PLANINSKI VESTNIK 5 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXVII 1977 planinski v e s t n i k glasilo planinske zveze slovenije IZHAJA OD LETA 1895 Ciril Zupane Planinci cb letošnjih treh obletnicah 265 Slovo od Milana Ciglarja 268 Dr. VI. Blaškovič Nenavaden planinec 270 Dr. ing. Dušan Lasič Megla dolga štiri leta 274 Boris Purkart V sončni samoti 278 Ing. M. Horvat Zvonec, s katerim zvonijo drzni 279 Andrej Vovko Sledi za spomini v gorah 281 Ing. Bojan Pollak Lepotica je bila milostna 284 Erna Meško Hum 290 Ing. Božo Jordan Dva zapisa o izletih 296 Alfred Hvala Sedemdesetletnica Franca Lozeja 299 Peter Leban Kranjski vrhovi — nova planinska transverzala 301 Franci Vrankar Po neznanem svetu 303 Janez Volkar 8000 km daljave za 7492 m višine 304 Franci Baumann Nošak 76 306 Vrh 308 Društvene novico 311 Alpinistične novice 323 Varstvo narave 324 Iz planinske literature 325 Razgled po svetu 326 Naslovna stran: Soča, v ozadju Lemež Foto dr. Jože Andlovic Notranja priloga: 1 Ropasija v soncu — Pod Čreto z razgledne točke S in E 6 poti (4. 2. 1977) — Foto ing. Božo Jordan 2 Na ledeniku pod Skuto julija 1976 — Foto Franci Ekor 3 Grlntovci s kamniškega polja — Foto Marjan Garbajs Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. Tone VVraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana. Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 120 din, plačljivo tudi v dveh obrokih, za inozemstvo 200 din (12 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki PROGRAM SEJMOV IN RAZSTAV ZA LETO 1977 NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU V LJUBLJANI tehnika za okolje od 5.—10. maja 1977 setex 77 24.-26. maja 1977 salon pohištva 77 7,—12. junija 1977 kmetijsko živilski sejem v Gornji Radgoni od 20.—28. avgusta 1977 vino 77 29. avgusta—4. septembra 1977 vrtnarska razstava 16.-19. septembra 1977 sodobna elektronika 3.-7. oktobra 1977 ski expo 77 16.—20. novembra 1977 LETO LXXVII ŠT. 5 LJUBLJANA MAJ 1977 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 77. LETNIK 1977 PLANINCI OB LETOŠNJIH TREH OBLETNICAH Ciril Zupane Letos torej praznujemo 40-letnico, ko je Josip Broz-Tito postal organizacijski sekretar KPJ in je pri vodstvu Kominterne dosegel privoljenje za to, da je državno vodstvo ilegalne KPJ prišlo v domovino. Tu je začelo delati enotno in v skladu z možnostmi in potrebami organiziranega, čeprav še tajnega, revolucionarnega vodstva. Aprila letos tudi praznujemo 40-letnico ustanovnega kongresa KP Slovenije, ki vsem napredno usmerjenim ljudem v Sloveniji pomeni velik zgodovinski mejnik na poti do naše socialne in narodne osvoboditve. Oba ta dva velika dogodka sta bila za nadaljnji razplet zgodovinskih dogodkov izredno pomembna, saj sta se zgodila še dokaj pravočasno: do leta 1941 je bilo še možno organizirati kolikor toliko široko mrežo članov, somišljenikov in simpatizerjev, ki so že takoj na začetku narodnoosvobodilnega boja nastopili oboroženi proti okupatorju in s tem pokazali edino možno pot do osvoboditve za vse jugoslovanske narode. Napredni tokovi v planinstvu Slovensko planinsko društvo s svojimi podružnicami po Sloveniji, tedaj še Dravski banovini, seveda ni bilo politična organizacija. Kot društvo je v svojih vrstah združevalo ljudi različnih socialnih plasti in različnih življenjskih nazorov. Vseskozi pa je imelo narodno-obrambno vlogo, tako proti ponemčenju in nem-škutarstvu na Gorenjskem, Koroškem in štajerskem kakor proti fašističnemu okupatorju na Primorskem. Takšna usmeritev je bila po letih 1930 (Bazovica!) in 1938 (Anschluss v Avstriji!) dokaj izrazita. Imeli pa smo tudi poskus napredne politične usmeritve planincev. 1. decembra 1929 je bila v Ljubljani ustanovljena podružnica delavskega društva Prijatelj prirode. V njenem odboru je bil tudi socialist in marksist dr. Henrik Turna. Kmalu zatem je bila podobna podružnica ustanovljena tudi v Trbovljah. Tu je bil včlanjen dr. Ciril Žižek, znani soustanovitelj jugoslovanskega turizma in Bloudkov osebni prijatelj. 21. oktobra 1931 je banska uprava že razpustila podružnico delavskega društva Prijatelj prirode v Mariboru, ker so njeni člani na množičnem izletu 14. junija 1931 na Stolu skupaj z večjo skupino izletnikov z avstrijske strani, ki so bili člani socialistične organizacije Naturfreunde, manifestirali za socializem. Seveda so bile to leto in nekoliko kasneje prepovedane in razpuščene vse podružnice Prijateljev prirode, tako tudi tista v Trbovljah. Tudi delovanje članov društev Svoboda, za njo pa Enakost oziroma Vzajemnost, smemo v nekem smislu šteti v politično in napredno dejavnost planincev. Zakaj? Že člani prosvetnih društev Svobode so se pogosto shajali v hribih in planinah. Ko je bila ta organizacijska oblika prepovedana, so nastajala društva Vzajemnosti in Enakosti. Člani teh prosvetnih in naprednih društev so se še zlasti zatekali v naravo, v hribe in gore, kjer ni bilo žandarjev in policijskih agentov. Ni torej čudno, da so se tu srečavali s številnimi planinci oziroma so se dokaj pogosto združevali in skupaj nastopali. 25. februarja 1938 je bila razpuščena Vzajemnost v Rušah. Julija 1940 je oblast razpustila društvo Vzajemnost in podružnico Saveza metalskih radnika Jugo-265 slavije v Lescah, društvo Kmečkih fantov in deklet v Bohinju ter delavsko prosvetno društvo Enakost na Jesenicah, ker so člani teh organizacij na javnih zborovanjih protestirali proti konfiniranju komunistov in antifašistov v Bilečo. Decembra 1940 je oblast razpustila podružnico DPD Wzajemnost v Ptuju. Letošnje jubilejno partijsko leto je torej tudi lepa priložnost za to, da vzpodbudi organizirane planince k raziskavi in pisanju zgodovine planinstva med vojnama in to prav v zvezi z dejavnostjo podružnic Prijateljev prirode in v povezovanju planincev oziroma njihovo včlanjanje in delovanje v DPD Svoboda, Vzajemnost in Enakost. Zelo prav pa bo tudi tisto sodelovanje naših planinskih društev, kjer bodo z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami organizirali spominska srečanja v krajih, kjer so se pod jugoslovansko buržoazno diktaturo ilegalno sestajali člani DPD Svoboda, Vzajemnost in Enakost. Po naših veznih poteh! Ing. Božo Jordan je v Planinskem vestniku 1976/5 (na straneh 259—260) objavil osnovne podatke »Pregled slovenskih veznih poti — transverzal«. Kdaj bolj kakor letos bo prišla v poštev Zasavska planinska pot Od Kumrovca do Kumal Tu so čebine, kjer je bil v noči na 18. april 1937 ustanovni kongres Komunistične stranke Slovenije. Tu je Lisca v Zasavju, kjer je bil marca 1938, pod vodstvom tovariša Josipa Broza-Tita prvi sestanek politbiroja CKKPJ. Razpravljali so o novih razmerah po priključitvi Avstrije k Nemčiji in sprejeli razglas narodom Jugoslavje »Za mir, neodvisnost in svobodo!«, ki je izšel v srbohrvaščini in slovenščini. In tu je slednjič Kumrovec, rojstni kraj Josipa Broza-Tita, kjer je sedaj moderen hotel Dom Zveze borcev NOVJ in mladine Jugoslavije. Organizirali bomo tudi pohode po Poti delegatov ustanovnega kongresa KPS. če ne letos, pa naj v prihodnjih nekaj letih vsako naše planinsko društvo le organizira vsaj po en pohod po tej zanimivi planinski poti. če se nekoliko v mislih sprehodimo po važnejših revolucionarnih dogodkih med vojnama, ki se vežejo tudi na naš planinski svet, potem moremo najti marsikak kraj in dogodek, ki naj bi se ga planinci in seveda tudi drugi občani, zlasti pa še mladi rod, spomnili letos in v prihodnje. V spomin na začetke revolucionarnih gibanj takoj po prvi svetovni vojni imamo npr. Istrsko planinsko pot »Labinske republike« (IPP-LR). V prvih letih po prvi svetovni vojni so labinski in raški rudarji ustanovili svojo »Labinsko republiko«, ki jo je italijanski okupator seveda surovo zatrl. Zatrl pa ni svobodoljubnega duha tega rudarskega kraja. V Planinskem vestniku 1976/8, na strani 405 je opisano, kako PLANINA GOLOBAR Korakali borci vso noč so molčč po strmih stezah, po tolminskih gorah, da bi dosegli do belega dne zeleno planino Golobar. Prihajali od vseh so strani, na zeleno planino Golobar, iz Knežkih Prodov, izpod Rodice, od sončnih Brd, Vipave. Gorice, da bi dosegli do belega dne zeleno planino Golobar. Ob zori so v stajah zaspali. Iz sanj so borce zbudili sovražni rafali. Izdane vsevprek so morili, kosili, na zeleni planini Golobar. Ko posijalo je sonce na Golobar, je obsijalo štiriintrideset žrtev. Nihče jim ni zatisnil oči nihče jim izkazal časti na zeleni planini Golobar. Okrog vratu so jim žico zvezali, kakor drva so jih zvlekli v dolino, jih na kamione zmetali Na krvavih, zmaličenih žrtvah so stali harmoniko navijali so v Bovcu slavili krvavo sedmino... Na zeleni planini Golobar iz krvi partizanov rojena iz boja v boj do zmage je šla brigada Ivana Gradnika na zeleni planini Golobar. V spomin na ustanovitev primorske brigade Ivana Gradnika 24. 6. 1943 Pavla Leban 266 je nastala ta pot in kje poteka. Začne se na zelezniski postaji Podgorje pod Slavnikom, zaključi pa se na Učki v zavetišču Vojak. Zakaj ne bi letos nosi planinci malo bolj možično obiskovali tudi to zanimivo planinsko pot? Vredna je obiska zaradi zgodovinskega pomena »Labinske republike«, kakor zaradi lepot Krasa in Istre ter razgledov na Tržaški zaliv, na Kvarner in na venec gora, ki obdaja severni in zahodni del Slovenije. Koroški in štajerski planinci, ker jim je kraj pač najbolj blizu, bodo letos in votem morda še večkrat, obiskali Sv. Duh na Kozjaku nad Mariborom Tu sta bila 25. aprila 1929 ubita organizacijski sekretar CKKPI D juro Djakovic in sekretar Rdeče pomoči Nikola Hečimovič. V šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo v Savinjski dolini je bila 16. in 17 aprila 1938 prva konferenca KPS. Razpravljali so o novem položaju po priključitvi Avstrije k Nemčiji. Zaradi nacistične nevarnosti so opozarjali na potrebo po združitvi vseh demokratičnih in naprednih sil slovenskega naroda. Navzoč je bil tudi Josip Broz-Tito. _ ..,„*/»"»» ¿ Na Vinjem nad Dolskim pri Ljubljani je bila 29. in 30. junija 1940 ze 3. konferenca KPS, tudi ob Titovi navzočnosti. Razpravljali so o zbiranju najširših slojev slovenskega delovnega ljudstva v enotno fronto, o boju za ljudsko vlado in za dosledno naslonitev Jugoslavije na Sovjetsko zvezo. Izvolili so C K KFS in delegate za V. državno konferenco KPJ, ki je bila potem jeseni v Zagrebu. To ie le nekaj točk, ki so danes vedno dostopne in nekatere prav lično urejene tudi za obisk bolj številnih izletniških in planinskih skupin. Pa to ni vse V vsakem večjem industrijskem kraju je moč najti zanimive izletniške in planinske točke kjer se je v letih med vojnama kaj dogajalo, kar sodi v našo napredno in revolucionarno zgodovino: doprinos k boju delavskega razreda oziroma k boju za enotno fronto proti skupnemu sovražniku, zunanjemu agresorju. Omeniti je vredno res nekaj takih važnejših točk tudi na Primorskem. Tam so se napredni in zavedni ljudje, s fašizmom že neposredno prizadeti, borih v razmerah ki so bile še dosti težje kot v matični domovini. V gozdu na Kuclju ie bila 27 avgusta 1928 partijska konferenca za Goriško in Furlanijo. Razpravljali so o poživitvi komunistične dejavnosti in o organizaciji med kmeti. Marca 1937 ie Pino Tomažič, po vrnitvi iz Jugoslavije, skupno z Alojzom Budinomin Viktorjem Batisto organiziral ilegalno ciklostilno tehniko v oglarski koci v Mejah pri Zgoniku. Na pisalnem stroju so razmnoževali partijski list Delo in letake. 17 maja 1937 je bilo na Trstelju na Krasu posvetovanje komunistov s Krasa in Goriške. Razpravljali so o delovanju partije med kmeti, mladino in slovenskimi narodnjaki, da bi ustvarili ljudsko fronto. V Goričah pri Divači so komunisti 1. maja 1940 natisnili predzadnjo ilegalno številko partijskega glasila Delo. V njej pozivajo vojake k dezertacijam,delavce k sabotaži, kmete k bojkotu prodaje na trgu in ženske na demonstracije. V gozdiču na Briščkih nad Trstom je bila pokrajinska partijska konferenca na kateri je Pino Tomažič razložil program sodelovanja slovenskih delovnih množic z italijanskim proletariatom v boju proti fašizmu in z vsemi protifašističnimi silami v Julijski krajini, govoril je tudi o boju ^ uresničenje slovenske sovjetske republike, v kateri bodo zdruzeni vsi Slovenci, in o razširjanju ilegalnega tiska. Tudi tu bi se našel še kak kraj in dogodek, ki je v luči revolucionarnega boja med obema vojnama vreden spomina. Vendar bodi dovolj. Primorski P^ninci se bodo prav gotovo potrudili, da bodo v navedene kraje organizirali množične izlete, se tam pomudili in mlajšim ljudem kaj več povedali p » M naprednih in zavednih ljudi pod dolgoletno fašistično okupacijo. Gotovo bi bilo vredno in potrebno na kakem od navedenih krajev postaviti primerno spominsko znamenje, in planinsko društvo, ki je na območju občine, bi bilo prav gotovo takoj pripravljeno prevzeti v stalno varstvo tako spominsko znamenje. Saj tako delamo tudi z znamenji iz NOB. Vzorniki tudi planincem Na Jesenicah imajo Mladinski bataljon Jožeta Gregorčiča. Kako vzgojno in koristno je to! Narodnega heroja Jožeta Gregorčiča se tako mladi rod stalno spominja kot predvojnega revolucionarja, kot spanskega borca in kot legendarnega junaka gorenjskih partizanov. Ko bodo kdaj hodih po njegovih parti-zamkih poteh, bodo prekrižarili vso Pokljuko, Jelovico in škofjeloško hribovje. Vse to je prelep gorski in planinski svet. Združeno je torej koristno in vzgojno 267 5 prijetnim in zdravim razvedrilom v naravi. Po takih vzornikih se naša planinska društva morejo in morajo ozreti, saj jih je v vsakem okolju kaj. Naj bo prav to leto tista vzpodbuda, ki bo pomagala razmišljati tudi o tem. y 5 Tako letošnje jubilejno partijsko leto ne bo šlo mimo slovenskih planincev saj se kot celotna organizacija, kot posamezna društva in kot posamezniki' ki so dam se raznih drugih društev in organizacij, tudi planinci vključujemo v vsa ta jublejna dogajanja in praznovanja. Prav po »planinsko« pa naj še posebej velja razmišljati tako, da je to leto leto bolj intenzivnega organiziranja hoje in izletov v hribe in gore tudi iz vidika nedavne preteklosti, tj. glede na zgodovino bojev, s katerimi so komunisti in napredni ljudje Sloveniji in Jugoslaviji priborili socialno in nacionalno svobodo. Skoraj na vsaki vezni poti ie gotovo neka točka, ki jo moremo vključiti v dogajanja medvojnega revolucionarnega gibanja. Urejanje in vzdrževanje teh poti pa ni od včeraj, saj so le-te nastajale v vsem sedanjem povojnem obdobju. Planinci se zavedamo njih vzgojnega pomena vendarle pa letos želimo to še posebej poudariti. Naj bo to obenem tudi vzpodbuda za prihodnje, saj sta tudi učenje in vzgoja stalna naloga. grtfanja^a 2KJ" LjUb'jana 1963: 0rls SLOVO OD MILANA CIGLARJA guSh1^e dJo1o^ta2Vci;in?/er sPmartSt0Pinja drŽa'3' Pade' ,n ki &" SiVS Na. "d"!1 P01',smo ga pospremili 10. 3. t. I. na Žalah. Množica njegovih prliatellev sodelavrm/ S on^s?Vavl eVkitnntCeVnniTn0gih d;?Lh' kL 80 J>a spoštovali i imel radi mu je Sazate zaanjo čast, vsi. ki so se od njega na Žalah z besedo pos ovl i, pa so qa slavili kot blpmnn sposobnega plemenitega človeka. NI besede, s katero bi to Izgubo mogli do k a a izooved^i ^ Ž* L6 P°slovil od P°k°inika v Imlnu sošolcev v imenu Kcev hfnS^Jh Mil anske brigade, krajevne organizacije Zveze borcev »Oskar Kovačlč. in družbenopolitičnih organizacij Krajevne skupnosti Prule: rvovm,«, m aruz ^tpahneMHiad°Sti- Sm° h°dil' M^nom po istih poteh in nadaljevali življenje v istih na Zti n -u V* drzal razreda od Prve9a do osme3a letnika. Pr števali smo ga med najboljše dijake N. se ravno rinil na čelo razreda, toda s toplo pozornostjo PriPrav|ien,m tovarištvom si je pridobil prijateljstvo vseh - posebno pa o Milan.nlSr Ja VSfJ gr,rVnaziji organizirali napredno gibanje mladine. Sošolci o Milanu nismo n koli dvomili. Takoj po ustanovitvi OF smo vedeli, da smo skupaj ii nP^LStran,i-T,akrat Je nastajala med nami tista zveza enakega mišljenja in dejala L^HntaP«Pellaa+V VrSte narodnoosvobodilnega boja, tista velika enotnost razreda in m L " « \\naSut0\a!? Milan dodajal bistveno trdnost- Vsak0 leto meseca maja se sestaja 8. a in letos bo Milan prvič manjkal. Za mizo, kjer je sedel z nami bo nastalo na levo m desno od njega velika praznina in prevelik molk. Kako ga bo pogrešal razrednik, njegov dobri prijatelj, kako drugi profesorji? 9 T»m?J. 9irVnaziiskih letih je Milan domoval v Sp. Šiški - nedaleč od Stare cerkve. pat "J*" Z9CetkU eta 1942u or9anizirano vključil v delo Narodne zaščite. Teda grupi VOS P"Se9 zvestobo osvobodilnemu boju. V letu 1943 je bil dodeljen Ob kapitulaciji Italije je zapustil Ljubljano in se uvrstil v ljubljansko brigado kot polit-komisar čete. 10 januarja 1944. leta se je pridružil naši Levstikovi brigadi v Moravi pri innA-T0*» I'1 k° Premikali 3 hrvaškega Gorskega kotarja. iz Delnic v pusti m neobl udem Polom pr. Kočevju. Postal je politkomisar drugega bataljona, njegov namestnik pa je bil sošolec iz 8. a Lado Grbec. Bataljon sta družno vodila vse do i ~ .ftT bijke „Levstikove brigade in jurišnega bataljona ^ 30 .Pptolkli belogardistični Rupnikov bataljon na cesti med vasmi Hrib in Kopnvmk. Tedaj je Lado Grbec padel na položaju zraven Milana. Milan ga je 268 pokopal zraven cerkvice na Vidmu. Po vojni je pomagal Grbčevi materi urediti grob in postaviti spomenik. Milan je sodeloval tudi v zadnjih bojih vojne v veliki in krvavi bitki za osvoboditev Ljubljane, ki je terjala od Levstikove brigade 27 mrtvih. Milan se je poslovil od njih ravno na tem mestu 11. maja 1945 in tu se jim bo danes pridružil. Po osvoboditvi so ga dodelili KNOJ-u, kjer je delal v političnem odseku štaba II. divizije. Demobilizirali so ga I. 1947. Odšel je na univerzo, kjer se je nekaj let povsem posvetil političnemu delu v Komitetu KP. Potem je študiral in končal gozdarsko fakulteto. Takoj po diplomi je odšel na delo v gorenjske gozdove. Po sedmih letih se je vrnil v Ljubljano in končno našel na Inštitutu za gozdarstvo tisto delo, ki ga je najbolj veselilo ter sproščalo njegovo strokovno in znanstveno dejavnost. Taka je bila Milanova življenjska pot. Ta pa ne pove vsega. Ing. Milan Ciglar (posnetek na vrhu Mangarta) Pomembnejša je Milanova človeška podoba. Včasih zadostuje samo eno dejanje, ki ga stori človek — pa ga osvetli do kraja. Takšno je bilo zadnje Milanovo dejanje, ko se je brez oklevanja pognal za hčerko Katko proti prepadu, jo rešil, pri tem pa sam izgubil življenje. To je bil trenutek odločnosti in poguma; to je bilo tisto junaštvo, ki ga je moral Milan ponavljati in zmeraj znova izpričati, odkar se je pridružil borcem za svobodo. V tem dejanju ni samo odločnost in pogum, temveč najgloblja človečnost. Milanova človeška odlika je bila tudi njegova izredna delavnost, marljivost, sposobnost, učinkovitost in odgovornost pri delu. Njegov delovni načrt je napolnil koledarje za štiri leta naprej, tako da se ni mogel lotiti pisanja knjige o Levstikovi brigadi. To je bil delavec, ki je presenečal z natančnostjo, zanesljivostjo in znanjem. Vendar se ni omejeval na svoj poklic, na svojo stroko, temveč je z ljubeznijo in strastjo odkrival sleherni kraj ali zaselek, vse višave in doline, vse poti in vode naše dežele Slovenije. Potem je odkrival našim ljudem neznane predele Jugoslavije s svojo kamero in s svojo besedo. Nazadnje je bila tudi Jugoslavija premajhna in je začel odkrivati lepote tudi drugih dežel. Prirodo je ljubil nad vse. Milan je bil zvest svojemu razredu, svoji brigadi, svojemu poklicu in svojemu raziskovalnemu delu. Ta zvestoba ga je nagradila s plemenitimi sadovi. Milan je bil pošten do soljudi, do družbe. Čez to odliko ni nikoli padla niti najrahlejša senca. Bil je resnično skromen — ne samo po zunanjosti, v oblačenju in bivanju, temveč tudi v družbi, v svojem vedenju, v razmerju do drugih ljudi. Toda to ne pomeni, da je bil pust, saj je znal s pripovedovanjem in pisanjem odkrivati stvari, ki jih površni ljudje ne vidijo. Bil je res edinstven človek. Ni samo beseda, če rečem, da nam je Milan nenadomestljiv. Vem, da si je želel zadnje slovo le v krogu najbližjih. Pozabljal pa je pri tem, koliko resničnih prijateljev in tovarišev si je pridobil v življenju. Zato je ta krog, ki se je danes zbral okoli njega dokaj širok, zato je ta žalni zbor številen. Nesreča je velika in naša žalost je resnična. Naj ta težki trenutek prestanemo skupaj z njegovo družino: ženo Justi, hčerko Katko in Majo ter bratom Pavlom. Dokler bomo živeli, dokler bo živela naša tiskana beseda, naj živi spomin na našega tovariša Milana Ciglarja.« V Imenu Planinske zveze Slovenije se je od pokojnika poslovil urednik Planinskega Vestnika Tine Orel z naslednjimi besedami: Kdor je inženirja Milana Ciglarja poznal pri delu, občuti ob tem grenkem slovesu neizrekljivo bolečino. Skoraj se bojimo naštevati, kaj vse smo z njim izgubili. Dokler smo ga imeli med seboj, se nam je zdelo naravno, če smo mu nalagali vse mogoče 269 odgovornosti in naloge. Zdaj ne vemo, kako bi pokazali, kje ga bomo najprej in najbolj pogrešali. Bil je nenavadno izobražen človek, razumnik v pravem pomenu besede, mislec, ki mu je bilo ležeče na vsem, kar je važnega za družbo in pomembnega za človeka, vendar nikoli samo mislec — vse, kar je premislil in domislil, je z ognjevito besedo utemeljeval in se z vso svojo duhovno energijo in sposobnostjo zavzemal za uresničitev in izpolnitev. Ob čemer koli smo se srečali, smo občudovali znanje, ki ga je imel in si ga neprestano množil — kot da bi sledil izreku velikega filozofa, da je znanje moč, obenem pa strogi ugotovitvi, da je ni bolj strme in težke poti, kot je pot k znanju, spoznanju in resnici. Srečali smo se pri delu za planinstvo, z drugo besedo vezala nas je ljubezen do narave. Ing. Milan Ciglar je kot gozdar, kot velik strokovnjak in velik človekoljub globoko doumel in občutil humanistično naravo planinstva, njegov pomen za osrečevanje ljudi v skladu z njihovimi sposobnostmi in nagnjenji, doumel in občutil pa tudi, kako človek s svojo hojo po gorah tudi goram daje in ustvarja svojo misel, svojo kulturno zavest, svoj duhovni obraz, svojo neminljivost. Ta svoj obraz je Milan Ciglar ohranil v svojem javnem delovanju, čutil pa je tudi dolžnost, da se v planinskem glasilu izpove s svojim umskim in čustvenim bogastvom. Vzemimo med mnogimi njegovimi spisi v roke njegov potopis »Do Bosne je en dan hoje« ali »Dolomitsko pot št. 1« ali »Bodočnost Alp« ali »Novo pot po slovenskih gozdovih« ali poročilo o mednarodnem delu alpske komisije (CIPRA) itd. Njegov enodnevni pohod iz Slovenije v Bosno je zgled, kako je tudi v planinskem doživetju združeval misel z dejanjem in dejanje z mislijo, povezal svoje partizanske poti po levem in desnem bregu Kolpe z narodno zgodovino, videl v taki poti sredstvo za krepitev duhovnih in telesnih moči, pot zbliževanja med našimi narodi in Muslimani, potrdil in pokazal pa je tudi idejo popotništva, vrednost asketskega gibanja v naravi, kot vajo v vztrajnosti in obrambni sposobnosti, nanizal zraven celo vrsto doživetij in spoznanj — skratka, v vsakem opisu je pokazal na obli-kujočo, vzgojno in izobraževalno moč trde športne storitve, na čudovito preobrazbo fizičnega osvajanja sveta v duhovno bogatitev, na potrjevanje stare Duhamelove misli, da človek, ko hodi po prostoru, hodi tudi po času in to tedaj, ko spoznava preteklost in se ob njej zamika v prihodnost. Lahko rečem, da so Milanu Ciglarju gore preprosto odprle žile njegovega duhovnega bogastva, ob njih in zaradi njih nas je vselej, kakorkoli smo prišli skupaj, vzbujal k vzvišenim mislim in plemenitim dejanjem. Ing. Ciglar je bil res po svoji duševni konstituciji raziskovalec in obenem vzgojitelj, dragocen za sleherno delovno in družbeno skupnost. Pred očmi mi je njegova prisrčna avtobiografska misel v »Dolomitski poti« o mladini, o vzgoji, o otrocih in starših. Za vse je imel oči in srce, v vsem je znal najti zrno neke občeveljavne resnice o človeku, o njegovem dejanju in nehanju. Zdaj stojimo pred njegovim zadnjim dejanjem in zadnjo potjo. Ni tolažbe, ni odrešilne besede. Je pa res tudi v njegovem zadnjem koraku na prelepi gori med Dolci in Kokro človeška glorija, ki nam bo njegov obraz za vselej ohranila v neminljivem sijaju, v tihem žaru človeške veličine, požrtvovalnosti, etične razsvetljenosti, redke srčne dobrote in plemenitosti. Naj ta glorija in svetloba njegove osebnosti za vselej ostane z nami, za vzpodbudo, za premislek, za pogumno in odgovorno življenje! NENAVADEN PLANINEC (Ob stoletnici rojstva Vladimirja Nazorja) DR. VLADIMIR BLAŠKOVIC Tudi če ne bi bili leta 1976 proslavljali 35. obletnice epohalnega revolucionarnega upora bratskih jugoslovanskih narodov in herojskega narodnega odpora zoper nacifašistično agresijo in okupacijo naše domovine, bi leto 1976 lahko označili kot posebno važno in zgodovinsko zanimivo obletnico pomembnih dogodkov v kulturni zgodovini Slovencev, Hrvatov, Srbov in vseh drugih Jugoslovanov. Nekdo je rekel in napisal: leto 1976 je leto velikanov. In res je tako. Njegovi odmevi so še danes živi in močni, mislimo na stodvajseto obletnico rojstva genialnega Srba iz Like Nikole Tesle, na stoletnice Srba Borisava-Bore Stankoviča (Vranje, 31. III. 1876), Slovenca Ivana Cankarja (Vrhnika, 10. V. 1876) in Hrvata Vladimira Nazorja (Postire na Braču, 30. V. 1876). Mnogo je bilo proslav stote rojstne obletnice te trojice. Po pravici je posebno pozornost posvetil »Planinski Vestnik« borbenemu liku in slovenskemu socialističnemu prvoborcu 270 Cankarju (gl. članek dr. Joža Mahniča, PV 1976). To je vredno posebne pohvale. Posvetimo tudi nekaj misli Vladimirju Nazorju, temu nenavadnemu planincu. Rodil se je na marmornatem krasu, odrasel v vonju mediteranske mak.je škropile¡so qa žlvotvorne dobrote jadranskih žal na rodnem mu otoku Bracu (Post.re, Loz.sce, Bobovišče). Ta velikan pesniškega stiha in rime. subtilni častilec narave je študiral naravoslovne znanosti na univerzi v Zagrebu in Gradcu postal profesor m direktor gumna-zije (Split, Zadar, Koper. Kastav. Sušak. Zagreb) bil upravitelj mladinskega doma n sirotišnice (Crikvenica. Zagreb), bil prezgodaj upokojen in nato z.vel v Zagreba Tu je izgoreval v književnem delu. pisal pesmi in se na stara leta.v mučnih.m težkih dneh ponosno upira vsemu: ostro je obsojal okupatorjeve grozov.tost. m z blescsc.m uspehom opravil največjo in najtežjo življenjsko maturo. Sivolas, pesnik sede konec januarja 1942 v »Čoln na Kolpi- v spremstvu svojega mladega prijatelja in tovariša pesnika Ivana G orana Kovačiča, odide v partizanski narodnoosvobodilni boj m z radostjo ki ¡¿ ni primere, z neomajnim optimizmom takoj od srca zapoje svojo prvo partizansko pesem, katere zadnja kitica se glasi: Maleni trošni čamče na mutnoj Kupi, uradi, što i sa mnom: dočekaj sve, što trpi! Prenesi cielu Hrvatsku na onu stranu vode, na teške, al svete puteve poštenja i slobode!« (Spesnil konec januarja 1942; objavljeno v »Pjesme partizanke«, 1942—1945; Zagreb Konspirativni sestanki z mojstrom kiparskega kladiva in dleta, Antunom Augustinčičem in njegovim prirojenim zagorsko-klanjškim puntarstvom, so rszpihali n uzigah v Nazorju močne iskre ogorčenja, upora in gnusa zoper izdajalsko ustiaskc» wdelwan J z nacifašističnimi okupatorji in zoper njihove sramotne zločine. Iskre nezadovoljstva m prezira so prižgale mogočno bakljo odprtega odpora zoper greh m zlo Majhni trhU čoln na Kolpi je bila najbolj dostojanstvena poema velikega pesnika, patriota in predvsem človeka. Ta prva Nazorjeva pesem partizanka je povedala vse. Predobro je znano, da je partizansko življenje b o žeto težko NadvsetežkoZa Nazorja so vsi skrbeli, pazili nanj in ga spoštoval. Fizično nežni, slabotni In krhki Nazor ev organizem, oprt na močno voljo in na miselni el.ks.r skoraj čudečega optimizma je zdržal vse preskušnje, napore in trpljenje četrte m herojstvo pe e ofenz . Zmagal je in preživel Vučevo in Sutjesko. Zmogel je dolino Drine m past. bosansk h gozdov. Ko je bil julija 1943 ustanovljen ZAVNOH, je bil Nazor, preden je v zapleten.h vojnih okoliščinah uspel odločilnim dati svoj pristanek, s |¡en za prvega predsednika tega revolucionarnega in zgodovinsko pomembnega hrvat-skega narodnega predstavništva. Kmalu za tem je bil izvoljen za prvega pradaadnH» Prezidija - Sabora Ljudske republike Hrvatske in je to najuglednejšo pol tično dolžnost osvobojene domovine opravljal do smrti 19. VI. 1949. Taka je bila življenjska pot pesn.ka in akademika Vladimira Nazorja. * . .., > „ „¡o™ n« O Nazorju se je mnogo pisalo, ko je še živel. Se vec je bilo napisanega o njem po njegovi smrti, marsikaj je bilo ponovno zapisano ob stoletnici njegovega ojstva. Kn-tično je bila ocenjena pesniška vrednost njegovih del, podobno so analizirali ideološko kompleksnost njegovih tekstov, pripravljajo se.In.končujejo se.o njem doktorske disertacije. Kakorkoli že obračamo ustvarjalno in življenjsko^ podobo tega človeka z Brača od mladostnih »Slovanskih legend« (I. 1900) do klasične pesniške zb,r^ »Legende 0 tovarišu Titu« (I. 1946). povsod stopa v ospredje bistvo vsega Nazor evega bitja humanizem. Za to osnovno svojo misel je naš (nekateri ro ga celo ironiziraH zadnj. veliki mistik in romantik vendarle hrabro sedel v mali trhli čoln na Kolpi, odse v partizane in (medtem ko so nekateri tenkovestni analitiki njegovih del preračunljivo in spretno varovali svojo glavo) stari Nazor je bil pripravljen žrtvovat, svoje z.vljenje za blagor svojega naroda, za zmago resnice, pravice bratstva m svobode Posebno so značilne izjave člana Predsedstva SFRJ m Predsedstva CK ZKJ dr- Vladimira Bakariča. Dal jih je o Vladimirju Nazorju spomlad. 1976 v posebnem razgovoru 1 jubljanskim »Delom«. Ta razgovor je objavil (16. V. tudi zagrebški »Vjesn.k- v zcrp-nih povzetkih pa so ga objavili tudi drugi časniki sirom po Jugos^av.J.. Brez ozira na utemeljeno prepričanje, da je ta intervju znan mnogim planincem v Sloveniji, Hrvatsk in v vsej Jugoslaviji, zapišimo zaradi izredne pomembnost. Bakariceve osebnost, te kritične opombe in ocene tudi v planinskem glasilu. Med drug.m je dr. Vlad.m.r Bakario rskcl* »Nazorja kot pisatelja in pesnika sem poznal, se razume, mnogo prej kakor osebno ... Osebno sem ga spoznal šele, ko je prišel v partizane... Mi smo ga seveda pričakal. vsi zelo navdušeni, ker smo ga čislali, vedeli smo, da se je v vojni držal zelo leno da je imel zveze z nekimi našimi ljudmi, čeprav pred tem, kot partija n smT me i z niim nobene zveze. Usta« eo celo poskušali, da ga prikažejo, kot da je njihov tiskali so v en. svojih antologij eno njegovo stvar, ki da je slavospev .oivobSu' toda ta slavospev je bil pisan leta 1920 - in se sploh ne nanaša nanje .. Potem smo se z niim S?ofl rebl-!e bi'° raZE!Stiti Stvar/', kak0 č,ovek iz Zagreba gled™ na partizansS impli Tn hI9LJtec,bli-0' dane^ bi rekl0, -Približati zemlji' In na pogoje, ki smo jih S'H i n ' k°kire Precei redek pojav. Pometo\e. daso ne S nnT.tf t spozt!anJa v.njem tako živa- da jih je hotel osebno doživeti ne samo ° e;f';A ne samo doživeti, temveč dati tudi življenje zanje. Ta njegova veličina se^e na vseh važnih razpot ih v težkih trenutkih v partizanih vselei Dokazala PrSh/«? f mnogo težkih trenutkov, toda nikoli ni v takih okoliščinah Zgubil morale ^eZ,Vel J6 pa Je^to^H en sam N^zor^je ^ ^ ^ * ^ a» pazljivo,^nf^^^ t^ko'rečen^Vdruž^ širše n S ffiV?rj? 1 a VS.-aJe in rrolucije- če je bil kdai nezadovoljen sklkimipoMtičnm® odloki, je to nezadovoljstvo tudi izrazil, vedno v krogu ljudi, ki so o tem moali od S Vfelej s™ "aši '2hod in prišli do rešitev, ki so uit reza le nam iS njemu Ne bismel ^n 7a flrnhnp0 • T T' tega Je bil° ma'° • ■■ če je °Por^al. posebno prve dni je šlo za drobne stvari ki jih on v partizanih ni pričakoval, in se je nanje moral privadi i Razume se. z.v jenjski pogoji niso bili ravno zelo dobri in moral se I privadit na so ga^akeSstvari "¿oLT?™" P°d°bne ^ Bi' je Ze'° Pedanten ^."zato NraQVffiaJje.-° '"dlvidualistični noti v Nazorjevem pesništvu je Bakarič izjavil- •Ta Individualism v njegovi poeziji in v mnogih njegovih zapisih je bil močno izražen ni nla |,med ^r t?k h f^i praktično nismo opazili. Recimo, in seb^kot osebnost tL? naLT nlaLn,avtC-.Med drufl,ml ljud,mi je videl v Titu iz e™° osebnost To fe Stovlh mmlii rpll'i k 5 'f, praYzaPrav tudi v vsakem partizanu eno od počlovečen h zofin l ndSua i i 7ma n ri m» d-ugi1? k f ^ P° individualističnih nastrojenjih ali po filo-zotiji individualizma pri Nazorju ni bilo. On se je tu z nami do take mere sDoiil da d pHI 7" 'na mf ' ^ra z I o č k ovv teh splošnih nazorihJni bilo. Lahko ste vfde7i da nTvselei SilH*;LSI f mislJe?Ja- npr- 1948. je doživel zelo globoko in skoraj bi človek rekel, da je to bil seen vzrok, da je umrl. Napisal je pesem »Osamljeni hrast« mislil le da bomo sami in bil je ponosen, da smo sami; nekoliko je bilo i n em tega ponosi' aače smo' ocenTtoilS"0' Pa b°mo.zdržali' Mi Pa "¡smo mislili.dasm^saiTd u SSL*1 k " " t-°k l?, !ne zgodovine, in to je bilo pri nas sprejeto, izredno in Izjemno dobro sprejeto, bilo je izraz tistega zaupanja vase! ki ga je vsak parifzan nosil Nazadnje je na vprašanje, kaj je ostalo živo od Nazorjeve veličine sledil Bakarirev I±k?JnJak0 .je 0 Vladimiru Nazorju govoril Vladimir Bakarič. Eno je nesporno- noiav ESrni ^Znrja,V-nEP0S^dnK?m narodnoosvobodilnem partizanskem bojuTbil velik Eim? J . /? m kaP|taKNjegova 'MaJ'ka Pravoslavna«, veličastna, irkansko sMna Fe vS™ nt nreia -februarja 1943 V p0Žgani srbski vasi P* Vrginmostu; globoko ®7na " b0 ostala trajno zacementlrana v temeljih jugoslovanskega bratstva enotnost, n najhumanejse človeške enakopravnosti... »Molčiš. Blediš. In sij muceniSM te ze krona, mati pravoslavna«. Tak je konec poeme in - komentar je odveč SrP vfs« »s» t&S^ In n^cionalne^go^ PeEiik lo^i^ Yfdn optimizem V adimirja Nazorja je bil neuničljiv. Neomahljiva Je bila njegova vera rodno Zemno ?mH°Zi f^nov rod velikih ljudi. Veder v temačnih dneh S poljubi rodno zemljo (»Heroji«). Na trd. deski, na katero so ga privezali kot sužnia Doie nespm nSPNS'StiT S° m0Čnil Pesen? miVe Prastara utruja, katere fzvlr žubori iz nžfše narodne davnine. Ta pesem nas e krepila, nas gnala naprej valovila s Dlamenečim SenrXS;,P?lnih mraka in iežav" S trdno vero gori v nas SdI danesTdSSh E!™ Preizkusenj .n mučne osami enosti. Vendar ne obupavajmo! Vemo da resnica konec koncev vendarle mora zmagati. Zato bo »šlo mimo vse. tudi ta grd?sen. ¿Osam 272 Ijeni dub«). Tako je pel in pisal Nazor med stalinistično-informbirojevsko kampanjo in družbeno-ekonomskega pritiska na Jugoslavijo. Vrhovno politično vodstvo naše države je gotovo najbolje poznalo dejansko mednarodno situacijo Jugoslavije, znalo pa je tudi realistično zastavljeno našo diplomacijo usmeriti in prilagoditi kočljivemu položaju in obrambi temeljnih državnih in ljudskih interesov. Dejansko razpoloženje, ljudsko mišljenje pa je vendarle ovekovečil Nazor s svojo globokomiselno poemo trajne vrednosti. Da, resnica mora zmagati! Nazor je pesnik orjaškega boja. Vsa njegova poezija ne glede na to, koliko je prepojena z domišljijo in mistiko, budi naše ljudske sile globoko zasajene v naši zemlji nekdaj in danes. Naša preteklost ni bajka, ni privid pradavnega ljudskega verovanja niti stoletnih sanj o Kraljeviču Marku na imaginarni Urvini planini, ki se bo na čudežen način nekoč prebudil, vstal in poklonil ljudstvu svobodo. Narodna preteklost niso sanje niti bajke. To je življenje. Neusmiljeno, stvarno življenje. V njem je velika, neizčrpna in nikoli usahla energija, treba jo je buditi in prebuditi, če se uspava. Treba jo je okrepiti, če je oslabela, jo odkriti, naj bo že skrita kjerkoli. To prebujanje, to spodbujanje, to odkrivanje se razodeva v boju. Zato je Nazor pesnik boja. V tem boju je pesnik trdno povezan z ljudstvom. Sanja in hrepeni po moči, ki jo v neštetih variacijah in variantah opeva ljudska pesem. Hrepeni po junaštvu tistih hajdukov, ki so rušili gradove nasilnikov, se borili s tremi srci junaškimi, umirali brez velike žalosti, ščitili brezpravne, pomagali nesrečnim in revnim. V naši zemlji je neizčrpni vrelec te moči. Iz nje so prihajali, tu so se rodili in v njej žive junaki, velikani, heroji. Zato se pesnik ne loči od te naše zemlje in s trdnimi nogami vztrajno stoji na tej naši grudi (»Krv«). In to trdno veruje: naša zemlja, naše gore, kameniti bregovi našega primorja in morja bodo rodili in dali heroje, planili bodo na dan in bodo znali zidati dobro in rušiti zlo (»Heroji«). Osvobodil je našo narodno misel izmučeno od sentimentalizma, ujeto v defetizem, okovano v železo pesimizma. Osvobojeni misli je dal čar vedrine. Naj mu to danes priznajo ali ne, opojeni z lepoto njegove lirske in epske (»romantične«) domišljije, prevzeti od sile njegove vedre besede so se od njega učili (in naučili) temeljne književne abecede resničnega humanizma in naprednega domoljubja mnogi prvaki sodobnega socialističnega progresizma. Lahko trdimo, da je Nazorjeva poezija v veliki meri našemu čustvovanju vrnila povezanost s preteklostjo našega naroda in rodne grude obenem s prevladujočo željo, da bi bili boljši, močnejši, sposobnejši. Zaupal je v svoje sile in v svoje ideale — da še enkrat pokažemo na edinstveno bleščeči zgled — se upiral starosti in v najodločilnejših in najtežjih dneh, že sivolas z leseno »tretjo nogo« (kot mi je nekoč v šali leta 1940 imenoval svojo nerazdružljivo palico), sedel konec leta 1942 v že legendarni »Čoln na Kolpi«, pesnikoval z vedrostjo in neomahljivim optimizmom in končno tudi sam postal legenda. Poleg vsega je za nas planince Vladimir Nazor tudi velik in nenavaden planinec. Kako je silen njegov orjak — Velebit v klasičnem epu »Medved Brundo«! Spomnimo se tudi sugestivnih »Povesti z gore«. Ali ni sredi najhujšega in najtežjega boja v Peti ofenzivi, opeval črnogorski ponos in planinsko epopejo durmitorskega dinarskega krša? Poslušajmo začetni dve kitici pesmi »Durmitorju«: »Biješ me mrazom i dahom, što koči, U dane, kad se livade zelene i šume smolom več mirišu. — Hladan, Osamljen, gord se ovijaš tišinom, 0 kralju naših gora i planina! A ja bih htio, da ko vulkan planeš, 1 grlo ti se otvori, i lava Iz utrobe ti klokotajuc sukne U ovom novom kataklizmu Zemlje, U ovoj novoj Društva apokalipsi. (Spesnil 28. V. 1943 v Razvršju, pod Savinom kukom, 2312 m, u masivu Durmitora.) Da, so tudi drugi planinski pesniki, tisočeri planinci gomaze po škrapastih pečinah naših gora in planin, neštevilni so znani in neznani častilci Narave, ki v sebi nosijo in skrivajo pesniška čustva, navdih planinske lepote. Spomnimo pa se še enkrat in ponovimo v nekoliko spremenjeni obliki: Kje bi še našli takega pesnika in takega planinca, ki v 67. letu svojega življenja spozna veličino in legendarno moč tovariša Tita, sledi pozivu Komunistične partije Jugoslavije, zapusti relativno udobnost velemesta, odide v neznano, se plazi po strminah, brezpotjih in kraškem škrapovju Durmitorja, Vučeva, Magliča, Zelen gore in Prenja, s pravim mla-deniškim poletom, plamtečim zanosom in zglednim požrtvovanjem krči poti in steze skozi vse možne preizkušnje in herojske napore četrte in Pete ofenzive, da uresniči najlepše, vekovite svoje in svojega naroda ideale! Prevedel T. O. MEGLA DOLGA ŠTIRI LETA DR. ING. DUŠAN LASIČ 1. Pajčolan žalosti nad gorami Poznam planine v razkošju lepega vremena. Neštetokrat sem jih tudi gledal skozi deževne zavese; samo slutil sem jih premnogokrat skoz meglo, ki je ogradila moje obzorje na nekaj sežnjev naokrog. Blestele so mi odete v najplemenitejše hermelin-ske plašče, posute z brezštevilnimi briljanti. Tolikokrat sem videl, kako jih bičajo ostrorobe strele, lasajo grozoviti viharji. Doživljal sem prirodo v njenih srečnih in nesrečnih trenutkih, v dnevih njenega obupa in veselja, ponižanja in vstajenja, počitka in burnega življenja. Tudi sam sem bil njen neskončno majčken delček in sodoživljal njeno razpoloženje, toda ne spomnim se, da bi bil kdaj v njeni sredi dokončno obupan, nesrečen, tujec, ki se s prirodo ne bi znal pogovarjati. Da, neštetokrat sem bil v megli, a sem se znal veseliti. Megla ni brezupna stvar, je krajevno in časovno omejena, pomeni pogostokrat prijetno osamitev, da bolj zbrano premišljamo, iščemo globine in praizvore v sebi, mimo katerih nebrižno gremo, ko nas zunaj zamoti, zamami bleščeče vreme, znotraj pa od globljih razmišljanj odvrne dirka opažanj in vtisov. Zlasti pa z neomajnim upanjem čakamo bodočnost, ki je blizu, vsaj tako verujemo, ko se nam bo narava prikazala v vsem svojem sijaju, zaradi kontrasta neskončno lepša. Spoznal pa sem se tudi z meglo, ki ne dovoljuje upov, za katero vemo, da bo še jutri in čez teden, mesec in bogve še koliko let; ki ne zakriva hribov, daje jim le neko neresnično barvo, ki nam jih odtujuje. Ko jih zaznavamo, niso naši, kot da so se odmaknili od tega grešnega človeštva. Razumsko ugotovimo, da so še prav taki kot nekoč, toda nam se vidijo kot v neki soparici trpljenja, zločina in smrti. Ne moremo se jim več približati ali bolje, zdi se nam, da jih ne razumemo več, da nimamo pri njih več kaj iskati. So le še kot spomin na ljube stare čase, ki se nikoli ne povrnejo, ker ne bomo nikdar več sposobni predajati se jim in uživati kot srečni in zaupljivi otroci. To je megla, ki je legla na našo domovino aprila enainštiridesetega in se dobra štiri leta ni več odgrnila, če ne še dlje; saj so bile še precej let po osvoboditvi naše duše mrtve za planine in prirodo in za srečo sploh, preveč so pretrpele in se zakrknile, da bi postale spet otroško preproste in zaupljive. Verjamem, da mi danes sedemdesetletniku še vedno ne govore več tako kot mladeniču, pa ne zaradi starosti — saj zdravi starci sprejemajo zelo podobno kakor otroci, ne, marveč zaradi ostarelosti duše, ki jo je zamorila ta strupena megla še vso mlado. 2. Slovo od naših gora »Zbogom pa hvala, da smo bili prijatelji. Srečne bodite ta štiri leta!« Tako bi bila morala s Francetom pozdraviti svoje gore, ko sva se vzpenjala — bilo je dva dni pred pomladjo 1941 — po cesti proti Erjavčevi koči. Čeravno polna zlih slutenj, vendar še nisva v polnosti dojemala tragike slovesa. Nebo je bilo nad nama brez mren, toda v duhu sva nad obzorjem že videla druge znanilke slabih vremen: črne mrene, ki so posegale sem od kaninske strani in take, zoprnih rjavih barv, ki so že silile k nam čez Karavanke. Toda kljub vsemu sva bila še vedno lahkomiselno korajžna — pod vplivom povsem neopravičenega optimizma, fraz o legendarni hrabrosti, ki so bile takrat vsebina naše rekrutske vzgoje. Pravzaprav bi se moral danes sramovati takratne niti z mladostjo opravičljive kratkovidnosti kljub vsemu nezdravemu, kar smo tedaj videli ali bi vsaj morali videti v naši tistikratni vojski. Tako se skoraj ni niti čuditi, da sva, korakajoč po vršiški cesti, izražala svojo neučakanost, da tudi naju kmalu pokličejo pod orožje in da kot dve petnajstmiljoninki pokaževa, kaj smo mi Jugoslovani. Kar težko mi je danes to priznati, pa sva bila takrat res tako zagnana (prosim tiskarskega škrata, naj se ne zmoti in naj ne zamenja zadnjega pridevnika z zelo podobnim: zagamana). Slemena Mojstrovke in Robičja so sprejemala še zadnjo svetlobo in na zapadnem nebu so se kot krvavi udi stegovale škrlatne proge proti nam: »Oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo?« Da, ta opomin je bil bolj preroški kot vsa tista zagnanost v najinih mladoletnih dušah. V jedilnici se je tisti večer zbrala prijetna družba, kajti ljubljanski študenti so imeli takrat zgoraj svoj tečaj zimske reševalne službe. Le malokoga se še spominjam: Ba-sanga, pa visokorazglednega Ceneta, blagega Bogdana, Darota in Deržaja, menda je bil z njimi tudi Paderšič. Mnoge od njih po vojni nisem več srečal v gorah. 274 Slika levo: Na vzhodnem grebenu Male Mojstrovke; slika desno: Vrh kamina dr. ing. France Avčin) ssusacan! mmsm Konstruktor moderne parne veleturbine bi se spoštljivo odkril Newcombu in njegovemu pollesenemu parnemu stroju. Pa brez zamere! teraDiia z vročo in hladno zračno kopel o. Če sva se gibala po južnih gredan an po boS sva eCpod volnenimi čezušnicami pošteno potila če pa sva obšla kak stolp po S5SSSBS^arSSEis sva midva imela večkrat priliko, da se na soncu malo odtajava. Postna sva na široki terasi in malo počila. Oko je splavalo tja čez Karavanke kjer so r^deni vršac" omejeval i obzorje: Visoke ture. Ankogel, Sonnblic in drug, m,so Da te oore ne bodo nikdar več naše. tolika sva seveda bila realna, sa je tam danes ?p%trnieno nemško ozemlje. Da se pa bomo tisti, ki bomo vojno preživeli, se kopali f toffih?ezeXjo tem svarila prepm saj o končnem izidu vojne že od samega začetka n. bilo nobenega dvoma. Danes priznati svojo naivnost in nespamet je težko; da so tvoj. zavezniki ne izvzems nobenega dvakrat zapovrstjo kaznovali svoje izkrvavele prijatelje in dvakrat nagrad il 275 svoje k?ete sovražnike, je skrajno boleče. Da pa te danes včerajšnji »strafe.nsatzerji« Brdo nad Špranjo Foto dr. ing. D. Laslč rnl°!okrLVir\Še zalmehu>e}°-je starega domoljuba dokončno naučilo: bog je visoko car je daljoko, a Pravica je dva sežnja globoko. J visoko, Toda treba je naprej, še zadnja ovira se nama je postavila po robu. S terase ie treba prestop,t. na severno plat kjer je iz odprte navpične stene vodil na vrh grebena !! Si in*iP?ml kTm' VJSSk Sk0raj za cel raztežai- Ker je bil večinoma pož eden sem se ga oti kar v derezah. Sproti sem se izpopolnjeval v derezni tehniki V hrbtni oŠ tlnlkr,0n!ce imlT'tn0 naslaniale tudi na popolnoma gladko skalo včas h pa sem naše luknjico ali razpokico, v katero je ravno lepo šla ena konica; tako sem lahko brez sk?b po JUS u tako 'da 9prrfVrp9°r "^V* ^ F™ unwJen Ualo S nS riohii - S v.P?lnostl uz,val sv°je antigravitacijske poskuse. Bodočnost l? ¡s kj- d ®ne?ne °pa : ki je zapirala izhod iz kamina. Pa me je začela ČImdaUe bol skrbet.. Prispel sem podnjo Obplezati jo je bilo povsem nemogoče tove™ sem Tml nJ0' J!S Sf S hrbtom ob eno- z obema nogama pa ob drugo steno kamina, sem začel nad glavo sekati ta nemarni pokrov, da bi se kakor črv prevrta° skozi. Obenem pa sem skoraj moiii, da se mi ne bi v celoti porušil in me sunil navzdol. Šlo je neskončno počasi, koščki in kosi so padali na glavo, na ramena, nato pa so v prostem padu izginjali v globino. Imel sem čas misliti na poklicne dimnikarje, ki tako delo opravljajo vsak dan, pa jim podobni okruški iz saj in žvepla ne padajo le na glavo, marveč naravnost v pljuča. Ta primerjava, očitno meni v prid, me je takoj spravila v boljše razpoloženje. Le eno uro sem bil dimnikar, a mi je bilo dovolj, pa še ves premražen sem bil. Še dobro zabit cepin v opast, še tvegan trenutek, ko zapustiš oporno držo (enkrat sem tako že prima cepnil), krepek potegljaj in bil sem na soncu. Bil pa je tudi že skrajni čas, saj so se mi že začeli javljati mišični krči v plečih, tako da sem se spomnil tragikomične scene iz neke ameriške revije: med pobiranjem milodarov v cerkvi je mežnar molil tisto baržunasto puščico za »milodare« tja daleč med vernike v klopeh; pri tem se je revež predaleč nagnil, zagrabilo ga je v križu in ubožec je moral zaradi išiasa ves teden hoditi v dve gube. Takoj me je postalo strah, da bi mene ne zgrabilo tako in bi zakrknil v takem položaju. Moral bi potem tudi jaz skrivljen v dve gube vse do Erjavčeve koče ali celo med kraljeve vazduhoplovce, če bi me med tem zatekel vojni poziv. Bog me varuj take nesreče! Saj sem vendar jaz bolj rabil raven križ kot tisti mežnar. No, nič tako strašnega se ni zgodilo. Nato se je prikazala še Francetova glava iz tiste grde luknje, bil je čistilec kanalov, ves togoten zaradi dolgega frižiderskega staža (zakaj ne bi plezalcu tudi beneficirali delovne dobe?). Usta so se mu takoj ponudila za globok požirek ta krepkega, ki takoj pogliha vse tegobe in togote. Ko sva izplezala iz tega kamina, se je tura pravzaprav končala. Po prijetnem sprehodu po tolstem grebenu proti vrhu sva se z nemirom ozirala za svojimi prijatelji, ki bi se bili že morali prikazati čez rob. Končno pa le zagledava eno glavico, ki so ji kmalu sledile še tri; hvala bogu, tudi oni so že bili iz grdega. Ne dolgo za tem smo si na vrhu krepko stisnili roke. Vsi smo bili subjektivno izredno srečni spričo lepega vremena, uspele ture in mladostne razigranosti. Toda, gledano objektivno, je takrat na vrhu uživalo svojo »zadnjo milostno cigareto« šest obsojencev. Dva bosta v našem bodočem boju žrtvovala svoje življenje, drugi pa bodo prehodili vsak svojo Kalvarijo, da bodo v štirih letih pretrpeli (ne preživeli) vso svojo mladost in zdravje in da bodo potem skoraj starci. Nanje je čakajo naslednja leta še toliko nevarnosti in gorja, da bi bilo morda za marsikoga bojje, ce bi kak usmiljeni gorski duh pustil tedaj Bogdana ali Basanga zdrsniti na kaki pozledeni plošči ali pa bi meni spustil tisto težko streho na rame. Tako bi odšli z najlepšimi pogledi in z najčistejšo dušo, kajti vsi smo bili do kraja srečni in še popolnoma dobri. Saj je bilo vreme tako, da lepše ni moglo biti. Toda že nas je zajemala tista nevidna mrtvaška megla, ki nas je potem dušila štiri neskončna leta in povzročila nedopovedljivo gorje. Če danes premišljujem, mislim, da nam je večini bila sreča nemilostna, ko nas je pustila izplezati. Z vso naglico smo se spustili proti Erjavčevi koči. Še tisto noč sem dirkal v Kranjsko goro na prvi jutranji vlak. Čez štiri dni me je vlak že peljal na moje mobilizacijsko mest0- (Se nadaljuje) NOVE SMERI V LES ECRINS Konec leta 1975 sta grenobelska plezalca Chevalier in Samet kot prva pozimi zmogla severno steno Rateauja po smeri Fourastier—Madier. Štejejo jo med najlepše zimske smeri v masivu. Grebeni la Meije so si januarja 1976 zapisali prvenstven zimski vzpon (in verjetno drugi vzpon sploh). Plezala sta 11 ur. M. Baumgarten in Muller. Tudi severna stena Pic Sans Nom je imela prve uspešne zimske goste. Od 12. do 15 jan 1976 so Louis Audoubert. Galy, Leroy in Ricouard s tremi bivaki uspeli v steni, k enemu pa jih je prisilil še sestop. Ocena: Ena najlepših zimskih v les Ecrins. Imeli so sončno vreme, kri pa jim je pil silovit veter. 27. julija 1975 so Bourgrat, Chelle in Narcisa Candan prvi preplezali severozahodni steber v Les Bans. _ V SONČNI SAMOTI BORIS PURKART »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti...« Na pot sem se odpravil nekega jutra, v poletju, sredi tedna, ko v avtobusu ni gneče. Zdaj pa veselo skozi Begunje v dolino Drage — tam, kjer murke cveto, tam kjer... Na ozkem prehodu med cerkvijo in nekdanjimi begunjskimi zapori me za hip zbode v oči napis nad cerkvenim portalom o božjem miru in ljubezni med ljudmi. Ob misli, da se je pred tridesetimi leti le kakih pet — šest metrov proč dogajalo vse nekaj drugega, se mi i *.a.naPis doma,a smešen. Tu pa tam pozdravim staro ženico, ki me radovedno ogleduje, kajti z vsem, kar spada h preprostemu hribovcu, sem nemara res precej podoben strašilu. Grad Kamen in že so tu prva znamenja nasilja iz zadnje vojne. Spomeniki ob cesti in potem majhno s kamni ograjeno pokopališče talcev. Hodim skozi bele sence in prebiram imena vklesana v kamnu. Tako mladi so bili, osemnajst, dvajset... Kaj res ni mogel ubežati, vsaj v zadnjem trenutku, preden je počil strel? Kam le po teh strminah, ze po nekaj korakih bi ga pokosili! Pokošena mladost! Ta dolina zelena s krvio prepojena... ' ^ Cesta pred menoj je prazna. Pogled mi že išče gore, cilj. Greben Begunjščice se napol dežja3 V prOSOjmh me9|icah- vrh Stola pa že tone v grozeč oblak. Pa menda ne bo Za mostom se cesta začne vzpenjati; prav do planine Poljske je možno po njei priti z avtomobilom, a na moje veselje ta dan nobeden ne pripelje mimo. Po mili volji si ogledujem svet okrog sebe in popade me neustavljiva želja po popolni sprostitvi, ko pa je tako imenitno, če nisi od nikogar odvisen, brez vsakih opazk in komande pa tudi sam nisem nikomur odveč. V tem je neko posebno razkošje In kam se mi pravzaprav mudi — na vsem ljubem svetu nikamor! V gorah pač ne kanim pobirat, rekordov m preštevati prehojene kilometre, samo samoten popotnik sem ki zel. po svoje neobvezno zaživeti. Počasi se daleč pride in tako pridem do bajte na planini. Latvica kislega mleka, kaj bi bilo ta hip še boljšega na svetu. Stara mamca n* T' E J n° d?zlvejiVPa kar sami?« se čudijo oča. »Hm, hm, oča, zakaj pa ne. ce mi je tako prav!« »Hud.mana, ali smo svobodni ali ne?« »Tristo kanarčkov,« pravijo oca. No, stel jih ni nobeden, morda je bil tudi kakšen čez. Že sem na kozji stezi. V serpentinah vedno višje skozi strme gozdove navzgor, drevje pa je ponekod tako gosto, da v redkih prazninah še sredi dne čepi mrak LišaJ kar v zavesah visi z vej, vmes poskakujejo ptiči, nad vrhovi dreves se oglasi nevidni krokar Kar deri se, ne mislim še umreti! Svetloba postaja prijaznejša, ptičji zbor pa bolj živahen; postanem in poslušam, vmes brenkanje vetra po vejah; pa spet krokar »Prav neubrano basiraš!« si mislim, v tem pa mi skladovnica drv zastavi pot. »Nesi me na Roblek!« se oglasi klaftrsko poleno! No ja, pa bom! Ne, tale je premajhen, oskrbnik se mi utegne smejati, saj ga poznam, — uh, lahek pa tudi ni. »Dober dan, bo šlo bo slo?« Mlado dekle jo veselo ubira v dolino. Kakšen veder obraz' še dve tri si poveva za dobro voljo in že je ni. Pot je že bolj strma, za menoj pa je komaj ovinek in ena kratka bližnjica! Ti vražje poleno, marš na tla! No, le počakaj, kmečka peč na Robleku ti gotovo ne uide! Vse manj je drevja tudi veter je močnejši, bolj oster in tudi prijazen. Piha. piha veter cez planine... no. le pihaj, saj mi je kljub hladnejšemu ozračju še vedno vroče' Roblekova koča! Torej takale si od blizu? 1757 m piše na pročelju. Pozneje mi je nekdo rekel, da ta številka ni cisto točna. Prava reč, kaj še vse ni točnega na tem svetu Begunjscica, 2083 m, toda za danes bo dovolj, saj je pred mano še nekaj prostih dni Stol je skoraj pred menoj. Strm je ta svet, da čisto pozabim na poleno, nobene teže ni vec. Samo stene so stene in pod njimi globeli, šum v narcisah in borovcih »Tak daj premakni se ze, saj nisi spomenik!« se režita oskrbnik in njegova žena. Zvečer kramljamo ob svitu petrolejke in prisluškujemo. Koča zaškriplje, odneslo bi jo če ne bi bila z zicnatimi vrvmi pritrjena na kamne. Potem se vsuje leden dež. Zbogom Zelenica in btol, se z Dobrco ne bo nič — pa drugič, saj imam dopust na zalogi' Kljub slabemu vremenu in burji pa hribovce zanaša v bajto, na sobotni večer pa begunjske fante in potem je na moč veselo. Sami neznani obrazi in vendar kot že od nekdaj znani. Čez dan se ozračje umiri, rosne megle pa se še vedno pode nizko po pobočjih. Hribovci se odpravljamo po svojih poteh, begunjski fantje pa z glasnimi vriski v dolino. Naslednje jutro je umito. Skozi okno že na vsezgodaj gledam na Sto in na rajdo Julijcev, ki kot mrtva straža stoje ostro zarezani v nebo. Rahel svit ze leze izza Storziča in obeta jasen dan. Globoko v dolini se prebuja Gorenjska poslednja meglica pokriva zeleno Pokljuko. p^ieu ^ »Danes pa bo, kaj?« pravi oskrbnik dobre volje, njegova žena pa mi že naliva čaja. In že srečam gamsa, na robu skale preži kot vojak na preži. Prijetni sopotniki so mi gamsi vso pot, čeprav mi kaj dosti ne zaupajo. Kot prividi se utrinjajo, in že jih ni več. Ruševja ni, le nizke trave, vmes pa drobno cvetje in skale. Hodim ob robu previsov, ki se skoraj navpično spuščajo proti Zelenici. Še malo plezanja, nič posebnega in tu je že vrh, je sonce, velika samota, široka prostranost... Samota je sama, ker je v njej toliko sonca, in sonce ni samo, ker je v njem toliko lepote in tudi človek z vsem tem ne more biti sam! Nepremično obstanem, kot bi me prastare veličine stisnile vase. Onstran kamnitih gmot pred Stolom se belijo koroške vasi. Tudi tišina ni sama, v tišini je pesem, ki s tankim zvenom drobi čustva in jih spet lepi v celoto. Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, se mi utrne s pesnikom. Naša zemlja! čez in čez, po dolinah in gorah, vse povsod je beseda — naše! Naslednjega dne se vračam, z menoj lahkotnega srca drobe vedri spomini. Pri mamci in oču na planinci se seveda ustavim, to pot za tri latvice kislega mleka. »Tristo kanarčkov!« pravijo oča, nemara so sedaj že prepričani, da jih je sedaj natančno toliko. Pa srečno! Po cesti navzdol gre hitreje, kar nese me. In spet stojim sredi spomenikov pokošene mladosti. Oziram se nazaj v gorski svet. Vrh Stola je jasen in tudi na grebenu Begunjščice počiva širok nasmeh mogočnega sonca, Roblekova koča je samo še drobna rjava pega. V spomin se mi vrača pesem sobotnega večera, s katero smo utišali burjo, ki je divje lasala borovce: Zbogom, gore, naše dvore čuvajte krvave zore, zbogom Sava, hči Triglava, naj te tujec ne preplava! ZVONEC, S KATERIM ZVONIJO DRZNI ING. MARIČKA HORVAT Pravzaprav ni bil naš zadnji izlet v Dolomite nič tako posebnega, da bi moralo o njem pisati v Planinskem Vestniku. Ni bilo upesnitve vrednih vzponov, ne osvajanja Slovencem neznanih krajev, ni bilo nobenih presunljivih dogodkov, ne razgleda na mogočne stene, še prelestnih jesenskih barv ne, s katerimi bi se dalo raznežiti mehkejša srca bralcev. Bil je čisto običajen AAO-jevski izlet, poln veselja nad življenjem, šal in domislic — kot bi bral Haška. »Bilo je bogato« smo rekli, ko smo se vračali, »splačalo se je.« Pri nas na društvu imamo namesto vodičev po Dolomitih Tineta Bohinjca. Zaželi si kdo zvedeti kaj npr. o Civetti in Tine mu pri priči opiše vse koče, steze, skednje, bivake, dostope, skrite kotičke, že preplezane in še ne preplezane smeri (te zadnje samo svojim najožjim sodelavcem). Vse to razlaga s takim žarom in še podkrepi z dia, da se mu naši alpinisti ne morejo upreti. In tako gredo AAO-jevci vsako leto najmanj enkrat plezat v Dolomite. Letos so zlezli (1976) že par lepih smeri v Schiari in Paii — Hiebeler-jev steber Buhlovo poč, Soleder v Sas Maor, Fischovo; še več bi jih, da jim ni nagajalo vreme Za jesen pa smo prihranili izlet v najbližje in najnižje Dolomite z jesensko kratkimi smermi. Pravzaprav so to Dolomiti le po videzu, po geografskem rodu pa se Furlansko-Beneške Alpe. VAL MONTANAIA! Kako se to lepo sliši. To je eden najlepših kotičkov severne Italije, pravijo poznavalci. Travnat okrešelj na višini 2000 m, z bivakom na sredi, obdan z vencem dolomitskih špic. Malo pod okrešljem stoji sam sredi doline 200 m visok stolp Campanile di Val Montanaia. Ne vem, če je v podnožju kaj širši kot 50 m, njegove stene pa so postavljene hudo pokonci. Val Montanaia je bila torej nas cilj. Odpeljah smo se mu naproti nekega petkovega večera sredi oktobra. Bilo nas je samo sest v dveh avtomobilih. Ravno takrat so se cikloni valili prek Alp. Mrzlo, deževno vreme je oplasilo nekaj manj optimističnih članov, dva pa je zadržala majka armija. Peljali smo se prek Trbiža mimo porušenih naselij na potresnem območju, po kilometrskih mostovih cez peščene naplavine, mimo čudnih stavb, ki smo jih spoznali za prsutarne, skozi kanjon pri Andreisu, kjer je cesta par kilometrov dobesedno vsekana v steno ... Vse to smo si bolje ogledali nazaj grede. Tja smo potovali v polsnu, medtem ko sta se šoferja Frene in Rudi vzdrževala v budnem stanju z injekcijami črne kave. Pri Cimolaisu, 279 15 km pred Longaronom, smo zavili na gorsko cesto po dolini Cimoliane Podobna je Campanile di Val Monlanaia Foto Tine Mihellč tisti v Tamar. Ura je bila ze polnoč in nestrpno smo pričakovali obljubljeno stajo kjer naj bi spali A prvo smo zgrešili, druga pa ni bila »primerna«, kot je ugotovila izvidnica Ze smo bili blizu tretje staje, ko nam je ceste zmanjkalo, razsul jo je bil hudournik' Vožnja po razritem pesku nas je dodobra prebudila, posebno Freneta in Rudija. Ponudila se jima je namreč enkratna priložnost, da s pridom uporabita vozniške izkušnje, ki sta si jih pridobila pred tremi leti na odpravi AAO v Hoggar, kjer so prevozili več sto kilometrov s kombijem po saharskem pesku. Naplavina Cimoliane je bila tako prostrana, da je morala posebna odprava poiskati nadaljevanje ceste na drugi strani Rahlo so se poznale kolesnice naših predhodnikov, ob njih pa so ležale zarjavele izpušne cevi in drugi avtomobilski deli — kot kosti kamel ob karavanski poti. Nekako smo pririnili na sredo peščene reke, nato pa sklenili, da bomo že zjutraj bolje videli, kaj nam je storiti. Vsak si je poravnal svoje peščeno ležišče in sladko smo zaspali pod milim nebom, na njem pa so na naše veselje začele mežikati zvezde. Jutro je bilo res jasno — nagrada za naš optimizem. Naplavina se nam sploh ni več zdela problematična, kar kmalu sta bili katra in škoda spet na trdnih tleh takoimenovane ceste. Za drugim ovinkom pa nas je že čakala nova hudourniška razjeda, sicer ne tako široka a bistveno bolj razrita. »No prav, gremo pa peš,« smo sklenili. Komaj smo umaknili avtomobila s poti, je za nami pripeljal tovornjak. Pred hudournikom se je ustavil, vzel zalet in se divje poskakovaje pognal prek skal. Potem je naložil še nas nas peljal do konca ceste, se obrnil in skrivnostno odpeljal nazaj po samotni dolini' Kot dobri duh iz pravljic, ki se po opravljeni nalogi zavleče nazaj v svojo svetilko. Na koncu ceste je koča, a mi je nismo šli pogledat, kajti bilo je jasno jutro in naša pot je držala navzgor, k bivaku. Tam smo res našli vse, kar nam je opisoval Tine, še več Zaradi obilnega deževja je sredi trat izviral potoček, ki ga prej ni bilo. Fantje so se nemudoma zapodili v stene. Tine in Jože sta krenila v vabljivo zajedo v neki nepoznani spici. Frene, Rudi in Andrej, ki so bili tu prvič, pa seveda v Campanile, saj spada že nekako v bonton, da se v Val Montanaja najprej zleze nanj in pozvoni z zvoncem ki je tam pripravljen za drzneže, ki se upajo na vrh. Najlažji pristop je kar štirica' na koncu sestopa proti bivaku pa je zanimiv spust čez 40 metrski previs. Jaz sem raje sledila Kugyjevi modri misli »najlepši je počitek v gorah«. Udobno sem se namestila na kuclju nasproti tistega previsa. Takorekoč iz prve vrste balkona sem lahko gledala, kako se prijatelji otepajo s skalo in vrvmi in obžalovala, da nisem šla plezat z njimi — vsaj dokler se ni pooblačilo in začelo deževati. Pa kaj, razveseliti prijatelje s čajem in kosilom, ko se premraženi vrnejo iz stene, je tudi užitek Na vrhu jim m uspelo pozvoniti z zvoncem za drzne, kajti našli so samo prazno stojalo Pač pa je kmalu po vsem okrešlju odmevalo bobneje valečih se »faperic«. »Faperica« ali na kratko »fapa« je med alpinisti udomačen izraz za skalo, veliko kot npr FAP-ov tovornjak (če malo pretiravamo). Prava radost, če si včasih daš duška in jih mečeš v grape in prepade, poslušati, koliko časa brenče čez steno in gledati, kako se raztreščijo in bobnijo po šodru. Seveda pa mora biti popolnoma gotovo, da s tem nikogar ne ogrožaš, kajti isto dejanje gledati od spodaj navzgor je živa groza. Pravoverni planinci se bodo nedvomno zgražali nad tako zabavo, urednik pa bo ob tem proženiu skal majal z glavo: Marička, Marička! A sorodne duše bodo že razumele Ko so se fantje po vrveh spustili (»priabzajlali«) z vrhov, se najedli in napojili, se je vreme dokončno pokvarilo. Z ogenjčkom in klobasami ni bilo nič, večer smo prebili kar v bivaku. V tak italijanski bivak bi bilo treba pripeljati na ekskurzijo prenekaterega našega arhitekta. V prostoru 2 m X 2,5 m X 2,5 m je devet postelj, miza, dve klopi in dva stola. In še to krasno lastnost imajo bivaki CAI, da so odprti vsakomur. Ni treba moledovati za ključe po raznih društvih in ustanovah kot pri nas. Ponoči Je začelo snežiti, do jutra ga je nametalo 15 cm. Nadaljnjo plezarijo smo morali prestaviti v lepšo prihodnost. Pa smo se kljub temu veselili prvega snega — morda bo letos vendarle spet zima, kot se šika? Kar dobre volje smo se zapodili po pobeljenem bregu v dolino — oh, kje so bile takrat moje smučke! Spodaj je deževalo. Vsi premočeni smo v staji, pri kateri smo pustili katro in škodo, naredili še zadnji »tirne out«. Zakurili smo si na sirarskem ognjišču, skuhali, spekli in požrli vso še preostalo hrano in še celo pivo se je našlo za povrh. Potem smo šli pa kar domov. Zvedeli smo spotoma, da je zvonec s Campanila že popravljen in bo spomladi na vrhu spet čakal alpiniste. Drzni, le gor! SLEDI ZA SPOMINI V GORAH ANDREJ VOVKO Bile so sanje. Hodil je po prazni, od dežja mokri cesti. Hiše so spale, bilo je tiho, zgodnje jutro. Nebo je bilo polno nizkih oblakov, iz njih je rosil droben, mrzel dež. Nenadoma so se raztrgali oblaki in skozi meglene tančice je zagledal mračne gore. Bilo je Jutro, polno tesnobe. Prebudil se je. Zastrmel se je v temačne oblike vojaške spalnice, skozi odprta okna je prodiral jutranji hlad, tovariši so se nemirno premetavali na škripajočih posteljah in lovili zadnje, natanko odmerjene drobce spanja. Zunaj se je rojeval tih, siv zimski dan, skozi ugašajočo temo je slutil mirno dihanje morja. Spomnil se je sanj in skupaj z bolečino so v njem vzniknile gore. Kako vas pogrešam! Moje gore! Kakor kamen sem, ki ga je noga odkrušila od vrha mogočne gore. V hipu je veličastno in grozeče odžvižgal skozi zrak In v naslednjem utripu nemočno obležal na melišču, daleč od svojih vrhov. Osušen jesenski cvet sem, ki ga je odtrgal veter, zajel od dežja kalen gorski hudournik in se je ujel ves strt na štrlečih vejah izruvanega drevesa. Vklesane ste v meni kot stopinje plezalca v prepadni steni. Hočem požirek ožlvljajočih spominov, da ne zvenem, hočem se dotikati skal, pa čeprav vem, da je iluzija, hočem gorskega vetra, čeprav zamira predaleč na severu. Hočem dež, hočem se umiti v megli, da bi ohladil bolečino v sebi. Hočem spomin, polna pljuča spomina na vrhove, nežno božam njegove še tako zbledele sledi. Ko se je poslednjič ozrl, je kri večerne zarje oblila vrhove, škrlatni curki so polzeli po bokih Skute, Štruce, Dolgega hrbta, nato so potemneli in izzveneli v mrak Velikih podov. Bilo je slovo, odhajal je, v tišini se je poslavljal. Bil je sam. Ozrl se je, kot bi hotel s titanskim naporom ustaviti drobeče kolesje časa, vkleniti ta trenutek v večnost, obvarovati ga pred rjo minevanja. Prešinilo ga je, da je napor zaman. Bil je ves majhen, poln tesnobe, visoko gori so ugašale gore, iz razpok so vzhajale nočne sence. Trudno se je obrnil in ni se več ozrl, kot da bi hotel shraniti v sebi toploto tistega pogleda. Kadar je zagledal pred seboj goro, se je prestrašil njene gmote, v njem je vzvalovilo malodušje, misel, da ne bo nikoli premagal njenih sten. V njem je še kljuvala rana prvega srečanja z gorami, ko se je moral obrniti, pustiti tovariše, ki so odšli naprej, in se vrniti sam. Takrat se mu je zdelo, da so zanj prenehale obstajati gore. Potem je zmagal, potem so bili vrhovi, mnogo vrhov. Bili so vrhovi, na katere je stopil sam. Žrtvoval je previdnost samotnemu srečanju z goro, ki ga je hotel ljubosumno imeti samo zase. Vsak njegov korak, vsak njegov pogled je bil tako poln trepeta, nemira; z vsakim korakom so mu gore postajale življenje. Snežišča Planjave so bila zavita v meglo, tišina v Sukalniku je bila turobna kot marmorne plošče na steni. Bile so le stopinje v snegu. Nekdo je šel tu pred njim in nevede, a nič manj prijateljsko mu je napredel nevidno nit skozi blodnjak. Na vrhu je nemo, nežno spregovoril z goro, samota je bila mračna od megle. Potem je izza skal zazvenelo po smrti, nevidni prepadi so odprli žrela, nit stopinj pred njim se je pretrgala, za hip ga je prešinil mraz, tiha slika počasnega, vse mirnejšega spanja, snega, ki ga prekriva, omame razpadanja. Postal bi trava, postal bi veter, objel bi svet in zajel najvišje vrhove. Ostal bi počasi bledeč spomin. Spet je vzvalovllo toplo življenje. Vrnil se je, ni še stopil na svojo zadnjo goro. Rad je imel vrhove, ki jih je umil sveži gorski dež, kosme oblakov, ki jih nosi veter. V svoji plapolajoči pelerini se je zdel drugim kot prikazen na osamljenem hrbtu štruce. Hotel je občutiti vso brezčutnost gora, vse izbruhe besa, ki so se zaganjali vanj. V blodnjaku razpok v Dolgem hrbtu je doživljal neresničen, nadzemeljski svet, zateglo pesem vetra, utrinek pogledov na sivo nebo, na poživljajoče zelene doline. Hodil je sam, a vedno ga je ogrelo prijateljstvo neznanih tovarišev v gorah. Vsega utrujenega od norega spopada z Grintovcem ga je okrepilo prijateljstvo in prgišče suhih sliv mladega para. Bilo je takrat, ko so mu bili koraki en sam krč, ko je bilo grlo izsušeno, ko so izginila snežišča, žejno jih je popila kamnita puščava. V nekem toplem dnevu, maja, ko je samoten prihajal z Ratitovca, mu je razigrana družba pod vrhom ponudila grozdia in vino. Prešeren trepet se je lovil z vrhovi dreves in zagomazel je po skalnatih poteh. Veselje ga je ogrelo. Bili so vrhovi, kjer sta ga spremljala sonce in tiho brneče veselje življenja. Ko je pogled jasen, ko utrujeno brišeš pot, ko te ščemijo oči in začne peči koža, se koplješ v lepoti. Samota Kogla, pot brez poti, skalnate gmote tako čudovite v svoji neurejeni enkratnosti. zaplate travnate zelenine, nebo modro, lepota tako skeleča. Rad bi poletel. Ni dovolj velikih pljuč, dovolj močnega grla, da bi izkričal svoje veselje. Rad bi bil vihar, da bi ujel utrinek barv, rad bi bil pesnik, da bi shranil drobec tistega toplega bučanja sreče, radoživosti. Ko je sonce, so barve bolj žive, smeh glasnejši, koraki mehkejši, ko je sonce, za opoj ni treba ne mamil ne vina. Spoznal je. da more deliti gore s prijatelji, da ni njegova sreča za to nič manjša. Zvok src, ki utripajo v isti želji za gorami, odmeva neizmerno močnejše, buči kot narasli spomladanski slapovi. Doživljal je gore ob drugih korakih, bile so druge roke, ki so se mu stegnile v pomoč, zvenenje drugih misli je bilo tudi njemu prijetno. V njem je ostalo doživetje Rjavine, mogočni skladi, težko naloženi v nebo, poti skozi Kot so bile tako tihe, jagode ob stezi tako dišeče slastne, počitek ob hladni vodi in domači slaščici, ki jo je dala prijatelju na pot mati. Ostal je zven gamsjega žvižganja, pogledi na strme prepade, samotne vrhove, tako blizu vrvenje Triglava, spomini kot fotografije z Begunjskega vrha in Vrbanove špice, rojevanje dneva pod pobočji Rži. vrh Kepe iz nad oblačnega morja. Hodili so s slo v srcu, z nevidnimi verigami, neločljivo pripeti na gore, z isto toploto v srcu, z istimi napori, z jeklenimi prsti utrujenosti, ki stiskajo noge, s hropenjem in znojem. Bili so trenutki, ko so mislili vsak po svoje, ko je grmenje nevihte odmevalo po Lepem špičju, po valovanju skal in tihih preprogah nedotaknjenega cvetja. Prijatelj je pospešil korake, v obraz so se mu ujele trpke črte nemira. Minilo je in v planini pod Bogatinom je bilo kislo mleko tako polno dišav iz nepokvarjenega življenja. Pot jih je vodila na jutranji Bogatin, ob zaplatah sodre v kamnite puščave Krna in izšumela v slap doline Lepene. Spominjal se je in bilo mu je toplo, kot da spet v sijoči vročini avgusta hodi ob obledelih markacijah Rink, išče s prijateljem najlažji prehod proti Skuti, sedi udobno zleknjen na Kalškem grebenu, se bori z žgočo bolečino v hrbtu na pogradih Zoisove koče, trudno išče sence za skalami pod Kalško goro in nemo vpije po požirku mrzle vode, poln obupa ob oddaljenem šumenju vode. Iskala sta poti, preplašila svizce ob komaj vidnih stopinjah lovske steze, napila sta se vode z okusom po svežem lesu izdolbenega debla pri lovski koči. Bila je tesnobna misel na dolino, na vrvež življenja, ugibanje, kam gresta. Potem je oba oblilo olajšanje kot oživljajoča kopel, zagledala sta gmoto Žagane peči, zadnji koraki so bili težki, sreča je bila v njiju, bilo je vse čudovito, kot jutranji pogled na svežo rajdo gora. Nad streliščem ob morju je bila stena, kamenje se je krušilo in nasipalo melišče. V njem so zazvenele neke daljne strune, postal je nemiren kot gams stražar, zagrizel se je v melišče. Bil je trenutek omame, iluzije, tako blizu je videl skale svojih gora, bilo je opojno kot mamilo. Prebudili so ga glasovi. Bil je pod previsno steno, tovariši so ga dražili, naj se povzpne. Prsti so se odpirali od želje, oči nemirno iskale stopenj. Bil je oster glas desetarja, ki mu je ukazoval nazaj. Trudno je spoznal, da so gore tako daleč, z naglo kretnjo je pregnal utvare in se počasi vrnil nazaj. V podnožju se je ustavil in dolgo, nemo meril steno. Ob nogah mu je šumelo morje. 282 Izziv prepadnih poti Prisojnika, Mojstrovke, Kalške gore, Rjavine, drzno posejani klini, lahkotno pripete vrvi, ognjemet nevihte v skalah Kopiščarjeve poti, želja srečati se z goro v zaupnem, tesnem plezalskem objemu. Pot, ki mu je zaprta. Prepozno se je srečal z gorami, nekako zavistno bo gledal za onimi, ki se drzno spoprijemajo z gorami, se smejejo tako blizu ledenih belih pregrinjal. Spremljal jih bo od daleč, bral kratke novice o vzponih, v nemočnem hrepenenju bo spremljal prijatelje, ki zanj ne bodo vedeli. Ko bo ugasnila neka bakla v prepadu, ko bodo naslovi v časopisih, ko bodo slike z vprašanji, bo napisal pesem. Bile so gore, ki jih je delil z neznanimi prijatelji, ostali so zmečkani listki z naslovi nekje na dnu predala, na fotografijah so ostali nasmehi z vrhov. Spomini na one, ki jim je razkril vsaj delček sebe, ki jim je ob nasmehu večernih gora na vrhu Kalške gore govoril o strmih poteh, o trepetajočem gorskem zraku, o kristalnih studencih in bil je srečen, ko je drugemu podaril košček življenja gora. Bili so trenutki, ko so bile koče polne hripavega petja, tobačnega dima in prostaških besed, ko na skupnih ležiščih ni bilo spanja, ko ga je preplavil nemir. V njem so zadiv-jale nevihte, ki so jih zbudili prešerni pijani vriski, bili so grozeči oblaki, ki so skrili gore. Bili so ljudje, slepci, sužnji, tako smešno majhni, tako ubogi, ljudje, ki jih je v temnih trenutkih celo zasovražil, potem pa pomiloval. Zaživel je pogled, zaživel nasmeh, na ustnice je dahnil prvi poljub, v svežem jutru pod Storžičem je roka prvič segla v roko kot v objem. Bile so gore, ki jih je razdelil z njo in zato jih je dobil v vsej polnosti. Bile so gore, ki so pile njuno ljubezen, ki so hudomušno kot prijatelji od daleč oprezale za poljubi in prisluškovale nežnim besedam. Stopinje niso bile več samotne, gore so zaživele v nevidni, prej neznani zarji. Ljubezen moja, pokril te bom z lepoto mladih narcis, žar moje ljubezni bo pesem poletja, skupaj bova stopila na mnogo mnogo vrhov. Ljubezen moja, odkar si ob meni, so gore višje, modrina še bolj sijoča, voda bistrejša, odkar si ob meni, vidim cvetove, mnogo cvetov. Ti si ob meni in prepadi so manj globoki. Kar si ob meni, kipi v meni kot kameniti stolpi v Kotličih, snežišča so skopnela, sonce je toplejše, vrhovi so še bolj sijajni. Odkar si ob meni so barve življenja svetlejše. Bilo je popoldne, nemirno je hodil z rokami v žepih po hladnih hodnikih kasarne Dvorišče je bilo prazno, bili so le koraki stražarjev in hreščeči glas galebov. V ladjedelnici je čakala ladja, da jo objamejo valovi daljnih morij. Zastrmel se je skozi okno. se vrnil do svoje klopi in začel pisati. Pisal je o svojih sanjah, o tesnobnem spominu na gore. Vse je tako medlo, tako mlačno, vse drugače bi moral opisati to, kar hrumi v meni, vihar, ki se sprosti, ko misel zazveni ob skalah gore. Ko bi mogel zagoreti le delček bolečine, ki se pretaka v meni, bi srečnež, ki nekje visoko gazi sveži sneg, moge videti daleč na sivini obzorja lučko, kako trepeče v večernem mraku! Ko bi mogel zarjuti, bi osamljeni gams vzdignil glavo ob daljnem, groze polnem zvoku iz doline. Da bi se mogel raztopiti v svoji strasti do gora in kot tenka plast megle obliti vrhove, spojiti se v življenje gorskih cvetov, v drzne skoke gamsov, v plahutanje peruti gorskih ptic, v zasople korake gornikov. Ko bi vas mogel izruvati iz srca, moje gore, bi bil votel kot kip brez življenja, bil bi brez bolečine, brez tesnobe, bil bi gola brezčutnost, bil bi neizmerno siromašen. Vod je trudnih korakov hitel proti gozdičku borovcev, skozi obnošeno delovno uniformo so bodli noži mraza. Bilo je kristalno hladno jutro, v daljavi je videl zasneženo Učko. Slutil je svoje gore. V spomin Pepce Nadlišek spod Nanosa, je za tiskovni sklad Planinskega Vestnika njena sestra Francka namenila 50 din. Uprava PV se lepo zahvaljuje. PRODAM — stare letnike PV po ugodni ceni. 283 ANTON VERBIČ — Ljubljana — Cankarjevo nabrežje 1 LEPOTICA JE BILA MILOSTNA (Prvi Jugoslovani v vzhodni steni Monte Rosa) ING. BOJAN POLLAK »Katra« vztrajno grize klance, ozke, vijugaste, asfaltirane ceste v dolini Macugnage. Sončni žarki, ki se prebijajo skozi meglo niso in niso dovolj močni, da bi popili sivino okoli vrhov, tako da nam pogled poleg strmih pobočij zapirajo še oblaki. V meni gloda črv vprašanja: Bo vreme držalo? V Peccettu skoraj zaidemo. Cesta se konča pred postajo žičnice, ki pa ni ta prava. Zato se vrnemo kakih 100 m in počakamo Toneta. Ta ima tisti del specialke, na katerem je vrisana tudi ta vas. Med tem ko ga čakamo, spaček je že precej star in klanci so kar malo prehudi zanj, si ogledujemo vasico. Značilne alpske hiše, pokrite s kamnitimi ploščami obkrožajo manjši trg, na katerem je vse polno ljudi. In to predvsem otrok in redovnic. Za lesenim plotom na eni strani se začenja ravnica, ki kmalu preide v travnata in skalnata pobočja vse do megle. Na drugi strani pa poleg hiš zapira macesnov gozdiček pogled in to v smer, kamor mi največkrat uhajajo oči. Tam nekje v megli bi morala biti gorska lepotica, ki smo ji namenili obisk. Karta pove: Ja, čisto prav smo prišli, še dobrih 100 m je do žičnice, za katero upamo, da nas bo pripeljala do hotela Belvedere in nam prihranila dve uri pešačenja. Toda na postaji nas čaka razočaranje. Vse je »chiuso«. Pripravljamo nahrbtnike. Skrbno. Ne smemo vzeti s seboj ne preveč, ne premalo. Do Tascha, kjer nas bosta počakali ženičici, je hudimano daleč. Pa še na kakšen bivak moramo računati. Vse skupaj pa spet ne sme biti pretežko, saj je tam okoli 4000 m zrak ze precej tenak, pa še daleč je do tja. Peccetto ima okoli 1400 m višine, mi pa mislimo iti na 4600 m, torej celih 3200 m više in nato še malo manj na drugi strani dol. Vreme je slabo, megla se noče in noče razkaditi. Pot, vsa prašna in pesknata, drži najprej skozi redek macesnov gozd, nato se vzpne na vršaj rečice, ki priteče iz ledenika Belvedere. Soparno je. Nenadoma zagrmi. Še tega se je manjkalo! Saj mora biti lepo vreme! Saj se mora izboljšati! Zagrizemo se v strmino. Soparno je vedno bolj in nenadoma se vsuje dež. Prehitimo skupino nadobudnih turistov in že zagledamo planinsko kočo — Rifugio Zamboni e Zappa bo to. ^ Pri koči malo počijemo. Tone naju krmi z bonboni tropikana: »To je tropska izvedba visokega C.« So kar v redu, tudi njihova imena: mango, papaja itd. Pregledujemo zemljevid. Iz megle se prikazuje del vzhodne stene Monte Rose. Seveda na vso moč napenjamo oči, kje naj bi šli, kje je bivak Marinelli. Napenjam oči in res se mi zazdi, da vidim kockasto stavbo na grebenu, vendar nisem povsem prepričan, če je to delo človeških rok ali pa matere narave. Da ne bi bili preveč v dvomih, grem v kočo vprašat, če je bivak odprt. Da, odprt je, dobim odgovor. Torej nam to noč ne bo potrebno prespati pod milim nebom. Po prijetni potki krenemo naprej, na rob morene. Pred nami se odpre pogled na za-gruščeni ledenik in nato na skalni greben, po katerem naj bi šli. Opazimo celo nekakšno potko, ki se vije po travnatem grebenčku. Prehod čez ledenik ni težaven. Razpok je malo in še te so dobro vidne. Težji je edino prehod čez robno moreno, ker se vse podira in nobena stopinja ni varna. No, tudi to je za nami, še malo čez grušč in skalne gromade in že smo na potki. Ta je celo markirana z rdečo barvo. Manjka jim bela barva, ki naše markacije tako poživi. Kmalu dospemo do višine 2000 m. Z ledenika nad nami hladno pihlja in tudi led z druge strani grape pošilja svoj hlad v naše območje. Majčken potoček se izgublja med gruščem in z Duletom se usedeva tako, da nama je voda pri rokah. Ta presneti dež! Potegnemo si vsak svojo bivak vrečo čez glavo in se ne pustimo dosti motiti pri kosilu. Pot se strmo vzdiguje. Prečkamo zgornji rob snežišča in že smo na grebenu. Še nekaj 100 m nas loči od zavetišča. Čez strmi del grebena pridemo na položno ramo, kamor izteza ledenik eno od svojih rok. In od tu opazimo ne predaleč nad nami bivak Marinelli. Zdi se nam, kot da bi bil pripet v steno. Bivak je trdna stavba, zidana iz kamna in od znotraj obložena z lesom. Malo nagnjena streha je spojena s pobočjem, ves bivak je kar vraščen v skale: samo zunanja stena in polovica stranskih je zunaj skal, drugo je skrito. Nikogar ni v bivaku. Smo torej popolnoma sami v tej ogromni steni. Ne verjamemo, da bi še kdo v takem vremenu prišel za nami. Dule gre po vodo, Tone pripravlja opremo, jaz se pa ukvarjam s kuho. Čaj pa juha pa čaj in fižol pa čaj in tako gre po naših grlih več kot 7 litrov tekočine. Nekaj za nazaj, nekaj za sedaj, malo pa še za zalogo, za jutri. Med tem ko nadomeščamo izgubljene kilokalorije in tekočino, si tudi ogledujemo napise na stenah. Odkrijemo celo spisek 284 vodniških tarif: 160 000 lir za via Marinelli. Naše smeri ni vpisane. Ne vemo, koliko bomo prihranili. Ko je polnoč mimo, že vstajamo. Ta noč je bila resnično kratka. Zunaj ne dežuje, vidi se celo nekaj zvezd. Silimo se s hrano, zavezujemo čevlje, pripravljamo nahrbtnike, se obiramo in sploh se nam ne mudi. Zdi se, kot da je težka gmota ogromne stene legla na nas. Mine kar debela ura, predno se zagrizemo v strmino nad zavetiščem. 1600 m pod nami migljajo redke luči Peccetta. Tu ni več poti, samo možici kažejo smer. Teh je pa preveč, tako da ne vemo, katerih bi se držali. Zato jo uberemo kar po svoje, saj piše v vodniku: »... po levi strani grebena navzgor.« Iščemo prehode, saj se tu in tam stena postavi navpik, plezamo čez stopnje. Noč ni povsem temna, tako da nekako gre, tudi čez zelo strme odstavke. Na vzhodu, tam daleč med oblaki se pokaže svetla črta, ki postaja vse širša in večja. Včasih najdemo tudi kak previs, preden pridemo na zgornjo ramo in nato na ozek snežni greben, ki ga omenja tudi opis. Čezenj pridemo na vedno bolj zasnežene in poledenele plati. Tu nam nekaj ne gre vkup z opisom, zato zavijemo na levo, kamor nas vodijo razčlembe. Hočemo priti v nekak snežni ozebnik, vendar ne na njegov začetek, kjer slutimo skalni skok, ampak nekam na sredino. Ozebnik je zaprt zgoraj z ogromnim serakom. Tam nekje naj bi šla smer Restelli ali pa tudi ne. Po precej težkih skalah priplezamo na greben nad ozebnikom. Spust v ozebnik je zelo neroden in si ga ne želimo. Greben zapira visok žandar, ki ga bo treba obiti po desni strani. Nenadoma posije sonce v steno nad nami, v ozebnik, na serak. In ozebnik oživi. Ko ga osveti sonce, se včerajšnji sneg proži v majhne plaziče. Ta fantastični prizor nam olajša odločitev: ne gremo noter, ampak se bomo raje držali skal. Bomo pač namesto Restellijeve smeri lezli direktno, ki gre bolj po skalah. Prečnica v desno ni nič posebnega, spustiti se moramo sicer kak meter niže, to pa ni tako hudo. Nato se pa začne plezarija, malo po grebenu, malo zraven. Razčlemb je dovolj, vendar je zelo veliko naloženega kamenja in tudi svežega snega. Lažja mesta se menjavajo s težjimi, toda ml smo v zaletu, dobro nam gre in celo manjše previse plezamo brez težav. Nekatera mesta so izredno težka — prestop z nižje na višjo polico, gladka plat, mestoma poledenela, z drobčkanimi oprimki. Ta nas privede na majčkeno ramo pod navpičnim delom raza. In tu se zavemo, da počenjamo pravzaprav neumnost, ko po takem terenu plezamo nenavezani. Čez nekaj časa se opremljen s primerno ropotijo, navezan na dvojno vrv spoprimem z navpično stopnjo. Neke vrste poč ali zajeda me hoče kar vreči raz sebe, pa ji to z veliko muko preprečim s tem, da se povzpnem na njen vrh, za odklano lusko. Ni bilo lahko! In nad lusko je vse tako brezupno pokonci in gladko, da moram slediti drobni polički do zajede in se nato po njej povzpeti do previsa. In nato še čezenj na majhno ramo. Preden pride Tone do mene, imamo še nekaj vrvnih manevrov. Ena vrv se je nekje zataknila in zdaj imamo kar dosti dela, da se stvari uredijo tako, da gladko teko. Naprej je teren vsaj na pogled lažji in zato poskušam, med tem ko Tone varuje Duleta, pridobiti čim več višinskih metrov. Sveži sneg mi pri tem nagaja, vendar vseeno napredujem, tako da na grebenu lahko spet kolikor toliko udobno varujem. Naslednji raztežaj ni nič posebnega, strm sneg in skalni odstavki vmes. Res pa je, da pobočje na levi pada popolnoma navpično v grapo, a desna stran je samo za spoznanje položnejša, zato pa bolj ledena. Tako je teh 60 m hitro za menoj. Nadaljevanje je pa problematično. Raz se strmo vzpne, najprej v gladkih plateh, nato se bočijo previsi. Menda ni to tista zajeda, ki je opisana v direktni smeri? Da nismo v Restellijevi, nam je dokončno jasno. Naravnost navzgor se mi zazdi vse tako brezupno gladko, zato zavijem proti desni. Lepo počasi iščem kopne stope in oprimke, pa kaj posebno dobrih ne najdem. Po 10 m se mi odpre pogled v ozebnik: približno 60° strm led. To bi že še šlo, toda s sten nad njim vise ledene sveče, celi grozdi so jih in vanje tako lepo sije sonce, da počasi odpadajo. Ne, med take bombice me pa res ne mika iti, posebno zato ne, ker je kuloar zaprt s previsno steno. Nimam dosti izbire. Naravnost navzgor od tu, kjer sem, se mi zdi še najbolje. Preden grem naprej, moram zabiti še kak klin. Za boljše počutje in daljše življenje. Pa ne najdem in ne najdem primerne špranje. Sneg pokriva oprimke in stope. Končno mi le uspe zabiti klin PZS-ovec, ne bi se popeljal predaleč, če bi stopil na drsalnico. Vendar je tudi to kmalu za menoj in ko poteče vrv, sem že skoraj pod previsom, nad tistimi gladkimi platmi. Prostor je kar dober, tudi špranj za kline je dovolj in ko dobro zavarovan varujem Toneta, si ogledujem možnosti. Slabo kaže. Čez previs bo treba v vsakem primeru, nato kažejo razčlembe v desno. Kako bo potem, se še ne vidi. Med tem časom pripleza Tone do mene. Soglasno skleneva, da je čas za malico. Med tem ko on varuje Duleta, jaz malicam in si tako nabiram novih moči. Je kar pametno takole počiti pred težkim mestom. Sicer ne preveč, da se človek popolnoma ne ohladi in otrdi! Sedaj je Tine na vrsti za malico, Dule me bo varoval. Tako se bomo zvrstili in 285 čas bo Izkoriščen. Previs me precej zaposli in tudi za klin za »boljše počutje in daljše življenje« najdem razpoko. Tako se nekako potegnem čez in že sem na robu. Pogled, ki se mi odpira, sploh ni vzpodbuden: zasnežene in poledenele skale v skoraj navpični steni. Levo je stena previsna, praktično neprehodna, desno pa je mešanica ledu in skale, nič prida, če nimaš derez na nogah. Goljufam se nekako čez, rotim vsak oprimek in vsak stop posebej, naj me vzdržita. Centimeter za centimetrom se pomikam navzgor. Klina ne morem zabiti nobenega, ni nobene primerne razpoke. Pa bi ga moral, saj je zadnji klin že precej metrov pod menoj. Tu si padca res ne morem privoščiti. Naklonina neče in neče popustiti. Drobni oprimki in stopki na meji med previsom, gladko platjo in ledom na drugi strani me vodijo rahlo proti levi navzgor. Vse moje misli, vse moje bistvo je osredotočeno samo na to, kako priti naprej, kako premagati teh nekaj metrov. V teh trenutkih je popolna koncentracija vse: mraz, megla, lakota, žeja, skrbi, problemi, skratka vsega tega ni več. Obstaja samo ta strmina, ti borni oprimki, ta led in nad njim previs, pod katerim slutim polico. Moram priti tu čez, moram, moram. Vse celice mojega telesa drhte za tem ciljem, vsa vlakna se naprezajo s tem namenom. In res mi uspe po nekaj metrih čudne, utrujajoče in psihično ubijajoče plezanje priti v boljši svet, na polico. Napetost počasi popusti, vendar rabim vseeno nekaj časa, da varujem Toneta. Potem nadaljujem po polici okoli roba. Še nekaj metrov rahlo navzgor in polica se konča. Tu odkrijem v kotu tudi star klin. Prvo sled po človeku. Preizkusim ga in se vanj vpnem. Nadaljevanje je videti prav neumno; nagnjena polica v višini glave, spodaj previs, zgoraj previs. Poskusim priti na polico, pa me meče ven, s skrajnimi močmi se vseeno nekako potegnem nanjo, z nekakšno čudno oporno tehniko. Stegnem desno roko proti zgornjemu robu, kjer moram, moram najti oprimek. Roka se počasi bliža robu, se ga dotakne in išče za oprimkom. Kakšno razočaranje. Skala je popolnoma gladka, nobenega robička ni, nobene vzbokline, tudi za en sam prst ne. Držim se že z zadnjimi močmi, dolgo ne bom več vzdržal. Zato hitro nazaj, dokler lahko še grem — če bi se vzravnal, bi poletel. Spet sem na polici. Iščem drugo možnost, pa je ne najdem. Prečnica ne pride v poštev, preveč je vse gladko in previsno. Edina možnost je torej polica. Odkrijem špranjo in zabijem klin za stop, ki ga na polici manjka. Vzdignem se na polico, se prestopim in stopim na klin. Malce manj me meče ven, previdno se pomikam v levo, telo je napeto kot struna. Ves sem zbran samo za pravilno prenašanje teže, točno obremenjevanje rok in nog. Milimeter za milimetrom se telo pomika proti levi. Z desno roko se držim za edini oprimek na polici nekje v višini čevljev, leva roka pa tipa, tipa in išče še za enim, enim samim oprimkom. Končno najde nekakšno razpokico, poč. Prsti se zagrizejo v skalo, hočejo se vanjo zavrtati. Preizkušam roko, trenje. Za enkrat drži, drži toliko, da ji zaupam in se spustim z desno roko. Še vedno drži. še desna roka se vsesa v skalo in že si upam prestaviti tudi nogo, se prestopiti, pogledati navzgor. Naravnost ni mogoče, plat je preveč gladka, brez oprimkov, da bi zlezel čez previs. Torej še kak meter v levo. Drobni oprimki se pokažejo mojim očem in res so toliko solidni, da jim zaupam. Najtežje je za menoj. Še malo v levo, nato pa desno nazaj in na greben, ki ga pa kmalu zapre strm odstavek. Kako dolg se mi zdi ta raztežaj, skoraj tako kot prejšnji, a polica drži v levo, grem po njej do vznožja zajede, ki je od daleč videti hujša, kot pa je v resnici. In ko na polovici zajede zabijem dober klin, mi Tone zavpije, da je poteklo 45 m vrvi. Nimam izbire, tu moram narediti stojišče. Malo se motovilim okoli, iščem razpoko še za en klin. Pri tem nekaj temnega zleti za menoj po zajedi. Sprva pomislim, da je kamen. Ko pa bolje pogledam, vidim, da je moj klobuk. In to klobuk, ki me je spremljal dvakrat v Himalaji, mi ničkolikokrat varoval glavo pred dežjem in vetrom, preživel že vrsto prigod in nezgod z menoj! Še en eleganten skok in že odleti klobuk v lepem loku v praznino. Ni mi ravno prijetno pri srcu. Pa kaj bi bil sentimentalen, glavno je, da nisem jaz odfrčal, da sem še cei in da visim na klinih in varujem Toneta, ki pleza nekje za robom za menoj. Ko malo počiva, zlezem še tistih nekaj metrov do vrha zajede, v škrbinico. Od tu spet dobro vidim kuloar, v katerega sem silil spodaj. Je zelo strm in zaprt, tako da bi bil prehod na raz resnično zelo problematičen. Med tem je Tone že pri meni. Spet sledi mešanica skal in ledu. Kar je stene obrnjene proti vzhodu, je kopno, kar je obrnjene proti severu, je pokrita s snegom in ledom! In ravno po meji moram plezati. Toda tu je že bolje. Steber je spočetka še navpičen, počasi se pa položi in ko je konec raztežaja, sem že na položnem, toda ostrem in krušljivem grebenu. Vreme se kisa. Med tem ko počivam in varujem Toneta, se čez vrh pode megle in se spuščajo vedno niže. Toliko si še utegnem ogledati svet, da izberem nadaljnjo pot: po grebenu do skalne stopnje, čeznjo na ledišče, nato sledi skalni zid, za katerim slutim vrh. Po snežnem grebenčku pridem pod skalno stopnjo in že poteče vrv. Vreme se res preobrača. Iz megle se vrtinčijo drobne snežinke. Vidljivost je vse slabša. Iščem prehod čez skalno stopnjo, pa me razčlembe silijo vse bolj v levo, v previse. Na skalah je že tanka plast snega, zato je potrebna velika pazljivost. Ko se mi odpre prva možnost, 286 Vzhodna stena Nordenda, (Monte Rosa) direktna smer; prva Jugoslovanska ponovitev. 4 Bivak Marinelii, vrisana smer, direktna (Ranzoni—Jacchini), na vrh Nordend (4609 m), levo od vrha Dufour Spitze (4634 m), Zumsteinspitze (3563 m) in Signalkuppe (4556 m) splezam navzgor in nato malo proti desni in na rob. Toda tu ni police, začenja se ledišče in to precej strmo. Precej časa mine, preden mi uspe zabiti dva klina, pa oba sta bolj za moralo. Od tu naprej ne bo šlo več brez derez. Medtem ko varujem Duleta, si Tone naveže dereze. Ko varujem Toneta, si jih naveže še Dule. Malo smo se zamenjali, prvi ledni raztežaj je plezal Tone, nato je pa prepustil vodstvo Duletu. Med tem si še sam uredim dereze. Do vrha jih verjetno ne bomo več sneli. Ledišče je mnogo daljše, kot pa se je videlo s spodnjega roba, pa tudi zelo strmo je. Zato preči Dule cel raztežaj v desno. Za robom je ozebnik, mogoče bo tam laže. Dule pravi, da ni. Zato gre še en raztežaj v desno in na greben. Dule nadaljuje nekaj metrov v desno, nato se pa obrne naravnost navzgor. Ozebnik, po katerem pleza Dule, je pravzaprav zelo strma rampa, ki je na desni omejena s previsi, na levi pa z grebenčkom, ki izginja v megli. Spočetka je še ledena, nato pa strmina toliko naraste, da je namesto ledu samo požled. Ko nato kot zadnji plezam čez strme odstavke, se čudim Duletu, kako hitro in elegantno je prišel čez. Pa še nečemu se čudim. Dereze neverjetno dobro prijemljejo tudi v skali. Sicer je res, da mora biti vsaj nekaj kvadratnih milimetrov ravnega prostora, toda gre bolje od pričakovanja. Dva naporna raztežaja nas peljeta na rob skalne bariere. Snežni odstavki se menjavajo s skalnimi in ledenimi. Sneg mede in zasipa borne oprimke. Veter divje vrti snežinke, na robu stene tuli vihar. In tik pred koncem skal je še previs, pravzaprav izpodjedena stopnja, nato je nekakšno varovališče na meji med snegom in skalami. Še en raztezaj je po strmem snegu na greben. Veter neusmiljeno bije s snegom v oči. Dule je že čez, je že izginil za robom. Hitro sem pri Duletu in skupaj varujeva Toneta. Veter neusmiljeno vleče, snežinke se kot drobne iglice zabadajo v kožo, v oči, za srajco. Razgled je omejen, vemo edino to, da še nismo na vrhu, ampak na robu stene. Tone je kmalu pri naju dveh in prevzame vodstvo. Sneg se udira, ko gazimo vkreber. Ne varujemo več, vrvi se vlečejo za nami po snegu. Nekaj 10 m pod vrhom je pobočje presekano z razpoko. Avtomatično pogledam na uro. Osem bo. Čez kake pol ure bo noč. i«- Še nekaj strmih metrov in na vrhu smo. Z desne pride skalnat greben, na levi je praznina. Ne vidimo dalj kot 20 m. Zato se ne obiramo dosti, niti rok si ne stisnemo. Bitka še ni dobljena, varnost je še zelo daleč. Tone išče pot naprej, proti Srebrnemu 287 sedlu. Greben je nekaj časa prav zoprn, zato se spusti po skalnem pobočju in po kakih 20 m je spet v snegu. Megle se toliko pretegnejo, da zagledamo opasti na sedlu, nato pa je spet vse sivo-belo. Hodim zadnji, da je vrv kolikor toliko napeta, če so razpoke, je to kar koristno. In prva razpoka se kaj kmalu prikaže. Pravzaprav krajna poč. Naslednja razpoka je že večja, toda uspe nam najti most in problem je rešen. Še kakih 100 m nam je usojeno iti ta dan. Nadaljni spust zaustavi ogromna razpoka, ki sega po vsei širini pobočja. To je pravzaprav ogromen ledni odlom. Mrači se že: bivak. Poiščemo mesto, ki je po našem mnenju dovolj varno in začnemo kopati v snegu. Pobočje je precej položno, zato ne bomo mogli skopati rova, ampak samo luknjo, ki jo bomo pokrili z bivak vrečo. Smo že precej utrujeni, zato nam gre delo počasi od rok. Nekaj gotovo vpliva tudi višina, saj smo še vedno več kot 4300 m visoko. Sneg je zelo sipek in suh, drugega orodja razen derez na nogah In cepinov v rokah nimamo. Pa smo naredili račun brez krčmarja. Pravzaprav račun brez vetra. Komaj se dobro usedem in začnem odvezovati nahrbtnik, že dobim plaz snega za vrat, na kolena, v nahrbtnik. Razpeta bivak vreča kaj malo pomaga proti nadležnemu gostu. Zato se Tone pokrije z eno bivak vrečo, midva z Duletom pa zlezeva v drugo. Hočem pogreti sadni sok, da bi popili kaj toplega. Hruškov sok se bo prav pošteno prilegel. Nekako najdem prostor za kuhalnik in že grejem sok. Kmalu je toliko gorak, da ga lahko spijem nekaj požirkov. Tedaj me obide slabost, hlastam za zrakom. V tesni in neprodušni vreči je kuhalnik porabil preveč kisika. Zlezem ven, v noč, slabost takoj mine. Sneg vedno bolj mede in zasipava našo kramo, bivak vrečo, našo luknjo. Začnem kopati novo, a ml jo sneg sproti zasipa. Tudi Tone in Dule se začenjata dušiti. Sneg ju je namreč popolnoma zasul, da se skoraj ne moreta premakniti. Zato jima pomagam, da se izkopljeta neprijetnega in hladnega objema. Pri tem nenadni sunek vetra iztrga Duletu bivak vrečo iz rok in jo odnese. V roki mu ostane samo vrvica. Peklensko vreme. »Novo jamo morava skopati!« se derem skozi veter. Pa me ne poslušata dosti. Oba zlezeta v Tonetovo bivak vrečo in se pol čepe pol sede pripravljata preživeti ostanek noči. Ura je deset. Jaz se pa še vedno ukvarjam s kopanjem. Skopljem že čez meter globoko, pa se mi vse podira. Sneg skoraj sproti zasipa vse izkopano. Sedem na nahrbtnik, bivak vrečo Imam že čez glavo, po njej venomer šelesti sneg. Oblečem puhovko, čeznjo vetrovko. Tako me niti ne zebe. Celo v noge, ki jih imam zunaj, mi na hladno. Prav poseben občutek je to: opazujem čevlje, ki jih počasi zasipa sneg, mene pa nič ne zebe. Sneg pa naletava. Vsake toliko časa ga moram otrkati, ga odriniti s strani, ker bi me drugače popolnoma zasulo. Prijateljem se ne godi nič bolje. Razmišljam: mogoče bi bilo bolje, da bi šli približno 100 m nazaj do krajne poči in nato tam v led skopali luknjo, ki bi bila varnejša pred snegom in vetrom. »Tone, imaš kakšno idejo, kako bomo preživeli vse to?« »Ja, šli bomo do razpoke, do krajne poči in tam izkopali luknjo.« Isto misli kot jaz. Vendar se ne premaknemo od tu. Nocoj bo šlo, nocojšnja noč kljub viharju ne bo problematična. Če pa neurja ne bo konec, bomo to storili. Misel, da je še vedno vsaj še en izhod, vsaj še ena rešitev, nas hrabri. Vem, da bi bilo lahko še slabše, vem, da nocoj ne gre za to da bi preživeli, ampak za to, da bi nekako prebili noč, to noč. Tako torej situacija ni tako slaba, pa čeprav je veter še tako silen, da skoraj stati ne moreš, ko pridejo nenadni sunki, čeprav mede in mede, vse skupaj sploh ni nič posebnega, saj je samo nekaj stopinj pod ničlo. Še ena od noči, ki smo jih prebili pod milim nebom. Iz snega izkopljem posodo s hruškovim sokom. Sok seveda ni več v tekočem stanju, zmešal se je s snegom. Tako imam sladoled, hruškov sladoled. Malo ga ližem, nato poskušam zadremati. Zaspim, pa ne sam, tudi noga, zdaj leva, zdaj desna od časa do časa zaspita z menoj in Ju moram, medtem ko se otresam snega in si širim življenjski prostor, buditi. Čas pa teče. Polnoč je že zdavnaj mimo, vendar neurje ne pojenjuje. In tako gre naprej vso noč: malo dremeža, malo kidanja snega, pa lizanja hruškovega sladoleda, presedanja in zračenja. Počasi se rojeva jutro. Vihar se počasi umirja. Mi pa nadaljujemo z dremežem toliko časa, da se popolnoma zdani. Večkrat pokukam iz bivak vreče in kar ne morem se odločiti, da bi vstal. Veter pojenjava, ne sneži več. Tudi megla se je izgubila v dolino. Le najvišji vrhovi gledajo ven. Prepoznamo trikotnik Matterhorna pa še VVelsshorn. Vse drugo pokriva megla, ki se od časa do časa pripodi tudi mimo nas. Izkopljemo se iz snega in se počasi pripravljamo za odhod. Nekje v zraku zaslišimo brnenje helikopterja, včasih ga celo zagledamo skozi meglo. »To je pa švicarska carina. Bosta videla, da nam bodo prišli cariniki naproti,« se šalimo, medtem ko pospravljamo stvari. Nekaj dobimo, precej pa manjka. Je pod snegom. Ne preostane nam drugega, kot da praktično obnovimo reševanje izpod plazov, sicer res da v minimalnem obsegu. In res nam uspe odkopati cel kup reči: od posode do 288 rokavic in Duletovih derez, ki jih je enkrat zvečer snel, od vrvi do kuhalnika. Vse dobimo razen bivak vreče, ki jo je odnesel vihar. še malo potelovadimo v svežem snegu. Dobro, da mi ni potrebno zavezovati derez^ saj so bile vso noč na nogah. Počasi premikamo otrple ude, otrple ne od mraza, temveč od mirovanja in se ogledujemo za sestopom. Ko gledamo proti dolini, imamo na levi strani strma pobočja Dufourspitze. Sprva menimo, da bi prečili tja, na »sedlo«, vendar ne vidimo nobenega pametnega prehoda. Zato se obrnemo na desno, proti_ zahodnim pobočjem Nordenda. Naravnost navzdol namreč ne moremo, razpoka se vleče cez vse pobočje. Na njenem levem robu ni nobenega upanja, desni se pa se skriva za seraki, oziroma za snežnim pobočjem, zato velja najprej tam poskusiti. In res se Tone odpravi naprej, za njim Dule, zadnji jaz, vsi lepo navezani. Sneg se udira vendar na srečo ni treba gaziti v breg. Tone išče med seraki prehod in ga tudi najde: navzdol na krhek snežni most in čezenj v strmo ledeno pobočje, nato pa naravnost navzdol čez zev na spodnje pobočje. . „„„„¡,-Ko smo tu vsi srečno čez, že mislimo, da je konec težav. Pa jih se ni, se ena razpoka se vleče čez vse pobočje. To uženemo na levi strani, po zelo strmem svetu. Nekaj metrov ima naklonino čez 60°. Tu se končno oddahnemo. Tam, kamor se spuscamo, vidimo ostanke serakov, plazov. Torej ni razpok. In še nižje spodaj opazimo skupino ljudi, ne, dve, tri skupine, ki se nam počasi bližajo. Zavijemo k njim.^ »No, ali vidita, švicarski cariniki nam prihajajo naproti,« se spet norčujemo, ko hitimo navzdol. Preveč hitro ne gre, sneg se mestoma prav nesramno predira in včasih se uderem čez kolena, ko se mi predre kloža. Kmalu smo skupaj. Seveda niso cariniki. Zermattski vodnik pelje svojo klientko na Nordend. Pozdravimo se, povprašamo kako in kaj. Takrat zvemo, da helikopter ni letal okoli zaradi nas, ampak da je bila na Dufourspitze nesreča. .... »In takrat, ko je pilot helikopterja videl vas, je mislil, da je vse v redu,« govori vodnik in nadaljuje: »Ponesrečenec je še vedno v škrbini pod vrhom.« .... Res opazimo majhno rdečo piko pod vrhom. Tu pa mi ne bi mogli dosti pomagati. Zato se zmenimo, da bomo obvestili oskrbnika v Monte Rosa koči. Med tem je prišel naproti še nek Japonec. In to kar sam. Vrgel se je na kolena in malical Za njim je prišla še skupina nemško govorečih planincev. Med tem smo se tudi mi uredili, spravili robo v nahrbtnike, sneli dereze, slekli puhovke. Vreme se je namreč popravilo, sije sonce in postaja toplo. Poslovimo se od nadobudnih planincev In se napotimo navzdol po njihovih sledeh. Spotoma srečamo še skupino slovenskih planincev, namenjenih na Dufourspitze, nato pa še dva Švicarja, ki sta nam svetovala, da se brezpogojno navežemo, ker sta se dve težki mesti na ledeniku do koče. Zahvalimo se za nasvet in gremo naprej. Vendar tako težkih mest ne najdemo in se ne navežemo. „ , „ . Na aladkih, zlizanih plateh se potikamo za možici, a koče noče in noče biti nikjer. Končno jo le ugledamo, za robom. Kmalu smo pri njej. Malo se pokrepcamo, obvestimo oskrbnika o nesreči, rezerviramo prenočišča, prepakiramo nahrbtnike. „ Pot od koče čez ledenik se vleče. Ko mislimo, da smo že čez, ugotovimo da smo sele na polovici, na srednji groblji. Ledenik je prav zanimiv in prav nič težak. Je popolnoma qol, razpoke so ozke in jih lahko preskakujemo, so dobro vidne Pa se pot je označena s koli in možici. Sonce pripeka, po ledu je vse polno luž, ledenomrzla voda, potočki žubore vsepovsod in izginjajo v globino. Pogovarjamo se o opravljeni turi. »Kar v redu je bilo. Verjetno smo prvi Jugoslovani, ki so prišli cez vzhodno steno Monte Rose.« »S tako turo smo zaslužili za vožnjo.« »Seveda. V Zermatt se bomo peljali z vlakom!« . - x Na drugi strani ledenika nas sprejme steza, ki se počasi vzpenja na Rotibodnu Tone skoraj teče vkreber, midva z Duletom pa malo počasneje hitiva za njim. Malo pod vrhom se steza prevesi in Tone modruje: »Poalejta, kako so ti Švicarji pametno speljali stezo. Tu gre malo navzdol, tako da se turisti osušijo in ohladijo, da nato v vlaku ne smrdi preveč po potu. Če gredo pa v nasprotni smeri, se pa tudi malce ogrejejo, da ne morejo hladni preveč divjati in si zato ne polomijo nog. Res, pametno!« No pokaže se, da vse skupaj le ni tako pametno. Steza se samo izogne skalam in ko'smo na sedlu, ugotovimo, da je postaja kakih 50 m višje. In pot do nje je prav nesramno strma. Ne gre nam v račun, zakaj so postavili postajo v to strmino, saj bi bila 100 m nižje lahko na skoraj ravnem svetu. „ Kupimo vozovnice, ne dobimo nič popusta, ne na GV ne na GRS. Med tem ko čakamo na vlak, podoživljam minule tri dni: dež, slabo vreme, malo sonca, veliko vetra, megle, mraza. Monte Rosa nas je neprijetno sprejela. Grozila nam Je z viharjem, z razpokami, mrazom, snegom, temo. Ta lepotica je bila milostna. Iz njenega objema smo prišli živi in zdravi, le malo zaspani in utrujeni. NORDEND, vzhodna stena, direktna smer. Ocena V, višina smeri 1600 m. Prva Jugoslovanska ponovitev. 289 plezali so Dušan Kregar, Bojan Pollak In Tone škarja, 18. 7. 1976. H UM ERNA MEŠKO Posvečeno spominu mojih staršev Prebiram staro spominsko knjigo, katera je imela svoje mesto v naši zidanci na Humu. Od začetka do konca en sam slavospev temu ljubkemu hribčku, vinski kapljici in radodarnim gostiteljem. Vmes pa tudi podpisi otrok z zanimivimi, pristnimi pripombami, med katerimi mi je najbolj všeč podpis 7-letne sestrice Stanke s pripombo: moj užitek je na Humu! Tak otrok, pa se ovekoveči na prvi strani in prepričljivo izjavi, kar se na naslednjih straneh zvesto ponavlja izpod peresa dozorelih, modrih svetovljanov, ki so prišli na Hum daleč iz drugih dežel in kontinentov ter so črno na belem zapisali, »da qa cez Hum ni!« s Hum kot _zadnji_ hribček v Slovenskih goricah ima 302 m nadmorske višine, 4 km vzhodno od Ormoža. Južna pobočja so poraščena z vinsko trto, severna pa so opuščeni kamnolomi — litavski apnenec. Nad temi kamnolomi je držala drobna steza, kot bližnjica v gorice. 4-letna sestrica Milica je nekoč tod sledila svoji sestrični. Pred njo je šla tudi lepa mala muca. Hotela jo je ujeti za rep in ko se je sklonila, je zdrknila in padla kakih 18 m globoko v kamnolom. Presekala si je čelo, sicer pa ni bila huje poškodovana. Otrok ima pac dostikrat srečo. Ker se ji je brazgotina močno videla, ji je mama lase spredaj zrezala na »fru-fru«, kar se ji je prav dobro podalo. Pozneje je šla v samostan in kot redovnica je imela čelo itak zakrito. Bila je zelo lepa in vesele narave žal ie s 26 leti umrla. Kamen iz teh kamnolomov so še pred 30 leti žgali v apnenicah, ki so bile ob cesti. Danes je Hum lepa izletniška točka s prekrasnim razgledom na Kalnik, ivanjščico, Ravno goro, Haloze Donačko goro, Boč, Ojstrico, Pohorje, Slovenske gorice, Visoke ture, Murske alpe, daleč prek Medžimurskih ravnin. V jasnih nočeh pa se lesketata v neštetih lučkah bližnji hrvaški mesti Čakovec in Varaždin. V preteklosti je Hum z okolico bil porasel z gozdovi. Ob prihodu Rimljanov v naše kraje so gozdove izkrčili, naredili polja (današnje Krčevine), pobočja pa zasadili z vinsko trto. Na vrhu hriba je že I. 1611 bila zgrajena cerkev z obzidjem in pokopališčem (najbrž je bila taborska cerkvica). Danes okrog cerkve ni več pokopališča, preložili so ga pod Hum v prijeten gozdič in je zelo skrbno negovano. Pokopališču tu pravijo c i n t o r. V gozdu nad cesto, ki pelje mimo cintora, je še dobro viden ostanek rimske ceste. Ne daleč od tod v Spodnjih šalovcih pa je še 100 m široke rimske ceste. Vaščani jo se vedno s pridom uporabljajo. ALI JE NA TURI RES VSAK SAM ZASE ODGOVOREN? Odgovor na to vprašanje tudi pojasnjuje, koliko je odgovoren vodnik oziroma, koliko se lahko njegova krivda zmanjša. 1. Gorski vodnik je s svojimi varovanci (neposredno ali po šoli ali drugi organizaciji) skrbnost raz™erju. Zato je odgovoren za vsako malomarnost oz. premajhno 2. Popolna neodgovornost (to je v primeru ravnanja na lastno tveganje) ne pride v po-stev (po nemškem pravu), razen če se to pred turo sklene s posebno klavzulo. 3. če tudi vodništvo nič ne stane, odgovornost ne mine. Če vzameš sopotnika v avto nosis posledice v primeru nesreče tudi zanj. Zato naj se zahteva pismena izjava' da vodnik ne odgovarja za nesrečo (če gre za mladoletne udeležence na turi. mora podpisati mladoletnikov pravni zastopnik). 4 Želje in pripombe varovanca na turi vodnika ne opravičujejo, če pride do nesreče Varovanec je »gospod« v dolini, na turi prevzame vso odgovornost vodnik zaradi svoie strokovne premoči Vodnik odloča, ali je tura možna ali se nadaljuje ali ustavi če vodnik zapove umik, ima vseeno pravico do honorarja. Ni dolžan, da privede do vrha dolžan je, da_opravi svojo strokovno dolžnost, če ga varovanec ne uboqa, qa s silo' ne more zadrzati ni pa dolžan iti z njim. Prav je, če mu varovanec podpiše, da je odšel na vrh proti vodnikovi volji. A tudi v tem primeru ima vodnik pravico, da izterja honorar 5. Dolžnost, da pomaga v sili, pa vodniku ostane, četudi pride v zagato varovanec ki se mu je uprl. Marsikakšen oskrbnik je moral zvečer na reševanje, čeprav ie ziutrai gostom turo ostro odsvetoval. J J1 T. O. 290 SSH&^io^ JLTTC £g dati v šole A ostati je moral zaenkrat doma. Stari oče Peter Zadravec je namreč odše^v Ameriko, kjer je ostal deset let. Ko se je konec prejšnjega stoletja vrnil, e tudi hLskih šo ar em prinesel vsakemu darilo, šolske potrebscme. Prijel se gaje v z d e v ekA m e r i kanecf, k ar je vklesano tudi na nagrobniku. Obenem je vklesano tud, da je bil časfn i čl a n Pa ri ške akademije znanosti in umetnosti [Uokvirjeno diplomo hram mo brat Janko.) Po poklicu je bil mlinar in posestnik. V^*' ^ novrala 3 osičke^ in Tih Nekoč se ie zqodilo, da je pritekla za vozom psica, spotoma povrgla 3 ps.cKe in j n v eni noči^sprLla vse tri Somov Spominjam se tudi. da je visel na meg^e na s k^orrT je^ b i I o° z ^e I U^lT d e tfe I o ^fs kan fm i° č r ka m P p o drobno ^s e o p i s a no! z na v e db o Hatnniov^ kako ie pred p vo svetovno vojno potoval na Hrvaško in ko je spotoma počival dobH I priznanji Stari oče je s?ojo zaobljubo vestno izpolnjeval in vsako leto, vse do