-:-----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto S gold. KO ki1., za pol leta ■ gold. SO kr.
Tečaj TI. V IJnblJanl 1. oktobra 1866. lijst 19.
Umirajoči otrok.
? Bogom mama, z Bogom ata, Grem od vas v nebesa zlata, Tam bom zvezdice prešteval, K Bogeku se rad usedal, — JpnjnI tam ne boni prositi , Da tnd' vas bom vidil priti.
Otrok doma in v šoli.
b) Za poduk zbujenih otrok šola pričakuje. Najdejo se prepogosto starši, ki otrok doma nič neuče. „Zato plačujem za šolo, da bom otroka tje učiti dal". Uboga šola, ki dobiva od staršev zanemarjene otroke.
Precej otrok pride gotovo bolj bistrih 111 od skerbnih staršev podučenih; kako lepo bi napredovali učeniki v šoli s temi, ker so starši že pričeli! Ali kaj početi? Veliko tacih otrok pride v šolo, ki so jih starši komaj govoriti naučili. Ko je treba pred šolo po lepi navadi moliti, ali ko pride na versto v šoli keršanski nauk, kaj je početi, ko vidi katehet ali učenik, kako otroci s perstom okoli čela vertajo in z ročico rogovilijo po obeh straneh obraza in po persih, namesto da bi pobožno napravili sv. križ! Nekako ne-priljudno je viditi, ko pride v šolo duhoven, prične v sredi 6 — 8 let starih otročičev „Oče naš" moliti, pa namesto lepega izgovarjanja besedi častitljive molitvice sliši neko žlobodranje po šoli, ki ga
morda otrok sam gotovo ne, pa tudi duhoven ne razume. Čudno se zdi duhovnu, ko le malo otrok vidi med molitvijo z lepo in spodobno sklenjenimi ročicami. V marsikteri šoli bi se lahko prašala duhoven in učenik pervi mesec, ko prično otroci v šolo hoditi: Iz kterega dela amerikanskih divjin so neki prišli ti ubožčeki v šolo? — Pa še bolj se čudita, ko vidita na dobro znanih obrazih otroških, da ta je iz te, ta iz une hiše doma, kjer prebivajo katoliški starši. To pa ni rečeno od te le ali od une le šole, ampak velja naj vsem, kjer se nahaja taka zanikernost pri starših.
Res je, da otroci zato hodijo v šolo, da bi se kaj naučili; ali težka je, kjer mora šola pervo dovzetnost za nauk še le buditi. Starši naj bi tedaj svoje male, preden jih pošljejo v šolo, vadili v poslušanji in učenji, posebno v potrebnih molitvah.
Otroci umejo po otročje; po nauku prezvedenega podučevavca narodov sv. Pavla naj dajejo starši svojim otročičem lahke dušne hrane. Ali bi ne bilo lepo pa tudi blago kratkočasvanje očetom in materam, saj ob nedeljah in praznikih svoje ljube otročiče zbrati okoli sebe, ter jim pripovedovati prav kratke, prijazne in podučljive zgodbice ali povestice. Kdor bi si jo naj bolje zapomnil, naj bi prejel kako darilce, ali naj bi mu bilo plačilo zadovoljni obraz matere ali očeta, ali obljuba, njegovo pazljivost pohvaliti očetu ali komu drugemu, ki ga otrok spoštuje. Se ve, da tudi s hvalo je treba modro ravnati, ker tudi pri otrocih se kmali pokažeta Adamček in Evica, ki bi rada več bila kot sta.
Tako pečanje z otroci ima svoje težave; od dela vtrudeni materi in od skerbi potertemu tudi skerbnemu očetu bi se pač prileglo kako drugače si počiti; pa spomnita naj se naj večega prijatla otrok, Jezusa, kivtruden celodnevnega učenja, počitka išče pri ljubljenih jagnjičkih svoje čede, klicaje: „Pustite male k meni!"
S takim in enakim ljubeznjivim ravnanjem bi se pri otročičih kaj lepo bistril um in blažilo serce.
Omenim le še, kako lepo priložnost, um zbujati in serce me-čiti, imajo matere, ko uče otroke moliti. Naj potrebneje molitve, ki naj jih otročiči vsaki dan ne le z ustmi, temveč iz nedolžnega otroškega serca k Bogu pošiljajo — kakor križ, Oče naš, Češčena Marija, apostolska vera, priporočilo angeljčku varhu, mora že mati otročiča naučiti. Očitno spoznamo, da v šoli ne znamo tako učiti, kakor zna pobožna mati, zakaj njo je sam Bog naučil težke umetnosti. Naj bolj se prime otroškega serca molitev, ki jo otrok od matere zna; ljubezen, ki jo ima do matere, mu vnema ljubezen do molitve.
Ako otrok že nekaj zna, ko pride v šolo, tudi do šole dobi veče veselje. Dobro se mu zdi, ako se ve pervikrat učeniku dobro odrezati; še bolj se trudi, da si ohrani zadovoljnost, ki mu jo učenik izreče za pridni odgovor,.
c) Pa ni še dosti, da bi nam pošiljali starši le po umu izbuje-nih otrok v šolo, po sercu nepopačenih in vbogljivih si želimo. — Velja že od uma, da se otrokom po nauku staršev naj bolje bistri, se pač ravno tako gotovo še bolj po skerbni izreji materni njih serce blaži. Komu ni znan piregovor, kdo ni prepričan njegove resničnosti: „Jabelko ne pade daleč od drevesa!" Razlagati ga smem z besedami sv. evangelija: Dobro drevo — dobri starši, rodi dober sad, odredijo navadno dobre otroke; malopridno drevo
—	malopridni starši, rodi malopriden sad, odredijo navadno malopridne otroke.
Serca ne blaži toliko beseda, kot ga nateguje zgled; posebno zgled tistih, s kterimi je po vezi ljubezni tesno sklenjeno, to so starši. Tako globoko se primejo vtisi lepih ali slabih zgledov, ki jih dobiva otrokovo serce, da res mladeneč ali deklica poti, ki sta jo v mladosti nastopila, tudi v starosti zapustila ne bota. Pobožni duh, ki ga je navdihnila bogoljubna Monika svojemu sinu Avguštinu, mu je tako globoko obtičal v sercu, da tudi zmotenemu, zgubljenemu se niso popolnoma prilegle bukve, v kterih je pogrešal sladko ime Jezusovo.
V vaših rokah, starši! so mlade dovzetne serčica vaših ljubih malih. Skerbite torej, da jih mlade prav izobrazite; naj bodo od začetka široke proti verhu, odperte vsemu, kar je zgorej, kar je lepo, dobro in sveto; ozke navdol, zaperte spačenostim posvetnim.
—	Kakor hitro zapazite pri otrocih, da med pšenico, ki ste jo sejali, se jame kazati tudi od hudega zasejana ljuljka hudega nagnjenja,
—	ošabne svojoglavnosti, lastnoljubne lakomnosti, togotne nepokorščine, sovražne nevošljivosti, —z vsem trudom skerbite, da se vam ranica, ki jo izdren plevel sercu vaših otrok napravi, smilila ne bo; brez usmiljenja zatirajta hudo pri svojih otrocih. Kedar pripeljete otroke v šolo, naznanite naj terje korenino hudega nagnjenja otrokovega učeniku, da on dalje obrezuje in plevel zatira. Mlado drevesce se nagne, kamor hočete; veliko se ne da več vravnati.
Tudi pokorščine morajo otroke starši učiti. Otrok čuti dobrotno ljubezen staršev in ta budi v njem hvaležno vdanost do staršev. Spoštovanje do staršev, je otroku vsa veljava, ki seji mora vkloniti. Oče so ukazali — mati so rekli — to naj bo otrokom vselej do-
19 *
volj in jim je tudi — se ve, kolikor spačena natora človeška dopušča — ako le starši nikdar ne odstopijo od svojega povelja in svojoglavne volje otrokom nikoli ne puste.
Kdor koli bereš te verstice, morebiti porečeš: „Veste kaj, preveč ste sporočili staršem", „če boste toliko zahtevali od njih, se bodo bali otroke vam v šolo voditi — in porečejo: če moramo vse to starši pri svojih otrocih oskerbeti, preden jih v šolo pošljemo, — kaj bo pa šola delala z otroci ?*
Nič se ne boj, dragi moj! Ne bodo se pregnali starši v spol-novanji svojih dolžnosti ne. Vedi, ko bi si res prizadevali vse to dopolnovati, potem bi še le šoli pripravili res dobro njivico, kjer bi njeni nauki nahajali pravo vlago in bi obetali obilo sadu. In ako bi starši vse to storili, preden nam otroke v šolo pošljejo, ako hočemo pri otrocih doseči pravo izrejo, šola in starši bomo imeli z združenimi močmi obilno opraviti.	(friu. d.ije.)
Odgovor
na poslednja 3 pisma Tovarseva v t. 11., ti., 13.
„Danica" je donesla v I. 2., 3., 12—14. spis „o ljudski soli" s tem namenom, naj bi se zaumeni o tej današnje dni toliko važni napravi in njenih potrebah nekoliko bolj pojasnili, da bi se zamoglo potem na šolskem polji zdatnije in vspešnije delati, kakor do sedaj, Bogii na čast in korist Ijudém. „Tovarš" pa je pretresal dober kos tega spisa v omenjenih pismih, ter je skušal nektere njegovih misli omajati in podreti. Čakal sem pretresa še ostalega konca ; tega vender še ni na dan, torej poglejmo, so li one napadene misli tudi zares overžene ! G. g. čitatelje pa vljudno prosim, naj vzainô dotične liste D. in T. v roko, in sodijo naj, kdo ima prav. Pričnimo s Bogom ! — Pervo pismo
(T. I. 11. str. 173 spodej: „V to šolo".....skor do konca)
dokazuje, da šole gojilnice s kerš. duhom pervih časov (lacih namreč D. I. 3 str. 18 na koncu želi) niso sedaj nié več mogoče, ker takrat so imeli otroci (str. 173 v. 2. spodej) lepe zglede nad starši in učeniki, ki so bili svetniki in večkrat mučeniki za sv. vero; sedaj pa ni več tako. Dovolite vprašati: Kaj naši otroci že nimajo kar nobenih lepih zgledov več? So li vsi starši in učitelji tako slabi in sprideni? Zares huda ob-
tožba brez milosti! Dalje: Mar niso imeli otroci pervih časov nobenih slabih zgledov? Sej vendar vemo iz povestnice cerkvene in življenja mučenikov, da so imeli takrat posamesni otroci ali cele družine koga zmed staršev terdega neznaboga; tudi dedje, babice, strici in teté, bratje in sestre so jim bili prav pogosto ajdje, in dobra polovica ljudi bila je neverna in spridena. Sam Bog tedaj vé, kdaj je bilo več slabih zgledov, takrat, ali danes?
One šole, veli T. str. 174, so bile ¿isto cerkvene, torej bil je lahko dober duh v njih, ali današnje so pa tudi der»avine, in ta ima pri šolah dostikrat svoje politične namene; šola se mora ravnati po tirjatvah časa. Res so naše šole cerkveno-deriavine; ali dokažite, prosim, kdaj in kje je naša vlada postavno ovirala duha keršanske odgoje? Ga ni ravno pospeševala z dobrimi postavami? Nima li tedaj cerkev v ljudski naši šoli vse oblasti in moči, samo da jo če imeti in zna mladini v korist obračati?
Tirjatve časa pa zadevajo tudi zgolj samo učno tvarino, obliko in način učenja, ker duh keršanski se ne spreminja, kakor naša obleka, ampak je vedno eden in ravno tisti, torej se morajo še celó tirjatve časa vsaj pri kristijanih po njegovih vodilih ravnati.
Dalje dokazuje T. svoje terjenje s tem, da učenci in učeniki, duhovni in svetni, izhajajo vsi iz ljudstva, in ti zna-čijo svoj čas v svojem djanji in nehanji; šole so tedaj ta-košne, kakoršno je ljudstvo.
Prečudni dokaz! Zares ne bi se ga derznil tolmačiti iz tukej natisnjenih besedi, ali ravno to misel nahajamo določniše in prav otipno 1. 13. str. 200 spodej v. 10. „Ljudsko šolo moramo imeti za zerkalo svojega časa".
Ta dva izreka, sklenjena in v tukajšnji zvezi v ostrem nasprotji duhu kerš. odgoje pervih časov, zamoreta samo to pomenjati: Kakoršno je ljudstvo, iz kterega so učenci in učeniki, dobro, ali hudobno,— taka je tudi šola, dobra, ali hudobna z učenci in učeniki vred (zerkalo namreč kaže zravno obrazove lepote, tudi prav natančno njegove pomanjkljivosti, pege, ma-roga in lise). In sklep iz teh dveh izrekov zoper kerš. duh pervih časov v naši šoli je ta: Pervi kristijani so bili dobri, pobožni, torej so imeli dobre, pobožne šole; naše ljudstvo ni več tako, torej šole tudi ne morejo več take biti, ker učenci iu
učeniki duhovski in svetni izhajajo iz tega ljudstva, in so zer-kalo njegovo = taki, kakor ono.
Ali pa sme ta izrek sploh in v vseh rečeh veljati o naši šoli? Ali sme zares biti naša šola popolno zerkalo ljudstva ali svojega časa? V dovoljenih rečeh: v učni tvarini, načinu učenja pač sme biti; v nravnih, pregrešnih pa Bog ne daj! Učenci res značijo svoj čas, so zerkalo ljudstva v vseh rečeh, tudi v nerodnostih, napčnostih in pregreških, pa to samo sper-va, o začetku šole; ta pa ima ravno zato sveto dolžnost, da odpravlja po moči pri svojih šolarjih slabi in hudobni ta značaj časa. Kaj pa učeniki, ali smejo ti svoj čas značiti, zerkalo ljudstva biti v slabostih in hudobijah? Kdo je kterikrat pri kristijanih kaj tacega učil?! Vedno se je učilo, in se še uči, terdi in tirja, naj bodo učitelji čisto zerkalo pobožnega življenja, pošteni kristijani v besedi in djanji: Torej je duh kerš. lahko v naših šolah, če so tudi zerkalo svojega časa v dovoljenih rečeh in zadevah.
Drugo pismo T. 1. 12 spodbija očitanje v D. I. 12., da je šola precej kriva hiranja in pešanja v kerš. življenji zlasti zavolj napčnega razlaganja kerš. nauka. Ker D. to šoli očita, jej gotovo v dolžnost šteje in od nje tirja, naj bi gorečnost in rast v dobrem množila in širila. Da šola to dolžnost ima, je v D. 1. 2. in 3. očitno razloženo; ali g. Svitoslav govore v 1. pismu o teh dveh spisih ne spodbija nikakor te dolžnosti, še le tukaj v 2. pismu se je lotil praznega tega dela in menda samo zato, da bi s prevernjeno podlago prekucnil tudi nanjo postavljeni zid t. j. z overženo dolžnostjo bi overgel tudi neljubo ono očitanje. Piše pa str. 182 tako: „Od ljudske šole eni preveč, drugi premalo pričakujejo; pervi terdijo, da ona svet nravno zboljšuje, da odpravlja uboštvo in siromaštvo, pospešuje delavnost in obertnost; drugi pa, da vsega tega ne more storiti*. Pač sladko upanje in nado smo imeli dosihmal, da bode prerojena šola ljudem mnogo koristila v dušnem in telesnem oziru, za nravno zboljšanje in lajši ali celo boljši kruhek, zdaj pa nenadoma terdi g. S., da je preveč kaj tacega od šole pričakovati, da tedaj šola ne boljša ne nravno, ne telesno. Kakov namen ima tedaj ljudska šola? pojasnite nam egiptovsko to tamo, prosimo lepo! Da bi šola sama ali pa nravno popolnoma zboljševala in vse uboštvo panala, to je preveč
pričakovati od nje, vsega tega ne more sveršiti, nekaj pa zamore na vsaki strani storiti.
Sola je namreč hčerka sv. cerkve, rojena edino in naj pred v pomoč za popolniše podučenje v sv. veri; še celo brati in pisati se je v nji učilo skor zgolj iz tega namena. To podučenje pa je vedno merilo in še meri in bo merilo tudi edino in najpred na zboljšanje serca = nravno poboljšanje sveta. Kdor tedaj terdi, da šola nravno ne zboljšuje, mora to tudi terditi od cerkve, kar pa gotovo ni mogoče, torej tudi od šole ne. Pa kdor če to viditi, lahko vidi iz D. 1. 2. in 3. in tudi vsi kerš. šolski časopisi terdijo in tirjajo to dolžnost od šole, med njimi še prav čversto tudi naš „Tovarš^. G. Svitoslav sam je te resnice popolno prepričan, jo terdi sploh po svojih spisih, celo v tem pismu, da! eno samo versto po tem tajenji, ko pravi:
Od ljudske šole......drugi premalo pričakujejo .... in
terdijo, da vsega tega ne mora storiti (namreč nravno boljšati in telesno). Po teh besedah tisti premalo pričakujejo od šole, ki pravijo, da ona ne boljša nravno in telesno. Kdo tedaj ravno prav pričakuje? Gotovo tisti, ki upa od šole tudi nravnega zboljšanja sveta. In tako g. Sv. podira že v drugi versti, kar je v prejšnji zidal, terdi, kar je tajil.
Str. 183 v. 13. piše: Ko bi v sedanjih časih šol ne imeli, naš rod bi bil ... . nravno še bolj spriden ... ko imamo šole, si vender lahko pomaga.
Str. 184. od spodej v. 4: . . . „ona (šola) je, da ohranuje, kar se more, da boljša, kar je mogoče" . . .
In po množili krajih govori od sadii, ki ga šola donaša. Ta sad zamore biti = zboljšanje nravno in telesno, druzega šola ne more donašati.
S tem dokazom torej očitanje v „Danici" še ni overženo. Daljne napade bomo pregledali drug pot.
Pomeiiki
o slovenskem pisanji.
XXXV.
K. 15. č. b) pravim: Nennwörter, welche im Werfalle der Einzahl vor dem o zwei Mitlaute haben, schalten im Wes-senfalle der Zwei- und Mehrzahl ein e ein: okno — öken, pismo — pisem.
D. O ženskih pred a praviš: „zwei oder mehrere" — p. iskra — isker, suknja — sukenj, dekla — dekel, igla — igel, služba — služeb itd.; ali že Glasnik piše: „Pravilo o ženskih samostavnikili kakor tudi pravilo o množnein rodivniku srednjih in ženskih samostavnikov str. 16 b) in 19 f) ni veljavno na vse strani: mesto — mest (ne meset); barka — bark (ne barek)" itd.
K. Da je st neločljiv, se ve; tako tudi Ij in nj: p. polje — polj, sanje — sanj, in Miklošič ima celo za rj iz zarja nam. zarija — zarij.
D. Pri dveh ali več soglasnikih, ki se lehko in dosti razločno izgovarjati ne dajo, zahteva to blagoglasje, uči Metelko; in Janežič piše o ženskih §. 91, a, in o srednjih 96 p. „Stojita Ii na koncu srednjih debel dva ali trije soglasniki, kterih skupna izreka se ustom upira, vstavi se v dvojnem in množnein rodivniku zavoljo lepoglasja kakor ženskim imenom e pred poslednjim soglasnikom, pred j jim pa i oživi; razun Ij, nj, st, šč, zd itd. (cf. 30. III. a).
O. Miklošič določi malo bolje to reč v 273, kjer pravi, da neločena ostaneta soglasnika, kedar je pervi sikavec (c, s, z), drugi pa goltnik (g, h, k) ali zobnik (d, t): vojska, gosposka, usta, glista, krasta, nevesta, uzda, brazda, brzda, zvezda itd. vojsk, gosposk, ust itd.; tako tudi klešče, tašča, toporišče — klešč, tašč, toporišč; vendar goska — gosek, stsl. gos'ka.
XXXVI.
U. Pisali smo poprej v dvojnem in množnem rodivniku : žival, misel, pesem, bolezen, prikazen, kokoš, nit, miš itd.; potlej so jeli nekteri pisariti: živali, misli, pesmi, bolezni, prikazni, kokoši, niti, kakor v rodivniku enojnega števila; zdaj pa kažeš Krušic, naj se piše: živali j, kos ti j (§. 18), kakor Ijudij (§. 14, h), očij (§. 15, e), gospij (§. 17, h), hčer in hčerij (§. 18, e)!
O. Kopitar že piše str. 250 v posebni opombi: Einige schreiben im Genitivo der Mehrzahl živali; nach der Analogie von klopi, dass also in klopi keine andere Abweichung, als die Ueberwanderung des Tons, wie der Hauptsache nach in den übrigen Casibus, statt hätte. Das tonlose i ist ohnehin stumm«.
D. Metelko ima v sklanji VI, a) samo žival, ter pravi, da se po tem zgledu ravnajo vsi na soglasnike z i brez na-
glasa v rodivniku; nekteri večzložni pa vdevajo že v imenovav-niku zavoljo blagoglasja polglasnik, ki ga v sklanji izpuščajo, v množnem rodivniku pa velikrat spet privzemajo. — Potočnik kaže v množnem rodivniku nit (i); Janežič pa piše $.91. d): Kenskim samostavnikom na soglasnik (B.) rodivnikovo sklonilo i med ljudstvom včasi odpada, kar pa ni, da bi se v knjigi posnemalo, vsaj pri eno- in dvozložnicah ne, n. pr. Kolikor glav, toliko misli (ne: misel). N. pr. — Osem luči (ne: luč) sem ti prižgal. N. ps.
O. To je vsled Miklošičevih besedi, kteri §. 300 k zgledu n i t pravi: Der pl. gen. lautet stets auf i aus: dver, zapoved, trub. misel. preš. 59. für dveri, zapovedi, misli sind demgemäss unrichtig.
K. Tudi Metelko piše pri ženski sklanji V. str. 186. »Im Genitiv plur. spricht und schreibt man Marij, po der t ij, lädij, etc. weil das ij hier die eigentliche Biegungssylbe ist. Sollten wir nicht im Genitiv plur. nach dem Altslawischen allezeit ij anstatt t: kostij, ljudij, dnij etc. schreiben?«
D. Po staroslovenskem torej si pisal: živalij, kostij itd?
O. Res je v stsl. in v nekterih slovanskih p. rus. kostyj in celo koste j, poslani/ itd.; vsi drugi pa pišejo kosti, ljudi, in rib, volj itd. Toda v stsl. so razlike v tej pisavi, in celo pri rodivnikovi obliki: pesmi, živali — se kaže velikrat dvom-ba, da se da še le iz celega stavka spoznati, kar se pri ime-novavnikovi: pesem, žival — kmali lehko razloči, zlasti kedar je samostavnik brez pridevnika. Sicer se v dvojnem in množnem štev. res drugač naglasujejo, l se sploh čisto iz-rekuje, z nekakim polglasnikom p. žival-i, misl-i, niti; nikakor pa se v nsl. ne da zagovarjati pisava ij: mislij, svislij, koko-šij, ntišij itd.
Obravnava 18. berilnega spisa iz „Drugega berila".
Prej ko se začne berilni spis obdelovati, naj učitelj ob kratkem učencem razlaga kaj o popotovanji rokodelcev; znabiti tako le: Da mladi rokodelci po svetu hodijo, je že stara navada. Bere se, da so
„1leseni rokodelski deček".
že v starih časih kralji iD cesarji in drugi žiahtniki popotovali s svojimi služabniki v ptuje dežele, da so spoznavali iraenitnosti in umetnosti ptujih narodov, in se jih učili, ter tako domu prišedši tudi druge izobraževali. Pozneje je bila dolžnost, da so rokodelci, ki so se doma izučili, potovali v ptuje kraje in tako prinašali domti in širili doma svoje skušnje. Ohranila se je ta navada do sedanjega časa, dasi-ravuo dan danes ni toliko navadna, kakor nekdaj. Marsikdo iz med vas je že vidil takega mladega popotnika, ki je šel po cesti s culico na rami in palico v rokah, ter je zvečer tu pa tam prosil prenočišča i. t. d. Kedar pride lak rokodelski mladeneč h kakemu mojstru, se mu ponudi v službo, in kedar pri enem dalj ali manj časa dela, gre zopet naprej od mesta do mesta, od terga do terga i. t. d., ter si povsod nabira skušenj in sploh olike za svoj prihodnji stanovitni stan. Pričujoča povest nam kaže tudi nekega rokodelskega dečka. Berimo jo! — Učitelj naj jo naj pred sam vsem v zgled lepo prebere, potem naj jo berejo bolj zmožni učenci, da se posamesni stavki in vkupna tvarina ložeje in bolje v spomin vtisnejo. Napak pa menda tudi ni, ako učitelj narobe dela, namreč, da spis prej obravnava, in še le potem bere, vsaj je občno znano, da, kar kdo kaj ne razume, tudi prav ne more brati.
Obdelovaje spisa naj učitelj nikdar ne pozabi na glavno misel, ki tiči v njem: „Pomagaj svojemu bližnjemu, ako je v potrebi"; zraven naj se učitelj ravna po zmožnosti svojih učencev, in naj tirja od učencev, da mu popolno in lepo odgovarjajo na njegova vprašanja. Govori naj nekako tako le:
Kaj pripoveduje 1. stavek? — Komu pravimo rokodelski deček? — Kaj se pripoveduje od dečka? — Pustino imenujemo nerodovitno in pusto zemljo, kjer nikdar kaj prida ne zraste, tedaj ljudem tudi nikakoršnega dobička ne donaša. V" kterem letnem času in v kterem mescu je navadno naj večji mraz ? — Kaj pripoveduje drugi stavek od dečka? — Kako se varuje mraza? — Ali bi bilo dečka tudi tako hudo zeblo, ako bi bil imel zimsko obleko? Imenuj zimsko obleko! — Glejte, kako ste vi vendar srečni, da vam vaši skerbni starši naprav-ljajo dobro gorko zimsko obleko, da ne terpite po zimi mraza! Bodite jim pa tudi zato hvaležni! Zakaj je deček jokal? — Ali je imel deček samo svojo nesrečo pred očmi? Kaj se mu je še posebno milo delalo? Kako je to v povesti zapisano? — Dobri in skerbni starši ljubijo svoje otroke, ter skerbe za njih srečo. Le srečne bi radi vidili in imeli, zato vse store, in dostikrat sebi marsikaj odrečejo, da otroke presker-bujejo. Dobri otroci pa tudi to spoznajo, in so svojim staršem za vse hvaležni. Kako morejo biti otroci hvaležni svojim staršem? — Kako je bil ta deček svoji materi hvaležen? — Iz kterih besedi to posnameš? — Kaj je zapisano naprej v tem spisu? Kaj misliš, zakaj je urneje hote! stopiti? Kakšni so bili njegovi udje? — Zakaj je bil zaspan? — zakaj truden? — Kaj je potem storil? — Ali je bilo to prav? — Vedite, da mraz človeka tako omami, da misli, ako se nekoliko uleže in počije, da inu bo potem bolje; pa to je zelo nevarno in nespametno, ker veliko se jih je že tako v mrazu uleglo, pa niso nič več vstali, — zmerznili so. Kdo je najdel dečka? — Kje in
kakšen je bil? — Pri nas je navada, da poštni hlapci le vozijo; po drugih krajih pa tudi nosijo ali pa jezdarijo, kakor vidite iz pervega stavka drugega dela. Kaj je poštni hlapec zapazivši nesrečnega dečka naredil? — Zakaj ni dečku poštni hlapec pomagal, ali ga pa seboj vzel? — Ali veste za kako stražno hišo? — Zakaj se ji tako pravi?
—	Kaj so poštnemu hlapecu odgovorili možje? — Kakšnega človeka nesreča ali nevarnost svojega bližnjega nič ne gane in se mu nesrečnež kar nič ne smili ? Takemu pravimo terdoserčnež, tudi neusmiljenec ali neob-čutnež! Ali so bili v stražni hiši vsi tako terdoserčni? — kdo ne? — Kaj je ta dobri človek notri delal? — Kdo je dninar? — Kaj je dninar potem naredil zvedši o dečkovi nesreči? — Ali je bilo to že vse, kar mu je dninar dobrega storil? — (Tukaj naj učitelj poduči učence, „kaj je storiti, kedar človek zmerzne", kar je pisal „Tovarš" v 5. tečaji 80. listu, 15. oktobra str. 315.—316.)? — Koljko časa je dninar dečku še dobrote skazoval? — Ali se mu je zato deček kaj zahvalil? — Kako je to v povesti zapisano? — Kaj nam kaže ta berilni spis-? — V kterem stavku je zbrana poglavitna misel? — Povej vse, kar veš od rokodelskega dečka! Rokodelski deček je bil pobožen in bogaboječ, ker je v potrebi molil in se Boga spominjal. Svojo mater je ljubil in ji je bil hvaležen. Posnami to iz berilnega spisal Poštni hlapec je bil usmiljen , ker se mu je deček smilil; da ga je le zagledal, si je vse prizadeval, ga rešiti in mu pomagati. Kako je to v spisu zapisano? — Dninar je bil tudi usmiljen in postrežljiv; da je le zvedil o nesrečnem dečku, mu je hitel pomagat, in dasiravno sam ubog in reven, je vendar ž njim delil hrano in gorkoto, da je deček popolnoma ozdravil. Poišči to v spisu 1
Drugi so bili neusmiljeni in neobčutni; kako se to v povesti pripoveduje? Kteri rokodelci skerbe za našo obleko? — za stanovanje?
—	Ktero orodje ima čevljar? — ktero mizar? — Kaj izdeljuje ključavničar? kaj zidar? — Kteri so letni časi? — Ktere praznike obhajamo po zimi? ktere spomladi? — Imenujte nektera večja mesta? — nektere dežele! Kakšna je pot? kakšno vreme? kakšna obleka? — kakšni otroci? — Kaj dela hlapec, deček, dninar, učenec? Povejte sedaj vse, kar veste, od rokodelskega dečka? Popišite poštnega hlapca! Zapišite , kako je poštni hlapec naznanil nesrečo v stražni hiši! Povejte povest od usmiljenega Samarijana! Ali si ste te dve povesti kaj podobne? Zapišite, kako je dninar že zdravemu dečku naznanil njegov nevarni stan. Naredite pismo, v kterem je deček naznanil prestalo nevarnost svoji materi! Povejte, kako se je deček poslovivši se od dninarja, njemu zahvaljevali i. t. d.	Govekar.
1©
Marski deželni odbor je razpisal 600 gold. darila za naj boljši spis v domačem jeziku, kako naj se podučuje gospodarstvu. Knjiga ta je namenjena učiteljskim pripravnikom. — Lep zgled vsem drugim deželnim odborom.
V inšpruku je mestna gosposka razglasila resni ukaz, v kle-rem vsem dečkom v malih in glavnih šolah pa tudi v nedeljskih šolah ojstro prepoveduje tobak kaditi ali piti. — Tudi lep zgled marsikteri srenji.
Iz Celovca. Preč. g. Grega Jäger pride za profesorja katehe-tike iu pedagogike in za kateheta normalnih šol v Celovec.
Iz pod IJubelJa na Gorenskem. (Učiteljski zbor v Kra nji.) Tega učiteljskega zbora, ki je bil 11. sept. 1.1., vdeleževali so se vsi učitelji kranjske dekanije, razun starega učitelja iz Šentjurja in cerkljanskega podučitelja. Ker sta nas pa dva stranska učitelja (eden iz Verhnike, drugi pa iz Istrije) počastila, nas je bilo vendar le precej lepo število, ako rečem 17 učiteljev in dva gosp. vodja. —• Zbor se je pričel ob 9. uri dopoldne v šolskem poslopji pod vodstvom preč. gosp. dekana; ker so nas pa omenjeni gospod zbog nekega opravka že čez četert ure morali zapustiti, namestoval jih je čast. gosp. M. Lazar, vodja kranjske glavne šole, ki je pravi prijatelj ljudskih učiteljev. Zbor se je pričel najpred s pesmijo „Po jezeru", pri kteri so se učitelji dobro odlikovali in tudi pokazali, da imajo prijetna in izurjena gerla za petje. Potem so se reševala vprašanja, ki je je razpisal preč. knezošk. konzistorij 31. marca s št. 36%„ t. 1. (glej Tovaršev list 9!) — Vsaki učitelj je moral najpred svojo pismeno rešitvo na mizo položiti, kjer se je pokazalo, da so te vprašanja v s i učitelji po tirjatvah preč. konzistorija tudi pismeno odgovarjali. Samo dva, ali, ako se ne motim, trije niso prinesli pismenih rešitev. Nočem tu omenjati njih imen v sramoto, samo toliko moram pa pristaviti, naj bi se v prihodnje kaj takega več ne zgodilo, ker z enako lenobo se mladi učitelji na kmetih le pohujšujejo, sosebno, ako jim učitelji glavnih šol ne dajejo lepega in dobrega zgleda. — Vsaki učitelj dobi potem svojo napisano nalogo zopet v roke, da izdelek vsaj enega vprašanja glasno prebere; drugi smo poslušali in izrazovali svoje misli. Misel, ktero je nas večina poterdila, je bila zapisana v zapisnik.
Pervo vprašanje, namreč: Naj se ob kratkem, pa vendar popolnoma razloži, kaj ima učitelj opraviti pri obdelovanji razširjenega stavka i. t. d., je več učiteljev prav dobro rešilo, vendar pa je izdelek tega vprašanja, ki ga je po slovenski izdelal g. Ivan Tomšič najbolj dopadel, in se od vseh učiteljev kot najboljši izdelek poterdil. Tudi g. Knific, ki je jedro vseh odgovorov prav dobro ponavljal, je pri tem vprašanji posebno na primerjenih zgledih razlagal, kako naj se razširjeni stavek pojasnuje, kako naj se pri podučevanji sintetična pot hodi pri spraševanji pa analitično postopa, in je tudi med razne navedene zglede mnogo razločkov med obema jezikoma vpletal.
O drugem vprašanji, ki zadeva vspešna vodila pri poduku v pisanji, je bilo veliko in pa različnih misli. Skorej vsaki je to vprašanje po svojih najboljših mislih, tedaj različno od drugih izdelal. To je tudi prav. „Quot homines, tot sententiae", pravi latinska prislovica. Eni so zahtevali, naj bi se gosp. Lesarjevi sešitki zavergli, ker svojega pravega namena ne dosegajo, — drugi zopet, naj bi se ti zvezki prenaredili tako, da bi predpisa ne bilo v pervi naj zgornji verstici, kajti otroci na ta način le pretežko zadenejo v drugih verstah pis-
menkam odmerjeni prestor. Da bi se ta reč otrokom polajšala, na-svetuje g. Cebin, da bi se mesto v zgornjo raji v vsako verstico na sešitkih zapisala ena sama beseda ali pa pismenka, ktero bi potem otroci dalje po tej versti pisali. Gosp. Trojar je predlagal, naj bi se predpisi na sešitkih sestavili po alfabetičnem redu tako, da bi se otroci berž ko moč naučili pismena pisati, in da bi tako kmali zapisovali razne misli in besede na pamet. Omenilo se je še na dalje, naj bi se vaje v pisanji ravnale po vajah v branji, ki se nahajajo v „Abecedniku" in po tem redu uaj bi se tudi sestavili sešitki. G. Lesarjevi sešitki naj se pa ohranijo in rabijo tako dolgo, dokler ne bomo kaj boljega imeli; ta čas naj se pa na lepo černo tablo primerno spisani predpisi večkrat spreminjajo postopaje od ložjega do težjega. Naposled se je še reklo,i da, ker imajo učitelji pri pisanji razna vodila, morali bi tudi imet razne sešitke, kakor je imajo po drugih deželah. Naprosil se je g. Vavken naj bi on sestavil sešitke po berilnih vajah, ali pa tak6 , da bi imeli otroci v vsaki versti primerno besedo, in naj bi te sešitke tudi on založil, kar je g. Vavken tudi obljubil, ako bi potem le učitelji sker-beli, da bi se prodajalo domače, ne pa ptuje blago.
Tretje vprašanje: Namesti česa so sedanje spisnice (Fleisshefte), kaj naj se v uje piše itd., odgovorila je večina učiteljev skorej enako, iz česar se je videlo, da so učitelji pri rešitvi tega vprašanja doka) premišljevali in vsi skupaj pravo zadeli. Kar naloge za spisnice zadeva , se je reklo, da naj se vse naloge lepo popravljajo, pomote povedo in na šolski tabli pred očmi vseh učencev popravljajo; pod vsako nalogo uaj tudi učitelj zasluženi red zapiše, ker to učence posebno k marljivosti spodbada. Spisujejo pa se naj za življenje potrebne reči, ki šolski nauk pojasnujejo in učencem in staršem koristijo, ter jim še v poznejih letih veselje delajo. — Sosebnoje dopadel spis g. Sajeta, ki pravi, naj bi otroci v spisnice tudi kaj o sadjereji spisovali; lepo pisane spisnice otroci hranijo, in je večkrat še imajo v poznejih letih. Ako se bi tedaj važne in koristne reči v nje spisovale, bi marsikte-remu tudi še pozneje mnogo koristile.
Četerto vprašanje, kako naj učitelj katehetu pomaga, da otroci keršanski uauk razumejo po umu in sercu in da ga ohranijo v spominu, razvozlali so učitelji različno in dobro. Nobena misel se ni za-vergla, kajti vse so bile izverstne in sebranim učiteljem koristne. G. Vavken-ov spis, ki omenja, naj bi se v vsaki šoli nežna mladina zapisala v društvo sv. Mohora, je bil z občno pohvalo sprejet. G. Kni-fic je omenil, da ima vsaki učitelj dosti prilike pri berilih, pri lepo-pisji, številkanji, petji itd., da obrača pozornost učencev na verske resnice. — Čast. g. Janez Juvau, vodja teržiške glavne šole, je pokazal bolj za katehete, kako se po prav lahki poti podučuje v keršan-skem nauku, posebno pri učencih, ki še ne znajo urno brati; ta pot, po kteri se otroci učč igraje uajpotrebuiših naukov iz katekizma, je vsem učiteljem zelo dopadla. —
Rešitve zastavljenih kouzistoruih vprašanj bile so večidel v labko umevnem slovenskem jeziku pisane; nekteri so pa nekaj tudi po nemški odgovorili. — Po končanem zboru so učitelji še eno slovensko zapeli, in potem so nas peljali rodoljubni g. M. Lazar v gostivnico
domačega in dobrovoljnega očeta Jahača, kjer smo kosili, in sicer tako, da učitelji malokdaj tako. Tu se je verstila napitnica za napit-nico, najpred čast. g. dekanu, kterega pa ni bilo pri nas, potem pa drugim prednikom in prijatlom šolske mladine. Posebno se je prikupil g. Knific s svojimi slovenskimi dobrovoljkami, kterih je celo zbirko nalašč saboj prinesel in ž njimi veselo učiteljsko družbo navduševal in prav dostojno kratkočasil. To se ve, da mila in krasna pesmica „Kje dom je moj", ki jo je pel g. Vavken, prekosila je vse druge »lične pesmice. —
Ker so blagi g. dekan, kteremu se vsi učitelji tukaj serčno zahvaljujemo, pijačo plačali in še neki drugi gospod precej velik kos plačila na se prevzel, je ostalim učiteljem veseli in dobri obed le kaj malo stroškov prizadjal. — Tako smo končali letošnjo učiteljsko skupščino s serčno željo, da bi jo vsako leto še vspešneje obhajali, kar se bode tudi gotovo zgodilo, ako bomo skupno in v pravi prijateljski zvezi delali v svoje lastno izobraževanje in na korist naših ljudskih učilnic. Skorej vsaka skupščina ima svoj letni zbor, in mi učitelji ne bi ga imeli! „Viribus unitis" naj velja tudi nam učiteljem, kajti kakor v natornem, ravno tako se tudi v duševnem človeškem življenji le z združenimi močmi doseže veliko dobrega.	— c.
Iz Ternovega na Notranjskem. (Šolske preskušnje — učiteljski zbor — nova šola — šolska drevesni ca in bukvarnica). Zavoljo vojskinega hrupa, ki je iz sosednih krajev donel do nas, smo v na-šej dekaniji šolske preskušnje imeli nekoliko dni pred ko druga leta. Tudi meni je bila priložnost dana vdeleževati se teh preskušenj, torej za-morem tu o njih nekoliko besed spregovoriti. Poslušavci so bili z napredkom šolarjev sploh prav zadovoljni, ker so otroci šole še precej marljivo obiskovali in se veliko lepega in koristnega za življenje naučili. Keršanski nauk, branje, številjenje, slovnica in spisje — se ve da vse v lepi, čisti slovenščini — se je po naših učilnicah s prav dobrim vspehom razlagalo, in otroci so pri spraševanji odgovarjali, da je bilo veselje. Povsod so po prcskušnji učenci tudi zapeli eno ali dve lepi pesmici in poslušavce s tem zelo razveselili. To je kaj hvale vredno, da se naša mladiua v nježnih letih vadi v lepem poštenem petji, kajti le tako bojo zginile tiste ostudne in umazane popevke, ki jih po naših soseskah pogostoma popevajo razujzdani ponočnjaki. Veselilo nas je tudi, da se je sadjereja po vseh šolah vpeljala. Gotovo bo ta nauk veliko koristil in v ljudeh veselje obudil do reje sadnega drevja. Naj mi nczamerijo gospodje učitelji, da jih pri tej priložnosti na nekaj opazne storim, in to je, da so otroci sini ter tje pretiho iu premertvo, — če so tudi dobro znali — na vprašanja odgovarjali. Temu je pogostoma vzrok, da sam učcnik premalo življenja svojim naukom vdihne, in da pretiho in premertvo otrokom dotične nauke razlaga. Gotova je resnica, da učeniku, kleri v šoli glasno govori, tudi otroci večidel glasno in razumljivo odgovarjajo. —
Ko so bile po vseh šolah našega okraja skušnje doveršene, smo imeli v Ternovem pri preč. gospodu dekanu učiteljski zbor. Na pohvalo gospod učiteljem bodi rečeno, da so se zbora vsi vdeležili in seboj prinesli pismene odgovore v slovenskem (nekoliko tudi v nem-
škem) jeziku izdelane na znana vprašanja preč. knezoškofijskega konzistorija. Razun teh vprašanj se je še mnogo praktičnega pogovarjalo , n. pr. o nepraktičnosti in nepotrebnosti nauka nemškega jezika v kmečkih šolah, o rabi železnih peres pri pisanji, o učenji sadjereje in sviloreje, o kmetijstvu itd. — Pri obedu, kterega smo po posvetovanju imeli pri gosp. dekanu, so g. g. učitelji še nekoliko poštenih pesem zapeli. Vsi, ki so se zbora vdeleževali, so zapustili hišo gosp. dekanovo veseli in živo prepričani, kako koristni so učiteljem in katehetom učeniški zbori. •— Za vedno smo vzeli letos slovo od stare, slabe šole, ker o vseh svetih se bo šola začela v novem veličastnem šolskem poslopji, ki stane ternovsko faro blizo 10.000 gl. — Šolske sobe so zračne, svitle in velike, da jim jih menda v vsej škofiji ne bo para. Za šolo je lep prostor za drevesnico. Stara drevesnica se bo skor gotovo na ta prostor preselila, ker bo tu bliže šole in na boljšem mestu. Po smerti gosp. duh. pomočnika J. Hlebš-a je naša šola podedovala dokaj lepih bukev. Nekaj se je še kupilo, nekaj darovalo, in zdaj ima že polno omaro prav izverstnih bukev; tudi ona, kije dosedaj v kotu stare šole skoraj pozabljena tičala, bo našla v novi šoli častno mesto. Večini otrokom, posebno nedeljskim, se bojo bukve izposojevale, da se prava keršanska omika širi med milim slovenskim narodom. Da si mi zdrav, ljubi „Tovarš!" B—c.
Z Vač. Morda ga še ni bilo dopisa, v „Tovaršu" iz naših hribov, pa vzrok je lahek, kajti malo zanimivega se pripeti tukaj. Pisal bi sicer mnogo in o marsikteri reči, pa namenil sem samo naznaniti veseli dan, kteri je bil zelo zanimiv za tukajšnjo mladost, kakor tudi za vso faro. — 3. preteč, m. smo imeli tukaj šolsko sprašavanje, h kteremu so prišli tudi občno spoštovani gosp. dekan To man. Veselo jih je sprejela šolska mladost. Pred skušnjo se je snidila mladina v cerkev k sv. maši, po maši se je pela zahvalna pesem, kakor je že navada, in potem se je pričelo spraševanje. V resnici moram reči, da so o-troci izverstno odgovarjali, sicer tako, da so bili odgovori všeč vsem poslušavcem. Tukajšnji učitelj g. I.ovre Veber se veliko trudi z otroci. Nekaj mi vendar serce teži, kar bi rad povedal, in to je, da se je na nauk v kmetovanji in sadjereji čisto pozabilo, kajti v naših hribih bi bilo to zelo pristojno in koristno. Ze lega kraja je tako vstvarjena, da naši kmetje se žive le samo s poljem, živinorejo in sadjerejo, zatorej pozor tudi v tej zadevi! Sej je bilo že tudi v „Tovaršu" veliko veliko govorjenja v tej zadevi; mislim, da bo vendar enkrat dobra beseda dobila rodoviten kraj. Upamo, da bo tudi drugo leto pri nas v tej zadevi drugače. Da se je pa vse drugo pri spraševanji izšlo po volji, priča je bila, da so g. dekan učence očitno pohvalili. Rekli so, da jih zelo veseli, da učenci tako dobro odgovarjajo; spodbujevali so jih tudi, da naj še dalje tako stanovitni ostanejo, in si za vselej nauke v svojem sercu ohranijo, pa tudi nikdar ne zabijo, da šola je pravi steber, kteri ohrani človeštvo pred padcem, sej že znani prigovor pravi: „Kar se človek mlad nauči, zna tudi v starosti". V resnici so naš gospod dekan pravi šolski prijatelj. Bog daj mladini mnogo takih prijateljov!	j. Vaiki.
Iz Planine. 22. preteč, m. smo pokopali tukajšnjega verlega mladega učitelja M. T oni ca, ki je za hudo boleznijo nagloma umeri. Rajnki je bil priserčni prijatelj domači mladini, izversten pevec in or-glavec in zvest domoljub, kterega ne bomo nikdar pozabili. Bog mu daj večui raj!
Iz Idrije' Ker je po ukazu slavne e. k. dež. vlade 5. oktobra p. I. št. 11240 začasna šola za pripravnike na c. k. glavni šoli v Idrii konec šolskega leta 1866. jenjala, se ti) pripravniki ne bodo več sprejemali.
Iz IJubljane. „Slovenska Matica" je svojim udom (_kterih število je sedaj že čez 1000) zopet poslala tri lepe, podučne knjige, in sicer: „Vojvodslvo Kranjsko", „Vojvodstvo Koroško", po spisu Jož. Brbena in „Narodni Koledar" in letopis za I. 1867 Učitelji, rodoljubi! širite vsaki po svojem kraji to za narod toliko koristno društvo!
—	Tudi je prišel na svitlo IV. zvezek „Oitavnice", ki jo izdaja dr. Iv. Geršak. Veliko podučivnega berila je v tem snopiča za vsakega bravca, posebno pa za učitelje, ker jim ponuja mnogo blaga za šolsko in domačo rabo. Velja le 50 kr. Kdor jo kupi, mu ne bo žal.
—	Iz zapuščine slavnega rajnkega Riharja je prišel ua dan zopet nov zvezek družinskih pesem, ki se imenujejo „Narodni nape vi", in jih je 15, eden lepši od drugega, n. pr.: „Noč na blejskem jezeru", „Delapust", „V logu domačem", „Mlatiči" i. t. d. Priporočamo jih vsem učiteljem, pevcem in pevkam in vsem slovenskim či-tavnicam. Dobivajo se, kakor vsi drugi Riharjevi napevi, pri sestri (v seminišču} rajnkega skladatelja.
—	Pri naznanjenem učiteljskem spraševanji 25. in 26. preteč, m. so bili trije učitelji.
—	Vse očitne šole v Ljubljani, to je, gimnazija in realka, nor-malka s pripravšnico, uršulinarska in glavna mestna šola pri sv. Jakopu se bodo začele 3. novembra t. 1.; 29. t. m, naj se pa učenci zglasujejo. — Tudi gimnazija in glavna šola v Novem mestu in spodnja gimnazija in glavna šola v Kranji se začnejo 3. prih. m.
Prememke v aettelj sferna staaui.
G. Matej Germ, učitelj v Planini pri Vipavi, gre v Adlešice; na njegovo mesto v Planino pa gre g. Jan. Gantar, učitelj v Adlešicah. — G. Lovro Sad ar, učitelj v glavni deški šoli v Loki, je dobil službo 2. učitelja v ravno tej šoli, njegovo mesto — služba 3. učitelja — pa je razpisana. — G. Matej T o m c, učitelj v Planini je umeri. R.. I. P.!
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Natiskal in založnik : Jož. Rudolf Milic.