—   208   —
Zaperta smert.
Pravlica.
K svetemu Tomažu Pride dekla božja5 Zlo užejala jo Je človeška košnja, Svet'ga pa Tomaža Je oštarija dobra 5 Vina ga poprosi, Ne diši ji voda. „Ti 'maš toljko vina, Terda duša skopa! Pa ga nič ne daš mi, Toma , terdi Toma !"
V  klet jo pelje polno
V  sredo tje sodovja: Pij ga, pij do sita, Reberna strahota! — K sodu naglo plane, Odmaši ga ročna, Serkne — sod je prazen, To je pivka močna!
K sodu drug'mu šine, Odmaši ga ročna, Serkne — sod je prazen, To je pivka močna! K tretjemu blahutne, Odmaši ga ročna, Serkne — sod je prazen, To je pivka močna! —
v
„Caki, zavolj tebe
Se m' ne 'zprazni mošnja".
Havt! po nji z rokama,
V  sod zmaši jo Toma: >>Tukaj notri bodi Žena grozonosna,
Naj počiva malo Ljudosečna kosa. Jej in pij al pa ne, Bolj ne boš životna, Dokler kaj ljudi je, Tud ne bo ti konca!" —
Sedem let je vedro Smerti ječa grozna,
Sedem let kopali Niso en'ga groba.
Bog Tomaža pošlje Angeljskega posla: „Smert izpusti! strašna Vpije k meni tožba. Kakšen je nasledek Tvojega zapora! Bolj ko pred potopom Zemlja je hudobna, Kdo je . da V mu bila Mar zapoved božja? Tolovaji vsi so, Rod ves — ena zloba: Zla je ura solncna, Doba zla polnočna!« „„Kaj se nam je bati ? Saj strahu ni groba !ttCt ,,Kakšen je nasledek Tvojega zapora! Le poglej okoli, Kaka reva grozna! Starci žitja trudni Prosijo umora, Slabi zavolj silnih Si želijo konca; Da nikdo ne pride, Zal' je družba božja5 Zoper tebe dviga Lej ! povsod se tožba!" — In Tomaž spregleda, Reši smert zapora; Mro življenja siti, Pojenjuje zloba".
S pravlico to mati Me je še otroka Vračala od straha Smerti in pa groba; Vam pa jo prebira Glasno struna moja, In predmet podaja Fantazii bogat.
Matija Valjavec.