GLASBA
ZAČETEK LETOŠNJE KONCERTNE SEZONE
Letošnja koncertna sezona v Ljubljani se je pričela proti pričakovanju nadvse uspešno. Obe ustanovi, ki nosita levji delež v našem koncertnem življenju, Slovenska filharmonija in Koncertna poslovalnica, sta s svojimi prvimi koncerti naleteli na velik odziv občinstva, kar smatram za največji uspeh prvih mesecev koncertne sezone. Tu velja na prvem mestu omeniti Koncertno poslovalnico, ki se je vsa zadnja leta borila s praznimi sedeži v dvorani Slovenske filharmonije. Vsi štirje abonmajski koncerti, ki jih je doslej priredila, so bili polno zasedeni.
Večje zanimanje občinstva za glasbene prireditve seveda ne more biti povsem naključno — urejajo ga mnogi faktorji, ki so v tesni medsebojni odvisnosti. Poleg osnovnega pogoja — kulturne izobrazbe poslušalcev — igra pri tem odločujočo vlogo izbira repertoarja in nastopajočih koncertantov, pa tudi spretnost propagiranja prireditev. Vsi ti činitelji pa so, če jih analiziramo s
6-                                                              83
širše perspektive, odvisni tudi od splošnega razmerja med zanimanjem za kulturo, razvedrilo, športno rekreacijo in ne nazadnje od naraščajočega zanimanja za tehnizacijo, oziroma bolje motorizacijo življenja. Tako smo lahko po vojni opazovali z naraščajočim dvigom standarda postopno upadanje koncertnih obiskovalcev. Sedaj pa vse kaže, da se je dokaj burno zanimanje za tehnične dobrine uravnovesilo in da bo naš človek zopet začutil potrebo po kulturnih dobrinah, brez katerih vendarle ni mogoče dalj časa živeti brez negativnih posledic za organično rast celega naroda.
Slovenska filharmonija kakor Koncertna poslovalnica sta v oktobru in novembru priredili po štiri abonmajske koncerte. Orkester Slovenske filharmonije je poleg tega gostoval na treh krajših turnejah: v Sarajevu in Banjaluki, v Opatiji, Zadru in Splitu in končno še v Zagrebu. Koncertna poslovalnica pa je priredila v tem času tri izvenabonmajske koncerte; dva sta bila posvečena dvajsetletnici vstaje pod naslovom »Mladi koncertanti na koncertnem odru«. Z njima je nudila možnost koncertnega nastopanja mladim umetnikom, ki si šele utirajo pot v veliki glasbeni svet. Na teh koncertih so nastopili mladi glasbeniki iz bratskih republik — upajmo, da se bo ta način izmenjave kon-certantov uveljavil v naši koncertni praksi. To je bila namreč doslej najbolj boleča točka naše kulturne politike.
Pomudimo se najprej pri abonmajskih koncertih Slovenske filharmonije. Omenil bi najprej, da kljub dokaj zanimivo sestavljenemu programu letošnjih štirih abonmajev, opažamo rahel padec števila sodobnih del. Lansko leto je namreč glasba 20. stoletja prevladovala, kar smo pozdravili kot izredno razveseljivo dejstvo, ki ima za našo kulturo globlji pomen. Čeprav odziv publike ni padel zaradi večjega odstotka sodobne glasbe, se je letos vodstvo Slovenske filharmonije odločilo za zmernejši program. Slika razmerja sicer ni popolna, ker v razpisu žal pogrešamo točen program gostujoče Zagrebške filharmonije, vendar spričo legendarne solidnosti in akademizma zagrebških umetnikov na njihovih koncertih ni pričakovati izboljšanja v korist sodobne glasbe. Statistično sliko letošnje sezone lahko razberemo iz sledečih podatkov:
glasba 20. stoletja (uvožena)     ...    15 skladb
slovenska glasba........    10 skladb
ostala jugoslovanska glasba    ...     4 skladbe
klasika...........    12 skladb
romantika..........    18 skladb
Razmerje med novo in staro glasbo je torej 27:30.
Obisk posameznih abonmajev kaže izredno zanimanje za ciklus velikih instrumentalnih koncertov. Naši poslušalci dajejo torej prednost reproduktivnim umetnikom, medtem ko jih skladatelji in njihova dela navdušujejo v manjši meri. Slabše je zaseden rumeni abonma Velikih simfonij. Vodstvo filharmonije je namreč malce nerodno razdelilo moderne in klasične simfonije med oba cikla Velikih simfonij. Zato je standardno sestavljeni rdeči abonma z imeni Beethoven, Brahms in Bruckner mnogo bolje obiskan. V rumenem zasledimo namreč Šostakoviča, Chaussona, Francka, Brahmsa in Prokofjeva, ki kljub nesporni kvaliteti niso privabili dovolj obiskovalcev. Enakomerna porazdelitev v obeh abonmajih bi najbrž ugodneje vplivala na odziv abonentov. Tu bi še enkrat opozoril na prav neverjetno starokopitnost in pretirani akademizem naše
84
publike, še posebej tistega dela, ki je glasbeno šolan. Dokler poklicni glasbeniki ,ne bodo šli v korak s časom, ne moremo pričakovati izboljšanja pri ostalih ljubiteljih umetnosti. In ravno glasbeniki naj bi bili tisti, ki bi v svojem vsakodnevnem delu navajali predvsem mladino na sodobno umetnost. O potrebi takšne kulturne politike se mi zdi že kar odveč razpravljati. Dejstvo je, da naši glasbcnovzgojni zavodi nimajo nikakršnega posluha za sodobnost. Učni načrti in javno predstavljanje na produkcijah od nižjih šol pa tja do Akademije za glasbo nam razodevajo sto let staro miselnost in odmik od realnosti in stvarnosti.
Prvi abonmajski koncert orkestra Slovenske filharmonije je vodil Bogo Leskovic. Solist je bil George van Renesse, pianist iz Holandije. Centralna točka večera — Bartokov Koncert za orkester — je dokazal veliko reproduktivno zmogljivost našega orkestra in sijajno interpretacijo dirigenta. Solist je oblikoval zelo zahtevni Brahmsov Koncert d B duru s posluhom za lirična mesta, medtem ko je na dramatičnih mestih malce razočaral. Malenkostni tehnični spodrsljaji so bili posledica nepričakovanega vskoka, saj solist za ta koncert sploh ni bil pripravljen. Uvodna točka je bil Concerto grosso slovenskega skladatelja Iva Petriča.
Na drugem abonmajskem koncertu z dirigentom Samom Hubadom in solistom Rogerom Delmottom iz Pariza smo slišali Merkujev Concertino za mali orkester, Haydnov Koncert za trobento in orkester in 5. simfonijo Dmitrija So-stakoviča. Solist, ki nam je prvič koncertno predstavil ljubki koncert papana Haydna, se je izkazal predvsem z zanesljivo tehniko, manj pa s tonom, ki je bil morda malce prerezek. Koncert in solist sta bila vsekakor prijetna poživitev naše koncertne sezone. Merkujeva skladba, ki je to pot že drugič izvajana na abonmajskih koncertih, je izrasla iz sodobnega glasbenega izraza in prinaša v našo simfonično literaturo svežino in obete, ki naj bi jih vodstvo filharmonije podpiralo v polni meri. Zal Šostakovičeva simfonija ni mogla zadovoljiti, predvsem zaradi izredno šibko zasedenega godalnega korpusa, ki je bil v nekaterih sekcijah kar za polovico prešibak. Zvok zaradi tega seveda ni mogel biti realen, obenem pa tudi interpretacija ni mogla slediti mogočnim oblikovnim lokom te sijajne simfonije.
Z zanimanjem smo pričakovali nastop zagrebškega skladatelja, violinista, pedagoga in dirigenta Stjepana Šuleka. Naj mu na prvem mestu takoj priznam tehnično dovršenost in poznavanje partiture. Njegov pedagoški prijem je kljub malce privzdignjenemu načinu izredno učinkovit. Pri tem seveda ne gre prezreti, da je velik dosežek njegovega koncerta plod sorazmerno velikega števila vaj pri dokaj lahkem programu. Vendar se osebno z interpretacijo Beethovnove ?. simfonije nikakor ne morem strinjati. Napihnjena patetika in samovšečnost ne odgovarjata pošteni in iskreni Beethovnovi glasbi. Zvok orkestra je bil vseskozi preforsiran, tako da so v večnem forte utonili vsi izrazni viški. Nerazumljiv je tudi dirigentov koncept, ki je simfonijo izpremenil v koncert za timpane. Svojega temperamenta Šulek ni mogel skriti niti kot komponist. Njegov II. klavirski koncert, ki mu spet ne moremo oporekati tehnične perfektnosti, je potpuri raznih znanih skladb zadnje polovice prejšnjega stoletja, ki jih brez sramu plagira skozi vse delo. Konec skladbe pa razodeva popolno pomanjkanje dobrega okusa. Zagrebški pianist Darko Lukič je svojo nehvaležno nalogo izvršil korektno. Purcellova Chaccona, edino predklasično delo letošnje sezone, je prijetno predstavilo velikega angleškega baročnega skladatelja.
85
Izredno zahtevno nalogo je imel dirigent Dragiša Savič, ki je po tehnično perfektno izpeljanem koncertu Stjepana Šuleka, študiral zelo težak program 7, deli Mozarta, Martinuja, Spilerja in Honeggerja. Kljub malce heterogenemu programu je spored deloval zelo sveže in je celotni vtis pokvarila le izredno slaba izvedba //. simfonije Arthurja Honeggerja. Tu se je izkazalo, da je godalni korpus v precejšnji krizi. Po eni strani je številčno prešibak, po drugi strani pa mu primanjkuje koncertantsko sposobnih instrumentalistov. Priliv mladih moči, ki pa je vse preskromen, bi morda z nekaterimi rošadami v sedežnem redu vsaj za silo rešil ta pereči problem. Celo Mozartova Mala nočna glasba, ki ni bila začuda dolgo na sporedu naše filharmonije, ni zapustila nobenega vtisa. Klavirski duo Ingeborg in Reimer Kiichler iz Hamburga se nam je predstavil kot izreden interpret zelo zanimivega Koncerta za dva klavirja Boliuslava Martinuja, največjega sodobnega češkega skladatelja. Jugoslovanska skladba Miroslava Spilerja Introdukcija in Largo žal ne doseza povprečja standardne povojne neoromantike. Dirigent je kljub tehnično slabi izvedbi sijajne Honeg-gerjeve simfonije pokazal velik smisel za oblikovanje celote in tehnično preciznost pri spremljavi zahtevnega Martinujevega koncerta.
Koncertna poslovalnica je pričela sezono z izredno uspelim koncertom Italijanskega godalnega kvarteta. Kljub temu, da je ansambel nastopil v Ljubljani po daljšem presledku, je bil njegov koncert dogodek sezone. Izredno skrbno izbrani spored (Mozart, Brahms, Ravel) so mojstri izvajali temperamentno, pri Mozartu celo v škodo klasičnega interpretacijskega koncepta, pri Brahmsu zvočno bogato in muzikalno doživeto, pri Ravelu pa izredno barvito in rafi-nirano. Najboljši član kvarteta je nedvomno čelist Franco Rosi, medtem ko še večjo izenačenost ansambla zavira malce medli prvi violinist. Ta hiba pa je prav malenkostna v primerjavi z izredno muzikantsko zavzetostjo celotnega ansambla. Takšni koncerti so najboljša propaganda za komorno glasbo, ki ima najmanj pristašev med poslušalci.
Koncert Acija Bertonclja, našega mladega pianista, ki se trenutno izpopolnjuje v Parizu, je opravičil vse obete, ki jih nanj polaga naša kulturna javnost. Izredno zanimiv in nešablonski spored je oblikoval z mladostnim žarom. Najbolj uspelo je zaigral Bartoka in Prokofjeva, medtem ko mu za rafiniranost Debussjjevih skladb manjka tonskih nians. Ce bo mladi pianist znal svoj talent razviti v pravo smer, bomo v njem dobili prepotrebnega koncertnega umetnika.
Dubravka Tomšičeva je na svojem recitalu, ki je navajal spored, kakršnega si sicer lahko privošči samo velik mojster, pokazala neverjetno zrelost v tehniki in interpretaciji. Bogato niansiranje tona in stilna interpretacija razodevata njen veliki umetniški format. Predvsem bi poudaril zrelo in dognano interpretacijo Beethovnove JValdstein sonate in tehnično perfektno bravuro v Prokofjeva Sonati. Želeli bi le, da se mlada, a že popolnoma zrela umetnica, zavzame tudi za sodobna dela, ki ji, kot kaže, tehnično izredno odgovarjajo.
Prav poseben užitek so nam pripravili italijanski mojstrovalci stare glasbe, zbrani v ansamblu »Complesso Fiorentino di Musica Antica«. Morda malce predolg spored nas je seznanil z deli, ki so nastala pred več ko tri sto leti. Stari instrumenti in stara glasba so nam odkrili miselni in čustveni svet predhodnikov današnje glasbe v neoporečni izvedbi gostujočih umetnikov. Posebno draž večera je predstavljala izvedba odlomkov iz prve ohranjene opere Euridice  Jacopa
86
Perija iz leta 1600. Odziv in navdušenje publike pa je morda najbolj razveseljiv dogodek sezone.
Medtem ko so na solističnih koncertih prevladovali mladi domači solisti, na simfoničnih koncertih domači dirigenti, so bili solisti na teh koncertih z izjemo Darka Lukiča tuji umetniki. Tako je prvo dvomesečje ljubljanske koncertne sezone s pestrostjo in kvaliteto zadovoljilo ljubitelje kakor poznavalce.
Ivo  Petrih
87