Mteljstvu na Goriškem. u^Jo prvem občnera zboru politicnega društva ,,Sloga" »J^? dne 25. vel. travna t. 1. me skušajo spraviti v na^^ sprotje z učiteljstvom in duhovščino. List dr. A. Gregorčiča in A. grofa Coroninija ,,Gorica" se od prvega početka sem trudi to nasprotje poostriti in gg. ueitelje in duhovnike prepričati, da spletkarim proti prvim in hujskam proti drugim. Ze od jeseni 1898. sem irael okolo sebe, posebno v rCitalnici", ovaduhe, ki so prenašali vsako besedo, izgovorjeno v zasebnih pogovorih s člani čitalniškimi, iz katerih bi se dalo sklepati, da sem nasprotnik učiteljev ali duhovnikov, ali da skušarn pridobiti ene in druge različnim potom za svoje namene. Predzadnja številka oraenjenega lista pa mi naravnost očita laž, da sem pisal v list. ,,Soča" proti učiteljstvu. Bilo je to tik pred občnitn zborom ,Zaveze učiteljskih društev". Zato izjavljara, da od onega članka učitelja, ki je pričel v ,,Slovenskem Narodu" boj za izboljsanje položaja učiteljern na Goriškem, pa do občnega zbora ,,Sloge" nisera storil niti črke v noben list. Dopisoval in dogovarjal setn se v tej zadevi edino le z gospodom ueiteljem A. Vrtovcem v Tolminu. Po občnem zboru 25. vel. travna sera pisal posamezne članke, ki so imeli namen, zbuditi pozornost občinstva na notranji politični položaj ter razmišljati o njem. Po občnera zboru 20. mal. srpana sern vse svoje članke podpisal s polnim iinenom. Nečera zatrjevati učiteljera, da sem se vedno zanimal za nje, ker so gg. učitelji že ponovno izjavili, da jira ne gre ,,za sladke besede". Ne raorem torej drugega storiti, nego se sklicevati na svojo preteklost, in naj sodijo učitelji po njej, kakega mišljenja moram biti. Bil sem sam od jeseni leta 1876. do spomladi 1879. provizoričen podučitelj na ljudski šoli v Postojni. Poznain kot tak dobre in slabe strani učiteljev. Stopil sem v ta stan z vso vnemo lllet- nega mladeniča, navdahnjen po naukih profesorjev učiteljišča, ki so nara slikali učitelja kot največjo oporo človeški družbi in vsemu napredku. Zato sem iskal spoštovanja prebivavstva, med katerirn sem irael delati, s tem, da sem se lotil poučevanja raladine s pravim navdušenjem in izven šolskih ur sebe izobraževal. Mislira, da se smem z dobro vestjo sklicevati na prebivavce trga Postojna, da ini isti dado izpričevalo, da sem v meni poverjeni šoli izpolnoval ne le vestno svoje dolžnosti, marveč črez določeni mi čas prostovoljno ranogo deloval. Poleg šole sem se pripravljal za meščanski izpit ter predelal prvo zirao obširno Danielovo geografijo, drugo in trefcjo zimo pa Schlosserjevo zgodovino in Scherrovo literarno zgodovino. Spomladi in poleti sem se bavil z rastlinstvom in živalstvom ter nabral herbarij do blizu 1000 domačih vrst rastlin in do blizu 500 metuljov in hroščev. Za tretje poletje sem se pripravljal s sedaj pokojnira bivšim nadučiteljem v Senožečah, g. P. Kavčičem, da bi napravila zbirko ptiuev in amfibij, sebi v pouk in šoli v korist. Vse moje načrte kot učitelju in ves raoj trud pa je preprečila nehvaležna roka politike. Kot 181etni provizorični podučitelj sera se drznil izraziti ob volitvah v deželni zbor kranjski za narodnega kandidata Obrezo proti neračurskemu odvetniku dr. Dewu in od tistega časa sem padel v nemilost pri šolskih oblastih, drznil sera se zoperstaviti osnovanju nZweigvereina'k nemčurskega ,,Lehrervereina" pod pokroviteljstvom sedaj pokojnega deželnega šolskega nadzornika Pirkerja. S teln je bila raoja karijera kot učitelj spodkopana. Cutil sem kruto roko kranjskih ustavovercev, in ni je bilo takrat osebe, ki bi me bila raogla braniti proti uradni oblasti. To so dejanski podatki iz zgodovine mojega življenja, in iz teh naj sodijo gg. učitelji, zakaj sem se bil leta 1897. pri občnem zboru ,,Zaveze" v Celju izrazil za oni del predloga dr. Ebenhocha, kateri daje vpliv deželnim poslancem in deželnira odbornikom pri šolskih oblastih. Kakor danes stvari stoje, učitelj ne raore braniti učitelja uspešno v marsikaterern položaju, ko sedi nasproti c. kr. dež. šol. nadzorniku, c. kr. šolskemu referentu pri namestništvu in Nj. Ekscelence c. kr. namestniku; če se pa drzne zavzetnati gotovo stališče, mora tudi računiti z negotovo bodočnostjo. Nisem se potezal za predlog dr. Ebenhocha dalje, kakor toliko, da je prepustiti odločilno besedo v šolskih zadevah zastopnikom deželne avtonomne oblasti. Politična afera me je torej izločila iz vrst javnih uciteljev in ne moja prosta volja. Po svojern izstopu sera si moral služiti kruh kot domači učitelj in vzgojitelj v blagorodni družini F. Proglerja, moža železne eneržije, rodom iz francoske Švice, ki si je z lastno močjo kot prost natakar po svoji inteligenci in neutrudljivosti pridobil premoženje in zgradil velik hotel v Postojni. V tej družini sem našel hrano in zavetje, sera se izučil francoščine in deloma laščine in angleščine. V prostih urah sern nadaljeval nabiranje rastlin ter zahajal k edinerau tedanjerau prijatelju g. kaplanu Resniku v Postojni. Gotovo bode ta gospod kranjskim duhovnikom še dobro v spominu. Bil je najstrožjega klerikalnega mišljenja, ali razumela sva se v marsičem. On je bil, ki me je napotil, da sera se poprijel zopet študij. Kot izboren latinec rae je navdušil za rimske in grške klasike, in še danes se spominjam, kako rai je navdušeno razlagal podobo iz Eneide, kako vzburkano morje vzdiguje in vije morski pesek in ga spet polaga po globočini. Kakor so mi bili spridili enkrat pedantični profesorji vsak okus do latinščine in grščine, tako me je njegova navdušena beseda sprijaznila z latinsko in grško slovnico ter me odločila, da se pripravim za zrelostni izpit za giranazij. Vsako nedeljo popoldne mi je pojašnjeval, kar sem si izpisal tekom tedna, in pod njegovira nadzorstvom sem napredoval v pol leta toliko, da sem se odločil, izstopiti iz družine Proglerjeve ter z majhnimi prihranki iti v vinotoku 1880. v Trst pripravljat se za izpit. Po kratkih mesecih sem bil primoran vstopiti kot učitelj na javno višjo dekliško protestantsko šolo v Trstu. Dasi sera imel vsak dan 5 šolskih ur in sem bil primoran poučevati še 2 do 3 ure posebe po družinah, nisem izpustil izpred oči stavljene si naloge ter sern v mal. srpanu 1. 1881. napravil zrelostni izpit na državnem giranaziju v Trstu. Po izpitu me je vendar zopet vleklo k učiteljstvu nazaj. Dasi sem bil takrat popolnoma vešč francoščine in za silo laščine in angleščine, sera imel izborna priporočila za naprej, vender sem vložil prošnjo pri c. kr. deželnem šolskem svetu v Ljubljani, naj se me sprejme zopet kot prostega učitelja na javno šolo, četudi enorazrednico na deželi. Tudi te podatke iz svoje zgodovine navajara edino le zato, da naj učitelji iz teh sklepajo, ali spoštujern uoiteljski stan ali ne. Moja prošnja za sprejem je bila a limine odbi.a. Zbog tega se tudi nisem raogel posvetiti na vseučilisču zgodovini, literaturi in lingvistiki in potem profesorskemu stanu, ampak sem bil siljen postati jurist. In tudi kot jurist-sodnik sera ostal učitelj našega prostega ljudstva. Z rairno vestjo se sklicujem na izpričevanje slovenskih kmetovavcev v tržaški okolici, v tolminskera okraju in v goriški okolici, da sera bil v prvi vrsti sodnikučitelj. Zbuditi pravno zavest je bila vsekdar moja prva naloga. Gledati in razmišljati o gospodarskem položaju našega prebivavstva pri sodnih razpravah in obravnavah nisera nikdar zamudil. Na te podatke se moram sklicevati, da dokažera, da sem vsekdar čutil poklic učitelja, in ako sem toliko let živel in delal tako, se mi pač danes ne bode moglo odrekati zanimanja za ta stan in več kot to, ljubezni do tega stanu. Nečem pobijati tega, kar se je prenašalo iz vsakdanje zasebne govorice, kar se je donašalo v kroge lista ,,Gorica", ker je več ali raanj prepodlo. Ne morern kazati na drugo nego na svojo zgodovino, dokler mi ne bode moči v dejanju pokazati, da sem iskren prijatelj učiteljev in uoiteljstva. Kot deželni poslanec res nisern raogel skoro nič storiti; razlogi pa so skratka ti: leta 1896. in 1897. sem bil popolnoraa podložen v vsakem oziru »narodnemu vodstvu" in nisem hotel siliti nikdar s svojirai nazori in predlogi za učiteljstvo, vedoč, da zanje ne veje Bog ve kako ugoden veter. Učitelji sami pa do tedaj tudi niso zahtevali javno nobene posebne akcije deželnih poslancev zase. Deželni zakon leta 1896. je bil prirejen še 1894. in 1895., preden sem postal deželni poslanec; zavlekel se je bil le zaradi formelnih nedostatkov do zasedanja 1. 1896. Takrat je učiteljstvo bilo zadovoljno s predlaganim zakonom, in ni bilo čutiti ne le nikakih nasprotstev in kritike, raarveč se je celo z veseljem pozdravila ona mala pridobitev. Ko so jeli učitelji zahtevati več, takrat so se bile duri deželnega zbora za nas že zatvorile. L. 1898., ko se je slovenska stranka po dr. A. Gr. in A. grofu C. pogajala z italijansko stranko, takrat sem že vedel, da zaidemo in torej tudi vedel, da ne bode raoči poraagati niti našim vinogradnikom niti naširn učiteljera. Naglašal sem že pri občnem zboru wSloge" 25. vel. travna t. l., da sera lastniku nSoče", A. G., še preden je bil znan izid poga- janj, označil svoje stališče ter se izrekel, da naše »narodno vodstvo" — popolnoma zavozi. Oe sera tudi od tega »narodnega vodstva" pričakoval, da stavi svoje zahteve glede učiteljstva in sem predlagal, naj se potegne poleg deželnega šolskega zaloga za to, da se ustanove kategorije uciteljskih plač 500, 600, 700 z dosedanjimi dokladami in z regulacijo pokojnine po zgledu državnih uradnikov, sem vedel, da ta predlog propade kakor vsi drugi. Mešati se pa v delovanje »narodnega vodstva" nisem srael. Saj mi nekateri učitelji še danes zaraerjajo, da sem se izrekel proti ,,narodnemu vodstvu". Kako sern bil mogel storiti kaj takega 1. 1898., ko so se pogajanja pričela? Dr. Ilenrik Tuma, deželni poslanec in odbornik. Jezikov nauk v prvem šolskem letu. (Jakob Dimnik.) 13. yaja. z. Žaga. (Popis.) saga je orodje. Zaga ima podstavek in rezilo. Podjpi stavek je lesen; rezilo je železno (jekleno). Rezilo ima ostre zobe. Z žago žagamo les. Kateri rokodelei rabijo žago? Imamo tudi take žage, katere goni voda ali tudi par. S terai žagami prežaga žagar hlode v deske. Mož v Juni. (Pripovedka.) Bil je mož, ki ni spoštoval ne nedelje ne praznika. Neko nedeljo se napoti v gozd. Vzame svojo žago, o,džaga ž njo drevo ter naredi butaro. Na butaro priveže svojo žago ter nese vse domov. Med potjo ga sreča lep mož v nedeljski obleki. Obstane in vpraša raoža: HAli ne veš, da je danes nedelja? Ali ne veš, da je Bog na ta dan počival, ko je ustvaril nebo in zemljo? Ali ne veš, da stoji v tretji Božji zapovedi: Posvečuj nedeljo in praznik! Lepi mož v nedeljski obleki je bil Bog, a raož rau trdovratno odgovori: ,,Nedeljo na zemlji in ponedeljek v nebesih, kaj meni to raar?" ,,N6si svojo butaro večno", pravi Gospod, ,,in ker ne spoštuješ na zemlji nedelje, imej večni delavnik. V strašilo za tiste, kateri skrunijo nedeljo, pa stoj v luni!" Od istega časa stoji v luni še vedno mož z butaro in tako bo ostalo na večne čase. Ta mož ni bil pobožen. Spoštoval ni nedelje ne praznika. Zato je pa tudi občutil ostro Božjo kazen. Bog človeka kaznuje, če gresi, torej: Varuj človek greha se, vir nesreče vsake je. Uganki. Imam zobe in vendar ne jem, režera in vendar nisem nož. Kaj je to? Kdo ima zobe, pa ne grize? Iskanje glasu itd. —kakor pri prejšnjih vajah. 14. vaja. Srp. Srp je orodje; srp rabijo ženjice. S srpom žanjejo žanjice zrelo žlto. Srp ima krivo rezalo. Srp ima kratek, okrogel, lesen držaj. Srp se skrha, zato ga sklepljemo na klepavniku s kladivom, ali ga tudi nabrusimo z brusnim kamenom (z oslo). Ženjice. Jutro je bilo. Pridne ženjice, vzamejo srpe in začnejo žeti zlato pšenico. Ko pridejo do srede njive, zagledajo gnezdo s sedraimi še negodnimi mladiči. Zalostno obletavajo stare prepelice gnezdo. Mislile so, da bodo ženjice rnladiče vzele doraov. Toda tera se raale ptičice srailijo. Dolgo preraišljujejo, kako bi jih rešile. Slednjič pustijo isti kraj v miru in požanjejo ostalo pšenico. Stare prepelice z veseljem krmijo svoje mladiče in kraalu zrastejo raladičem peruti, da raorejo odleteti. Dobre ženjice požanjejo med tem časom druge njive ter so vesele, da so rešile nedolžne ptičice, ker so znale: Kdor v gnezdu ptičice lovi, ta v srcu svojem priden ni. Uganka. Krivo rezalo, kratko držalo; kaj je to? Ženjica. (Glej Slavček L stran 24.!) Iskanje glasu i. t. d. 15. vaja. v 4 S. Škarje. Škarje so krojaško orodje. S škarjami vreže krojač poedine dele obleke. Šivilja rabi tudi škarje. Škarje imajo dva rocaja in dve rezili. Ročaja se imenujeta tudi ušesi. Rezili imata konico in ostrico. Škarje so železne. Neubogljivi Šimen. Šimnov oče so bili krojač. Mali Šimen se je večkrat priplazil k očetu ter jim vzel kako krojaško orodje, kakor: meter, škarje, iglo, kredo, naprstnik itd. Oče so mu večkrat rekli: ,,Šimen, pusti moje orodje v rniru, lahko mi kaj izgubiš, s škarjami se pa lahko tudi nevarno zbodeš. Šimen ni slušal očeta. Ko nekega dne očeta slučajno ni bilo v sobi, se Šimen priplazi na tihem k očetovi mizi ter izbira, kaj bi si vzel za igračo. Odloči se za škarje. Na tleh pobere kos platna ter začne striči, sedeč na stolcu pri raizi. Zdaj začuje stopinje očetove. Hitro hoče Šimen spraviti zopet vse v red, a ker je hitel, se mu zvrne stol. Širaen pade na tla in se dregne v desno oko. Širaen je raoral trpeti velike bolečine in je ostal na eno oko slep. Resničen je pregovor, ki pravi: Kdor ne uboga, tepe ga nadloga. Mali Jcrojač. (Memoriranje.) Izučil sem se mlad krojač, ker nočem biti postopač. Zato sem kupil škarje si, po svetu hočem zdaj iti. Na potovanje se podam in kličem z Bogom ! vam. Ne jočite se, mamica, saj krnalu zopet bom doma. Ob poti vrežem palico, naslanjal bodem se nanjo. Prehodil bodem mesto, vas, na dom pa mislil vsaki čas. Povprašal bodem tuintam, povedal, kaj da vse že znam: ko delo pravo si dobim, takoj vatn v listu sporočim. Ko potovanje pa končam, doma sezidam si svoj hram. Kot mojster pridno delal bom, skrbel za vas in za svoj dom. (Po neinškem.) Iskanje glasu itd. —• kakor v prejšnjih vajah. 16. vaja. / f Šolska tabla. (Popis.) Šolska tabla je šolsko orodje. Šolska tabla je lesena. Stoji na stojalu. Stojalo ima noge. Stojalo je leseno. Na šolsko tablo pišemo s kredo. Kreda je bela, tabla pa črna. Tablo pobrišemo z gobo. Bodi spravljiv. (Pripovedka.) Tonček in Jožek sta šla v šolo. Med potoma pokaže Jožek Tončku tablico, na katero je spisal doraačo nalogo. Ta pogleda nalogo in pravi: »Jožek, ti si danes nalogo slabo naredil. Imaš veliko poraot in nisi lepo pisal". Jošku hoče pokazati pomote, a ta se zjezi, zagrabi t a b 1 i c o ter ga zacne suvati. Tonček se noče pretepavati, ampak gre mirno naprej. Vendar mu reče: „ Jožek, gospodu učitelju bom povedal, kako si me suval". — MPovej!" odvrne Jožek. Ko sta blizu šolskega poslopja, prime Jožek Tončka za rokav in pravi: ,,Tonček! ne povej gospodu učitelju, saj te ne bom več suval!" Tonček se obrne k Jožku in vidi, da je žalosten. Jožek mu poda roko in prosi odpuščanja. Tonček rau stisne roko in pravi: »Odpuščeno je in pozabljeno!'' Jožek je delal v jezi. Tonček je ostal miren. Jožek je prosil odpuščenja; Tonček rnu je odpustil. Bil je torej spravljiv. Mladine najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost srca. Če otroci uljudni so. (Glej Slavček I. stran 15!) Iskanje glasu itd. — kakor pri prejšnjih vajah. 17. vaja. r/~ d. Drevo. (Popis.) Drevo je rastlina. Ima korenine, deblo in krono. Korenine so v zemlji. Po koreninah dobiva drevo hrano iz zemlje. Del drevesa od korenin do krone se iraenuje deblo. Krona ima veje, mladike in liste. Zgornji del drevesa se imenuje vrb. lmamo listnato in iglasto drevje; k listnaterau drevju štejemo sadno drevje. Drevesa nam dajejo les za kurjavo in zidivo. Iz lesa delarao tudi razno orodje. Kje rastejo drevesa? Katera drevesa poznate? Hruška. (Pripovedka.) Stari oče Urban so sedeli pred svojo hišo v senci pod hruško. Njihovi vnuki kramljajo tam okolo, jedo hruške in ne raorejo nikoli zadosti prehvaliti sladkega sadja. Stari oče jim reko: ,,Naj povem, ljubi raoji, kako je to drevo sem prišlo. Pred več leti je bil tukaj še prazen prostor, in tu, kjer smo zdaj in kjer stoji to drevo, tožil sem enkrat sosedu svoje uboštvo. Dejal sem, da bi bil zadovoljen, ako bi irael le sto goldinarjev svojih. — Sosed, moder raož, pa mi pravi: ,,To je prav lahko, ako le hočeš začeti: Glej, na tem mestu, kjer stojiš, je več ko sto goldinarjev skritih; poskusi jih dobiti!" — Jaz sem bil takrat še mlad, neiskušen in sem precej tisti večer tukaj izkopal globoko jarao, toda nisem dobil ne krajcarja. To mi je zelo mrzelo. Ko sosed zagleda zjutraj to jarno, se mi smeje prav debelo in pravi: »Ti si vendar brezumen! Jaz nisera mislil tako. Dam pa ti ralado hruško, vsadi jo v to izkopano jarao, in za nekaj let se ti denarji pokažejo." Vzel in vsadil sem rnlado drevesce, in zrastla je ta lepa hruška. Sladko sadje, katero mi je dajalo drevo že nekaj let, mi je prineslo že več kot sto goldinarjev in še vedno mi prinaša prav obilne obresti. Nisem še pozabil znanega pregovom, tudi vi si ga zapomnite, ki pravi: ,Jablane, hruške in druge cepe cepi v raladosti za stare zobe!" TJganki. Spomladi dišim, poleti hladim, jeseni redim, pozimi gorim. Kaj je to? Hrast ima dvanajst vej; na vsaki veji so štiri gnezda; v vsakem gnezdu je po sedem mladih ptičev, in vsakemu ptiču je drugače ime. Kaj je to? Razposajeni Dragotin. (Pripovedka.) Dragotin je bil razposajen deček. Za dobre nauke ni raaral. Delal je vedno po svoji glavi. Posebno rad je plezal na drevesa, čeprav so mu starši to že večkrat prepovedali. Zakaj pa? Nekega dne pride s svojo sestro Vido na vrt. Mahoma spleza na najvišjo jablano in vpije: MOj, Vida, poglej rne, kako visoko že stojim; jaz bora še velik gospod!" Resk! — se odlomi veja. Dragotin pade na tla in si zlomi nogo. Lipa. (Glej Slavček II. stran 11 !) Iskanje glasu itd. — kakor v prejšnjih vajah. 18. vaja. i.ij. 1. Skozi lij pretakamo vodo, mleko, vino in druge tekočine v steklenico. Lij je iz kositra. Lij je zgoraj širok, spodaj pa ozek. Ozki del vtaknemo v vrat steklenice in v zgornji široki del pa vlivamo tekočino. Poglejte, tako-le! Ne bodi radoveden. (Pripovedka.) Ludovik je bil od srca dober deček. Kadar je hotel, je bil tudi jako priden in poslušen. Samo eno veliko napako je irael. Zaradi nje so ga karali, celo kaznovali roditelji in učitelji; bil je namreč od sile radoveden. Povsod je moral biti, hotel vse videti in slišati, zlasti pa to, kar ga ni prav nič brigalo. Obečal je sicer, da se poboljša, ali hitro je pozabljal svoje obljube in ostal radovedni Ludovik. Nekoč so kovali konja na dvorišči očetovem. MNe hodi preblizu", ga je svarila mati. Ludovik pa je hotel vsekako videti, kako pribija kovač konju podkev na kopito. Konj pa brcne in zadene Ludovika tako silno na čelo, da se zgrudi nezavesten. Šele za nekaj časa se zopet zave. Koliko je obečal takrat! Ko so pa govorili nekoč, da ima sosed hudega vola v hlevu, kdo se je splazil k nevarni živali? Radovedni Ludovik. Ko vol ugleda dečka, se razjezi, se strga z verige ter ga podere. Toliko da ne uraori malega radovedneža. Ludovikovi starši so bili jako žalostni, ker se nikakor ni hotel odvaditi svoje napake. Primeri se pa nekaj, kar ga ozdravi za vselej. Ludovikov ded je bil barvar. V deiavnici barvarski stoji mnogo velikih bakrenih kotlov, napolnjenih z raznimi razstopljenimi barvarai. Vanje devljejo svilo, volno in druge snovi, da jih barvajo črno, modro, rdeče in zeleno, rjavo in rumeno. Ludovik je ravno dobil belo poletno obleko, ki se mu je podajala kar najlepše. Odpravi se k dedu, da bi šel ž njim v cerkev. Bila je namreč nedelja. Deda ne raore najti precej. Išče ga po vsi hiši. Ker se posli ne raenijo dosti zanj, se odpravi v barvarnico, dasi ne sme. Plazi se celo okolo barvnih kotlov in gleda vanje. Za to se ne rneni, da bi utegnil zamazati obleko. Ne samo, da gleda v kotle, on hoče tudi videti, kakšna barva je v njih. Zato utika mazinec vanje. To ni bilo kaj lepo in tudi previdno ne. Ko se pa preveč iztegne čez kofcel, premahne in pade vanj. K sreči stopi prav sedaj pomočnik v barvarnico. Vse se mu zdi, kaj se je zgodilo. Zato hiti h kotlu in izvleče radovednega dečka za lase. Kakšen je Ludovik? Od nog do glave modro pobarvan; niti izpregledati ne more! Pomočnik pokliče tovariše. Ded, ki se je ravno vrnil, prihiti prvi v delavnico. Ali kako pomagati? Drugega ne morejo storiti, nego postaviti dečka pod velik lij in vlivati vodo nanj. Ali dosti ne pomaga. Obleka je pokvarjena, Ludovik pa višnjev po vsem životu. Drgnejo ga z milom, s krtačami — Ludovik ostane višnjev. Starši sklenejo roke, ko ga vidijo. Mati ga znova skušajo umiti, ali Ludovik ostane višnjev, kakor nebo v lepih poletnih dneh. Par tednov hodi po mestu modro-barvani po obrazu in rokah. Vsi ljudje se rnu smejejo. Zdaj šele se pokesa. Kako rad bi zardel od sramote, ali ne more zaradi modre barve. Starši ga kregajo vsako jutro, tovariši ga dražijo neprestano. Oče ga nečejo jemati s seboj, ded pa ob nedeljah hodi sara v cerkev. Ludovik poseda v kotu sobice, se skriva ljudera, če le raore, pogostoma bridko joka zaradi neposlušnosti svoje. Nekaj dobrega je pa vendar imela nezgoda — Ludovik odslej ni bil radoveden. Ludovik je bil silno radoveden. Ker ni poslušal naukov svojih staršev in učiteljev, se je prepričal, da: Darilo le pridnega čaka, sramota in škoda — bedaka. Iskanje glasu i. t. d. Iz stavka ,,Ludovika so postavili pod lij" se porabi beseda Blij" za iskanje glasu 'l; postopa se tako, kakor pri prejšnjih vajah. (Dalje prih.) Sergej Aleksandrovič Račinskij. ^l^edavno je odlikoval ruski car Nikolaj Sergeja Alek<3p$§ sandroviča Račinskega z lastnoroonim reskriptom. ^ $ Račinskij je bil mnogo let profesor botanike na moskovski univerzi. Po večletnera delovanju je prostovoljno odložil to častno raesto ter se je posvetil ljudskemu šolstvu. V ta naraen se je nastanil v svoji rodni vasi Tatjevu kot preprosti ucitelj. Ta svoj posel je vršil 30 let, dokler ga letošnjega leta ni primorala starost, da se je odtegnil javnerau delovanju. Bil je precej imovit z doma; vendar je zapustil malo svojo grajščino v rodni vasi ter se je preselil stanovat v šolsko poslopje, da je bolj služil šoli. On ni poučeval sarao otrok, marveč se je pefcal še skoro več z odraslimi mladeniči, katere je pnpravljal za učiteljski stan ter je nekatere bolj nadarjene izraed njih tako izobrazil, da sta dva najodličnejša ustanovila v bližini ueiteljsko semenišče, katero danes daje najboljše učitelje za ijudske šole. Priznavalno lastnoročno pisrao ruskega carja se glasi: Sergej Aleksandrovič! Mnogoletna Vaša delavnost na korist narodovo me je posebno zaniraala. Vašo obširno izobraženost in izkušenost, katero ste si pridobili v cesarski službi na moskovskera vseučilišču, ste vi davno posvetili delu prosvete med prebivavstvom, katero je je najbolj potrebno. Naselili ste se stalno na oddaljenem rodnern svojem posestvu ter kazali najživahnejšo delavnost. Vaš trud za organizacijo šolskega pouka in vzgoje krnetiških otrok je služil izobraževanju že nekaterih pokolenj. Učilišča, katera ste osnovali in vodili Vi, so postala semenišča v Vašem duhu vzgojenih učiteljev, učiteljev truda, treznosti, dobrih nravi in živih vzorcev za posneraavce. Na srcu mojem ležeča skrb za narodno izobraževanje, kateremu ste Vi dostojno služili, me je zbudila, da Vam javljara svoje najiskrenejše priznavanje. Ostajam Vam blagonaklonjeni Nikolaj. V e s t n i k. Cesarjev god se je praznoval po vseh avstrijskih kronovinah zelo slovesno. V vseh župnih cerkvah so se darovale sv. maše, in verniki smo pobožno molili, da bi nam ljubi Bog ohranil še mnogo let našega dobrega in modrega vladarja. Učiteljski konvikt: Gosp. Avgust Kleč, učitelj v Ljubljani, za »razbito mizo" 10 gld.; gospa V. Josin, c. kr. uciteljica v Ljubljani, 1 gld.; g. M. Josin, učitelj v Ljubljani, 1 gld.; g. J. Režek, učitelj v Ljubljani, 1 gld.; gdo. Franja Keršič, posestnica v Trbojah, 1 gld.; g. Al. Kecelj, učitelj v Ljubljani, 1 gld.; učiteljstvo kranjskega okraja 7*50 gld.; gosp. A. Žuraer, c. kr. okrajni šolski nadzornik, 2*50 gld. Razpisana služba. V Tržiču je razpisana do 17. t. rn. učiteljska služba; prednost imajo oni prosivci, ki so usposobljeni za pouk na obrtnih nadaljevalnicah. Kršeanski socijalisti dunajski, pod Jpredsedstvom tudi od slovenskih krščanskih socijalistov in klerikalcev oboževanega Luegerja, so že v petič odbili utemeljeno in opravičeno prošnjo dunajskih Gehov, da bi njih šola, ki jo vzdržuje draštvo MKomensky", dobila pravico javnosti. Taki so! ,,Narodna Sola*4 je zborovala dne 5. t. m. V odbor so bili izvoljeni vsi stari odborniki. Vdovskcga društva občni zbor, ki se je imel vršiti dne 5. t. m., ni bil sklepčen; manjkala sta dva uda. Vsled tega bodo morali oni starejši tovariši, ki so pri društvu že nad 30 let in so bili vsled sklepa občnega zbora za eno leto oproščeni udnine, letos plačati udnino. Ta denar se bo porabil za ,,Cesarice Elizabete ustanovo za uoiteljske sirote". Osofone vesti. G. Frančišek Grnagoj je imenovan začasnim voditeljern na mestni dvorazrednici na Barju. Na novo so naraeščeni; g. A. Lenarčič na trirazrednici v Šmartnem pri Kranju, g. A. Praprotnik in J. Lapajne na trirazredni deški šoli v Cerkljah, g. J. Labernik na trirazrednici v Srednji vasi v Bohinju, g. A. Novak na štirirazrednici'na Bledu. G. P. Repovš je namestni učitelj v Sorici. Direktorij ,,Zaveze" je imel dne 28. m. ra. sejo; ukrenil je vse potrebno glede izdaje in uredništva ,,Učiteljskega Tovariša" in »Popotnika8 v novem letu. ;,Učit. Tov." bo izbajal trikrat na meseo, »Popotnik" pa enkrat v broširanih snopičih, po dve poli obsežnih. Prvi bo veljal 4 gld., drugi pa 3 gld. na leto. Usposobljenostiii izpiti za ljudske in meščanske šole pred Ijubljansko komisijo se začno dne 3. listopada t. 1. Prošnje je poslati do 30. vinotoka. Kuratorij cesarja Franca Jožefa I. raestne višje dekliške šole: V zadnji seji občinskega sveta ljubljanskega so bili za dobo treh let izvoljeni v to korporacijo ti-le gg : ravnatelj Senekovič (predsednik); dr. vitez B1 e i w eis, učitelj D i mn ik , ravnatelj Hubad, dr. K r isper, profesor Franc Orožen in nadinžener Pavlin. Petindvajsetletnico svojega nadučiteljevanja obhajal je 1. t. m. gospod sedanji ravnatelj okoliške šole mariborske, Miha J. Nerat, tiho v domačem obiteljskem krogu in 2. t. m. v tovariškem in prijateljskern krogu pri nZlatem jelenu" v Orrnožu. Dajvmu Bog še enkrat toliko ravnateljskih let v Mariboru! Živio! ,,Ročni zapisnik" z imenikora ljudskih šol in učiteljskega osobja na Kranjskern, Južno-Štajerskem in Pri- raorskem za šolsko leto 1899./1900. VI. letnik. Sestavil Štefan Primožič, učitelj. — Ta ,,ročni zapisnik" bo gotovo vsern slovenskim uciteljem in učiteljicam jako dobrodošel. Urejen in prirejen je namreč prav posebno praktično. Tu so oddelki: ,,Razdeli_ev ur", — »Šolski prazniki na Kranjskem", — ,,Premakljivi prazniki od leta 1900.—1906.",— ,,Ročni zapisnik za razrednega učitelja", — Jmenik ljudskih šol in učiteljev", — aAbecedni osebni imenik", — -Beležke". Končno je privezanega še precej belega popirja za beležke, ki se odtrgajo. Izvestno bodo segli slovenski učitelji tudi po tem VI. letniku ,,Ročnega zapisnika". Knjižica je jako lična in priročna. Cena za 75 učencev 70 kr., za 100 učencev 75 kr., za 125 učencev 80 kr., za 150 učencev 85 kr. Naročnikom šolskih t.iskovin 20 kr. ceneje. — V Postojni. Tiskal in založil Rih. Šeber. Šolska Matica. V Ljubljani se snuje pedagoško društvo pod tem naslovom. Dne 7. kimavca so se sešli v "ta namen v Ljubljani gg. ravnatelj H. Schreiner iz Maribora, ravnatelj Fr. Hubad iz Ljubljane, prof. L. Lavtar iz Maribora, meščanski učitelj j. Oiperle z Diinaja, nadučitelj Fr. Gabršek in učitelj J. Dimnik iz Ljubljane. Sklenilo se je, BŠolsko Matico" postaviti na vseslovensko podstavo ter združiti v nji vse ljudskošolske in srednješolske pedagoške pisatelje. V ta naraen se je nasvetoval nekak širši odbor, v katerem bodo zastopani ljudski učitelji iz vseh slovenskih pokrajin in pa uoiteljiščni in srednješolski profesorji-pisatelji.*) Na predlog g. ravnatelja Fr. Hubada se je iraenoval predsednikom tega osnovalnega širšega odbora g. ravnatelj H. Schreiner, ki bo te dni pozval nasvetovane učitelje in profesorje - pisatelje k pristopu. O Božiču se bo pa sklical v Ljubljani osnovalni zbor, ki bo dolooil in sprejel pravila ,,Šolski Matici". Ker bo postal »Popotnik" z novim letom pedagoška revija, bi postal lahko tudi glasilo »Šolske Matice". To bi bilo terau društvu gotovo v korist. Izjara. Današnji letni obcni zbor se je izjavil soglasno, da popolnoma odobruje soglasno izvolitev gospoda Hribarja in dr. Tavčarja častnima članoma naše dične -Zaveze", in to v zavrnitev nekaterih časopisov, kateri trde nasprotno. Učiteljsko društvo za goriški okraj v Gorici, dne 5. vinotoka 1899. Tajnik:Predsednik: Križman.Jng. Avstrijski vseučiliščniki. Naša raonarhija šteje 8 vseučilišč, katere je koncera preteklega koledarskega leta obiskavalo 16.491 slušateljev. Največ, 5972, seveda na Dunaju; 2982 češko v Pragi, 1899 i Lwowu, 1616 vGradcu, 1304 nemško v Pragi; 1269 v Krakovem, 1078 v Inšpruku, le 371 v Crnovicah. Največ vseučiliščnikov je pravnikov, narnreč 8.644, torej več kot polovica; 3819 je medicincev; 2830 je filozofov ; 1198 pa bogoslovcev. Razvn teh štejeta katoliški bogoslovski fakulteti: v Solnogradu 66 in v Olomucu 209, ter evangeljsko-bogoslovna fakulteta dunajska 32 slušateljev. Olbrtne šole v Avstriji štejejo vsega skupaj 25.066 učencev in učenk; dele se pa v obrtne osrednje, v državne obrtne, v državne rokodelske, v strokovne za posaraezne obrtne stroke in končno v splošne risarske šole. Prve štejejo v 5 zavodih 767 gojencev; drugih je šestnajst z 11.523 gojenci; tretjih enajst s 3.120 gojenci; četrtih je šestindevetdeset z 9.419 gojenci; zadnjih čvetero z 237 gojenci. Orijentalska akademija na Dunaju je imela koncern preteklega leta 94 slušateljev; leto poprej 117. Ima pa šest oddelkov, namreč: arabski, perzijski, turški, srbski, ruski in novogrški. Arabski oddelek je štel v dveh tečajih 27 gojencev; perzijski v dveh 15, turški v dveh 8; srbski v treh 17; ruski v dveh 23; novogrški v dveh 4. *) Če bi se pa to ne doseglo, se bo pa ustanovilo tako društvo na ožji podstavi. Uredn. J s.