SLOMŠEK V AŠKERČEVI SLOVENSKI LEGENDI
Kako je bila Slovenska legenda (sprva Novi svetnik, LZ 1886) naperjena proti ljudem okoli Slovenca in njihovemu ozkosrčnemu zavračanju naših pro-testantovskih pisateljev, to je razložila M. Boršnik v svojem Aškercu. Ni pa povedano, zakaj je ravno Slomšek tisti, ki se prvi iz nebeščanov potegne za Trubarja. Njegove popustljivosti in opravičevanja mu pesnik ni mogel kratko malo pripisati, toliko manj, ker je bilo ime tako slavljenega škofa močno orožje proti nasprotnikom. Imel je namreč oporo v tem, kar je pisal sam Slomšek kratko pred smrtjo v sestavku Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva, ki je izšel v Drobtinicah 1862. Na strani 72 govori o bližnji Kranjski in njenih »slavnih možeh za slovenščino gorečih« in prvi so prav protestantski. »Truher, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe verstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem doposti, pa hudo k našemu pridu oberne.«
Drobtinice je moral Aškerc poznati vsaj iz semenišča, dobil pa jih je najbrž tudi po župnijskih knjižnicah v Podsredi in Šmarjah, zraven pa je spis lahko na novo bral v 3. zvezku Slomškovih Zbranih spisov, ki ga je malo prej (1879) izdal Lendovšek.
Svojega rojaka se je Aškerc spomnil še ob stoletnici njegovega rojstva v LZ 1900. Tam je pokazal, kako ga je poštel zaradi odkrite narodne zavesti. Poudaril je, da je prišel 1850 zastran panslavizma pod policijsko nadzorstvo in kako je izrekel, da se ne boji policije cele Evrope. Omenil je še, da mu je zaradi članka Graja nemškutarjev, ki je bil natisnjen v istem letniku Drobtinic, pretila pravda, pa je prej umrl. Spomin na take nastope je moral biti Aškercu še posebno ljub. Povedal pa je, vendar zelo prizanesljivo, tudi svoje pridržke. »Da Slomšek spričo tolike svoje mnogostranosti ni mogel biti povsod strokovnjak in da ni zadel vselej in povsod pravega, kdo bi se mogel čuditi? O nekaterih zgodovinskih dejstvih sodi napačno in krivično. Tako n. pr. ne razume veličastne borbe ,Stare pravde', in junake, ki so šli v boj za socialno svobodo, smatra Slomšek za hudobne puntar je in rogovileže (!). Dobo naše slavne reformacije pa presoja še precej objektivno. Trubar je Slomšeku simpatičen, ker je početnik naše književnosti« (685). Prav to misel pa mu je dal Aškerc že svoj čas izreči v Slovenski legendi. Lino LegUa