To številko posvečamo 100-letnici rojstva Otona Župančiča Pred slovenskim kulturnim praznikom KNJIGA IN Ml V našl Javnostl Ja stekla iiroka rez-prava za lzboljsan|e družbanaga In akonomskega položaja knjlg«. Spražlla Jo J« republlška konferanca SZDL. Lato 1977 Je bilo sploh značllno po pogovo-rih o knjlgl In o njenem mttu v nail samoupravni družbl. Tudl akci|a Zvaza komunistov ČLOVEK, DELO, KUL-TURA Je imela osnovni nam«n Izboljiatl naš odnos do knjige na vaah ravmh. V vseh pogovorih, ki so obnavnavali po-loža) plsateljev, založni&tva, knjlžničar-stva in bralcev pod skupnim naslovom KNJIGA IŠČE BRALCA, BRALEC IŠCE KNJIGO |e izstopllo osradn)« vpraia-nje, in sicer pomanjkanje nai« braina kulture. Vsi analltični kazalci so potrdlli, da premalo uporabljamo kn)igo in da se vse preveč zatekamo k drugim medl-jem: radiu, tetoviziji, dnevnemu tisku, pogovorom fn sestankarstvu. Na-sprotno pa vedno bolj spoznavamo, da je knjiga se vedno ostala glavni vir člo-vekovih spoznanj, informacij, njego-vega znanja in kutture. Vsi pogovori o knjlgi, ki so bill v zad-njih letih in bodo še v letošnjem letu o tem, da se vrnemo h knjigi, da se s knjigo v roki izobrazujemo In duhovno bogatimo, niso prisli slučajno. Stopnja razvoja naia samoupravn« družbe tarja to živo potrebo po znanju, po etičnih in kulturnlh odnosih med IJudml. Ure|an|e madčlovaških odnoaov Je dokaj zaplatano in odgovorno dejanje tako na delovnem mestu in v krajevni skupnosti kot doma v družini. Od nas zahteva več razmišljanja in osabn« zre-lostl, ki sl je ne moremo prldoblti samo na sestankih In pogovorih. Vrnlti se moramo h knjigl, k izvlru človekovega znan]a In ved«n|a o svetu, ki nas obda-|a, v njem živlmo in delamo. Za konec še to: Če je že starejia genaracija delno odtu)«na od lcn)lg«, napravlmo vm, da M bodo mlajš« ganeraclj« vadno Irrte-zivneji« usrrasrjala h knjlgl in z njeno pomoč|o bogatila same saba in odnosa med IJudml. A.V. Jaz sem globokih korenin, vem, da sem svoje zemlje sin, zato se ne bojim daljin Oton Župančič »Prijateeljiceimam, katerih družba mije nad' vse draga. Iz vseh deželin vseh častov prihajajo in čepravjihje njihova uičenost obsula s častmi, /e vendarle tako lahko občevati z njimi, saj so mi zmeraj na voljo. Lahko jih sprejmem ali pa se odpo-vem njihovi družbi, kakor mi je ravno všeč. Nikoli mene nadleguje-jo, a so vedno pripravljene odgovo-riti na vsa vprašanja, ki jim jih po-stavljam. Ene phpovedujejo o do-godkih preteklih dni, druge pa mi odkrivajo skrivnosti prirode. Neka-fere me učijo, kako najiivim, druge zopet, kako naj umrem. Nekatere mi odgovarjajo skrbi in sodbujajo mojega duha, kadar klone, druge pa krepijo moj um in mu modro sve-tujejo, kako najukazujem svojimže-Ijam ter se postavim na svoje noge. Razkrivajo mi različne panoge umetnosti in znanosti. Na njihovo pomoč pri pridobivanju znanja o najtežjih vprašanjih se Iahko brez skrbi zanesem.« Francesco Petrarca 1304—1374 (izbral A. V.) NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA VIKTOR KONJAR se je rodil 1.1935 v Ljubljani. Po osnovni šoli (v izg-nanstvu in v Celju) je obiskoval gimnazijo v Celiu, Kranju in v Ljubljani, kjer je 1.1953 matunral in se vpisal na germanistiko. Diplomo I st. je opra-vil I. 1962, a že od 11957 je bil novinar pri RTV Ljubljana. Od I. 1959 je delal na več področjih ZKPO v Ljubljani — med drugim je bil sredi 60-ih let tudi predsednik Ob ZKPO Moste-Polje, ko je tedaj stanoval na Kode-Ijevem in vmes odslužil vojaški rok — sourejal ali urejal je več literarnih revij, zadnja leta tudi filmsko revijo Ekran, bil v letih 1975—77 direktor za-voda Pionirski dom, sedaj pa se vedno bolj usmerja v umetniško izpo-vedno pisanje. Prvič je nastopil s pesmijo leta 1951 v bežigrajskem gimnazijskem listu Mladi obrazi (tudi urejal ga je), pa nadaljeval tudi s prozo v različnih lite-rarnih listih in drugih periodikah. Doslej je izdal 1.1959 knjigo proze Vrni se, življenje in I. 1962 pesniško zbirko ODMEVI SAMOTNEGA JUTRA. Mnogo je pisal za ZPKO (zlasti o kulturnih tribunah), za radio (literame recenzije, radijska šola, mladinske oddaje), ter prevajal iz angleškega je-zika (Peter Abrahms. Divji pohod, 1960; Mary Renault. Kralj mora umreti, 1961, M. Renault. Bik iz morja, 1965) in iz srbohrvaščine (npr. za zbornik Prva proletarska, 1966). Sedaj prevaja George Elliotove Middlemarch. Z našo občino sicer umetniško ni zaživel, a iz pesniške zbirke, ki je izšla v letih njegovega bivanja na Kodeljevem, naj povzamemo troje pesmi. Brat moj, midva sva pijanca pred točilnimi mizami upanja. Najina cesta tone v globel, nemo od brezvetrja. Zrak, ki ga dihava dan na dan, vojna po krvi umrlih sanj, zagrebenih v neki globeli pod belimi oblaki pričakovanj. Brat moj, zakaj sva pijanca pred točilnimi mizami upanja? Ob leni vodi so košate vrbe. Med zrelo travo cvetje rdi. Pod kupolo avgustovskega sonca nemirni, vroči zrak puhti. Nebo se sklanja in do zemlje pada. Zgubljeni ptič samoto preleti. Ob leni vodi so košate vrbe in zrak drhti. Živi za mojo bodočnost, za moje sinjim cestam predano življenje. Ne bova odšla iskat vrhov, ki so mnogim cilj. Kot kaplji v dnu širokega toka bova tekla v brezkončju vod, samo kot prizvok, velikih stopinj. Živi za mojo bodočnost, za najino cesto v svet. Vanj bova šla, pozabit, da sva neznatna — živet. "Osel gre le enkrat na led.« — Baš to je oslovstvo! Modrec ve: danes sem pal, jutri bom plesal po njem. Oton Župančič — Taka je Živeti — umreti je usoda naša, a cilj nam je visoko posajen! Glej to drevo: za usodo nič ne vpra-ša, a večno se bori za svoj namen... Oton Župančič — Med ostrnicami Ko nič več nočeš zase, iz srca ti roža izrase. Oton Župančič — Kolednica mladinskih brigad foto Stojko FRANC ŠKOFIČ iz Zg. Kašlja (rodil se je leta 1848, umrl v Škofji Loki leta 1892) je bil po poklicu pravnik. Pripadal je Jurčičevemu krogu, mu pomagal ob konfiska-cijah časopisa Slovenski narod leta 1875 ter kot član skupine * pisal ostre, pravno neoporečne uvodnike. Kasneje je pisal tudi krajše strokovne razprave in poljudne sestavke ter bil med ustanovitelji društva Pravnik. Na enakih narodnostno in družbeno radikalnih osnovah je pisal tudi gledališka dela. Poleg sodobne komedije v treh dejanjih Mari in enodejanke Srenjski možje (ostala v rokopisu) je najbolj znana njegova zgodovinska drama iz puntarskih časov v petih dejanjih GOSPOD S PRESEKA Objavljamo zadnja dva prizora iz petega de-jania. Gospod s Preseka (prihaja z golim mečem v roki): Pustite ga! (Odstopijo.) Imate vse? Prvi hlapec: Eden je ušel — drugi je mrtev v veži, a kovač Ivan Žar je tukaj. Gospod: Kukavice — eden med tremi vam uide. Za to junaštvo dobite plači po plečih Prvi hlapec: Noč je, gospod, in tema ga je skrila našim očem. Spoznali nismo, kdo je naš, kdo napadalec. Gospod: Povej, kovač, kaj si zblaznel, da si me hotel pobiti v mojem domu, tukaj v sredi moje moči? Ivan Žar: Sredi tvoje moči! Da se nisi skril kot strašljivec, ubil bi ti bil glavo kakor ilnato črepi-njo. Vsi tvoji sužnji bi te ne rešili! Gospod: Zakaj pa si tako razjarjen name in razsrjen? Ivan Žar: To še vprašuješ, volk siloviti! Vero očetov jemlješ Ijudem in bičati jih daješ v novo cerkev. Mene si k smrti obsodil, ker se nisem dal zbičati vanjo. Preganjal si me, da sem se potikal medzvermivskalovju. Minosizapeljal, nevesto mojo, s sleparskimi obeti in potem jo sramotno zapustil. Koče pališ Ijudem in starce pobijaš. Nihče ni pred teboj varen življenja in imetja. Te grehote sem ti hotel ustaviti. Sebe sem branil, sosede, ko sem te prišel morit. Ali usoda te hoče huje kaznovati, ker ni pustila, da bi te bil ubil. Ne uideš ji, ne! Gospod: No, zdaj vem. Povej, če še česa želiš! Ivan Žar. zadnja ura ti bije. Le povej, potlej te precej obesimo. Prinesite vrv! (Hlapec gre po vrv.) Ivan Žar: Jaz imam samo eno željo: — da bi tebe mogel na nož nasaditi. Žal, da tene morem več. ranjen sem, brez orožja in tvoji gonjači so me ujeli Gospod: Nu, vidiš, ta želja se ti i.e izpolni. Ivan Žar: Maščevalec bo zame vstal. Ne eden: sto, tisoč jih pride, katere zdaj mučiš ti in tvoji drugovi. ter vam razsuje gradove nad gla-vami. Vi boste prosili milost, jaz je ne prosirn, ker zver podivjana nima milosti. Niti vi je ne naj-dete. Gospod: Glej, kako znaš prerokovati! Čuvati hočemo, da se nezgodi, karpraviš. Ganiti se ne bo smel podložnik, kaj še za orožje prijeti. Ka-zati hočemo, da smo gospodje. A Ijudstvo ve, da brez nas ne more živeti, ker samo mi ga va-rujemo sovrainika — tudi takih zapeljivcev in podpihovalcev, kakršen si ti. Hlapci, obesite ga na vrata! (Hlapec prinese vrv.) Ivan Žar: Živega me ne obesite. Z mrtvim pa storite, kar hočete — čutim, da umiram. (Pade in umrje.) Gospod: Tudi mrtvega te hočem videti, da visiš na kljuki. To je meni slast. Stran ž njim pa obesite ga! Deseti prizor (Prejšnji. Mina pride skozi dvoriščna vrata; nihče je ne opazi, ker se vsi pečajo s kovačem.) Mlna (plane proti gospodu): Saj sem vedela, da pridem še o pravem času. (Gospodu zasadi bodalo v hrbet.) Na — zadnji poljub od Ijubice svoje! Gospod (pade): Mina! — Pomagajte! Mina: Taka smrt je zate, ris krvoloki! Ti si gro-zovito hladno zastrupil moje živjjenje, da je smrt boljša in lepša od takšnega življenja. Nož v hrbet — to pristoji takemu zapeljivcu. Gospod: Zvežite jo — pomagajte! Oh, jaz umiram! (Umrje!) Grajski pisar Veper: Umor, gospoda je umorila, besna je, primite io! Mina: Iztegnil se je! Nihce se me ne dotikaj! Oprostila sem to deželo Ijute kače in zato ste mi hvalo dolžni. Osvetila sem tebe, kovač, in sama sebe z enim sunkom. Le mirno spi, kovač! Ti si me Ijubil ali jaz sem izdala tvojo Ijubezen za tega zapeljivca. Spokoriti se hočem. Od koče do koče pojdem pa pripovedovala bom krutost tega zločina in svarila Ijudi pred njemu enakimi. Vi pa še dalje ostanite pasji služabniki, če hoče-te! Prvi hlapec: Kruto si se maščevala. Veper: Zato jo zvežite. kakor vam je rekel go-spod. Le brž, hlapci moji! Mina: Beži. pošast! Ti si kriv nesreče, ker si služil njegnvi pohoti Vendar smrti od tega bo-dala nisi vieden. Taka smrt je prečastna za podvodnika. Ti pogineš na gnoju ali za plotom in vsi te bodo zaničevali. Hlapci, če ste možje, ne služite več temu, ki je sam hlapec — ne služite več v tem gradu, ki je preklet — iščite si svobo-de! Drugi hlapec: Gospod je mrtev. Zapustimo grad — preklet je! Veper: To je punt! Kazen vas zadane. Osta-nite in storite, kar vam ukažem. Sedaj sem jaz gospod! Prvi hlapec (vrže vrv iz rok): Res je, kar pra-viš, Mina. Niti jaz nočem več tukaj služiti. Za pomagalce svojih zločinov so nas imeli in mi smo ubogali iz navade. Sedaj ni gospoda na tem gradu. Jaz si vzamem svobodo. Vsi hlapcl: Mi tudi! (odidejo.) Mina (pobere vrv ter jo vrže pisarju v obraz): Na, ti se pa obesi na to vrv, ki je bila namenjena kovaču — in bodi preklet! Slikar in risar Vinko Novak (rojen leta 1842 na Fužinah, umrl leta 1923 v Ljubljani) se je že kot mlad trgovski pomočnik in ka-sneje trgovec v Ljubljani bavil z likovno de-javnostjo. Kasneje se je posvetil samo njej. Prek izredno nalančnih risarskih re-produkcij — predvsem Valvasorjevega dela za Krajčev ponatis — se je usmeril v olja in akvarele. Znane so njegove krajine in tihožitja iz Ljubljane in okolice, portreti in cerkvene slike. Iz njegovega opusa nam za reproduk-cijo ni uspelo dobiti niti enega olja, akva-rela ali drugega dela. Zato pozivamo naše bralce, če kdo ve za nahajališče kakega originala, da nam to sporoči. Objavljamo pa njegovo risbo iz Krajčeve izdaje Valva-sorjeve Slave vojvodine Kranjske Grad na Studencu — Fužinski grad SPOMINI ŽIVIJO Nekaj spominov na moje ilegalno delo v Mostah Maja 1932. leta sem se zaposlil v takratni oljarni Hrovat v Zeleni jami. Leta 1936, ko so naši prostovoljci odhajali v Španijo v vrste revo-lucionarne armade smo v tovarni začeli zbirati prispevke za pomoč špansktm borcem Organi-zacijo zbiranja v tovarni je vodil tovariš Bajc, navzven pa smo bili povezani z nekim Jakom iz Šiške. Pozrteje smo to svoje delovanje razširili na zbiranje denarne pomoči za tovariše zapor-nike v Bileči in Ivanjici V okviru te organizacije, ki smo jo sprva imenovali Rdeča pomoč, nato Ljudska pomoč, smo širili med delavstvom tudi napredni tisk, brošure (npr. Rdeči signal) in drugo. Prostovoljne prispevke so dajali vsi pri Hro-vatu zaposleni, razen Karia Pavliča, Osenika in Libererja. Kadar sem zbiral prispevke, sem na-vadno oblekel črno srajco čez delovno bluzo, na kateri sem imel našit znak srpa in kladiva. Vsa-komur sem samo pokazal ta znak in že je vedel, po kaj sem prišel. Ko sem že zapisal, sem zbrani denar oddajal nekemu Jaku iz Šiške. V letih 1938—1939 je KP med moščanskim delavstvom razširila svoje politično delo. Tol-mačila je svoj program, pridobivala nove člane ter pojasnjevala politični položaj v svetu in ne-varnost nove svetovne vojne. Ker je partija de-lovala v globoki ilegali, je seveda organizirala sestanke z delavci na najbolj konspirativnih kra-jih. Spominjam se takega sestanka na Veliki planini; prisostvovali so mu tovariši Predikaka, Vlado Stopar, Emil ščurk in drugi. Sodeloval sem tudi na sestanku, ki ga je vodila Vida Tom-šič blizu naše tovarne v Taškarjevem gozdu. Marca 1941. leta sem bil poklican v vojsko, v kateri pa je bilo že vidno njeno razpadanje. Ker smo bili že na ilegalnih sestankih poučeni o bli-žajoči se vojni in o naših nalogah v vojnih for-macijah stare jugoslovanske vojske, smo bili tem bolj pozorni na njeno gibanje in razpolože-nje v njej. Razpust vojske sem doživel v Višnji gori. Takoj smo začeli zbirati orožje in ga zako-pavati, istočasno pa smo opisovali in risali kraje in skrivališča tega orožja. Pozneje je orožje po-bral nek aktivist Nande (morda Hlebš s Hradec-kega ceste) in ga izročil narodni zaščiti v okolici Lipoglava. Po razpadu jugoslovanske vojske sem se vrnil na delo v oljarno HROVAT. Maja 1941. leta smo bili sprejeti v članstvo KP foto Hvastija Emil Ščurk, Vlado Stopar in jaz. Tvorili smo par-tijsko celico v tovarni; sam sem prevzel funkcijo sekretarja. Takoj sem se povezal z aktivisti in Tonetom Dolinškom. Po njegovem naiogu smo začeli med delavci in na terenu zbirati orožje in municijo, saj je oboje marsikdo \z razpadle voj-ske prinesel domov; pa tudi po kasarnah in že-lezniških vagonih je bilo možno zbrati večje ko-ličine orožja in municije. Pri tem je sodeloval tudi Jože Željan iz Slapničarjeve ulice. V tem času in že prej smo zbirali tudi hrano za ilegalce. Spravljal sem jo na svojem domu. Tedaj sem stanoval v Mostah na Poljski poti št. 39. Skupaj z ženo Lojzko sva nudila stanovanje ilegalcem za sestanke, v njem sva skrivala tudi orožje in ilegalno literaturo, skratka vse, kar je bilo v tistih časih potrebno za organiziranje pri-prave na odpor proti okupatorju. V začetku junija 1941 je bil izvoljen prvi rajon-ski odbor OF v Mostah. Za predsednika je bil imenovan Ivan Osenjak, za sekretarja Ivan Bratko, člani pa so bili Alojz Nussdorfer, Lojze Kovač, Dušan Zadravec, Jože Stopar, Ludvik Jezeršek, Anton Marinček, Pavel Pavšič, Mar-tin Perme in Franc Cizelj. Moščanski rajonski odbor OF se je takoj lotil organiziranja mreže odborov na terenu in po tovarnah. Tako smo tudi v tovarni Hrovat pričeli ustanavljati OF, ka-tere člani so postali vsi zanesljivi bivši sodelavci Rdeče oziroma Ljudske pomoči, vodstvo pa smo prevzeli člani partijske celice. V rajonskem odboru sem od lojzeta Kova-ča-Lajčija prevzel za nekaj časa funkcijo ra/on-skega blagajnika, za menoj pa je to delo oprav-Ijal Martin Perme. Sam sem po odločitvi te funk-cije opravljal naloge v narodni zaščiti (NZ). Moji nadrejeni tovariši so bili Ivan Bratko. Lojze Nussdorfer, Tone Dolinšek in nazadnje Milan Česnik. Sestanke NZ smo imeli v Korytkovi ulici št. 7 in na Sv. Petra cesti. Imel sem stalnozvezo z Nandetom Hlebšem s Hradeckega ceste, s katerim sva organiziraia prevoze orožja, po te-renih skupine NZ in razne druge akcije. Milan Česnik nam je dajal direktive, kje vse moramo organizirati NZ, kako voditi zaprisege in akcije, ki jih je imela opravljati ta organizacija. Moja specialna zadolžitev v NZ je bila do-stava prepustnic za odhod v partizane. V to-vami Hrovat je bilo v tem času zaposlenih 98 delavcev. Mnogi med njimi so bili člani NZ. Spominjam se, da smo v tovarni po naročilu vodstva NZ Moste izdelovali trioglate naprave za prebadanje avtomobilskih gum in jih razme- f oto krožek OŠ Zalog tavali po ulicah. posebno tam, kjer so običajno vozili okupatorjevi vojaški kamioni. Dalje stno onesposabljali vagone, ki so jih pipeljali na to-varniški tir, in sicer tako, da smo v osne ležaje vsipavali železne opitke. Izdelovali smo tudi le-žaje za postelje, ki so jih naročali za bolnišnice, pa smo jih namenoma izdelovali takih dimenzij, da postelj ni bilo mogoče sestaviti. Tudi naro-čene mlatilnice so bile neuporabne, ker so bili nekateri sestavni deli nepravilno izdelani. Pri teh akcijah je poleg drugih mnogo sodeloval Franc Pavlica. Vse to ni bilo preprosto delo, ker je v tem času ostalo v tovami le še 13 delavcev in je bilo kaj lahko hitreje najti krivce sabotažnih akcij. Konec novembra 1941 me je na domu obi-skal Vili Supan iz Ribniške ulice in mi naročil, da moram 1. decembra izobesiti na tovarniškem dimniku rdečo zastavo s peterokrako zvezdo. Nalogo sem ponoči opravil, naslednjega dne so domači gasilci zastavo s težavo sneli. delovodja Baloh pa jo je v veliki jezi zažgal. Poleti 1941, ko Ljubljana še ni bila obdana z žico, smo aktivisti organizirali sestanke tudi zunaj Ljubljane. Tako smo se sestajali npr. v planinski koči v Iškem Vintgarju. Koča pa je stala že na vojnem področju, kjer so bili partiza-ni. Čeprav nas je bilo zbranih več tovarišic in to-varišev, je italijanska patrulja izbrala samo mene in upravnika koče tovariša Pintarja, ki je bil tudi naš somišljenik, in naju vklenjena odg-nala v Ijubljanske zapore. Na intervencijo tova-riša Perparja sva bila izpuščena. še danes mi je živo v spominu uspešna akci-ja, ki smo jo opravili po nalogu NZ: 3. februarja 1942 okrog 5. ure popoldne smo s skupino to-varišev — med njimi je bil tudi Nande Hlebš s Hradeckega ceste — zaplenili orožje in muni-cijo na oddelku tinančne kontrole na Bregu št. 6 v centru Ljubljane. Ko smo prišli v pisarno, je bil v njej samo starešina glavnega oddelka tovariš Uranič, ki pa je bil naš somišljenik. Pozvali smo ga, naj pokaže, kje rmajo shranjeno orožje, nakar naj se obrne z obrazom k steni in dvigne roke. V omarah smo našli 42 pušk s pripadajo-čimi bajoneti. pasovi in torbicami, ter dva zaboja municije. Vse to smo na hitro zdevali v vreče, kt smo jih prinesli s seboj, in odnesli v avto, ki nas je čakal v bližini. Avto je bil iz mestne piinarne. šofer je zapeljal na mestno pristavo na Kode-Ijevo. S pomočjo delavcev mestne pristave sem zvečer orožje vložil v cisterno za prevažanje gnojnice z dvojnim dnom. Naslednje jutro sta jo delavca prepeljala na dvorišče Milana Hermela, ki je bil tedaj komandant kodeljevske čete NZ. V cisterno so načrpali gnojnico ter jo odpeljali po Zaloški cesti čez blok proti Slapam. Fašisti na bloku so malo pomešali njeno vsebino, vendar ne pregloboko, tako da nam, ki smo oboroženi spremljali voz, ni bilo treba stopiti v akcijo. Ves čas mojega delovanja v organizaciji NZ sem se sestajal s komandanti NZ in četami ter organiziral razne akcije, predvsem pa sem skrbel za pridobitev novih pripadnikov NZ, saj se je njihovo število vsakodnevno menjavalo. Nekateri tovariši so odhajali v partizane, druge pa so pobrale racije, zapori. Tudi meni je postajalo ilegalno delo vsak dan težavnejše. Konec maja sem se odpeljal s tramvajem proti Šiški, kamor sem moral odnesti seznam s 75 imeni; za toliko tovarišev bi moral dobiti prepustnice za prehod čez blok v NOV. Pred Figoveem so italijanske patrulje tramvaj ustavile in nekaj nas potnikov areCle. Med potjo sem seznam pojedel in tako preprečil vsa-kršno nevamost za 75 Ijudi. Na sprehodu v kasarniškem obzidju sta me stražarju pokazali dve delavki — ena iz tovarne Hribar, druga od Eiflerja. Vtovame sem večkrat prihajal v zvezi z NZ. V zaporu sem bil večkrat zaslišan, pa tudi fo-tografiran z vseh strani. Kmalu sem bil izpuš-čen, a za seboj sem videl dva civilista, ki sta mi sledila. Izkoristil sem gnečo, skočil z drvečega tramvaja in se izgubil v vodmatskih ulicah. Vedel sem, da je moje nadaljnje delo v ne-varnosti. Zato sem se odločil, da odidem v NOV. Pri tovarišu Hlebšu na Hradeckega cesti sem osem dni čakal na odhod, nakar sem bil poslan v Sostro. V šolskem taborišču me je sprejel Ludvik Smrekar. Referent za NZ na terenu pa je za menoj po-stal tovariš Anton Šušteršič. DUŠAN ZADRAVEC Prebudilo jo je sonce lopas IZ ŠOLSKIH KLOP1 IN Z DELOVNIH MEST Dvajset let glasila osnovne šole Ketteja in Murna ISKRICE A//č nenavadno, In vendar enkratno je bilo rojstvo Iskric: Ob 40-letnici ustanovitve KPJ so se zaiskrile prvič v tedanji osnovni šoli ob Zaloški cesti trpkega spomina, a ponosnega spoz-nanja. Takole so zapisali učenci I. 1959-60. Leto 1920. Mesecapril... Vtehdneh na Zaloški cesti zažarijo prve iskre pri-hajajoče svobode. Leto 1941. Po Mostah ustanavljajo osvobodilno fronto. Iskre partizanske dejavnosti se krešejo po vseh tovarnah in terenih. Te iskre zagore v mogočen plamen narodnoosvobodilnega boja... Leto 1945 zaživimo v svobodi. Mi, sinovi in hčere naših "četov, ho-dimo v šolo, ki stoji ob nekdaj krvavi Zaloški cesti. Zato premisli, tovariš, kaj s/ dolžan kot pionir tem žrtvam, ki so dale življenja, da se ti svobodno učiš v slovenskem jeziku o marsičem novem v tej šoli. Premisli, tovariš, ali se učiš dovolj? Življenje terja od človeka mnogo. Za sebe se učiš, za vso skup-nost. Ali se ponašaš dovolj lepo, ko hodiš po zgodovinski Zaloški cesti v šolo in domov? Peščica učencev, ki rada dela in o vsem tem premišlja, zgrabiza delo. Zaiskre se prve iskrice. V spomin na vse krvave dogodke po-klanjamo ob 40. obletnici KPJ naši mladini list z imenom ISKRICE in z željo, da bi tudi drugi naši mladi tova-riši kresali iskrice za naše Iskrice in da bi te doživele še mnogo izdaj. Res sojih doživele. Vsako leto so se iskrile in ko letos doživljajo že dvajseto pomlad, najjim poleg čestitk zaželimo isto, kot so si sami zaželeli pred 20 leti: »Da bi doživele še mnogo izdaj!« Kako pa so se iskrile, naj nam pri-kaže skromen izbor. Kvišku, k znanju foto krožek OS Ketteja in Murna O Prešernu Rodil se je, živel, umrl. Rodil se je sin propadajočemu kmetu, živel je mlad, nesrečen pravnik, umrl pe-snik. Pesnik, ki je dal slovenskemu Ijudstvu zaklad, s katerim se je obogatila slovenska literatura. V življenju ni bil srečen. Bridke izkušnje in grenka razočaranja, ki so ga spremljala skoraj vso njegovo življenjsko pot, so vlila v njegove pesmi še več življenja. Kakor so se vselila razočaranja, tako so nastajale nove in nove pesmi. Pesmi, rned katerimi gotovo poznaš dve ali tri tudi ti. Grenko razočaranje v Ijubezni je nanizalo sonetni venec, sonete Ijubezni. Ob njih so soneti in pesmi nesreče, pesmi, v katerih si pesnik želi smrt. 6 Umrl je, a še vedno živi. Živi v pesmih. Vzemi v roke Poezije in zaživel bo tudi v tebi... VIDA KOVAČIČ, 8. č 1968-69 Prešeren. Ime, ki se je ohranilo skoz sto-letje, pretkano in zmaličeno od težav in tegob: ime, ki je navdušilo premnoge pri-padnike mlajše in starejše generacije. Njegovo ime se je oglašalo v suhih in lač-nih grlih zatiranih, v junaških pesmih parti-zanov... DUŠAN KRIČEJ, 7. a 1970-71 Koga imam najrajši Najrajši imam očka, mamico in sestro. Rada imam tudi sestrično Valentino. Valentina je stara pet mesecev. Zelo rada se smeje pa tudi joče, da pravi babica, da bodo vse miši ušle s podstrešja. Mamico, očka in sestrico imam rada zato, ker skrbijo zame. Rada imam dedka in ba- bico, a škoda, ker sta daleč od nas. Dobro bi bilo. da bl se vsi Ijudje imeli radi med seboj SUZANA PULEC, 2. r. 1977-78 In kdo ve Ljubezen priteče po srebrnih kapljicah, v tihem žuborenju razlite vode; v dno mojega srca, v kratkem že pomalo vzplamtevajo čustva in kdo ve za bistrino njenih voda, za svežino poljubov, za brezkončno srečo. Daleč je vse fo in veter mi daje slutiti njeno bližino s svojim prozornim šepetanjem. Prepričuje me, da čcfkam, in poslušala ga bom. Romana Zrnec 8. b. 1973-74 Sreča Na svetu je neomejeno število sreč. Sreča je, če oskrbuješ vrt, pa se ti odpre naj-lepša roža, le te kar iznenada obdarujejo z lepim darilom, če srečaš prijatelja, ki ga že dolgo nisi videl, če ti uspe razveseliti mamo. Včasih se najde sreča posebne vrste. Imaš recimo srečen dan. Srečen dan je, če zadeneš na loteriji, lahko pa je srečen tudi brez tega. Čisto preprosto je srečen. Hodiš po cesti, pa se ti zdi, da je srečna hiša, srečen veter in srečen dimnik, potem pa so hiša, veter in dimnik zares srečni in to samo za-radi tebe. Sreča, ki nikamor ne pada, je tudi sreča v nesreči. Zlomiš si roko in si lahko se sre-čen, da si nisi še česa drugega. Sreč se ne da postaviti v vrsto po velikosti. Velika sreča je največja, pa naj bo zaradi rože ali vetra, mame ali loterije. NEVA POŽAR, 6. r. 1966-67 Trnova šolska pot Naceta Neznaliča Rekli so, naj se vam predstavim. To pa res ni težko! V šoli sem Nace Neznalič — največkrat nez-nanič, doma pa mi pravijo Nacek, pa tudi druga-če, tega ne bi rad že zdaj povedal. Lahko bi bil zelo priden učenec, če bi ne bllo kino predstav, nogometa, rokometa, košarke, boksa in drugih priljubljenih stvari. No, vidite, tako mi zmanjka časa za učenje, tudi za slo-venščino, čeprav je to moj najljubši predmet. Zaradi te stiske časa sva s tovarišico v lanskem šolskem letu pisala športno napoved, jaz v be-ležko, ona v redovalnico: 1, 2, 2, 1. Moj oče je zelo natančen, zato mi je hotel iz-tepsti športno napoved iz hlač; oh, žalostno je to, da sem v teh hlačah bil tudi jaz. VAŠ NACE 1972-73 Dvom in spoznanje Plesala sem z zaprtimi očmi. Med mladimi mlada — a z občutkom starosti. Bila sem sicer nekoliko slabe volje, a lahko vseeno rečem, da nisem imela vzroka za tako mračne misli. Tisti čas sem razmišljala o živ-Ijenju... Čutila sem udarce luči, saj so valovi svetlobe kar pljuskali vame. Natančno sem vedela, kje sem, čeprav sem imela zaprte oči. Vrtela sem se v čudnem ritmu in zazdelo se mi je, da je šel svet svojo pot, da sem prišla na razpotje in zapustila življenje... Vse skupaj se mi je zdelo brez smisla. Vse! To, karčlovek imazaživljenje. Čemu živeti? Za Ijubezen! Fraza! Življenje ni vredno Iju-bezni in tista minuta Ijubezni, ki jo preživiš, ni vredna življenja. Čemu torej? Zato, da boš nekoč umrl? To pa vendar nima smisla. Roj-sfvo — smrt — zgodba brez konca! Nekaj mora biti vseeno vmes! Zivljenje... Vmes je stoletje pomladi. Vmes je na tisoče belih svetov, ki se odpirajo, vmes je stotine nar-cih, stotine rek, ki derejo, stotine zvezd, sto-tine žarkov. Vmes je stoletje poletja — sto-letje morja, lepih pogledov, srce, ki trepeče-jo. In vmes je tisoč dreves, obloženih z zla-tom. In sonce, ki odhaja kakor nepozabni prijatelj. In zima in mraz. Mraz zunaj, mraz v srcu in smrt, ki je mraz. To je življenje... In včasih se namesto belih cvetov po-mladi pojavijo vojaški škornji in trdi koraki teptajo cvetje, teptajo cvetje nežne popke in uničujejo pomlad. In namesto poletnih šop- Zvečer Mrači se. Sonce na zahodu je obarvalo nebo z nežno rdečo barvo. Tu in tam še poleti kak ptič, zaokroži visoko v zraku in se spusti nazaj k tlom. Gore, nekje tam daleč, ki jih je sneg že obelil s svojo belino, blestijo v sončnem škrlatu. Narava diha z blago, mrzlo sapo, ki rahlo maje vrhove dreves. Nekaj listov pade z dreve- kov je tu otrok, suh, da mu lahko prsttoješ rebra, dvigajoč svoje tenke roke. In namesto zlate pesmi je tudi tiha prošnja po kosu kruha in požirku toplega mleka. čemu torej živeti? Srečala sem nekoč slepca in sem pomisli-la, da slepa ne bi hotela živeti. In vprašala sem ga, kako to, da lahko živi. Odgovoril mi je: »Ker je življenje lepo!« Skušala sem uga-niti od kod mu ta misel, vendar brezuspeš-no. Slepcu je življenje lepo, jaz pa se spra-šujem čemu živeti... In spomnila sem se na tisoče drobnih stvari, ker včasih zaradi njih pozabiš na ža-lost, na nesmisel življenja. In našla sem nekaj, česar ne morem pozabiti. Srečo... Našla sem jo v očeh drugih Ijudi. Takrat, ko sem napisala pesmico mami zapraznik.ko sem še kot otrok poklonila očku pisano sli-kanico svojih neumnih risb, ko sem kupila bratu veliko poslikano žogo. Videla sem blisk v njegovih očeh in njegova sreča je bila tudi moja. Sredi plesa sem se spomnila teh malenkosti in v hipu je v meni spet vzcvetela mladost S tem spoznanjem sem se znova vrnila na pot življenja med Ijudi v svet. širok val glasbe me je zanesel po dvorani in širok val sprostitve je razjasnil moj obraz. Zado-voljna sem se nasmehnila in se potem kar naprej smehljala. To je bil trenutek. Bil je dvom in spoznanje. Kakor življenje... BREDA KARDELJ, 8. r. 1973-74 sa, ki je že skoraj golo. Zdi se, da se vsa narava giblje v počasnem, nemem ritmu. Luna se bojazljivo smehlja nekje nasproti sonca. Le njen prvi krajec meče okrog sebe svetlobo, ki bo kmalu napolnila vse nebo. Sonce je že zatonilo za gorami. Le ognjenor-deč pas še lebdi nizko nad obzorjem. Vsa narava se je pogreznila y globok sen. Veter še ni zaspal. Vso noč bo bril skoz vrhove dreves. Morda nam bo prinesel snega. Kdo ve? MARKO PEČAUER, 7. b. 1976-77 Prapor pa z roko v roki na pohod f oto krožek OS Ketteja in Murna Kozerija Zapisnik s seje, ki se je nisem udeležil. Niti slučajno se to ni zgodilo v našem podjetju. Na seji ntsem bil. Zaman sem se trudil dobiti vabilo. Nisem bil obveščen. Zato pa so poskrbeli naši delavci, ki so stopničko za stopničko prina-šali svoja zapažanja v prostorček, kjer mi je zaukazano delovno mesto. Ne boste me našli, čeprav sem stalno med vami. Takle zapisnik je BIL (čeprav sovražim podrednike) lahko tudi iz... ampak jaz ga nisem pisal. Prisluškoval: JAGR »Dober dan, tovariši. Sklepčni smo, Jacek je že na poti, pripravite mu stol poleg mene« Nekako takole je naš predsednik odbora za usklajevanje dela odborov odprl 197. sejo. Dnevni red — običajen, tj. pregled zapisnika zadnje seje, obravnava srednjeročnega načrta razvoja penkalov, kulijev in (morda? dragih) da-rilnih nalivnih peres. No, pri tretji točki naj bi obravnavali sprejem novih izprašanih (včasih smo temu rekli: kvalificiranih) delavcev; pa je zatulila sirena (petek je, ob 14. uri) in zato naj-bolj primeren čas za 197. sejo odbora za uskla-jevanje dela odborov. To ni uvoa, kajti med splošnim esperantistič-no-mednarodnim klepetom je moje neprisotno uho zaznalo: 1. Milka Marici: »Veš da je tvoja obleka per-fektna?! Si jo kupila na razprodaji?« (Sledi »ravs« — in moje poklicne kamere ni bilo zra-ven, škoda!) »Mir, prosim, prvo točko smo opravili, gremo naprej. Pa zakaj — hudiča — tulijo te sirene, ko imamo tako važno sejo!?!« 2 Jožica Štefiliji: »Ti, ta naš predsednik Mu-kotrpič je pa res zarentačil. Mu vodna črpalka na audiju še vedno pušča? Ko je moj Fonzelj kupil folksvagen, se je zaklel, da vodne »pumpe« sploh ne bo pogledal. (OPOMBA STROJEPI-SKE: avtomobili tovame VW imajo zračno hla-jenje.) »Dobro, poročevalec za drugo točko je, je, je (predsedhik pogleda v fotokopiian sinopsis seje in ker ne najde imena)... je: tovariš Neobriti Razkuštranč.« . »Ni res, jaz sem poročevalec za tretjo, ponav-Ijam, za tretjo točko in vas lepo prosim, če bi bila čimprej na vrsti, ob 23. uri 57 minut moram gle-dati satelitski prenos boksa. Lepo prosim.« Ad. 1. Marica Milki: »Kaj si rekla, moj novi ko-stim sem kupila na razprodaji? Ti nisem že na 137. seji povedala, da ne hodim na razproda-je?« Predsednik Mukotrpič je zapičil šele deveti čik v pepelnik (za 27 US dol.) in dal besedo Jakcu, livriranemu šoferju THE naše firme. »Se oproščam, prihajam direktno z zahoda, nespočit sem in tole kilo papirja na 197. sejo semprineselssabovzaprtiovojnici. NAJMI BO OPROŠČENO! Nisem pripravljen za sejo.« Predsednik Mukotrpič se presedla na običaj-nem stolu, na kakršnih sedimo navadni uradno oklicani in priznani uredniki, dekomolčarji in tudi sicer služabniki naše delovne organizacije. Bralci, oprostite: Mi smo režijci, neproduktivci! Ad. 2. štefilija Jožici: »Pa kaj je danes. Kar kregati se mislijo. Trak na tisti škatli iz plastike pa kar teče. Na 198. sejo pa ne bom prišla. Saj veš, zob 7 levo zgoraj me daje in moj domači uslužbenec (beri: mož) pravi, da bi bilo dobro usekati enega plavega (longplay plošča: Blue Monday).« Namestnik predsednika Trpimukič: »Predla-gam, da gremo na tretjo točko. Torej točka 3. (Medtem je odšel predsednik Mukotrpič na za-služeno kavico — šesto od 11. ure 47 minut — in to seveda po posebnem naročilu.) Ad 1-11.: Tega pa res ne razumem. Moje skri- vališče ved in znanja Oe mogoče mislila nasta- vek za krasno lasuljo?) mi zamenjavo delov- ^H nega predsedstva ne dopušča. Pa dobro, zakaj ^H ne poveš. da si tudi ti bila na zahodu? Tvojo gar- ^^ft derobo mislim!« ^H Odgovor preslišan, po presenetljivi naglici se ^H je vrnil predsednik Mukotrpič in povzel: L NAŠA SKUPNOST - 25. MA| ¦Umetniška priloga. Ureja komisija pri ured-niškem odboru Nsk, zanjo odgovarja Mar-jan Moškrič. »Tovariši, stvar je taka. Ali pa takale. V naši tovarni imamo Ijudi, oprostite: delavce, ki že kar po pol stoletja delajo. Kaj se to pravi! 50 let v to-varni. Mladi, uka in dela željni pa čakajo na nji-hova mesta. Predtagam, da jim ponovno damo odpravnino; ne ene, TRI jim dajmo, pa bomo re-ši!i vloge na naš odbor. Ad 2-11 Jožica Štefici: »Veš, moja šefica mi ie včeraj rekla, da sem po 26 letih v tovarni zanic. Si predstavljaš? Meni, ki sem že toliko najlepših let pustila tu in še lanskih nadur mi niso v celoti izplačali! Packarija.« »Torej. kaj storiti? Bomo naše najzvestejše in najstarejše sodelavce vrgli mimo vratarnice — ali ne? Meni OSEBMO se smilijo, naša kadrov-ska pa ima prav za ta mesta že četrti kilogram prošenj.« »Takble pravim.« se oglasi orodjar Venc, dvigne desno šapo in bi udaril po mizi, če se ne bf oglasil mili glasek iz TOZD 1888: »Oprostite, nciva sem tukaj v vaši delovni organizciji z neo-meieno solidarnostno odgovornostjo. Moja fa-kulteta mi je dala osnovno teoretično znanje o medsebojnih, torej človeških odnosih. Vem. da je v praksi to drugače. Zato želim obrazložitev, kako je s to zadevo« Predah. Nič razprave. Ad 1 —III. Milka Marici: »Veš, možu bom za rojstni dan kupila najnovejši tip arabske pipe. Tako za 25 DM. Naj kadi pipo, Kent mi preveč smrdi. Kaj nima tudi tvoj stari kmalu obletnice?« Razprave ni in ni. čehljajo se, Makselj s slu-šalko posluša radio in se včasih namrdne. Morda je tekma. Ad 2-1II. Jožica Štefiliji: »Je že taKO. Za likvid-nost in stabilnost je treba skrbeti. Si že zame-njala zavese v vikendu? Včeraj sem bila mimo-gredd v mestu in sem videla ene prima. Bomba. Niti koščka vzorca mi niso dali. To je packarija.« Ad 1 -IV.: »Ti, poglej \o no, kako se repenči s fakulteto. Ja, saj je to res šola. Ampak mi—smo pa vosek? Ti. res sem kupila na razprodaji, po-ceni je bilo, samo 170 starih jurjev.« »Ampak tovariši« sta enoglasno skušala prekiniti intimne tozdovske — ženske — nego-spodarske — negospodarne pogovore pred-sednik Mukotrpič in njegova desna roka Trpi-mukič. Ad 2-IV. (Ugotovite sami, kdo je koga prej ogovoril — Štefica Jožico ali Jožica štefico) »Ti, tvoja šefica je sicer v redu babnica, !e preveč bolniške irra. Kaj ji ženska mašinerija ne dela dobro?« Mirin posluh, prosim. Gre za glasovanje. Naš odbor za usklajevanje dela med odbori naj naj-prej sprejme sklep: Vsi glasujmo, da damo našim strokovnim službam nalogo, naj izdelajo osnutek predloga pravilnika o izvajanju pravilnl-kov. Drugič: Glasujmo za to, da tisti, ki so v naši to-varni nad 50 let, lahko brezplačno narežejo ro-žice, ne. cel šopek vrtnic na našem tovarniškem dvorišču. O tem naj sestavijo zapisnik, razmno-žijo v našem preokupiranem fotokopirnem stroju in kopije dostavijo: 1. upravni službi, 2. vratarjem, 3. brusilcem, 4. gasilcem. 5. našim oddaljenim obratom (do 60 km zunaj Ljubljane), 6. dvoriščnim delavcem in 7. ču ^stane še kak izvcxl. še naši informativni službi.« Potem se je seja le premaknila. Kurir je tova-rišu Trpimukoviču prinesel modro ovojnico in ko jo je odprl, se je vsulo na mizo za pest značk. Poželjivi pogledi z vseh koncev so jih lizali. »Saj res,« se )e ojunačil in spomnil preddelavec Iš-tvanovič Išfvan in predlagal: »Že toliko časa nismo dali delati tovarniških značk. Ja, k Berto-niju v Milano bomo poslali komercialnega, naši izdelovalci niso dovolj kvalitetni.« Naj, bralec, oprosti, kljub poklicni dolžnosti sem zvedel za edini sklep seje: dobili bomo novo značko! Zadeti ali ne zadeti, to je zdaj vprašanje foto Dušan