610
Vojanov: Ples.
Ko je nekoliko izpregledala in zapazila tasta na peči, ga je vprašala, narobe ogrinjaje krilo:
»Kaj pa je vendar?«
»Eh, nič ni! Bočevki se nekaj blede.«
No, če ni hujšega, si je mislila mlada ženska, to bo že jutri izvedela. Ulegla se je zopet nazaj. Starec pa je ponovil kakor nehote:
»Kaj ji šine v glavo! Star človek . . .«
Snaha je bila vendar radovedna:
»Kaj pa je z Bočevo, oča?«
»Nič. Neumna je.«
Nato je bilo vse tiho. —
»Kaj pa imaš tu v roki?, je po poti vprašal vitrar Bočevko.
»Ježeš, Ježeš, vidita, s tem nožem so se hoteli zaklad. Dobro, da sem ga s seboj vzela. Sam Bog mi je dal to misel.
Gredoč mimo okna je pogledal mladi sosed v izbo. Luč je ugasovala in nič se ni videlo. Stopivši črez prag, pa so zagledali starega Boca, ležečega na klopi pri peči. Roke je imel sklenjene na prsih. Klobuk mu je bil odpadel na klop. Drugo obleko je imel na sebi. Težko, počasno, globoko je dihal in spal.
Ples.
*
dečelični zorni svet                      Polnočni zvon je že odpel —
vrli po gladkem se  parketu,       še vedno strastni svet vrti se,
navzočnemu kazaje svetu             še vedno v radosti topi se.
demante in mladosti cvet.           Kdo godbe ne bi bil vesel!
Akordi radostni zvene!                Akordi sklepni zadone,
V srce ljubezen jim ognjeno,      iz vsakega prešla je lica
ljubezen vročo in strupeno         bolestna cvetna rdečica —
akordi sladki ti sade.                   in tožno mlado je srce.
Vojanov.
&
flbsalom.
o Absalom za lase, draga, dokler ti hočeš, rad visim, če en poljub s prekrasnih ustnic za tolažilo vsaj  dobim.
Laščan.