SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
Boris Paternu, Martin Krpan med mitom in resničnostjo.......233
Ada Vidooič-Muha, Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške
besede.........................253
James IV. Tollefson, Jezikovni stik in učenje jezikov v Sloveniji ....	277
Jože Toporišič, Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku ....	287
OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
Stane Suhadolnik, Slovar Prešernovega pesniškega jezika.......305
Jurij Rojs, Pogostostni slovar ruskega jezika............314
Matej Rode, Prvi slovaško-slovenski slovar.............317
Matej Rode, Bolgarski o^zadnji slovar..............319
TABLE OF CONTENTS
STUDIES
Boris Paternu, "Martin Krpan" between Myth and Reality.......233
Ada Vidooič-Muha, The Criteria for the Semantic Typology of the Non-
Pronominal Adjectival Word................253
James W. Tollefson, Language Contact and Language Learning in Slovenia 277 Jože Toporišič, The Category of Nominal Definiteness in the Slovene
Literary Language.....................287
REVIEWS - NOTES - REPORTS - SOURCES
Stane Suhadolnik, A Lexical Study of the Language of Prešeren's Poetry .	305
Jurij Rojs, A Frequency Dictionary of Russian...........314
Matej Rode, The First Slovak-Slovene Dictionary..........317
Matej Rode, A Reverse Dictionary of Bulgarian...........319
Uredniški odbor: France Beruik, Franc Jakopin, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Patemu (glavni urednik za literarne vede), Frun Petre, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec
Odgovorni urednik: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana
Naročila sprejema in časopis pošilja: Založba Obzorja, b2000 Maribor, Partizauska 5. Za založbo Drago Simončič
Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
*
Editorial Hoard: France Beruik, Frane Jakopin, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana
Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič
Printed by: Tiskurna Ljudske pravice, Ljubljana
UDK 886.3 Levstik F. 7 Martin Krpan . 06 Boris Paternu
Ljubljana, Filozofska fakulteta
LEVSTIKOV MARTIN KRPAN MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Levstikova pripovedka Martin Krpan (1858), prvo pomembnejše delo slovenske proze, povzroča zelo različne razlage. Ob njej si nenehoma konkurirata zgodovinsko« in »nezgodovinsko« branje ali pa obe recepciji sovpadata. Razlogi te večpomenskosti so v temeljni strukturi dela, ki združuje mitično in literarno pripoved v funkcionalno povezan organizem. Ob tej dvojnosti ima bralec možnost, da se enači z mitično domišljijo arhaične ljudske pripovedi ali pa preko simbolnih analogij zaznava pisateljevo aktualistično idejo.
Levstik's story Martin Krpan (1858), the first more important work of Slovene prose-writing, permits highly differenet interpretations. The "historical" reading of it is in constant competition against a "nonhistorical" reading, or the reader may simultaneously read the story at both levels. The reason for i his is to be sought in the fundamental design of the work, which combines the mythical and the literary story into a functionally interrelated organism. The reader may therefore follow either the imaginative elements in an archaic folk story or in terms of symbolic analogy to focus on the writer's socially committed topic.
1
Minilo je sto dvajset let, odkur je v celovškem Slovenskem glasniku (juliju 1858) izšel Levstikov Martin Krpan z Vrha, prvo pomembnejše delo slovenske pripovedne proze.
V njenem razvoju zavzema tako izrazito mejno mesto in hkrati pripada osebnosti, ki je bila tako močno vraščena v svoj čas, da pri današnjem branju te pripovedke težko izključimo našo zgodovinsko vednost, ki Levstikovemu besedilu še zmeraj od zunaj dovaja pomene posebne vrste. Vendar »zgodovinsko« branje ni edino možno ali celo edino pravilno branje znamenite Krpanove zgodbe. Pripovedka je preživela čas svojega porekla in dobo svojega pisca. Preživela ju je predvsem zato, ker se je zmogla umetniško vzpostaviti in zaživeti tudi zunaj njiju, delovati tako rekoč sama iz sebe, kar pomeni, da jo lahko bralec scela doživlja tudi zunaj njene zgodovinske pogojenosti, iz čisto »nezgodovinskega« branja. Časovna nezavezanost, pomenska samostojnost in odprtost je do neke mere lastnost in pogoj vsakega literarnega dela trajnejše in odpornejše vrste. Ob Martinu Krpanu pa so »nezgodovinskemu« branju dane še neke posebne možnosti. Saj vemo, da to delo lahko scela uživa že otrok, ki ga dojema samo s svojo imaginacijo, delujočo zunaj vsakršnega zgodovinskega spomina in zunaj vsakršne vednosti o pisatelju.
Današnje razmišljanje o prvi slovenski prozni umetnini najbrž ne more mimo temeljne okoliščine, da gre za leposlovno besedilo, ki je kljub navidezni enostavnosti zahtevno in zapleteno. Saj omogoča celo vrsto različnih, pa vendar umetniško neokrnjenih branj, od zgodovinsko vezanih do takih, ki so zgodovine docela prosta, v nekem smislu nadčasovna. Zato tudi toliko različnih, včasih že izključujočih se literarnozgodovin-skih razlag. Znano je na primer prepričanje, da je Martin Krpan politična satira. Ali mnenje, da je predvsem zgledno uresničenje Levstikovega jezikovnega in slovstvenega programa iz leta 1858, zapisanega \ Napakah slovenskega pisanja, v Popotovanju iz Litije do Čateža in še v nekaterih drugih kritičnih spisih. Nekoliko manj znana, vendar zanimiva je misel, da gre v prvi vrsti za literarno parodijo zoper takrat že zapoznelo načrtovanje visoke junaške epike. In končno obstaja tudi mnenje, da Krpan ni niti eno niti drugo niti tretje, temveč je nedolžna, neobremenjena, šaljiva in zraven mojstrska pripovedna igra. Nobena od teh razlag ni brez globljega notranjega prepričanja, pa tudi nobena brez domiselnih dokazil.
Prvi in pravzaprav edini, ki je v Levstikovem Martinu Krpanu opazil gibljivost pomenov, je bil Josip Stritar. In bil je tudi edini, ki je kljub svojemu izostrenemu mnenju, naravnanemu v čisto določeno smer, to širino, odprtost in drugačnost dojemanja tudi dopuščal. Nekatere odlomke njegovega danes že skoraj pozabljenega pisma, pisanega 15. septembra 1874 Josipu Cimpermanu in zakopanega pod množico učenih tez novejšega levstikoslovja, je vredno znova prebrati. Takole piše:
»Vprašate me o Levstikovem Kerpanu, nij-li hotel pisatelj v njem naslikati slov. naroda? To vprašanje je teže rešiti, nego bi si kedö mislil. Vendar Vam o kratkem povem svoje mnenje, katero si pa nikakor ne prisvaja nezmotnosti.
Tu mi je najprej izpregovoriti o pisatelju samem. Levstik je, ali prav za prav je bil v svojih mladih 'fantovskih' letih, tako zdrava, krepka, vesela natura, kakor je tica, ki se pevaje in igraje izpreletava od veje do veje brez premisleka, brez namena, samo za to ker je živa, ker je drevo tako zeleno in tako sinje nebo, in ker je vse okoli nje tako živo in veselo. Naše prosto ljudstvo je, kakor veste, živo, bistro, gibčno in dobro, zdrava šala naj pride od koder bodi, mu je vedno ljuba. Jaz poznam precej dobro naše ljudstvo, vendar moram reči, da toliko zdravega, sercu dobrodejnega humorja nijsem nikjer našel, kakor pri naših verlih Lašičanih ... V tem je Levstik pravi sin svojega rojstnega kraja, rekel bi — nek personificiran Lašičan ...
Toda kam sem zašel! Govoriti mi je o Kerpanu. Jaz sem torej te misli: Ko se je Levstik vsedal, da bi jel pisati Kerpana, nij dejal: Zdaj jim hočem enkrat naslikati slovensko ljudstvo, kranjskega kmeta, da bode videl svet kak korenjak je to! Mož je dal tu samo eno 'burko' od sebe, katera mu je po glavi rojila in bog ve, da ta burka nij napačna. Ce hočemo že iskati kakega povoda, da je
prišel nu to misel, smemo si misliti, du mu ga je dalu znanu pesem: 'Pegam in Lambergar' — 'Aha,' poreče tu kak estetikaster, — 'Kerpan je torej parodija te narodne pesmi'! 'Slabo zadel!' — Ali pa tudi — če ti to pomiri tvojo este-tično vest.
In vendar to nikakor ne brani, da Vi prav mislite. Kerpan je prav lahko reprezentant, in ne slab! — našega kmeta. — Samo da nij treba ravno terditi, da je L. to nameraval. Saj to je ravno posebni dar posvečenih mož, kar jih naj bolj loči od nas družili zemeljskih postopačev, da več dosežejo, nego nameravajo; pri nas je ravno nasprotno. — Cesar se dotaknejo, spreoberne se jim v suho zlato... To je karakteristika genialnih pisateljev, da več dajo, nego obljubljajo, da več morejo, nego hočejo. Vzemiva npr. Don-Quijota. Jaz vsaj vidim v tem neprimernem delu večno nasprotje med idealizmom (Don Quijote) in realizmom (Sanclio Pansa), to seveda vse pretirano karikirano, v smešni podobi. In vendar bi nikakor ne terdil, da je Cervantes to nameraval, vsaj iz začetka ne, delo mu je raslo pod rokami .. .<
Glavna zanimivost ni v tem, da se je Stritar odločil za tako razlago Martina Krpana, ki je dopuščala največ možnosti njegovi osebni potrebi po umetnosti kot igri in da je svoje branje poskušal utemeljiti tako rekoč pozitivistično, saj je razloge zanj našel v Levstikovem mladostnem zna-čuju in v ljudskem tipu pisateljevega zgodnjega okolja. Zanimivejše je njegovo mišljenje o pomenih znotraj leposlovne umetnine same, o pomenili, ki po njegovem niso odvisni samo od pisateljeve namernosti, temveč to namernost presegajo, so večstranski in dopuščajo celo vrsto branj pa tudi razlag besedila, pri čemer pa te različnosti razumevanj ne postavlja v navskrižna, ampak v dopolnjujoča se razmerja, ki so bližja bogatenju kot pa siromašenju besedila. Tako je prav ob Levstikovem Martinu Krpanu v slovenski literarni kritiki prvič prišlo do opazovalnega postopka, ki odpira pot k modernemu pojmovanju umetnine kot vsebinsko gibljive, polivalentne tvorbe, i/, katere pomene izbira in jih soustvarja bralec sam. Daljnosežnost Stritarjeve kritične metode se je pokazala v njenem praktičnem dognanju: zarisal je tako rekoč že celotni tloris bodočih. večkrat tudi izključujočih se razlag Levstikovega dela »zgodovinskih« in »nudzgodovinskih« — med njimi pa poskusil vzpostaviti tudi že neka povezovalna, čeprav ne čisto razvidna razmerja. Zdi se, da današnja literarna veda prihaja do razgledov, ki pri pozabljenem Stri-trju lahko odkrijejo tvorno izhodišče novega pristopa k stvarem.
o
Poglavitni razlog, da Levstikovo zgodbo lahko beremo zunaj njene stvarne zgodovinske pogojenosti in mimo pomenov, vezanih na čas njenega nastanka, je v tem, da je oblikovana mitično. Miselni svet, na kate-
rem temelji, nosi še daljne obrise verovanja v nadnaravne moči, ki da lahko malega človeka povzdignejo v nepremagljivega junaka njegove osebne pa tudi skupnostne usode, v neugnanega mojstra nad težavami in nevarnostmi tega sveta. Krpan je še zmeraj tak nadnaravni junak. Svojo tovorno žival poprime in jo prestavi, če je potrebno, kot bi vzdignil stol. Premlati tudi petnajst mejačev, če tako nanese. Najboljša cesarska orožja se mu v rokah drobijo kot čisto neresne stvarce. Na dvoru ni konja, ki ga ne bi ugnal. In navsezadnje tudi nepremagljivemu Brdavsu, ki je pobil vse izurjene vojskovalce, kolikor mu jih je prišlo blizu, vzame glavo kot za šalo. Tako bajeslovno pretiravanje, ki nosi na sebi še znamenja prave mitične hiperbolike, razmika meje junakove vezanosti v prirodno in družbeno danost, njegova dejanja prebijajo meje stvarnega in možnega. Viden del sodobne mitografske literarne vede je za merilo niitičnosti literarnih oseb sprejel prav stopnjo oz. vrsto njihovih nadnaravnih »zmožnosti za dejanja«, tako npr. Northrop Frye. Bralčevi domišljiji so ob tolikšni hiperboliki odprta vrata v čudežno svobodo nadčloveških moči, pred njim se razpre svet otroškega mišljenja in igrive domišljije. In če je nad Krpanom cesar, ki kljub vsemu poskuša biti dober do njega, in nad obema nekje v višjem ozadnju še pravični Bog. na katerega se Krpan rad sklicuje, je predznanstvena, mitična podoba sveta že kar trdno osredinjena in zaključena. Zdi se, kot da v njej ni pravega prostora niti za zgodovinski relativizem trenutka niti za neznane smeri v brezkončnost dogajanja, tako da je kljub vsem nadlogam poskrbljeno za varnost človeškega sveta in duha. Zato se vse Krpanove težave in nevarnosti lahko iztekajo v humor, ne v pretresenost, in njegovo junaško počenjanje po Dunaju v igro ali »burko«, če povemo po Stritarjevo. Zraven tudi ni čustvene vezanosti, ki bi mogla voditi v smer tragičnega, in jo je že stari, preizkušeni teoretik smeha Henry Bergson razglasil za najmočnejšo nasprotnico humorja. Značilno je na primer, du je tisto mesto prvotnega rokopisa, kjer se Krpan razbesni nad cesarico in pade v globljo prizadetost, Levstik v dozoreli varianti odstranil oz. zabrisal. Da se Krpan pobota s cesarjem, ko je pri njem iztržil pravico do tovorjenja angleške soli, ki jo je dotlej tihotapil, in da se nazadnje poslovi z besedami dobre volje (»Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici... Zdravi ostanite!«), je skladno z mitičnim ustrojem dogajanja. Osredinjeni in zaokroženi podobi sveta strukturno ustreza tako imenovani »povratni element< dogajanja, to se pravi naravnanost dogajanja v znano vračanje, ne pa v izgubljanje proti neznani neskončnosti ali v napeto, odrezano nedokončanost.
Mitična zasnova Levstikove proze pa ni opazna samo v njenem glavnem junaku in dogajanju. Ugotovljiva je še na celi vrsti drugih sestavin. Posamezni elementi zgodovinske stvarnosti sicer obstajajo, vendar so take vrste, da pokrivajo zelo velika obdobja in prehajajo iz zgodovinske v epsko označenost. Prepoved tovorjenja oz. uvažanja angleške soli bi na primer mogla kazati na Napoleonove čase, ko je bila razglašena trgovska celinska zapora, prosta trgovina s soljo pa v Avstriji uvedena šele leta 1819. Vendar je bilo ljudsko izročilo o tihotapljenju soli. še posebej na Notranjskem, mnogo starejše in je segalo nazaj v srednji vek. odkar sta pri trgovanju z jadransko soljo konkurirali Benečija in Avstrija in je slednja prepovedala uvažanje soli iz beneškega Kopra. Tako tudi Krpanova tihotapska zgodba potrjuje staro spoznanje mitologov, da mit ne vsebuje nobene »resnične zgodovine«, pač pa »zgodovinsko resničnost«, kot je že konec 18. stoletja trdil eden prvih dialektikov ne tem področju, Karl Moritz. Podobno velja tudi za prostor dogajanja. Ta je sicer mnogo bolj razviden, pokrajinsko in krajevno že kar določen in močno osredinjen na zemljepisno črto Trst—Koper—Vrhnika—Ljubljana Dunaj, pri čemer je glavni junak celo v naslovu označen po svoji krajevni pripadnosti: Martin Krpan z Vrha (pri Sveti Trojici, ki je 1123 ni visoki vrh na Notranjskem, šest do sedem kilometrov vzhodno od proge Postojna—Pivka). Vendar so topografske konkretnosti v nekem smislu abstraktne. Dunaj je popisan tako, da kljub nekaterim stvarnim podatkom ostaja v resnici docela nerealen, kot da ni čisto s tega sveta. In neugotovljivi Vrh pri Sveti Trojici, od koder prihaja in kamor se vrača Krpan, je hkrati krajevno ime, ki se ga lahko držijo nadstvarni pomeni.
Kljub opisovani resničnosti so v vseh teh primerih odmiki od nje ne-utaljivi, kar pa seveda ni naključje. Značilna lastnost mitične zavesti je, da v svoji pripovedi ne daje zrcalnih odsevov resničnosti, temveč njeno domišljijsko podobo, ki jo še jemlje za resnično. Nastajanje mitičnega pesnjenja starodavnih ljudstev je nazorno označil že Hegel, ko je zapisal, da »najbolj notranje in najgloblje ni prišlo v njihovo zavest v obliki mišljenja, ampak v podobah domišljije, ne da bi abstraktne predstave ločevali od konkretnih podob«. Od tod izhaja tudi znano Marxovo pojmovanje mita kot »nezavedne umetniške predelave narave« s pomočjo »ljudske domišljije«. V mitični izkušnji še ni bilo razkola med verovanjem in spoznanjem, med domišljijo in resničnostjo, med podobo in predmetom pa tudi ne med simbolizirajočo in opisujočo pripovedjo. Simbolnost je bila neločljiv del stvarnosti. V osebah, krajih in dogodkih so bile zato zmeraj do neke mere tudi praosebe, so bili prakraji in pradogodki. Do razločevanja ali razkola med simbolnim in resničnim je prišlo šele
v območju zavestnega umetniškega ustvarjanja, v obdobju pisane iu gojene literature.
Mitično je naposled tudi pripovedovanje samo. Levstik je že po prvih dveh uvajalnih stavkih predal besedo staremu vaškemu pripovedniku Močilarju, možu »nekdanjih časov;: in mu jo prepustil vse do konca. Postopek ni naključen in ima zelo daljnosežne posledice. Pravzaprav je šele uvedba tega neavtorskeg'a pripovedovalca omogočala mitični ustroj celote. Iz zgodovine mitov vemo, da so prvotno obstajali samo v nezapisani, ustni obliki in da sta bila neposredna pripoved ali petje z neposrednim poslušanjem vred njihova najbolj avtentična oblika, vezana seveda še na bolj ali manj arhaično ljudsko skupnost. Šele ko se je Levstik, razumnik 19. stoletja, odpovedal svoji čisto osebni pripovedi in si za pripovednika izbral starega, nedeljsko razpoloženega, v nekdanje čase zazrtega in iz dnevne resničnosti iztrganega govorca, je oživil repre-zentanta nekakšne arhaične skupnosti, dal pripovedi ljudsko ustno obliko in mitično podobo sveta. Motivno je Močilarjevo zgodbo oprl na najbolj znano slovensko ljudsko junaško pesem Pegam in Lambergar, ki je v Korytkovi zbirki ljudskih pesmi (1839—1844) izšla kar v štirih različicah. Razpoznavni pa so tudi še posamezni motivi iz nekaterih drugih domačih ljudskih pripovedi (o Peiru Klepcu, o hudem Kljukcu. o gorenjskem tihotapcu Štempiharju) in iz srbske epike (npr. Marko Kraljevič i Musa Kesedžija ali Kraljevič Marko i Arapin). Torej tudi globlje motivno zaledje zgodbe kljub prenosu v drugačno, tovorniško-tihotapsko snovno območje, kaže k viru mitičnih pripovedi kot izhodišču Levstikove pripovedne imaginacije.
j
Vendar folklorno mitični ustroj Martina Krpana ni sam v sebi zaprl niti vseobsežen. Besedilo nosi pomene, ki prestopajo meje mitičnega in segajo v območje resničnega ter zgodovinskega. Te stvari so za nenaiv-nega bralca toliko zaznavne, da ne more drugače, kot da se znajde v dvorazsežnem, drsečem branju: s svojo neposredno imaginacijo sledi mitični ravnini dogajanja, s svojo zbujeno zavestjo pa tistim pomenom, ki se odbijajo od te ravnine in merijo od bajeslovnega v resnični svet, od Močilarja k Levstiku. Konkurenca med mitičnim in zgodovinskim branjem je nekaj, čemur se pri tem besedilu skoraj ni mogoče izogniti in izogibanje bi bilo tudi nesmiselno. Popoln prestop v eno samo dojemanje. kar včasih počenjamo literarni zgodovinarji, nas sicer oskrbi
z večjo gotovostjo in jasnostjo, toda razlage te vrste po navadi niso čisto brez škode. Umetnino predstavljajo tako, da od njenega vsebinskega bogastva marsikaj postavijo v temo in zato tudi pri najboljši volji otežujejo prodor k večpomenskosti dela. Prednost Stritarjeve kritične pameti je bila pri presoji Martina Krpana prav v tem, da se ni zaprla odprtemu, drsečemu in ugibajočemu branju.
Poskušali smo najti pojave, ki omogočajo mitično dojemanje Martina Krpana. Poskusili bomo poiskati še tiste, ki nas silijo k drugačnemu branju. ki se oddaljuje od neposredne imaginacije in naivne identifikacije z Močilarjevo pripovedjo in izza pripovedovanega začenja slutiti ter spoznavati nadpomene, razkrivajoče Levstikovo razmerje do družbene resničnosti njegovega časa.
Začenja se pri oblikovanju oseb. Krpan ni samo ljudskemu izročilu ustrezen junak nadnaravne telesne moči in enakega poguma, ki se nam razkazujeta skozi bajeslovno hiperboliko Močilarjeve besede. Če Krpana natančneje opazujemo z notranje strani, vidimo, da je to nenavadno svoboden človek, do kraja in do vseh podrobnosti samozavesten, tak v vsakem trenutku in v vsakem položaju, tudi najbolj kočljivem. Ves gosposki dvor z vsemi sprenevedanji in nakanami, merjenimi nanj, mu niti za hip ne vzame sape in ne ravnotežja. Vsakogar spregleda ob prvi besedi in ga z bliskovito prisebnostjo oceni in osmeši, če je treba. Tudi cesarju se čuti enakega, kot »veja ob veji«, in mu prav tako ne ostane nobene dolžan. Pod njegovo zunanjo kmečko oglatostjo je nenavadno gibljiv duh, je nekuj renesančno svobodnega, ponosnega in neugnanega. Martin Krpan je sploh prvi notranje do kraja svoboden junak slovenske literature in bili bi v zadregi, če bi mu v njej morali poiskati enakega. Matiček, neugnanec Linhartove komedije iz revolucijskega leta 1789, se je zarotil zoper gospodo z nekoliko podobno kretnjo, vendar znatno lali-kotnejšo. Toda že sredi tridesetih let novega stoletja so se pri Črtomiru, junaku Prešernove poeme Krst pri Savici (1856), stvari zapletle. Prešeren je prehitel slovensko zavest in ustvaril problematičnega junaka, ki ni samo heroj, temveč tudi že globoko razvit skeptik in človek z nevarnimi bivanjskimi prepadi v sebi. Levstik se je obrnil vstran od Prešernovega junaka, pogledal drugam in svojega izdelal po čisto drugi meri in potrebi. Krpanova notranja svoboda je silovita in neranljiva. To je tudi svoboda drugačne, čisto ljudske in demokratične vrste. Krpan se kljub svoji prožni pameti nikomur ne prilagaja, pred nikomer niti za las ne menja svojega »kakor skorja raskavega« vedenja, svojega trdega, plebej-skega sloga. Tudi pred cesarjem ne, še najbolj gosposki poskuša biti
z Brdavsom, preden mu vzame glavo. Tak robat in oglat, kakršen je. je v drugačnem, gosposkem okolju lahko tudi smešen. Filozof Bergson bi s svojo meščansko učenostjo ugotovil, da je Krpanova smešnost v statičnosti njegove osebne neprilagodljivosti, v njegovi nepopravljivi drugačnosti, ki se je družba brani s tem, da se ji smeje. Vendar so reči bol j zapletene. Krpanov robati plebejski slog, s katerim lomasti okoli cesarskega dvora in po dvoru, ni samo smešen, ampak je tudi pameten. V danem okolju in razmerju sil je ta slog pravzaprav edini, ki mu nihče ne more blizu in ki gospodo ujezi, ustraši in osmeši. S tem prebrisanim orodjem, ki je navzven prav tako rogovilasto kot kij in mesarica, Krpan snema z gospode plašč vzvišenosti, da se pokažejo njene revne kosti. Po tem njegovem početju tudi od cesarja Janeza ne ostane kaj prida več kot nekaj dobrodušne reve, ki mu sedi za vratom ukazovalna može-morilka v podobi cesarice. Tako poteka prikazovanje oseb skozi dvojni smeh, ki ga je mladi Levstik še zmogel, Stritar pa predvsem razumel in se zagledal vanj. Krpan je s svojim dvornim početjem smešen na zunaj, gospoda s cesarjem vred pa je smešna od znotraj, v človeškem jedru. Zraven pu je še tako, da je v resnici dvor tisti, ki ne more brez Krpana, ne pa narobe, saj se dobro ve, kdo je s svojo močjo in pametjo rešil cesarstvo pred Brdavsom. Krpan cesarju ob pravi priložnosti to tudi zabrusi: »Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju.« Tako razmerje moči oz. življenjske odvisnosti med dvorom in Krpanom vzpostavlja še bolj razvidno vrednostno razmerje med enim in drugim smehom. Smeh nad Krpanom je čist, notranje neobremenjen in igriv smeh, ob katerem je vredno opazovati veselje, ki ga imajo z njim otroci. Smeh nad cesarjem in dvorom pa že prehaja v smeh nekoliko bolj obtežene, satirične vrste, čeprav Levstik tudi tu ohranja humorno pripovedno držo. Pozneje, na primer v Doktorju Bežancu (1870), mu je tak, igrivi humor že ušel z vajeti in se spustil v grotesko. Če torej opazujemo Levstikovo psihološko precej natančno in daljnosežno razporejanje svetlobe in senc ali moralnih moči in nemoči po nastopajočih osebah — in iz njegove literarne kritike, šolane ob Lessingu, vemo, da je v središče presoje postavljal značajski ustroj oseb — ne moremo prezreti radikalnega deniokra-tizma, s kakršnim je prežel svojega kmečko plebejskega junaka in ga postavil visoko nad vladajočo gospodo, vse od nadležnih mejačev pa do ministra in cesarja samega. Ta vrednotenjska razmerja so izdelana s tolikšno psihološko razvidnostjo in so toliko izrazita, da se jih da brati kot avtorjevo idejo, merjeno v njegov čas in prostor.
Navsezadnje tudi ime Krpan ni čisto enoumno. Ob njem se je Levstik ustavljal nekajkrat tudi zunaj svoje pripovedke in ga nato v njej upo-
rabil kot izrazito domače ime s pomenskim odtenkom robatosti oz. »laskavega vedenja«, k čemur je pripomogel tudi glasovni ustroj besede. Po drugi strani pa je ime v tistem času moglo proizvajati dodatne pomene tudi še v drugo smer. V avstrijski armadi sta se, še ne tako dolgo prej. močno uveljavila kar dva vojskovodja z enakim ali zelo podobnim pomenom. To je bil vojni maršal Wilhelm Kerpen (1741—1823), ki se je odlikovul še v boju s Turki in pozneje poveljeval armadi, ki je branila Tirolsko. Ali pa v času Levstikovega pisanja pripovedke še živeči vitez Joseph Kerpan (r. 1791), tedaj že vojni maršal v pokoju, ki je bil znan po svojih bojih v Italiji leta 1848, kjer si je prislužil viteški križec in polkovniško šaržo. Seveda ne v enem ne v drugem primeru ne kaže iskati kakšnih stvarnih vzporednic z Levstikovim Krpanom. Vendar pa je njegovo junaško dejanje, ki je rešilo cesarstvo pred Brdavsom, moglo takratnemu bralcu — če je poznal zgodbo obeh pomembnih vojskovodij — vzbujati dodatne pomene, še posebej v odkrivanje Krpanovega posebnega, slovenskega junaštva.
K temu, da pri branju Krpanovih dogodivščin začnemo aktivirati njihove nadpomene in razbirati notranjo idejo dela, pa poleg vrednostnega ustroja oseb pripomore tudi ustroj dogajanja samega, pripomore morfologija zgodbe. Tuko na primer ni mogoče prezreti okoliščine, da je Krpanov boj z Brdavsom, čeprav središčni dogodek zgodbe, popisan zelo na kratko in da neprimerno več prostora zavzema njegovo otepanje z dvorno gospodo. To se začenja pravzaprav že po prvih stavkih ob srečanju s cesarjem na zasneženi cesti, se zatem stopnjuje med Krpanovimi dunajskimi pripravami na boj z Brdavsom, požene v vrh ob vprašanju cesarjevega plačila po zmagi, dokler se v kratkem sklepnem loku ne izravna v pomiritev. Vendar nekaj napetosti ostane še vse do konca. Saj se zadnji stavek končuje v ministrov zgovorno jezni molk. Če Levstikovo neenako pozornost do dveh glavnih dogodkovnih pramenov pripovedi (Krpan: Brdavs, Krpan: dvor) in njuno končno morfološko razmerje postavimo ob ljudsko epsko tradicijo, se pravi ob Pegama in Lambergarja in druge podobne pripovedi, takoj vidimo, da je morfološka sprememba zelo očitna in globinska. Gre za premet ali inverzijo motivnih krogov, pri čemer se nekdanji glavni motiv boja z velikanom pomakne v ozadje, nekdanji čisto stranski motiv plačila za zmago pa se z mnogimi dopolnitvami in novostmi osamosvaja in prihaja v ospredje. Sprememba ni samo formalna, saj jasno kaže pomensko prestavitev vsebinskega težišča. Tudi iz naslova je ime velikana odpadlo, medtem ko je v ljudski pesmi stalo na prvem mestu. Ta preusmeritev k motivu spopadanja malega človeka z oblastniško gospodo je količinsko
in kakovostno toliko izrazita, da jo spet lahko dojamemo kot notranjo idejo, kot nadpomen. Učinek je podoben kot pri vrednostnem označevanju oseb in oba se strukturno ujameta v enuko idejno smer. Strneta se v bralne asociacije, ki razklepajo mejo abstraktne, mitične nadčasov-nosti in silijo k razmišljanju o časovnem in družbeno opredeljenem, čeprav nekonkretnem odslikavanju sveta. Če pa vzamemo v pretres starejšo in mnogo obširnejšo različico Martina Krpana, ki je Levstik ni objavil, ampak se je ohranila v rokopisu, postanejo stvari še bolj nazorne. Morfološki ustroj zgodbe se tam že docela in brez mere prevesi v obračunavanje med dvorom in Krpanom. Krpanovemu odhodu z Dunaja sledi namreč še drugi, znatno daljši del zgodbe: maščevalna cesarica s pomočjo dveh izprijenih dvornih služabnikov, kranjskih rojakov, da Krpana zasledovati in ujeti, nakar ga pod pretvezo, da ji je grozil, in ob cesarjevi popustljivosti, obsodi na smrt; iz ječe ga nato rešita le čudežna pila in nit, ki mu ju je na poti z Dunaja za storjeno dobroto podaril pritlikavec Jekovec. Ves ta drugi del je močno razvlečen in neenoten. Zdi se, da je Levstikovo pero postajalo preobremenjeno pod težo notranje potrebe, ki je bila v resnici idejna potreba, da nadaljuje z dvorno krivičnostjo do Krpana in jo prižene do skrajnosti, do vislic, ki naposled čakajo zmagovalca nad Brdavsom. Tu se v resnici že podre mitično razmerje Krpan — cesar ali ljudstvo — dvor, ki je bilo prej samo omajano ali načeto s humorno satirične strani. Opaziti je tudi, da pripoved v drugem delu izgublja humor in mestoma tudi mitično domišljijo (na primer pri predstavljanju dvornih rojakov Ančke in Andreja), tako da začenja aktualna misel, ki obračunava s tradicionalno zvestobo avstrijski monarhiji, skoraj vidno štrleti iz zgodbe. Te oblikovalne pomanjkljivosti in težave pa je Levstik nekako prekril s količinskim množenjem pravljičnih motivov, ki pripoved razblinjajo in postajajo deloma celo slepi motivi. Nastaja vtis, kot da hoče za vsako ceno ostati v sedlu mitičnega žanra in mitične simbolike. Pred objavo je ves drugi del raje odstranil in imel je zadosti razlogov za to.
Usoda prve, daljše variante Martina Krpana, ki je v literarni zgodovini povzročila toliko različnih ugibanj, je najbrž razložljiva prav iz okoliščine, da Levstik ni mogel do kraja vzdržati v mejah mitičnosti in da je v njegovem ustvarjanju prišlo do razkola med mitično in literarno simboliko. Pri opazovanju tega kriznega pojava si lahko pomagamo z dognanji novejše literarne vede, ker se v zadnjem času prebija do daljnosežnejših razlikovanj med »mitično« in »pesniško« simboliko, ki sta ju močno ločila že Friedrich Schlegel in Jacob Grimm. Razmeroma daleč je tu segel znani marksistični teoretik Robert Weimann, ki je
nazorno opredelil podobnosti in različnosti med obema načinoma simbo-liziranja. Podobnost je našel v tem, da ena in druga simbolika ustvarjata »identiteto med stvarjo in podobo«, ki je seveda tudi sovpadanje subjektivnega izražanja (oz. podobarskega vrednotenja) in objektivnega posnemanja stvari. Različnost pa je našel v tem, da se omenjeno poenačenje dogaja vsakokrat bistveno drugače. V mitičnem simbolu, ki je proizvod naivne, neosveščene umetnosti, je identiteta verujoča, v osveščenem umetnem pesnjenju pa se sama sebe zaveda. Zato v simbolu ali metafori umetne poezije zmeraj obstaja moment notranje napetosti, ki je moment nasprotja med možnim in resničnim, kar je tudi bistveni vir estetskega učinka. Če natančneje pregledujemo drugi, daljši tlel Krpanove zgodbe, skoraj ne moremo prezreti, da v njem prihaja do daljnosežnega razpada mitične identitete med podobo in idejo. Tega razpadanja mitične identitete pa Levstik še ne zmore nadomestiti z vzpostavljanjem nove, pesniške identitete. Zunaj krize je ostal samo prvi del zgodbe, v katerem je še suvereno obvladal mitični medij in svoj osebni izraz spojil z njim brez vidnejših razpok, čeprav ne brez opaznih dvoj-nostnih znamenj, posebno še v jeziku.
Besedilo Martina Krpana, kakršno je izšlo, in še bolj, kakršno ni izšlo, nam torej že samo po sebi in v svojem notranjem ustroju daje dovolj pobud, da v njem zaslutimo in odkrivamo pisateljevo aktualno idejo. Seveda pa ta ideja, kakršna je, ni padla z neba niti sanio iz ljudskega mita stare vrste. Zadaj je kritik in demokrat Levstik. Zadaj je leto 1848, ki je kljub zatrtju marčne revolucije zadalo avstrijskemu fevdalizmu usoden udarec, prineslo kmečko odvezo in kljub vsemu obet gospodarskega, političnega in kulturncgu vzpona slovenskega kmečkega ljudstva, na katerega je Levstik tako poudarjeno mislil, ko je leta 1858 objavljal svoj znameniti literarni program pa tudi ko je pisni Martina Krpana. Zadaj je desetletje Bachovega absolutizma, ki je sledilo marčni revoluciji in posekalo mnoge njene začasne dosežke s cesarjevo obljubo ustave vred. In zadaj je navsezadnje tudi temeljna misel Levstikovega slovstvenega nazora, izpovedanega leta 1858 v Popotovanju: »Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodnega života, sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na pajčino zidanemu.«
4
V pripovedko o Martinu Krpanu vse to seveda ni vdrlo na neposreden način, to se pravi v opisni ali izjavni obliki. Pač pa zelo posredno in predelano, skozi duhovni in jezikovni prevodnik, ki ga je Levstik izbral
zavestno, ga uvodoma bralcu predstavil in se ga tudi držal. Izbral je arhaično, ljudsko, Močilarjevo pripoved in vanjo postavil zdemokrati-zirani ter vsebinsko spremenjeni mit o Pegamu in Lambergarju. Izbral je tak prevodnik, da je v njem lahko izrazil svoj demokratizem, vendar ne v realistični, mimetični obliki.
Prilagoditi se ljudski mitični domišljiji in pripovedi je pomenilo, da mora svoje mišljenje in doživljanje izraziti s sredstvi nekega drugega mišljenja in doživljanja. Tega se je Levstik dodobra zavedal, saj je v kritiki Cegnarjevega Pegamu in Lambergarja, napisani prav takrat, potegnil ostro ločevalno črto med izobraženo in naivno pesniško tvornostjo, med literaturo in folkloro. »Mi smo bili po šolah,« je zapisal, »bili smo dalje med izobraženim svetom in med njegovimi krivicami, ki so nam omajale vero v marsikatero reč, pa tudi v take nedolžne izmišljotine...« Cegnarju, ki je ob motivu Pegama in Lambergarja hotel brez vsakršne notranje razdalje pesniti kot ljudski pesnik, je očital, da se »spakuje po obnašanju prostega ljudstva« in ravna tako, kot bi »si dal pameten, bradat mož narediti otroške hlačice, ki so zadaj razklane«. Sam, ki je na mit gledal že docela nemitično, se pravi zgodovinsko in znanstveno, je ravnal drugače. Celotno pripoved je razločno predal nekomu drugemu, ki je drugačen kot on in ki še zna doživljati ter pripovedovati tako. kot to počne »detinski um neizobraženega ljudstva«, če naj povemo z Levstikovo oznako, ujemajočo se na tem mestu popolnoma s Schellingovo, ki prav tako izhaja že iz zgodovinskega pogleda na mit. Pripovedniku, kakršnega si je bil izbral, se je poskušal približati, kolikor se je le dalo, vendar brez naivnosti. Folklornemu mediju je znal dati celo tako močno epsko pa tudi pomensko samostojnost, da bralčeva ima-ginacija navsezadnje lahko polno zaživi tudi od nje same, kar je odkril že Stritar. Tako je med Močilarjevo in svojo lastno resničnostjo, med mitom in zgodovino lahko vzpostavil samo podobnost, nič več kot analogijo daljne vrste, ne pa enakosti. Gre za podobnost, ki ni v besedilu z ničimer razvozlana, za analogijo, ki ni nikjer dešifrirana, temveč je odprta razmeroma svobodnemu brulčevemu povezovanju predstav oz. polaganju mostov med mitom in družbeno resničnostjo, med Močilarje-vim in Levstikovim mišljenjem. Prav zato, ker je Krpanova zgodba vsebinsko tako samostojna in svoje nadpomene bolj nakazuje kot razkriva, jih bolj sugerira kot definira, smo pred leposlovnim delom, ki ne sodi niti v območje alegorije niti v območje metafore, temveč je zgrajeno tako, kot je zgrajen simbol — če si za opazovanje stvari izberemo merila enega izmed sodobnih teoretikov stila Bernharda Asmuthu. In ker je tako, bi bilo napak, ako bi dejanja in dogodke, kakršne srečujemo v be-
sedilu, razlagali tako, kot da imamo opraviti z alegorijo, to se pravi, kot da bi bil vsak dogodek ali vsaj vsak vidnejši dogodek prevedljiv v enoumni pojem, v konkretni idejni pomen, skratka, kot da bi se znak in pomen sporočila pokrivala brez vsakršnega preostanka (npr. cesarjevo pismo za tovorjenje angleške soli — ustava). Bistvo simbola je prav v tem, da ni do kraja prevedljiv. In prav tako je tudi bistvo Levstikovega Martina Krpana. Zato toliko različnih umovanj in razlag okoli njega. Naravi besedila bi bila blizu morda tudi »metaforizirajoča« razlaga. Vendar je Krpanova zgodba epsko in pomensko presamostojna, da bi jo lahko uvrščali med zgolj prenosne oz. nadomestitvene podobe, kar metafora v bistvu je in v čemer se razlikuje od simbola.
Levstikovo razmerje do mitičnosti je bilo potemtakem vezano in svobodno hkrati. Močno vezan je bil predvsem zato, ker je izbral arhaičnega, mitično mislečega ljudskega pripovednika z vsemi idejnimi in stilnimi posledicami, ki so iz tega sledile. Svoboden pa je bil zato, ker se je zavedal, da je pripovedka o Martinu Krpanu kljub vsemu temu plod njegovega pisanja in njegovega duha, ki ni in ne more biti več enak »detinskemu umu neizobraženega ljudstva«. У omenjeni kritiki Cegnar-jevega zgolj nabiralnega in trpnega posnemanja arhaične ljudske epike je z vso jasnostjo postavil zahtevo, da mora biti sodobni pisatelj, če vzame pod pero staro ljudsko motiviko, vendarle zvest svojemu duhu in izviren. Takole pravi: »Učimo se raje od bučele, ki sreblje med iz cvetja, da ga potem prekuha v satju, ali pa celo v sebi premeni v vosek. ki je popolnoma njeno delo, njena stvar.« Misel vsebuje izkušnje zrele evropske literature in klasično merilo, s katerim je presojala pesniško izvirnost pri obdelavi znane motivike. Prav tako primero o čebeli in njeni umetniji organskega presnavljanja najdemo že pri Horacu ali Seneki in pozneje predvsem v renesansi, ki je jemala v obravnavo stare antične motive, na primer v Petrarkovem pismu Boccacciu iz leta 1365. Levstikova sklepna označitev problema prestopi metaforični jezik in se v neposredni besedi glasi: »Izviren je, kdor to ali ono misel po svoji posebni lastnosti z duhom prav objame ter jo potem zopet samolastno pa lepo izrazi.«
5
Če to pravilo velja tudi za Martina Krpana — in ni razloga, da bi mislili drugače — potem je razumljivo, da tudi oblikovanje in jezik, ne samo ideja, nista nekaj, kar bi bilo zgolj pasivno prilagajanje folklori, samo podrejanje predliterarnemu ljudskemu ustnemu pripovedništvu, temveč še marsikaj zraven, osebnega in literarnega.
V gradnji pripovedi se je Levstik razmeroma močno prilagodil vaškemu govorcu Močilarju. To je storil tako, da je popuščal počasnemu, nenapetemu, lagodnemu nedeljskemu pripovedovanju, ki si jemlje čas tudi za mnoge odstope in stranpoti. Dodobra je poznal epiko Vukovih zbirk in težko, da bi prezrl lastnost, o kateri je pozneje tako pozorno razpravljala literarna veda, npr. Alois Schmaus: da se ljudski pripovedni slog izmika osredotočenosti in hitenju proti koncu. Močilnikarjevi odstopi vodijo k celi vrsti dokaj stranskih ali celo slepih motivov, kamor sodi npr. anekdota o Krpanovem prenašanju žene v košu na rami in še kaj. Med neke vrste odstope spadajo tudi pripovednikova nenehna modrovanja ali pojasnjevanja ob dogajanju. Vendar je hkrati res, da so vsa ta odstopanja razmeroma kratka in bežna, nekako nadzirna in brez prave epizodne širine ali ustne epske svobode. Še več. Sosledje povednih enot in njihovo spajanje v celoto kaže, kakor hitro stvari pogledamo nekoliko bolj iz daljave, premišljeno in strogo gradnjo. Začetek (Krpanovo srečanje s cesarjem), središčni vrh (boj z Brdavsom) in konec (odhod z Dunaja) so določljivi in razpostavljeni v piramidalen red. Tudi druga črta dogajanja (Krpanovo otepanje z dvorom) je izpeljana smotrno, le da teče bolj zložno v svoj vrh, ki ni v sredi besedila, temveč šele v zadnji tretjini, nakar se spusti nekoliko bolj strmo v svoj konec. Piramida-sti oz. trikotni zaris zgradbe je še zmeraj opazen, čeprav močno razpo-tegnjen in vržen iz simetrije. Šele v obsežnem nadaljevanju pripovedi, ki se je, kot rečeno, ohranilo samo v prvi, neobjavljeni varianti, je prišlo do okvare strogega kompozicijskega reda. Ta red je bil zanesljiv in izpričani del Levstikovega literarnega nazora, razviden tudi iz njegovih kritik. Kompozicijsko načelo je bilo drugo temeljno načelo Levstikove, ob klasiki šolane literarne estetike, ki ga je v Popotovanju zapisal takole: »Prvo je značaj in znanje človeškega srca in pa, kako se zgodba zaplete in zopet razdrasa.« Toda v Martinu Krpanu je učeno kompozicijsko strogost, ki jo je kot mnogi drugi teoretiki prenašal iz dramatike v pripovedništvo, vendarle razrahljal do take mere, da se je še ujela z epsko svobodnostjo vaškega pripovednika. Njegov kompozicijski prenos ljudske pripovedi v oseben in drugačen stilni register ni bil tako strm, da bi v oblikovanju gradnje povzročil opazno nesoglasje.
Podobna razmerja lahko opazimo tudi v jeziku. Dovolj znano je, da pomeni Martin Krpan najbolj razvidno uresničenje Levstikove ljudske jezikovne smeri, ki jo je v novi čas prinesel še iz Kopitarjeve šole in jo postavil za temelj svojega literarnega programa iz leta 1858. Temeljno prepričanje Napak slovenskega pisanja, kjer se je odločno spoprijel z okvarami takratnega knjižnega jezika, predvsem z germanizini v stavč-
ni skladnji in z nevednostjo v besedotvorju, je zajeto v misli, da je »zaklad slovenščine zmerom še kmet in ljudstvo zunaj mesta«. Zato je bil njegov glavni nasvet pisateljem, naj se učijo jezika »tam, kjer izviru iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust...«. In sicer pri najmanj germaniziranem kmetu, pri Dolenjcu in Notranjcu, ki naj bi knjižni besedi dajala spet zgled za mero, čistost in pravilnost. Prav to je storil, ko je pripoved o notranjskem Krpanu predal kmetu Močilarju in njegovi govorjeni besedi. In vendar vprašanje jezika v tej pripovedi ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Takega jezika, kot ga govori Mo-čilar, v resnici ni bilo in ne bi bilo mogoče slišati iz nobenih kmečkih ust. To je izbran, očiščen in polepoten kmečki ljudski jezik, brez očitnih tujih naplavin, brez globlje narečne vezanosti in brez grobega izrazja. Iz Levstikovega slovstvenega nazora, izpovedanega v njegovih kritikah, vemo, da je bil tudi v svojem jezikovnem nazoru vezan na merila klasične estetike in da nikoli ne bi pristal na naturalistično odslikavanje resničnega govora. Tudi v Napakah odločno zavrača jezikovno »sodrgoe. ki bi se utegnila najti med kmečkim ljudstvom, in se zavzema za »pravo in čisto jezikovno podobo«. Za jezikovno podobo, ki je idealizirana in v svojem bistvu stilizirana. Na tem mestu kaže omeniti, da je za Napake slovenskega pisanja napisal tudi odlomek, ki ni prišel v objavljeno besedilo in v katerem začenja podrobno razpravljanje o čisto lepotnih straneh slovenskega jezika, o njegovem zvočnem ustroju in blagoglasju. pri čemer se zavzeto upira izraznim trdotam, na primer besedam, ki »ropočejo po ušesih, kakor bi človek šel mimo teric, kadar lan pritiskajo«. Takole pravi: »Pri pisanji ne sme samo glava misliti, ampak tudi uho mora vedno na straži stati.« Ta pojav nas spet spominja na znane in večkrat opisane začetke evropskih literatur v obdobju renesanse, ko so se pisatelji obračali od latinščine k pisanju v narodnem jeziku, prisluhnili živemu ljudskemu govoru, kot se je kazal v najčistejših narečjih in ljudskemu izročilu, hkrati pa so si prizadevali, da bi dosegli eleganco, s kakršno so se odlikovala sočasna, med njimi tudi njihova latinska dela. Poglavja o jezikovni estetiki Levstik ni dokončal, vendar nam ohranjeni rokopisni odlomek priča, da je njegov nazor o ljudskem jeziku zahteval od pisateljev poleg dobrega poznavanja ljudskega jezika tudi osebno izrazno moč in omiko. Ob Močilarjevi pripovedi te svoje jezikovne estetike ni opustil, le prilagodil jo je naravi ljudskega govorca, da ni prišlo do preočitnega navzkrižja. Vendar bi ravno jezikoslovna raziskava lahko našla celo vrsto pojavov, ki se odbijajo od Močilarjevega sloga in izdajajo pero učenega pisatelja ter jezikoslovca. Levstikova igra z neavtorskim pripovednikom ima prav v jeziku največ izdajalskih mest.
lu je premik od ljudsko mitičnega v osveščeno umetniško oblikovanje najbolj očiten.
Kot gradnje pripovedi in njenega jezika ni mogoče globlje razbrati brez upoštevanja temeljne dvojnosti, ki je strukturni zakon celote, tako je brez tega ključa težko priti tudi k zvrstili označitvi dela. Martina Krpana literarna zgodovina po navadi imenuje »povest«. Oznaka ima sicer nekaj opore pri Levstiku samem, ki je v uvodu zapisal, da mu je stari Močilar »v nedeljo popoldne v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest«. O Levstikovi rabi tega izraza vemo, da je precej nenatančna in da je z njo npr. označeval tudi daljše Ciglerjevo delo Sreča v nesreči, ki je nekaj čisto drugega kot Martin Krpan, ali pa je celo »novelo« štel za neke vrste povest, saj je v Popotovanju zapisal: ».. . povesti, ki jim velimo novele.« Značilno pa je, da je slovstveno ime za zgodbo o Krpanovem boju z Brdavsom menjal v trenutku, ko je o tem spregovoril Močilar sam oz. skozi njegov jezik Martin Krpan. Takole pravi cesarju: »Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovalke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas ne mene kosti ne prsti, če ne bo minister Gregor dal drugače v bukve zapisati.« Za avtorjev uvodni izraz povest« beremo tu izraz »pripovedovalka«, kar pomeni toliko kot »pripovedka«. Dvojnost pri poimenovanju najbrž ni naključna. Y prvi oznaki je kljub njeni nenatančnosti zaobsežen pisateljev pogled, zajeta je literarnost zgodbe, medtem ko sta v drugi zajeta Močilarjev pogled in lolklornost zgodbe. Izključiti ni mogoče nobenega, in če ju poskušamo smiselno povezati, moramo izbirati med pojmom »ljudska povest« in avtorska oz. »umetna pripovedka«. Ker je izraz »ljudska povest« dobil po letu 1858 postopoma drugačen in bolj določen pomen, posebno še po širokem uveljavljanju moliorjanskili »večernic«, za označevanje Levstikovega primera Močilarjeve »povesti« ni več ustrezen. Docela uporaben pa je izraz »umetna pripovedka«, saj ustrezno označuje temeljno dvojnost dela.
6
Sovpadanje mita in resničnosti, folklore in literature, nadosebnega in osebnega sloga, ki je tako izrazito v Levstikovem Martinu Krpanu, je pojav, ki je možen v vseli dobah slovstvenega razvoja. Vendar je to sovpadanje še posebej značilno za prva obdobja v razvoju nacionalnih literatur. Pojav je dodobra znan že iz stare grške književnosti pa vse do danes, ko se npr. raziskovalci sodobnih književnosti osvobajajoče se
Afrike čudijo nad silovitimi mitičnimi impulsi, ki delujejo v teh literaturah, in se sprašujejo, koliko časa bo ta samonikli in domišljijsko bogati jezik, ki je med drugim tudi izraz samobitnega osvobajanja, ta jezik predkapitalističnega in predindustrijskega človeka vzdržal v srečanju z moderno civilizacijo. Levstikov primer iz leta 1858 je naš najbolj klasičen primer te vrste, veljaven za prvo obdobje slovenske proze, ki se je umetniško konstituirala precej pozneje kot poezija, pri kateri je popolno osamosvojitev dosegel že Prešeren. Seveda se nobeno srečanje mita z literaturo ni dogajalo in se ne dogaja zunaj zgodovine. Zato je njun spoj zmeraj drugačen in nosi v sebi določila svojega časa in znamenja svojega prostora.
O zgodovini mita je znano, da je najprej obstajal v ustni obliki in da je bil zapisan šele naknadno. Po navadi takrat, ko je že izgubil zvezo z verovanjem, iz katerega je živel. Po zapisu je v družbi dobil drugačno funkcijo. Postal je pripovedka zunaj verovanjskega sporočila. Prehajal je v območje osamosvajajoče se pripovedne domišljije ali zraven dobival še nove ter drugačne, bolj pragmatične funkcije, od vzgojnih do političnih. Skratka, prehajal je v literaturo in se bolj ali manj ujel z njenimi takratnimi usmeritvami in funkcijami. Y obdobju razsvetljenstva je postal nekaj drugega kot v obdobju romantike in v obdobju novoromantič-nega simbolizma nekaj drugega kot v času realizma. Tako na primer Prešernove obdelave Povodnega moža skoraj ni mogoče primerjati z Levstikovo obdelavo Brdavsa, čeprav sta oba vzela motiv iz mitičnega izročila in ga prenesla v sodobno literaturo.
Levstikov primer tega literarnega početja sodi v čas po Prešernu in po letu 1848, ko v slovenski književnosti kljub mnogim pojavom podaljšane romantike prihaja do njenega postopnega razpadanja. Znamenj za to je cela vrsta. Najbolj izrazita so v liriki oz. poeziji, ki je bila po Prešernovi zaslugi najbolj razvita literarna zvrst in je bila zato njena stilna diferenciacija v naslednjem obdobju lažja pa tudi nujnejša. Najmanj izrazita pa so v prozi, ki je bila pri Slovencih dotlej najmanj razvita literarna zvrst in so zato v njej pojavi poromantične evolucije bolj konservativni in stilno težje določljivi. Ob tem in takem ozadju slovstvenega trenutka, ki je imel seveda tudi družbeno zaledje, se nam Levstikova konstrukcija mita z resničnostjo pokaže še z nove strani. Y njej zagledamo prelom od romantike v smer realizma.
Pojavov, ki to razkrivajo, je več. Med prve sodi še sama temeljna dvojnost znotraj Levstikovega dela, ki smo ji v našem opazovanju dali glavno pozornost, dvojnost mitičnega in družbenega mišljenja, dvojnost nadčasovne domišljijske igre in aktualne politične misli, ki kritično
meri v svoj čas. Seveda ta dvojnost še ni nekaj, kar bi moralo pomeniti zanesljiv ali celo dokončen izstop iz romantike, saj bi se vse to moglo dogajati tudi še znotraj njenih okvirov. Dlje sežejo in več nam povedo slogovne in zvrstne lastnosti Levstikovega dela. Značilno je že to, da Levstik mitičnega motiva, ki je imel svoje izvorno jedro v Pegamu in Lambergarju, ni oblikoval v stihih, kot ga je najprej bral, temveč v prozni pripovedi. Prozaizacija je bistvena, ker ni samo formalna, ampak je izvedena tako, da potegne za sabo globinski ustroj dela oz. jo je povzročila notranja ideja stvari. Z žanrsko spremembo, se pravi s prestopom od verza k prozi je namreč skladna tudi tematska demokratizacija, Levstikov obrat od fevdalnega k plebejskemu junaku, od grašča-ka Lambergarja ali Kraljeviča Marka h kmečkemu tihotapcu Krpanu Tematska demokratizacija je zaznamovala tudi druge osebe, vse do cesarja in cesarice, ki sta prikazana v človeški povprečnosti, saj nobena njuna lastnost ne seže čez njene mere. Tudi pripovednik Močilar, kakršnega je izbral Levstik, ni kakšna izjemna vaška figura ali tako opazna osebnost, kot so bili srbski guslarji slavnega imena. Njegov ljudski pripovedni jezik kljub vsej slikovitosti in izbranosti ni več jezik razdalje, kakršen je bil pesniški jezik epike in jezik poezije sploh. To je tudi jezik ljudskega humorja, ki je tak. da okoli sebe in v svojem označevanju ne prenese vzvišenega. Vsi ti Levstikovi postopki pri literarizira-nju mitičnega so take vrste, da so takrat pomenili močan in zavesten odmik od vsakršne visoke junaške epike, v kakršno je Pegam in Lamber-gar še sodil in kakršno je romantika po navadi gledala drugače in jo poskušala posnemati na resen in vzvišen način. Po Prešernu se je slednje dogajalo na Slovenskem še posebno resno in čudno. Po letu 1848, ki za Slovence ni bilo preveč srečno niti preveč junaško, so kot gobe po dežju poganjali literarni načrti, ki so se ukvarjali z mislijo, kako ustvariti Slovencem umetni junaški ep, in z odrešilno domislico, da bi se to dalo s pomočjo motivov iz srbske junaške epike. Čas za kaj takega je v resnici že minil. Tako se je rodilo samo nekaj ponesrečenih, danes pozabljenih poskusov, med njimi tudi Cegnarjev Pegam in Lambergar, objavljen v Slovenskem glasniku 1. junija 1858, mesec dni pred Levstikovim delom na to témo. Če imamo pred očmi vso takratno porevolucijsko obsedenost po slovenskem junaškem epu in epskem junaku, ki je bila tudi duševno nadomestilo, nastalo iz čisto drugačne slovenske družbene stvarnosti, v Levstikovem Krpanu lahko in utemeljeno spoznamo tudi humorno realistično nasprotje temu poznoromantičnemu početju. Že Stritar ni čisto nasprotoval branju, ki bi v Krpanu odkrilo parodijo, usmerjeno zoper tradicionalno epiko, s čimer bi Levstikova pripovedka
dobila še nekaj renesančnih razsežnosti, spominjajočih na Cervantesovega Don Kiliota. Najnovejša in tudi najbolj izdelana interpretacija Martina Krpana, ki jo je objavil leta 1970 Juraj Martinovic, pristopa k besedilu prav iz tega zornega kota. Y Levstikovem humornem »nižanju tona«, ki zajema vse bistvene sestavine dela, od oseb, še posebej glavnega junaka samega, mimo motivnega ustroja pa do sloga, odkriva literarno parodijo zoper slovensko utvaro visoke junaške epike po letu 1848, zgledujoče se ob srbski epiki. Seveda bi se tu dalo načeti vprašanje, ali gre za pravo parodijo ali samo za humorno prozaizacijo umetne junaške epike, se pravi za opozicijo, ki kljub vsemu ostaja še znotraj deloma vzdrževane mitičnosti, vsaj takrat, ko jo uporablja za pozitivne simbolne pomene. Toda naj bo parodičnost popolna ali samo delna in hibridna, v obeh primerih gre za pojav, ki je značilen za mejno, prelomno območje med romantiko in protiromantiko, za sestopanje v smer realizma. Tudi sim-boliziranje je oprto na zelo nazorno besedno gradivo, tako da je nosilec nadpomenov razmeroma realističen jezik. Vendar bi se po vsem opaženem dalo reči, da Levstikov Martin Krpan sodi na tisto prelomno mesto in v tisti trenutek rojevanja slovenske novodobne proze, ko sta obstoj in zaton mita bolj vidna kot pa njeno osamosvajanje z destrukcijo starega in z oblikovanjem novega, sodobnega, realističnega sloga, čeprav je tudi to dvoje že navzoče in neutajljivo.
Nov in daljnosežnejši korak v osamosvojitev proze od mitičnega je še istega leta 1858 v Slovenskem glasniku opravil mladi Simon Jenko s Tilho in Jeprškim učiteljem, ki po svojem vrstnem ustroju že prestopata okvir umetne pripovedke in sta predhodnici moderne novele. Tako je slovenska posvetna proza v letu 1858 dosegla dozorelost in z njo svojo prvo izrazitejšo slogovno opozicijo ter diferenciacijo, ki v mnogo razvitejši obliki traja še danes, traja v soobstajanju, prepletu ali spopadu klasičnih in modernističnih tokov proznega ustvarjanja. Levstikov Martin Krpan pomeni izhodišče naše pripovedne klasike, saj sta v njem mit in resničnost kljub nekaterim razpokam ujeta še v skladnost in soglasje.
РЕЗЮМЕ
Первое значимое произведение словенской повествовательной прозы повесть Мартин Крпан Франа Левсгика от своего появления в печати вызывает очень различные интерпретации. В этом случае мы имеем дело с текстом неустойчивых значелий, порождающих не прекращающуюся конкуренцию между »неисторическим» и «историческим» чтениями, а и совпадение обеих рецепций.
Настоящая статья старается найти причины этой многозначности или поливалентности и находит их в основной структуре произведения. Эта структура явно двойственна, она объединяет мифическое и литературное повествование в функционально соединенный организм. Эта двойственность является основным законом текста и по этой причине можно его обнаружить во всех элементах текста: в образах литературных героев, в морфологии фабулы, в композиции единиц высказывания, во выборе архаичного повествователя из народа, в языке и в жанровом устройстве этой прозы.
Эта двойственность дает читателю возможность идентифицироваться с мифическим воображением архаичного народного повествования (Мочилара) и возможность остаться со своими представлениями вне исторического времени и пространства. В противном случае читательское внимание, сосредоточенное на немиметических элементах повествования (Левстика), начинает воспринимать внутреннюю актуалистическую идею произведения, идею радикального демократизма, противопоставленного абсолютизму времени Баха.
Однако эта идея ни на одном месте не дешифрируется непосредственно. Она не выражается ни во форме аллегории, позволявшей переводить образы в однозначные понятия. Она существует лишь во форме отдаленных аналогий и сугестий, т. е. во форме символики, а именно во форме символики, находящейся все еще в рамках мифического единства конкретного и отвлеченного, предмета и образа, описательного и символичного. Можно обнаружить, однако, и следы расстройства такого единства, особенно в первом, более обширном варианте.
Если рассматривается пример соединения мифа и литературы у Левстика (здесь мы имеем дело с явлением, характерным для ранних стадий национальных литератур) с точки зрения тогдашних исторических обстоятельств, то можно заключить, что в этом случае мы имеем дело с переломом в развитии литературы из романтизма в направлении реализма. На это указывают про-заизация и демократизация мотива старого героического эпоса, частично даже пародирование его высокого стиля. Однако место повести Мартин Крпан Левстика на той стадии перелома в порождении новой словенской прозы, когда обнаруживаются в большей мере существование и закат мифа чем возникновение самостоятельности словенской прозы в развитии реалистического стиля. Так как в повести Мартин Крпан миф и действительность все еще находятся, вопреки некоторому расстройству, в гармоническом соотношении, то это произведение имеет значение начала «классического» направления в словенском прозаическом творчестве. Противоположное «модерное» течение начал в том же 1858 г. развивать Симон Енко.
UDK 808.63-55 Ada Vidovič-Muha SAZU, Ljubljana
MERILA POMENSKE DELITVE NEZAIMENSKE PRIDEVNIŠKE
BESEDE
Nekatere slovnične lastnosti pridevniške besede se lahko določajo pomensko nasprotno. Z upoštevanjem znanega pomensko odločevalnega merila vprašalnice ter s pomočjo pomensko odločevalnih slovničnih meril, zlasti pridevniške fraze in pretvorbe, se v okviru osnovnih štirih pomenskih skupin (kakovostna, vrstna, svojilna in količinska pridevniška beseda) zarisuje večje število pomenskih podskupin.
Some of the grammatical features of the adjectival word can be determined by semantic oppositions. When taking into account the commonly recognized se-mantically distinguishing grammatical criteria, in particular the adjective phrase and the transformation, there emerges within the framework of the principal four semantic groups (specifically: the qualitative, the determinative, the possessive, and the qualitative one) a greater number of semantic subgroups.
1 Besednovrstno pojmovanje pridevniške besede (Pb) izhaja tudi iz njenili skladenjskih značilnosti. Opredeljuje jo stavčna hierarhična razporeditev, besednoredna vezanost ter skladenjska vloga. Pb je določujoči stavčni člen, ki se (v stilno nevtralni rabi) pojavlja v slovenščini levo od samostalniške odnosnice ter v tem položaju opravlja vlogo (ob-samostalniškega) prilastka; poleg tega ima v stavku vlogo povedkovega določila in povedkovega prilastka. S pomenskega stališča Pb določa ustrezna zaimenska vprašalnica.
Tem merilom ustrezajo poleg pravih pridevnikov (P) vseh vrst štev-niki, razen opisnih vsi deležniki, del tradicionalnih prislovov (Pr) ter pridevniški zaimki (Pz)1. Deležniki so tako ločeni od deležja, ki je še naprej ostalo v okviru samo glagolskih oblik. Pr kot besedna vrsta so
1 Pojmovanje pridevniške besede izhaja iz besednovrstne teorije J. Toporišiča — prim, zlasti Slovenska slovnica. Maribor 1976 (SS 1976), 193, 252—255; Samostainiška beseda, Linguistica XII, Ljubljana 1972. 301—314; Besedno-vrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika, JiS XX. 1974/75, 33—39; Esej o besednih vrstah, JiS XX, 1974/75, 295—305; Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Informativni zbornik, 1974. 29—50. — J. Toporišič je podobno opredelil pridevniško besedo že v Slovenskem knjižnem jeziku 2. Maribor 1966 (SKJ 2), 90: »Pridevniške besede so tiste, ki se v govorni verigi glede spola, sklona in števila ravnajo po samostalniški besedi (velik, ta, trije, prvi, neki, tekoč, zaželen, osa k, ves...). Nekatere pridevniške besede (t.j. deležnik na -l) nastopajo samo v ime-novalniku (vseh števil in spolov), glavni števniki od pet dalje pa so v im. in tož. kot prislovi količine.« K pridevniški besedi so torej že tu prišteti deležniki in zaimki, implicitno tudi izprislovni pridevniki, poleg navadnih pridevnikov seveda. Prim, še SKJ 1 (Maribor 1965), 186—187; SKJ 2, 119—120.
sicer ostali, vendar glede na stavčno vlogo omejeni samo na besede, ki lahko razvijajo glagol (C), Pb, kak drug Pr ter predikativ (Pred)2.
2 Pričujoča analiza bo skušala predstaviti slovnična merila, po katerih se Pb da razdeliti v posamezne pomenske skupine; ugotovljene bodo tudi oblikoslovne, skladenjske in druge lastnosti tako nastalih skupin. Za določanje pomenskih skupin Pb bo odločevalno še merilo vpra-šalnice, uporabljano v ta namen v slovenski jezikoslovni tradiciji že od Janežičevih Slovnic dalje3.
Kot pomensko odločevalno bi lahko uporabili tudi merilo (skupinskih) pomenskih prehodov Pb. Vendar ugotavljanje teh prehodov zahteva posebno analizo, ki bi na eni strani predstavila s takimi prehodi povzročene slovnične spremembe, na drugi strani pa pojasnila tudi vprašanja v zvezi s stilističnostjo teh prehodov4. Za enkrat to merilo ni bilo upoštevano.
2.1 Slovnična merila v pričujoči analizi izhajajo iz tistih slovničnih lastnosti Pb. ki so pomenske odločevalne. Ob določenem korpusu gra-
2	Več o možnosti tudi obpredikativnega položaja prislovov je bilo povedano v magistrski nalogi avtorice te razprave: Pomen pridevniške besede in njena skladenjska zveza, Ljubljana 1977, 213—219, npr. malo, precej človek, čudak; mulo, precej mrzlo, nujno. Du se nekateri samostalniki, če so v povedni rabi, lahko stopnjujejo s prislovi, je opozoril J. Toporišič v SS 1976, 252. kjer navaja primer 7'a človek je duša — je zelo duša. O spreminjanju nekaterih slovničnih lastnosti samostalnika v povedni rabi, je pisalu I. Kozlevčar: O pomenskih kategorijah samostalnika v povedni rabi, JiS XIII, 1968, 11—15.
3	Anton Janežič, Slovenska slovnica, V Celovcu 1854 (SS 1854), 26. pridevnike s pomočjo vprašalnice deli na kakovostne in svojilne: »Prilogi so imena, ki pomenjajo kakošna ali čigava je kaka oseba ali stvar /.../ Zatorej se dajo prilogi razdeliti v priznunivne, ki osebam ali stvarem kakšnosti ali lastnosti priznanujejo in v prisvojivne, ki osebam posest ali last prisvojujejo ali prilastujejo.« Delitev pridevnikov na kakovostne in svojilne ohranja tudi Anton Breznik, prim. Slovensku slovnica za srednje šole, Celovec 1916 (SS 1916), 84; isti, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje 1934 (SS 1934), 88: >Pridevnik naznanja lastnost kake osebe ali reči, tj. kakšna je kaka oseba ali reč ali čiguvn je.« V slovnici štirih uvtorjev — A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel, /J. Šolar/, Slovenska slovnica, Ljubljana 1956 (SS 1956), 117 — je dodana pomenskima skupinama kakovostnih in svojilnih pridevnikov še skupina vrstnih, ki jo opredeljujeta vprašulnici kateri, katere vrste.
J o ž e T o p o r i š i č je že v SK] 1, 186, z novimi vprašalnicami odprl tradicionalno vrsto treh pomenskih skupin in tudi s tem opozoril na njihovo pomensko raznolikost: pridevniške besede »natančneje določajo (samostalnike) glede na to, kukšni so, čigavi, katere vrste, v knkšnem stnnju so, v kukšnem odnosu do česu drugega in podobno«. Tudi v Toporišičevi SS 1976, 253—255, ima vprašalnica pri določanju pomenskih skupin pridevniških besed pomensko odločevalno vlogo. Skupino kakovostnih pridevniških besed omejujeta vprašalnici kakšen in kolikšen, vrstnim pridevniškim besedam ustreza vprašalnicu kateri/ katere vrste, svojilnim pridevnikom čigav in novi pomenski skupini, količinskim pridevniškim besednm, vprašalnica koliko.
4	Smeri pomenskih prehodov posameznih skupin pridevniških besed so bile ugotovljene v moji mugistrski nalogi, vendar manjka strnitev problematike; premalo je bil upoštevan tudi stilistični vidik.
diva, nastalem predvsem iz izpisov redigirane Pb iz 1. in 2. knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika5, so bile kot pomensko odločevalne preverjene slovnične lastnosti Pb s področja oblikoslovja, skladnje in besedotvorja.
2.1.1	Oblikoslovna merila so predvsem sklanjatev, število, določnost, stopnja ter tvorjenost Pr in abstraktnega samostalnika (S)6.
2.1.2	Skladenjska merila so t. i. skladenjska zasičenost, iz pomenske motiviranosti izhajajoči pretvorbeni postopki, fraznost ter pomenska zadostnost določenega stavčnega tipa7.
2.1.2.1	Pojem skladenjske zasičenosti se nanaša na sposobnost opravljanja vseh treh stavčnih vlog: kot obsamostalniškega prilastka, povedkovega določila in povedkovega prilastka.
2.1.2.2	Možni pretvorbeni postopki, pomensko odločevalni: 1) v gla-golski stavek — pretvorba lahko dokazuje povezavo Pb z glagolskim dejanjem ali s posledico glagolskega dejanja s stanjem: Kasni Je kasen; Bledi — Zbledi Je bled; 2) v imensko zvezo z desnim predložnim ali brezpredložnim samostalniškim prilastkom: asketsko življenje življenje asketov; ambulantni pregled — pregled v ambulanti. Če Pb izkazuje katero od možnih pretvorb, je pomensko motivirana.
5 Slovar slovenskega knjižnega jezika I, II, Ljubljana 1970, 1975. Gradivo zajema črke A Na, približno 11.000 izpisov; od tega je prišlo z izločanjem ponavljajočih se tipov v ožji izbor približno 7.000 enot.
0 Oblikoslovne in sploh slovnične lastnosti so bile prevzete predvsem po SS 1976, 252—265. Med oblikoslovnimi, ki izhajajo iz SS 1976, naj omenim npr. sklanjatev, določnost, stopnjevalnost, številskost, število, osebo. Kot pomensko neodločevalna je bila opuščena lastnost spola; za vse pridevniške besede je namreč značilna iinherentna trospolnost«, SS 1976, 252. — Prim, tudi M. I. Tro-fimov, O formalno-semantičeskoj klassifikacii prilagatel'nyh v russkom jazyke, Zb. Problemy strukturnoj lingvistiki, 1971, Moskva 1972, 459—468. Trofimov prišteva med formalne (morfološke) lastnosti pridevnika med drugim sposobnost tvorbe prislovov, primerjalne stopnje, kratke oblike, imen lastnosti. Pridevnike deli na skupine glede na to. koliko naštetih lastnosti izražajo. — A. V. Isačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka, Bratislava 1954, 228—229, šteje kategoriji spola in števila pri pridevniku za skladenjski in ne za oblikoslovni. Meni, da sta v celoti odvisni od ustreznih slovničnih kategorij drugih besednih vrst.
7 Skladenjske lastnosti pridevniške besede so razvidne že iz njene besed-novrstne opredelitve. Prim, literaturo J. Toporišiča, zlasti SS 1976, 252—255; Samostalniška beseda, Lingnistica XII, Ljubljana 1972, 501—314; Besednovrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika, J iS XX, 1974/75, 33—39; Esej o besednih vrstah, JiS XX, 1974/75, 295—305; Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Informativni zbornik 1974, 29—50. Termin pridevniška fraza (tudi samostalniška, prislovna in gla-golska) je sistemsko rabljen v SS 1976, 469—471; prim, tudi o samostalniški frazi, SS 1976, 465—469. V zvezi s tem vprašanjem prim, še SKJ 1, 197, poglavje z naslovom Pridevniška dopolnila. Nekateri pretvorbeni postopki so prav tako znani iz SKJ 3 (Maribor 1967), 116 ali iz SS 1976. 289. npr. pretvorba glagola v pridevniško besedo stanja.
2.1.2.5 Pridevniška fraza (Pf) se kot pomensko odločevalno merilo uporablja glede na vezanost položaja fraznili členov (prim, preglednico str. 265), glede na pomensko vezanost Pb na določen frazni tip (prim. 3.1) ter glede na sposobnost tvorbe različnih fraznili tipov — gre za ugotavljanje frazne zasičenosti Pb (prim. 4.1, 3.2.5).
2.1.2.4 Stavčni tip (osebek — vez — pridevniško povedkovo določilo) je pomensko odločevalen v primeru, ko je z njim dosežena pomenska zadostnost: Smreka je zelena, Mati je dobra, Sodnik je pravičen*. Samo nekatere Pb namreč lahko poimenujejo razločevalno lastnost odnosnice. Če pa Pb poimenuje takšno lastnost, ki je odnosnici pripisovana naključno, je potrebno za dosego pomenske zadostnosti še dodatno pojasnilo, npr. levi ali desni prilastek odnosnice, prilastkov odvisnik, prislov-no določilo: Ti kmetje so slovenski, Izsek ploskve je krožni, Vzgoja na tej šoli je predvsem glasbena.
2.1.3 Tvorjenost Pb kot pomensko odločevalno merilo je uporabljena zlasti glede na podslavo s stališča njene stilne zaznamovanosti. Pomen priponskih obrazil oziroma sestavin tvorjenk je uporabljen kot pomensko odločevalen že v Toporišičevi Slovenski slovnici. V okviru Pb imamo tu predstavljene izsamostalniške P s priponami, ki izkazujejo svojil-nost, povezanost, snovnost, obilnost in bolezensko stanje, dalje so predstavljeni pomeni pripon izglagolskih P, izpridevniških P in še P iz predložnih zvez9. Na osnovi besedotvornih meril je torej slovenska Pb že si-stemizirana.
2.2 Y Toporišičevi Slovenski slovnici1" je vprašalnica eno izmed listih pomensko odločevalnih meril, ki povezuje P v ožjem pomenu z drugimi Pb. Zaimenskim vprašalnicam glede na kakovost — kakšen kolikšen, vrstnost — kateri, svojilnost — čigav in količino — koliko ustrezajo kakovostne, vrstne, svojilne in količinske neza-imenske ali zaimenske Pb — dosežena je torej vrstna pomenska identič-nost obeh skupin. Dejstvo, da ima lahko tudi števniški pridevnik (Pš) svoji zaimenski pridevniški vprašalnici, je na eni strani potrdila nje-
8	Prim. D. Bolinger, Adjectives in English: Attribution and Predication, Lingua, Amsterdam 1967, 1—34. Tu so navedeni primeri kot Sorodnik je prekanjen : Sodnik je prekanjen. Pridevnik prekanjen ni imanentna lastnost samostalnika sorodnik — spada namreč v referenčno vrsto samostalnika sodnik. Kot primeri pridevnikov, ki lahko označujejo neimanentno lastnost, so še Policaj je zaspan, Agent je srečen idr.
9	V SS 1976, 147—157, je pridevniška beseda razčlenjena glede na besedno-vrstno opredeljenost podstave (izpeljava pridevnikov iz samostalnikov, glagolov, prislovov, členkov in predložnih zvez), besedotvorno vrsto (izpeljava, zlaganje, sestavljanje, sklapljanje) in glede na vprašanje, s katerimi (priponskimi) obrazili se izražajo določene pomenske kategorije.
10	Prim. SS 1976, 193, 252—255 ter cit. literaturo J. Toporišiča v op. 1 in 3.
govo pridevniškost, samostojnost oziroma drugačnost vprašalnice za del Pš pa je utemeljila njihovo pomensko samostojnost v okviru drugih Pb. Prav tako je, med drugim, tudi z vprašalnico utemeljena imenskost deležnikov in glagolniškost deležja; deležnikom ustreza vprašalnica kakšen in tako so lahko uvrščeni med kakovostno Pb.
Pri izločanju posameznih skupin Pb velja določena hierarhija uporabljenih meril, seveda ne kot edina možna. Včasih se zgodi, da uporaba enega merila izključuje možnost uporabe drugega, da je od izbire določenega merila odvisno, v katero pomensko skupino uvrščamo določeno Pb.
Kakovostna Pb
3 Kakovostno Pb povezuje vprašalnica kakšen. Nezaimenske kakovostna Pb je oblikoslovno razmeroma enotna:
a)	pozna dve sklanjatvi: lep -ega; komod -0,
b)	izraža kategorijo določnosti s končnicama -i in -0: lep — lepi: komod o —- komod 0,
c)	se deloma stopnjuje: lep-ši / bolj lep; bolj komod,
č) je troštevilska: lep -a -i; komod -0 -0,
d)	tvori Pr in abstraktni S: lep-o govoriti, komod-0 sedeti; lep-ota (komodnost iz P komoden; abstraktni S z ničto končnico verjetno samo v zvezi čez komod ga ni).
Skladenjsko je kakovostna Pb neenotna: a) večina njenih pomenskih skupin je skladenjsko zasičena: lepa hiša, Hiša je lepa, Hišo je sezidal lepo; b) nekatere so pomensko motivirane: Umira — Umrl — Je mrtev11; Kasni — Je kasen; lesen (strop) — (strop) iz lesa; c) vsaka pomenska skupina ima določeno mesto v levem prilastku: lepa {rdeča \rez-Ijana / lesena (otroška igrača)/]}1'. Pomensko odločevalen je tudi prilastek z desnim določilom: jarek, globok dva metra (merni P s pomenski odločevalno desno Pf — prim. 3.1) oz. na levi strani: dva metra globok jarek; č) večina lahko tvori pomensko zadostno definirani stavčni tip: Češnje so rdeče: Sodnik je pravičen.
Za kakovostne P je razločevalno tudi besedotvorno merilo: zajemajo P, tvorjene iz stilno zaznamovane podstave s priponskimi obrazili -ski, -ški, -ji: frkolinski, stremuški, nastopaški, lumparski, kmetav-zarski, gizdalinski, fičfiričevski, lizunski, lis jaški, licemerski, lenuhar-
11	Primer je iz SKJ 3, 116.
12	O položaju pridevniške besede v pridevniški frazi prim. SS 1976, 466, kjer je rečeno, da »V levem in desnem prilastku imajo posamezne njegove sestavine svoje določeno mesto«. Zapis pridevniške fraze z oklepaji, ki zaznamujejo postopnost razvijanja, je nastal po nasvetu J. Toporišiča, mentorja cit. magistrske naloge.
ski, kvantaški, capinski, fantalinski, kooarski, falotski, frakarski, figar-xki, butalski, komolčarski, hujskaški, hohšiaplerski.. ,1S Ti P ne spadajo med vrstne, saj jim ustreza vprašalnica kakšen, tudi večina meril, vezanih na kakovostne Pb (stopnja, število, tvorjenost. skladenjska zasiče-nost, fraza idr.), velja zanje.
3.1 Z uporabo vprašalnice kolikšen se iz skupine kakovostnih Pb izločuje skupina merilih14: velik, majhen, globok, plitev, dolg, kratek, težek, lahek, mlad, star ... Vzporednica je tudi v zaimenski pridevniški vrsti: (kolik)šen, nekolik(šen), kolikršen, marsikakšen, kolikr-šen koli, vsakolikršen itd. Njihov frazni položaj je za lastnostnimi P (prim. 3.2.1). Kot samostojno pomensko skupino jih opredeljuje tudi značilna Pf z desnim določilom, katerega podstava je P, njegovo določilo pa S, ki izraža mero in je razvito s količinsko (nezaiinensko ali zaimen-sko) Pb, s prislovnim določilom količine: jarek, globok dva metra; zavitek, težek nekaj, več kilogramov; pločevina, debela za prst; predavanje, dolgo dve uri. Tudi Pb stanja star (mlad) preide v to skupino, če ima obravnavano desno dopolnilo: otrok, star tri leta.
S pomensko odločevalniin dopolnilom se lahko pojavljajo samo P, ki izražajo v osnovnem pomenu tisto memo lastnost, ki je večja od povprečja. P pa, ki izražajo njen antonim, lastnost manjšo od povprečja, ne morejo tvoriti pomensko razločevalne Pf: debel droben (tanek): tri metre debela plast, *tri metre drobna plast; velik — majhen: devetdeset centimetrov velik otrok, *devetdeset centimetrov majhen otrok: globok — plitev: več metrov globok jarek, *več metrov plitev jarek.
Z oblikoslovnega stališča je za P s pomensko odločevalno Pf značilno, da tvorijo lastnostne abstraktne S s priponskim obrazilom -ma: globina vodnjaka; višina, širina, visočina, debelina česa. Čeprav njihovi antonimi včasih tudi lahko tvorijo samostalniška poimenovanja s priponskim obrazilom -ina, je njihov pomen drugačen, predmetni: nižina — nizka pokrajina; plitvina — plitev svet. Glede tvorbe abstraktnega S je izjemen P star: s priponskim obrazilom -ost lahko tvori tudi S, ki ni vezan na obravnavano pomensko področje P, izraža namreč absolutno stanje. Priponsko obrazilo -ina pa ima tudi pri tem P predmetni pomen: star-ina (prav tako mlad-ina).
13	Več tovrstnega gradiva je zbranega v cit. magistrski nalogi, 18, 19. V Toporišičevi Slovnici bi to bili, vendar brez omejitve na stilno zaznamovanost, pridevniki podobnosti (str. 151, 6).
14	Prim. SS 1976. 255. Tu je rečeno: »Pridevniki v ožjem pomenu zaznamujejo kakovost (mlad), velikost (majhen)...«. Poimenovanje merni pridevniki je predlagal mentor cit. magistrske naloge J. Toporišič (v cit. magistrski nalogi so to razsežnostni pridevniki, 133—149).
V povzetku: merno Pb opredeljuje samostojna vprašalnica kolikšen, l'f z desnim določilom, vezan frazni položaj ter tvornost glede na abstraktni S. Sicer pa je za menic P značilna oblikoslovna zasičenost -izražajo vse oblikoslovne kategorije, so skladenjsko polnofunkcionalni, pomensko nemotivirani, lahko dosežejo pomensko zasičenost z definiranim stavčnim tipom, tvorijo Pf z levimi in desnimi določili, od katerih je ena pomensko odločevalna. Glede na vse pravkar našteto so najbližji lastnostnim P (prim. 3.2.1).
Pravi kakovostni pridevniki
3.2 Prave kakovostne Pb so druga podskupina kakovostnih Pb. Opredeljuje jih vprašalnica kakšen, odsotnost pomensko odločevalne Pf z desnim določilom, navzven drugačnost fraznega položaja, v okviru celotne skupine pa različnost oziroma neenotnost tega položaja.
Na osnovi različnega fraznega položaja so se tudi v okviru pravih kakovostnih Pb oblikovale skupine z določenimi skupnimi slovničnimi značilnostmi15. Če povežemo te skupine še s sposobnostjo pretvorbe, dobimo pri pravih kakovostnih P tri pomensko nemotivirane skupine, lastnostne P16, atmosferske in b a r v n e. (Pri teh se ne da uporabiti pretvorba kot pomensko odločevalno merilo.) Pomensko motivirani skupini pravih kakovostnih Pb ali skupini z možnostjo pomensko odločevalne pretvorbe pu sta Pb stanja (ali (iz)glagolska Pb) in snovni (ali (iz)sainostalniški) P.
3.2.1 Lastnost n i P imajo v okviru pravih kakovostnih Pb začetni frazni položaj: lepa (rdeča rezljana lesena otroška igrača)17. Pomen-
15	Tudi v SS 1976, 466 so razvidne prav iz vezanega fraznega položaja določene pomenske skupine pridevniške besede: »najprej je splošni pridevnik (kol divji, monden, pameten, lep, grd, majhen, težek), ki izraža lastnost, kakršno v veliki meri objektivno prisojamo predmetom; nato so izrazi za starost ali dobo (npr. mlad, star, nov. moderen), pa za barvo (npr. zelen, siv, rdeč, lila)-, sledijo deležniki (razbit, boleč, zarjavel, zaželen), nato pa pridevniki, ki izražajo izvor (pariški, kitajski, gozden) ali pripadnost (cerkven, državen), npr. lepa mlada smreka; grda siva vrata; stara zarjavela žica... Čisto na začetku so lahko izrazi, ki ubesedujejo ugajanje (npr. ljubka emajlirana kitajska vaza).с Prim, tudi SKJ 4 (1970) 177, kjer je med drugim podano tudi zaporedje sestavin pridevniškega prilastka.
16	Termin Iastnostna pridevniška beseda je uporabljal J. Toporišič (v konzultacijah za cit. magistrsko nalogo), vendar v drugačnem pomenu. Tako je namreč poimenoval skupino kakovostnih (pravih) in mernih pridevnikov. V SS 1976, 253—255, ohranja tradicionalno ime kakovostna pridevniška beseda, čeprav je to poimenovanje sedaj dvopoinensko. Tudi tu smo ostali pri tradicionalnem poimenovanju, termin lastnostni pridevnik pa smo uporabili za doslej nesistemi-zirano skupino pridevnikov.
17	Gl. še primere v SS 1976, 466, npr. ljubka emajlirana kitajska oaza ter primere v SKJ 4, 174—177. Gl. tudi op. 15. '
sko jih povezuje dejstvo, da poimenujejo lastnosti relativne ocene, npr. dober — .slab; lep — grd. Med pravimi kakovostnimi Pb so edini, ki lahko izražajo vse oblikoslovne kategorije: sklon (1. ali 2. sklanjatev), število, določnost, stopnjo (obe obliki stopnjevanja), tvorjenost (prim. 3 zgleda lep in komod). — Tvorijo tudi vse možne frazne tipe: mlada/lepa ženska; izredno lepa ženska; le zelo lepa ženska; Lepša je od nje; lepa kot mati; lepa v obraz; Ne bodi grd z ljudmi idr. — Tudi skladenjsko so lastnostni P polnofunkcionalni: lepa ženska; Ženska je lepa; Žensko sem srečal lepo. — Z določenim stavčnim tipom lahko tvorijo pomensko zadostnost: Mati je dobra, Sodnik je pravičen, Akrobat je drzen.
Glede na tvornost Pf pa lahko lastnostne P še naprej pomensko členimo. Duševnolastnostni P s pomensko odločevalniin desnim določilom izražajo omejenost oziroma usmerjenost določene duševne lastnosti: dober s prijatelji; slab do matere; okruten z njim; grd z očetom. Telesnolastnostni P (P, ki poimenujejo lastnosti telesa) ter nekateri duševnolastnostni sicer imajo desno določilo, vendar ta izraža ozir (lastnost glede na kaj)18: ženska, lepa v obraz / močna d noge / krepka v telo ipd.; dober po srcu, po značaju slab, po naravi okruten ipd. Lastnostnost obravnavane Pf je dokazljiva s pretvorbo v prilastkovno rodilniško frazo: ženska lepega obraza / močnih nog / krepkega telesa / dobrega srca. Lastnostni rodilnik ima vsaj teoretično možnost pretvorbe v levi zloženi pridevnik: *lepoobrazna, *močnonoga, *krepkotelesna, dobrosrčna, npr. ženska, ali v prilastkov odvisnik: ženska, ki ima lep obraz / dobro srce ...
3.2.2	Atmosferski P imajo frazni položaj za lastnostnimi P. oziroma pred P barve: lepo jasno (modro poletno nebo); megleno (sivo deževno vreme). V osnovnem obravnavanem pomenu imajo samo eno odnosnico, zveza pa je tavtološka s sinonimno možnostjo v predikativu stanja: jasno nebo — Jasno je, oblačno nebo Oblačno je, mrzlo vreme — Mrzlo je, vetrovno vreme Vetrovno je; Nebo je jasno / oblačno; Vreme je deževno / vetrovno. Skladenjsko so zasičeni: megleno vreme, Vreme je megleno, Vreme nas je nadlegovalo megleno. Pomensko zadostnost lahko dosežejo z definiranim stavčnim tipom: Nebo je jasno; Vreme je deževno. Obravnavani P se sklanjajo po L sklanjatvi; ne morejo tvoriti Pr (iz obravnavanega osnovnega pomena).
3.2.3	P barve imajo frazni položaj pred Pb stanja: lepa rdeča (rezljana lesena igrača); bel (zašit predpasnik). V okviru pravih kakovostnih Pb ostajajo, kadar so pomensko nemotivirani, z drugimi besedami, kadar ne izkazujejo povezave z glagolskim dejanjem. Lahko
18 Prim. SS 1976, 345. 494.
izražajo vse oblikoslovne kategorije: rdeč -ega, ciklam -0; rdeč rdeči, ciklam ciklam; bolj rdeč, bolj ciklam; rdeč -a, -i, ciklam -o -o; rdeč-e prepleskaii, ciklam -o prepleskati; rdeč-ina, rdeč-ost (ciklam-nost). P barve lahko izražajo pomensko zadostnost z določenim stavčnim tipom: Jagoda je rdeča, Oglje je črno, Smreka je zelena. — Razločevalnost lastnosti barve je pri nekaterih S tolikšna, da se lahko uporabljajo kot primerjava za največjo možnost lastnosti določene barve: črn kot oglje; bel kot sneg; rdeč kot kri; zelen kot traoa. Tvorijo torej Pf z desnim določilom iz veznika kot + S. Možna je celo opustitev P, ne da bi bila s tem okrnjena sporočilnost: Si kot ogel, kot sneg, kot traoa. Podobno možnost zasledimo med nezaimenskimi Pb samo pri lastnostnih P, npr. Si kot mati v pomenu Si dober kot mati. Skladenjsko so P barve polnofunkcionalni: rdeča jagoda, Jagoda je rdeča, Jagodo je utrgal rdečo.
3.2.4 Pb stanja ima frazni položaj pred snovnimi P: lepa rdeča rezljana (lesena otroška igrača). Pomensko (izjemoma tudi besedotvorno) jih motivira G, zato tudi (iz)glagolski P. S pretvorbo se da dokazati, da ti P lahko izražajo stanje kot posledico glagolskega dejanja ali pa dejanje samo. Posledica glagolskega dejanja je dokazljiva s pretvorbenim vzorcem, znanim že iz Slovenskega knjižnega jezika1": Umira Umre Je mrteo; Pekel se je Spekel se je Pečen je bil. Še nekaj primerov:
bledi	zbledi	je	bled		
bosi se	zbosi se	je	bos		
stara se	postara se	je	star	sin.	postaran
zeleni	pozeleni	je	zelen	sin.	pozelenel
leseni	oleseni	je	lesen	sin.	olesenel
mehča	zmehča	je	me lie k	sin.	zmehčan
*mokri	*zmokri	je	moker	sin.	zmočen
gosti	z gosi i	je	gost	sin.	zgoščen-"
Jedro te pomenske podskupine je izdeležniška Pb na -n/-t, -1:
nalivati	naliti	nalit
piti	opiti	opit
brusiti	zbrusiti	zbrušen
uglašeoati	uglasiti	uglašen
zeleneti	pozeleneti	pozelenel
18 Pretvorbeni vzorec in prva dva primera sta iz SKJ 3, 1967, 116; prim, tudi SS 1976, 289.
24 Pri teh pretvorbah izražajo predpone vedno končnost dejanja.
Obravnavani skupini Pb stanja ustreza vprašalnica v kakšnem stanju, znana prav tako že iz Slovenskega knjižnega jezika21.
Pb pa lahko poimenuje tudi glagolsko dejanje samo. Možnost pretvorbe je v G z isto osnovo: Kasen je — Kasni, Bolan je — (stilno zaznamovano) Boluje, Dolžen je — Dolguje, Hud je — Se huduje, Jezen je -Se jezi.
Sem spadajo tudi P, ki vsaj na videz ne kažejo pomenske povezave z G. Gre za P, ki izražajo bolezensko stanje oziroma proces, npr. jetičen. garjav, tifusen, mrzličen . .. Vendar moramo pri teh primerih izhajati iz P stanja bolan + predložnega določila oziroma iz G bolooati + predložnega določila: garjao — bolan / boluje za garjami; jetičen — bolan / boluje za jetiko; tifusen — bolan / boluje za tifusom. Jedro te druge podskupine Pb stanja je izdeležniška Pb na -č: Hiteti — ihteč; corčati — cvrčeč; bedeti — bedeč; goreti — goreč. Vprašalnica za to podskupino je ustrezna prejšnji — v kakšnem dejanju z vzporedno vprašalnico po motivirajočem G — kuj dela.
Okrnjenost skladenjske vloge pri pomenski skupini Pb stanja se kaže zlasti v vezanosti na povedkovo rabo. Pojuvi se nekaj pravih predikativ-nih P, npr. dolžen, hud, jezen, kasen, bolan . .. Pomensko vezanost na povedkovo rabo izkazuje zlasti tista skupina Pb, ki ima pretvorbeno možnost v glagolskem dejanju: sem dolžen22 — dolgu jem; sem hud — se hudujem; sem bolan bolujem. Za dokončno opredelitev izpridevni-ških predikutivov bi bilo treba s tega stališča pregledati več gradiva, prej pa seveda natančneje opredeliti pojem predikativa kot samostojne besedne vrste23. Kot skladenjsko merilo je verjetno treba upoštevati tudi dejstvo, da to besedno vrsto lahko razvija še Pr24, npr. Je zelo, mnlo človek; zelo, malo mrzlo; zelo, precej nujno... — Pb stanja ne more poimenovati razločevalne lastnosti — ne dosega pomenske zadostnosti z določenim stavčnim tipom.
21	Prim. SKJ i, 186.
22	O besedi dolžen je pisal A. V. lsačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka, Bratislava 1954, 566. Predikativ sem dolžen povezuje z glagolom moram; kot homonim šteje besedo dolžen v zvezi dolžen si mi sto rubljeo. Podobno je o besedi dolžen pri nas pisalu I. Kozlevčar: O pridevniku v povedni rabi, JiS XV. 1969/70, 213. SKJ 3, 161—162, 1967 navaja sposoben, voljan, dolžan, mogoče (je) itd.
23	O predikativih kot posebni besedni vrsti prim, zlasti J. Toporišič, Samo-stttlnišku beseda, Linguisticu XII, 1972, 301—314; SS 1976, 347. Kot posebno besedno vrsto nuvnjn predikative že A. V. lsačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka, Bratislavu 1954, 358—382. Omenju tudi slovenščino, kjer pruvi, da je tu vrsta besed, ki se uporabljajo samo v povedni rabi, npr. všeč, lahko (v zvezi lahko pridem), pogovorno žiher. res (v pomenu resnica) idr., 362—363.
24	Gl. op. 2.
Okrnjenost paradigme oblikoslovnih pomensko odločujočih meril se pojavlja v zvezi s stopnjevanjem, kar lahko povezujemo s pretvorbo: ne stopnjujejo se samo tiste Pb stanja, ki izražajo dokončnost glagolskega dejanja, npr. mrteo, gluh, bos, nag, nalit, z bit... Če pa Pb izraža gla-golsko dejanje ali če je možna večstopenjska končnost dejanja, se vsaj opisno lahko stopnjuje. Izhajati moramo namreč iz G (glagolskega dejanja), ki jo pomensko motivira: Če G lahko tvori glagolsko frazo (Gf)25 s Pr stopnje, potem se bo lahko stopnjeval tudi P: Zelo, precej kasnim — Zelo, precej sem kasen / kasnejši; Zelo se jezim — Zelo sem jezen / jeznejši; Zelo greni — Je zelo grenek; Zelo zeleni - Je zelo pozelenel Je zelo zelen, sin. pozelenel.
3.2.5 Snovni P imajo frazni položaj pred vrstnimi: lepa rdeča rezljana lesena (otroška igrača). Pomensko jih motivira S, in sicer v vlogi (predložnega) rodilniškega prilastka: lesen — iz lesa; železen — iz železa; kovinski — iz kovine; betonski — iz betona; kamnit — iz kamna.
Pravkar obravnavana pretvorba pa je značilna tudi za vrstne P. Z njimi jih sploh povezuje še nekaj lastnosti: snovni P npr. ne tvorijo Pf z desnimi določili, se ne stopnjujejo in tudi spremembe, ki nastanejo pri prehodu med lastnostne P. so enake: pojavi se sposobnost stopnjevanja, spremeni se pretvorbeni postopek, pojavi se možnost Pf z desnimi določili ter Pf s časovnimi Pr: Je precej lesena v obraz, Ima pravo železno voljo. Na uvrstitev snovnih P med kakovostne in ne med vrstne je vplivala predvsem ustreznost vprašalnice kakšen. Snovni P so za razliko od vrstne Pb ohranili pomensko nasprotje med vprašalnicama kakšen kateri j katere vrste, ki seveda povzroča tudi variantno konč-niško obliko v im. ed. m. sp. -0 ali -i, razen pri (morda) dveh snovnih P s priponskim obrazilom -ski: kovinski, betonski. S skladenjskega stališča jih loči od vrstnih tudi sposobnost tvorbe pomensko zadostnega določenega stavčnega tipa: Pohištvo je leseno, Klešče so železne. — Pogostnost stavčnih vlog je enakomerna; vrstni P so vezani predvsem na vlogo v obsamostalniškem prilastku. — Tudi frazni položaj snovnih P je vedno levo od vrstnih in razvijajo celotno zvezo pred seboj: lesena (zidarska žlica); glinen (slovaški vrč); brokaten (večerni suknjič); inleten (ženski predpasnik). Če seveda snovne P povezujemo z glagolskim dejanjem. jih uvrščamo med Pb stanja: leseneti — oleseneti — lesen, sin. ole-senel (prim. 3.2.4).
Omenili smo že, da obravnavane pomenske skupine pravih kakovostnih Pb ločimo na osnovi vezanega mesta v Pf. Tako lahko povzamemo,
O vprašanjih glagolske fraze prim. SS 1976, 472—473.
da so na začetnem mestu lastnostni P oziroma P, ki poimenujejo lastnosti relativne ocene. Sledijo atmosferski P, nato P barve. Za njimi so P, ki jih motivira G, t. i. (iz)glagolski P oziroma Pb stanja. Snovni ali (iz)samostalniški P so za Pb stanja oziroma pred vrstnimi P. Vezan frazni položaj imajo tudi merni, in sicer za lastnostnimi. Glede na frazno mesto predvideva torej kakovostna Pb šest različnih pomenskih skupin. Zaporednost teh skupin je vezana tudi na pomensko motiviranost Pb: ob odnosnici (v okviru samo kakovostnih Pb) so vedno snovni P, levo jim sledijo (iz)glagolske PI) oziroma Pb stanja in nato pomensko nemotivirana skupina s takšno razporeditvijo v smeri na levo, ki dopušča vedno večjo relativnost vrednotenja (prim, preglednico na nasi. str.)26.
Vrstni pridevniki
4	Vrstno Pb27 povezuje vprašalnica kateri/katere vrste. Oblikoslovne značilnosti nezaimenske vrstne Pb28: a) sklanja se lahko po 1. pridevniški sklanjatvi: slovenski -ega; asfaltni -ega; b) ne izraža kategorije določnosti29; c) se ne stopnjuje; č) je troštevilna: slovenski -a -i; d) ima možnost variantne tvorbe Pr3®: slovensko / po slovensko govoriti; tvori abstraktni S: slovenskost; asfaltnost.
Skladenjske značilnosti: a) opravlja vse stavčne vloge: slovenska dežela, Dežela je slovenska, Deželo so naredili slovensko; b) pomensko je motivirana s pretvorbo, npr. v desni prilastek: asfaltna cesta < cesta iz asfalta; ladijski prevoz <C prevoz ladje / prevoz z ladjo; c) v levem prilastku ima določen položaj: lepa rdeča rezljana lesena otroška igrača; prva (lepa rdeča... otroška igrač a)31; č) ne tvori pomensko zadostnega določenega stavčnega tipa.
5	pritegnitvijo pretvorbenega postopka in z upoštevanjem različnosti lraznega položaja, seveda še vedno v okviru vrstne Pb, se celotna obravnavana skupina deli na neštevniške ali vrstne P, ki so pomensko
28 Razporeditev kakovostnih pridevnikov se v glavnem ujema z razporeditvijo v SS 1976, 466; tudi tu se v smeri na levo stopnjuje subjektivnost vrednotenja. Gl. op. 15, 17.
27	Termin vrstni pridevnik se je v slovenskem knjižnem jeziku pojavil v SS 1956, 117. A. Breznik še uvršča vrstne pridevnike med svojilne — prim. SS 1916, 84; SS 1934, 88—89. Prav tako ima še Slovenska slovnica, Ljubljana 1947 (isti avtorji kot SS 1956), 78, samo kakovostne in svojilne pridevnike.
28	V zvezi z oblikoslovnimi značilnostmi pridevniške besede gl. op. 6.
29	Prim. SS 1976, 256.
30	Prim. SS 1976, 346. Tu so navedeni tudi primeri kot po nemško, po gosposko.
31	J. Toporišič v SS 1976, 466, uvršča vrstilne števnike pred količinske, če so zamenljivi z izrazi kot vsi, vrstni pridevniki pa so za kakovostnimi. Eden izmed navedenih primerov: vsi /prvi trije vaši dobri mali avtomobili.
in navadno tudi besedotvorno motivirani, in števniške Pb, ki so nemo-tivirani.
RAZPOREDITEV POMENSKIH SKUPIN Pb V Pf
£
IV	\кп Kd\	Količinska Pb				
III	: * > L... L..-s	Vš	Vrstna Pb			v
II			s	Svojilni P		
Kakovostna Pb
Položaj Pb v Pf
Hkratnost rabe je izključena ï:* Zamenljivost položaja 3' Možen položaj svojilnih P
	Nemotivirani P					Motiviran* Pb	
	L	M	A	В		St	Sn
2 3	4 5 6 7 8 9						
A	atmosferski P
В	P barve
Kd -	določna količinska Pb
Kn	nedoločna količinska Pb L - lastnostni P M - merni P
S - svojilni P Sn - snovni P St Pb stanja ¥ - vrstni P Vš - števniška vrstna Pb
4.1 Vrstni P imajo frazni položaj tik ob odnosnici: lepo slovensko turistično mesto. Tudi to skupino P bi lahko razdelili na pomenske podskupine glede na različnost fraznega položaja v okviru njih samih, npr.: slovenska (narodna noša); ljubljanski (glasbeni televizijski in radijski program); nova redna (avtobusna zveza). Vendar tako nastale pomenske podskupine, ki izražajo npr. krajevnost, časovnost, načinovnost
ipd., opredeljuje samo različnost pretvorbenega postopka, vsa druga oblikoslovna in skladenjska merila veljajo za celotno skupino vrstnih P.
Poleg definiranega fraznega položaja je za vrstne pridevnike značilna tudi pomenska motiviranost. Pomensko odločevalno je mogoče uveljaviti pretvorbeni postopek v položaj desno od odnosnice. Tako lahko določimo tudi obseg izsamostalniških vrstnih P, zlasti tistih, ki imajo v pripon-skem obrazilu -en, -an upravičeno končnico -i. Možne pretvorbe pri nedvomno vrstnih P s priponskimi obrazili -ski, -ški, -čki, -ji, -nji, lahko uporabimo kot merilo za določanje vrstnosti pri drugih izsamostalniških P, npr. pri P s priponskimi obrazili -eni, -ani, -ov, -ev, -in. Tu naj bo samo omenjenih nekaj takšnih vzporednih pretvorbenih možnosti32.
Izsamostalniški vrstni P so pretvorijivi v b r e z p r e d 1 o ž n i rod.: asketsko življenje — življenje asketov, indijanski poglavar poglavar Indijancev, atletski klub klub atletov, imenski seznam seznani imen, gangsterski vlom vlom gangsterjev < gangsterji vlomijo, jedrske raziskave raziskave jedru < jedro raziskujejo, asfaltni sloj sloj asfalta, čebulni list — list čebule, amebno gibanje — gibanje ameb < amebe se gibljejo, električni učinek — učinek elektrike <C elektrika učinkuje. Pretvorba v brezpredložni rodilnik pridevniških prilastkov-nih zvez z glagolniško odnosnico ima izhodišče v glagolski zvezi: citron-ski nasad — nasad citron < nasaditi citrone. Če je glagolnik iz prehodnega G, je pretvorba možna v povedek + predmet, pri neprehodnem G pa v povedek + osebek33. Včasih ima ta skupina dvojno pretvorbeno možnost, ki pogojuje tudi dvojno pomensko razlago: poleg pretvorbe v glugolsko zvezo je možna tudi pretvorba v Gf tipa PrGo (Go = osebna glagolska oblika): gangsterski vlom: a) vlom gangster jev < gangster ji vlomijo, b) gangstersko vlomiti. Še dva primera: ljudska vzgoja: a) vzgoja ljudstva < ljudstvo vzgojiti, b) ljudsko vzgojiti; divjaško vpitje: a) vpitje divjakov < divjaki vpijejo, b) divjaško vpiti.
V primerih, ko pretvorbeni rodilnik poimenuje človeka glede na kakšno njegovo dejavnost, lastnost (gangster, divjak, gasilec...), nam pri-
:'2 Večina možnih pretvorb, zlasti izsamostalniških vrstnih pridevnikov, je podana v cit. magistrski nalogi. 152—183. Pretvorba vrstnega pridevnika v desni podredno zloženi samostalniški prilastek lahko predstavlja tudi prvo stopnjo besedotvornega algoritma zloženk, znanega iz Toporišičeve SS 1976. 120. Tu je naveden primer: zobozdravnik — zdravnik zob. Uporaba besedotvornega algoritma izpeljank bo seveda iz podstave zob povzročila nastanek vrstnega pridevnika zobni {zdravnik), iz podstave zdravnik zob pa po algoritmu za zloženke samostalnik zobozdravnik. Prim, še SS 1976, 119—123; J. Toporišič, Besedotvorna teorija, Slavistična revija 24, 1976, 163—177.
33 Prim. SS 1976, 250. Tu so navedene možnosti pretvorb s prehodnim in neprehodnim glagolom v povedku, npr. pomoč sosedov — sosedje pomagajo; občudovanje umetnin — občudovati umetnine.
slovna pretvorba dostikrat omogoča razlago pridevniškega prilastka tudi kot kakovostnega P, ki opredeljuje kaj na osnovi podobnosti: gangsterski vlom vlom tak kot gangsterski : asketsko življenje življenje tako kot asketsko3*.
Samostalniški vrstni P so pretvorljivi tudi v predložni rodilnik: bavarsko pivo — pivo z Bavarske ali češki porcelan porcelan s Češke, domovinska ljubezen ljubezen do domovine < ljubiti domovino. Si-nonimna pomenska pretvorba je torej možna s prehodnim G in tako ne pride več do zamenjave s pretvorbo P v brezpredložni rodilnik: domovinska ljubezen ljubezen domovine <L domovina ljubi, kjer moramo izhajati, če hočemo ohraniti pomen, iz neprehodnega G.
Pretvorbe izsamostalniškega vrstnega P so možne npr. še: v predi, tož.: aranžerska šola šola za aranžerje, cigaretni papir — papir za cigarete; mest., or.: gangsterski film — - film o gangster jih, ladijski prevoz prevoz z ladjo, aliatni prstan — prstan z ahatom; prim, še: alpsko rastlinstvo — rastlinstvo v Alpah, dunajske gostilne — gostilne na Dunaju, ambulantni pregled pregled v ambulanti, abecedni seznam seznam po abecedi.
Na podlagi pretvorb, tipičnih za vrstne P, se lahko omejijo tudi skupine izsamostalniških P s priponskimi obrazili -od, -ev, -in: kaktusov cvet cvet kaktusa; macesnov les les macesna; jodovi hlapi hlapi joda ; jagodov sladoled sladoled iz jagod ..
Za vrstne P velja, da so skladenjsko sicer polnofunkcionalni, vendar je raba v obsamostalniškein prilastku najpogostejša: vrstni P namreč ne določajo lastnosti odnosnice, ampak jo opredeljujejo glede na vrstnost
pomensko torej ne moremo izhajati iz predikacijske zveze, ampak iz
34	V Toporišičevi SS 1976, 151. 6 imamo lastnost podobnosti predstavljeno kot posebno pomensko skupino. Imenovana so tudi priponska obrazila, ki jo izražajo.
35	Pomenska skupina samostalnikov, iz katerih se tvorijo vrstni pridevniki s priponskimi obrazili -ov, -ev, -in. je obširneje predstavljena v cit. magistrski nalogi, 170—173. Med vrstne so prišteti tudi pridevniki kot Glavberjev. Geiger-jed, Machov, Kaplanov idr. v zvezah glaoberjeva sol, gajgerjev števec, maliovo število, kaplanova turbina; ustreza jim namreč vprašalnica kateri. Tu je tudi ugotavljano, da bi se ti pridevniki, kadar zaznamujejo vrsto, morali pisuti fonetično in z malo začetnico. Tako bi bili tudi pisno ločeni od istih pridevnikov, kadar zaznamujejo svojino in jim ustreza vprašalnica čigav: glaoberjeva sol, sol je glaoberjeva : Glavberjevu sol, sol je Glaoberjeva; gajgerjev števec, števec je gajgerjev : Geigerjev števec (števec Geigerja / ki ga ima Geiger), števec je Geigerjev. V SS 1976. 253, beremo: »tipično občutljivi za razliko med svojil-nostjo in vrstnostjo so primeri, kjer se prvi pišejo z veliko začetnico (Prešernove poezije — marijini laski)«. — Slovenski pravopis, Ljubljana 1962, 35, ohranja pridevnike obravnavanega tipa med svojilnimi, čeprav dopušča pisavo tudi z malo začetnico: »vendar pa svojilne pridevnike rastlinskih in podobnih imen pišemo lahko tudi z malo začetnico: salomonov pečat, marijini laski ipd.
imenske z desnim prilastkom38. Na tem dejstvu temelji tudi spoznanje, da vrstni P ne morejo doseči pomenske zadostnosti z določenim stavčnim tipom. S skladenjskega stališča je za rabo vrstnih P v povedkovem določilu značilno, da mora za dosego pomenske zadostnosti njihova od-nosnica imeti določilo v obliki levega ali desnega prilastka, prilastko-vega odvisnika, prislovnega določila. Kot določilo odnosnice se lahko pojavlja tudi kombinacija naštetih ali še kakih drugih možnosti.
S stališča Pf so vrstni P izjemni, ker nimajo desnega pridevniškega določila. Prav tako ne morejo tvoriti Pf s Pr stopnje. Y zvezi s fraznim položajem moramo še omeniti, da nam vezanost tega položaja lahko pomaga tudi pri določanju vrstnosti: če se mora vrstni P s priponskim obrazilom -ski, -ški, -ji ali -nji v zvezi s P s priponskim obrazilom -en ali -эп umakniti s položaja pred odnosnico, je P na -en ali -an gotovo vrstni, zato mora imeti ijevsko končnico (v im. m. sp. ed.): avtomatski (pralni in sušilni stroj); odvetniški (etični in moralni kodeks); ljubljanski (avtobusni promet); nemški (šivalni stroj). — Vrstnost teh P je lahko dokazana tudi z možnostjo priredne zveze s P na -ski, -ški, -ji, -nji (enaka pretvorba): gasilski in dostavni avto; atletski in biljardni klub.
Ustaviti se moramo še ob vprašanju končniške oblike vrstnih P, ki nimajo priponskega obrazila -ski, ški, -čki, -ji uli -nji, ko so postavljeni v povedkovo rabo. Nekatere slovenske slovnice37 pravijo, da je P v povedkovi rabi vedno brez končniškega -i (če je variantnost sevedu mogoču). Vendar, če hočemo ohraniti uvrstitveno jasnost obravnavanih P, moramo to pravilo omejiti samo na kakovostno Pb, pri kateri je konč-niški -i izraz določnosti in je pridobljen po skladenjski poti38: oblika kukovostne Pb s končniškim -i izraža namreč ponovljeno ali ponavljano predstavitev odnosnice, pri vrstnih pa je znamenje pomenske uvrstitve P. Za celotno skupino vrstne Pb naj bi veljala nevariantnost končniške oblike v vseh skladenjskih vloguh. Torej: Glagol je dovršni, Stroj je ši-
30 Prim, zlasti D. Bolinger, Adjectives in English: Attribution and Predica-
tion, Lingua, Amsterdam 1967, 1—34. Meni, da je v tipih kot Inženir, ki sem ga
srečal, je strojni, Ti samostalniki so moški, prilastkovna raba primarna in povedna iz nje izpeljana. — A. V. lsačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka,
Bratislava 1954, 237 pravi, da odnosni pridevniki (ki delno ustrezajo našim vrst-
nim, izključujejo samo oblike tipa medvedji, gosji, ki jih lsačenko uvršča med
odnosnosvojilne), se ne morejo stopnjevati, v povedni rabi ne tvorijo nedoločne
oblike; njihova osnovna »sintaktična sfera* je opredeljevalna sintagma.
37	A. Breznik v SS 1916, 87 pravi, da ima samo nedoločno obliko îKadar stoji pridevnik za povedkovo določilo ali poved kov prilastek v stavku ...« Tako tudi v SS 1934, 90, le da tu ne omenja več pridevnika v vlogi povedkovega prilastku. SS 1956, 119, ostaja pri določitvi prejšnje slovnice: »V povedni rabi imajo pridevniki samo nedoločno obliko.«
38	Mnenje mentorja cit. magistrske naloge J. Toporišiča.
oalni, Sodnik je kriminalni39. Predpis v tej smeri bi bil možen, ker je povedkova raba vrstnih P zelo izjemna, tako da glasovne končniške oblike verjetno niso popolnoma uzuveščene. S poenoteno končniško obliko v vseh skladenjskih vlogah bi preprečili pomensko dvoumnost: stavek kot Aparat je električen dovoljuje tudi kakovostno pomensko predstavitev, celo s sinonimno možnostjo v Pb stanja — Aparat je naelek-tren. Podobno še, npr. Stroj je šivalen — P šivalen se lahko uvršča med kakovostno Pb stanja; Sodnik je kriminalen — P kriminalen je lahko kakovostni P z možnim sinonimom zelo slab ipd.
Glede tvorjenosti Pr so izjemni vrstni P s priponskimi obrazili -ski, -ški, -ji, -nji, -čki, pa tudi drugi: poleg redne oblike z obrazilom -o ali -e imajo možnost tudi opisne tvorbe Pr v primerih, ko Pr določa G ali Pb stanja (posledico glagolskega dejanja): slovensko po slovensko govoriti-, mestno po mestno oblečen; bajtarsko — po bajtarsko živeti. Tako tvorjeni Pr so vezani predvsem na pogovorni jezik.
4.2 števniška vrstna Pb ima lahko frazni položaj za količinsko Pb, lahko pa tudi pred njo, se pravi na začetku Pf, če je količinska Pb določna (prim. 6.1). Frazni položaj vrstnih P je torej končni, vrstnih Pš pa začetni ali drugi: prvih (pet lepih rdečih... igrač); pet prvih (lepih rdečih ... igrač).
Tudi števniška vrstna Pb ima možnost sinonimne opisne tvorbe Pr. zlasti kadur razvija G: prvič - v prvo priti, prvikrat priti.
Skladenjsko je vrstna števniška Pb polnofunkcionalna. Za ločilne in množilne števnike velja, da imajo v povedni rabi lahko t. i. uvajalno vlogo (podobno kot npr. kazalni zaimki):4" motnje so dvojne: zunanje in notranje;*1 v tej hiši so ljudje dvoji: mladi in stari. Števniške vrstne Pb so pomensko nemotivirane ne izkazujejo možnosti pretvorb.
Svojilni pridevniki
5 Svojilne Pb povezuje vprašalnica čigav. Oblikoslovne značilnosti nezaimenskih svojilnih P: a) sklanjajo se po 1. pridevniški sklanjatvi: očetov -ega, b) s posebno končnico ne izražajo kategorije določnosti, c) izražajo 3. osebo: očetov, materin, detetov, č) so troštevilski: očetov -i -a, d) se ne stopnjujejo, e) tvorijo pa Pr (s predlogom) iiv abstraktni S: po očetovo delali; očetovstvo.
39	Končniški i v povedni rabi zasledimo tudi v SS 1976, npr. 476: »Levi prilastek je ujemalni..
40	Prim. SS 1976, 469: Z. Illavsa, Skladebnâ platnost nêkterych zajmen a čislovek, Slovo a slovesnost XXXI, 1970, 33—43.
41	Primer je iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika I, Ljubljana 1970. 538.
•Skladenjsko značilnosti svojiliiih pridevnikov: a) skladenjsko so zasičeni: očetov klobuk, Klobuk je očetov. Klobuk je prodal očetov; b) pomensko so motivirani in imajo možnost pretvorbe v t. i. svojilni rodilnik: očetov klobuk klobuk očeta (pogovorno od očeta), c) ne tvorijo desne Pf; položaj v Pf je pred lastnostnimi (kakovostnimi) P oziroma za vrstnimi Pš42: pet prvih otrokovih (lepih rdečih ... igrač). Možen pa je tudi položaj lik pred vrstnimi, zlasti kadar je Pf sestavljena iz samo enega kakovostnega P, npr. dva lepa očetova (lovska klobuka), č) ne tvorijo pomensko zadostnega definiranega stavčnega tipa.
Za celotno skupino svojilnili P je značilna pretvorba v t. i. svojilni rodilnik v desni rodilniški prilastek. Ce rodilnik izkazuje edninsko obliko, izraža svojilni P osebno svojino. Tipična priponska obrazila teli I' so -ov, -ev, -in: bratovo posestvo posestvo brata, direktorjeva pisarna pisarna direktorja, medvedov brlog brlog medveda, očetov klobuk klobuk očeta.
Glede na pretvorbo pa bi med svojilne P lahko prišteli tudi tiste, ki izražajo splošno svojino.43 Pretvorljivi so prav tako v svojilni rodilnik. le da ima ta množinsko obliko. Priponska obrazila so takšna kot pri vrstnih: -ski, -ški, -čki, -ji; -en, -an: kmečki gozd gozd kmetov, cerkvena zemlja zemlja cerkve, beraška malha malha beračev, igralska obleka obleka igralcev, državni denar denar države. Seveda pritegnitev samo pretvorbenega postopka ne zadostuje za opredelitev omenjenih P. Upoštevati moramo tudi pomensko merilo: če hočemo z uporabo takšnega 1' poudariti čigavost, je ustrezna vprašalnica čigav. če pa nam gre predvsem za posredovanje pomenskega nasprotja oz. raznovrstnosti, temelječe seveda na različni splošni svojilnosti ustreza vprašalnica kateri j katere vrste. Da gre za vsebinsko različne P, nam potrjuje tudi frazni položaj. Za svojilne P velja, da je njihov položaj vedno pred vrstnimi, P pa, ki izražajo splošno svojino, imajo lahko tudi položaj lik ob odnosnici, za pravimi svojilnimi oziroma nedvoumno vrstnimi (so pa tu vrstni): lovski klobuk — klobuk lovcev: očetov (lovski klobuk); državni denar —• denar države: ves lanski (državni denar). Z razširitvijo svojilnili P na osnovi enakega pretvorbenega postopka se pojavijo tudi določena oblikoslovna vprašanja. Doslej končniško enotni svojilni P postanejo s priključitvijo P, ki izražajo splošno svojino. končniško variantni: državen / -vni kapital; cerkven j -i denar. Morebitna združitev P na osnovi enakega pretvorbenega postopka zahteva torej tudi nekaj oblikoslovnih rešitev.
« Tako v SS 1976. 466. Gl. op. 15.
43 Mnenje mentorja cit. mag. naloge. J. Toporišiča.
količinska pridevniška beseda
6 Količinsko Pb44 povezuje vprašalnica koliko, la pomenska skupina Pb združuje glavne, ločilne, množilne in nedoločne Pš.
Oblikoslovne značilnosti nezaimenske količinske Pb: a) sklanjajo se po I. ali 2. pridevniški sklanjatvi z vezavno pretvorbo odnosnice imenovalnika ali tožilnika v rodilnik množine pri nedoločnih in ločilnih števnikih ter pri glavnih od pet dalje45: dosti ljudi -aj-ih ljudi: dvoje hlač -aj-ih hlač; pet ljudi -ef-ih ljudi: b) so enoštevilni; c) ne izražajo kategorije določnosti; č) so neenotni glede možnosti stopnjevanja — nedoločni Pš se lahko »stopnjujejo«: kar precej ljudi; d) so neenotni glede tvorbe Pr in abstraktnega S (vendar prim, petkrat nekajkrat ipd.).
Skladenjske značilnosti: a) opravljajo vse stuvčne vloge: pet/ precej ljudi; Ljudi je pet/precej; Ljudi sem srečal pet/precej; b) imajo določen položaj v Pf: veliko/pet (lepih... otroških igrač); c) gluvni števniki so pomensko nemotivirani; č) ne morejo tvoriti pomensko zadostnega določenega stavčnega tipa.
Od drugih pomenskih skupin Pb se količinska loči predvsem po že omenjeni vezavni pretvorbi števniške odnosnice imenovalnika oziroma tožilnika v rodilnik množine: pet jabolk; mnogo ljudi; dvoje hlač (množilni so posebnost: dvojne grablje, to pa je brez sobesedila tudi pomensko nejasno).
Zaradi različnosti fraznega položaja pa tudi zaradi nekaterih obli-koslovnih značilnosti se količinska Pb deli na t. i. določno k o 1 i -č i n s k o in nedoločno k o I i č i n s k o4".
6.1 Določna količinska Pb vključuje glavne, ločilne in množilne števnike. Njihov frazni položaj je glede na začetek varianten: v frazi so lahko na prvem mestu, se pravi pred vrstnimi Pš, lahko pa tudi /.a njimi, vendar odnos med skupinama ni priredili. Če se določna količinska Pb iz določujočega fraznega člena spremeni v določanega, se pomen spremeni: pet (prvih otrokovih lepih... igrač); prvih (pet otrokovih lepih... igrač). Določna količinska Pb se ne more stopnjevati.
41 Pojem količinske pridevniške besede je v slovensko jezikoslovje uvedel J. Toporišič. Gl. njegovo literaturo cit. v op. 1, zlasti še SS 1976, 253, 265—270.
45 Y češki in sploh slovanski jezikoslovni tradiciji je tu sklon imenovan nu-inerativ. Prim. npr. František Kopečnv, Zükludy češke skludby, Praha 1962. 149 idr.; J. Bauer, M. Grcpl, Skladba spisovné češtiny, Praha 1970, 105 idr. Pri nas je ta termin uporabil T. Korošec v disertuciji Poglavje iz strukturalne anulize časopisnega stila, Ljubljana 1976, 294 idr.
40 A. Breznik, npr. v SS 1916, 109, 114 deli števnike na določne (glavne, vrstilne, ločilne, množilne, delilne, ponavljalne) in nedoločne. V SS 1934 te delitve več ninin. Nedol. štev. se pojavijo spet v Toporišičevi SS 1976. 265. 266.
Preglednica uveljavljanja pomensko o d ločevalnih
Skladenjska merila
Frazni Pomen- Frazna položaj sko od- zasičenost 1—10 ločeval-
Skladenjska zasičenost
Pomenska motiviranost
Vrste Pb	Razredi Pb		na Pf	Pf z levim d.	Pf z desnim d.	obsam. pril.	poved, dol.	poved, pril.	izgla-golski	izsamo-! stalniški
	3.1 M	5	+	+	+	+	+	+		
	3.2.1 L	4		+	+	+	+	+		
kako-	3.2.2 A	6		+	+	+	+	+		
vostna	3.2.3 В	T		+	+	+	+	+		
	3.2.4 St	8		+	+		+	+	+	
	3.2.5 Sn	9		+		+	+	+		+
vrstna	4.1	V 4.2	Vš	10 2/1		+ +		+ +	+ +	+ +		+
svo-jilna	5 S	3/3		+	+	+	+	+		+
koli-	6.1 Kd	1/2		+	+	+	+	+		
činska	6.2 Kn	1		+	+	+	+	+		
Pb ima (imenovano) slovnično lastnost
Je enoštevilska. Ne more tvoriti Pr; abstraktni S tvori s priponskim obrazilom -ma al i -ost: desetina, četverost, čet vernost.
6.2 Nedoločna količinska Pb vključuje nedoločne štev-nike.47 Frazni položaj je vedno začetni. Nedoločna količinska Pb je določujoči frazni člen, sama ne more biti jedro: veliko (prvih otrokovih lepih ... igrač). Enoštevilskost, ki jo lahko izraža tudi ta skupina količinske Pb, je vezana samo na možnost izražanja množine: mnogo ljudi: precej jabolk; dosti dreves; malo besed. Določa pa lahko tudi jedro, ki ne izraža kategorije števila. Y tem primeru je brezštevilska tudi sama: mnogo čaja — z mnogo čajem; dosti sadja — z dosti sadjem.
Za nedoločno Pš je značilno stopnjevanje, in sicer opisno: kar precej ljudi; zelo malo učencev; izredno veliko vina ali s priponskimi oziroma določenimi predponskimi obrazili48, npr. pre-, za- (dvostopenjsko stopnjevanje): dosti ljudi — zadosti ljudi; veliko gostov več gostov — naj-
47	V SS 1976, 265, 267, imamo zopet skupino nedoločni števniki, ki so bili v SS 1956 opuščeni. Mednje so prišteti izrazi »kot dosti, preveč, mnogo...«, 265.
48	Stopnjevanje je torej takšno kot pri pridevnikih, prim. SS 1976, 260—263.
slovničnih meril
Oblikoslovna merila	Bese dot v. merilo
Stuvč- Sklun- Šte- Določ- Stop- Ose-
ni tip jatev vilo nost nja ba Tvorjenost Tvorje-
nost Pb
>
					(Я	abstr.
+	1	+	+	+	+	+
+	1/2	+	-r	+	+	1. skl. +
+	1	+	4-	+		+
+	1/2	+	+	+	+	+
	1	+	+		+	+
+	1	+	+		+	+
	1	+			+	+
	1	+			+	+
	1	-f			+ +	+
	1/2				+	+
	1/2			+	+	+
več gostov / preveč gostov; mulo otrok — ma?ij otrok — najmanj / premalo otrok. Pr lahko tvori z ničto končnico: precej, dosti delati. Abstraktnega S ne tvori (vendar prim, precejšnjost iz precejšen).
V zvezi s količinsko Pb moramo omeniti, da je besednovrstna razvidnost pri nekaterih Pš vezana na stavek. Besede kot dosti, manj, precej so Pr, če razvijajo G, Pb, Pr ali Pred:49 precej delati; precej priden: precej zgodaj; precej človek; precej mraz. Besednovrstno moramo torej ločiti precej v zvezi precej človek, kjer je precej Pr — razvija Pred človek (podobno kot v zvezi precej mraz) — od zveze On je precej človeka / s precej človekom, kjer je precej Pb (.s precej človekom). Podobno še npr.: On je precej, zelo čudak, sinonim čuden — precej Pr, On je precej čudaka / s precej čudakom — precej Pb; Ti si dovolj brihtnež, sinonim brihten — dovolj Pr, Ti si dovolj brihtneža / z dovolj brihtnežem
dovolj Pb. Če je odnosnica števna, je besednovrstnost določujočega levegu člena nedvoumna: dovolj, precej ljudi.
Če se nedoločna Pš pojavi v imenski zvezi z neštevno odnosnico, nastanejo lahko posebnosti tudi v zvezi z opredelitvijo stavčnih členov.
J" Gl. op. 2.
Prilastkov »ost Pb je ohranjena v primeru, če je samostalniška odnosnica sklanjana (gl. primere zgoraj), če pa ohrani v vseh sklonih rodilniško sklonsko obliko, oziroma če je rodilniška sklonska oblika edina smiselna. opravlja S vlogo desnega (samostalniškega) prilastka.5® Možnost vloge pridevniškega prilastka je še najpogostejša, če gre za imensko zvezo s snovnimi S: dosti sadja in zelenjave / z dosti sadjem in zelenjave; dovolj vina, čaja / z dovolj vinom, čajem. Zlasti v zvezi z abstraktnimi S. tudi z glagolniki, pa je obravnavana Pš dostikrat jedro fraze, torej samostalnik: dosti časa z dosti časa: malo napora — z malo napora: veliko dolga z veliko dolga.
7 Osnovne štiri pomenske skupine Pb. kakovostna, vrstna, svojilna in količinska, so v predstavljeni analizi še nadalje členjene s pomočjo slovničnih meril, izhajajočih iz oblikoslovnih. skladenjskih in besedotvornih lastnosti Pb.
Merilo, ki temelji »a vezanosti fraznega položaja Pb, se je izkazalo kot odločevaliio za vse predstavljene pomenske skupine; frazni položaj je navadno nezamenljiv in se da opredeliti odnosno, se pravi glede »a položaj drugih pomenskih skupin Pb. Iz preglednice je razvidno, da je v levem prilastku izhodiščna količinska oziroma številčna opredelitev odnosnice; sledi ji kakovostna s takšno razporeditvijo členov, ki dopušča v smeri levo s skupino pomensko nemotiviranih P, vedno večje osebno vrednotenje, v smeri desno s skupino pomensko motiviranih Pb pa prehod v objektivni popis lastnosti odnosnice, ki se konča eventualno najprej s svojilno in nato z vrstno opredelitvijo.51 Pf se je izkazala kot pomensko odločevalna tudi glede na t. i. fraz.no zasičenost ter pomensko vezanost fraznih členov. Tako npr. vrstno Pb opredeljuje med drugim tudi dejstvo, da ne tvori fraze z desnimi določili. Možnost pomenske vezanosti fraznih členov pa izkazuje npr. skupina inernih ter skupina last-nostnih P.
Pretvorba, pomensko odločevaliio merilo s skladenjskega področja, je razdelila Pb na pomensko motivirano in pomensko nemotivirano. Tako je bilo prav s pomočjo določenih pretvorbenih vzorcev ugotovljeno, da skupina Pb Pb stanja izkazuje povezavo z G, lahko s posledico glagolskega dejanja, s stanjem, ali pa z glagolskim dejanjem samim.
50	Konzultacija z mentorjem cit. magistrske naloge, j. Toporišičem.
51	Predstavljena razporeditev pridevniških besed v pridevniški frazi se v bistvu ujema z razporeditvijo, ki jo je podal J. Toporišič v SS 1976, 466: »Pridevniške besede levega prilastka so razporejene tako. da so najprej na vrsti količinski... nato svojilni... na koncu pa na splošno kakovostni... pred vrstnimi ...«
V okviru Pb stanja je bilo ugotovljeno kot odločevalno tudi merilo t. i. skladenjske zasičenosti. V tem pomenskem okviru so se namreč pojavili P, vezani na povedkovo rabo, t. i. pridevniški predikativi. Pretvorba v desni samostalniški predložni ali brezpredložni prilastek je bila tudi merilo za določitev, katere Pb s priponskima obraziloma -en, -an so vratne, katere imajo torej upravičeno ijevsko končnico v im. m. sp. ed.
Z oblikoslovnega področja ima vlogo pomensko odločevalnega merila kategorija števila oziroma številskosti. Tako se je kot enoštevilska izločila količinska Pb, (a pa je bila razdeljena na določno in nedoločno. Seveda so se kot pomensko odločevalne izkazale tudi druge oblikoslov-ne lastnosti: tako atmosferski P ne tvorijo Pr, P 2. pridevniške sklanjatve (z ničtimi sklonskimi končnicami) ne tvorijo abstraktnega S (oz. ga tvorijo s pridevniškim obrazilnim podaljškom52), Pb stanja je glede stopnjevanju neenotna, kategorija določnosti ne velja za celotno skupino vrstne Pb idr.
Besedotvorno pomensko odločevalno merilo je bilo upoštevano pri skupini P s priponskimi obrazili -ski, -ški, -ji: če je njihova podstava stilno zaznamovana — ekspresivna imajo ustrezno vprašalnico v pridevniškem zaimku kakšen in so uvrščeni med kakovostno Pb (ne več med vrstno).
Z upoštevanjem slovničnih lastnosti kot pomensko odločevalnih meril je na eni strani omogočena preveritev pomenskih skupin z jezikovnimi sredstvi, na drugi strani pa je dokazana konkretna pomenska vloga teh slovničnih lastnosti.
РЕЗЮМЕ
Критерием деления адъективных слов по значению на четыре основные разряды — качественные, относительные, притяжательные и количественные — в словенском языкознании постепенно становилось вопросительное слово. Самостоятельное вопросительное слово определяет и подгруппу качественных — мерные прилагательные. Для дальнейшего деления адъективных слов можно употребить грамматические критерии, происходящие из морфологических, синтаксических и словообразавательных признаков адъективного слова.
Критерий, происходящий из связанности фразного положения адъективного слова, является релевантным для всей представленной семантической группы; фразное положение обычно незаменимо, его можно определить косвенно с учетом положения других семантических групп адъективных слов. Адъективная фраза показалась семантически релевантной и смотря на т. н. фразную насыщенность и семантическую связанность фразных членов (mlad človek — ta človek je mlad — našli smo ga mladega).
52 Opozorilo mentorja naloge, J. Toporišiča.
Трансформация, семантически релевантный критерий из области синтаксиса, делит адъективные слова на семантически мотивированные и немотивированные. Адъектив состояния напр. связан с глаголом. Релевантным является и критерий т. наз. синтаксической насыщенности — появились прилагательные в качестве сказуемого, адъективные сказуемые. Трансформация в правый суб-стативный предложный или беспредложный атрибут тоже может послужить критерием для определения разновидности адъективного слова со суффиксальным окончанием -ел, эл.
Из области морфологии играет роль семантического релевантного критерия категория числа или количества. Среди адъективных слов выступает одночисленная группа числительных адъективных слов, а количественное адъективное слово является или определенным или неопределенным. Как семантически релевантные выступают и другие морфологические признаки: образование наречия у атмосферных прилагательных, образование отвлеченного существительного у прилагательных второго склонения, сравнение у прилага-телных состояния, категория определенности или (не)вариантности формы окончания в именительном падеже мужского рода единственного числа во всех синтаксических ролях у относительного да и качественного адъективного слова и др.
На словообразовательный семантический критерий обращается внимание при определении группы имен прилагательных со суффиксальным окончаниями -ski, -ški, -ji; если их основа стилистически окрашена, экспресивна, они находят отвещающее вопросительное слово в адъективном местоимени kakšen и включаются в разряд качественных адъективных слов (они не являются больше относительными).
Учет грамматических признаков как семантически релевантного критерия позволяет с одной стороны проверку семантических групп помощью языковых средств, с другой стороны этим доказана конкретная семантическая роль этих грамматических признаков.
UD К 800.7 (497.12) James W. Tollefson Stanfordska univerza, ZDA
JEZIKOVNI STIK IN UČENJE JEZIKOV V SLOVENIJI*
Večjezičnost v Sloveniji je v tem članku proučevana skozi jezikovno stičnost. Pripoznane so tri kategorije drugih jezikov: meddržavni stični, znotrajdržavni stični in nesosedni. Znotraj vsake od njih sta ugotovljena način priučitve in izobrazbena raven uporabnikov. Za to je bila izvedena neuradna anketa med slovenskimi univerzitetnimi študenti. Rezultati izkazujejo generacijski premik v posainezniški večjezičnosti.
The paper studies multilingualism in Slovenia in terms of languages in contact. The following categories of second languages are recognized: intranational, international and non-contiguous. Within each category the manner of acquisition and the educational level of speakers are determined. To this effect an infformal survey of Slovene university students was conducted. The results document a generational shift in individual multilingualism.
Za razmeroma majhne, a politično in družbeno samobitne jezikovne skupnosti v Evropi je pogosto značilno množično znanje drugih in tretjih jezikov, posebno kadar materni jezik take skupnosti drugje ni v široki rabi. Zaradi omejenega funkcijskega in ozemeljskega območja takih jezikov se pripadniki teh skupnosti, posebno kadar so vključene v razvojne tokove, priučijo jeziku (jezikom) širšega sporazumevanja. Vrh tega se naučijo jezik(e) sosednih jezikovnih skupnosti, zlasti kadar je mcjašinja razmeroma velika, naseljuje področje, s katerim je stik zaželen, in govori jezik, ki lahko pomembno širi sporaztimevalno območje vsem, ki ga uporabljajo.
Vendar so lahko konkretni jeziki, ki se jim posamezniki v razmeroma majhni jezikovni skupnosti priučijo, precej različni; pogosto je tako, da se ne nauči vsak vsakega jezika vsake sosedne skupnosti. To različnost med večjezičnostmi posameznikov oblikuje več faktorjev. Med njimi so izobrazbena raven, družbenoslojna struktura, ravni gospodarske razvitosti, politična struktura in usmeritve ter družbeni in politični odnosi s sosednimi jezikovnimi skupnostmi. Ta zadnji faktor zadeva jezik v več pomembnih pogledih, saj narava medskupinskih odnosov vpliva na dvo-jezičnost skupnosti.
V pričujočem članku bom podal omejeno vrsto odnosov med jeziki sosednih jezikovnih skupnosti, določeno s tipom družbenopolitične meje med njimi. Osredotočil se bom na tiste primere, kjer je med skupnostmi
* Pregledan in razširjen prispevek z Letnega srečanja Ameriškega jezikoslovnega društva 28.—30. decembra 1977 v Cikagu pod naslovom Multilingualism and Language Contact.
dovoljšen stik. in pustil ob strani primere vzajemne osame, kakršen jo Albanija in okolna področja.
Natančneje: analiza, ki sledi, sloni na pojmu stičnega jeziku. S stičnim jezikom mislim tole: Zu vsak jezik J,, ki ga govori prebivalstvo P,, obstaja stični jezik ]2, kadar velja:
1.	J., je materni jezik sosedne jezikovne skupnosti, prebivalstvu P...
2.	Meti govorci J, in Jo mora obstajati pogosta in dovoljšna interakcija (npr. turizem, trgovina na drobno, blagovni promet itd.).
3.	Govorci J, in J2 v tej interakciji ne uporabljajo tretjega jezika J;; ali lingve franke.
Stični jeziki so dvoji glede na ti]) politične meje, ki ločuje P, in P... Internacionalni stični jezik je tisti, katerega govorci P2 prebivajo onstran internacionalne meje s P,. Intranucionulni1 stični jezik je tisti, katerega govorci P2 prebivajo znotraj iste nacionalne meje kot P,. Jezike drugih skupnosti lahko imenujemo ne sosedne jezike.
Te v bistvu družbenopolitične kategorije imajo lahko pomembne jezikovne implikacije. Status internacionalnih stičnih jezikov določa jezikovna politika različnih držav. Redko kdaj se poskuša jezikovna politika usklajevati čez meddržavne meje, tudi kadar se te ne ujemajo natanko z ločnicami med narodnimi skupinami. Na naravnanost do jezikov slej ko prej vplivajo meddržavni odnosi ter gospodarska in politična naravnanost ene skupnosti do druge. Pač pa so intranacionalni stični jeziki predmet političnih odločitev v isti državi, in so zato pod vplivom usklajene jezikovne politike, kakršno narekujejo notranjepolitični oziri. To je važno v Jugoslaviji, kjer je jezikovna politika bistveno povezana z družbenopolitično ureditvijo države. V Sloveniji npr. je italijanščina uradni jezik v določenih občinah in deležna obilnih sredstev za izobraževalne, kulturne in izdajateljske dejavnosti. Posledica tega je, da ima italijanščina, čeprav je jezik sosednje Italije, fundamentalno drugačen položaj kot nemščina, jezik sosednje Avstrije. Zato lahko pričakujemo nemajhne razlike v znanju in rabi italijanščine in nemščine v Sloveniji.
Razlike med obravnavanimi kategorijami lahko pričakujemo na več področjih. Zanimata nas dve: način priučitve in izobrazbena raven uporabnikov. V prvem primeru se internacionalni stični jezik ali nesosedni jezik praviloma nauči v šoli. Ali se mu bo otrok priučil, ni odvisno od tega, ali ga govorijo tudi starši. Intranacionalni stični jezik pu se pogosto nauči zunaj šole. Kadar otrok in starši prebivajo v istem kraju, bo otrok, ki zna J... praviloma imel starše, ki znajo J2. Kar se izobrazbene
1 Avtorjeva izruzu international in intranational bi slovensko lahko podajuli z meddržavni in znotrajdržaoni. Nušu stik in stični ustrezata nngl. contuct.
ravni tiče, znajo nesosedne jezike praviloma ljudje z višjo izobrazbeno ravnijo; internacionalne stične znajo bolj ljudje z nekaj nižjo izobrazbo od teh, ki znajo nesosedne; intranaeionalne stične, ki se pogosto ne učijo v šoli, pa znajo ljudje na vseh izobrazbenih ravneh.
Tu želim poročati o tridelni raziskavi slovenske večjezičnosti. Prvi del sestoji iz neuradne ankete med ljubljanskimi univerzitetnimi študenti o njihovem znanju jezikov in njih ocenitvi jezikovnega znanja svojih staršev. Namen je bil ugotoviti, katere jezike govorita dva rodova Slovencev. Drugi del obravnava uradne podatke za celo republiko o jezikih v izobraževalnem sistemu. Ti podatki omogočajo ugotovitev, katerim jezikom se priučujejo praviloma v šoli in katerim doma. Tretji del ugotavlja na podlagi republiških podatkov o učenju in rabi jezikov na različnih ravneh šolanja, ali je znanje določenega jezika v kaki odvisnosti od izobrazbene ravni govorca.
Anketirancev v prvem delu raziskave, ki je hotel ugotoviti, katero jezike govorijo Slovenci, je bilo 113, vse univerzitetni študenti. Vsak je bil vprašan, katere tuje jezike zna zadosti dobro, da se lahko s človekom, ki mu je tisti jezik materni, pogovarja na temo popotovanja po Evropi. Zraven tega je moral vsak anketiranec odgovoriti na isto vprašanje še za svoje starše oziroma za zaposlenega roditelja.
Vsem študentom je bila slovenščina materni jezik, rodili so se v slovenskih družinah in so v večini primerov preživeli vse svoje življenje v Sloveniji.
V primeru Slovenije je slovenščina J,; internacionalni stični jezik JL. je nemščina. Intranacionalna stična jezika J., sta srbohrvaščina in italijanščina. Madžarščina ni stični jezik, ker ni zadoščeno drugemu merilu, se pravi, ni pogoste in dovolj velike interakcije med slovenskim in madžarskim prebivalstvom.
Italijanščina je obravnavana kot intra-, in ne internacionalni stični jezik iz več razlogov: je poleg slovenščine uradni jezik v občinah republike Slovenije ob italijanski meji; v Sloveniji in bližnjih delih Hrvaške živi najmanj 20 000 italijansko govorečih prebivalcev; v dvojezičnih občinah je italijanščina za Slovence obvezen šolski predmet.
Drugi jeziki, ki jih govorijo Slovenci, so ne.sosedni jeziki. Med njimi so angleščina, ruščina, francoščina, poljščina itd.
Z vsako raziskavo, ki sloni na postopku samoporočanja, je nekaj potencialnih problemov. Rad bi vsak problem na kratko pretresel, preden začnem navajati podatke.
1. Kot je opozoril Lieberson (1965), je nemogoče docela poenotiti merila, ki jih posamezniki uporabljajo v samoporočilih o jezikovnem
znanju. Podrobnosti v zvezi s pogovarjalno sposobnostjo naj bi bile preprečile odgovore, osnovane na skrajnih merilih.
2.	Na univerzo vpisanih študentov ne moremo jemati kot reprezentativne za prebivalstvo visokošolske starosti na sploh. Vendar pa je vpis na fakultete, pedagoške, umetnostne in glasbene akademije ter visoke tehniške šole v Sloveniji dovolj velik, da anketni vzorec najbrž zastopa zajeten del ljudi v tej starostni dobi. Konkretno je bilo v 1975. letu nu take zavode v Sloveniji vpisanih 27 000 študentov (Študenti visokošolskih zavodov 1974/75, 1976) od skupno 209 200 prebivalcev med 18. in 24. letom starosti (Statistični letopis SR Slovenije, 1976, str. 67).
3.	Tretji problem se skriva v prošnji, naj študenti poročajo o znanju jezikov svojih staršev. Lahko namreč netočno presodijo njihove jezikovne sposobnosti. Hkrati pu je lega Slovenije taka, da imajo starši obilo priložnosti, skuzati svojo izvedenost v sosednih jezikih. Poleg tega so starši veliko univerzitetnih študentov zaposleni na delovnih mestih v večjih krajih Slovenije, zato je verjetno, da so skozi svoje poklicno udejstvovanje kakor tudi na potovanjih razkrili svojim otrokom velik del svojega znanja jezikov, in torej lahko pričakujemo, da so ocenitve v anketi pravične.
Prvo, nu kur sklepamo iz preglednice 1, je, da je znanje nesosednih jezikov bolj značilno za študente kakor za njihove starše; le-ti bolj obvladajo stične jezike. Zdi se, da se je v naravi slovenske večjezičnosti dogodil pomemben premik v obdobju enega rodu: znanje nesosednih jezikov se je dramatično povečalo, medtem ko je obvladovanje stičnih jezikov malo uplahnilo.
Rezultati
Preglednica I Število navedb jezikov
Starši
Študenti Sprememba
Nemščina (internacion. stič. jezik) Italijanščina (intranacion. stič. jezik) Srbohrvaščina (intranacion. stič. jezik) Skupaj
60 41 34 П5
115 —15%
42 — 30 % 26 — 37 % 47 + 38 %
Angleščina (nesosedni jezik)
Francoščina
Ruščina
Madžarščina
Poljščina
Skupaj
21 14
9 2 1 47
110 + 524 % 50 + 357 % 2 — 78 %
1	— 50 % 0 — 100 %
S = 116
153 + 326 % S= 113
(Trije študenti so bili brez staršev. Šest jih je vneslo podatek za oba zaposlena starša.)
Izvzeinši nizke številke za ruščino, madžarščino in poljščino, govori zoper obči trend — premik od znanju stičnih jezikov k znanju nesosed-nih jezikov samo številku za srbohrvaščino. Preveritvena raziskava podskupine anketirancev je razodela, da so sistematično podcenjevali znanje srbohrvaščine. Od trinajstih vprašancev, kolikor jih je zajela preveritvena anketa (med njimi jih je bilo šest nuvedlo znanje srbohrvaščine), jih je dvanajst pripoznalo zadostno znanje tega jezika. Tako razširjeno podcenjevanje ni bilo ugotovljeno za noben drug jezik. Glede na to kasnejšo preverbo je torej velika verjetnost, da je številka za skupno znanje srbohrvaščine daleč prenizka. Ob upoštevanju zuliteve, da se morajo vsi učenci učiti srbohrvaščine, najbrž ne bi smela biti nižja od 95—100% vzorca, lies so skoraj vsi študenti, ki so navedli znanje srbohrvaščine zase, storili tako tudi za svoje starše, medtem ko drugi anke-tiranci srbohrvaščine praviloma sploh niso vpisovali. Poleg tega sem sam opazil, da so skoraj vsi Slovenci precej vešči srbohrvaščini, kar bi bilo pričakovati glede na njeno pomembnost širom po Jugoslaviji.
Dognanja te ankete podkrepljuje primerjava slušateljev posebnih tečajev nemškega in angleškega jezika po starosti. Kot se razvidi iz preglednice II, je angleščina v rabi med mlajšimi slušatelji, nemščina pa med starejšimi.
Preglednica II
Slušatelji, ki so končali tečaje na delavskih univerzah, po tečajnem jeziku in
sturosti slušuteljev, 1972/73
	Pod 25	26—40	Nud 40	
Nemščina	1741 (59 %)	2074 (71 %)	476 (73 %)	
Angleščina	1206 (41 %)	853 (29 %)	178 (27 %)	
(Vir: Kulturno-umetniška in prosvetna dejavnost 1972Ј73, št. 21/74. oktober 1974.)
Način priučitve
Drugo vprašanje, ki ga želim preuduriti, je način priučitve posameznemu jeziku. Na kratko povedano, se znanje intrunacionalnih stičnih jezikov dobiva doma, internacionalnih stičnih in nesosednih jezikov pa v šoli. Otrok, ki govori intranacionalni stični jezik, bo praviloma imel starše, ki prav tako govorijo ta jezik.
Te podmene podpira primerjava študentov z njihovimi starši za vsak jezik posebej, da bi se pokazalo število staršev, ki govorijo jezik(e) svojega otroka. Na primer, koliko staršev italijanščino govorečih otrok zna italijansko?
Preglednica III
Starši, ki znajo jezik svojega otroka
Otrokov jezik	Število Število staršev.	Število staršev,
govorcev ki znajo otrokov	ki ne znajo
jezik	otrokovega jezika
Italijanščina
(intrun. stič. j.)	26	21 (81 %)	5 (19%)
Srbohrvaščina			
(intrun. stič. j.)	47	34 (72 %)	13 (28%)
Nemščina			
(intern, stič. j.)	42	27 (64%)	15 (36%)
Angleščina			
(nesosedni j.)	110	15 (14%)	95 (86 %)
Francoščina			
(nesosedni j.)	50	7 (14%)	43 (86%)
Iz preglednice III sklepamo, da je zelo malo verjetno, da se otroci naučijo francoščine in angleščine doma. Pač pa imajo štiri petine študentov, ki znajo italijansko, zaposlenega roditelja, ki sam zna italijansko. Za srbohrvaščino je številka skoraj enako visoka. Te številke govorijo, da se znanje intranacionalnih stičnih jezikov dosledno pridobiva donm, nesosednih jezikov pa v šoli. Primer srbohrvaščine je malo bolj zapleten, ker je njen uk za krajšo dobo v Sloveniji predpisan z zakonom za osnovno šolo. Vrhu tega Slovenci na široko uporabljajo srbohrvaščino v stikih z neslovenskimi Jugoslovani. Številka za nemški, internacionalni stični jezik, se nahaja na sredini, kar navaja k misli, da se ga morda naučijo doma in se torej ravna bolj po vzorcu za italijanščino kakor za francoščino in angleščino. Vendar dodatni podatki govorijo za to, da se znanje nemščine dejansko pridobiva v šoli.
Preglednica IV kaže, koliko osnovno- in srednješolcev obiskuje razrede s poukom nemščine, angleščine in italijanščine.
Preglednica IV
Osnovnošolci, ki se po predpisanem predmetniku učijo tuje jezike konec
šolskega leta 1974—75
Angleščina 75 448	Nemščina	29 253
Srednješolci, ki se po predpisanem predmetniku učijo tuje jezike konec:
šolskega leta 1974—75
Angleščina 32 909	Francoščina 8 292
Nemščina	15 913	Italijanščina	7692
(Vir: Osnovne in srednje šole, oktober 1976.)
Jasno se kaže razširjenost šolskega učenja angleščine in francoščine, in prav tako jasno, da se tudi nemščina, čeprav v tem pogledu ne dosega angleščine, množično uči v šoli. Vpis na nemščino je približno pol manjši od vpisa na angleščino, to razmerje pa se približuje tistemu iz jezikovne ankete ined študenti.
Preglednica IV potrjuje mnenje, da se znanje italijanščine dobiva doma, saj je nizko število tistih, ki se na kateri koli ravni šolanja učijo italijanščine, v ostrem nasprotju z mnoštvom anketirancev, ki so jo navedli tako zase kot za svoje starše. Znanje italijanščine je namreč navedeno za 23 °/o študentov in 33 °/o njihovih staršev. Vendar se je samo 1 °/o od 74 068 dijakov srednjih šol učil italijanščine.2 Tudi če dodamo skoraj 3000 učencev osnovnih šol, ki so si izbrali italijanščino za fakultativni predmet, se seštevek še zmeraj povzpne samo na 1,5 % od 217 316 osnovnošolcev v Sloveniji.2 V šoli se torej študentje italijanščini niso mogli priučiti v zadostnem številu, da bi z njim lahko upravičili anketne podatke. Bolj gotovo je, da se italijanščini priučujejo doma, v šoli pa se pojavlja kot nepogosten učni predmet in kot poučevalni jezik v šolali /. italijanskim učnim jezikom na istrskem polotoku. Mnogi anketiranci, ki so navedli znanje italijanščine, res živijo v jugozahodnem kotu Slovenije v italijanskih občinah ali blizu njih.
Izobrazbena raoen
Tretji namen raziskave je bil ugotoviti, ali je znanje jezika povezano z govorčevo ravnijo izobrazbe. Jeziki, ki se jih učijo dijaki, se spreminjajo sistematično glede na tip srednje šole. Preglednica V navaja število dijakov, učečih se tujega jezika po predmetniku, v dveh kategorijah srednjih šol: poklicnih šolah in šolah z zahtevnejšimi tehničnimi in izobraznimi cilji. Slednje obsegajo tehniške in druge strokovne šole, vzgojiteljske šole, umetniške šole in gimnazije, s katerih prihajajo bodoči univerzitetni študenti.
Številke v preglednici V razločno kažejo, da učenje angleščine in francoščine, nesosednih jezikov, skokoma naraste pri srednjih šolah z višjimi izobraznimi in strokovnimi smotri.
2 Številke pri srednjih šoluh veljajo za angleščino in nemščino kot prvu obvezna jezika (nadaljevalna) ter za francoščino in italijanščino kot izbirno-obveznega jezika. Malo drugačna absolutna razmerja dobimo, če prištejemo pri angleščini oziroma nemščini še 1657 oziroma 5011 dijakov, ki so se učili teh dveh jezikov kot izbirnoobveznih, in pri italijanščini še 2890 dijakov, ki so se je učili kot drugega obveznega jezika (isti statistični vir). Tako dobimo naslednje številke: angleščina 34 566, nemščina 20 924. francoščina 8292, italijanščina 3659. Torej se je italijanščine učilo 5 % srednješolcev, če pa dodamo še skoraj 3000 (2974) učencev, ki so se je učili fakultativno, dobimo 3% osnovnošolcev. (Opomba prevajalca.)
Preglednica Y Učenje tujih jezikov po tipu srednje šole, 1974—75
Tehniške in druge Primerjava z Poklicne š. strokovne šole vpisom na poki.
Nemščina Angleščina Francoščina Italijanščina
7490
2292 532 599
8 423 30 617 7 960 170
+ 13 % + 1236 % + 2298 % — 72%
(Vir: Osnovne in srednje šole, oktober 1976.)3
Ta vzorec je veljaven tudi zu oba glavna tipa posrednješolskih ustanov: univerze in delavske univerze.4 Razpredelnica VI kaže, da je vpis na nesosedne jezike večji na univerzi v Ljubljani, medtem ko je vpis na nemščino večji na delavskih univerzah.
(Vir: Delavska univerza: Kulturno-umetniška ..., 1974.)
Tako se nesosedni jeziki (konkretno angleščina in francoščina) učijo pretežno na ukademskouniverzitetni ravni; angleščina je navadna tudi v obveznem jezikovnem pouku v osnovnih šolah; internacionalni stični jezik (nemščina) se uči pretežno na delavskih univerzah ter osnovnih in
3	Spet držijo te številke samo za angleščino in nemščino kot obvezna nadaljevalna ter za francoščino in italijanščino kot izbirnoobvezna jezika. Kot izbir-noobvezni jezik pa se je angleščino učilo še 1208 dijakov v poklicnih šolah (skupaj torej 3500) in 449 v tehniških in drugih strokovnih šolah (skupaj 31 066). nemščino pa 844 v poklicnih (skupaj 8334) in 4167 v tehniških in... (skupaj 12 590). Kot drugi obvezni jezik se je italijanščino učilo še 1379 (skupaj 1978) dijakov na poklicnih ter 1511 (skupaj 1681) na tehniških in drugih strokovnih šolah. Skladno s tem da primerjava z vpisom na poklicnih šolah naslednje odstotke: nemščina +51%, angleščina + 788 %, italijanščina —15%. (Op. prev.)
4	Vendar delavska univerza, kljub takemu imenu, ni posrednješolska ustanova, ampak ustanova za dopolnilno izobraževanje ne glede na dotlej doseženo stopnjo izobrazbe. (Op. prev.)
Preglednica VI Število vpisanih slušateljev po tipu univerze, 1972—73
Ljubljanska univerza Delavske univerze	(ocenitev)
Nemščina Angleščina Francoščina Italijanščina
4291 (59 %) 2237 (31 %) 178 (02 %) 602 (08 %)
300 (20 %) 700 (47 %) 500 (33%)
srednjih šolah; italijanščine, intranacionalnega stičnega jezika, ki ga sicer govori velik del prebivalstva, pa se uči samo majhno število izobra-žujočih se na različnih ravneh šolanja.
Zaključek
Članek je govoril o tem, kako en družbenopolitični faktor tip meje, ki loči sosedni jezikovni skupnosti — vpliva na podobo večjezičnosti v eni vzorčni skupnosti. Nikakor ni mišljeno, da je ta faktor najpomembnejši pri določanju posamezniške večjezičnosti. Važno je bolj to, da je skupinsko jezikovno znanje — kdo se priuči kateremu jeziku in kako — odvisno od medskupinskih družbenih in političnih odnosov. Ti odnosi vsaj deloma določajo status enega jezika nasproti drugemu, kur po svoji strani vpliva na priučevanje tem jezikom. V tu opisani raziskavi sem obdelal razmerje med več kategorijami in dvema spremenljivkama (načinom priučitve in izobrazbeno ravnjo govorcev). Rezultati dokumentirajo rodovni premik v posamezniški večjezičnosti, določen z družbenopolitičnim razmerjem zadevnih jezikov.
Prevedel Velemir Gjurin
VIRI
Kullurno-umetniška in prosvetna dejavnost 1972—73, št. 21/74. Zavod zu stutistiko, Ljubljuna 1974.
Lieberson, Stanley: Dvojezičnost v Montrealu: demogrnfska analiza, American Journal of Sociology (1965), 71, 10—25.
Osnovne in srednje šole na koncu šolskega leta 1974—1975 in začetku šolskega leta 1975—1976, Statistično gradivo 37, Ljubljana 1976.
Statistični letopis SR Slovenije 1976, Zavod za statistiko, Ljubljanu 1976.
Študenti visokošolskih zavodov 1974/75, Zavod za statistiko, Ljubljana 1976.
SUMMARY
"Language Learning in Slovenia"
Two languuges muy be snid to be in contact when spoken by one individual or by contiguous speech communities. The relationship between these types of contact is the focus of this study of multilinguulism in Slovenia. Second languages spoken in Slovenia are classified into three categories: intranational (within Yugoslavia) contact languages, i.e. Serbo-Croatiun und Itulian; international contuct lnnguuges, i.e. German; and non-contiguous lunguuges, i.e. French, English, Russian, etc. The relationship between each of these sociopolitical categories and two socio-psychological variables is determined: manner of acquisition and educational level of speakers.
An informal survey of Slovene university students was conducted in order to gain information about their language competence and that of their parents. Results of the study suggest that: (a) Both generations have the same degree of multilingualism, but the students know non-contiguous languages, while (heir parents know contact languages; (b) Intranational contact languages are acquired at home, international and non-contiguous languages are acquired at school; (c) Knowledge of intranational contact languages correlates with all educational levels, while international contact languages correlate with higher educational levels, and non-contiguous languages correlate with highest educational levels. This study documents a generational shift in individual multilingualism defined by the socio-political status of the languages involved.
UDK 808.63-55 Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
IMENSKA DOLOČNOST Y SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Kategorija določnosti velja v slovenščini za pridevniško in samostalniško besedo. Slovensko slovnično izročilo je o obojem prineslo že precej ugotovitev, ki pa medsebojno niso bile dovolj soočene niti se niso izoblikovale v zaključeno teorijo, ki bi tudi teoretično zadovoljevala. Pri pridevniški besedi je treba ločiti določnost besed od določnosti oblik, v ti dve kategoriji pa uvrstiti vse vrste pridevniških besed in dati tipologijo sredstev, s katerimi se določnost oziroma ne-določnost izražata, ter tipologijo rabe teh dveh kategorij. Samostalniška beseda je po definiciji določna. S členom se pri pridevniški besedi izraža (soizraža) določnost, pri samostalniški besedi pa se z njim izraža nedoločnost, kar je samostojen razvoj v slovenskem jeziku, ne odvisnost od nemškega.
The Slovene language recognizes the category of definitiveness in the udjec-tival and in the substantival words. To date a number of relevant findings have been accumulated in the Slovene grammatical tradition, yet these have not been interrelated into a theoretically adequate theory. With the adjectival word it is necessary to distinguish between the definiteness of the word and that of the form — and accordingly to these two categories to classify the entire range of the adjectival words, to work out a typology of the means expressing definiteness or indefiniteness and a typology of the use of the two categories. The substantival word is definite by definition. With the udjectival word the article denotes (or helps to denote) definiteness, whereas with the substantial word it denotes indefiniteness — which represents in Slovene an independent line of development, unrelated to German.
1	O določnosti se v slovenistiki navadno govori le pri pridevniku, manj pa pri pridevniški besedi sploh in pri samostalniški besedi (neza-imenski in zaiinenski, pri kateri je edina izjema par kdo — nekdo). čeprav ta pojav v nekaterih drugih jezikih, npr. v nemščini, obstoji, morda celo predvsem, pri samostalniški besedi, zlasti vidno seveda pri samostalniku. Čas bi bil in potreba, da se o določnosti oz. nedoločnosti govori tudi pri nas s širšega stališča, tako da bi obravnava zajela (kolikor je to realno) tudi prislov in glagol, pa predikativ, v celoti pa naj bi bila prikazana tudi pri pridevniški besedi sami. V tem razpravljanju se lotimo imenske določnosti oz. nedoločnosti, začnimo pa s pridevnikom.
2	Glede na to, da sam delam s pojmom pridevniška beseda, ki zajema tako pridevnike kot deležnike in številke skupaj z zaimenski-mi ustrezniki, zahteva že odgovor na vprašanje, kako je z določnostjo oz. nedoločnostjo pri pridevniški besedi, precej spopolnitev. Puščajoč (za enkrat) ob strani vprašanje, kaj določnost oz. nedoločnost je, skušajmo odgovoriti na bolj nujno vprašanje, kje vse jo pri pridevniški besedi opažamo.
2.1 Po tradicionalnem nauku se pridevniki glede tega uvrščajo v eno od dveh skupin, to je med nedoločne ali določne oblike. Tako pravi Slovenska slovnica 1956: »Pridevniki na -ji, -nji, -ski, -ški. dalje vsi ne-
opisni primerniki in presežniki imajo samo določno obliko, svojilni pridevniki na -od, -ev in -in pa samo nedoločno.«1 Poleg tega obstajajo po tradicionalnem nauku še pridevniki, ki imajo lahko ali eno ali drugo obliko, npr. lep — lepi.2
2.2	Morda se zdi čudno vprašanje, pa v resnici ni, ali so torej v slo-veščini tri skupine pridevnikov, ki bi jih glede na pravkar povedano lahko imenovali takole: nedoločno/določni (lep — lepi), nedoločni (očetov, stričev, materin) in določni (divji, jelen ji, slovenski, nemški)? (Tu puščamo ob strani problematiko nepopolne evidence končajev s samo določno obliko: če se, npr. v SS 1956. navaja -nji, zakaj ne tudi -lji, če -ški, zakaj ne tudi -čki (bivolji, kmečki); enako pri svojilnih pridevnikih: zakaj ni omenjen tip Slovenj?)
2.3	Imamo sicer pridevnike z obema možnima oblikama in samo s po eno, pridevniki pa se uvrščajo samo v dve skupini, med nedoločne in določne. Nedoločni pridevniki so samo pridevniki z izbiro (lep — lepi), vsi drugi pridevniki pa so določni. Nedoločni pridevniki imajo torej lahko le svojo določno obliko. Določnost se izraža enkrat s sumo-glasniško končnico (tudi prazno), npr. slovenski, fajn, drugič pa z ničto imenovalniško za moški spol ednine (bratov). Tako dobimo dva različna dendrita, prvega glede na morfem določnosti, drugega pa za kategorijo nedoločnost — določnost:
Kot vidimo, so po prvi razdelitvi na levi kakovostni pridevniki, na desni pa t. i. odnosni, in sicer svojilni in vrstni. Vse imamo lepo diferencirano oblikoslovno: kakovostni imajo izbiro končnice3, odnosni ne, sami odnosni pa se ločijo razen po končnici še po ustreznih priponah.
2.4 Vendar v celoti gledano ni takega idealnega soglasja končnic. Med svojilnimi pridevniki nam manjka tip božji (res, da izjemni), poleg
1 Slovenska slovnica (dalje SS), 118. Formulacija je v drugem delu še nejasna, saj v knjižnem jeziku navadno določne oblike nima nobene vrste pridevnik na -ov, -ev, -in, ne samo svojilni. O primerih tipa borov — borovi oz. kraljev — kraljevi gl. op. 4.
г Ta spoznanja segajo nazaj vsaj do Kopitarjeve slovnice 1809; gl. op. 42.
* N = nedoločnost, а = ničta končnica, 5 = svojilnost, D = določnost, K = kakovostnost, DO = določna oblika.
3 Prim. SS 1976, 151: »Podobnost izražajo naslednja priponska obrazila: -ski, -inski, -evski, -nat, -ast.t
lep lepi očetov slovenski	lep očetov slovenski lepi
sicer prav tako z ničto im. končnico določenih cerkven ali državen, ki pa se vsi dajo rabiti tudi kot vrstni, le da v tem primeru tisti, ki se ne končujejo na -ov, -ev ali -in in ki, kakor božji, že nimajo v svojilni vlogi končnice -i, dobijo tak -i za oznako vrstnosti (konkretno cerkveni oz. državni). Poglejmo v preglednici z več primeri: K S D
lep	očetov	zgornji	lepi
ljubezniv	stričev	levi	ljubeznivi
bel	materin	jelenov	beli
uspel	Sloven j	slovenji	uspeli
rečen	cerkven	met in	rečen i
ubit	državen	državni	ubiti
lesen	slovenski	slovenski	leseni
	jelenji	jelenji	
	kobilji	kobilji	
očetovski	očetovski	očetovski	
	materinji	materinji	
Dokaz za svojilnost netradicionalnih svojilnih pridevnikov je seveda ustrezna identična pretvorba:
hiša, pripadajoča očetu
njiva, pripadajoča cerkvi	-——
dekle, pripadajoče fantom gmajna, pripadajoča kmetom gozd, pripadajoč sinovom gozd, pripadajoč državi
očetova hiša cerkvena njiva fantovsko dekle kmečka gmajna sinovski gozd državen gozd
Tako imenovani svojilni in vrstni pridevniki uporabljajo torej precej identična besedotvorna sredstva4 in v tem smislu res lahko govorimo o odnosnih pridevnikih in bi bilo treba naš dendrit popraviti v obliko
K
DO
S
lep lepi očetov slovenski
4 Morda se je prav zaradi tega izgubilu tudi razlika med bratov (svojilni) in borovi (vrstni), ki se sedaj normalno glasi tudi le borov. Ostanek razlike pri imenih za osebe prim, kraljev — kraljevi (svojilni — vrstni).
če ne bi ravno prvotna razdelitev lepo nakazovala v posebni skupini vse vrstne pridevnike, ki se šele nato delijo na primarne in skladenjsko izpeljane.
2.5 Ker želimo govoriti o vseli pridevniških besedah, ne smemo izpustiti z ene strani števnikov vseh vrst (pét, pêti, peter, petéren), ki se \ levi dendrit uvrščajo takole:
2.6 Preostajajo še deležniki: opisni (mednje gre tudi predika-tivni rad -а -o) gredo pod očetov, na -ši pod slovenski, vsi drugi pa pod lep lepi:
2.8 S tem bi bile vse pridevniške besede (tudi povedkovne)8 spravljene pod eno samo streho, tj. obravnavane najprej glede na to, ali imajo obojne oblike ali ne, v naslednji fazi pa razdeljene na to, ali imajo obliko brez -i (in njegovih ustreznikov, tj. -a pri zaimku ta in določno končni-ca -0) ali pa ravno z -t (in njegovimi ustrezniki).
3 Če pogledamo 11a primere za posamezne pridevniške vrste, vidimo. da so kakovostni pridevniki zares nedoločni (imajo večinoma končnico -0 v im. ed. m. sp.),7 vrstni pa določni brez izjeme, kolikor ne gre
6	Morda gre sem še deležnik stanja (ali le v nekaterih primerili?) 11a -t, d<i se tako loči tip Fant je umrl (preteklost) proti Fant je umrli (='mrtev', sedanjost), kolikor se večinoma ne uveljavlja pravilo o avtomatični rabi nedoločne oblike v povedku oz. se »nedoločna« oblika deležnika ne rabi kot perfekt (prim. Mati je prišla = 'Mati je tu').
" To bi bil izraz za predikativne pridevnike, oblikoslovno omejene samo na oblike za im. ed. vseli spolov in števil: te kot glagolske oblike imenujemo opisne deležnike (tradicionalno samo opisni deležnik 11a -/).
7	Med kakovostne pridevnike je take primere na -ski (tj. po naše za podobnost). vendar le od stilno zaznamovanih podstav, uvrstila Ada Vidovič-Muha v svoji magistrski nalogi, 1977. Morebiti so kakovostni pridevniki 11a -ski le konverzni vrstni, kakor je npr. svojilni pridevnik tipa mamin v primerih tipa Ali si bolj mamin ali bolj očetov (= 'bolj podoben mami ali očetu').
lep	lepi	očetov slovenski
peter(en) peter(n)i pet(ero) peti
lep	lepi	očetov slovenski
pekoč	pekoči	delal	vstopivši5 (morda še umrli)
usahel usahli	rečen
rečen	rečeni	rad
za homoformne na -od, -ev, -in (lipov, metin), pa še tu se izjema najde, tudi v knjižnem jeziku, npr. v pesniški besedi.8 Svojilni pridevniki pa so glede končnice bolj neenotni, čeprav lahko rečemo, da imajo na splošno (izjema je, kolikor vidim božji in tip Slovenj) individualno svojilni v im. ed. in. sp. končnico -0, neindividualno svojilni pa -i (sinov — sinov-■ski, jelenov — jelenji).
3.1 O tem, da imajo vrstni pridevniki končnico -i (in njegove ustrez-nike) se lahko hitro prepričamo pri z a i 111 e n s k i h besedah, čeprav je danes stanje deloma zakrito (prim, kateri, neki, isti, ta nasproti kakšen, nekakšen, enak, tak). Izgubljen je danes določni -i pri vsak (še Škrabec" navaja vsaki razen v vsak dan), manjka pa tudi pri drug (tu je izgubljen pač zaradi povečanja razlike do vrstilnega vrstnega drugi). Brez končnega »vrstnega« -i je s konverzijo pridobljen noben (nobeden), ker prihaja iz vrste, ki nikoli nima -i (ali njegovih ustreznikov), tj. od glavnih števnikov. Glede manjkajočih končniških -i pri vrstnih zaimkih je zanimiva Breznikova SS10, kjer beremo: »mnogi poleg mnog, drugi poleg drug, neki poleg nek«. (Oblika nek je sedaj nekaka časnikarska prosta varianta oblike neki.)
Pri vrstnih11 zaimenskih pridevnikih je občutek za -i oslabel predvsem zaradi tega, ker je nasprotje nasproti kakovostni vrsti izrazito podano z drugimi sredstvi (prim, t a — takšen, neki — nekakšen). S tega stališča je seveda ogrožen (oz. v pogovornem (in sploh nezbornem) jeziku že odpravljen) -i pri kateri.
•i Postavlja se še vprašanje, ali bi bilo morda na podlagi dejstva, da imajo nekateri števniki možnost izbiranja končnice -i, drugi pa ne, mogoče potrditi njihov pridevniški status, tj. da ne bi bili števniki. ampak pridevniki.12 Odgovor na to vprašanje je negativen, pritrdilen pa le toliko, da se tudi z izbiro,'neizbiro končnice -i števniki kažejo kot pridevniške besede:
8 Kettejev gozdek borovi, naveden že v moji SS 1976.
» Prim. Cvetje z vrtov sv. Frančiška (dalje CF) IV/1883, 12 b.
10	SS 1924, 92.
11	O tem, da so tudi pridevniški zaimki štirih vrst (kakovostni, svojilni, vrstni in količinski) prim, moj članek Slovenske zaimenske besede. JiS 1974/75, 117—119. Sicer še SS 1976. 253: »Velike pomenske vrste pridevniških besed so 4: kakovostna, vrstna, svojilna, količinska.«
12	Prim. SSKJ za množilne števnike (tip deseteren ali dvojen), kjer oznako števnik najdemo le pri glavnih, vrstnih in ločilnih števnikih, ne pa tudi pri množilnih, čeprav se tudi ti rabijo tudi za čisto štetje: Prinesla sem dvojne grabi je (— ene grablje + ene grabi je).
lep
dvojen
lepi	slovenski očetov
dvojni i>rvi	pet(ero)
Torej tudi razvrstitev končnice -i potrjuje uvrstitev števnikov med pridevniške besede.
5 Podobno je z z a i m e n s k i m i pridevniškimi besedami z izjemo, da ni primerov za prosto izbiro te končnice glede na določnost in nedoločnost: možno je le tak (ne tudi taki) in le neki (ne tudi nek kot pomensko razločevalna enota namreč, ampak le kot istopoložajna varianta po načelu socialne ali funkcijske zvrstnosti). Pri zaimenski pridevniški besedi je torej oblikovni dendrit trokrak, nasproti štirikrakemu pri neza-imenski besedi:
5.1	Nu podlagi razvrstitve končnice -i (in njenih ustreznikov) se vidi, du se kakovostni pridevniki lahko sprevržejo v vrstne. Poveduti je treba le še, pod katerimi pogoji, z druge strani pa odgovoriti na vprašanje, ali je s tem kategorija določnosti tudi že izčrpana, tj. da bi se vprašali, ali so vsi pridevniki, ki na tak način dobijo -i, s tem tudi že vrstni.
5.2	Po naši vednosti se določna oblika pridevnika rabi pri posa-mostuijenju, pri predložnem poprislovljanju pridevnika in v stalnih (frazeoloških) zvezah: Mali/mali, po malem,13 mali krajec — kar vse spada v jezik.
Poleg tega pa obstaja še kutegoriju seznanjenosti ali poznanosti: Živela sta dvu kmeta, eden bogat, drugi reven. Nekega dne gre bogati kmet..., revni pa ...). Sem gre nekako tudi tip znani zdravnik, samo da se tu določnost zdi konsituacijsko določena — oboje to pa spada v besedilo, ne v jezik.
Pri Brezniku14 se vse te kategorije navajujo v nuslednjem redu: а) določena, že znana /lastnost/ osebe ali reči uli vse osebe in reči ene vrste; b) svojilni pridevniki na -ji, -ski in pridevniki na -nji; c) pridevniki kot določilne besede v stalnih besednih zvezah (po Breznikovo sestavljenkah);15 č) vsi primerniki; d) nekateri pridevniki brez nedoločne oblike
13	Oblike tipu zmlada so ostanki iz dobe, ko ta pravila še niso veljala. Ali se znuni primeri z določno obliko pridevniku s Koroškegu (prim. Rumovš, Hi-storičnu grumutiku VII, Dialekti, Ljubljanu 1935, str. 5: »,/D/oločna oblika nom. sg. neutr. ndjektivne fleksije s končnico -ê < oje je v kor. dial, ohranjena (dobre: dobro))« rabijo tudi kot prislov, ni znano.
14	SS 1924, 91—92.
15	To določilo najdemo že pri Kopitarju, ki piše, kot je prikazano v opombi
kakšen čigav kateri
lep lepi očetov slovenski
(muli, obči, pravi); e) samostalniško rabljeni pridevniki; f) pridevniško rabljeni zaimki.
Kot vidimo, se pri Brezniku deloma mešajo primeri pod a) in c), oz. pod a) navedeni primer ni enoumen: (а) Ko je beli kruh pošel, je prišel čni na vrsto, b) veliki ]>etek); obstojita namreč tudi beli kruh in črni kruh.™
(To določanje gre daleč nazaj do Vodnika: »Radar /perlog/ ni zrašen /z imenam/,17 ampak li nâsebno per imenu stoji, takrat je brez i na koncu; vunder mali, zdajni, in vsi perlogi s končam ji, ški in ski obranijo vselej i na koncu, kakor božji, človeški, pastirskiл Že Metelko je pravilno navajal le pridevnike z -i (pri njem a, za j pa i), ko je za divji, sinji in mali1B navedel še: 1. vrstilne števnike, 2. primernike, 3. deležnike na -ši, 4. nekaj zastarelih pridevnikov, ohranjenih v sklopu lastnih imen, na -ji (Vinji vrh), 5. iz vrstnih imen izpeljane pridevnike na -ji (ribji).
5.3 Zanimivo je, da ima Metelko namesto pridevnikov na -ski itd. oblike na -(ov)sk, kar je pozneje, ko so nekateri še tako pisali, zbudilo Škrabčev protest: »/I/n naši stari pisatelji Trubar in Dalmatin in njih vrstniki pišejo le: ta isti, uni, bratouski, katolički, nikdar bratovsk, kato-lišk itd. Pri navedenih dvejuh zaimkih se je z i menda hotela pozname-njati določnost (od tod tudi ta pred isti), za končnico -sk pa je pristav-ljen i, da se polajša izreka: bratsk, katoličk, nemčk je našemu jeziku tako neizrekljiv kaker divj, krav j itd. /.../ S tem nočemo v nič devati Metelkovih velikih zaslug /./«le
6 Slovensko slovnično izročilo že dolgo ve, v čem vse se določna oblika loči od nedoločne. Že Metelko20 omenja pri tvorbi določne oblike poleg končnice daljšanje samoglasnika (star tèrg Ф stâra tèrg), premeno širokega e ali o z ozkima (pod zelênam draoésam 'unter einem grünen Baume' proti pod zelênam draoésam 'unter dem grünen Baume'), mesto naglasa (velike vrata 'ein großes Thor' proti vélake vruta 'Haupt-
16	Kritično lahko gledamo še na dejstvo, da so med pridevniške določne oblike pomešani tudi določni pridevniki: točke b), č) in f), medtem ko se v točki d) mešata obe kategoriji: določna oblika je mali, določna pridevnika pa sta obči in pravi. Oblika prav je predikativ (Če ti ni kaj prav 'če ti kaj ne ugaja', kar pojdi).
17	Reminiscenca na Kopitarjevo petite-maison; Vodnik v Pismenosti 1811, 38.
18	To je edini spodrsljaj, razumljiv pa v toliko, ker je določna oblika mali v dopolnilni razvrstitvi z nedoločno majhen, in Metelku sta to pač dve besedi: Lehrgebäude, 1825, 78.
19	CF IV/1883, 11 b. Skrabčeva misel za tip *divj divji sicer velja, ne pa za jelenji, slovenski, kjer se je -i pritaknil pač zaradi občutka za določnost. Škrabec je pri soglasniških sklopih dostikrat pretiraval na ljubo zgodovinski upravičenosti, ki pa v času pisanja ni bila več aktualna.
20	Lehrgebäude, 1825, 195.
thor)' in celo lepo délo proti lépo délo (na drugem mestu je zmeraj določna oblika). Pri Metelku torej manjka samo razločevanje s tonema-tiko.
6.1 Znano pa je. vsaj od Škrabca,21 da se določna oblika od nedoločne lahko loči tudi tonemsko. O tem se je pisalo pravzaprav že precej, v bistvu pa je danes manj jasno, kako je s tem, kakor se je zdelo jasno pretekli dobi (Škrabec, Ramovš).22
6.1.1	Tu bi bilo treba izhajati iz predpostavke, da cirkumflektirani pridevniki nepremičnega naglasnega tipa (vesel -a -o -ega) v določni obliki pravzaprav (tj. zlasti tvorjeni) ne doživljajo nobenih sprememb (ta veseli -a -o -ega). Spremembe poznajo le pridevniki premičnega naglasnega tipa (ki jih je pa malo), predvsem pa pridevniki, ki so v im. ed. m. sp. na enozložni osnovi cirkumflektirani, pa še tisti pridevniki, ki so bili oksitonirani, tj. pridevniki mešanega in končniškega naglasnega tipa23 (tonemsko mešani naglušni tip je tudi, če gre za z umikom z zadnjega zloga proti začetku besede prestavljeni naglas, torej npr. nov nova novo (poleg novo).2* Tonemska premena zaradi določnosti pride v poštev nato še pri akutiranih pridevnikih nepremičnega naglušnega tipa (stàr i-târa). Y preglednici:
mlûd mlâda mlado bel bêla bélo (belô) star stâra staro iemên -mnà -ft zelen -ena -о težek težka -o25 temen temna -o25
6.1.2	Po Belicevem pravilu26 bi metatonije morale biti take:
mladi -a -o27 beli -а -o27 stâri -a -o28 tunini29 -а -o oz. temni -й -o30 zeleni -a -o31 težki -u -o27
21	Velikanskega opusa Matije Valjuvcu tu iz tehničnih ruzlogov ne upoštevam. Škrabec je o določni obliki pridevniku v zvezi z nedoločno pisni zlasti v Nekoliko slovnice zu poskušnjo, CF 1894.
22	O ustreznih mestih gl. niže, op. 36 in 39—41.
23	Pojmovunja in poimenovanju po moji razpravi Naglušni tipi slovenskega knjižnega jezika, J iS 1965, 56—79, uveljavljenega odtlej v mojih slovnicah in od tod sprehujajočega tudi v učne knjige.
21 Oblika novo je tudi naglasnomestna potrditev tega tipu. Trebu pa je pri teh oblikah biti previden, suj jo imajo tudi nekateri prvotno akutirani pridevniki s kračino v im. ed. m. sp. (star stâra stàro/starô). Sicer pa teh primerov ni veliko (prim, še si o iz siv).
25 Varianta težak težka težko spada v tip mlad mlada mlado, in enako je
s teman temna temnô oz. teman temna temno.
20 Aleksunder Belič. Akeenutske študije, slovenski del na str. 54—64 (citirano
po Ramovšu, razprava o naglasu pridevnika; gl. opombo 33).
6.1.3 V resnici je tako v glavnem nekoč tudi bilo (za tàmni prim. zali iz zel zla -b), danes pa je v glavnem zmagala oblika stâri -a -o, tako da imamo tudi beli, zeleni, težki, temni, in celo suhi (za cirkumflektirane osnove tipa mlad). Za določnim členom ta se torej danes rabi praktično le cirkumflektirana oblika (izjemoma, nezborno, z ozkim e ali o name-
ste	i s širokim).	Potrditev	iz govora sodobne Ljubljančanke:				
1.	a) star	stara	stàro	I.	ta stâr	ta stara	ta stâro
	bogat	bogata	bogato		ta bogût	ta bogâta	ta bogâto
	b) rumen	rumena	rumeno		ta rumen	ta rumêna	ta rumêno
	zelen	zelena	zeleno		ta zelên	ta zelêna	ta zeleno
	glob()k	globoka	globoko		ta globôk	ta globôka	ta glolxjko
	visok	visoka	visoko	11.	ta visôk	ta visôka	ta visôko
	pečen	pečena	pečeno		ta pečen	ta pečena	ta pečeno
	c) težek	težka	težko		ta težek	ta težka	ta težko
	č) tèmen	temna	temno		ta temen	ta tèmna	ta têmno
2_	a) mlâd	mlada	mlado j-6	III.	ta mlâd	ta mlada	la mlado
	nôv	nova	novof-ô		ta nôv	ta nova	ta nôvo
	b) sûh	suha	sûho/-ô	1.	ta sûh	ta sûhи	ta suho
3.	bel/bel	bela	bélof-ô		ta bel	tu bêla	ta belо
4.	prijazen	prijazna	prijazno		ta prijazen ta prijâzna		ta prijazno
5.	vesêl	vesela	vesélo		ta vesêl	ta ves" la	ta veselo
Pri določni obliki prvotno cirkumflektiranih osnov (naš tip 2) kake enotnosti, še zlasti idealne, ni, in sicer tako ne v okviru širše združbe ne glede na čas, kot nam kažejo primerjave s Škrabcem in Ramovšem. 6.1.4 Ramovš33 navaja taka nasprotja:
star	stâra	stäro	stâra	stâro
mlâd	mlada	mladô	mlâda	mlado
dôber	dobra	dobro	dôbra	dôbro
sladiîk	sladka	sladko	sladka	sladko
	sita	sito	sita	sito
	velika	veliko	velika	veliko
" Novi akut na dolgem, prvotno cirkumflektiranem oz. nenaglašenem zlogu.
28	Novi cirkumfleks na prvotno akulirancm zlogu.
29	Novi akut na prvotno kratkem (in nenaglašenem) polglasniku.
30	Variantni naglas, v bistvu novi cirkumfleks na končnici, dobljen verjetno po kontrakciji.
31	Novi akut na prvotno kratkih e in o.
32	Širino samoglasnika si tu lahko razlagamo z zameno ozkega o (v položaju pred v) s širokim.
33	K naglaševanju slovenskih pridevnikov, S] 111,1940, 45—51.
Prvotno pravilni tip (ta-tnldd (naš 2/Ш) jo za osrednja slovenska narečja potrjeval še z naslednjimi primeri: ta-hûd, ta-pûst, ta-slép, ta-süh, ta-svét, t a-gluh, ta-bôs, ta-nôv, ta-lâhk, ta-slàdk. Naš tip 2. b)/I pa je iz narečij potrjeval z naslednjimi besedami: ta-blêd, ta-cêl, ta-drâg, ta-gnil, ta-gôst, ta-lên, ta-lêp, ia-pûst, ta-glùh. Končno je naš tip 1. b)/l pri Ramovšu za ista narečja potrjen z naslednjimi primeri: ta-težk, ta-dolžen, ta-hlûden, ta-nočen, ta-ôzek, ta-bôln, ta-tânka, ta-drôben, ta-lâhk, ta-slâdek,34 ta-têsen.
Ker je bil ta sistem zapleten, je Ramovš posplošujoče ter nekoliko nejasno zapisal normo knjižnemu jeziku takole: »Zu žive oblike ta-stâri, -ega; ta-zelêni, -ega itd. knjižni jezik in govor nimata drugega kot približno nadomestilo starega, zelenega.« To je bilo v skladu z njegovim stavkom, da se »norma zu knjižni jezik da povedati s temile besedami: po akeentski obliki nom. sing. fem. se ravnajo vsi kosi padeži in z njimi vred tudi določna oblika nom. sing. mase. /.../ Edina izjema je tip bogät, bogata, bogati -ega.«ss
6.1.5 Škrabec3® je natančno določil skupine (kakor bi jih sedaj imenovali) nedoločnih pridevnikov. Posamezne skupine obravnava glede na to, ali imajo v glavnem sklonu ali obliki /7 ali /'/ ali /7 (v imenovalniku ednine ženskega oz. moškega in srednjega spola) (spodaj v naši preglednici z rimskimi številkami označene skupine), v tem okviru pa ima podskupine (v naši preglednici arabske številke in posamezne vrste). Oblike v oklepuju so vnesene v našo preglednico od nas predvsem iz ustreznih drugih skupin z rimskimi številkami. Poglejmo:
I. 1. (mrteo/-ao)	mrtva	mrtvô/-ô
2. star	(stara)	(staro)
II. 3. (döber)	dobra	döbro
(težak)	težka	
(zelen)	zelena	zeleno
4. bel	bela	belo
pobožen	pobožna	pobožno
lačen	lačna	lačno
III. 5. bled	(bleda)	bledo
dolžan	(dolžna)	dolžno
6. častit	častita	častilo
prim, zgornj ta-sladek. V	govoru zgornj	omenjene Ljubljnnčnnke
sedaj ta shhlek. 35 N. m., str. 51.
30 CF, X11I/1894. Prepis kakovosti samoglasnikov je poenostavljen na to, kuko se to delu sedaj.
6.1.5.1 Po našem bi bilo prav, če bi se 2 obravnavalo že pod II, tam pa bi se to in ono preuredilo, tako da bi dobili sliko II. a):
sthr	stara	s t liro
lačen	lačna	lačno
pobožen	pobožna	pobožno
bel '	béla	belo
zelen	zeléna	zeleno
dober	dobra	dobro
té že k	težka	težko
I. skupina bi bila tip temen temna temnb, III. ostane, le da se iz nje izloči tip častit -a -o. Seveda tu manjka Ramovšev tip sit sita sito (verjetno gre za izenačenje s častit -a -o), tip ljubezniv ljubezniva ljubeznivo (prim. Rigler)37 pa je le varianta tipa star stara staro.38
6.1.5.2	Škrabec je s tega varnega inventarja nedoločnih oblik (vendar ne preveč natančno) določal pridevniške določne oblike: za tip I. 1. je ugotovil najprej39 določno obliko cvetni (oz. divji), pozneje49 pa cvetni, divji, pustni, svinjski), pri tipu III. 5. pa imamo njegovo naslednjo pripombo: »V določni obliki imajo ti in večinoma tudi drugi pridevniki vedno na prvem t. j. korenskem zlogu *: lepi lepa lepo; drobni drobna drobno; svitli svitla svitlo; rdeči, rumeni, zeleni, božji (le v zvezali božji grbb/pât') .41
6.1.5.3	Iz jukstapozitov, kakor jih imenuje (mi bi rekli, da iz fraze-oloških zvez, kakor je o njih prvi govoril že Kopitar)42 navaja naslednje določne oblike43 z različnimi tonemi:
a) črni, lahki, gnojni, tržni, povodni, ponočni, častni, žalostni, lovski;
1)) veliki, mali, cerkveni, glavni, masni, rožni, sadni, sončni, državni;
c) pustni, svinski (kar je ruski tip molodoj).
31 SSKJ, str. LI V; pač varianta tega tipa je surbo -ôoa (n. in., str. IV).
38	Torej brez mešanja s tipom mlâd. Zanimivo je, da v moščanskem govoru,
kjer se cirkumflektirana kračina kakovostno loči od enake dolžine, prehajanja
tipa star stâra -o v tip stâr stâra starô ni. Prej obratno: mlado po mlada v
mlado; staro stanje je v nekaterih prislovih in predikativih: Lipù je, Lipii dela.
39	CF IV/1883, 11 b.
•и CF XIII/1894, 6 d.
41	CF XIII/1894, 12 b.
42	Grammatik, 1809, 258: »Samo pri moški končnici za spol se kaže sled
razlike med vključenim in samo prediciranim pridevnikom, vklju-
čitev pa mora biti tako trdna kot npr. v francoščini petite-maison, tako da sa-
mostalnik in pridevnik tvorita celoto : stekli pes wüthiger Hund, vélki pétik
Char-Freytag, Vélki stöl /.../. V takih primerih se končnemu soglasniku mo-
škega spola dodaja konkrecijski samoglasnik i f.. ./.*
43	CF, IV/1883, 11 d.
6Л.5Л V sainostalniški rabi navaja duhovni, sužnji, modri v eni in ptûji, popotni v drugi skupini.
7 Že doslej se nam je med razpravljanje mešal določni člen ta, ki je nadaljnje sredstvo, s katerim se v slovenščini izraža nasprotje med nedo-ločnostjo in določnostjo. O njem imamo nekaj literature, tudi iz novejšega časa (Rudolf Kolarič,44 Martina Orožen45), ki pa teoretično v bistvu ni presegla tega. kar o členu ta najdemo v starejši slovenski literaturi, segajoči nazaj do Kopitarja.
7.1	Kopitar46 se je odzval na Dobrovskega misel, da je določni člen v slovenščini (in lužiški srbščini) po nemškem vplivu. Kopitar to priznava za obsamostalniški člen, ko piše: »Ne naše narečje, ampak naši nepoučeni pisci germanizirajo (s čimer se strinja z Vodnikom,47 ki je rabo členov očital celo Japljevemu prevodu Svetega pisma). V pripombi Kopitar takoj dostavlja (nato večkrat, npr. že pri Škrabcu) citirano: »Kaj pa naj storimo z naslednjo izjemo, če trdnega Kranjca slišimo vprašati enega drugega: Ktiro kravo si drajši prodal, to pisano al to črno? (Welche von den zwey Kühen hast du theurer verkauft, die gefleckte oder die schwarze?). Tu to vendar ni zaimek, ampak zares člen?«
7.2	Veliko pozneje zvemo pri R a m o v š u ,48 da se določna in nedoločna oblika lahko ločita tudi »po determinativnem proklitičnem ta-(dial. te- in tudi ti- j.../), ki se v živem govoru stulno uporablja in se je začel uporabljati prav zato, da je razlikovanje med določno in nedoločno rabo tudi v oblikovnem oziru dobilo jasno in potrebno določilo«, in »da so te oblike splošnoslovenske in ne samo kranjske«.
73 Na vprašanje, ali so to slovensko razvite ali pa iz nemščine prevzete oblike, je za Kopitarjem, vendar odločno, odgovoril že Škrabec,49 iz kuterega je najbolje navesti celotno ustrezno mesto, posebno še zato, ker je iste zadeve pozneje proglašal urbi et orbi brez navedbe Škrabca Kolarič. Škrabec:
»Ta se rabi ko člen pred določnim pridevnikom po Kranjskem dandanašnji večinoma nesklanjano za vse tri spole: ta lêpi, ta lêpa, ta lepo,
44	Določna in nedoločna oblika slovenskega pridevnika, Godišnjak Filozof-skog fakulteta u Novom Sadu, V/1960. 185—197. — Določni in nedoločni spol-nik v slovenščini. Zbornik za filologiju i lingvistiku, Novi Sad, 1961/62, 170—174.
Določni in nedoločni spolnik v slovenščini, JiS 1961/62, 40- 44.
45	K določnemu členu v slovenščini. SR 1972, 105—114.
48 Gl. op. 42.
47	Vodnik o Japljevem prevodu svetega pisma.
48	SJ 111/1940, 46—47.
49	CF XIV/1895. 3 c—d; način »podčrtovanja« je naš.
ta lêpega, ta lêpe itd. V staršem času se je sklanjalo; nekod se tudi sedaj še. — Navadno se misli, da je tako govorjenje germanizem. Y primerili kakor ta oče, ta mati, to dete, kaker se bere v starih knjigah, je to že res, ker naše ljudstvo pač nikoli ni tako govorilo za der Vater, die Mutter, das Kind. Druga je s primerom, o katerem piše Kopitar /..., . Pridevnikom je že stara slovenščina dostavljala člen ko znamenje določnega pomena /.../: dobnjь, dobra-ja- dobro-je. Sčasama se je ta člen sprijel in zlil v en glas s končnicami pridevnika samega. Sled mu je sicer ostala v razliki, ki je mej naglasom pridevnika določne oblike, ali ta razlika ni bila vselej zadosti očitna. Člen, dasiravno v dotičnih oblikah vže obsežen, se jim je začel vnovič pristavljati, seveda zdaj ne več zad in ne več ji, ja, je, temuč ta, ta, to; in sicer v tistih primerih se to godi, kader se hoče mej stvarmi istega imena ena ali druga po lastnosti ali številu določiti. Лко prodaja kerčmar dvojno vino, eno boljše, drugo slabše, in pivci poznajo eno in drugo, pokliče, kedor more, »poliček ta dobrega« (Nanos str. 95), ako ima gospod več sukenj, eno zeleno, eno sivo, eno črno itd., obleče npr. ob delavnikih enkrat ta zeleno, enkrat ta sioo, ob nedeljah pa ta črno, ta lêpo, ta prazniško. Oče v evangeliju, ki je imel dva sinova, je ta mlajšemu izplačal dediščino; in ko se je vrnil zgubljeni sin, je vkuzal oče prinesti iz mej raznih to proo siiknjo, kaker pravi Kiizmič (tvjv ctt6Xyjv t/jv 7tpa>T7]v) in zaklati to krmleno tele, to je iz mej telet, ki jih je imel v hlevu »ta pitano« tov (xôcrxov tov oiteut6v. Po Trubarju je rekel oče: »Pernesite semkaj uno pervo dolgo sukno... inu perpelajte unu debelu tele.« Tukaj jc člen uno, unu, kar pač menda ne more biti germanizem; ako pa ni germanizem uno, unu, tudi tu ne more biti germanizem, kar stoji berž dalje: »oča je zaklal tu debelu tele«. — V takih primerih torej mi v resnici čutimo potrebo nekega določnega člena in naše ljudstvo ga v resnici vedno rabi. Ali se ga je od Nemcev navudilo? Pač ne, ker ga ne rabi, kjer ga Nemci tudi rabijo to je pred samostalniki, temveč le v primerih, kjer so ga rabili stari Slovenci, po potrebi domačega jezika.«
7.3.1 Slovenski knjižni jezik je ta določni člen po nepotrebnem zavrgel. Sedaj, ko se v okviru knjižnega jezika ločita zborni in pogovorni jezik,50 lahko rečemo, da so oblike s ta v pogovornem jeziku v precej prosti variantnosti z oblikami brez ta. Za zborno obliko jezika pa ta po 150 letih ni sprejemljiv (samo citatno, kot stilno zanimivost ga v ljudski povesti, zlasti pa pravljici uporablja Finžgar kot znamenje ijudskosti).
8 Temu je treba dodati še tipologijo rabe člena.
80 Prim. J. Toporišič, Slovenski pogovorni jezik. SR 1970, 55—70.
8.1	Imamo jo pri Isačenku v njegovem Narečju vasi Sele na Rožu,51 kjer beremo, da se ta (in njegovi narečni ustrezniki) rabijo: 1. pred substantiviziranimi pridevniki, 2. pred, vrstilnimi števniki takrat, če ima enakšna nemška zveza določni člen, 3. v zvezali adjektiva s sub-stantivom na isti način kot v nemščini.
lsačenko si sam oporeka, ko na enem mestu52 pravi, da »slovenska narečja /.. J večkrat rabijo samostalnike in pridevnike s proklitičnimi besedicami, kakršne služijo nemščini kot določni člen. /.../ Iz tega pa še ne sledi, da imajo te slovenske proklitične l>esedice značaj določnega člena,« nato pa drugje:53 »,/S/lovenski proklitični ti (ta) J...I ima z nemškim členom sumo eno skupno službo, namreč določevanje.«
8.1.1 Po našem, in po slovensko slovničnem izročilu, je prav to določanje najvužnejša služba člena, izražanje spola in števila (kar je bilo v slovenščini, kot kažejo Skrabčevi primeri, in je ponekod menda še tudi v rabi) se je samo opustilo kot spremljevalna nerelevantnost. Pač pa ni treba pojma člen spodrivati s pojmom spolnik, kakor v navedenih delih počne Kolarič.54 Isačenkova misel, da bi Slovenci rabili določni člen ob samostalniku, zavaja, če se pri tem ne omejimo na posamosta-Ijene pridevniške besede, zlasti pridevnike in vrstilne števnike (vendar npr. v bohinjskem narečju55 najdemo določni člen tudi ob zaimkih: Ana se je momožiiva z anem tačem, k ga je še ana druga jmetva rada. Ta ta druga je biva tkuj jezna...). Raba pred samostalnikom je, kot smo videli, neljudski germanizem.
8.2	O določnem členu je po tem pisal še Rudolf K o 1 a r i č.5" Kola-ričev primer za rabo določnega člena pred samostalnikom (ta Miroslav Vilhar, v drugi varianti: t a... Miroslav Vilhar ipd.) ni pravi člen. ampak kazalni zaimek, kakor pripominja deloma sam Kolarič (»deloma se občuti še kot kazalni zaimek«); Kolaričeva točka b) (»ta drugi naj pride«, »ta stari naj gre«) se da izpeljati iz točke c) (»ta starši sin«), prim. Kateri sinP, odgovor: Ta starši. Od tod pač tudi določni člen pri posamo-staljenih pridevniških besedah.
8.3	Po Kolariču se je problema člena dotaknila (sicer v obširnejšem razpravljanju) še M. Orožen.57 Tu se poleg obširnejših potrditev rabe
51	Ljubljana, 1939, 89 -90.
52	N. m., 80.
53	N. m., 90.
54	Gl. opombo 44.
55	Cit. po Tine Logar, Slovenska narečju, 1975, 17 (ustrezno besedilo zapisala Milica Russi).
50 Gl. cit. pod 44.
57 Gl. cit. pod 45.
iz zgodovinskili besedil (imamo jili tudi pri Koluriču) prihaja do misli, da se je člen ta oddaljil od zaimka ta s tem, da je zaimek prevzel členek le, ki du torej ni »prazen poudarni navezek, kakor se domneva, ampak še nadalje v jeziku ohranja svojo neopazno razlikovalno pomensko funkcijo med členom in kazalnim zaimkom (ta stara : tale stara žena)«.
8.3.1 Tisti le imenuje navezek pisec teh vrstic,58 vendar zanj nikakor ne trdi, da je prazen, ampak da »oblike z-le, le- in -šen izražajo večjo določenost, kot zaimki brez njih. Tale pomeni nekako ta tukaj, glej ta, prav ta«. To je pa nekaj čisto drugega kot »prazen poudarni navezek«. Mislim, da je prav v tej njegovi vlogi razlog za pristop h kazalnim zaimkom sploh (ne le k ta), ne pa pri M. Orožen omenjeni. (Do oblikovnega prekrivanja razen tega prihaja tako samo na papirju, in še to sedaj le za oblike na -a), sicer pa je razlika tudi tu v nuglašenosti : ta člen, tä kuzalni zaimek.)
9 In sedaj še k nedoločnemu členu. Nedoločni člen ni z ničimer povezan z določnim ta, ampak je vezan nu samostalnik.
9.1	O tem, da je povezan s samostalnikom, je pri nas prvi (jasno) pisal Škrabec,59 ki naj bo tudi glede tega dobesedno naveden: »Vsaj nekeduj se /.../ »storije« niso začenjale, kaker beremo v »Bisernicah«, n. pr. »Mačeha je imela paslorkinjo. Mož je šel v ložo po drva. Mož je šel po steljo. Pri grofu je služil čoban« itd. Tako se pravi, ko se govori o že znani in imenovani mačehi, o znanem možu ali grofu. Mož je s>der Mann«, grof : der Graf«. Ko hočemo kaj povedati o kakem možu, ki je poslušalcu še neznan, pa bomo rekli: en mož ali pa (v pomenu »ein gewisser« ali podobnem): neki mož. Nedoločni člen nikaker ni germuni-zem; vsi slavenski jeziki ga imajo. /.../ Najdejo se pač tudi primeri brez nedoločnega člena, ali za moje uho tako pri nas ni po domače.«
Škrubec je torej tudi prvi pri nas, kolikor mi je znano, povezoval nedoločni člen z določnim, in to pri samostalniku, ne v zvezi s pridevnikom (četudi posaniostaljenim).
9.2	Če postuvimo sedaj drugega ob drugega pridevnik in samostalnik. dobimo glede člena naslednjo podobo:
Pridevnik
Samostalnik
Nedoločno Določno
mlad ta mladi
en človek človek
58 Slovenski knjižni jezik 2. 1966, 135 in 136.
58 CF, XXVI/1909, 9 c; način »podčrtavanja« naš.
Pridevniki si določnost »krepijo« s členom ta, samostalniki, ki so po definiciji določni, pa nedoločnost izražajo s členom en. To je gotovo samostojen razvoj slovenskega jezika v tem smislu, da so mu drugi, če so enaki, le vzporedni, ne pa posnemani vzorci.
9.2.1 S tega stališča je torej nenatančno, če Kolarič00 ena mačka in ena stara babura stavi pod dve različni točki, ko vemo, da se nedoločni spolnik (po naše prav člen) rabi le ob samostalniški besedi, najsi bo gola ali z določilom (tudi desnim: ena babura iz Koritnice ali ena stara babura iz Koritnice). Ne gre pa za člen v primerih Kolaričeve ^-kategorije (enih pet minut): tu je zaimek približnosti (prim, kakih pet minut).
9.2.1	In še h Kolaričevi misli, da bi bil »/s/polnik /.../ v slovenščini sintaktično ali bolje, stilno sredstvo, ne pa morfološko, kakor n. pr. v nemščini, italijanščini«.61 Mislim, da je oblikoslovno-skladenjsko sredstvo (saj je vendar oblikoslovje najožje povezano s skladnjo, kakor je spolnik tnenda sploh), stilističen pa je člen v smislu pogovornosti oz. nezbornosti. Do tega stanja je dospel, kakor nas uči M. Orožen,62 po »zaslugi« Ravnikarja, oz. kot vemo, zaradi prevelike puristične vneme začetka 19. stoletja, ko so naši preroditelji izganjali iz slovenskega knjižnega jezika po nemškem uporabljani člen, pa so pri tem zavrgli še slovenskega.
9.2.2	Škrabec je (podobno kot pred njim Metelko za določno obliko pridevnika ob primerjavi ustrezne rabe členov v nemščini, prim.: »/Z/ določno obliko/ se nadomešča določni člen drugih jezikov; bela krah das weiße Brot, in bel krah ein weißes Brot)03 intuitivno prišel do spoznanja, da je mož »der Mann« itd. Sam sem do pojmovanja o določnosti samostalnika (kar sem uvedel tudi v Slovensko slovnico)04 prišel po drugi poti. Iz tradicionalnega vedenja, da se pri nedoločnih pridevnikih rabi v samostalniški vlogi njih določna oblika (ali pa edina, ki jo imamo prav tako za določno), se nam je v regensburškem tečaju slovenščine65 pojavila domneva, da bi morebiti bila za slovenski samostalnik tudi sicer značilna določnost. Ta hipoteza se je pri meni nato oprla na znane primere Fanta sta prišla (nam znana) nasproti Ena fanta sta prišla06 (katera koli), prvo torej določno, drugo nedoločno.
60 N. m. (v JiS), 77.
01 Določni in nedoločni spolnik v slovenščini. Kategorije njune rabe, ZFL 1961/62, 170: »/S/polnik v slovenščini ni morfološki element /....'. ampak sintaktični in še bolj stilski element.«
62	N. m. pod 45, 112: >V Ravnikarjevih delih (Zgodbe Svetiga Pisma sa Mlade Ludi, 1815) pa določni in nedoločni člen izgineta iz knjižnega jezika.«
63	Lehrgebäude, 1825, 193.
04 Toporišič, SS 1976, 211.
65 L. 1973.
0,1 Prim. P. Jakopin, Slovenska dvojina in jezikovne plasti, JiS 1966. 98 104.
9.3 S Škrabčevo mislijo, da poznajo nedoločni člen (ali vsaj zaimek) tudi drugi slovanski jeziki, pride pod vprašaj tudi Isačenkova misel, izrečena v knjigi, ki smo jo že citirali: »Nedoločni člen je narejen po vzorcu bavarskih narečij, tudi obseg njegove službe je isti, saj se rabi v vseh številih (nemški knjižni jezik tu pozna samo ednino). V ednini stoji tam, kjer ga ima tudi visoka nemščina.«" Mislim, da je bolj verjetna Škrabčeva razlaga.
10 Razpravljanje o določnosti oz. nedoločnosti v slovenščini končujemo na mestu, ko bi kazalo odgovoriti na vprašanje, kakšna je s stališča naše teorije natančna razvrstitev obeh členov v slovenskem nezbor-nem besedilu. O tem pa morda kdaj drugič.
67 N. m., 90.
РЕЗЮМЕ
Категорию определенности/неопределенности надо систематически учитывать не только у имен прилагательных, но и у адъективных слов вообще, а затем еще и у имен сущуствительных.
У адъективных слов различается словесная определенность от формальной: т. н. неопределенные прилагательные имеют и определенную форму, все другие прилагательные являются определеннными смотря на то, выражают ли свою определенность помощью соответствующих морфем (-/ и т. д.), или нет. В общем надо сказать, что неопределенные прилагательные (кроме конверзных примеров), как правило, имеют для им. п. ед. ч. м. рода морфему -в (они являются вместе с тем и качественными прилагательными), определенные прилагательные (относительные, притяжятельные и количественные), что касается последнего, между собою различаются: относительные имеют, как правило, все морфему -/ (с исключением тех с окончанием -ovj-ev или -in), притяжательные, как правило, имеют морфему -в, только прилагательные, окончивающиеся на -ski и т. д. и обозначающие общую принадлежность, имеют морфему -/. Это значит, что притяжательные прилагательные образуются при помощи нескольких окончаний, их число больше, чем это считают традиционные грамматики. Количественные прилагательные имеют формально форму неопределенных прилагателных, т. е. морфему -о или -о. Местоименные адъективные слова различаются от неместоименных тем, что определенности этих слов нельзя выразить морфемой -/' при исходной основе, а лишь при супплетивной (следовательно: tak — ta противоположно lep — lepi).
Историческое развитие показывает, что уменьшается число примеров, когда различное качество ударного гласного выражает определенность, а тонемати-ческие разницы у определенных форм с ta теряются за счет циркумфлектиро-ванных форм, вследствие чего появляется акутированность форм с членом ta практически очень редко, хотя в истории словенского языкознания наличие этой формы потверждено на более обширном материале.
Словенское грамматическое наследие (Шкрабец) и теоретическое размышление показывают, что определенный артикль при адъективном слове появился в словенском языке без посторонних влияний и, конечно, не является германизмом, но при существительном такой артикль германизм (исключением является субстантированное прилагательное).
Имя существительное, согласно дефиниции, определено; для обозначения неопределенности в нелитературном (частично и в литературном) языке употребляется (разумеется, только в определенных, достоверно все еще не установленных примерах) артикль en — во всех родах, числах и падежах, это. само собою разумеется, лишь частично отвечает положению в немецком литературном языке. Неопределенный артикль произошел от неопределенного местоимения en, мы его находим и в других славянских языках. Словенскии книжный литературный язык из-за пуристических тенденций (т. е. в борьбе против члена ta при сушествителном) вычеркнул 150 лет спустя оба члена; в литературном разговорном языке они сохранились как вариантные, а в диалектных и местных говорах они удержались, хотя в записах этих говоров они не засвидетельствованы в полной мере (частично это «заслуга» тех, кто записывал эти говоры).
OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO
P. SCHERBER, SLOVAR PREŠERNOVEGA PESNIŠKEGA JEZIKA
Slovar Prešernovegu pesniškega jezika (v nadaljevanju P. slovar), ki ga je izdelal Peter Scherber, izdala pa 1977 založba Obzorja, ima nad 400 strani leksikonskega formata. Obsega slovensko-nemški predgovor in uvod, konkor-dančni slovar z dvema pododdelkoma (občna imena; neslovenske besede in lastna imena), frekvenčno preglednico in kazalo Poezij z zaporedno oštevilčenimi pesmimi.
Y Uvodu avtor predstavlja namen in opisuje potek svojega dela; posebej razlaga tip konkordance, ki si jo je izbral za prikaz P. besedišča, ter utemeljuje, zakaj se je odločil za izpis po Kosovi izdaji Prešerna. Nato uporabniku pojasnjuje način branja slovarja ter ustroj gesel, besednih oblik in konteksta. V člankih in referatih, ki jih je avtor objavil že pred izidom slovarja, je opisal tudi zapleten način tehnične obdelave slovarskega gradiva z nekaterimi izvirnimi rešitvami.1 Uvod v slovar je pregleden, vendar jezikovno šibek, na nekaj mestih kar neberljiv. Prim.: Zato dokazuje ta konkordanca vse Prešernove besedne oblike, tudi na videz manj pomembne, ampak vendar visokofrekventno strukturne besede s polno navedbo besedila (str. VII). Ali: Zaradi vnesenega besedila »Zdravljice«, ki ga je cenzura grajala in gu je Prešeren pred tiskom izpustil, zuradi manipulacije, ki jo najdemo v vseh meni znanih izdajuh, je bilo zu naš namen sestavljeno prvotno besedilo necenzuriranega rokopisa pred tiskom (str. IX). Posamezni stavki so napačno prevedeni; razumljivi postanejo šele ob primerjavi z izvirnim besedilom. Prim.: Vrstu imen, ki v izdaji iz 1847. leta še niso bilu pisuna z veliko začetnico, je v dani celotni izdaji iz 1965-66. leta pisana z malo začetnico (str. IX—X). (Eine Reihe von Namen, die in der Ausgube von 1847 noch gross geschrieben waren, fanden sich in der massgeblichen Gesamt-uusgube von 1965 in Kleinschreibung (str. XVII).)
Kljub pojasnilom v uvodu ali pu prav zuradi njih je bralec slovarja presenečen že ob osnovnih izhodiščih: ob naslovu knjige, ob viru za popolni izpis in ob okvirnih statističnih podatkih.
Knjiga z gornjim naslovom bi morala vsebovati vso P. pesniško leksiko, ne sumo leksiko Poezij; torej tudi besedni zuklad tam neobjuvljenih P. pesmi, pesmi iz (ustnega) izročila, inimprimabilij, variant ipd., s pogojem seveda, da ruzn-memo izruz pesniška leksika v ožjem smislu. Vendar Scherberjevu knjigu ne prinaša niti tega, kar trdi sestavljavec v Uvodu. Slovur vključuje po Kosu sicer Zdravljico, tri v izdaji 1847 izfočene puščice ter iz Turjaške Rozamunde izpadli verz, zunemurju pa nuslov knjige, nuslove pesmi, oddelkovne naslove, podnaslove, moto, posvetilo, akro^tiha, didaskalične nadpise in seveda tudi (v tem se strinjamo) tehnična besedila, opombe, popravke, številke, znake ipd. Zaradi tega je bilo po eni strani ilustrativno in frekvenčno okrnjeno gradivo gesel, izkazanih v slovarju, po drugi pa je izpadla iz njegu cela vrsta P. leksemov — od občnih imen bahač, čebelar, doktor, nooičar, orglar, sDČt, uvod, vzrok, zagovor pn
1 Poleg literature, ki jo navaja Scherber v knjigi (str. VII). je poučno zlasti njegovo predavanje v Sarajevu decembra 1977 (ciklostil).
gazela, glosa, šestomerjevec, glasnik, udar preko pridevnikov neiztrohnjen, nezakonski. nezlal. soneten, zabavljiv do lastnih imen France, Prešeren, Primicova (Julija), Matija. Langus, Smole itd.
Kosova izdaja P. Zbranega dela je sicer dovolj zvesta P. besedilu, vendar ne toliko, da bi bilo mogoče resno zagovarjati popolni izpis iz te izdaje namesto iz Poezij 1847. Res je, da je to izdajo (fuksimile) zlasti v tujini težje dobiti kakor Kosovo izdajo, res je tudi, da ima besedilo izvirnika precej tiskarskih napak2 in pisnih nedoslednosti. Toda tudi Kosova izdaja ima nedoslednosti in napake, ki jih je Scherber mirno prenesel v slovar, poleg tega pa je Kos naredil v besedilu nekaj korektur, ki bistveno posegajo v P. jezik in stil (za izdajo, kakršno predstavlja zbirka Slovenski klasiki DZS, so morda še sprejemljive); tudi te je Scherber sprejel v avtorski slovar, čeprav bi moral le-ta že zaradi narave stvari same imeti strožja merila glede osnovnega besedila.
Kos je svoje spremembe v Zbranem delu skrbno utemeljil. Kljub temu se ob prenosu določene besede v slovar v spremenjeni podobi pojavlja vprašanje, kaj je pravzaprav P. leksika. Z današnjega pravopisnega stališča so dopustne spremembe po noči > ponoči, o časih > očasih, celdan > cel dan, toda dejstvo je, da se s tem načinom iz P. slovarja izločajo P. oblike ali vanj dodajajo take. ki niso njegove. Prešeren je uporabil v Poezijuh besedo semiertje dvakrat: enkrat je pisana skupaj, enkrut narazen. Kos je obliki poenotil, Scherber ju je dal v slovar, kjer potem izvemo, da je P. prvotno besedno zvezo sem ter tje rabil le v univerbizirani obliki semtertje. O tem, da nastopa v tej prislovni zvezi veznik ter tudi kot samostojen člen, slovar molči; in vendar je to edini dokaz /a obstoj veznika ter v Poezijuh. Enako so prikrita dejstva, da v Poezijah dejansko eksistira glagol morati, da je P. uporabil preglasno obliko pubčev (pa naj je te oblike vsilil korektor ali ne), da P. praviloma ni rabil predloga s pred besedo seboj oz. sabo, da je nasploh pisal samo predlog z in ne tudi s, kot kaže P. slovar, ipd. Tudi to so podatki, ki utegnejo zanimati jezikoslovca.
In narobe: če Kos ni izpeljal posplošite v ali če je celo sam ustvaril pisne različke, potem dajejo podatki v slovarju preobrnjeno podobo resnice. Tako je npr. z besedami opolnoči, pokonci, znabiti. Prešeren je dvakrat zapisal o polnoči; Kos je zvezo enkrat pustil, enkrat univerbiziral, in to stanje izkazuje slovar, ne da bi bila podatka kakorkoli povezana. Iz Kosovega besedila izvirajo še oblike hrvaški nam. hrovaški, ko nam. kot (str. 86), nemalo nam. ne malo (pri tem gre za pomensko razliko!), neutruden nam. netruden, temnota nam. lemota, vsevprek nam. vse vprek ipd. Zal je prišel v P. slovar celo najnerod-nejši Kosov lapsus, in to v enem šolsko znanih verzov: podplat je koža in čez postala (nam. čez in čez).
Še besedo, dve ob Zdravljici. Kos pravi (str. 237), da se njen natis »ravna po objavi \ petem zvezku КС oziroma v 'Novicah' (1848). Od obeh predlog odstopa samo v nekaterih pravopisnih podrobnostih.« Iz tega pojasnila in podobne formulacije na str. 231 bi lahko sklepali, da gre za isto besedilo v dveh objavah (čeprav so v nadaljnjih Kosovih opombah navedene nekatere razlike med njima), kar seveda ni res. Treba je upoštevati, da je iz КС prišel verz >si spone, ki jih še težč«, iz Novic pa verz Bog živi vas SloDenket in da so
2 Prim. V. Leveč, Bodoča izdaja Prešernovih poezij, Ljubljanski zvon 17, 1897. 120 1. F. Kidrič, Prešeren L Ljubljana 1936, 395 -6.
trije ki spremenjeni v ko oz. ker. Gre torej za Kosovo verzijo /d ra vi j ice. V njej sta vsaj dve korekturi odveč. Oblika jih je znana samo iz КС, vsi drugi zapisi imajo jim; ta oblika je tudi sicer pomensko in skladenjsko bolj pogojena. Vez-nik ko v povedi »...narodi, ki hrepene dočakat' dun, ko, koder sonce hodi. prepir iz svéta bo pregnan« namesto zaimka ki duje besedilu smisel, ki mu ga P. ni dal. Besedu ki uvaju tu pravi prilastkov in ne kuk nuvidezni časovni odvisnik, torej po globinski strukturi dan brez prepirov (na osem svetu). Takih prilastkovnih, danes nekoliko zaznamovanih zvez je v P. pesmih več, posamezne so ostale tudi v Kosovi izdaji. Prim. »Jokale so milo njene oči, ki zdéj ji srce za godca gori« (str. 87). Kosovo besedilo je bilo seveda tudi v teh primerih v celoti prevzeto v slovar. Vsi našteti in njim podobni razločki med Poezijami 1847 in Kosovo izdajo izpričujejo, da predloga zu znanstveno uporaben P. slovar ni bila pravilno izbrana; samo ob sebi je razumljivo, da tudi nobena druga dosedanja izdaja Poezij ne bi mogla nadomestiti izvirnika.
Naštetim okoliščinam, ki so povzročile spremembe ali celo izginotje posameznih P. besed, so se pridružile še vsakdanje napake pri izdelovanju slovarja: nujbrž so se izgubili ali zamešali lističi z odtipkunim tekstom P. pesmi. Tako je npr. izgubljeni verz »Bil godec zagodel je kotiljön« (Poezije 86, Kos 89) prikrajšal geslo biti za dve enoti, geslo godec za eno enoto, povzročil pa je tudi, da v slovarju ni enofrekvenčnih gesel kotiljon in zagosti.
Na tak način seveda tudi ob vseh dosedanjih prizudevunjih ni mogoče priti do zelo preprostih ugotovitev, kot so: koliko pesmi imajo Poezije (Scherber pravi, da jih je 99, ker šteje Gazele za sedem pesmi, Sonetni venec za eno pesem. Krst pri Savici za dve pesmi); če se razstavi tudi Sonetni venec v enote, bi dalo celotno število pesmi v Poezijah 113 (Vidmar ugotavlja, da dosegajo vse P. pesmi »sto šestdeset enot, tudi če posamezne sonete 'Sonetnega venca', pesmi 'Gnzel' in epigrame štejemo kot posebne enote«),-1 koliko kitic imajo Poezije in koliko verzov oz. vrstic. lsačenko je izračunal, da imajo Poezije 3835 verzov," Scherber trdi (str. XIII), da jih imajo 3161, po podatkih v Inštitutu za slovenski jezik pa je v Poezijah 3123 verzov.5 Kako bi se po vsem tem moglo verjeti Scherberju, da imajo Poezije 2822 gesel s skupaj 16.878 različnimi besednimi oblikami?
Drugi del knjige z naslovom Konkordanca (str. 1—342) predstavlja jedro P. slovarja. Besedilo teče v štirih kolonah tako, da stoji v prvi geslo (sodelavci Slovarja slovenskega knjižnega jezika ga strokovno imenujemo geselska beseda, Scherber po tuji literuturi tema), v drugi koloni k temu geslu spadujoče pojuvne oblike, v tretji lokusi po Kosovi izduji P. Zbrunegu delu (strun — številka pesmi — številku kitice — verz v določeni kitici), v četrti koloni pu verz, v katerem se nahaja to geslo oz. njegova pojavna obliku. Zu primer: ajda ajde	178 98 1 74	leže, k' ob ujde žetvi, ul pšenice
ako/ak ak	11 2 5 3	uk se ne usmili kmulo,
Izdelava te vrste avtorskega slovarja (po Scherberju t. i. lematizirane kon-kordance) je neprimerno težja kot izdelava navadne konkordance, bodisi da se
3	J. Vidmar, Dr. France Prešeren, Ljubijanu 1954, 60.
4	Л. V. lsačenko, Slovenski verz, Ljubljana 1939, 20.
5	Pri zbiranju in pregledovanju podatkov z Inštituta zu slovenski jezik mi je pomagala tov. Branka Kulun. Zahvaljujem se ji.
v njej navajajo zgolj lokusi določene besedne oblike bodisi da je geslu priključeno ustrezno besedilo. Scherber se je lotil dela z nemško vztrajnostjo in pogumom ter dobro rešil celo vrsto leksikalnih problemov, ki bi povzročili težave celo slovenskemu sestavljavcu slovarja. Pri tem se je naslonil na slovenske slovarje in Slovenski pravopis ter upošteval dosedanja dognanja prešernoslovcev o posameznih, danes neživih P. besedah, npr. odlaš. Kljub odločitvi, da bo gesla predstavil v modernizirani obliki, je pravilno prikazal glagolska tipa udržati -am proti udržati -im, ohranil izvirne oblike doli. gori, saj pa tudi repetnica. znadnost, objemovati, oprašati ipd. Dobro je rešil gesli sam in samo ter homo-nimijo pri kos, če se omejim na leksikografsko težja gesla. Skoda, da je takih premišljenih rešitev premalo.
Glavne pomanjkljivosti slovarja bi bile tele: gesla niso le pravopisno, ampak tudi strukturno spremenjena; ni jasno, kaj se spravi v okvir enega gesla; ho-monimnost ni razčiščena; pod določene tipe gesel so vključene besede, ki mednje ne sodijo; marsikatere besede avtor ni razumel in jo je pritegnil pod napačno geslo ali je iz njene oblike skonstruiral nepravilno geslo; marsikaj se je zamešalo pri tehničnih opravilih. Pomanjkljivosti v izdelavi P. slovarja je precej, vsekakor toliko, da jih vseh ni mogoče navesti v tej oceni, zato bodo posamezne pravkar izrečene trditve ponazorjene z omejenim številom primerov.
Glede pravopisa se je Scherber naslonil (tako pravi sam, str. VIII) za črke A — Na na SSKJ, za nadaljnje črke pa na SP 1962 oz. na Pleteršnikov slovar. Rezultat: poleg oblik izdajalec, kušeDati, godčev so v slovarju oblike plesavec. cDetečoličen, Orfejoo. Po nepotrebnem so posodobljena gesla ptič(ek) nam. tič(ek), kopriva/kropiva nam. kropioa, lakomen/lakoven nam. lakoven, spričo/ pričo nam. pričo, vislice/viselnice nam. viselnice, vprašati/prašati nam. prašati. Navidezna arlmičnost takih gesel bi se dala odpraviti s sistemom vodilk; to velja tudi za besede, ki so splošno znane iz novejših izdaj Poezij, a so v izvirniku drugačne, npr. obroditi : odroditi. Opravopisiti bi bilo treba še gesli Šinkovec (po pravilu v uvodu) in varli.
V uvodu ni podrobnejšega pojasnila, kaj pojmuje avtor kot geslo. Zdi se. da mu je bila glavno vodilo za ugeslitev zunanja oblika besede, močno neupoštevana pa je bila njena pomenska stran oz. besednovrstna pripadnost." Ta težnja mehaničnega razvrščanja se kaže najbolj očitno pri ločevanju navadnih glagolov in oblik ter glagolov in oblik na se/si, čeprav niti v tem pogledu delitev ni dosledna. V slovarju je takale težnja v osamosvajanju gesel: bojevati : bojevati se, narediti : narediti se, opasati : opasati si, brati : brati se/s i, nabrati se/si, jokati/jokati se. Vendar so tudi te vrste gesla: govoriti (z vključenimi primeri govori se), ljubiti : ljubiti se (s primerom za recipročnost in s primerom za pomen 'imeti voljo, željo'), napraviti (z zgledom se napravi) : napraviti se/si (z edinim primerom si napravi), obetati (tudi z zgledom se obeta) : obetati si, ogniti (z edinim primerom ogniti se), piti (tudi z zgledi piti se, piti si). Prim, še peti, pisati, praviti, razodeti, smeti.
Scherber je sprejel pri tem več postopkov, ki zabrisujejo raznovrstnost P. besedišča in otežujejo dostop do informacije. Pod nedoločniško geslo so vklju-
6 Scherber se je čutil negotovega pri določanju gesel, zato se je skušal v uvodu zavarovati z nekaterimi ustrezajočimi in primernimi, a tudi z nekimi manj primernimi opombami (str. VIII—IX).
Ceni vsi deležniki (pa iz nji izpeljani prislovi) in deležja, tudi ko besedilno nista izkazani niti nedoločniška niti osebna oblika glagola. Prim, brati, hrepeneti, molčati, usmiliti se; izvoliti, obleči, politi, zaspati. Pod izhodiščno pridevniško obliko so poleg navadnih pridevniških oblik za vse spole, števila in stopnje vključeni tudi predikativi, izpridevniški prislovi, samostalniška raba, zloženke s pre-, ki izražajo bodisi nadmerno ali splošno presežno stopnjo, pa tudi zloženke s pre-, ki so že zdavnaj leksikalizirane. Pod geslo dober so tako prišle oblike iz tehle zvez: dobre volje; boljga srca. bol j ga žita, za bol ji rabo. boljši jed, jed ne bode boljši, krompir narbolji; vse dobro je; dobro poznati, boljš' obdelan, boljši gosti, narbolj jezen, narbolj razkladati. Pod geslom bolj so primeri: bolj bolan, bolj lep, bolj spoštvati, bolj veselo. Gesli dober in bolj nista povezani niti z vodilkaina, čeprav gre v tipih bolj bolan — narbolj jezen, bolj spoštvati — narbolj razkladati za isto izhodišče. Scherber sicer postavlja v uvodu (str. XIII) pravilo, da uvršča »jasno obliko elativa ali presežnika« k »vsakokratnemu osnovniku«, drugače pa da ne, toda za zgled k pravilu rabi besedo predrzen in jo potem v slovarju zares uvršča pod geslo drzen; tega leksema pa P. sploh ne pozna. Prim, podobna gesla drag, majhen/mali, mlad. nedolžen, slab. Po citiranem redakcijskem načelu so v slovarju pod pre- samo štiri gesla: prekmalu, preljubi, prevzeten, prezgodaj, moralo pa bi jih biti vsaj dvajset. Toda kakšen je razloček med »/se je/ preljub'ga poprijela« pod geslom preljubi in med »od preljub'ga Avguština« ali »preljubi plesavec« pod geslom ljub, če odmislimo samostalniško rabo, ki po Scherberju tako in tako ni merilo za geselsko osamosvojitev? V slovarju je ob geslu ljub še geslo ljuba (iz verza .Moja stara ljuba bo«), toda verza »nazaduje omeči se tvoja draga« in »za ženico dajte dragmu« sta uvrščena kar pod pridevnik drag. Prim, tudi gesli nezvest in nezvesta.
Največ napačnih gesel je nastalo zaradi nepopolnega znanja slovenskega jezika. Beseda naj iz verza »šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede« je uvrščena pod členek naj namesto pod zaimek jaz oz. mi(dva). Zaimek naj /= naju/ ima v Poezijah ostrivec in se tuko jasno loči od členka naj, ki ga nima. Pomanjkanje znanja jezika se najbolj kaže pri določanju glagolske prehodnosti oz. neprehodnosti ter dovršnosti oz. nedovršnosti. S tega stališča so napačna gesla dozoriti nam. dozoreti, nastavljati nam. nastaviti (1 X) in podobno pri ogniti, omladiti, polegati se, porekati, prisegati, segati, splesti, sprijeti, zakrčiti. Gesla v slovarju so lahko sicer pravilna, a med primeri so taki, ki bi se morali geselsko osamosvojiti ali premakniti pod drugo geslo; prim, daleč, dejatijdeti, glej/lej, poldan, pura, razdejati, udaritijudriti, živeti. Še nekaj spornih gesel: drugačen, eden/en, kolikokrat, mnogokateri, nobeden/noben, ogniti, oživeti, po-iti, polnoči, presneti, s/z/ž, spomlad, stesati se, stoter, šestnajst, tiger, volk. Vprašanje, ki ga tu zaradi obsežnosti in zapletenosti sploh ni mogoče sprožiti, predstavlja slovarska obdelava leksemov s predponami iz- : s- : z- ali u- : v-.
Prešernovo pesniško gradivo je v slovarju nasploh precej zamešano. Primerjaj odnose med gesli bran, braniti, braniti se, brati, seveda glede na Scherber-jeva redakcijska merila. Iz gesla bran bi moral biti izločen primer »prijazno del j mu tam ostati brani« in uvrščen pod braniti. Iz gesla braniti bi bilo treba odstraniti primer »Se dolgo ugovarjal, branil je« in ga postaviti pod braniti se. Iz gesla braniti se bi bilo treba izločiti primer »Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit'« in ga deti pod braniti. Iz gesla brati bi bilo treba izločiti verza
»nam v bukvah jezik svoj imeti brani« in »v zakoni vender brani sad mi njeni in ju uvrstiti pod braniti. Podobni primeri so še pri družinah gora : goreti : gori, kal : kaliti in roj : rojiti. Zablodelo gradivo daje poleg nepopolne informacije o pomenski strani določenega gesla tudi napačno frekvenco. Pod geslom prisegati so tri ilustracije, toda prva bi morala stati pod geslom prisega, drugi dve pod geslom priseči; potrdila za obstoj gesla prisegati ni. Zaradi takih napak so iz P. slovarja med drugimi izpadla gesla kapljati (zdaj pod kaplja), letina (pod leten), pišče (pod pisati), pese (pod pes), skrbeti (pod skrb), voliti si (pod oolja), zijalo (pod zijati).
Navedki h geslu oz. njegovi pojavni obliki ustreznega besedila v četrti koloni obsegajo redno eno vrstico. Ta zadošča kajpada bolj za formalno potrditev oblike kot za vsebinsko določitev pomena, da o spremnih pomenskih pojavih ne govorimo. Primerjaj verze: ako ljubi; al sovraži; brate ose; zmotila nista me; dve sami zapeljale. Šele naslonitev na kontekst bodisi na podlagi tiskanega viru ali po spominu more duti geslu pravo vsebino. Ker se je Scherber dosledno ravnal po v uvodu postavljenem načelu o enovrstični ponuzoritvi, je morul pri določanju gesel sam segati čez to mejo. Gesli zbrati si in zdrobiti se/si imata za ponuzoritev verz brez besedice si. Nnjbolj se je mnščevul okleščeni verz »gore; — čas, Črtomir! je vzet' orožje« in zapeljal Scherberja, da ga je uvrstil pod geslo gora namesto pod goreli.
Prvi pododdelek slovarskega dela (str. 331) predstavlja trinajst »tujih besed... ki niso postale del slovenskega jezika« (str. IX). Med temi je dvanajst praviloma na izhodiščno lntinsko oz. češko obliko deducirunih besed iz citatov ali polcitutov in besedn aoe, ki pa bi tudi po Scherberjevih nučelih morala biti pritegnjenn med osnovno P. besedje. Rešitev, ki jo je s tem seznamom ponudil Scherber, je nesprejemljiva. Po utrjenih leksikogrufskih načelih predstavlja vsak tujejezični citat celoto in mora kot tak nastopiti v slovurju.7 Mututis mutundis velja to za oblike dulce et utile, dulce, utile pa tudi za musi. Opravičljiv, a popolnoma nepotreben je spodrsljaj v ugeslitvi dies (num. deus).
Drugi pododdelek slovurskega delu (str. 332—342) je seznum lastnih imen iz Poezij. Izbor je narejen po pravilu, du velja za ime »načeloma vsaka beseda, ki ni pisana zgolj zaradi pozicije z veliko začetnico« (str. IX), in nu podlagi Koso-vegtt pravopisno predelunega teksta Poezij. Kljub preprostemu teoretičnemu izhodišču je prišlo do hudih napak. Verz »Beli Hrovàt, Rusnjûk ne, Slovak ne. s Slovenci ne drügi« (Kos 117) je dobil pri Scherberju obliko »Béli hrovàt, Rusnjûk ne, Slovak ne, s Slovenci ne drugi« (str. 8) in bil nuto po citiranem pravilu uvrščen pod geslo bel z dodano kazalko na hrovat. Tega geslu pa ni nikjer v slovarju (niti pod veliko niti pod malo začetnico), pač pa je geslo Beli hrovat. Nuvodilo za rabo slovurju, podprto s tukim zgledom, je več kot ponesrečeno (str. XIII). Pruv tuko je nupačno razstavljanje dvočlenskih lastnih imen, ki daje pri Scherberju gesla kot Bistriški, Blejski/Bleški. Pravilno je ugeslenu zveza Ajdovski gradeč; vendar bi bilu koristna še vodilka od gradeč. Toda Stari trg je spet uvrščen kur pod star in trg. Nupačna so gesla Britanski, Druid, Feniks/Fenis, Filomela, Francoska, Juda, Luzijada, Pegaz ipd. Nerazumljivo pa je, kako je prišlo pod lastno ime geslo abecedar, pa tudi bog, medtem ko je njegova ženska oblika ostala v osnovnem slovarju. Tako najdemo na dveh
7 Prim. Slownik jçzyka Adama Mickiewicza, Wroclaw 1962—.
mestih še geslo ljubljana (str. 132) in Ljubljana (str. 337). Nepravilna so gesla: gorenjec, štajerka, štajerska ipd. Sporni sta gesli novice in slovenščina (v pomenu 'Slovenci').
Tretji oddelek P. slovarja (str. 343—403) razvršča vse prej obdelano besedišče glede na pogostost. Pogostostna lista (lestvica) se začne z geslom biti sem. ki ima 1426 ponovitev, in se konča s skupino 1332 besed, ki so rabljene samo jx> enkrat. V listo so vključena vsa gesla iz slovarja.
Številčni podatki, po katerih je narejena frekvenčna lista, so točni, to je. izkazujejo število uporab vsakega gesla, kakor je predstavljeno v slovarskem delu. Vendar med drugim in tretjim delom P. slovarja ni nujno potrebne povezave. Vsako geslo bi moralo namreč že v drugem, slovarskem delu, imeti podatek o skupni pogostosti, zakaj samo na podlagi tega podatka je mogoče konkretno besedo najti v pogostostni listi in potem ugotavljati njena razmerja do drugih leksemov.
Praktična uporabnost oz. neuporabnost pogostostne liste izhaja iz že omenjenega osnovnega nesporazuma, kaj spada pod določeno geslo in kuj ne, kaj naj se izkaže na enem mestu in kaj na dveh oz. več mestih; od te odločitve je namreč odvisna pogostostna uvrstitev marsikatere besede. Zato so najmanj problematični podatki o samostalnikih in pridevnikih oz. pridevniških besedah (ob upoštevanju seveda, da je pod pridevnik vključen tudi izpridevniški prislov ipd.), nezanesljivi pa so podatki o glagolih in o večini slovničnih besed. Posebej neenotno je obravnavana homonimija in konverzija. Naj pokažem na nekaj zgledih, kako relativni so podatki o pogostosti gesel celo na vrhu lestvice in kako previdno bi bilo treba delati sklepe glede na rang listo.
Rečeno je bilo, da ima glagol biti sem pri P. zelo visoko mesto,".11 zlasti v primerjavi z drugouvrščenim leksemom, saj gre za razmerje 1426 : 606. to je 1 : 2,35. Dejstva so nekoliko drugačna. Podatki o pogostosti pesniškega jeziku prve polovice 19. stoletja, kakor se kaže npr. v Kranjski čbelici, povedo, da se uvrstitev glagola biti pri P. pogostostim sklada s pogostostjo pesniškega jezika v КС, le da je razloček med prvo in drugo besedo na P. pogostostni listi res nenavadno velik. Pogostostna razmerja med prvim in drugim leksemom so v nekaterih pogostostnih listah taka: KČ 318 : 296, Novice 612 : 566, slovenska pisma Copu 77 : 75, sodobni knjižni jezik 9722 : 7958.» Ce bi bila pogostostna oznaka P. glagola biti po Scherberju pravilna, bi to predstavljalo polom trditve, du je moč slovenskega stavka v povedkovem glagolu. Od kod razlika? V Scherberjevi frekvenci biti so zaobseženi podatki o rabi biti sem ..., nisem ..., bom ..., bil... (v samostojni in vseh pomožnih rabah) ter bi. Morfem bi bi se moral slovarsko obravnavati kot oblikoslovni členek. Poleg tega pa bi bilo treba premisliti, kako porazdeliti 152 ponovitev oblike bil v različnih funkcijah (vez oblikovni glagolski morfem). S temi odbitki bi se pogostost P. glagola biti precej približala standardu pesniškega jezika prve polovice 19. stoletja (čeprav bi ostal biti še vedno pozornost vzbujajoč leksem).
Podobno je z nekaterimi drugimi visokofrekvenčnimi besedami. Členek ne je uvrščen z 280 rubami na 6. mesto. Ker so bile oblike nisem .... nimam ....
8	A. L, P. Scherber: Slovar Prešernovega pesniškega jezika: konkordanca in pogostnost, Delo 31. 3. 1978, str. 7.
9	Vse citirano gradivo je z Inštituta za slovenski jezik.
nočem . .. štete le po enkrat pod ustreznimi glagoli, je P. nikalnica na videz šibka. Dejansko pa se nikalnica pojavlja 156-krat tudi pri biti, 11-krat pri imeti in 9-krat pri hoteti, to je skupaj 176-krat. Pod tem vidikom se členek ne s 456 ponovitvami premakne kar na tretje mesto lestvice; ta uvrstitev pa bi raziskovalce brez dvoma spodbudila k razmišljanju o P. zanikovanju.
Stilno, estetsko in sociološko zanimivo je razmerje med osebnimi zaimki. Po Scherberju imajo le-ti naslednja mesta na pogostostni listi: 2. on (606-krat), 4. ja z (507-krat), 8. ti (206-krat). Na prvem mestu se nuhaja torej izruzita nelirska prvina.10 Ali gre za posebno strukturo P. lirike? Na hitro roko opravljena primerjava s podatki o pogostosti teh zaimkov v KČ izkazuje isto zaporedje, le z drugačnimi kolikostnimi odnosi: 4. on (186-krat), 5. jaz (185-krat), 7. ti (120-krat). Toda ob primerjavah bi bilo treba upoštevati, da so pri Scherberju pod te izhodiščne oblike uvrščene tudi vse dvojinske in množinske oblike (torej gre za drugačno rešitev kot recimo pri človek: ljudje) in da so pod tako geslo (npr. on) štete tudi nevtralizirane, tj. pridevniške oblike tipa nje oča (77-krat) ter členka ga (2-krat) in jo (5-krat) ipd. Če bi se računali podatki tudi za KČ po Šcherberjevi metodi, bi se pogostost pesniškega jezika KČ pokazala v drugi podobi: 3. jaz (276-krat), 5. on (186-krat), 6. ti (165-krat), torej z drugačnim zaporedjem zaimkov, a s kolikostno bolj po Prešernovo usklajenimi odnosi.
Nekaj takega se lahko trdi o predlogih. Predlog za stoji po Scherberju na 25. mestu in ima 69 ponovitev. Če pa se pri pogostosti upošteva tudi njegovo pojavljanje v predložnih zaimenskih zvezah (zame, zate, zanj, zase itd.), se mu ponovitve povečajo za 19, s tem pa se opazno premakne na lestvici, in sicer na 19. mesto.
Podobno pozornost kakor glagol biti so na podlagi Scfierberjevega seznama zbudili nekateri samostalniki, npr. srce. Poniž je zapisal: Med pomenskimi besedami se pojavlja le samostalnik srce s 112 pojavitvami, kar je s stališča danes znanih slovarjev pesnikov in pisateljev v evropski literaturi zelo zanimivo in tudi presenetljivo dejstvo.11 Sklep je bil napravljen nekoliko prehitro. Beseda srce kot najmočnejši samostalnik pri P. se na pogostostni listi res nahaja že nu 16. mestu. Toda besedišče KČ ima besedo srce kot prvi samostalnik celo na 9. mestu. Sicer pa srce tudi po Začasnem frekvenčnem slovarju12 v slovenskem knjižnem jeziku nasploh zaseda 2. mesto ined samostalniki.
Oddelek s podatki o pogostosti P. besed se torej lahko uporabi za splošno orientacijo, pri ev. sklepanjih in primerjavah pa je treba upoštevati posebnost njegove zgradbe in možnost napak, izvirajočih iz nepopolnega P. slovarja. Za zanesljivejše analize bi bilo treba izdelati merila, kako in pod katerimi gesli se evidentirajo posamezne pojavne besedne oblike.
Prešernov slovar je izdan razkošno, skoraj potratno. To velja najbolj za tretji oddelek, v katerem so pogostostni enokolonski podatki razporejeni na 59 straneh, čeprav bi jih bilo mogoče brez škode spraviti na tretjino oz. četrtino zdajšnjega prostora.
10	Prim. V. Kajzer, Jezičko umetničko delo, Beograd 1973, 397. — H. Friedrich, Struktura moderne lirike, Ljubljana 1972, 210.
11	D. Poniž, O slovarju Prešernovega pesniškega jezika in usodi računalniške lingvistike na Slovenskem, Naši razgledi 7. 4. 1978, str. 203.
12	Prim. S. Suhadolnik, Slovarski pripomočki, Jezik in slovstvo 11, 1966, 6, 190—3.
Slovur imu neknj tehničnih, tj. zlusti ruzvrščevalnih in abecednih nupak. Te se najbolj odkrivajo pri hoinoniinih in dvočlenskih geslih. Za vrstni red homo-nimov ni bilo določeno trdno zaporedje, čeprav pozna slovensku leksikografija, predvsem SSKJ, ustrezne rešitve; prim. § 16—19. Kljub Scherberjevi želji po homonimnem ločevanju besed je bila zudeva izpeljana le izjemoma v celoti in pravilno, večkrat na pol, v večini primerov pa je bilo homonimno gradivo mehanično uvrščeno pod eno geslo. Tudi če pustimo vnemar konverzne oblike in podobno, ostane precejšnje število besed, ki bi morale biti homonimno predstavljene, saj gre pri njih za različne, ustaljene besednovrstne kategorije, npr. jutro, kaj, ljubiti se, na, neki. poročiti, raj. Homonimi so bili tudi nedosledno označeni in neenako razvrščeni (prim, vrh : zlat), zato je iskanje po slovarju dokaj oteženo. Primerjaj boljše zadevne rešitve pri biti, pasti, pred, prst in slabše oz. nnpučne rešitve pri gosti, klop, kos, moči, svet, svetel.
Ker se bodo gotovo delali novi konkordančni slovnrji, bi bilo ob Scherber-jevem delu koristno ugotoviti, kuko je prišlo na več mestih do abecednih pomot. Prim, besede le-t/a,1 (str. 128), pot (str. 209 in 210), prst (str. 222). Ali je napake zagrešil stroj ali človek? Če jih je stroj, kuj ukreniti, da bi se takim napukum ognili? Abecedni red je neutemeljen pri tipih pastir — pasti padem — pasti pasem : peti peli si petica. Tiskovnih nupak skorajda ni; moti kvečjemu geslo kamer nam. kamen. Ponekod se isto besedilo na enem mestu ravna natanko po Kosu, na drugem pa je nekoliko drugučno, navadno v naglasih. Prim, pri besedi Beli Ilrooat navedeni verz.
Scherber uporablja pri nas mulo znane termine, npr. homograf za liomonim. in operira z latinskimi kvalifikatorskimi oznakami, npr. praep., suffix, kar učinkuje v sodobni slovenski knjigi starinsko. Pojasnjevanje slovenske besede z nemško, npr. vir (Fundstelle) nu str. X, je na Slovenskem nenavadno.
Slovar Prešernovega pesniškegu jeziku po vsem povedanem ni »zanesljiv pripomoček« in ni »brezhibno vzpostuvljenu konkordanca« in ne »brezhibnu dokumentucija primerov besedil«, kot obljublja Scherber v uvodu (str. VII do VIII), predvsem pa ni to, kar napoveduje naslov knjige, saj ne zajemu vsegu besedišča P. Poezij, pa tudi samovoljno določeni izbor ni popoln.13 Je prvi poizkus, kaj in koliko lahko opravi stroj s človekovo pomočjo pri izdelovanju slovenskega slovarja. Ker je zlasti človek zmotljiv in stroj sam (še) ne zna misliti in delati, je doseženi rezultat konec koncev zadovoljiv, zlasti kot pouk, kako se bo treba izogibati napak, da pridemo kdaj do popolnega ali vsaj po-polnejšegu slovarju P. jeziku in temu podobnih del. Avtor kljub znanstveni resnosti, vztrajnosti pri delu in zavzetosti za slovensko stvar ni zmogel naloge, saj premulo obvludu slovenski jezik oz. je preslabo izkoristil razpoložljive ustne in pismene vire o slovenski leksiki. Pravzaprav pu je Scherber nujinunj kriv tega polovičnega uspeha — krivi smo mi, ker dela nismo opravili sami oz. ker njemu nismo dovolj pomagali. To velja tudi za zuložbo Obzorja, ker se ji ni zdelo potrebno dobiti lektorja, da bi temeljito pregledal vsaj uvod v slovar, čeprav je pohvaliti njeno izdajateljsko zavzetost.
Stanislav Suhadolnik SAZU, Ljubljana
13 Zato dvomim, da bo ta slovar zadovoljil tiste, ki radi naštevajo neobdelane nuloge slovenskega jezikoslovju, zlasti leksikografske. Prim. A. Lägreid, Die russischen Lehnwörter im Slowenischen, München 1973, 9 in 59.
POGOSTOSTNI SLOVAR RUSKEGA JEZIKA*
Pogostostni slovar ruskega jezika je sestavljen na podlagi izbora 1 056 382 besednih rab in obsega 39 268 besed iz besedil izbora. To je doslej najpopolnejši tovrstni slovar ruskega jezika; posvečen je spominu B. A. Larina.
Izdajanje prvih pogostostnih slovarjev sega v drugo polovico preteklega stoletja, ko sta nastala angleški in nemški slovar z namenom, olajšati tiskarsko tehniko in sistem stenografije, izpopolniti pravopis in metode pri poučevanju branja slepih1. Prvi »šolski« slovar pa je nastal šele 1. 19112. Prvi pogostostni slovar ruskega jezika je sestavil F. Malir, sledili so slovarji II. II. Josselsona, È. A. Stejnfel'dtove, N. P. Vakarja — in obravnavani.
Temeljna naloga pogostostnih slovarjev je seznanjanje bralcev s stopnjo rabljenosti besed v jeziku. Ti slovarji so rezultat statističnih raziskav določenega besednega gradiva ter kažejo pogostost besed in količino besedil, iz katerih so besede vzete. Obravnavani slovar je rezultat dognanj, do katerih je prišla sovjetska leksikostatistika, tesno povezana s slovaropisjem in avtomatizacijo.
Pri nastajanju slovarja je sodelovalo okrog 100 ljudi s Filološke fakultete leningrajske univerze in iz Laboratorija za semiotiko Znanstvenoraziskovalnega inštituta za uporabno matematiko in kibernetiko gorkovske univerze. Pobudnik in vodja dela je bila L. N. Zasorina, ki je tudi obdelala teoretične osnove in praktična navodila za obdelavo besednega gradiva. Zasorina je napisala tudi načrt slovarja. Analitično slovnico in Uvod. Obdelavo gradiva na elektronskih računalnikih sta vodila V. A. Agraev in V. V. Borodin. Načrt za odpravo napak glosarja na elektronskih računalnikih sta napravila V. V. Borodin in V. M. Mu-ratova. Poglavje Statistični parametri slovarja je napisal È. V. Tisenko.
Slovar ima štiri dele: 1. Poročilo sestavijalcev; 2. Uvod; 3. Pogostostni slovar in 4. Dodatek.
Y Poročilu se seznanimo s številnim timom znanstvenikov rusistov, matematikov in inženirjev, ki so sodelovali pri nastajanju slovarja.
Prva dva dela Uvoda govorita o namenu slovarja, njegovih virih, izboru računske enote in obdelavi besedil. Pomembna je ugotovitev, da v besedoslovju do danes ni rešeno vprašanje razmejitve živega besednega sestava sodobnega ruskega jezika. Slovar je bil narejen zato, da se določijo meje aktivnega slovarskega sestava žive besedne rabe sodobnega izobraženca. Glavni namen slovarja je, dati zadovoljive podatke o sodobnem besedju glede na zvrstnostno razločevanje. Slovar zajema štiri vrste besedilnih virov: umetnostno prozo, dramatiko, znanstvena in publicistična, časopisna in revialna besedila ter kaže na različna področja, kjer bi ga lahko s pridom uporabili. Ta pogostostni slovar prvič na široko zajema znanstveno-publicistični in poslovni jezik, tako značilna za področje množičnega občevanja, sicer pa se ravna po normah besednega sestava ruskega jezika, kakor jih je obdelal leksikolog B. A. Larin. Na podlagi njegove razdelitve na štiri samostojna področja besedne rabe3 obsega slovar za vsako
* Castotnyj slovar' russkogo jazyka. Sestavljalci V. A. Agraev, V. V. Borodin, L. N. Zasorina. V. M. Muratova, Z. V. Tisenko. Moskva, Russkij jazyk, 1977. 935 str.
1 Inostrannye jazyki v škole, 1967, št. 3.
- R. C. Fldridge, Six Thousand Common English Words, Niagara Falls, 1911.
3 Umetnostni, praktično sporočevalni, znanstveni in časnikarski jezik ter poslovni jezik.
skupino po 1/4, tj. 250 000 besednih rab. Ker uvtorji nimajo dovolj zupisov i/. praktičnega sporazumevalnega občevalnega jezika, so za obdelavo vzeli gradivo sodobne realistične dramatike in besedila javnega obveščanja, v katerih so prisotne tudi prvine občevalnega jezika. Poudarjajo, du poleg leposlovnega v občeval-ni jezik prodira tudi znanstveni slovar. Zato so v kartoteko virov vključili vidne sovjetske znanstvenike s področju fizike, kemije, biologije, mineralogije in zgodovine. Zajeli so tudi članke in govore Lenina, Kalinina in kongresno gradivo KPSZ, nenehno prisotno v tisku, sestavke pisateljev časnikarjev iz obdobja druge svetovne vojne (npr. A.N. Tolstoj, Leonov, Šolohov), od povojnih publicistov so zajeli članke N. M. Gribačeva. Viri za obdelavo časnikarskega jezika so bili časopisi Pravda, Izvestija, Sovetskaja Rossija (izdaja enega dne) idr.; vsak časopis so izpisali v celoti. Med revialnim tiskom so zajeli revije: Vokrug sveta, Nauka i žizn', Novoe vremja, Novyj mir in Junost'. Pri izpisovanju niso zajeli leposlovne proze, obdelali pa so reportaže. Slovar ni zajel jezika poezije in eksaktnih ved, zajema pa obdobje od Lenina in Gorkega do 60. let 20. stoletja. V vsaki izmed štirih funkcijskih zvrsti jezika je zajeto od 11 do 15 avtorjev. Tretji del Uvoda ima naslov Enote besedila in prvine slovarja.
Sledi Analitična slovnica slovarja. V nji so podana pravila za analizo samostalnikov, pridevnikov, števnikov, zaimkov, glagolov, prislovov, predlogov, vez-nikov, členkov in medmetov. Na koncu Uvoda so navedeni viri slovurja. Naj omenimo samo nekaj imen iz sodobne ruske besedne umetnosti: Antropov S. P.. Gajdur A. P., Ovečkin V. V., Paustovskij K. G., Prišvin M. M., Sobolev L. S., Fedin K. A., Šolohov M. A., Arbuzov A. N., Bulgakov M. A., Lavrenev B. A., Rozov V. S., Simonov K. M., Štejn A. P. idr.
Tretji del obravnavanega slovarja, Pogostostni slovar, je sestavljen iz treh enot.
Abecedno pogostostni glosar je najvažnejši in najobsežnejši njegov del. V njem je 39 268 različnih besed. Vsaka leksikalna enota glosarja ima naslednje količinske oznake: 1. pogostost: a) splošno pogostost glede na ves izbor; b) pogostost glede na število rab besede v vsaki izmed štirih funkcijskih skupin besedil (časopisno-revialna, dramska, znastvena in publicistična, umetniško-proznu) ; 2. količino besedil glede na omenjene štiri skupine, v katerih je prisotna posamezna beseda.
Pogostostni glosar ima besede s pogostostjo 10 in več, vsega skupaj 9044 enot, razvrščenih glede na upadanje pogostosti. Najbolj pogost je o (oo) — 42 854, sledijo i — 36 266, ne — 19 228, na — 17 262, ja 13 839, bijf — 13 307, čto — 13 185, on — 13 143, s (so) — 12 975, a — 10 719, kak — 7425, èto — 6940 idr. Pogostost 100 imajo vozrast, gromko, dijm, želanie, zabota idr., največjo pogostost 10, imajo abscissa, bes, varen'e, denek idr. Pogostost npr. 178 imajo desjatok, krov', otdel'nyj, pozdno, svoboda, xvatat', čut'. V pogostostnem glo-surju niso nuvedene besede s pogostostjo 1, skupaj 13 379 enot. Tuke besede so npr. avtozavodec, balkanskij, vkleit', gazetčik-professional, darmoed, židovski j, zavod-avtomat idr. Besed s pogostnostjo 1 je kar precej, preseneča pa, da so omenjene in še druge podobne v sodobnem ruskem jeziku tako redke.
V poglavju Statistična struktura slovarja je tabela s sedmimi kolonami. Najprej je zaporedno število stopnje, sledijo pa kolone absolutna pogostost, število besed z dano pogostostjo, nakopičena absolutna pogostost, nakopičeno
število besed (dva dela: absolutno in relativno število besed), relativne pogostosti in nakopičena relativna pogostost. Iz navedenih števil se dajo razbrati statistične informacije o vrstnem redu skupin besed z določeno pogostostjo, vsoto pogostosti posameznih besednih skupin idr.
V zadnjem delu Dodatek imamo seznama homografov, slovarskih in slovničnih homonimov, popis nekaterih besed, ki niso zajete v slovarjih, npr. zubator, in vir, od kod je beseda vzeta. Iz Dodatka povzemamo, da je izbira besed dovolj reprezentativna in izraža lastnosti celote, tj. ruskega jezika. V tem delu imamo naveden tudi koeficient besedne raznolikosti slovarja. Količnik določa razmerje števila različnih besed (V) in števila vseh besednih rab (N):
„ V 39 268 ,, C = - =--= O. 0371.
N 1 056 382
Iz podatkov se vidi, da je veličina C odvisna od dveh faktorjev: od obsežnosti izbire besed in obsežnosti različnih besed, na katere vplivajo funkcijske in avtorske posebnosti izbranih besedil. Zaključni del navaja še štiri preglednice in pet diagramov. Iz 3. preglednice npr. razberemo pogostostne podatke za nekaj besed iz različnih funkcijskih zvrsti jezika: tako ima glagol byt' splošno pogostost 13 307, v časopisno-revialnih besedilih 2521, v dramatiki 5178, v znan-stvenopublicističnih 2480 in v umetnostni prozi 3128. Tabela 4 govori npr. o pogostosti besednih vrst. Največjo pogostost ima samostalnik 26,65 — sledi glagol s 17,12 najmanjšo samostalniško rabljeni pridevniki — 0,053.
Na podlagi obravnavanega slovarja so ruski jezikoslovci določili, katere besede se v vseh jezikovnih skupinah besedil uporabljajo največkrat. Število takih besed je 6440, kar predstavlja 868 577 besednih rab. Njihovo razporeditev po slovničnih kategorijah prikazuje tabela 6. Zanimiv je podatek, da predstavljajo besede s frekvenco 10 in več 92% vseh besednih rab. Diagram 2 kaže npr. količino različnih besed v odstotkih. Največ je besed z začetno črko P, najmanj pa na E in JU. Dodatek tudi govori o gradivu, ki ni zajeto v slovarju, a je že narejeno, tako: 1. abecedno pogostostna glosarja: znanstveno-publici-stični in časopisno-revialni; 2. abecedno-pogostostni glosarji iz različnih besedil dramatike in proze; 3. abecedno-pogostostni glosar splošno rabljenih besed vseh štirih skupin besedil in 4. odzadnji slovar vsega zbranega gradiva.
Obravnavani slovar je pomemben zlasti zato, ker omogoča določevati rabo osnovnega ruskega besed ja glede na različne vidike sodobnega slovaropisja. Prav bo prišel sestavljalcem učbenikov in slovarjev minimumov, s pridom ga bodo rabili pri strojnem prevajanju, transkripciji, prečrkovanju, avtomatičnem lisku, branju črkovnih besedil in še drugje. Morebiti je pomanjkljivost slovarja v tem, da besed ne razlaga, ne navaja naglasa, ne razločuje besed kot enot frazeološke in nefrazeološke rabe, kar pa je vse najti v 17-tomnem Slovarju sodobnega ruskega knjižnega jezika, ki ima 150 000 leksemov v najrazličnejši besedno-stilistični rabi. Pogostostni slovar ruskega jezika je nedvomno velik dosežek sodobne rusistike.
Jurij Kojs
Pedagoška akademija v Mariboru
PRVI SLOVASKO-SLOVENSKI SLOVAR
Prvi slovaško-slovenski slovar Viktorja Smoleja1 je dvojezični slovar malega obsega s kakimi 15 000 slovaškimi besedami, razvrščenimi v gesla, s slovenskimi besednimi ustrezniki. Slovar je, kot pravijo Navodila za uporabo, »namenjen praktični rabi, hoče predstaviti izbran besedni zaklad sodobnega slovaškega jezika, kakor je v živi rabi in ga nahajamo v leposlovju včeraj in danes, v sodobni publicistiki, v poljudni znanosti in v pogovorni besedi«. Pri tem je sestavljavec opustil vrsto besed, za katere je bil mnenja, da jih je mogoče razbrati iz podstav, iz katerih so tvorjene. Prav tako v slovar ni vključil »množice mednarodnih besed«. Upošteval jih je le, »če je njihova pisna in glasovna podoba močno drugačna od iste besede v slovenski redakciji«. V slovarju tudi ni besed, ki so po obliki in pomenu enake slovenskim.
Vsako geslo je opremljeno z osnovnimi slovničnimi podatki. Tako so pri samostalnikih navedeni rod. ed. in včasih im. inn., pri samostalnikih ženskega in srednjega spola tudi rod. mn. Pri glagolih so dane oblike 5. os. ed. in mn. ter včasih deležniki na -l. Vid je označen le pri dovršnih glagolih. Pri nekaterih pridevnikih je naveden tudi primernik.
Razen samega besednjaka vsebuje slovar še Uvodni zapisek, v katerem sestavljavec kaže zgodovino nastajanja slovarja, seznam virov in kratic ter dodatek Nekaj iz slovnice slovaškega jezika, v katerem so zelo pregledno predstavljena osnovna slovnična pravila.
Slovar je izzval že precej zanimanja, tako med domačimi2 kot med tujimi strokovnjaki3. Ocenjevalci so mnenja, da zasluži vso pozornost in sestavljavca po vrsti hvalijo za pogum, s katerim se je lotil tega pionirskega dela. Vendar imajo tudi nekaj pomislekov. Večina je mnenja, da bi v slovarju kazalo nekoliko drugače urediti zelo bogato slovensko sinonimiko. Kot najbolj priporočljivo rešitev predlagajo ločevanje posameznih pomenov s številkami ali vsaj s podpičji. Razen tega pogrešajo vsaj osnovno ločevanje besed po zvrsteh, tudi časovno. Nadalje se ocenjevalci ne strinjajo v celoti z načinom, kako so v slovarju zastopane prevzete besede. Niso jim jasna merila, po katerih je nekatere vključil, drugih ne. Ocenjevalci hvalijo sorazmerno bogato predstavitev frazeologe-mov, vendar opozarjajo na nekatere probleme, ki so s tem v zvezi: niso jasno določene meje posameznih frazeologemov; včasih so vanje vključene tudi besede, ki niso sestavni del frazeologema. Kritiki opozarjajo tudi na nekatere spodrsljaje pravopisne in skladenjske narave, ki bi jih sestavljavec z lahkoto opravil z nekoliko tesnejšim sodelovanjem s slovaškimi leksikografi.
Naj mnenjem ocenjevalcev, ki so včasih priostrena prav do naštevanja tiskovnih napak, dodam še nekaj svojih misli. Ruski leksikograf in leksikolog L. V. Ščerba je trdil4, da bi sestavljavci dvojezičnih slovarjev morali napraviti
1	Viktor Smolej, Slovaško-slovenski slovar. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1976. 448 strani.
2	Joža Meie, Slovaško-slovenski slovar. Jezik in slovstvo, Ljubljana XXII, 1976, str. 266—268; Maria Myjaocood, Priekopnîcky čin, Novy život, Novi Sad XXIX/1977, str. 187—189.
3	Stefan Michaiiis, Slovensko-slovinsky slovni'k. Kultura slova Bratislava XI/1977, str. 89—91.
4	L.V. Sčerba. Predislovie k Russko-fruncuzskoniu slovarju, v: L. V. Sčerbu. Je zvkovaja sistema i rečevaja dejatel'nost', Nauka, Leningrad 1974. str. 304—312.
vedno po štiri slovarje: za vsako kombinacijo jezikov po dva, odvisno od tega, komu je slovar namenjen. Menim, da je naš slovar eden takih. Namenjen naj bi bil Slovencu, ki bi rad bral slovaško. Dvomim, da se bo Slovak, četudi obvlada osnove slovenščine, znašel v množici sopomenk in primerov. Za slovar obsega, kot je naš, bi bilo bolje, če bi se zadovoljili z enim samim ustreznikom, glavnim, skrbno izbranim. Zelja po popolnosti je bila slovarju v škodo.
Čeprav je pri slovarju takega obsega tvegano pisati o izbiri besed, je vendar treba opozoriti na nesorazmerje med posameznimi jezikovnimi zvrstmi in njihovo zastopanostjo v slovarju. Veliko premalo se mi zdi besed praktično strokovne zvrsti: ampliôn 'megafon', brak 'škrat', Etamln 'gaza', frezovačka 'stružnica', kristâl 'kristal'. Želel bi si tudi več besed iz pogovornega jezika: alioj 'živio', blanketa 'forinular', gusto 'okus', jarnik 'pomladanski plašč'. Vse preveč pa so zastopane besede s področja narodopisja: betleliem 'jaslice', brusliak 'životec', huna 'dolg plašč', dračica 'zmajeva žena'. Tudi onomatopejskih besed je preveč: brnkat' 'brenkati', ceknut' 'črhniti', cl'apkat' 'čofotati', drkotat' 'šklepetati', frflat' 'godrnjati'.
Pri frazeologiji se srečamo s staro napako slovenske leksikografije: slovar se frazeologemov kol enot zaveda, jih pa ne označuje in jih ne ločuje od preostalega ponazorovalnega gradiva. Dokaz, da se je sestavljavec frazeologemov zavedal, je način, kako je prevajal take enote. Praviloma jim je skušal najti slovenski frazeološki ustreznik, le redko se zateka k opisu, skoraj nikoli pa ne rabi enobesednih izrazov. Pri tem marsikdaj najde prav posrečene ustreznike: robit' s komata somara 'delati iz muhe slona', mat' niečo za lubem 'imeti nekaj za bregom', zdrav ako buk 'zdrav kot dren', a ni mački) mak 'niti kolikor je črnega za nohtom'. Včasih bi bilo mogoče najti primernejši slovenski frazeolo-gem in se ne pustiti zapeljati od slovaške zveze. Tako bi bilo numesto 'bolje vrabec v roki kot zajec v grmovju' za lepši vrabec v hrsti ako zajec v chraste kazalo reči 'boljši je vrabec v roki kot golob na strehi', ali namesto 'imam tega čez glavo dovolj' za mam toho po krk dost' 'tega sein do grla sit'. Isto bi veljalo tudi za nekatere slovaške frazeologeme. Tako je oblika vyjst' na mizinu 'priti na beraško palico' bolj pogosta kot priviest' na mizinu, ali do žihlavi hrom nebije 'kopriva ne pozebe' srečamo pogosteje kot varianto mraz žihVaoi nespali. Pri »prevajanju« frazeologemov bi kazalo paziti tudi na stilno zaznamovanost. Tako bi bilo frazeologem dat' koš bolje predstaviti kot 'dati košarico', saj je 'dati korbico' v slovenščini zaznamovano kot nižje pogovorno, kar pa za slovaško zvezo ne velja. Poseben problem so frazeologemi, katerih prvine so besede, ki so v obeh jezikih enake in jih v našem slovarju sploh ni. Tako, ker slovar nima gesla loj, tudi ni frazeologema už z Adamam loj kope 'je že pod rušo' ali, ker ni gesla osa, ni tudi zveze byt' do robot y ako osa 'biti priden kot mravlja'. So pa tudi primeri, ko gesla so, pri njih pa prikazana raba v frazeologemu: oz at' svojih sedem slivak 'pobrati šila in kopita', med lizat' 'pobirati smetano', kovač mu v brucliu mechy ducha 'kruli mu v želodcu'.
Ob izidu druge izdaje tega slovarja, ki je že v pripravi, kritiki gotovo ne bo treba več ugotavljati tu obravnavanih pomanjkljivosti, kur bo njegovo vrednost le še povečalo.
Matej Rode Gimnazija v Celju
BOLGARSKI OZADNJI SLOVAR
Dobili smo tudi bolgarski1 odzadnji slovar. Pod uredništvom sedaj že pokojnega profesorja Ljubomira Andrejčina so ga sestavili Elena Georgieva, Kalina Ivanova, Jordan Penčev in Valentin Stankov ob pomoči drugih članov sekcije za sodobni bolgarski jezik Inštituta za bolgarščino pri Bolgarski akademiji znanosti ter ob sodelovanju študentov Sofijske univerze, ki so zbirali gradivo v okviru svoje poletne prakse v letih 1970 in 1971. Slovar ima nekaj več kot 70 000 besed, razvrščenih po pravilih, ki veljajo za podobne slovarje. Gradivo so črpali iz petih slovarjev: ukademskegu2, razlagalnega9, etimološkega11 in dveh pravopisnih5. V knjigi jih citirajo z znaki A, T, M, R in P. V osnovi gre za indeks tridelnega akudemskegu slovarja (A). Opustili so le samostalnike na ne-, ker da besedotvorno niso zanimivi, saj jih praviloma lahko napravimo iz vsakega nedovršnega glagola. Iz preostalih slovarjev so navedene tiste besede, ki jih, gledano po vrstnem redu, kot so našteti zgoraj, v predhodnem slovarju ni. Tako so z M označene besede, ki jih ni najti v ukademskem (A) in razlagalnem (T), a jih je mogoče najti v etimološkem (M). S P so označene besede, ki jih ni srečati drugje kot v drugem pravopisnem slovarju. Drugih podatkov slovar ne nudi. Avtorji so mnenja, da jih je mogoče najti v navedenih slovarjih. Ce se podatki v slovarjih ne ujemajo, kot na primer pri naglasu, ima beseda v našem slovarju označena oba naglasa, če je dubleta. le v enem slovarju (kino-pàrk, ràzrèd, polùzasâhnal, vâzzelèn, fèldmarsàl), ali pa sta besedi navedeni dvakrat, vsakokrat s svojim naglasom ter z oznako, v katerem slovarju je taka oblika (Izrazen R, izrazen A, kötel M, kotel A, naroden A, naroden T). Ilomo-nimi so označeni na dva načina. Ce sta besedi različnih besednih vrst, je to označeno v oklepaju: bezbroj (säst.), bezbroj (nar.); lek (säst.), lek (pril.); maj (säst.), maj (čast.); ni (mest.), ni (čast.), ni (säjuz); poema (säst.), роста (gl.). Če homonima sodita k isti besedni vrsti, sta oštevilčena: ban1, ban2; izbor1, izbor2, tučen1, tučeri1. To je na zunaj vse, kar nudi slovar. Je torej, kot pravijo avtorji v uvodu, le »sorazmerno popolno, urejeno gradivo«, ki omogoča nadaljnjo konkretno raziskavo.
Ce primerjamo to na prvi pogled skromno knjigo z nekaterimi drugimi sorodnimi deli, na primer z ruskim odzadnjini slovarjem6, o katerem je že bil govor v naši reviji1, si lahko postavimo vprašanje, ali je prav, da je izšla taka, kot je. Ali bi ne kazulo še malo počakati in jo opremiti s še kakšnimi podatki
1	Obraten rečnik na saoremennija bälgarski ezik, Izdateljstvo na Balgarskata ukudemija na naukite, Sofija 1973.
2	Rečnik na sävremennija bälgarski knižoven ezik, izdanie na BAN, Sofija J. (1955), II. (1957), III. (1959).
3	Bälgarski tälkoven rečnik, Sofija 1955.
4	Stefan Mladenoo: Etimologičeski i pravopisen rečnik na bälgarski ezik, Sofija 1941.
5	Stojan Romanski: Pravopisen rečnik na bälgarski knižoven ezik, Sofija 1951. Pravopisen rečnik na bälgarskija knižoven ezik, šesto prerabotano izdunie, Sofija 1965.
6	Obratnyj slovar' russkogo jazyka, Sovetskaja ènciklopedija, Moskva 1974.
7	Franc Jakopin: Tretji odzadnji slovar ruskega jezika. Slavistična revija,
Ljubljana XXII/1974, št. 3, str. 352—358.
ali razpredelnicami, saj podobni slovarji ne izhajajo vsak dan? Menim, da jo prav, da je izšla. Zelja po popolnosti je marsikdaj vzrok, da prenekatero delo ne zagleda belega dne, ker so njegovi avtorji mnenja, da zadeva še ni popolna. Bolje je, da izide nepopolno delo, kot nobeno. Da bi se prepričal o uporabnosti slovarja takega, kot je. sem si postavil vprašanje, kako se je bogatil besedni zaklad bolgarskega jezika v obdobju 1955 do 1965, ter skušal najti odgovor v gradivu, ki ga nudi naš slovar. Za mejnik sem si na eni strani postavil letnico, ko je pričel izhajati akademski slovar (A) in je izšel razlagalni (T), na drugi pa letnico, ko je izšel drugi pravopisni slovar (P). Ogledal sem si torej tiste besede, ki jih v drugih slovarjih ni in jih najdemo le v slednjem. Takih je kakih dvesto. Če si jih natančneje ogledamo, bomo ugotovili, da je med njimi precej takih, ki so v splošno rabo prišle iz strokovnega jezika (baobab, celzij, fluorescenten, fondan, hroiniran, oligarlt, pampasi, sinusoida). Po drugi strani pa jo dosti takih, ki so pred tem bile last le pogovornega jezika (bljuoam, dartaški. elate, etak. prekipuam, sapunerka, tarikatština. tanlurko); veliko je manjšalnio (boiko, rebärce, selce, z&bče). Dosti je novih sklopov, navadno pisanih z vezu-jem (gala-predstaolenie, kandidat-učitel, minist ar-predsedatel, sâdija-izpâlnitel. ski-sästjazanie, zettlestnik-direklor). Še vedno je močan vpliv ruščine (avtozaood. čertožen, počoooed, prijom, vseznajko, zakusäcna). Glede naglasa ni veliko novosti. Le redki so primeri, da se naglas v drugem pravopisnem slovarju (P) ne ujemu z naglasi v ostalih slovarjih. Tako v besedi djustaban zahteva naglas le na zadnjem zlogu in ne dovoljuje dublete z naglasom na prvem zlogu, kot je to počel razlagalni slovar (T). Ali v nastroen, kjer je naglas na predzadnjem zlogu in ne nu zadnjem, kot je storil razlagalni slovar (T).
Teh nekaj ugotovitev naj pokaže, da je mogoče Obrnjeni slovar sodobnega bolgarskega jezika s pridom uporabljati, četudi ni opremljen s številnimi podatki in razpredelnicami in čeprav ni obdelan z računalnikom. Skromna, vendar koristna knjiga.
Matej Rode Gimnazija v Celju
AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z '.....\
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	г ...	..h	Ruski		
Makedonski	r ..	■ ■•t	Srbohrvatski		h
Srbohrvatski	ђ ...	...d	Srbohrvatski	џ ..,	, (U
Ruski	e ..,		Ruski		.. šr
Ruski	ё ..,		Bolgarski	щ ...	,.. št
Ukrajinski	э ...	...je	Ruski		
Ukrajinski	u ..,	... у	Bolgarski		
Ukrajinski	i ...		Ruski		.. у
Ukrajinski	Ï	...ji	Ruski		//
Ruski	u..	... j	Ruski	-b ...	
Makedonski	к ..	...k'	Ruski		
Srbohrvatski	.'b ..	... lj	Ruski		,.. JU
Srbohrvatski	H» . . ,	... nj	Ruski		... ja
Srbohrvatski h.....č
Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o rezultatih razprave.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo).
Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust.
V OCENO SMO PREJELI
Pogačnik Joie, Parametri in paralele. Partizanska knjiga. Znanstveni tisk, Ljubljana, 1978, 182 str.
Gerhard Nemeklorusky, Die kroatischen Dialekte des Burgenlandes und der angrenzenden Gebiete. Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Wien, 1978. 376 str. + 52 zemljevidov.
Ilungaro-Slaoica 1978. VIII. Internationaler Kongress der Slawisten. Zagreb, 3.—9. September 1978. Akadémiai Kiadö. Budapest. 402 str.
Zdena SkoumaloDä. Status tzv. kmenotvornych pripon slovesnych v slovanskych jazycich, zvlaštč v rustine. Kabinet cizîch jazikû CSäV, Praha 1975. 299 str.
Toorčist' Jara Slavutyèa. Statti y recenziï. Edmonton 1978. 431 str.
Branko Franolic, Les mots d'emprunt Français en Croate. Nouvelles editions latines. Paris, 1976. 216 str.
Chekhoo's Art of Writing, A collection of Critical Essays. Edited by Paul Debreczeny and Thomas Eekman. Slavica Publishers, Inc. Columbus, Ohio 1977. 199 str.
Aleksander Zorn, Iskanje slovenske umetne proze. Partizanska knjiga, Znanstveni tisk, Ljubljana 1978. 84 str.
Glasnik Slovenske matice 1978. L. II. št. 1. Slovenska matica. Ljubljana 1978. 32 str.
Dr. Carolina de Maegd-Saëp, The Emancipation of Women in Russian Literature und Society. Slavica Gadensia unalecta 1. Gent State University, 1978. 401 str.
M. Zatookanjuk. Slovoizmenenie suscestvitel'nych v vostočnoslavjanskieh ja-zykuch. Universitu Karlovu. Praha 1978, 194 str.
Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije