Stran 6___________ANGELČEK___________Leto 27
Miloševa:
Jaz in Angelica.
fsak dan pride mala Anjjelica k meni v vas. Prav majhna je še. Sedaj je v petem letu. Njeni starši stanujejo pri sosedovih. Zato ima Angelica prav lepo prilcžnost, da pridc k meni v vas. Zadn}ič scm bila ravno na vrtu, ko je pritekla Angelica k nam. Pod grmičkom je zagledala jesenski podlesek in vprašala: >Za koga so pa te rožice — kam se pa denejo?«
»Te rožice sc lahko pripno na prsa, ali pa, če jih hoče kdo v roki nositi,« ji razložim jaz. Zdaj pa, kadar vidi kakšno rožo, pa vpraša: »Ali so tudi te rožice za na prsa?«
Ob nedeljah, ko imam boij čas, pa učim Ange-lico kakšne pesmiče ali pa molitvicc. Včasih tudi zapojevu. Najrajši poje ona:
Gozdič je že zelen, travnik je razcveten .. .
Kadar se pa že vsega naveliča, in ji jaz še kaj rečem, n.i primer, naj gre zapret vrata ali kaj podob-nega, mi pa pravi: ^Ja, čc mi boš cukrček dala.«
Naj vara povem, kaj si je zadnjič izmislila, ta mala Angelica. Zgoraj po hodniku sem pometala, kar priteče zopet k nieni. En čas je bila tiho. Kar sc J€ nečesa domisliia, pa rckla; »Ti, veš kaj? Danes se pa igrajva tako, da boS ti otrok, jaz bom pa tvoja ma-nuca.« Jaz sem sc ji zasmejala in nisem nič rekla. Ker ji pa ni bilo všeč moje molčanje, je rekla: »No, ali se greš, ali ne? Pa ne bom več prišla k vam.« — To pa je zato zažugala, ker me je zadnjič vprašala,
Leto 27                    ANGELČEK                     Stran 7
kaj bi jaz naredila, če bi ona zbolela in bi vcč časa ne mogla priti k meni. Pa sem rekla: »Oh, Angelica, tega pa ne smeš narediti. Jaz bi se vedno jokala, tako bi mi bilo dolgčas po tebi.«
Potem pa pravim: »Kako "bom jaz otrok, ko sem toliko večja od tebe? In, če bi bila jaz poredna, kako me boš pa za ušesa, ko si tako majhna?« Malo je Angelica pomislila, pa rekla: »Te bom pa za pred-pasnik, pa boš vedela, da moraš biti pridnejša.« JPa me ne bo nič bolela.«
>Ja, jc \secno! Danes se moramo tako igrati, pa ,ie.«
Da ugodim njeni otročji želji, sem se naposled le vdala, pa mi je začela ukazovati.
Kadar je nisem ubogala, pa me je pocukala za predpasiiik. Ko je pa videla, da se ne zmenim dosti za to cukanjc, je šla pa po drobno palico in me jc tepla. Ko sem pomedla po hodniku in začela pometati še po stopnicah, mi je rekla: »Tukaj, kjer jaz stojim, pa nc smeš nič pometati. Le kar naprej pojdi!« Jaz je pa nalašč nisem hotela ubogati, in sem jo z metlo malo obrsknila po čcvcljčkih. To pa je malo »mamico« zelo užalilo. S palico mi je zapretila ter rekla: »Ti poredni, ti neposlušni otrok!. . .« In ni še vsega iz-govorila, pa se je prekucnila po stopnicah. Ko ji je zmanjkalo šc stopnic in jc obležala v veži, se je pa začela jokati, Jaz sem se ji pa na ves glas smejala in sem šla pobirat malo »mamico« — ubogo Angelico.
Kadar io zdaj vprašam, čc se gre še igrat »ma-mico in olrok«, pa pravi: »Nikoli več se nc grem! Igrati se jc že prijetno, lc po stopnicah se trkljati — ni nič prijctno.«