-   58
Za poduk in kratek čas.
Kakor je , je dobro.
Bogati Groga je imel hčerko, lepo deklico. Veliko snu-bačev je privabil lepolični obrazek, še več pa predalciki polni srebra. Al poštenega snubača ni bilo biizo , ker taki so dobro poznali malopridno Nežico. Dobila je toraj moža sebi enacega, kteri se ji je znal, kot vsi taki, dobro hliniti.
Očetu ga je Nežica hvalila tihega sramožljivega fanta, danes tako , jutri tako , da ga je naposled dobila za moža. Tihi Janez je postal Grogov zet.
Perve dni so bili vsi eno serce; al Janez dobi ključe do predalčikov in pridno jame jemati iz njih. Kam je de-val? Nosil je v pivnico k igri; se ve, da so se dvasetice le zmuzale, ker „zmiraj le dajaj, nič pa ne dobi, boš kmalo mošnjo oželu.
Kaj je zdaj početi? „Čmu nama je toliko zemljišča, Ne-žika — pravi Janez — poprodajva nekoliko travnikov v predalčike. Kmali sta oba prav dobra gospodarja za svoje trebuhe, pa kaj slaba, za kar bi imela dobra biti. Stari oče mora žgance z družino jesti, kadar Janez pri bokalu čipko reže in si Nežica kave kuha. Groga v raševih hlačah pred hišo na klopi po pošlih zlatih časih žaluje v tem, ko Janez v dragi,   iz mesta naročeni suknji kvartico meče.    „Janez>
Janez! — svari oče nehvaležnega zeta — kaj počenjaš, kmali bos vse pognal, kar sem počasi s kervavimi žulji pridobil". „M61či, starec — zarezi Janez—jez sem zdaj gospodar!"
In tako je blaženi mir iz hiše zbežal, z mirom sreča, in počasi tudi premoženje.
Ko je zopetv iz njiv napolnjene predalčike spraznil bil, pravi Nežici: „Cmu nama je toliko živine, toliko hlapcov, proč z njimi!" In proda par voličev, par konjičev, izplača tri hlapce in zopet niso predalčiki prazni. Gosti sta dajala svojim mnogim prijatlom. Verlo so bokale praznili, dobro jedli. Na dan Janezovega godii je bilo vse živo v njegovi hiši. „Bog živi našega verlega Janeza!" — kriče gostje eden čez druzega! (Bog ve, kaj so si mislili!) Groga pa v svoji izbici na oknu sloni in gleda vrabce na sosedovi strehi. „Mi bo le kdo podal kozarecv vina, če grem skozi gostivnico?" reče sam sebi. Gre. Zalibog! še ne pogleda nihče sivega starčika. „Kaj bi maral, pravi sosedu, naj zapravlja, kakor hoče, saj nima otrok, da bi le mene, slabotnega, tako ne psovala, sem si leto zaslužil ?" „Potolažite se, Groga!" — mu pravi sosed — „jez vam bom nekaj svetoval, kar vam bo gotovo spoštovanje hčere in zeta pridobilo, in ljubila vas bosta zopet kot perve dni. „Kakor je, je dobro" — pravi Groga — samo, da bom stare svoje dni preživel, kakor sem si jih, menim, zaslužil!
,,Tu imate verigo, Groga, nesite jo na tihem v izbo svojo in zaklenite se va-njo. Potlej zapnite s kaveljnom zadnji sklep in vite jo dolgo kot štreno po skrinji, pa pazite, da vas nihče ne vidi; bote kmali vidili, kaj bo". Groga molče nese verigo pod plaščem skrito v izbo in dela, kar mu je sosed svetoval. Nežina prijatlica čuje rožlanje pod oknom in berž teče ji povedat. Ta posluša začudena in si misli, da starec meša plesnjivo srebro. Sosed mu je bil pa tudi veleval, da nikakor ne sme ključa v skrinji popustiti, temuč m) ga sname, in da ga bi tako ali tako hči ali zet ne zasačila, naj njemu ga prinese.
Druzega dne mora Groga s hlapcom po derva iti; v tem skoči Neža k očetovi skrinji; ker jo pa zaperto najde, jo skuša prizdigniti. Na enem koncu dvigne, veriga zrožla k drugemu; gre k unemu, veriga zderči nazaj. „A, je taka!" — pravi Janez, ko pride ravno iz pivnice, in se temu jako čudi, kar Nežica pravi. Gre tudi on dvigovat, in tudi on si že želi smert dedca.
„Vse drugači morava z očetom ravnati — pravi Nežica, ker ne mara zapusti dnar kakemu druzemu, če mu prav dobro ne streževa". Groga pride domii. „Gotovo ste trudni in lačni, ljubi oče" — mu Nežica prijazno reče — tu se usedite (mu odkaže mehak stol v svoji izbi), vam grem kaj jesti iskat". — Groga debelo gleda in se spomni verige.
Kmali je Nežica tu s koso vi gnjati na pladenj s hlebom belega kruha in merico vina. Že leto in dan ni Groga tako dobrega jel. — Odslej ga imata pri jedi med sabo in prav marljivo mu strežeta do zadnje ure. Ta pride, — Groga pokliče soseda, se mu lepo zahvali in sosed pravi: „Kaj ne: kakor je, je dobro" — in Groga zadnjikrat zdihne.
v
Še je v mertvaškem pertu v hiši ležal, Janez šiloma odpre skrinjo in zakolne: „Prekleti starec!" —
A. D.
-   59