pa zadeva prizadetega. Tajnik zbornice Vam je v razgovoru nasvetoval, da tega ne delate. Če se morete po tem nasvetu ravnati, nas bo veselilo. — drugega pa tu ne moremo ukreniti. 1 priloga. V Ljubljani, dne 2. junija 1927. Delavska zbornica za Slovenijo v Ljubljani Predsednik: M. Čobal, 1. r. Tajnik: Filip Uratnik, 1. r. Op. uredništva. Iz te korespondence se vidi, da je DZ »nastopala v vsem pravilno« po Uratnikovem mnenju, zato tudi šele zdaj premišljuje, kakšen naj bi bil njen volilni red; da bi namreč socialpatrioti priznavali socialistični program vsaj glede volilnega redo. na to ni misliti. Sicer pa menda volitve itak iv.o važne, kajti skupščine so po Uratnikovem mnenju amo •organ, ki sprejema ali zavrača« — torej glasovalna mašina. | Slika seds?sl®sn dravskega peložisl:;. Uredništvu »Napreja« v Ljubljani. Obenem s pismom sem poslal danes tudi Din 10. za tedensko 2kratno izdajo »Napreja« in prosim, da bi se mi omenjena svota ne odtegnila na zaostalo naročnino, temveč za zgoraj omenjeno. Kar se tiče zaostanka naročnine Vas prosim, da mi sporočite, koliko dolgujem in Vam bom takoj prve dni prihodnjega meseca vse poravnal. Imam žal tako službo, da mi ne preostaja časa za iskanje priznanic vplačanih prispevkov, vsled česar tudi ne moreni natančno ugotoviti moj zaostanek. Pretekli mesec sem poslal na račun naročnine Din 20.—. > Gotovo boste mislili, da se sedaj jako malo zanimam za ideje- in razmah socializma, ker tako zaostajam z vplačevanjem enih kakor drugih prispevkov. Temu pa ni tako. Kajti, ko bi kdo videl ali poznal tnoj položaj, bo govoril drugače. Kolikokrat in*ako rad bi pisal ali delal za naše ideje in t. d., pa preobila zaposlitev in nepraktično privatno stališče mi to vse zabranjuje. Nikdar niše mbil od n^&enega kapitalista tako izkoriščan kakor sedaj, pa kako naj si pomagam? Ko bi ne bil poročen in imel otroka, še tedna bi ne čakal. Tako pa moram čakati in trpeti. Pa kaj bi tudi pomagalo, ako grem jaz, jih čaka že 10 drugih na to mesto, kateri so pripravljeni delati še za manjšo plačo. In to je tisto gorje. Saj pravi gospodar ne samo meni: Če ne boš Ti, bo pa drugi, saj jih dobim vsak dan, ljudje komaj čakajo, da dobijo delo. Tako slabih socialnih razmer, kakor tukaj, še nisem videl. Dalo bi se marsikaj povedati, ali zato je treba dosti časa. Vedno zvest našim idejam, kakor še takrat v Mežici ob rami sodruga Moikrndorferja (kateri mora po nedolžnem trpeti v zaporu prav za prav radi nezavednosti drugih), bom ostal vedno Vaš zvesti sodrug 26. junija 1927. M. L. Rasno. Volilni boj so otvorili prav za prav radičevci v južni Srbiji (Macedoniji). Napadalni duh, ki so ga s tem pokazali radičevci na tleh, ki so vsled srbske rahločutnosti zaradi Macedonije tako vroča, ugaja. Od radikalov nahujskani ljudje so radičevce napadli in Pavla Radiča ranili. Brez nasilja pri nas pač ne gre in kri je zlasti v Macedoniji tekočina brez vrednosti. Spor med Jugoslavijo in Albanijo zaradi tolmača pri jugoslovanskem poslaništvu, ki ga je dala albanska vlada zapreti, je menda končan. Spor med Jugoslavijo na eni in Italijo ter Albanijo na drugi strani pa seveda s tem &e ni končan. Dokler obstoji tiranski pakt, s katerim si je Italija pridobila dejanski protektorat nad Albanijo, bo tlelo na obeh straneh: italijanski imperializem bo čuval pridobljeno, Belgrad pa bo iskal ugodno priliko, da zopet apelira na evropsko javnost in na razsodišče društva narodov. Čeprav je razumljivo, da je Belgrad vznemirjen, je za Slovence vendarle koristno ugotoviti, da Belgrad ni niti malo vznemirjen zaradi barbarskega ubojstva, ki ga izvajajo Italijani nad Slovenci in Hrvati pod Italijo, da pa se zaradi Albanije hudo razburja; da mu ni še prišlo na misel, da bi zaradi tega, kar vrše Italijani nad Slovenci in Hrvati pod Italijo, apeliral na evropsko javnost, dočim je zaradi tega, kar skušajo doseči Italijani v Albaniji, zavpil, da se je slišalo po celem svetu. No, saj je prav. da je zavpil, toda ta ogromna razlika v postopanju tu in tam daje misliti. Mislimo, opazujmo in ne dajmo se motiti od ljudi, ki jim je tako-zvani državni interes, kakor ga razumevajo v Belgradu, merilo vrednosti in pravic slovenskega naroda. Hrvatski blok so 19. junija ustanovile hrvatska federalistična kmetska stranka (Bazala, Polič, Trumbič, Uroič), pravaši (varuhi politične dedščine dr. Starče-viča, hudega hrvatskega nacionalista) in hrvatska republikanska kmečka zveza (dr. Buč, zagovornik Radičevega programa iz časov pred kapitulacijo 23. marca 1925). Večjih uspehov pri volitvah ta blok najbrž ne bo žel, kajti moč Radičeva je še vedno velika (dokaz: oblastne volitve) in kmetske množice še vedno čakajo na čudeže, ki da jih bo Radič še naredil. Eno je znal ta mož: priboriti si zaupanje hrvatskega kmeta in se obdati s skrivnostnostjo, ki vzbuja pričakovanje čudežev. Nemčija in Avstrija hočeta izenačiti kazenski zakonik. Tako potom vzporedne zakonodaje pripravljata tla za združitev obeh držav. Ko bo zunanja politična situ-aija ugodna, bo združitev Nemčije in Avstrije le še vprašanje slovesne deklaracije, kajti dejanska združitev bo razen na čisto upravno-pravnem polju že izvršena. Tako sta posegli Nemčija in Avstrija po tistih preizkušenih sredstvih, ki so jih Nemci v Nemčiji rabili že pred letom 1866. Združitev kakega naroda v eno upravno telo se da pač le zavleči, ne pa preprečiti. »Delavska politika« z dne 29. junija odgovarja na članek »Za neoportunistično enotno fronto proletariata!« (»Enotnost«, dne 24. junija 1927) s člankom »Za skupni nastop«. Prav je, da upozorimo na duha, ki ga preveva. Tako pravi n. pr.: »Naša moč je v našem številu ------«. Mi pravimo, da je naša moa v zavednosti in da je moč števila brez zavednosti kakor hiša zidana na pesek. Nadalje se sklicuje na besede s. Fimmena, češ, da »je na shodu v Ljubljani pravilno poudaril itd.«. S. Fimmen je marsikaj pravilno poudaril, seveda le toliko, kolikor spada to v smer toka, v katerem »Delavska politika« plava. Sicer se pa zaradi Fimmenovega prihoda v Ljubljano pri »Delavski politiki« ni spremenilo nič. Zelo radovedni smo, ali misli »Delavska politika«, da je s. Fimmen »pravilno poudaril«, ko je rekel dopisniku »Slovenskega naroda« (9. junija 1927); »Mogoče bi bilo umestno, da se stvori slovenska emgiracija, ki bi iz tujine s propagando dosegla^ da da Belgrad Slovencem, kar jim po pravici pripada. »Na to vprašanje bo ostala »Delavska politika« odgovora dolžna, kajti tu se ji zdi, da s. Fimmen ni »pravilno poudaril«. Končno daje nauke »Enotnosti«, da naj bo objektivna, česar baš »Delavska politika« sama najbolj potrebuje in se zato boji diskusije in debate kakor socialno demokratičnega programa sploh, čeprav je tega Fimmen tudi »poudaril«. Zakaj »Delavska politika« ni objavila Fimmenovega govora v celoti? (kakor ga je »Naprej«!) Sodrug Ivan Domšek, rudar v Hrastniku in član iz-vrševalnega odbora JSDS in KDZ,'se je dne 24. junija pri delu v rudniku težko ponesrečil. Poleg drugih manjših zunanjih in notranjih poškodb ima desno nogo dvakrat zlomljeno. Leži v ljubljanski boluici na^oddelku I. Sodrugi, ki prihajajo v Ljubljano in sodrugi Ljubljančani naj ga obiščejo! Za tedensko 2 kratno izdajo »Napreja« že od julija je poslalo po 10 Din do 24. VI. 1027 21 naročnikov, ta teden zopet 20 naročnikov, skupaj torej 41 naročnikov. To so še vedno le posamezniki, organizacijskih pol še vedno ni. Požurite se! Zadnji teden je, drugače v juliju še ne bomo imeli »Napreja« po 2 krat na teden, ampak šele takrat, ko bo dovolj predplačnikov. Žene in dekleta dobijo vsakovrstne informacije, nasvete itd. redno vsak petek od 14. do 17. ure pri ženski sekciji »Kmetsko delavske zveze« v Ljubljani, Velika čolnarska ulica štev. 19., Okrožno konferenco sklicuje Okrožna organizacija' Kmetsko delavske zveze in Jugoslovanska socialno demokratična stranka v Celju v prostorih hotela pri Sko-bernetu, Ljubljanska cesta štev. 9, v nedeljo dne 3. julija 1927 ob 10. uri dopoldne s sledečim dnevnim redom: 1. Volitev poslancev v Narodno skupščino. 2. Volilna agitacija. 3. Razno. Vabljene so vse krajevne organizacije JSDS in KDZ mariborske oblasti. — Al. Leskošek s. r., okrožni tajnik. Op. uredništva. Objavljamo, čeprav bi bilo to sklicanje za oddaljene organizacije prepozno — a organizacije so prejele pravočasno tudi pismena vabila. Ne podcenjujemo koristnost takih osebnih konferenc, na katerih zaupniki organiziranega delavstva stopijo v ožji stik. Vendar pa so za sedanje težke razmere take konference nevarne, ker ni denarja in se jih oddaljene organizacije tudi iz tega vzroka ne morejo udeležiti. (Iz Črne smo že prejeli tako sporočilo.) Ker je vse za Mo-derndorferja — kolikor imamo poročil — bo tudi ta konferenca gotovo soglasna v tem, kar se pa tiče okrajnih kandidatov, bo pa iniciativa itak v rokah okrajnih konferenc in bo njih predloge izvrševalni odbor spravil v sklad, eventualna nesoglasja pa se bodo morala poravnati na posebnih konferencah. Kjerkoli bi se kaka nesoglasja pojavila, je najboljše takoj poročati v tisku in predložiti sporno vprašanje vsemu delavstvu, da bodo delegati na poravnajočih konferencah že imeli mnenje delavstva, ki ga zastopajo. Osebna vprašanja pri nas niso tako kočljiva, kakor pri strankah, ki so samo zaradi mandatov na svetu. Zadnji izkaz dne 25. junija 1927 .... Din 3010.40 Nabir. pola št. 7: Alojz Leskošek, Celje . . » 20,— Franc Kosec, Ljubljana . . . . » 10,— Nabiralna pola št. 117: N. N. 105 . . . . » 3,— N. B. 95 » 3,— N. N. Trbovlje ; . » 2.— Nabiralna pola št. 171: Filip Grabner, Črna » 10.— Ivan Rigelnik, Črna » 30.— Nabiralna pola št. 173: Alojz Rotter, Črna » 10.— Nabiralna pola št. 175: Ivan Čop, Črna . . » 50.— Ivan Arh, Črna » 15.— Alojz Štruc, Črna » 10.— Ivan Grabner, Črna » 10.— Jakob Verhovnik, Črna . . . . » 5.— Nabir. pola št. 126: Viktor Suhadolčan, Trb. » 10.— Jože Suhadolčan, Trbovlje . . » 2,— Anton Žaubi, Trbovlje . . . . » 2,— Ivan Polak, Trbovlje » 6,— Franc Rinaldo, Trbovlje . . . » 2.— Jože Zelenšek, Trbovlje . . . » 3,— Mina Terlepova, Trbovlje . . . » 2,— Franc Puntar, Trbovlje . . . » 2.- Filip Murn, Trbovlje, . . . . » 3,— Ignac Mrzelj, Trbovlje . . . . » 2.— Blaž Habjan, Trbovlje . . . . » 4.— Marija Ovsenkova, Trbovlje . . » 2.— Jože Viderger, Trbovlje . . . 3.— Skupaj Din 3.231.40 TISKOVNI SKLAD. Zadnji izkaz dne 25. junija 1927 .... Din 14.695.30 Leon Potočnik, Ljubljana 50 + 5.75 . . . » 55.75 Ivan Grabner, Črna 9 + 10.— . . . » 19.— Alojz Rotter, Črna » 5.— Matevž Demšar, Poljane nad Škofjo Loko » 7,— Ivan Čop, Črna » 50.— Skupaj Din 14.832.05 Pregled organizacij, ki so obračunale za april, bo objavljen v prihodnji številki. Zamudniki, pozor! 2ika je ržena žitna kava. Za otroke pravega za* jutreka brez Žike ni. Za odrasle lahko pridenete Žiki nekaj prave kave. Tako so z Žiko zadovoljni otroci in odrasli. Dopisi. Zagorje. V nedeljo na 26. junija smo imeli v Zagorju občinske volitve. Bilo je zelo zanimivo, ker smo po dolgem času zopet delavstvo nekoliko zbudili iz spanja in upam, da bodo državnozborske 11. septembra še boljše. Zdaj sem tudi jaz aktivno sodeloval. Sodrug Srebot je izvoljen. Tudi meni je bila ponujena kandidatura, a sem jo odklonil, jaz delam samo kot zadnji vojak v regimentu. Delavske liste sta bili dve, levičarska in social-patriotska. Mi smo šli z levičarji. Socialpatrioti niso pod nobenim pogojem hoteli dopustiti, da bi bila samo ena delavska lista in da bi šlo delavstvo združeno v volitve. Ti ljudje so že več kot nesramni, prave sluge kapitala. Moram pa priznati, da so biil levičarji popolnoma na svojem mestu. Patrioti so mislili, da so to zopet take volive, kakor so bile v Delavsko zbornico in da je vse njihovo, ali zdaj so grozno razočarani. Glasovi so bili oddani sledeče: Demokrati in narodni socialisti skupaj 197. 23. januarja Š927 so dobili 218, torej so nazadovali za 21 glasov. Klerikalci 158 glasov. 23. januarja 1927 187 glasov, nazadovali za 29 glasov. Dne 23. januarja 1927 je bila samo ena Delavska listat «Enotna fronta«, pa je bilo glasov 278. Zdaj pa 26. junija je dobila socialpatriotska 105 glasov, leta 1925 so dobili patrioti pri občinskih volitvah 96 glasov: potemtakem so napredovali za 9 glasov. Levičarji in mi smo leta 1925 dobili 200 glasov, zdaj na 26. junija 1927 pa 319 glasov, torej napredovali za 119 glasov. Torej so letos delavski glasovi narasli od januarja 278 glasov pa zdaj 26. jun. na 424 glasov. Mehčani sp nazadovali za 50 glasov. Patrioti so pa napredovali za to,, ker so dali nekaj takih na kandidatno listo, ki so vedno kričali,