Sv. Ilja Veliki. Delavni poslanci imajo še po letih prijetne in vesele spomine z uspehi, katere so želi v splošni blagor naroda večkrat nehote ali po ovinkih. Zabavno je poslušati bivše poslance našega Jugoslovanske- ga kluba, kako so se borili za državno pomoč Slovencem. Izdatne denarne podpore so jim bile podeljene celo kot opozicijonalcem, ker so se znali nasloniti na prave srbijanske prijatelje Slovencev. Med poslanci Jugoslovanskega kluba, kateri so mnogo dosegli za svoj volilni okraj in za splošnost, je predvsem dobro znani g. Franjo Žebot. Bivši poslanec in sedanji mariborski podžupan g. Žebot zna povedati več veselih, kako je dosegel nepričakovano marsikaj izdatno koristnega v Belgradu. Med temi poslančevimi spomini je tudi za naše razmere značilna o sv. Ilju Velikem, ki je največjega pomena za kraje ob severni meji in takorekoč za cele Slovenske gorice. V poročilu o tem zabavnem doživljaju se hoče pisec teh vrst poslužiti opisa g. poslanca, kakor ga je že povedal parkrat o dogodku v krogu svojih prijateljev in znancev: Potreba nove cestne zveze ,,Ko sem bil narodni poslanec za Ma- ribor levi breg, sem uvidel nujno potrebo, da se zgradi za kraje med Muro in Dravo v predelu med Št. Iljem in Apačko kotli- no nova prometna zveza, ki bo vezala te kraje z Mariborom. Pod staro Avstrijo so se naslanjale Slovenske gorice v tem deiu preko Mure na Radgono, Cmurek, Wei- tersfeld in Špilje. Nova državna meja med Jugoslavijo in Avstrijo je presekala tem krajem vse prometne zveze. Slovenj- goričani so se nahajali v zelo mučnem po- cžaju. Ces Muro nico smeli; v Maribor pa i so imeli dohod v velikih ovir>kih, oziroma j po slabih ter blatnih klancih. S svojimi i prijatelji v Slov. goricah sem se večkrat l posvetoval, kako bi pridobili za te kraje ] dobro cestno zvezo z Mariborom. Kjerkoli smo trkali in prosili, so nam rekli, da ni denarja! Godovanje Leta 1923 smo obhajali v Zemunu v gostilni pri »Črnem mačku« god poslanca in župnika g. Karla Škulja. Povabil je nas poslanske tovariše, novinarje, slovenske uradnike in druge prijatelje. Ko smo stopili v obednico, opazimo med številnimi gosti tudi generala. Bil je g. Peter Pečič, šef generalnega štaba naše armade. Začudeno smo se spogledali, kako je zašel visoki vojaški dostojanstvenik med nas navadne slovenske zemljane. Zvedeli smo, da je g. general Pečič iskren prijatelj g. župnika Škulja. Prijatelja sta že baje nekaj let. Ko sedimo in slavimo našega godovnjaka, me nagovori čisto slučajno g. general in pravi: »G. poslanec, zakaj se vi nikdar ne zglasite pri leni? Drugi vaši slovenski tovariši pridno prihajajo k meni z raznirni prošnjami, vas pa še nisem imel prilike pozdraviti. Pridite!« Odgovoril sem g. generalu, da so moji poslanski posli taki, da imam zelo malo opravka z generalnim štabom, pač, pa mnogo s carino radi naših tihotapcev, trgovskim. poljedelskim in drugimi ministrstvi v gospodarskih ter drugih zadevah. G. general me vabi, če boste kaj imeli, le potrkajte pri meni. Delo v »terenu« in vnešenje v državni preračun Več dni sem tuhtal, kako bi pridobil prijaznega generala za kako stvar, ki bi koristila našemu obmejnemu prebival- stvu. Nekega dne brskam med svojo pošto in zadenem slučajno na generalštabno karto Slovenskih goric. Spomnil sem se besed g. generala in sem pričel koj razmotrivati, kako bi se dalo potegniti za Slovenske gorice novo cestno zvezo. Vzel sem rdeč svinčnik in sem začrtal od Šent Ilja preko Novin, Ceršaka, Selnice, Srebotja, Šomarta, Sladkega vrha na Velko pri Mariji Snežni po tamošnjih hribih črto za novo cesto. Napotil sem se k načelniku generalnega štaba g. Pečiču, ki me je sprejel prijazno in me vprašal, če sem iztaknil že kaj prirnernega za naše kraje. Raztolmačil sem mu načrt nove cestne zveze po obmejnem ozemlju Slovenskih goric. G. general je bil izredno vesel predloga. Poklical je svojega šefa generalštabnega tehničnega oddelka polkovnika Gjoko (Jurja) in mu je razložil celi načrt. Gospod polkovnik je odvrnil navdušeno, da se bavi tehnični oddelek generalnega štaba že dalje časa z vprašanjem, kje bi naj tekla ta obmejna cestna proga. Gospod general Pečič je naročil polkovniku, naj se zraeni z menoj, kedaj bi šli na lice mesta — rabil je izraz »teren« — da dobi tehnični oddelek natančne podatke. Določili smo dan, kedaj se odpeljemo v Maribor. Vse drugo so prepustili meni. O zadevi sem kar hitro poročal g. župniku v Št. Ilj Evaldu Vračku in g. Franju Thalerju s prošnjo, naj pripravita vse potrebno za gostoljubni sprejem odposlancev našega generalnega štaba. Bilo je megleno jesensko jutro, ko smo se pripeljali v Maribor in od tam z avtomobili v Št. Ilj. Čakal nas je že g. župnik in odšli smo najprej na »teren« k r. Tha- lerju. G. Thaler nas je sprejel izredno slovesno in imenitno pogostil. Gospodov ni prav nič mikalo v pravi teren za cesto. Ostali smo celi ljubi dan v Thalerjevi hiši oziroma njegovi kleti. Bil je res krasen jesenski dan in sonce je obsevalo s posebnim sijajem vrhove Slov. goric. Odposlanci generalnega štaba se niso mogli načuditi lepoti obmejnih slovenskih krajev. Prav posebno jih je podžigala k občudovanju sijajna gostiteljeva vinska kapljica in slovenske mladenke, ki so stregle gospodom iz Belgrada. Ostali smo tudi še čez noč. Drugo jutro smo obiskali nov »teren« pri g. župniku Vračku. Tudi on je pogostil belgrajske goste z njemu lastno prijaznostjo in postrežljivostjo. Zdravic ni bilo ne konca ne kraja. Šele popoldne smo se podali na pravi »teren«. Obhodili smo nameravano novo cestno črto od Št. Ilja preko Novin, Ceršaka do Selnice ob Muri. Iz Selnice, kjer smo bili pogoščeni od moje sestre, smo šli preko Sladkega vrha do Velke, kjer veže pri gostilni »Gozdni tkalec« nova cesta staro proti Cmureku in Apački kotlini. Prenočili smo v avstrijskem Cmureku ter smo se vrnili drugi dan preko Špilja in št. Ilja v Maribor. Zadeva je bila v ugodnem teku, ker smo jo znali z ozirom na navade in obstojsče prilike primerno zagrabiti. Kmalu za tem so pričeli pri deželni vladi v Ljubljani razna preddela, kakor: merjenje, izdelava načrtov in proračunov. Zaključek vseh naših del in truda bi naj bil ta, da biprišla-cestna zadeva 1. 1924 za časa Pašič-Pribičevičeve vlade do rešitve. Dasiravno smo bili poslanci Jugoslovanskega kluba v najstrožji opo- ziciji proti tedanji vladi, je vendar uspelo spretnemu manevriranju g. generala Petra Pečiča, da je bila vnešena v državni proračun prva postavka 4 milijone dinarjev za nameravano državno cesto Št. Ilj— Velka. Sv. nja Veliki Ko sem dobil v roke predlog finančnega zakona oziroma proračuna, sem opazil, da je pri denarnem znesku za cesto Št. Ilj—Velka velika tiskovna napaka v tem, ker je bilo tiskano: »Novi državni put Sv. IIja Veliki.« Bežal sem h g. generalu Pečiču in ga opozoril na tiskovno napako. G. general je vzrojil in vzkliknil: »Nemoj, da mi diraš u ovo stvar. Ja sem namirice učinil ovo štamparsku grešku. Neka misle Srbijanci, da se nalazi ovaj put negde u Šumadiji!« Besede g. generala sem koj razumel. Z največjim zanimanjem sem zasledoval razpravo v finančnem odboru, kjer so premljevali novi državni proračun. Sam g. general Pečič je prišel branit to postavko in jo še podčrtal kot državno potrebo. Poslanci so govorili med seboj, da se nahaja ta nova cesta nekje v Srbiji. Nihče ni vedel, da gre veliki kredit za važno novo cestno zvezo na naši severni meji. Postavka je ostala v letnem proračunu in je bila obenem z drugimi soglasno odobrena v narodni skupščini. Ko smo odhajali po končnem glasovanju s poslanci Jugoslovanskega kluba iz skupščine, so mi tožili tovariši, da niso ^speli s svojimi spreminjevalnimi predlogi. Jaz sem kot zastopnik okraja Maribor levi breg izdal tajnost, kako se mi je posrečilo, da je ostala za moj okraj in za naše severne Slov. gorice tudi za časa nam najbolj nasprotnega režima v državnem proračunu lepa vsota 4 milijone dinarjev. Tovariši so mi častitali. Težave s cesto in zahvala Nato je pričela gradnja ceste. Gradbeno vodstvo je imelo velikanske težave, ker je bil velik del sveta na novi cestni progi plazovit. V Novinah pod Fišeraderjevim posestvom je lezel celi hrib v ozko sotesko. Samo za zaustavitvena dela plazov je bilo izdanih več nego en milijon dinarjev. Za dovažanje kamna in gramoza so morali položiti progo za malo cestno železnico ter so vozili z lokomotivo kamenje iz Sfiligojevega kamnoloma ter gramoz iz Mure na cestišče, ki je bilo dolgo približno 15 km. Cesta je bila v gradnji dobra 3 leta. Nazadnje sta še mariborski obl. odbor in okrajni zastop prispevala veliko vsoto, da so mogli cesto dokončati. Tako je nastala ta prepotrebna prometna zveza. Prebivalstvo mora biti hvaležno posebno tedanjemu načelniku generabaega štaba naše vojske g. Petru Pečiču, ki je pripomogel z veliko ljubeznijo in svojo diplomatsko zmožnostjo, da smo prišli v tistih kritičnih časih brez posebnih težav do te lepe in tolikanj potrebne cestne zveze."