Odgojevanje nekdaj in sedaj. *) Spisal M. Močnik. Imaš sinove, uči jih in pripoguj jih z mladega j imaš hčere, vari njih život, in ne kaži jim veselega obraza. Sir. 6 — 7 Mislimo si otroka, ki ima obilno vsega, česar potrebuje za telesno življenje, pa nima nikogar, da se ž njim pogovarja in ž njim občuje. Po telesu bi se razvijal, rastel in se dobro počutil, a dušne moči bi se ne razvijale; njegov duh bi dremal; ne znal bi niti misliti, niti govoriti. Ko pa dete otrok postane in se zbudijo njegove dušne moči, tedaj jame spoznavati vnanje stvari, mislititergovoriti. Kdo pa je pervega človeka učil misliti in govoriti? ,,Stvarnik pripelje vse živali pred Adama, in ta jim daje imenaV" Bog sam je učil Adama, in da bi se mu razvile dušne moči in bi prišel k spoznanju samega sebe, njemu da pervo zapoved. fNevbogljivega in nepokornega človeka Bog ne zaverže, dalje ga podučuje, odgojuje, in mu obljubi o svojem času poslati odrešenika. Tudi pozneje uči in odgojuje stvarnik človeka, dasiravno ne tako neposrednje, in odgojuje in bo odgojeval človeški rod, dokler ne zgine z zemlje; človeški duh enkrat zbujeu, zbuja sc od roda do roda, in se bo zbujal, dokler ne izdihne posleduji Adamov sin svoje duše v roke stvarnikove. Poglejmo pa dalje, kako je človeški duh napredoval, koliko je tisteganauka, ki ga je dobil od stvarnika, ohranil iu obderžal, kakose je dalje izobrazoval in rastel v spoznanji samega sebe in svojega namena. Stare ljudstva, Egipčani, Hindostani, Asirci, Kaldejci, Feničarji in pozneje Greki in Rimljani so dosegli v nekterih rečeh precej veliko stopnjo v omiki in izobraženosti; bili so pa v posvetnih rečeh čedalje umniši in brihtnejši, v božjih rečeh čedalje nevednejši; svojega bližnjega so zatirali, v sužnost devali iu ga le toliko čislali kakor sploh blago. Omika in umetnost je dostikrat stregla njih nenasitljivi strasti in pohotnosti. V velikem rimskem cesarstvu, kolika revsčina! kolikošno zatiranje ubogih! pa kakošna zapravljivost, gizdavost in ošabnostprigospodovavcih! Takošna je bila paganska omika !' Vsa drugačna pa je bila keršanska omika, ktero je odrešcnik in učenik človeškega rodu iz nebes prinesel. nUbogim se sveti evangelji oznanuje. — Storite dobro tim, ki vas sovražijo; molite za tiste, *) Iz letošnjega ,,Letnega sporočila" mestne glavne šole pri sv. Jakobu V Ljubljani. Vredn. ki vas žalijo in preganjajo". Oholi in ošabni svet, dasiravno v neznanereve zakopan, ne mara za zveličanski nauk, umori oznanovavca nebeškega nauka, svojega naj večjega dobrotnika; preganja in mori njegove poslance; poslednjič keršanstvo vendar le zmaga; paganski Rim se umakiie keršanskemu Rimu, in zveličanski nauk in ž njim resnični humanizem se razširja po svetu; kmali dohiti in prekosi keršanstvo ttjdi paganski svet v učenosti in vednosti. 0 vesoljnem preselovanji narodov pade stari Rim, in omika gre pod zlo; surovi pa krepki in nravni narodi se pokristijanijo; začne se po Evropi daniti, posebno ko je Karol Veliki s svojimi slavnimi zmagami paganstvu terdo na noge stopal. Prizadeva si, da izobrazi in omika podložne svojega velicega cesarstva. Podlaga prave omike in sreče za narode bila pa je njemu le keršanska vera. Srednji vek, surov in silen v svojem činjenji, velikansk v hudobiji in čednosti, je ves poln lepih zgledov keršanskega življenja ; njegov značaj, njegove deržave so bile zgolj keršanske. Šole so bile cerkvene naprave, ljudje se niso sramovali keršanko misliti in govoriti; celo veselice so bile keršanske; mladost je vidila lepe zglede, in to je izrejevalo. Po spisih starih greških in latinskih pisateljev, ktere so le enostransko presojevali in preveč občudovali, širil seje v 15. stoletji napačni humanizem; učenost je zašla na krive pota. Tako imenovana verska reformacija po Lutru in Kalvinu sveta ni zboljšala, ljndi ni osrečila, učenosti in vednosti ni povzdignila, marveč svet v neznane reve in stiske pahnila in odperla široke vrata strastim, nejeveri in razdjanju v cerkvi in deržavi. Ta nova vera je njegovim naslednikom še vse preveč keršanska, ker veruje v Božje razodenje; pravijo, da tudi tega učenemu človeku nitreba. Peter Bajle, pervi enciklopedist, je rekel: BDober protestant sem, ker protestiram zoper vse, kar se godi (zoper vso veljavo v cerkvi in deržavi)". Kako blagonosna in zveličavna je takošna omika in izobraženje, to nani pričuje zgodovina od leta 1789. do današnjega dneva. Pa takošno premišljevanje bi nas predaleč pripeljalo od namena. Podajmo se k odgojevanju. Tukaj je humanizein (!) in nejevero svetoval in priporočal modrijan iz Genevč: ,,Kar iz Božje rokepride, je vse dobro in popolnoma, le v človeški roki se popači. Človek pride, popolnoma dober na svet (tedaj brez izvirnega greha). Odgoja naj skerbi, da nedolžnega svet ne spridi. Učenost je kriva vseh rev, pod kterimi človeštvo zdihuje. Če je vera človeku potrebna, naj si jo izvoli, kedar pridek pameti". Njegov Emil, idfeal pokterem naj se izreja in odgojuje, ni vedil do 15. leta čisto nič od Boga in da ima neumerjočo dušo. Ves pedantizem (h kteremu prišteva tudi poduk v veri in nravi) pri odgojevanji naj se odpravi, in mladi človek naj se podučuje le v rečeh za življenje koristnih in potrebnih (tedaj krasti in goljufati sme, le varuje naj se, da ga nihče ne zasači). In čuda, tega apostola so ljudje občudovali, njegovo ime v zvezde kovali in v mnogih krajih pri izreji mladine vbogali in ga, žali Bog, že sedaj vbogajo. Ni ga bilo menda časa v zgodovini, da bi toliko govorili in pisali o šolah in o izreji, kakor preteklo in sedanje stoletje. Vlada in občine veliko store za šole in za poduk prostega ljudstva; in to prizadevanje znamuje sedanji vek. Bog je bil pervi, ki je človeka podučeval, in kaj ga je podučeval? — Da njega, svojega stvarnika, ljubi in časti in mu služi. Olovek to v nemar pusča, poslednjič skorej čisto pozabi, zabrede čedalje bolj v zmote, in pogrezne se v stiske in reve. Učenik in odrešenik pride na svet; nevednega in zmotenega človeka zopet poduči, in mu pokaže pot, po kteri naj hodi, da si iz rev pomaga, Človek, v posvetnih rečeh prebrisan, ne raara za božji nauk, ne sprejme jarma Gospodovega, isče sreče po potih, kjer je ne najde; tava za zapeljivo lučico svoje berljave pameti, pa noče gledati jasnega solnca Božje modrosti. To je v kratkem prizadevanje človeškega duha, ki je sain sebi dosti moder. Nesreča druzih ga ne zmodrf; enak je otroku, ki ne verjame, da ogenj peče, dokler si sam persta ne prismodi. Viditi je, kakor da bi stvarnik pripusčal, da ljudje v našem stoletji še enkrat poskusijo, kam pridejo v socialnem življenji brez pozitivne vere. Ljudska šola je, rekel bi, edeu naj pripravnejših priporaočkov do omike, sreče, blagostauja in iz mnogih vzrokov sedaj veliko bolj potrebna, kakor nekdaj, skorej neogibljivo potrebna, in v posvetni veduosti in učanosti napreduje s svojiin časom; ali njena podlaga mora biti keršanska, njen značaj keršanski; mladost naj se izreja po keršanskih načelih, ktere se nikdar ne spreminjajo. Sej drugačne ljudske šole nimamo, drugače se tudi ne izreja mladost po učenih šolah?! Odgovor na to vprašanje bi me kar preveč zvodil od predmeta; samo naj vprašam: koliko današnji svet čisla in časti keršanski živelj v šoli in dražini? ,,Kar jepoziti\Tio keršanskega, jeodveč, ni za naše olikane čase in za učene ljudi, k večemu za prosto in nizko ljudstvo". Tako sploh dan danes govori vnemarensveti in nejevera iu brezbožuost se razširja od učeuih iu imeuitnih sta- nov na prosto ljudstvo. — Poglejmo, iz kakošnih nagibov dan današnji starši in rejniki otroke priganjajo k pridnosti in nravi. To je zmota vseh zmot; svet hoče nraven biti, pa noče samega sebe zatajevati; hoče moder biti, pa ne spozna svoje reve in nadloge, in isče sreče tam, kjer je ni; pri odgojevanji mladine ga vodi namesto zdrave keršanske misli tisti bolelmi in slabotni huinanizem, ki napolnuje blaznice in jetnišnice. Otroci se staršem preveč smilijo; rajšijih izgovarjajo, kakor da bi jih pametno strahovali, inker starši ue morejo slišati svojih otrok jokati, pa oni pozneje pretakajo britke solze nad spridenimi otroci. Neki svobodnjak, tako imenovani frajmavrar, toži prijatlu, kako je njegov sin razujzdan in hudoben. Ta mu svetuje, da naj ga zapiše v Marijansko bratovsčino, kakoršno so imeli dijaki v tistem kraji med sabo. To se zgodi, in v nekterih mescih je bil ta mladi človek ves drugačen in ne pervemu podoben. Kar je enega duha in ene misli, se dan danes zbira in napravlja družbe in družbice. Kar je pa v druzih okolisčinah in diuzih razmerah mogoče, bi morda kazalo, da se vpelje tudi pri dijacih. Mladost se rada zbira in vnema za vse dobro in lepo; rav110 tako hitro in rada pa zabrede na napčno pot, in če ne najde poštene drasčine, isče in najde pa nepošteno. Lepa je narodnamisel, močna in oživljajoča, in vnema serce mladenčevo za vse dobro in lepo, a pogubonosna in razdevajoča postane, ako se zverže; nravo gre tukaj staviti pred narodnost tiraveč, ker so v političnih rečeh misli tolikanj zmedene, da sc od ene strani nepokorsčina in nepostavnost razglasuje za doinorodno djanje, od dmge strani pa se pravično in pošteuo domoljubje na sum deva in natolcuje. Ko bi pa v takošnem društvu keršanska misel vladala, bi prenehali vsi mednarodni prepiri; okoli dobrega jedra, kakoršno je še zanesljivo med dijaki, zbirala bi se mladost; med sabo bi vidila lepe zglede in se spodbudovala in vnemala za vse lepo in blago. Mladost večidel sama sebi, ljubemu Bogu in angelu varhu izročena, vidi slabe zglede nied sabo, vidi jih med svetora, in rada zgubi, kar ima naj boljšega, — sveto vero. Kakošna je mladina, vsak lahko vidi; zakaj je takošna, lahko spoznaino. Pervo je, da se zleg spozna; drugo pa, da se po moči odvračuje, in ker so časi drugačni od nekdaj, naj se rabijo tudi nenavadne sredstva. Varhi raladine, prevdarite to reč, in če vam svet dopade, opiostite pisateljevi osebil