Železne niti 3 Učitelj France Plešec se spominja ... Učitelj France Plešec se spominja ... Skupno 71 šolskih let! Katja Mohorič Bonča Bilo bi čudovito, če bi mladost znala, kar lahko, in starost mogla, kar zna. Burmanski pregovor Gospod France Plešec in njegova žena Marija Plešec, predmetna učiteljica gospodinjstva, sta na osnovni šoli v Železnikih preživela skupno 71 let. Šolski izlet 7. a in 7. b z razrednikoma, 1968. S šolo je povezan že od nekdaj. Sprva le kot sosed šolskemu poslopju. Mogoče ga je to zaznamovalo za kasnejši poklic učitelja. Kdo ve. Še pred tem je prepotoval Evropo. Nenačrtovano. Kasneje z ženo tudi načrtovano. Prekrižarila sta tudi velik del neevropskega sveta. Obogaten z mnogo modrostmi se je vedno vračal v Železnike in verjetno nas je mnogo, ki se spominjamo njegovih duhovitih pripovedi. Sluti se, da je povedal že veliko zgodb. Nam je zaupal naslednjo. 283 Železne niti 3 ▼ Učitelj France Plešec se spominja Pozdravljeni. Iskrene čestitke za vaš jubilej. Prepričana sem, da imate polno spominov in doživetij in da jih boste nekaj delili tudi z nami. Kako se vaša zgodba začne? Rojen sem bil 13. decembra 1925 v Preski pri Medvodah. Naša hiša je stala poleg takratne stare šole in se ji je reklo Klobučarjeva hiša. Bil sem najmlajši med osmimi otroki. Vas je življenje ob šoli zaznamovalo za kasnejši poklic? Že v ranih letih me je zelo zanimala preteklost. S šolo sem bil zelo povezan, ker smo bili v Preski sosedi s staro šolo. Kasneje so zgradili novo šolo na koncu vasi in staro šolo so spremenili v dom ostarelih, takrat so temu rekli hiralnica. Tam so bili prav zanimivi stari možakarji, ki so v domu bivali brez vsakih sredstev za življenje. Mi smo imeli dolgo klop in mizo, kjer so ti stari možakarji radi posedali in pripovedovali svoje življenjske zgodbe. Zlasti se spominjam nekega starega, čvrstega možakarja Ma-halačevega Johana, bil je zelo velik in suh, kot kakšen don Kihot. Imel je zelo pestro življenje. Delal je v Vestfaliji v rudnikih. Znal je nemško. Dvakrat je bil v Ameriki. Pripovedoval nam je o Indijancih, o Kitajcih, ki so gradili železniško progo, dolgo časa je bil na Misisipiju za kurjača. Pri njem smo dobili prvi pouk tujih jezikov. Naučil nas je šteti po nemško in spominjam se ene pesmice Miza - tiš, riba - fiš, prata - fajn, lustig sein. Od pouka angleškega jezika pa se spominjam, da je pravil "fantje boy, dekle je grla, gospodarje pa bos". On mi je zbudil veliko veselja do spoznavanja novih krajev, preteklosti, zgodovine. Spominjam se tudi starega učitelja, ki je poučeval še v stari šoli. Pogosto je posedal na vrtu šole in zakašljal, če smo bili otroci na vasi preveč glasni. Manj prijeten spomin nanj pa je, ko mi je navil uro, to je potegnil za ušesa. Nisem še hodil v šolo in vaški otroci smo delali zajčka, svetili smo z ogledalom skozi odprto okno v učilnico v času pouka. "Navita ura" je bila kazen. Bil sem vesel, ko se je naslednje leto učitelj preselil v novo šolo na rob vasi. V to šolo sem pričel leto za tem hoditi tudi jaz. Ste radi hodili v šolo? Ja, v šolo sem kar rad hodil, posebno zato, ker sem hodil v novo šolo in bolj prijetno je bilo hoditi malo dalj, ne pa da imaš šolo in učitelja ravno pred nosom. Lahko si se malo tudi potepal po vasi in malo dalj časa hodil domov. Torej ste že v ranih letih radi potovali? Otroci smo radi brskali po okolici, v Goričanah smo se zelo čudili nad graščino, hodili smo tudi na stari grad, videli smo razvaline smeleškega gradu. Ko so pripovedovali o roparskih vitezih, smo si predstavljali, kaj se je tam ob Savi dogajalo. Ja, že v rani mladosti sem se navdušil nad zgodovino in nad potovanji. Ste bili takrat še predšolski otrok? Prvi razred sem obiskoval že v novi šoli na robu vasi, tako da so bili ti otroški potepi v prvih letih mojega šolanja. Ste po končani osnovni šoli nadaljevali šolanje na gimnaziji? Kot najmlajšega med brati so me določili za nadaljnje šolanje. Ko sem opravljal izpit na klasični gimnaziji v Ljubljani, sem bil zelo presenečen, ker me je profesor vikal, pa sem na vprašanje "Ali ste razumeli?" odgovoril "Smo". Tako sem se do vojne aprila 1941 vozil z vlakom iz Medvod v Ljubljano v šolo. Potem je nastopila vojna. Kako je bilo z vašim šolanjem? Po kapitulaciji stare Jugoslavije aprila 1941 je bilo šolanja konec. Gorenjsko so zasedli Nemci, Ljubljano pa Italijani. Tako nismo opravljali male mature, spričevalo pa smo dobili v slovensko-italijanskem jeziku. Ostal sem doma in pomagal pri kmečkih opravilih. Jeseni 1941 sem poskušal priti k sestri v Ljubljano, da bi nadaljeval študij. Na meji nad Šentvidom me je ujela nemška patrulja in me odpeljala v zapor v škofove zavode. Tam so temeljito pretipali 284 Železne niti 3 ▼ Učitelj France Plešec se spominja mene in moj nahrbtnik in me po zaslišanju po treh dneh posta (kruh, voda, črna kava) izpustili. Vrnili so mi nahrbtnik s knjigami, klobase in ostale dobrote pa zaplenili. Javiti sem se moral na žandarmeriji v Medvodah, potem pa še na Arbeitsamt (borza dela) v Kranju. Moja dijaška kariera je bila tako zaključena, postal sem vajenec - orodjar v tovarni Luftfarge - ratewerk (tovarna avionskih delov) v Kranju. Po vojni se je ta tovarna imenovala Iskra. Tako me je življenje zasukalo za 180 stopinj. Prej sem se vozil iz Medvod v Ljubljano, sedaj pa v nasprotno smer, v Kranj. Prej sem "pilil" francoske in latinske glagole, sedaj pa železo. Poleg praktičnega dela v tovarni smo veliko telovadili, korakali, peli in se učili nemščine. Torej urjenje, vendar ne v spoznavno-teoret-skem smislu ... Vajenec sem bil do februarja leta 1943. Tedaj sem bil vpoklican v Reichsarbeitsdienst (RAD) blizu mesta Bregenz ob Bodenskem jezeru. To je bila državna delovna služba. Dobili smo rjave uniforme in kratke špičaste lopate, ki smo jih uporabljali za vežbanje namesto pušk. Več smo vežbali kot delali, veliko korakali in peli. Po treh mesecih so Nemce poslali na dopust, a nas Slovence so takoj odpeljali v vojašnico v Landsberg pri Munchnu. Tedaj sem na veliko veselje na vlaku srečal sošolca, soseda in najboljšega prijatelja Reboljevega Lojzeta, ki je bil dodeljen isti vojaški enoti. Postal sem topničar - kanonir. Disci- Dezerterji iz nemške vojske na Norveškem, 1943. Z leve: France Plešec, Jože Zadnikar, Alojz Rebolj. plina v kasarni je bila zelo stroga, vežbanje naporno, včasih tudi s "čučanjem" z leseno granato na rokah. Po dveh mesecih so nas odpeljali na Norveško, v mestece Elverum, kakih tristo kilometrov severno od Osla. Bivali smo v šotorih, hrana je bila slaba, največkrat ribe v krompirjevi juhi, in morskih rib še danes ne maram. Vežbanje je bilo naporno, večkrat smo tudi stražili železniško progo in most čez reko. Utrjevali so nas za fronto. Imeli smo tudi avtošolo na tovornjakih in na "cugmašinah" - to so goseni-čarji, ki so vlekli topove in prevažali posadko. Če si pri prestavah pozabil na vmesni plin - "zvišengas", si za kazen moral dalj časa teči pred vozilom. Tako si ob učenju za šoferja istočasno treniral za tekača na dolge proge. V septembru so bile vežbe zaključene in morali bi oditi na vzhodno rusko fronto. Morali bi oditi? Ja, vendar smo se trije prijatelji, Lojze Rebolj, Jože iz Šentvida in jaz, domenili, da pobegnemo v nevtralno Švedsko. V veliki tajnosti smo naredili načrt, si priskrbeli nekaj hrane in nabavili star kompas. V nedeljo, ko smo imeli prost izhod v mesto, smo se podali prek mosta čez reko Glomo v gozdove proti vzhodu proti švedski meji. Pot do meje je bila kar precej dramatična - skozi gozdove, čez hribe in doline, preko močvirij, potokov in rek, mimo jezer, prometnih poti in mostov. Vsak glas avtomobila ali pasji lajež nas je zelo prestrašil, saj smo vedeli, da nam sledi vojaška policija in vojska. Zavedali smo Dezerterji v civilu na Švedskem, 1944. Z leve: Alojz Rebolj, France Plešec, Jože Zadnikar. 285 Železne niti 3 ▼ Učitelj France Plešec se spominja se, da bomo, če nas ujamejo, obsojeni na smrt in ustreljeni. Tako so kaznovali vse dezerterje. Ko nam je zmanjkalo kruha, smo jedli borovnice in brusnice, saj za hrano nismo upali prositi na redkih samotnih zaselkih, saj smo se bali, da bi nas izdali. Končno smo po štirih dneh in pol, na četrtek zvečer, srečno prispeli do švedske meje. Ker smo zašli predaleč na jug, smo prehodili preko sto kilometrov, vsaj še enkrat toliko, kot smo načrtovali, vendar verjamem, da nam je prav zaradi tega pobeg uspel. Kako je bilo na Švedskem? Življenje na Švedskem je bilo zelo zanimivo in prijetno, saj so tu poleg Švedov živeli še ljudje mnogih drugih narodnosti. Sprva sem bil delavec na kmetiji. Tu sem spoznal domačo savno in jo kot član družine tudi uporabljal. Na domače koline, zlasti krvavice, sem se spomnil, ko so na kmetiji pred božičem klali prašiče. Namesto krvavic smo jedli nekakšne polpete iz krvi, zraven so postregli brusnice. Čudno in smešno se mi je zdelo, ker se po švedsko reče deklici "flika", spati pa "sova". Se spomnite kakega posebnega dogodka? Tu sem bil na svoj 18. rojstni dan, 13. decembra, na god sv. Lucije, zelo začuden. Bil sem še v postelji, ko so me zgodaj zjutraj obiskala mlada dekleta s krona- mi na glavi, v dolgih lepih oblekah, v rokah so imele sveče in prepevale so Lucijine pesmi. To je njihov običaj - prosijo za luč. Koliko časa ste ostali na Švedskem? Kasneje sem bil še pomivalec posode v "stadshotelu" v Upsahi in končno železostrugar v tovarni Oberg v Sundbybergu. Po koncu vojne, septembra 1945, sem se vrnil domov. Iz Stockholma do Ljubljane smo potovali polnih deset dni. Do Hamburga z ladjo, dalje pa na slamnjačah v tovornih vagonih. Dobili smo suho hrano in pakete Rdečega križa, na raznih postajah pa čaj ali juho. Videli smo strahotno razdejanje v Nemčiji. V glavnem je bil obnovljen le en tir, in ko so nas na postaji postavili na stranski tir, nisi vedel, ali bomo nadaljevali pot čez eno uro ali čez en dan. Lepo je bilo po dveh letih in pol videti domače kraje. Takrat sem izvedel, da sta v tem času umrla oče in brat Vinko. Kako se je vaše življenje odvijalo doma? Kakšna je bila vaša nadaljnja pot do naziva predmetnega učitelja zemljepisa in zgodovine? Sprva sem ostal doma in pomagal na kmetiji, naslednje leto pa sem v Ljubljani naredil trimesečni administrativni tečaj in se zaposlil na direkciji gradbenega podjetja Gradis. Preselil sem se v Ljubljano Učitelji in učenci, šolsko leto 1952/53. 286 Železne niti 3 ▼ Učitelj France Plešec se spominja in ob delu obiskoval večerno gimnazijo. Leta 1949 sem maturiral. Ker mi pisarniško delo ni preveč dišalo, sem se vpisal na študij zemljepisa in zgodovine na višji pedagoški šoli, kjer so takrat dajali ugodne štipendije. Kje je bilo vaše prvo delovno mesto učitelja? Bil sem štipendist in po diplomi leta 1952 sem dobil dekret za poučevanje na tedanji nižji gimnaziji v Železnikih. Najprej sem si šel ogledat, kje je to delovno mesto. Spominjam se stare šole, kjer je stanoval ravnatelj Zupančič. Imel je kokoši in psa Barija in ravno Bari me je prvi pozdravil, ko sem si prišel ogledat šolo. To je bilo moje prvo in zadnje delovno mesto učitelja, kajti vsa leta sem preživel na tej šoli. Ste dobili tudi stanovanje? Sprva sem se vozil s kolesom iz Preske, a sem kmalu v Železnikih dobil stanovanje. Kako je bila opremljena vaša učilnica? V začetku niti svoje učilnice nismo imeli. V starem šolskem poslopju so bile tri učilnice zgoraj in tri spodaj, v učilnicah so bile zelene pločevinaste peči, kjer smo kurili, pod je bil lesen. Za potrebe zemljepisa smo imeli tablo, kredo in zemljevid, ki smo ga nosili iz razreda v razred. Otroci pa so imeli knjigo in zvezek. Drugih stvari na začetku ni bilo. Kasneje smo dobili diaprojektor z diafilmi. Prvi so bili zgodovinski v črno-beli tehniki, že to je bila senzacija. Za zemljepis smo dobili tudi štampiljke s slepimi zemljevidi Slovenije, Jugoslavije, Evrope. Dobili smo tudi zemljepisne in zgodovinske čitanke z "ocvirki" in povzetki. Kasneje še grafoskop in delovne zvezke. Nazadnje je bilo učil že skoraj preveč. Glede na to, da ste sami precej potovali, kako ste združili teorijo in prakso pri svojih urah? Z drugim občutkom lahko govoriš o neki deželi, če si jo sam videl in obiskal. Bolj doživeto govoriš, poveš kakšno posebnost, ki je nate naredila vtis. Imel sem tudi veliko fotografskega materiala, ki sem ga pokazal učencem. To je bila neke vrste motivacija. S potovanj sem jim marsikaj pokazal in povedal. Katere teme, katere države pa so bile za učence najbolj zanimive? Učence so bolj zanimale eksotične države, jasno: Singapur, Tajska, Indonezija, Maldivi, Indija. Pri zgodovini pa stari vek, srednji vek. Spominjam se enega "ocvirka" iz zgodovine, ko smo se pogovarjali o Romulu in Remu. Učenci so pogosto rekli "In volkulja je dojila dva dvojčka, Romula in Rema." Pa sem rekel: "Reci dvojčka, to pomeni, da sta sigurno dva." Učiteljice in učitelji nižje gimnazije, 1954. 287 Železne niti 3 ▼ Učitelj France Plešec se spominja Potem je pa nekdo rekel, da je volkulja dojila enega dvojčka. Taki heci so bili. Novejša zgodovina jih je pa večinoma manj zanimala. Ste poleg zemljepisa in zgodovine poučevali še kakšen predmet? Precej časa sem poleg zemljepisa poučeval tudi tehnični pouk. Bil je na novo vpeljan v šolski program in jaz sem imel ročne spretnosti ter nekaj prakse iz vajeniške dobe. Vpeljal sem modelarski krožek, kjer smo izdelovali aviončke iz lahkega furnirja, oblekli smo jih v papir, ki smo ga nato lakirali in se v okviru Ljudske tehnike Škofja Loka udeležili tekmovanj. Delali smo tudi jadrnice iz finega, lahkega furnirja in motorne čolne z malimi motorčki, ki smo jih vgradili v čol-niček ali čolničke z izvenkrmnim motorjem. Spominjam se nekaterih fantov, odličnih modelarjev: bratov Nastran s Studena, Vinka in Toneta, Ivana Mohoriča in Janija Lotriča z Rudna, Marjana Šmida s Češnjice, Marka Lotriča iz Selc ter Marka Lotriča iz Železnikov. Modelarji na loškem gradu; priprava na start ... ... in tik pred startom. Bili ste tudi mentor planinskega krožka na osnovni šoli Železniki. Pridružil sem se planinskemu društvu Železniki, na osnovno šolo pa sem vpeljal planinski krožek, kasneje tudi planinsko šolo. Planinski krožek je nastal delno iz pobude loške transverzale, ki jo je organiziralo loško planinsko društvo. Le-to je potekalo po obrobju takratne loške občine. Celotno pot si prehodil v kakih 60 urah, dobiti si moral vseh 32 kontrolnih žigov, da si prejel spominsko značko. Z učenci planinskega krožka smo delali transverzalo ob koncih tedna. Planinsko društvo je učencem plačalo vožnjo z avtobusom in tako smo v več vikendih prehodili določene etape in v enem šolskem letu celotno pot. Učenci so bili zelo navdušeni in ustanovili smo še planinsko šolo. te