JUNIJ
JUNIO DE 1945
Culmina la tragedia del pueblo esloveno. El ejercito nacional, despues de su retirada, sentö sus reales en el campo de Vetrinj en Carinila (Austria). La regidn estaba bajo la administracion inglesa. Los soldados eslovenos fueron inmediatamente desarmados y pocos dias despues se les prometiö que se los conduciria a Italia. En efecto, los ingleses prepararon los medios de transporte, pero en vez de Uevar" los hacia el sudoeste, fueron hacia el sudeste. En la frontera austriaco-yugoslava fueron entregados a los guerrilleros de Tito, cumpliendose asi Con un anterior acuerdo secreto. Lo que ocurriö luego en los trans-portes y en los campamentos de prisioneros con los oficiales y soldados, supera toda imaginacičn. Salvo algunos jovencitos, que fueron separados y destinados a la “reeducaciön”, los demäs fueron despoja-dos, golpeados, humillados, torturados con hambre y sed. Algunos fue* ron masacrados en el acto, y los restantes, desnudos y atados con alambre fueron ametrallados y arrojados a fosas comunes (en Teharje, en las grutas de Kras bajo el Krim y en los bosques de Kočevje). Esta matanza de 10.000 a 12.000 hombres y jovenes supera numericamente la matanza de los oficiales polacos en Katyn. Las fosas eslovenas son aün mäs trägicas, porque el pueblo esloveno es vein-te veces menor que el polaco y diez mil personas significan mas del 5% de la poblaciön total (en la Argentina corresponderian a ello 100.000 personas). Fue el exterminio časi de una entera generacion masculina.
Se mantuvo el imperio del terror. A los crimenes ocultos y a los continuos encarcelamientos se sumaron deportaciones masivas hacia los campamentos penales y de trabajos forzados y los “juicios” ante los “tribunales populäres”. El regimen comunista confisco y, en parte, aniquilö todas las instituciones democräticas, se apropič de la prensa y de otros medios de difusiön. El marxismo se convirtič en la unica ideologia permitida y el partido Comunista asumiö el poder en forma exclusiva.
Prva naša dolžnost je, da ne smemo molčati o komunizmu, o njegovih zmotah in nevarnih ciljih. Papež zelo obsoja zaroto molka, ki mirno pusti, da komunizem skrivaj izpodkopava vero in krščansko kulturo. Molčati o komunizmu in njegovi nevarnosti je greh zoper P.oga in bližnjega. Moramo govoriti, četudi bi nas nekateri ne marali poslušati ali bi nas zaradi tega preganjali ali nam s smrtjo grozili. Svojo od Boga naloženo dolžnost moramo storiti, da ne bomo pred večnim Sodnikom odgovorni za to. če bi zaradi našega molka duše zapadle brezboštvu.	Škof dr. Gregorij Rožman
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Leto 54	JUNIJ 1987
h	
m	ž
Sodbo prepuščamo Bogu!
Spet se spominjamo /strašne vetrinjske tragedije, ki nima primero v slovenski zgodovini. To je še vedno naša silna bolečina. Kako '•mre kdo zahtevati od nas, da naj tega množičnega umora ne omenjamo, o njem ne pišemo in nanj popolnoma pozabimo? Saj so še med •'ami matere in očetje sinov, ki so bili mučeni in umorjeni! Saj še vedno ni bila javno priznana krivica, obrekovanim še ne vrnjena čast!
Nikakor pa ni res, kakor nam nekateri očitajo, da gojimo so" vraštvo in maščevanje do krivcev tega strahotnega zločina, storjenega Po koncu vojne. Res je, da smo večkrat zapisali resnico, da smo sc začeli bojevati zoper partizane, ki jih je vodila komunistična partija, V SILOBRANU IN TO ŠELE POTEM, KO SO BILI POBITI ŽE ŠTEVILNI SLOVENCI. Toda nikdar nismo zapisali besede, ki bi izražala sovraštvo in pozivala k maščevanju. Prav nasprotno! Naj v tej zvezi omenimo ŠKOFA DR- GREGORIJA ROŽMANA, ki ga skupaj z nami, k* se nismo hoteli podrediti komunistični oblasti, vse režimske publikacije in vsi režimski večji ali manjši funkcionarji od leta 1941 pa vse do danes neprestano ,-označujejo za izdajalca. Ko je ipreje! škof Rožman °d dr. Jožeta Basaja poročilo o izročitvi domobrancev partizanski vojski, ki je bilo za škofa in nas vse begunce strašen udarec, ni bilo v škofovem odgovoru dr. Basaju nobene besede o maščevanju, ne zah-|pve po božji kazni za morilce, ampak betseda o odpuščanju. Podobno ic škof zapisal v reviji „Ave Maria“ januarja 1955, štev. 1-2: „Ob de"
setletnici (vetrinjske tragedije) ne bomo vzbujali nove žalosti, ne bomo klicali na krivec pravične kazni, še manj gojili v srcih sovraštvo in maščevalna čustva. SODBO PREPUŠČAMO BOGU.“
Pa ni v tem smislu govoril in pisal samo naš rajni škof Rožman, ampak so v takem duhu napisane tudi naše emigrantske publikacije, tudi glasila protikomunističnih borcev, in govorjene besede na številnih prireditvah in sestankih. Nikjer besede o sovraštvu, nikjer besede o maščevanju. Mi želimo vsem Slovencem in slovenski domovini vse dobro in prosimo Vsemogočnega: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.
V uteho in tolažbo pa nam je, da je tludi v domovini vedno več ljudi, celo iz vrst bivših partizanov in komunistov, ki „zdaj trpijo zaradi svojih dejanj v preteklosti... in zardevajo od sramu“ (Štih, C. Z. III/8) ter — če že ne iz verskih — pa iz etičnih, moralnih in filozofskih motivov predlagajo pravičen pogled na pretekle dogodke in sklenitev sprave med vsemi Slovenci.
Bog blagoslovi to naše in njihovo prizadevanje za medsebojno pomirjen j e in spravo!
Rudolf Smersu
BEGUNKA
Gledam:
v smelem zanosu kot orli gredo mimo. Njih duše peroti pnö se vse više skozi noč in vihar daljnim, neznanim obzorjem nasproti.
Kot beračica ob strani stojim.
Leta teko. . . Trpim.
Gledam:
Vsa njih hotenja so kvišku usmerjena, vsa njih poslanstva v zasnovi izmerjena.
Žena!
Kam je šla, kod hodi — Tvoja mladost?
Nimam besede za svojo bridkost.
Mirko Kunčič
KATOLIŠKI SHOD SLOVENCEV V ARGENTINI
Katoliški shod za našo rast!
„Bog je hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga priznavalo v resnici in mu sveto služilo,“ izjavlja II. vatikanski cerkveni zbor.
Božje zamisli so položene v naravo sveta in človeka, ki je krona te narave. Zamisel odrešenja človeka, ki je s smrtnim grehom zapadel večni smrti, je Bog začel uresničevati v izvoljenem narodu, v ljudstvu, ki naj bi bilo nosilec načrta in posredovalec njegovega modrega vodenja zgodovine v I-zraelu. To starozavezno ljudstvo se je mnogokrat uprlo tej božji zamisli, pa bilo tudi kaznovano za svoje kršitve. Zakon, ki zahteva medsebojno soodreševanje človeškega rodu, pa je za večno spo-polnil in mu izkazal spoštovanje v najodličnejši meri sam Jezus, edini Odrešenik človeštva, ko je vsem ljudem namenil eno, sveto, katoliško Cerkev. V to Cerkev je bil po nedoumljivi božji dobroti že pred 1100 leti poklican tudi naš slovenski narod.
Del velikega božjega ljudstva je tudi skupnost slovenskih katoličanov v Argentini. Ta skupnost mora upoštevati božjo zamisel, ki jo je vatikanski cerkveni zbor poudaril, da se ne moremo zveličati brez medsebojne zveze, povezano-
sti, skrbi drug za drugega. Kolikor bolj se bomo tej zamisli pokoravali, toliko več rojakov se bo zveličalo, kar je vendar končni namen vsega našega dela.
Skupno življenje in skupno delo prinaša neizmerno blagodejne sadove za vsakega posameznika, pa tudi nekaj težav in večkrat tudi trpljenja. Medsebojni odnosi med ljudmi različnih značajev in čutenja nujno povročijo potrebo po zavestnem iskanju soglasnosti in usklajanju vseh, če le obstaja v vseh prizadetih volja, da hodijo kot eno ljudstvo k skupnemu cilju. Cilj je enim bolj, drugim manj jasen. Tudi Cerkev je morala v svoji človeški obliki za časa Janeza XXIII. pogledati na „znamenja časa“, da ne bi trpela njena duhovna sila. Znamenja časa so važna tudi za našo skupnost. Zaznati jih, pa jih pravilno presoditi v znamenju naših ciljev, sprejeti jih ali pa odkloniti, je naloga, ki naj bi se je lotili z našim katoliškim shodom Slovencev v Argentini.
Ljudje se shajamo ob različnih prilikah in za različne namene.
Na katoliški shod se sklicujemo, ker čutimo, da nam današnji čas hoče nekaj povedati, in skupaj bomo prišli kot katoličani, ki imajo določen namen.
Čas nam govori, da ni isti kot
Delegat dr. Alojzij Starc s1 škofom dr., Janezom Jenkom na letališču 25. aprila 1987 (foto Oscar)
leta 1945, pa čeprav nosi to let" nico kot neizbrisno znamenje za Vsakega, ki ga hoče pravilno spoznati; da ni isti kot leta 1948, ni-11 isti kot leta 1982, ko nas je obiskal nadškof Šuštar.
Čas nam tudi govori, da v naše l°manje vstopajo mladi, katerih k°i'ak je hitrejši od našega, kadrih navdušeje za božjo stvar Pa ni nič manjše od gorečnosti njihovih prednikov. Čas pravi, da ie slovenska domovina prišla do ^iha, da postajamo zanjo na nov način dovzetni; čas nas opominja, je argentinska domovina napadana od brezverstva in mark-
sistične zablode in je s tem napadena tudi večna sreča naše lastne mladine.
Shod nas sklicuje tudi za določen namen: kaj in kako naj delamo slovenski katoličani v Argentini, da bo naša skupnost in mi sami rastli, se spopolnjevali, se krepili in razlili čez vse naše delo Kristusovo luč, njegov nauk in milost.
Ena bistvenih lastnosti shoda je, da nas zbere, da se snidemo, da se razgovorimo. V naši skupnosti nahajamo različne dejavnosti; pri vseh so navzoči katoliški ljudje, ki jih druži Kristusov nauk
in priznavajo učenje Cerkve. Naravno je, da vsako delo zahteva svoj način in da ti načini izoblikujejo tudi svoje drže. Da ne bi lastne drže in lastni načini škodili glavnemu namenu, da nas ne bi zavedle na stranpoti ali v slepe ulice, ki potem zahtevajo na-zaj-hojo, je potrebno, da v razgovoru začutimo v globini enakost in skušamo najti v površinski različnosti enodušno usmerjenost. Ob shodu bomo spoznavali svoje poglede, jih naravnali na o-snovi krščanskega kompasa, premerili svoje moči, pa v skladu s temi močmi zastavili naloge; videti hočemo, kje pešamo, kje se nam pot udira, kako nabrati novih sil.
Shod bo od nas zahteval vztrajnosti. Misli, ki so do sedaj zbrane v Gradivu, ki je bilo objavljeno v septembrski številk DŽ, bodo morale dozorevati in se prelivati v naše delovanje. Shod naj pobudi voljo, da se bo naše mišljenje obrnilo na pekoče probleme, ki zahtevajo pravilen odgovor; shod naj pri mladini obudi zavzetost za delo na duhovnem področju naše skupnosti.
Z geslom smo hoteli poudariti, da mora katoliški shod roditi rast naše skupnosti, jo uravnati in pospešiti. Rast pa mora poganjati iz smisla, iz namenov, iz vrednostnega ustroja, iz idealov, ki so vredni našega življenja.
Naša zdomska domovina je prehodila svojih 42 let v moči zvestobe načelom, ki so jo vodila vseskozi: zvestoba Bogu in Cerkvi,
svojemu narodu in svobodi, pa samostojnemu življenju navkljub maloštevilnosti in vpričo bahatega bogastva tujih ustanov; zvestoba svojim mučencem in svojemu trpljenju, kar nas sicer stane, ko moramo zavračati na prvi vtis imenitne priložnosti za lahko in netvegano življenje.
Katoliški shod mora te vrednote nanovo visoko povzdigniti in jim v današnjosti pokazati pravo in bleščeče lice, da bodo mladi rodovi spoznali, kako bogata je prigarana dediščina, ki jo bodo prejeli od staršev in jo bodo morali predati svojemu rodu.
Naša skupnost je imela in ima voditelje, ali nikdar niso bili oni nad vrednotami, za katere smo vsi skupaj, oni in mi, živeli in jim služili. Zato mora ostati naše vodilo, da so nad vse ideali, ne pa ljudje, ki smo podvrženi zakonu smrti. Tako ustanove ne bodo nikoli padale s padcem voditeljev, temveč se bo ravno njihova voditeljska veličina skazala po ne-odjenljivosti ustanov, katere so vodili in morda ustanavljali. Katoliški shod naj zagotovi življenje našim ustanovam in pridobi sodelavce zanje.
Ena odločilnih nalog na duhovni ravni skupnosti bo vzdrževanje vrednostnega ustroja v naši družbi: zvestoba katoliški veri in slovenstvu in kar ju vzdržuje: slovenska govorica kot naša govorica, kar pomeni, da je materina, prvotna, pogovorna in daleč pred priučenimi jeziki; naša kultura, ki se mora oplajati z drugi"
Ob prihodu škofa dr. Janeza Jenka kot predstavnika slovenskih škofov in njegovega spremljevalca msgr. Franca Boleta na buenosaireško mednarodno letališče Ezeiza, se je zbralo veliko število rojakov: ptrok, deklet in fantov, in odraslih. Prisrčnost prvega srečanja se je potem ponavljala in še stopnjevala skozi ves mesec njunega bivanja med nami.
toi, pa ostati naša; spoštovanje duhovnega sveta, kateremu mora skupnost dajati prednost pred tvarnim; smisel za odpoved, žrtvovanje, pokorščino pravičnim za-konom in avtoriteti; visoko razvit čut za svobodo, pravico, repico, poštenost, iskrenost in skromnost.
Katoliški shod ni verski shod, Pa čeprav bo govoril o naši veri in moralnih problemih. Je shod katoličanov, ki hočejo na vse živ-
ljenjske probleme naše slovenske skupnosti in našega naroda gledati po katoliško, v luči svoje vere, v soglasju z naukom Cerkve in nadaljujoč -delo slovenskega katoliškega gibanja. Dotaknil se bo naših svetnih zadev pod katoliškim vidikom, ali njegovi zaključki ne bodo mišljenje Cerkve, temveč mnenje katoličanov, ki žele biti pokorni nauku te Cerkve.
Milan Magister
Prvi petki - še sodobni?
Je še sodobna pobožnost prvih petkov?
Ne samo sodobna, ampak tudi zelo aktualna! Morda bolj kot kdaj prej. To pobožnost je Kristus razodel svetu po sveti redovnici Mariji Marjeti Alacoque v dobi velike verske krize 17. stoletja. In 'nismo pesimisti, če rečemo, da danes preživlja svet in tudi Cerkev še večjo krizo, ki je predvsem duhovna, torej verska in posledično moralna, človeštvo pozablja Boga, ga tudi načrtno izriva iz osebnega in javnega življenja. Smo na velikem in 'odločilnem preobratu človeške zgo-döyine, a kot do sedaj kaže, ne nä boljše, temveč na slabše. Za ta čas velja Kristusovo opozorilo in vabilo: „človeštvo ne bo našlo miru, če se ne bo z vsem zaupanjem zateklo k božjemu u-smiljenju“ — to so besede, ki jih je domnevno naslovil Kristus svetu, tokrat po poljski redovnici Faustini Kowalski, kateri" je tudi naročil, naj v svetu širi pobožnost k božjemu usmiljenju.
Zal je po drugem vatikanskem koncilu tudi pobožnost spravnega obhajila prvih petkov po mnogih krajih začela pešati. Ne ker bi jo Cerkev prenehala priporočati — uradna Cerkev jo je vedno priporočala, temveč po krivdi nekaterih „modernih apostolov“, ki so sodili, da te vrste pobožnosti ne ustrezajo več naši dobi in
novim nalogam Cerkve.
Kot vemo, pobožnost prvih petkov sloni na takoimenovani „veliki obljubi“ Kristusovega Srca, ki jo je razodel svetu po sv. Marjeti Alacoque (1688). Glasi se: „V preobilju svojega usmiljenega srca ti obljubim, da bo neskončna ljubezen mojega srca podelila milost končne pokore tistim, ki bodo prejeli sv. obhajilo devet zaporednih prvih petkov v mesecu. Ne bodo umrli v moji nemilosti, ne brez zakramentov; in v tistih zadnjih trenutkih jim bo moje srce varno zatočišče.“
Kristus nam v tej obljubi zagotavlja največjo milost, ki jo mo-re kdo prejeti v tem življenju, mi-lost srečne smrti, da bomo umrli kot božji prijatelji in se tako zveličali. Kaj večjega si more človek želeti? Za nebesa smo rojeni, zaje živimo in dosegli bomo smi-sel svojega življenja, če se bomo
zveličali.
Pogoj za to, da postanemo deležni te velike obljube, je zelo Preprost in lahko izpolnjiv: vred-no prejeti sv. obhajilo devet zaporednih prvih petkov. Ni čudno zatorej, da je ta pobožnost v celotni Cerkvi postala ena najbolj razširjenih in tudi priljubljenih Pobožnosti. Hvala Bogu, tudi med nami Slovenci, preje doma in sedaj tu v zdomstvu. Izredno raz* veseljivo je, koliko naših ljudi °b prvih petkih pristopa k spo* v’e‘di in sv. obhajilu. Zato obdržijo za vsako ceno to navado in še Povečajmo skrb za to, da bo čim veČ vernikov vsaj enkrat, če ne Večkrat v življenju opravilo prve petke. Kakšno tolažbo nam bo Rajala v zadnji uri zavest, da smo lih v življenju opravljali! Starši naj bi sc posebej brigali za to, da njihovi otroci že od otroških *et naprej pristopajo k obhajilu na prve petke. V kolikšno tolažbo ilrn bo, tudi če morda pozneje kakšen od otrok stopi na slabo pot, zavest, da je ne le enkrat, temveč celo večkrat otrok oprali' to pobožnost. Leta 1882 je ne-j Amerikanec po imenu Kemper, dal prevesti 12 Kristusovih obljub t jed katerimi je „velika oblju*
NAMEN
APOSTOLSTVA MOLITVE ZA JUNIJ
Splošni: Da bi se razširilo o-	j
srečujoče spoznanje:	Kri-	S
stus je edini človekov O-drešenik.
Misijonski: Za Cerkev v In-	i
diji in njeno oznanjevalno delo med tamkajšnjim prebivalstvom.
Slovenski: Da bi ob naših	■
svetniških kandidatih Slomšku,, Baragu in Gnidovcu	■
odkrivali svoje duhovno po-	5
slanstvo.
ba“ na dvanajstem mestu) v več kot 200 jezikov in potem v milijonih letakov širil po svetu pobožnost k presv. Srcu Jezusovemu. Širimo jo tudi mi, kjerkoli moremo! Kako lep, čeprav čisto preprost apostolat, lahko na ta način vršimo! Kristus je širiteljem te pobožnosti celo obljubil: „Osebe, ki širijo pobožnost do presv. Srca, bodo imele svoje ime zapisano v mojem Srcu in nikoli ne bo iz njega izbrisano.“
Lojze Kukoviča
Vladimir Kos
Fizično - duhovna vsakdanjost
Da je naše dan za dnevom življenje občutno fizično, večkrat celo pod pritiskom pomanjkljive bnovnosti, vemo; toda ali smo prepričani, da je ista vsakdanjost u-ismerjena — z vsem, kar je, in z [vsem, kar predstavlja — tudi v kristjanovo duhovno življenje? Z malce drugačnimi besedami: ali smo kdaj resno pomerili tudi svoje vsakdanje življenje po vse pre-snujočih besedah Učlovečene Božje Modrosti? Sv. Janez Evangelist se je še posebno potrudil, da zbere kar se da dosti teh besed, tudi če se na videz ponavljajo; beremo jih nanizane od 13. do 16. poglavja njegovega evangelija; prayim „njegovega“, ker se mi moderne kritike o drugačnem avtorju tega evangelija ne zdijo u-mestne: devetnajst stoletij nepretrgane katoliške tradicije o Janezu Evangelistu, zgoščenih v dru-govatikanski dokument Dei Verbum (prim. npr. odlomek št. 18), je zgodovinska resničnost, ki jo morajo jemati v poštev vsakršne podmene „o tem, kar se je resnično dogajalo“, sicer ostanejo v območju predsodkov in sanj. Vsebino Gospodovih besed od 13. do 16. poglavja (odnosno zgoraj o-menjenega dela Janezovega evangelija —- poglavja in verzi so v splošni rabi šele od 1551 naprej) bi lahko povezali z naslednjim
stavkom:	Gospod Jezus napove
novo zgodovinsko obdobje človeštva z obljubljenim prihodom Sv. Duha. Jezusov odhod k Očetu ne pomeni za tiste, ki Vanj verujejo in Ga ljubijo, resnične izgube — nasprotno, zdaj šele lahko pošlje Svetega Duha, da prenovi srca in jih usposobi, da žive združena z Vstalim, Živim Jezusom, kar daleč presega še tako naravno občevanje z Njim, kot so ga bili deležni Njegovi prvi učenci. Na osnovi sv. krsta, „po katerem se človek pogrezne v Kristusovo velikonočno skrivnost“ (2. Vat. Zb. Sacros. Concilium odi. 6), Sveti Duh nenehoma sodeluje pri naši rasti v smeri Kristusove popolnosti (prim. Kol 2. 10). Čimbolj se človekovo srce približa Kristusu, tem bolj lahko premaga vase ukrivljeno sebičnost, tem bolj postane svobodno, tem bolj postane krepostno, to je, krepko za najrazličnejše podvige pri gradnji dobrega: „popoln človek je popoln v primeri s Kristusovo zrelostjo.. . In za to nas mora voditi resnica, navdihnjena od ljubezni. Na ta način doraščamo, od te rasti ni ničesar izvzetega, rast pa je usklajana s Kristusom Glavo (našega celotnega organi' zma).“ (Ef 4. 13-15)
V tej perspektivi „skrivnostnega Kristusovega programa“ (Ef
3, 9) za človeštvo je v vsako krščeno srce položeno duhovno življenje, to je, s fizičnim življenjem spojeno deležništvo pri Svetem Duhu: „Kar je naravno rojenega,“ je razložil naš Gospod Nikodemu, „ostane v območju narave; kar se rodi na duhoven način, je duhovne narave“. (Jan 3, 6) Vsako krščeno srce je deležno Svetega Duha; spolna razlika ne igra vloge in stanovska razlika je brez pomena; letni časi ne odločajo udeležbe, praznični in navadni dnevi, velika mesta in neznatna naselja, dežele in celine nimajo pri tem besede; „Bog odrešuje po veri v Jezusa Kristusa in to odrešenje je za vsakogar...
brez razlike“ (Rim 3, 22). Seveda zahteva bogastvo ustvarjenega sveta spoznanje in priznanje razlik in različnosti; tako se prilagajamo njegovim značilnostim in zakonitostim in moremo „v skladu s stvarmi in brez nereda“ (1 Kor 14, 40) ravnati in živeti; toda v točki temeljnega deležni-štva pri Svetem Duhu smo si vsi krščenci in krščenke enaki; hvaležni lahko ugotavljamo s sv. Jakobom: „Bog vsakomur rad daje in ni Mu tega (nikdar) žal“ (Jak 1, 5). „Po Svetem Duhu je naše srce (takorekoč) potopljeno v božjo ljubezen“ (Rim 5, 5), z božje strani so vsi pogoji dani, da zaživimo „duhovno življenje... iz duhovne modrosti, s katero najdemo (polno) življenje in (resničen) mir.“ (Rim 8, 5-6) Kakšne „globine“ se skrivajo „v zakladu božje modrosti“ (Rim 11, 33)! Toda kljub temu, da nas zdaj obdaja božja ljubezen, da smo takorekoč vanjo potopljeni, nas še zmeraj obdaja tudi svet, saj smo in ostanemo bitja fizično-naravno duhovne nnarave, v čemer je naša neovrgljiva odlika srednikov med fizičnim in duhovnim; in po-greznjenost v fizično-naravno duhovni svet se zdi močnejša od istočasne pogreznjenosti v nadnaravni duhovni svet — že sv. Janez Evangelist je moral svariti prve kristjane: „Ne darujte svoje ljubezni (fizično-naravno duhovnemu) svetu za vse to, kar vam nudi: kdor ljubi svet, nima v sebi Očetove ljubezni. Kaj pravzaprav nudi svet? Samo zadovolji-
tev neurejeni naravi, užitek očem, prazen lesk življenja; vir takšnih stvari je svet, ne Oče (v nebesih). Svet in njegovi užitki izginevajo; človek ki uresničuje božjo ureditev (sveta), ne izgine, tak človek je večen.“ (1 Jan 2,15-17) človek, ki uresničuje božjo ureditev sveta, je torej človek, ki misli, govori, in dela v skladu s svojo fi-zično-naravno duhovno in nadnaravno duhovno naravo. Dejstvo, da je prejel tudi nadnaravno življenje, ne le ne pomeni preloma s fizično-naravno duhovnim svetom človeka, celo odlikuje in bogati ga in se upira le grehu kot osnovnemu neredu: „vaša ljubezen mora biti iskrena: zlo morate imeti za največjo nesrečo, u-resničenje dobrega pa za vsesplošen cilj.“ (Rim 12', 9) Upor zlu kot grehu naj nas ne plaši in naj nam ne zamegli perspektive; slovesna Zveličarjeva izjava: „Nisem prišel klicat (vabit k Bogu) pravičnih ljudi, ampak grešnike“ (Mat 9, 13; podobno pri Marku 2 in Luki 5) nam mora ostati za temelj realizma; naš Gospod nas bolje pozna kot mi sebe, in v Svetem Duhu, ki smo Ga deležni, imamo cporo za premagovanje zla, tudi če zahteva v določenih primerih v ta namen pripravljen zakrament svete spovedi. Kljub temu, da smo grešniki, smo kot kr-ščenci in krščenke poklicani k nadnaravno duhovnemu življenju v skladu s fizično-naravno duhovnim življenjem, kajti človek je en sam in življenje je v svojem bistvu celota, ki jo lahko tvorijo
različno močne stopnje delovanja (pri človeku so npr. nekatera delovanja rastlinskega, nekatera živalskega značaja). Lahko rečemo: prav zato, ker smo grešniki, smo poklicani „v skladu z načrti božjega usmiljenja“ (Tit 3, 5), da živimo ne le fizično-naravno duhovno življenje, ampak tudi nadnaravno duhovno življenje, ki daje fizično-naravno duhovnemu življenju najbolj človeški smisel — vsak človek je namreč rojen s hrepenenjem po večni sreči, to je, po sreči, ki jo le Troedini Bog s Svojo ljubečo neskončnostjo more dati človeku, potem ko ga je s to isto neskončno ljubeznijo „povzdignil v Kristusu Jezusu na sam Njegov prestol nad nebesi“ (Ef 2, 6). Ne smemo pozabiti, da nas nekoč čaka življenje v poveličanem telesu na novi zemlji novega vesolja (prim. Raz 21, 1), življenje v polnem smislu človeško, to je, končno zakoreninjeno v nadnaravni moči, ki nas po Svetem Duhu druži z Očetom in Sinom in s so-člove-kom; biti deležen Svetega Duha pomeni, -da „ostane Sveti Duh vekomaj pri nas“ (Jan 14, 16). Toda to „prijateljstvo“ (Jan isto-tam) že traja, je osnova našega krščanskega življenja, ki ga dela nadnaravno duhovno; fizično in naravno-duhovno je človeško življenje že samo po sebi, ker človek ni le snov in ne le bitje živalske narave; „že zdaj smo božji sinovi (in hčere),“ razlaga sv. Janez E-vangelist, „in kaj bomo (vsled tega) nekoč, nam ni razodeto. To
Pastoralni obski
Janeza Pavla II. v Argentini
„Potovanje za oznanjevanje er vangelija“ je imenoval Janez Pavel II. svoje zadnje apostolsko potovanje v čile in Argentino. Bilo je osmo na „kontinent upanja“ in triintrideseto zunaj Italije. Bilo je najbolj intenzivno od vseh: trajalo je 13 dni in obsegalo je 36.613 kilometrov. Sv. oče je potoval z letalom, helikopterjem, avtom in ladjo ter obiskal 19 mest ter imel 62 govorov, polnih verskega in nravnega nauka ter smernic za cerkveno in družbeno življenje.
Papež je odšel iz Vatikana v torek 31. piarca in z „Boeingom J47“ Alitalie pristal po 13 urah in 20 minutah vožnje v Montevideu, kjer se je zadržal 13 ur. V Cilu^-kamor je prišel prvič, je bil °d 1. do 6. aprila in imel 28 govorov. Iz Čila se je napotil v Argentino v ponedeljek 6. aprila. V Argentini je že bil enkrat: 11. in 12. junija 1982. Sedaj je trajal njegov obisk do cvetne nedelje, 12. aprila, obiskal je 10 mest in imel 29 govorov. Vožnja iz čil do
Pa vemo, da bomo podobni Nje-*nu..., da Ga bomo dojemali kakor On dojema nas. Kdor to od Njega pričakuje, se trudi za čisto življenje“ (1 Jan 3, 2-3).
(Konec prihodnjič)
Buenos Airesa je trajala 2 uri in pol.
Ponedeljek, 6. aprila:
Buenos Aires
Na buenosaireškem letališču Newbery so visokega gosta sprejeli zastopniki civilnih in cerkvenih oblasti. Sv. oče je najprej poljubil tla Argentine, nato ga je spoštljivo pozdravil državni predsednik Alfonsin ter se mu zahvalil za njegovo posredovanje za mirno rešitev ozemeljskega spora med Argentino in Čilom. Papež se je zahvalil za povabilo na o-bisk in prisrčen sprejem ter podčrtal pastoralni namen obiska: prihaja kot učitelj vere in znanilec Kristusovega miru. Prijateljsko razpoloženje argentinskega ljudstva ves čas obiska je prišlo do izraza že takoj na letališču z navdušenim vzklikanjem množic.
8 km dolgo pot do buenosai' reške stolnice je prevozil z avtomobilom. V nabito polni stolnici je najprej počastil sv. Rešnje telo, po pozdravnih besedah kardinala Aramburuja je spregovoril škofom, zastopnikom duhovnikov, redovnic in božjega ljudstva o zvestobi Kristusu in potrebi prenovitve, da bomo „živi kamni Cerkve, ki se trdno naslanja na Kristusa.“
Iz stolnice se je napotil v 200 metrov oddaljeno vladno palačo. Najprej sta imela s predsednikom Alfonsinom zaseben pogovor, na' to mu je Alfonsin predstavil svojo družino (mater, ženo in 6 o-trok z njihovimi družinami). V „belem salonu“ je Janez Pavel II. spregovoril članom vlade, voditeljem političnih strank ter predstavnikom senatne in poslanske zbornice: Krščansko sporočilo je blagovest za vse, tudi za svet politike, ekonomije in zakonodaje. Majski trg je bil poln navdušene množice in papež je pred odhodom iz vladne' palače stopil na njen balkon in se zahvalil za vso vdanost in prisrčnost ter vsem izrazil svoje najboljše želje.
Na nunciaturi je zvečer imel srečanje s 65 predstavniki diplomatskih zastopstev. Po nuncijevem nagovoru je diplomatskemu zboru spregovoril sv. oče o pogojih za mirno sožitje med različnimi deželami. Okrog nuncia-ture se je zbralo veliko mladih, ki jih je pozdravil s terase, pred počitkom pa je šel še molit v kapelo.
Torek, 7. aprila:
Buenos Aires - Bahia Blanca -Vicdma - Mendoza - Cordoba
V torek ob 8 zjutraj se je odpeljal na letališče Newbery in od tam s predsednikovim letalom v 580 km oddaljeno Bahfo Blanco. Ob križišču cest 3 in 2'52, 12 km iz mesta, stoji kip „Cristo del Camino“ (v znak, da vse poti
vodijo h Kristusu) in je bil oder za mašno daritev. Ob velikem križu je stala podoba Marije „de las Mercedes“ iz stolnice. Rimskega romarja je pričakovalo 130 tisoč vernikov. Krajevni nadškof Mayer ga je pozdravil. Kristusov namestnik pa je med evharistično daritvijo govoril o evangelizaciji poljedelskega prebivalstva, o Stvarniku in o človeku v luči vere. Dar velike košare žita je simboliziral plodnost vlažne pampe.
Ob 13.30 je bil sv. oče že v Viedmi (232 km proti jugu). Besedno bogoslužje in srečanje s tamkajšnjim prebivalstvom je imelo misijonarski značaj. Po pozdravu škofa Hesaynea je Janez Pavel II. govoril o novi evangelizaciji in delu za celosten razvoj človeka. Med 50 tisoč zbranimi verniki Patagonije je bila močna skupina Indijancev Mapučev, katere je papež pozdravil tudi v njihovem jeziku.
Iz Viedme do Men doze je tisoč dvanajst kilometrov. Na vožnji je papež pokosil in malo počival. Ob poti iz letališča na kraj srečanja so bile. predstavljene različne dejavnosti, med množico v špalirju je bilo tudi veliko gavčev na konjih. Bogoslužno srečanje je bilo uglašeno na temo mir. Ob oltarju je bila podoba rožnovenske Matere božje, zavetnice province. K srečanju, ki je bilo izredno praznično, se je zbralo okrog 200 tisoč vernikov. Besede sv. očeta 0 miru, ki je božji dar, ki ga je pa treba osvajati sleherni dan, saj terja zavzetost za človeka in
Vozilo z Janezom Pavlom II. pred Slovensko hišo sv Buenos Airesu 10. aprila 1987 na poti y ukrajinsko stolnico (foto dr. Jože Dobovšek)
ijegove neodtujljive pravice in se krepi z molitvijo, so bile posebej Primerne zavoljo zemljepisne lege Mendoze. K srečanju se je zbrala tudi mendoška slovenska skup" nost.
Ob 19. uri je rimski romar odšel v Cordobo (465 km). Ob cesti tfo nadškofije (15 km) ga je tudi tu pričakovala navdušena množi-Ca- Sv. oče je v nadškofijski hiši Povečerjal in prespal noč.
Sreda, 8. aprila:
Cordoba - Tucumšn in Salta
V stolnici se je ob 8 zjutraj zbra-100 bolnikov in invalidov, ki so
simbolizirali vse bolnike v deže-' li. Z njimi je bilo bolniško osebje in sorodniki. Papež je najprej pomolil pred sv. Rešnjem telesom, nato pa spregovoril bolnikom o Gospodovem križu, ki daje slehernemu trpljenju odrešenjsko vrednost, jih blagoslovil in osebno pozdravil slehernega od njih". Več mater mu je predstavilo sVO-je otroke, da bi jih blagoslovil. O ganjenosti preizkušanih bratov sö pričale solze veselja in hvaležno-sti do vrhovnega pastirja Cerkve; ki se kar ni mogel odtrgati ' od njih.
Mašna daritev je bila na ploščadi v industrijskem predelu mesta.
Pozdravne besede je na začetku maše spregovoril kordobski nadškof kardinal Primatesta. Kor-dobsko srečanje je bilo posvečeno družini. Sv. oče je govoril v ho-miliji o družini v času preizkušnje. Ljubezen, ki izhaja iz Boga, je vir družinske ljubezni. Navzoči zakonci so obnovili zakonske obljube. Pred sklepnim blagoslovom sta se en deček in ena deklica zahvalila staršem za dar življenje in vere. Celotno slavje je bilo veličastno in enkratno.
Po kosilu in kratkem počitku v nadškofiji je sv. oče prebil nekaj 'časa na vrtu nadškofijske hiše s semeniščniki. V kordovskem velikem semenišču je letos 147 bogoslovcev. Nadškofija ima od 1945. leta tudi malo selenišče.
Ob 15. uri je odpotoval v 510 km odaljeni Tucuman. Na letališču ga je čakalo okrog 80 tisoč vernikov. Ob odru z bogoslužnim oltarjem je stal visok železen križ in napis: Janez Pavel II. — učitelj vere. Na oltarju podoba Matere božje „de las Mercedes“. Srečanje je bilo oblikovano tudi tu v obliki besednega bogoslužja. Po pozdravu nadškofa Bozzolija je sv. oče govoril o ljubezni kristjanov do njihove lastne domovine, o svobodi, o zvestobi in pobožnosti. Med darovanjem so papežu pri-pesli značilne krajevne bobne, košaro s krajevnimi pridelki, kot je sladkorni trs, rokodelske izdelke in podobo Matere božje. Najbolj se je papež razveselil novice, da je v kraju veliko duhovniških poklicev in da so v Tucumanu odprli
novo semenišče. Neka mati je na poti k srečanju s papežem rodila otroka, ki ga bo krstila z imenom sedanjega papeža. Sv. oče je otroku in družini podelil poseben blagoslov. Vročina je bila huda in jo je močno občutil tudi sv. oče.
Od Tucumana do Salte je 234 km. Geslo bogoslužnega slavja je bilo „500-letnica evangelizacije Latinske Amerike“, saj se je v tistih krajih začelo pokristjanjevanje Argentine. Pri slavju je bilo med množico tudi 1500 Indijancev quechuas, guaranies in mapuches (računajo, da jih je v tamkajšnjih predelih še 300 tisoč). Za nadškofom Blanchoudom je govoril papež o potrebnosti ponovnega spreobrnjenja. Molitve za vse potrebe so opravili zastopniki škofij te derkvene province: iz Salte, Jujuya, Cafayateja, Orana in Hu-mahuaque. Sv. oče je večerjal in prenočil v nadškofijski hiši.
Četrtek, 9. aprila:
Salta - Corrientes - Parana - Buenos Aires
Ob osmih zjutraj se je napotil v stolnico, najprej počastil sv. Re-šnje telo, nato pa nagovoril zbrane duhovnike, redovnike, redovnice in bogoslovce. Po tem srečanju ga je predsednikovo letalo prepeljalo v Corrientes (740 km razdalje). V Corrientes je dospel kot iz škafa vse dopoldne. Kljub nenehnemu neurju ga je mirno ča-nehnemu neurju ga je mirno čakalo 100 tisoč vernikov, ki so stali v blatu in vodi do gležnjev.
»Niti to silno neurje ni moglo Pogasiti vere in ljubezni tega ljud-stva,“ je dejal nadškof Rossi. Med zbrano množico je bilo nekaj U-Iugvajcev in Bolivijancev. Nevihta je preprečila obhajilo vernikov 'h celo nad papežem so morali ^od mašo držati dežnik, ker streho nad oltarjem ni zdržala ob izjemno hudi nevihti. Ob oltarju so prinesli kip Matere božje »de Itati“. Janez Pavel II. je go-y°ril o ljudski vernosti in marijanski pobožnosti pri ponovni e-vangelizaciji. Ob koncu je pohva-hl vzdržljivost zbranih vernikov in dajal, da mu bo to srečanje osta-i° posebno globoko v spominu.
Po kosilu in kratkem počitku v Uadškofiji se je odpeljal v Parana (510 km). Tam so se zbrali verniki iz nadškofije Parana in iz škofij Concordia in Gualeguaychü.
In pa predstavniki narodnih skupin v Argentini, med drugimi tudi slovenska skupina v narodnih nošah in s slovensko zastavo. Po pozdravu nadškofa Karlicha je sv. oče govoril o vprašanjih vsel-jencev. Molitve vernikov in darovanje so opravili zastopniki vse-ljencev:	Španec in Italijan sta
predstavljala evropsko Sredozemlje, Nemci srednjo Evropo, Hrvat in Poljak slovansko Evropo, Si-riolibanonec Bližnji vzhod, Japonec pa Daljni vzhod. Ob 19. uri se je napotil v Buenos Aires (370 km). Ob 20.30 je imel na nun-ciaturi srečanje s predstavniki judovske skupnosti v deželi. V Argentini je okrog 600 tisoč Judov. Noč je prespal na nunciaturi.
(Konec prihodnjič) Jože Škerbec
Škof dr. Janez Jenko
in mons. Franc Bole sta nas obiskala
Obisk slovenskega škofa je za slovensko skupnost v Argentini zelo pomemben dogodek, saj ob njem nazorneje in globlje spoznamo in doživimo vlogo škofa v Cerkvi, za Slovence v zdomstvu pa pomeni tudi okrepitev vezi s Cerkvijo na Slovenskem.
Na povabilo dušnega pastirstva nas je letos obiskal škof dr. Janez Jenko, ki je en teden pred odhodom iz domovine (na veliki četrtek) zaradi let (77) prepustil vodstvo koprske škofije svojemu škofu pomočniku Metodu Pirihu. Na obisku ga je spremljal msgr. Franc Bole, urednik mladinske revije Ognjišče.
Draga, gosta sta prispela v Buenos Aires v soboto 25. aprila ob 6.55. Na letališču se je zbralo za sprejem nekaj stotin rojakov, veliko narodnih noš, mladine in otrok. Predstavnika slovenskih škofov je pozdravil delegat dušnega pastirstva, dr. Alojzij Starc, za njim pa v imenu slovenske organizirane skupnosti predsednik društva Zedinjena Slovenija Lojze Rczelj. Slovenske šopke sta jima izročila učenka Slomškove šole Mojca Vombergar in dijak Gabi Oblak. Pesem „Slovenija v svetu“ z refrenom: Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj; kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija! je odmevala iz več sto grl in izpričala našo povezanost s sloven-
skim človekom v rodni domovini, zamejstvu in zdomstvu, škof je izjavil, da tako prisrčnega, sprejema še ni doživel. V Slovenski hiši so ga čakali učenci Jegličeve šole v narodnih nošah, in več rojakov, ki so se udeležili nato prve škofove maše v cerkvi Marije Pomagaj.
Naslednji dan sta se gosta v spremstvu delegata dr. Starca udeležila Slovenskega dneva na Pristavi v Castelarju, v ponedeljek zvečer pa obiskale rojake v Slovenskem domu v San Martinu. Po vseh krajevnih domovih je program zajel v osnovi tri dele: pozdravno-kulturni del, mašno daritev in družabni del z večerjo, da sta gosta prišla lahko v stik z vsemi rojaki. Srečanja so trajala povsod več ur. Udeležba rojakov je bila povsod izredno množična, razpoloženje pa hkrati praznično in sproščeno domače.
V	sredo 29. aprila je bilo srečanje s slovenskimi duhovniki: škofov prikaz verskih razmer v Sloveniji, somaševanje in skupno kosilo. K srečanju je prišlo okrog 30 duhovnikov. Zvečer sta se udeležila seje voditeljic slovenskih osnovnih šol in nato skupne večerje.
V	četrtek zvečer, 30. aprila, je bilo v obednici Slovenske hiše srečanje ob pogrnjenih mizah s Slovenskim katoliškim akademskim starešinstvom.
V petek prvega maja je bilo sre-^anje z rojaki,, ki žive v ramoškem °*craju in se zbirajo v Slomškovem domu; v soboto maša pri sestrah katoličankah; v nedeljo 3 .maja bir-O; v ponedeljek 4. maja v Slovenim domu v Carapachayu; v sredo d' maja sta gosta prebila, ves dan v Slovenski vasi; v četrtek 7. maja bilo srečanje z rojaki iz Caste-arJa na Pristavi; v petek 8. maja sta obiskala Dom dr. Gregorija Rož-n'ana za ostarele rojake; v soboto 9. "laja je bilo srečanje z otroki slovenjih šol v Slovenski hiši: najprej ma-v cerkvi Marije Pomagaj, po ma-Nastop vseh šol v dvora,ni; škof je n vidno ganjen in je dejal, da tolikšne zavzetosti za slovenstvo, kot so j° pokazali ti otroci, ni doživel niti Od otroki v Sloveniji; popoldne sta S°sta obiskala Srednješolski tečaj 'avn. Marka Bajuka, in se sestala 8 Profesorskim zborom; v nedeljo maja je bilo celodnevno romanje V Lujan; v torek sta obiskala Slo-Venski dom v Berazateguiju; v sre-d° 13. maja je bilo srečanje s slo-Venskimi dušnimi pastirji, popoldne dn mesečni sestanek slovenskih du-°vnikov; v četrtek sta, v spremstvu Ogat.a dr. Starca odšla obiskat slovensko skupnost v Mendozi, od ko-r so sc vrnili v nedeljo zvečer; v Ponedeljek sta obiskala šolske se-s*"l'e na Paternalu in se sešla z Zve-?° slovenskih mater in žena; na o-’sk rojakov v Bariloča.h so škof, de-jRat Starc in msgr. Bole odšli v . maja in se od tam vrnili v 2	21. maja popoldne; v petek
■ maja zvečer je bilo srečanje z r°jaki v sanhuški stolnici in nato
vu»eK io
%rtek :
v Našem domu; v soboto 23. maja je škof v cerkvi Marije Pomagaj maševal za mladino in ji govoril, po maši pa se je z mladimi v dvorani pogovarjal msgr. Bole; v nedeljo 24. maja je bilo žegnanje v Slovenski hiši: somaševanje, kosilo in poslovitev; popoldne je bilo še srečanje s primorskimi rojaki pri Svetogorski Mariji in po maši družabno srečanje v farni dvorani.
Vmes sta gosta obiskala gospodarska podjetja Standmctal, Oblak in Zupan, bolnike, nekatere javne delavce in družine. Uredništvo Mladinske vezi je imelo srečanje z msgr. Boletom. Iz Argentine sta odšla po enomesečnem bivanju v torek 26. maja.
V Oznanilu je škof Jenko med drugim zapisal besede: S svojimi nastopi ste me veselo presenetili. Tolikšne ljubezni, prijaznosti, toplote in gostoljubnosti nisem bil še nikjer deležen. — In dodal: Od vseh izseljenskih slovenskih skupnosti so vaše v Velikem Buenos Airesu gotovo najbolj žive in delavne ter imajo največ mladih, ki odlično obvladajo slovenski jezik ter se versko udejstvujejo. Prepričan sem, da imate v nebesih mnogo mogočnih pripro-šnjikov, ki vas zagovarjajo in podpirajo s svojo priprošnjo. Le ostanite verni Slovenci!
Slovenci v Argentini smo škofu Jenku in msgr. Boletu iskreno hvaležni, da sta nas obiskala, da sta nam posvetila, mesec dni svojega dragocenega časa. Srečanja so omogočila osebne stike, osebno medsebojno spoznanje in prijateljstvo.
Ponatis iz Koledarja 1987 Družbe sv. Mohorja v Celovcu
Minister in pokoli
Mnogi mladi ljudje v Sloveniji, zlasti študentje, hočejo zvedeti polno resnico o usodnih dogodkih ob koncu druge svetovne vojne in po njej, predvsem o pokolu domobrancev v Kočevskem Rogu in drugod. Radi bi vedeli vse o dachauskih procesih (v teh so bili nekateri slovenski komunisti po vrnitvi iz Dachaua obsojeni na hude kazni, nekateri celo na smrt, češ da so tam sodelovali z gestapovci), ter o Golem otoku. Tam so domače stalinistične oblasti nečloveško postopale s kominfor-movci po prelomu Titove vlade z Moskvo sredi 1. 1948. O dachauskih procesih sta napisani vsaj dve knjigi (Igor Torkar: Deseti bratje in Umiranje na obroke) in ena o Golem otoku (Branko Hofman: Noč do jutra). Ni pa še knjige v Sloveniji o Kočevskem Rogu, čeprav ga mladi največkrat očitajo komunističnemu režimu.
Novembrska mladinska revija „Mladina“ (1985) je dvakrat pisala o tem pokolu, najprej v u-vodniku odgovornega urednika, nato pa v daljšem dopisu. Dopisnik celo navaja, kdo je pisateljsko ali esejistično skušal prikazati te nečloveške poboje.
Kot znano, je prvi priznal pokol domobrancev Edvard Kocbek 1. 1975 tržaškima pisateljema B. Pahorju in A. Rebuli, kar so po-
natisnili celo Naši razgledi. Prav izreden vtis je to priznanje naredilo na mlado komunistko in asistentko na ljubljanski univerzi Spomenko Hribar, ki do tedaj ni vedela nič o pokolu domobrancev. Ob Kocbekovem priznanju je ponovno pretresel njeno dušo spomin na njenega očeta, partizana v Srbiji, ki je v partizanih padel. Pod vtisom teh dveh dogodkov je Hribarjeva predlagala skupen spomenik vsem padlim Slovencem med drugo svetovno vojno, torej tudi domobrancem. Tako je storil po končani španski državljanski vojni general Franco. Dal je postaviti skupen spomenik belim in rdečim.
Mimo krute in nesmiselne likvidacije domobrancev po končani vojni ne morejo iti sedaj niti zgodovinarji v Sloveniji. 1985 so v Ljubljani obravnavali „evakuacijo“ slovenskih in hrvaških beguncev iz Avstrije v maju 1945. Pri simpoziju je bil navzoč tudi angleški zgodovinar R. Knight in več drugih z njim. Ljubljansko „Delo“ je povzelo razgovor zgodovinarjev, ki je bil 10. decembra, takole: „Današnje razpravljanje je bilo osredotočeno predvsem na koncentracijo protirevolucionarnih kvizlinških formacij na Koroškem in v Julijski krajini in zadržanje angleške voja-
„Srce je žalostno,
m»čno je ranjeno. .. “ (Jože Beranek)
ške vlade proti njim.“ Seveda je vidik „evakuacija“, pod katerim So razpravljali v Ljubljani, za fias precej enostranski. Priznajo protirevolucionarni značaj, Vzdevajo pa nam oznako kvizlin-®tva. Toda med zavednimi slovenskimi domobranci kvizlingov ni bilo. Norveški Quisling je načrtno Pripravljal pot nemški zasedbi Norveške. V Sloveniji pa je to Pripravljala le peta kolona Nem-Cev in nemčurjev!
Kako so doživljali izročanje v ^etrinju, svoje pobege iz komu-rbstičnih taborišč v Št. Vidu in Reharjih, poboj in streljanje — Vsaj pet se jih je rešilo iz jam — So preživeli domobranci opisali v raznih glasilih in časopisih v zdornstvu. Pri tem so nekateri ob-
toževali slovensko politično vodstvo (Narodni odbor) in vojaško poveljstvo v Vetrinju, češ da je vetrinjska tragedija predvsem posledica njihove nezmožnosti. Da je njihova krivda, da angleško poveljstvo ni sprejelo politikov in poveljnikov, sprejemali so jih le nižji oficirji. Večina preživelih domobrancev pa je komaj kdaj pomislila, da je nujno treba raziskati in ugotoviti zunanjepolitični o-kvir izročanja domobrancev in srbskih prostovoljcev iz Vetrinja, kakor tudi Kozakov iz Lienza. Tako je bilo med nami do srede 1. 1983. .
Potreba po poznanju zunanjepolitičnega okvira pa je nam po svetu na mah postala jasna z razpravo sina starih ruskih emigrantov, Nikolaja Tolstoja „The Kla-genfurt Conspiracy“ (Celovška zarota), ki jo je priobčila angleška kulturno-politična revija „Encounter“ v maju 1983. (Leta 1986 je Mohorjeva družba v mični knjižici izdala to razpravo v slovenskem prevodu). Tolstoj je bil prvi, ki je na podlagi dokumentov iz angleškega državnega arhiva prikazal našo vetrinjsko tragedijo pred mednarodnim svetom.
Razprava je imela v angleškem in evropskem svetu velik odmev. Nanjo je postala pozorna tudi angleška televizija BBC, ki pa je želela preveriti Tolstojeva dognanja po svojih strokovnjakih. Na splošno so ti potrdili Tolstoja. Nato je 3. januarja 1984 posvetila posebno oddajo (23 min.) vetrinjski tragediji. V njej so nastopili
tudi nekateri angleški oficirji, ki so morali sodelovati pri izročanju domobrancev, in celo načelnik štaba V. korpusa brigadir Toby Low. Oddaja je močno odmevala v Angliji pa tudi po evropskem kontinentu.
Po tej oddaji so se Tolstoju o-glasili še nekateri angleški oficirji, med njimi Horatius Murray, poveljnik VI. oklepne divizije na Koroškem (v sklopu V. armand-nega korpusa), ki je izvršila predajo srbskih prostovoljcev in slovenskih domobrancev. Oglasili pa so se mu tudi razni ljudje, ki so bili neposredno priče dogodkom na Koroškem in v Italiji. Samo Harold Macmillan, ki je bil v tistem času opolnomočen minister angleške vlade pri vrhovnem zavezniškem poveljstvu v Caserti pri Neaplju, je odklonil svojo u-deležbo na televiziji ter dosledno odklanjal odgovore na Tolstojeva vprašanja.
Na podlagi nadaljnjega raziskovanja dokumentov, izjav oficirjev na BBC in mnogih pismenih odgovorov ter številnih razgovorov od neposrednih prič — slovenskih pričevalcev je bilo 19 — je Tolstoj napisal obširno knjigo The Minister and thc Massacres, ki je izšla v Londonu konec a-prila 1986. Že pred 9 leti je njegova knjiga Victims of Yalta (Žrtve Jalte), ki obravnava ameriško in angleško izročanje ruskih vojnih ujetnikov v Nemčiji in Avstriji, povzročila veliko razburjenje v Angliji. Sedanja knjiga pa povzroča še večjo nejevoljo, ker
je v njej prikazan Harold Mac' millan, angleški ministrski predsednik od 1957-1963, ki je umrl 1-1986. Po Tolstoju je Macmillan glavni krivec za predajo prostovoljcev in domobrancev iz Vetri-nja in Kozakov iz Lienza, pa tu' di za zavrnitev Hrvatov pri Pliberku.
Ker ta knjiga pomeni velik korak k spoznanju celotne resnice o vetrinjski tragediji, kakor tudi ° kozaški in o hrvaški, se nam zdi umestno, da na kratko podamo njeno vsebino in glavne Tolstojeve ugotovitve v njej, ki so nam bile doslej nepoznane.
Zanimiv in poučen je Tolstojev uvod, ki pokaže, kako je ra' slo njegovo poznavanje teh tragedij. Gradivo je zbiral 12 let.
V prvem poglavju „Srečanje na Dravi“ prikaže prodiranje angleških armad v severovzhodno Italijo proti Vidmu (Udine) in Trstu in kako so se tem četam — že omenjeni VI. oklepni diviziji — 3. maja pri Krminu predali srbski in slovenski četniki ter primorski domobranci. (V nasled' njih dneh je bila VI. divizija prestavljena na Koroško). General Murray je zapisal v svoj dnevnik, da je dobil dober vtis o četnikih, da so pošteni in odkriti. Izrecno jim je zagotovil varnost. Nato Tolstoj s poudarkom pove, da je bil tedaj sklep angleške in ameriške vlade, da morajo biti protikomunistične enote ki se predajo, razorožene in poslane v begunska taborišča. Titovi predstavniki v Italiji pa da so zahtevali
„Tam na vrtni gredi raste rožmarin...“ (Jože Beranek)
Čimprejšnjo izročitev in da so temu bili naklonjeni tisti oficirji, ki so morali razmišljati o nalogah, ki jih bo imela vojaška vlada (Military Government). Končno pove, da so dospele v Vetrinj slovenska, srbska, ruska in nemška skupina.
V drugem poglavju pod naslovom „Beg naroda“ Tolstoj podrobno prikaže umik teh skupin iz Ljubljane, čez Ljubelj in čez Dravo. Pri tem širše omenja bitko Pri Borovljah.
Tretje poglavje je posvečeno Prihodu kozaške skupine, ki se je v zgodnji jeseni 1944 pomikala skoz Ljubljano, Postojno, Gorico
proti Vidmu, zavila tam proti severu in se nastanila v Carniji, nedaleč od mesta Tolmeč (Tol-mezzo).
Zlasti spomladi (1945) so Kozaki tam imeli spopade z italijanskimi partizani. Nekaj dni pred prihodom angleških sil pa so se pomaknili čez prelaz Plöcken v zgornjo Ziljsko dolino. Ko so Angleži prišli tja, so kozaško skupino dirigirali v Peggez pri Lienzu.
Četrto poglavje pojasnjuje Mac-millanov obisk v Celovcu — kar je jedro „Celovške zarote“ — in posledice njegovega razgovora s štabom V. korpusa. Macmillanov poseg v dogajanja na Koroškem je bil že čez dva dni usoden za hrvaške begunce, ki so jih pri Pliberku Angleži ustavili s silo, nekaj dni kasneje pa usoden za Srbe in Slovence v Vetrinju ter za Kozake v Lienzu.
V petem poglavju prikazuje Tolstoj „Strategijo prevare“, o načinu, kako predajati Titovim in sovjetskim silam vojaške in politične begunce.
„The Surender of the Yugo-slavs“, kar pomeni predajo in izročanje, je vsebina 6. poglavja. Na 36 straneh je razložen in o' svetljen ta tragični dogodek Slovenske in srbske zgodovine, posebej pa koroške zgodovine.
Sedmo poglavje „The Pit of.Kočevje“ (Kočevsko brezno) je posvečeno streljanju domobrancev v Kočevskem Rogu. V zgoščeni obliki na 32’ straneh navaja Tolstoj
zgodbe treh slovenskih domobrancev, ki so se rešili iz tega žrela.
Najdaljše je v knjigi 8. poglavje: „The Surender of Cossaeks“ (Predaja Kozakov). Več odstavkov posveti dejstvu, da je bilo med njimi večje število carskih oficirjev, ki so med obema vojnama živeli v raznih evropskih deželah in niso bili sovjetski državljani. Angleži so najprej ločili vse oficirje od celotne skupine v Peg-gezu pod pretvezo, da gredo na važno „posvetovanje“ v Spittal na Dravi. Tam so jih obkolili in s silo natrpali na kamione, jih odpeljali v Judenburg in izročili Sovjetom. V naslednjih dneh so z zvijačo in grobo silo prepeljali v Judenburg Sovjetom v roke še ostale Kozake iz Lienza, vključno stare in mlade, družine in otroke.
Tragična usoda nekdanjih ruskih emigrantov iz prve svetovne vojne, ko so se v ruski državljanski vojni 1. 1919-1920 borili proti Sovjetom, je izražena v naslovu naslednjega (9) poglavja: „The Old Emigies Return Home“ (Stari emigranti se vračajo domov). Na nekem mestu pove Tolstoj, da so se celo sovjetski oficirji čudili, da jim Angleži vračajo tudi te emigrante. Vračali so jih v gotovo smrt.
Pod naslovom „The Arrival cf the Fieldmarshal“ prikazuje 10. poglavje prihod' feldmaršala Alexandra. Za nas Slovence je bil izredne važnosti, ker je Alexander z dekretom dokončno odredil, da slovenski civilni begunci ne bodo vrnjeni proti svoji volji. Tolstoj
navaja ta dekret. Za Kozake Pa je bil njegov prihod prepozen.
Že naslov sam „Unravelling of Double Conspiracy“ (Razplet dvojne zarote) pove vsebino H-poglavja: kako je v teh 40-ih letih po končani drugi svetovni vojni prihajala na dan resnica o teh tragedijah izročanja in predajanja beguncev na Koroškem.
V zadnjem (12) poglavju „A Question of Motive“ (vprašanje motiva) razčlenjuje Tolstoj motive in razloge, ki so Angleže pri' vedli do usodnega izročanja in predajanja.
Navedba vsebina dokazuje, da je srbska in slovenska vetrinjska tragedija obširen sestavni del Tolstojeve knjige. Z njo je ta tragedija, ki muči mlade duhove tudi v Sloveniji, dobila znanstveni prikaz pred svetovno javnostjo, evropsko in ameriško. V Torontu je Tolstojeva knjiga sproti razprodana.
Nekatera Tolstojeva dognanja so nova tudi za nas. Iz knjige zvemo, da ima glavno zaslugo za rešitev civilnih beguncev v Vetri-nju John Selby Bigge, ki je bil visok Uradnik pri „Military Government“ in ebenem zastopnik angleškega Rdečega križa v Avstriji. On je vsak dan šel pogledat v Vetrinj. Ko so Angleži začeli vračati domobrance, mu je postalo jasno, da bodo vrnili tudi civiliste. Zato je šel, kot pravi Tolstoj, k poveljniku V. korpusa gen. Keithleyju in med trdim besednim bojem dosegel obljubo, da civilisti ne bodo vrnje-
n'' To obljubo je Alexander pri svojem obisku Vetrinja 4. junija Potrdil ustno zastopniku civilnega taborišča zdravniku dr. V. Merilu. Vendar pa ostane dr. Meršo-l°va zasluga, da je nastopil pred Alexandrom kot najbolj spreten diplomat, stvarno in v pravilni angleščini. Omenil pa je tudi, da je bil 1. 1920 sanitejec v angleškem odredu, ki je prišel na po-oioč belim v ruski državljanski v°jni. (čudovito naključje, ker je bil tam tudi mladi Alexander).
Iz knjige nadalje zvemo, kdo je bil Toby Low, načelnik Keith-leyjevega štaba v Celovcu. To je bil advckat in politik, ki je kot rezervni oficir dosegel stopnjo brigadirja, kar je mogoče v sistemu angleške kakor tudi ameriške vojske. Gledano z angleškega stališča, je v tako zapletenih razmerah V. korpus na Koroškem potreboval načelnika štaba, ki je spreten taktik v kočljivih razgovorih in dogovorih s Titovimi in sovjetskimi oficirji. Sprejel je tudi načelnika štaba von Loehrove armade, da bi Angleži čimprej rešili hudi problem nemških jetnikov (400.000). Low je moral misliti tudi za „Military Government“ in na le-tega stike z bivšimi koroškimi politiki.
Vse te naloge je opravljal v skladu z načrti visoke angleške Politike. Z Macmillanom se je spo-znal še pred vojsko. Po končani v°jni je šel v politiko, bil izvol-jan za državnega poslanca, po-stal načelnik Konzervativne stranke tar bil imenovan za lorda, ko je
bil Macmillan ministrski predsednik.
Prav tako zvemo iz knjige, da je gen. Scott, poveljnik angleške’ brigade, ki je z vojaško silo 15. maja ustavila in zavrnila hrvašker begunce pri Pliberku, tri dni prej sprejel vdajo operativnega kozaškega korpusa, za kar ga je gen. Keithley grajal, (čez teden dni so bili ti Kozaki predani Sovjetom v Judenburgu. Operativni kozaški korpus je bil do zadnjih dni del von Loehrove armade in je prišel do Pliberka čez Štajersko. Svojci teh Kozakov, torej družine, otroci in stari ljudje, med temi stari oficirji nekdanje bele armade, pa so bili v skupini pri Lienzu. Ta ni bila operativnega značaja.
Ni pa bil predan sovjetskim silam takoimenovani „ruski korpus“ iz Jugoslavije, kakih 3500 mož, ki se je umikal iz Ljubljane istočasno kot domobranci. Sestavljali so ga nekdanji ruski emigranti v Jugoslaviji, seveda predvsem njihovi sinovi, v upanju, da bodo skupaj z Nemci vrgli Stalinov režim v Rusiji. Sodeloval je v raznih nemških operacijah v Srbiji in na Hrvaškem. Še bolj začud-ljivo pa je za nas, da Sovjetom ni bila izročena ukrajinska divizija SR Ta je bila izurjena za boj preti partizanom in se je borila proti njim na Slovaškem. V jeseni 1944 pa je bila poslana na Štajersko proti slovenskim partizanom. V tistih majskih dneh se ji je posrečilo, da je prišla v bližino Žitare vasi in Železne Kaplje.
Tolstoj pove, da je bila to nerazumljiva angleška nedoslednost. Ker so bili ti Ukrajinci zvečina poljski državljani, se je za divizijo zavzel gen. Anders, poveljnik poljskega zmagovitega korpusa v sklopu 8. angleške armade v Italiji. Visoka angleška politika ni mogla odkloniti te Andersove zahteve.
Je še več novih odkritij za nas v Tolstojevi knjigi. Omenimo naj le še eno: V zimi 1944-45 je bil pri slovenskih partizanih prebrisan in spreten angleški podpolkovnik Peter Moor, ki se je februarja 1945 vrnil v Italijo. V svojem poročilu omenja nizko bojno moralo pri slovenskih partizanih, pove pa tudi, da partizani hranijo svoje sile za tri cilje: za zavzetje Ljubljane in likvidacijo slovenskih domobrancev, ko bo Nemčija poražena; za okupacijo Trsta in severno vzhodne Italije do Tagliamenta (Timenta) in za okupacijo Celovca in Beljaka.
Kot vsaka knjiga, ki obravnava zapletene zgodovinske dogodke, tudi Tolstejeva ne more biti stoodstotno točna in popolna. Oglasila sta se že dva angleška kritika, eden teh je že omenjeni zgodovinar Robert Knight, ki je bil 1. 1985 v Ljubljani. Vsi ugovori v njegovi kritiki niso sprejemljivi za nas, nekateri pa. Npr., zastopnik Rdečega križa Bigge je v tistih dneh odšel h komandantu 8. armade v Vidmu h gen. Mc-Creeryju, da je dosegel razveljavitev povelja za izročitev civilnih beguncev, kar je Keithley v Ce-
lovcu moral vzeti na znanje. (Je pa verjetno, da je Bigge šel najprej h Keithleyju, a brez uspeha.)
Tolstoj najbolj dolži za izročanje predvsem Macmillana, Alexandro" vo odgovornost pa skuša pri tem zmanjšati. A nekatere Tolstojeve ugotovitve dokazujejo, da je Ale-xandrova krivda komaj kaj manjša kot Macmillanova. Tolstoj ne upošteva priznanja takratnega zunanjega ministra Edena, ki v svojem življenjepisu pove, da je odločba o vračanju Kozakov bila sklenjena pri vladi.
Naj omenimo še eno dejstvo, ki bi moralo biti v Tolstojevi knjigi:' da je vodja Titove Udbe Aleksander Rankovič 1. decembra 1944 zbral vse šefe raznih sekcij te politične policije, da napravijo točen načrt, kako bedo ob koncu vojne uničili svoje politične nasprotnike (Tomasevich, The Chet-niks, 1975, str. 438).
Kljub tem hibam in pomanjkljivostim Tolstojeva knjiga ,,The Minister and the Massacres“ pomeni velik korak naprej k poznavanju in razumevanju slovenske vetrinjske tragedije. Verjetno bodo prihodnja leta odkrila še nove podatke, najprej 1. 1995, nato pa 1. 2005, ko bodo zgodovinarjem dani v uporabo tisti tajni dokumenti v angleškemb arhivu, ki so sedaj pod ključem. Morda bodo povedali kaj novega tudi dokumenti iz belgrajskega arhiva, kadar bo ta odprt za raziskovalce.
Ob srečanju z Nikolajem Tol-
stojem 17. junija 1986 v Torontu je okrog 200 zbranih Slovencev izrazilo Tolstoju svojo hvaležnost, ker je s svojo knjigo opozoril angleško govoreči svet na slovensko vetrinjsko tragedijo.
Kot je bilo rečeno v začetku tega spisa, je Nikolaj Tolstoj sin ruskega emigranta iz prve svetovne vojne. Njegov oče je bil zvezni oficir med protirevolucionarnimi belimi četami in angleškim odredom, ki je takrat prišel v Rusijo belim na pomoč.
Od jeseni 1. 1944 je dalj časa obstajala nevarnost, da bi bila tudi Tolstojeva družina izročena Sovjetom. To se končno ni zgodilo. Ker je bil Nikolaj Tolstoj rojen v Angliji, je torej po rojstvu
„a subject of Her Majesty“ (podanik njenega veličanstva).
Nikolaj Tolstoj je s svojo knjigo „The Minister and the Massa-cres“ pokazal izreden pogum in moralno krepost, da je zgodovinski resnici na ljubo s svojimi odkritji osvetlil slovensko, hrvaško in kozaško tragedijo kljub temu, da knjiga predvsem zadeva bivšega angleškega ministrskega predsednika Harolda Macmillana in ga označuje kot glavnega krivca tragedij, ki so se odigrale v maju in juniju 1945.
Za Zvezo DSPB: Ciril Prežel j, predsednik Jakob Kvas, tajnik Otmar Mauser, tiskovni referent vsi v Torontu
Jože Krivec
Nepozabni v naših srcih
Z blagoslovljenim križem bi se biorali pokrižati vsi na čelo pred začetkom tega svetega spomina za Uaše mrtve. Iz iskrenega srca naj se dvignejo naše pobožne misli in °bjamejo do konca zveste vojščake -— domobrance, ki so jim sreča, svoboda in sončna bodočnost domovine — Slovenije bili naj-ViŠji cilji borbe. V toplo naroč" ie objemimo tudi matere, očete, brate in sestre, sosede in vse ti-fte, ki so postavili hote ali prisil-ieui svoja življenja v obrambo svetosti pravih narodnih vrednot,
božjih zapovedi in vsega, kar so s spoznanjem uvideli, da je v skladu z ljubeznijo in pravico.
Povsod so razsejani grobovi brez križev, brez kamnov, brez imen. Kakor v daljnih, divjih stoletjih, ko smo bili še nepismeni. Toda mi vemo zanje: v sončnih Teharjih in v ledenih jamah Kočevskega Roga se drobijo z zemljo. Od dolenjskih gozdov preko notranjskega gričevja pa do skalnatih čeri Jadranskega morja sanjajo skriti pod rušo. Prisilni mobilizirani izginjajo v neizmernih
ruskih stepah: žita in 'divje rože poganjajo iz njihovih src. V laških otočnih taboriščih, na francoskih bojiščih, po nemških dolinah — povsod srca slovenskih sinov razpadajo v prah in drobir.
Vseh naših bratov in sester se ljubeče spomnimo! Naj jih naš topli spomin varuje hladne pozabe!
Najprej nekaj besed našim mladim.
Poslušam, berem in tudi sam pritrjujem, da imamo mi, starejši, dolžnost našim mladim povedati resnico o komunistični revoluciji, o njenih vzrokih in strašnih posledicah v naši domovini — Sloveniji. O posledicah v letih 1941 pa še dolgo v čas po končani drugi svetovni vojni. Lahko bi rekel: prav do danes, kajti posledice še niso zabrisane. Mladi rod ima vso pravico spoznati resnično podobo o tistih dneh!
Vse je tako jasno, tako resnično, ničesar jim nimamo prikrivati!
Večkrat razmišljam, kako govoriti vam, mladi prijatelji, da boste verjeli v resničnost naših besed. Kako vam osvetliti tiste dogodke in čase, da boste spoznali upravičenost našega boja in nujnost naše osebne obrambe.
Ni težko verjeti meni v komunistično pobijanje nasprotnikov, ker sem osebno prepoznaval 1942. leta v mrtvašnici na ljubljanskih Žalah akademika Frančka Župca
s prestreljeno glavo; še prejšnji večer je v naši prijateljski akademski družbi z nami prepeval. •
Ni težko prepričati mene: kajti v pozni jeseni 1943. leta sem z lastnimi očmi strmel na Kongresnem trgu sredi Ljubljane na 35 krst s pobitimi stražarji slovenskih vasi, ki so čakali pred pokopom na zadnjo molitev in križ škofa Rožmana.
Nič dvoma ni v mojem srcu, da so že po ur,dno končani drugi sveto vliti vojni Angleži izročfli razoroženo domobransko vojsko slovenskim komunistom, in da so jih ti v tisočih zverinsko muči' li, jo pobili in zmetali v podzemske jame v Rogu, v opuščene rudnike pri Hrastniku in jih za-
kopali v Teharjih... kajti izmed mrtvih pobegli domobranec Milan Zajec je le kratke mesece potem položil roke na mizico šolske klopi, predme, ko sva začela v poletju 1945 v begunskem taborišču v Senigalliji razgovor o teh dogodkih in zapis o njegovi rešitvi.
„Poglejte!“ mi je rekel. „Zareze okrog zapestij so ostale od žice, ki mi jo je zadrgnil partizan pred strelom v Rogu. Ne mislite, da bo meja zgodba izmišljena, čeprav je tako težka, da ji bo na mnogih mestih težko verjeti. Sam sebi se čudim, da sem toliko pretrpel in 'da danes še živim!“
Ali Tone Petkovšek, doma iz Rovt. rešenec iz Hrastnika, je kot šolar pokazal s prstom na lice: „Tu"le me je oplazila zgrešena komunistična krogla — jn me pustila živeti...“ Strmel sem v komaj zaceljeno žlebasto vdrtino, iz katere mu je bila krogla posnela meso...
In tako gredo krvave zgodbe v tisoče... o poznanih in nepoznanih. Ne v znamenju pravice, pijanost rdeče zmage je tedaj sodila!
Kdo jih je obtožil krivde, kdo jim je postavil sodnike — komu je bilo dovoljeno zagovarjati se, kateremu odbiti krivično sodbo?
Na ta vprašanja še danes ni odgovorov. Minilo pa je že 42 let. Zdi se, da je človeška pravica zaspala. Mi verujemo v božjo, ki je večno čuječa!
Tudi mnogi od vas nosite s seboj take bridke spomine, nepozabna doživetja, ki bolijo in jih
vsakdo raje molče skriva v trpečem srcu kakor pa razkazuje pred ljudmi.
Peto desetletje gre že mimo in človek rad prepušča pozabi take žalostne dogodke.
Pa vendar jih je včasih treba oživeti. Prav bi bilo, če bi starši večkrat govorili o njih svojim otrokom. Resnično, enostavno, iskreno, kakor so se dogodili.
Mlade pa prosim, poslušajte jih in ne jemljite njihovih besed kot pravljice! Kajti solze, požigi in ubojstva niso pravljice!
Ponosni bodite na svoje prednike, ki so z najvišjimi žrtvami za svobodo jn srečno domovino zaslužili vence junaštva. Naši bratje so, našega naroda sinovi! Ne smemo jih pozabiti! Kajti narod, ki ne živi iz svojih junakov, tudi samega sebe ne spoštuje!
Glave pokonci! Stisnite pesti! Nekdanji naš sovražnik — danes drži orožje proti vam! Ne mislite, da se je spremenil! V njegovem evangeliju še vedno stoji zapisano: „Naš bog so rop, požig, umor!“
Na njegove napade se imamo pravico braniti. Danes, jutri, zmeraj! Vedno in povsod je boj proti zlu potreben!
Misel na tisie dni
Pri prijateljici sta se srečavali in neke zimske sončne nedelje so se skupaj z njenim možem odpravili na grad. Mož je ostal tam, bil je domobranec, oni dve pa sta zavili v ozko podgrajsko ulico na njun dom. Nada je pričakovala otroka in njena mlada, neizkušena znanka jo je zaskrbljena poslušala.
„Veš, Ani,“ ji je bodoča mamica resna pripovedovala, „časi res niso lahki za rojenje otrok in bojim se. Sem ti povedala, da sem enega že imela in je trimesečen umrl? Ko so moža Italijani odpeljali v Gonars, je bil rojen. Ker nisem imela sredstev, da bi se sama naprej vzdrževala v mestu, sem odšla na deželo na svoj dom. Otrok je zbolel in toliko časa smo ga zdravili s čajčki, da smo ga dokončno zapacali in, ko je vendar prišel zdravnik, mu že ni bilo pomoči. Moji domači so bili revni, v vsem sem bila odvisna od njih dobre volje, saj, ko sem se poročila, so me že odpravili z majhno doto. Možu sem pošiljala skromne pakete, in v pismu se je pritoževal, da drugi dobe tudi kaj drugega, ne le prepečenec, a jaz zares nisem mogla!“ Zašepetala je: „Ne vem, zakaj ravno tebi to pripovedujem, a teži me in še vedno me boli smrt malega Janka — in nekomu moram to potožiti . . . “
Ani se je v zadregi presedla.
„Ampak, ti ne veš, kaj sem pred nekaj tedni našla,“ je vzkliknila Nada, nalahno je odrinila komodo, se stegnila in na mizo položila skrbno zavit zvezek. Odprla ga je in s prstom pokazala na drobno poezijo. „Vidiš, to je mož napisal in on ne ve, da sem ga našla, in v pesmi se spominja mrtvega sinka.“
„Domov moram,“ je osupla izjavila Ani in se dvignila. „Ne, o-stani še malo,“ je vztrajala Nada. „Poglej,“ se je ozrla po sobi, „saj soba je kar čedna in sončna in imam vse, kar potrebujeva, a kako bi z detetom tukaj, pa še ne vem. Z vozičkom bo nerodno po stopnicah.
Moževo domobranstvo mi je moje partizansko sorodstvo zelo zamerilo,“ je spremenila pogovor.
Zaropotalo je pri vratih. Mož Se je vrnil, odložil je vojaški plašč ln povpraševal po kosilu.
„Za božjo voljo, kosilo,“ se je Prestrašila Nada in pogledala na stensko uro, ki je stala. Naglo je Potegnila izpod jedilne omarice škatljo s krompirjem. Ani je vstaja in kljub prošnjam se je poslovila.
Ko je že jug stopil sneg in so Se mestne ulice prepojile z vodjem po pomladi, je ves vesel pritekel Nadin mož, da se jima je r°dil sinček, čez komaj nekaj tednov pa so se na široko odprla Vrata in Nada sama z vozičkom j* je prišla predstavit malega "tanka. „Mož se je zaradi imena Pralo pomišljal, a vztrajala sem.“
„In, ne veš, kako ga bom pazila!“
In prišel je maj, mesec pomladi in mesec odhoda. Tudi Nadin mož se je z domobranci umaknil in izgubila se je sled za njim. In Nada? Tudi za Nado se je izgubila sled! So jo morda zaprli, zaradi velike pregrehe, da je bila domobrančeva žena? Se je morda rešila kam na deželo? In sinček, mali Janko? — In navsezadnje, domobrančev dnevnik, kje je vse to ostalo? Kje so ostala življenja, kje so ostali spomini?
Dostikrat se je Ani v tujini zamislila v tiste dni in se zaskrbljena spraševala, kako se je vse to končalo.
Rezi Marinšek
Pro defunctis
tn so šli v vetru usode listje jeseni v deželo mrtvih.
Smrt
•hm je skrila svet,
sijala trudni korak y molk
m večer.
Tv
v grobne goljave s*i° zadnje spoznave.
Gospod,
^aj jim Svoj mir!
^°d težo večnosti Se je od njih
poslovil
čas
ko sonce
od omaganih žanjic.
Gospod,
poslušaj glas,
usliši klic,
vpijoč Ti venomer:
podeli jim pokoj
onstran
in mir!
So šli,
nesoč s seboj podobo zemlje, neba,
vonje vrtov, objem polja, skrivnosti src in speve duš,
opoj teles.
Kje je odslej njih dom?
ICje radost mater, ponos očetov, žuljava dlan sinov, smehljaj hčera?
Imajo
gorice,
govedo in trate in hoste in njive, pšenice zlate tam
v deželi mrtvih?
Gospod,
ti si jim dneve dal ko žlahten okvir, zdaj si ugasnil leščerbo časa — daj jim Svoj mir!
So šli
s solzo v očeh,
■/. upanji, z ranami v Tvoj vrt.
Tam smrt zori jim ude v prst in prah.
Usmili se jih, Gospod!
Bili so delo Tvojih rok, bili so mejniki za Tvojo pot, glas za Tvoj klic, tečaji za Tvojo dver.
Zdaj so olje za našo luč.
Daj jim Svoj mir!
Ti,
večni lončar, si jim bil dal oblike
dragocenih posod, poklical
iz trhle prsti ko rože,
všeč svojim očem.
Zdaj so sklonili cvete.
zdaj so uvezeni v blede vence,
zdaj jih poljubljajo sence,
trudni in strti
trohne v drobir!
Gospod,
daj jim Svoj mir.
Ti
si ustvaril zemljo: božali so jo njihovi plugi,
Ti si jim jedril žita: želi so ga njihovi srpi, hvalili
so Te za sonce, roso in dež, prosili
zavetja pred točo in sušo, ljubili
za srečo družin, za setev pomladi in jeseni sadove.
Zdaj s smrtjo imajo pir,
zdaj so šli v njene domove. Gospod,
daj jim Svoj pokoj in mir!
O, bratje in sestre v grobeh, kjer rasto trave, šeleste žaluj ke, kjer spite
kot otroci na prsih mater — niste nam tuji.
Senca smrti zori
tudi v nas, pada na našo pot in senči ure.
Mrtvi
pojo
v glasu tožnih zvenov.
Mrtvi
Cveto
'z živih src.
Mrtvi
rasto iz jam.
Živi in mrtvi
s»o en glas
Gospod, po Tebi kliče.
Smo ena pot, po kateri prihajaš po nas.
Gospod,
Ti konca in začetka izvir:
prižgi nam luč, razjasni noč, daj mrtvim in nam Svoj mir!
Severin Šali
In življenje teče naprej...
(Iz begunskega dnevnika)
13. junija 1947
Spet sem na Tirolskem, v krajih mojih lepih spominov. Hlapčujem pri kmetu Vincencu Gugen-bergerju v Ober Pirkach pri Ober-drauburgu. Korošci ta predel i-menujejo Tiroler Tör.i (tirolska vrata). Tukaj se začne vstop v Pustriško dolino in do Lienza je le nekaj kilometrov pota. Dejansko vasica leži že na Vzhodni Tirolski.
Gugenbergerjev dom mi je že °d preje poznan. Ko smo bili v ■Peggezu v taborišču, je žena v lej hiši veliko prešivala. Plača-ha je bila v naturi. Imela je dosti dela, družina pa je le trpela. Vsak dan se je vozila na kamionu skupaj z madžarskimi vojnimi ujetniki, ki so v tem kraju regulirali obrežje Drave. Zjutraj je odšla,
zvečer se je na enak način vrnila.
Gugenberger je nujno potreboval za delo ljudi. Bil je čas košnje in obdelovanja okopanin. Poskusil bom, kako bo šlo in koliko bom zmogel. Težko je delo, ki ga sedaj opravljam. Nočem pa tudi ne smem zaostajati pri delu za drugimi. Moram držati „Štih“ z drugimi. Košnja je trda in huda zadeva. Ko zvečer ležem k počitku, rok niti ne čutim več. Zjutraj, ko vstanem, pa prstov na rekah ne morem skrčiti in prvo uro dela me silovito bole. Tolažim se, da se bom privadil. In sem se privadil. Pri Tangernerju mi je šlo lažje. Z dobrovskim Tonetom sva mirno in složno delala. Tone mi je večkrat rekel: „Le ne se prenagliti! Kdor se na tlaki pretegne, je tepec, in če pri delu pogine, mu s košem zvonijo!“ In zdaj resnično opravljam tlako. Ko sem začel z delom, mi je gospodar de-
jal, da me plačati ne more v denarju, ker ga nima. Po očetu je prevzel prezadolžen grunt in zdaj ga dolgovi morijo. Zato me tudi na Delovnem uradu ne bo prijavil. Plačal me bo v naturi z živežem. Spričo stradanja v taborišču sem bil s takim plačilom kar zadovoljen in res mi je dajal toliko, da je družina imela dovolj hrane. Za tovariša imam nekega upoko-jenega železničarja Lojza. krepkega dedca in gospodarja, ki pri delu rad večkrat malo odpočije in se pogovori. Takrat se tudi jaz malo oddahnem. Najlažje delo o-pravljam, kadar vodim konja, težkega in počasnega švarca in je kmet zadovoljen z njim in z menoj, ko s plugom osipava krompir in koruzo. Na kratkih in ozkih njivah pa to jaz opravim z motiko.
Vse bi še šlo. Hrana je več kot zadostna, okusna in tečna. Zjutraj nas že čaka pred delom na mizi „müs“, to je neke vrste močnik, kuhan na mleku iz pšenične, ržene in koruzne moke v bakrenem kotlu. Še na toplega gospodinja nareže putra, ki se počasi raztopi, napravi lepo prevleko in se še močneje zgosti, ko se ohlaja. Ko gospodar odmoli, krepko žlice v roko! Tako je gost ta „müs“, da ga z žlico režemo in v kosih nosimo v usta. In kako je okusen in tečen! Vedno se spomnim na taboriščno jutranjo brozgo in košček kislega kruha, v katerem je vse, samo ne prave moke. Dopoldne nam prinese gospodinja na polje kruha in lep kos prekajene
slanine ter sadjevca za otešenje žeje. Opoldne je na mizi zelenjad-na ali krompirjeva juha in špeho-vi cmoki, ki so iz kruha in trdi, da bi z njimi lahko balinal. So pa okusni, ker so polnjeni z ocvirki prekajene slanine, tako velikimi, kot so ščurki, ki lezejo po zidovih ognjišča. K cmokom prinese solato. Namesto s kisom je okisana z zelnico, ki jo posname s kislega zelja v kadi, in polije s kislo smetano. S to solato pa se oba z Lojzom daviva. Ne moreva je spraviti vase. Popoldne je malica enaka kakor dopoldne. Zvečer pa so lepi rumeni koruzni kanarčki s topljenim mlekom. Kruh je nizek in trd. Tirolci pridelajo malo žita, zato s kruhom varčujejo, prav tako Korošci. Gospodinja peče kruh na 14 dni. Ko se ohladi, ga zaklene v skrinjo, da se ga manj poje. Večkrat je na mizi tudi meso ali kuretina, suho meso ali pa bravina. Tudi kuretina ima svojo zgodbo. Vas je potisnjena v podnožje Ziljskih Alp in Lienških Dolomitov. Zato je nebo ves dan polno jastrebov, kraguljev, orlov in drugih roparskih ptičev, ki krožijo nad vasmi in oprezajo za plenom. Otroci so pazniki. Ko opazijo, da se je „gaja“ v zraku u-stavil in je pripravljen na spust na zemljo, pograbijo palice in če se ropar zakadi med kurjo družino, vpijejo in tolčejo po njem s palicami, seveda v tem mahanju tudi kokošim ni prizanešeno. Put-ka, ki je obležala, je prišla potem na mizo.
Ne morem pa pozabiti črne po-
gače. Iz neshajanega testa je gospodinja spekla nizek kruh. Bil je zelo okusen, narejen iz pšenične in ržene moke. Še zelo toplega je dala na mizo. Nato je prinesla takoj po juhi velik lončen kelih topljenega masla (surovega), rezali smo kruh v obliki majhnega trikotnika, ga pomakali v gorko surovo maslo in jedli. To je bila *hočna in izdatna in nebeško dobra jed! Maščoba nam je od brade kapljala. Večkrat je po taki jedi Prišlo na mizo kuhano sadje ali Pa neke vrste žlikrofi, polnjeni z zdrobljenim suhim sadjem. Ob času košnje in žetve pa je tudi kakšen janjec za nas žrtvoval svojo življenje.
Kar me je pa zelo motilo v kuhinji, so bili tropi muh in ščurki. V taborišču nismo poznali ne bolh ne stenic ne muh in komar-iev in ne ščurkov. Na tukajšnjih kmetijah pa je tega mrčesa vse Preveč. Kakšna je bila hrana ob Pedeljah, ne vem, ker sem redno °dšel za nedeljo domov k družini.
Zgodaj zjutraj vsako soboto mi ie kmetica napolnila nahrbtnik z brašnjo: z moko, zabelo, soljo in drugimi potrebščinami, ki sem jih P®sel na planino planšarici. Še Pred šesto sem se zakadil v plani-P°, visoko pod Hochstadel. Str. 1113 je bila pot, nahrbtnik težak in skoraj sem se grizel v kolena. Večkrat sem malo počil in užival Prelep pogled nad dolino pod se-b°j. Kot srebrna kača se je vila P° njej srebrna Drava, blestele Prijazne cerkve in vasi: Lavant z
°žjepotno cerkvico, Lienz, Ni-
kolsdorf, Oberdrauburg, Greifenburg, tja do Steinfelda. Okrog 10 sem prisopihal v stan na planini. S planšarico sva se lepo pozdravila in vpila drug nad drugim. Ženšče je bilo gluho, zato sva oba zijala, da je vsa planina vedela, kaj se pogovarjava, in še krave so obstale. Postregla mi je s kruhom, ki sem ga prinesel, ki je bil svež in mehak, in s kislim mlekom. Takoj je šla pripravljat koruzne žgance in topit mleko. Ko sem pomlatil kruh in kislo mleko, sem se usedel, naslonil na skalo in užival ob pogledu na Karnske Alpe in Dolomite, ki so kakor nazobčane katedrale silili v nebo. Nad menoj je v mogočnih lokih dostojanstveno krožil star velik orel.
Še pred poldnem sem pokosil in se spustil v dolino. Planšarica mi je napolnila nahrbtnik s pu-trom in sirom. Bil je mnogo lažji od dopoldanskega. Gori grede nisem pazil na stezo, nazaj grede pa sem moral biti zelo pozoren, ker mi je pod nogami drselo. Hitro sem pridirjal domov. Gospodinji sem oddal nahrbtnik in naročilo planšarice in pozdrave za otroke in takoj odšel na osvežujočo kopel v bližnji potok. Po kopanju sem se preoblekel in z Loj-zem sva jo mahnila na železniško postajo v Oberdrauburg. Gospodinja je obema naprtila in nabasala nahrbtnike, tako da sva zadovoljna odšla, on v Beljak, jaz pa v Spittal.
Tako je šlo življenje iz dneva v dan, počasi sem se privajal na tr-
do kmečko delo, marsičesa sem se naučil, tudi ravnanja z živino in s konji, in moram reči, da sem se med njimi dobro počutil. Težko je bilo delo in zvečer sem bil vedno zelo utrujen. Za mojo šibko naravo je bil ta napor veliko prehud in za moje telesne sile prezahteven. Zlasti me je zdelovala sobotna pot na planino. Bil sem pa zdrav in živčno docela pomirjen. Živel sem v prosti naravi, naravno življenje, brez čenč, brez radijskih in časopisnih novic; edini, ki je prihajal v vas, je bil poštni sel, pa še ta zelo po redko. Živel sem zunaj sveta, kot vol na gmajni.
29. junija 1947
Praznik sv. Petra in Pavla. V taborišču danes praznujemo slovesnost dr. Jagodičeve srebrne srebrne maše. Ob 10 je bil slovesen vhod v cerkev in za tem je imel msgr. Škerbec slavnostno pridigo, katere motto je bil: in peklenska vrata je ne bodo premagala.
Popoldne pa smo imeli sejo Socialnega odbora, ki se je ob tej priliki preimenoval v slovenski begunski svet. Dr. M. Krek je imenoval tudi nove člane:	msgr.
Škerbec, Pemišek, prof. Sever, dr. Blatnik, Mavrič, Lekan, Markež, Ambrožič, dr. Puc, ravn. Marko Bajuk. Izpadel je dr. Vračko.
Zvečer je bila v gledališki dvorani predstava „Slehernika“, ki je odlično uspela. Brunšek je odličen igralec, je pa tudi izvrsten režiser.
1. julija 1947
Prav počasi se začenja izseljevanje v prekomorske kraje. Danes, v jutranjih urah, je iz špitalskega taborišča odšel prvi transport v Venezuelo. Tudi nekaj Slovencev je bilo vmes. OZNA je nalaganje nadzorovala. Mali Rak se je po taborišču sprehajal s Trobcem in se z njim razgovar-jal.
Tudi taboriščni direktor Nova-rinni se danes poslavlja. Vsak, ki pride, je slabši.
17. julija 1947
V	taborišču je stradanje vedno hujše. Vse to je premišljena, namerna taktika. Ljudi izstradati, jim zamrziti taborišče do obupa in jih potem pognati domov. Rekli bodo pa: prostovoljno so odšli.
Danes opoldne smo dobili redko fižolovo juho. Kruh je zelo slab in še tega je malo.
V	taborišču se danes sprehaja znani angleški major Mac Lean, ki je bil med drugo svetovno vojno angleški zvezni oficir pri Titovem partizanskem tabu. Povprašuje za domobrance in četnike, kateri in kje so? Govori srbo-hrvatsko. V nastopu in govorjenju se razodeva kot popoln cinik. Po taborišču lovi in prestreza mlade fante in moške ter jih vprašuje, če so bili domobranci. Ko mu odgovore, da niso bili, jih vprašuje, če so protikomunisti. Ko mu pritrdilno odgovore, jih pa vpraša, zakaj niso šli med do-
rnobrance, če so antikomunisti. Torej je mož — lump.
Danes so po taborišču pobrali vse peči. Pustili so jih le tistim družinam, ki imajo dojenčke. Sedaj naj samo še okrog taborišča Potegnejo bodečo žico, pa bo to taborišče pravi Kzt. Lager.
5. avgusta 1947
Mac Lean je spet v taborišču.
Hodi okrog ljudi in vprašuje, kje so domobranci.
7. avgusta 1947
Odhaja drugi transport za Venezuelo. Bog jim daj vso srečo! Pripovedujejo, da je tam ogromno petroleja, malo pitne vode in dosti tropske malarije.
France Pernišek
Slovenci v San Martinu
„Duhovno življenje“ ni samo slovenska verska revija, je še več. Spremlja tudi vse naše organizirano slovensko življenje, naše narodne dogodke, prinaša leposlovne sestavke, ocene knjig, omenja dogodke v Sloveniji itd. Je torej tudi naša kronika.
In ker je tudi naša kronika, želimo danes podati kratko zgodovino naselitve Slovencev in njihovo delo v občini San Martin, v Velikem Buenos Airesu.
Prvi povojni begunci so se naselili v San Martinu v mesecu ju-Piju 1948. Prišli so skupaj s svojim dušnim pastirjem, svetnikom Karlom Škuljem, ki se je kot ka-Plan naselil v sanmartinskem žup-Pišču in je že po nekaj tednih Prejel dovoljenje, da sme imeti 2a Slovence sv. mašo s slovensko Pridigo. Dne 15. avgusta 1948 je Prvič daroval slovensko sv. mašo s pridigo in slovenskim ljudskim Petjem. Kmalu nato je Boris Pav-
šer sestavil pevski zbor, ki je prepeval pri mašah.
Izredno agilni svetnik Škulj je začel že konec avgusta zbirati o-troke in jim razlagati božje resnice. Pridobil je učiteljico Frančiško Miklavčič, da je otroke poučevala slovenščino. — Agilnost svetnika Škulja se je pokazala tudi v tem, da je kmalu nato začel izdajati „Šmartinski vestnik“, ki se je pozneje spremenil v „Vest-nik domobrancev in drugih protikomunističnih borcev“, ki še danes izhaja. Leta 1950 pa je začel izdajati odlično družinsko revijo „Slovensko besedo“, ki je izhajala do njegove smrti (leta 1958).
Svetnik Škulj in z njim tudi sanmartinski Slovenci pa se niso s tem zadovoljili. Želeli so imeti svoj lastni slovenski dom. Dne 2. februarja 1958 je bil pri Oskarju Pavlovčiču prvi sestanek z namenom ustanoviti slovenski dom. Na tej stvari so potem več let de-
V dvorani Slovenskega doma v San Martinu ob obisku pisatelja Karla
Mauserja.
lali razni rojaki (Tine Duh, Vojko Gabrenja, Viktor Gerčar, Franček Korošec, Franc’ Lobnik, Stanko Marinček, Leopold Novak, Anton Pavlič, Oskar Pavlovčič, Gabrijel Potočnik, Rudolf Smersu, Rafael Telič, Karel Uršič, Franc Zorko, prof. Alojzij Zupan). Trudili so se, da bi našli primerno hišo ali zemljišče za slovenski dom.
Bilo je sredi leta 1960, ko je g. Marinček prinesel novico, da je našel primerno hišo v San Martinu, na ulici Cordoba 121, v središču sanmartinske občine. Vsi so navdušeno sprejeli sklep, da se kupi ta hiša. Začasna pogodba je bila podpisana 15. septembra 1960, dokončna pa 22. junija 1961, in so jo podpisali Lobnik, Marinček, in Pavlič. Kupna cena je znašala 1.288.000 pesov.
Tako se je rodil in začel z delom Slovenski dom v San Martinu. Staro hišo je bilo treba preurediti, tlakovati dvorišče, zgraditi dvorano, stanovanje za hišnika, opremiti prostore s potrebnim
pohištvom itd. Dne 13. aprila 1961 je msgr. Anton Orehar blagoslovil dom.
Ker je število članov doma hitro naraščalo in je naraščalo tudi število otrok v osnovni šoli, je nastala potreba po novih in večjih prostorih. Rojaki so to potrebo uvideli in podprli. V zadnjih letih se je zgradilo novo enonadstropno poslopje z velikim gostinskim prostorom v pritličju, s trgovskim lokalom ter z veliko kuhinjo, v prvem nadstropju pa z novo dvorano in dvema novima šolskima prostoroma.
To je zunanji oris doma. Kakšno pa je notranje življenje?
Dom je — kakor je to pri vseh slovenskih domovih — krovna organizacija, ki daje streho posameznikom in skupinam, ki se zbirajo v domu, koordinira njihovo delo in predstavlja dom pred oblastmi. Odbor doma šteje 25 o-seb, večinoma mladih. Sedanji predsednik je Marjan Boltežar iz vrst mlajše generacije.
V domu delujejo: Slovenska o-snovna šola škofa dr. Gregorija Rožmana, ki jo vodi ga. Katica Dimnikova, farni odbor pod vodstvom dušnega pastirja dr. Jurija Rodeta, Slovenski pevski zbor s pevovodjem Rokom Finkom, Liga žena-mati, ki ji predseduje ga. Mirjanka Voršičeva, Slovenska dekliška organizacija s predsednico Sonjo Zorko; Slovenska fantovska zveza s predsednikom Janezom Filipičem in šahovski od-
sek z vodjem Dušanom Šušteršičem.
Posebej je treba omeniti in pohvaliti lepo kulturno delo doma, ki je v rokah ge. Marije Keržiče-ve in ge. Rezke Marinškove.
Načrti za prihodnost: nadaljevati sedanje delo na verskem, na-' rodnem in kulturnem področju, zlasti zbirati in vzgajati slovensko mladino.
Rudolf Smersu
Mirno življenjsko jesen
vam želimo, gospod Petkovšek !
V lepem slovenskem sanmar-tinskem predelu Loma Hermosa v Velikem Buenos Airesu živi ro-
jak — devetdesetletnik gospod Jože Petkovšek. S spominom, ki je kot odprta knjiga, in s prijazno besedo je rad povedal, da se je rodil 12'. avgusta 1896 v Hotedršici, št. 28, Notranjska. Starši so imeli veliko posestvo. Rojen je bil kot četrti otrok v družini; vseh otrok je bilo deset. Mama roj. Marija Benčič, je na žalost umrla že maja leta 1914. Oče se ni na novo poročil, starejše sestre so skrbele za mlajše bratce in z božjo pomočjo je nekako šlo.
Gospdd Petkovšek je bil v marcu 1916. leta vpoklican v vojsko, kjer je ostal vse do konca vojne, najprej na ruski fronti, potem pa še na soški fronti na Primorskem. Ko se je srečno vrnil spet
domov, že ni doma več zapustil. Leta 1928 se je oženil z Ano Petrovčič, s katero sta imela tudi deset otrok, 6 fantov in 4 dekleta. Z ženo sta imela grunt in gostilno in v delu in trudu so jima tekla leta.
Veliko je pretrpel med drugo svetovno vojno, 2 sina domobranca sta bila vrnjena in počivata v Teharjah — to sta bila Jože in Slavko. Tudi sam je s sinovoma Janezom in Francetom nastopil begunsko pot z znanimi postanki v Beljaku, Vidmu, Monigu, Scr-viglianu in Senigalliji. Preko Barlette in čez Nemčijo so se podali 1. 1949 v Argentino.
Leta 1955 se mu je iz domovine pridružila žena s štirimi otroki, tremi fan-ii in enim dekletom; eden pa je bil takrat doma pri
vojakih in tako je ostal v Sloveniji.
Gospod Petkovšek je, kakor je sam poudaril, rad delal in vedno delal. Najprej v industriji, potem pa kakor je naneslo, njegove pridne roke niso nikoli počivale. Žena, ki je bila tako zadovoljna v Argentini, kjer ni bilo nikogar, ki bi jo preganjal, je že pred dvajsetimi leti umrla. Pretrpel je tudi osem operacij, vendar je kljub temu, dokler je mogel — 30 let! — roznašal sosedom Slovcn' cem Svobodno Slovenijo, Oznanilo in Duhovno življenje. Živi pri sinu Marjanu, poln spominov, obdan z otroki, ki so že vsi poročeni, in ima 22 vnukov, skupaj s tistimi v Sloveniji.
Še na mnoga leta, z božjo pomočjo!
Rezi Marinšek
Trohneče vence sem si strgal z glave, poslednjih smrtnih vonjev sem pijan, obup moj sivi je do dna prežgan, sesedel krhek sem se sred planjave.
Dobrotljive domače so dobrave odprle izgubljencu srčno stran, studencev močnih, čistih sem željan, potapljam v dobre zemlje se vonjave.
In spet sem vitki vrč za božjo kri, prsteno grlo močijo mi sanje, nikdar več ne zastro me tuji vali.
Drhteč v veselju legam na oči:
Gospod, podaril si mi odpuščanje!
Bogat sem kakor tihi glas piščali.
France Balantič
Katko Valenčič
Okrožnica o Svetem Duhu papeža Janeza Pavla II.
Na binkoštni praznik, 18. maja 1986, je papež Janez Pavel II. iz-dal svojo peto okrožnico, ki govori o Svetem Duhu v življenju Cerkve in sveta. Z njo je sklenil svoja razmišljanja o Sveti Trojici: o Očetu (okrožnica Dives in misericordia — O božjem usmiljenju, 1980), o Sinu (okrožnica Re-demptor hominis — človekov Od-
rešenik, 1979) in sedaj o Svetem Duhu. Okrožnica je bila predstavljena javnosti v petek, 30. maja 1986, predstavil jo je kardinal J. J. Ham er.
Od Benedikta XV., ki je leta 1740 izdal prvi dokument z imenom „okrožnica“, se je do danes zvrstilo že 280 'podobnih dokumentov, različnih po svoji vsebini, namembnosti in zgodovini.
1.	ZGODOVINSKO OZADJE OKROŽNICE
Trilogija okrožnic o Sveti Trojici — Očetu, Sinu in Svetemu Duhu —, izraža sedanji trenutek sveta in Cerkve, poklicane služiti svetu. Gre za usmeritev, ki jo je Cerkvi pokazal koncil. Janez Pavel II. se je na svoj oseben način lotil te naloge in usmeritve današnje Cerkve.
Kristus, ki je „cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega redu, veselje vseh src' in izpolnitev vseh njihovih teženj“ (CS 45), je torej „središče vesoljstva in zgodovine“ (človekov Odrešenik 1). Papežev klic človeštvu: „Ne bojte se odpreti svojih vrat Kristusu!“ odmeva še danes. V Kri-
stusu je človeštvu razodeto usmiljenje, s katerim nas Oče ne samo sprejema nazaj v svoje občestvo, marveč nas na nov način ljubi in dviga v prenovljeno dostojanstvo. „Božja ljubezen“ pa je „izlita v naša srca po Svetemu Duhu, ki nam je bil dan“ (Rim 5, 5).
Ali je Janez Pavel II. imel že od vsega začetka namen izdati trilogijo o Sveti Trojici, ni mogoče z gotovostjo trditi. Na mednarod" nem kongresu za Pneumatologijo (nauk o Svetem Duhu) 26. marca 1982 je tudi sam spregovoril, da je „naša Cerkev Cerkev Svetega Duha“, da je „vera v Svetega Duha v središču krščanskega verovanja“. Zdi se, da je prvi osnutek okrožnice nastal že v svetem letu odrešenja 1983, ko je krščanski svet obhajal 1950-letnico Kristusove smrti. V drugi polovici leta 1985 je papež dokončal o-krožnico v poljščini, šele potem je bila prevedena v druge jezike.
2.	VSEBINA OKROŽNICE
Poleg uvoda in sklepa ima o-krožnica tri dele z zelo jasno vsebinsko razdelitvijo.
Prvi del govori o Duhu Očeta in Sina, ki je dan Cerkvi. Bralcu prikliče v spomin stopnje in oblike razodetja Svetega Duha v zgodovini odrešenja. Že prvo razodetje Duha, ki je navzoč pri stvarjenju sveta in človeka, pomeni „prvi začetek odrešenj ske samo-podaritve Boga, kolikor stvarjenje človeku daje, da je po božji podobi in sličnosti.“ Osrednji dogo-
dek in vsebina razodetja Svetega Duha pa je zadnja večerja, pri kateri Kristus obljublja prihod „drugega Tolažnika“. Toda „prvi To-lažnik“ je Kristus sam, ki ga Sveti Duh razodene ob njegovem krstu v Jordanu (prim. Mt 3, 17> Mr 1, 10). Prihod „drugega To' lažnika“ je vezan na Kristusov odhod. Ta odhod je nujen, kajti s tem se je začelo „novo odrešenj-sko samopriobčevanje Boga v Svetem Duhu“, ki je navzoč v Cerkvi in po njej v svetu. Sveti Duh se nam torej razodeva kot dar, kot ljubezen, kot samopodaritev Boga človeku.
Drugi del govori o Duhu, ki razkriva greh sveta. „Razkriti greh pomeni pokazati, kaj je v njem zlega“. Resničnost greha, drame človeka, ki je v grehu, je mogoče razumeti le ob pomoči in razsvetljenju Svetega Duha. Kajti greh sam je zanikanje resnice in luči, ki jo Sveti Duh razodeva človeku. Razodetje govori o obstoju greha že od vsega začetka; ta greh (izvirni) pa je „po razodeti božji besedi počelo in korenina vseh drugih grehov“ in razklanosti v človeku. Sveti Duh je tisti, ki bo „prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe“ (Jn 16, 8). Kristus sam je s svojim odrešilnim delom po' segel v svet greha in zla. V Svetem Duhu nam je dano zagotovilo, da bo dobro zmagalo nad zlom, luč nad temo, resnica nad lažjo tako v človeku kot tudi v svetu. Božji Duh namreč razsvetljuje človeška srca in očiščuje vesti,
da lahklo imenujemo dobro in zlo s pravim imenom, človek je tedaj poklican h kesanju in spreobrnjenju, ki je delo Svetega Dir ha. Najhujši greh je zavestno zapiranje pred resnico, je „odklanjanje odrešenja, ki ga Bog nudi Človeku po Svetem Duhu“. Izkustvo govori, da je človek zmožen odkloniti ljubezen, odpuščanje in milost spreobrnjenja.
Okrožnica se posebej pomudi tudi ob grehu nevere, kakor se kaže v nekaterih ideologijah in oblikah življenja, posebej v materializmu. Ni dvoma, da razodetje samo in krščansko izročilo ter nauk Cerkve govorijo o zavestni neveri kot radikalnem zapiranju v imanenco in avtonomnost. Ne gre za obsodbo človeka, marveč za obsodbo drže, ki človeku pre-
prečuje, da bi z radikalno resni-coljubnostjo sledil notranjemu spoznanju. Vera je namreč po svojem najglobljem notranjem bistvu odprtost človeškega srca pred darom, ko Bog samega sebe priobčuje človeku.
Tretji del govori o Duhu, ki daje življenje. Razmišljanja o-krožnice so osredotočena v prihodnost, v leto 2000, čeprav izhajajo iz preteklosti, iz Kristusovega učlovečenja. Odpirajo človeku in človeštvu novo upanje. Kristusovo učlovečenje, ki je vrhunec božjega samopriobčenja človeku, je delo Svetega Duha, ki človeka nagiba, da to resnico sprejme z vero, s katero jo je sprejela Marija. Ta odprtost Boga do človeka kakor tudi odprtost človeka za Boga pomeni „polnost svobode“. Približevanje tretjega tisočletja je za vse človeštvo priložnost in dolžnost, da se odkrito vpraša, kako sprejema odrešenje, ki prinaša svobodo. Sveti Duh nagovarja človeka od znotraj, naj se odpre njegovemu delovanju. Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, je dana človeštvu v pomoč, da z oznanjevanjem, zakramenti in molitvijo podpira človeka v dobrem.
Sveti Duh, ki „prenavlja obličje zemlje“, ne neha „biti varuh upanja v človekovem srcu“. To pa je tudi eno najpomembnejših pričakovanj današnjega človeštva.
3.	NEKATERE ZNAČILNOSTI OKROŽNICE
Poleg koncila, od katerega je
preteklo 20 let in pomeni najpomembnejši mejnik v Cerkvi tega stoletja, je pred človeštvom in Cerkvijo leto 2000. Vse tri okrožnice, zlasti pa zadnja, se sklicujejo na ta dogodek. Daleč od tega, da bi bil namen bližajočega se novega tisočletja zbujati nena~ vadna pričakovanja. Nasprotno, to je priložnost, ki ga lahko imenujemo „kairos“ — milostni trenutek, da se spomnimo božjega delovanja v zgodovini človeštva, Kristusovega učlovečenja, ki je potrditev božje ljubezni v času in prostoru; je za človeštvo izziv, kako sprejema ali ne sprejema spodbude Duha, ki je navzoč v človeku in svetu; za Cerkev je to nova spodbuda, da oznanja in pričuje za resnico ter jo odkriva, ko se po njej razodeva Sveti Duh.
V okrožnici so močno naglaše-ne bibličncrantropološke prvine, dopolnjene z osebnim pristopom, ki je tako lasten sedanjemu papežu. Čeprav „Duh veje, kjer hoče“, je primarno področje njegovega delovanja človekova notra-njost ,njegovo srce, vest. Sv. Avguštin pravi: „Ne hodi ven, vrni se k sebi. Resnica prebiva v notranjosti človeka.“ Resnično delo Svetega Duha in prenova se začenja v notranjosti človeka. Brez te razsežnosti ni mogoča nobena prenova človeštva. Odgovor na pobude Duha je lahko le oseben, pogoj pa je popolna razpoložljivost za resnico, kakor jo človeku razodeva Sveti Duh. Bog je za človeka predvsem notranji dar in notranja navzočnost.
Okrožnica o Svetem Duhu je predmet človekove osebne meditacije. Skozi njeno bogastvo ga bo vodil božji Duh. Popeljal ga bo v kraje, ki so mu bili doslej neznani; odkrival mu bo resnico, ki presega njegova pričakovanja; pokazal mu bo pota, ki vodijo k dopolnitvi človeka in sveta; vedno globlje bo spoznaval, da nosi v sebi prvine Duha, ki bogati, tolaži, združuje, osrečuje, prinaša mir in novo upanje.
(Koledar goriške Mohorjeve družbe za leto 1987)
Nova komisija za Modjugorje
Jugoslovanska škofovska konferenca je 12. januarja objavila sporočilo za javnost:
škofijska komisija, ki jo je u-stanovil mostarski škof, je v skladu s kanonskimi predpisi, ki urejajo razsojanje o domnevnih prikazovanjih in zasebnih razodetjih, preiskala dogodke v (Medjugorju.
Med preiskavo se je pokazalo, da dogodki, ki so predmet preiskave, daleč presegajo škofijske meje, zato se je pokazala potreba, da se v skladu z omenjenimi predpisi preiskava prenese na raven Jugoslovanske škofovske konference in da se v ta namen ustanovi nova komisija.
O tem sklepu je bila, obveščena kongregacija za verski nauk. Jugoslovanska škofovska konferenca u-stanavlja komisijo za nadaljevanje preiskave o medjugorskih dogodkih.
Alojz Rebula
Duh Velikih jezer
Peto nadaljevanje
Nastopajoči:
Friderik Baraga, misijonar
Pierre Paul Lefevere, škof (topel, a udržan glas)
1.	Indijanec
2.	Indijanec (naturna glasova iz ljudstva)
Guthrie, zakladni sekretar
Wilson, komisar	(rezka birokratska glasova)
Prvi in drugi prizor v L’Ansu, tretji v Detroitu, četrti v Washingtonu.
To je moralo biti tako kakor takrat, ko je bilo rečeno: Bodi luč. Tako je bilo tudi rečeno: Bodi Gornje jezero. Rečeno je bilo tudi: V jezero se iztegni polotok, ki naj mu gozdovi rastejo iz skladov rud' nin, iz svinca in iz bakra.
Bodi Kewenavski polotok, je bilo rečeno: in pod njegovim igli-eastim plaščem bodi baker.
In glej, vrelci krvavkaste rude so zavrvrali in se razmrežili v Podzemske žile, za novce, zvonove in topove zgodovine.
Tisočletja so šla nad temi gozdovi in nad bakrenimi skladi pod pjimi. V nespremenljivem kroženju letnih časov. Z izmeničnim na-stiljanjem jagod poleti in snegov pozimi. V spreletavanju galebov had rdečimi skalami Gornjega jezera.
Potem je prišel dan, ko je tja stopila zgodovina: „Baker, na dan! Jaški, odprite se! Jamski vozički, zaškripajte! Dvigala, zaorajte s svojimi jeklenimi rokami!“
In že vsenaokrog vre iz zemlje baker v svojem mesenem blišču. In kliče tja Francoze in Irce, Angleže in Nemce.
In za njimi pokliče tja še koga, ki bi prinašal tja Besedo, ki je tneso postala.
Čez zasnežena brezbrežja pozimi in čez oblake komarjev poleti. In sin Slovenije za nekaj tednov pusti otroke pragozda in gre 2a sirotami kapitala.
Krplje z enakomernimi zgibi zaorjejo v belo brezbrežje.
Hrbet, oprtan z mašno opremo in zdravili, se zmanjšuje v dalji. A še ni konec: nebo je še nabreklo: še bo snežilo.
Ne omagajte, krplje.
Saj sneg ve, da ne gre za baker, ampak za Besedo, ki je meso
postala.
Prvi prizor (Začetna glasba)
Baraga: Filološki dvom imam, prevzvišeni.
Lefeverc: Kakšnega, gospod Baraga?
Baraga: Kadar vam pišem v Detroit, kolebam, ali naj na ovojnico napišem ime svojega škofa po francosko Lefevre ali po ameri-kansko Lefevere...
Lefcvere: Ko bi človek vedel, koliko je še v njem Evropejca in koliko Amerikanca! Pretapljam se. Ime tega kraja — L’An s e — je vsekakor francosko.
Baraga: Kakor je francoski naziv mojega prejšnjega misijona, L a Pointe.
Lefeverc: Kako daleč je odtod La Pointe?
Baraga: Dvesto milj proti zahodu, prevzvišeni.
Lefevere: Zapustili ste ga, komaj ste zgradili novo cerkev. Svojo tretjo cerkev tam!
Baraga: Ko pa tam praktično ni bilo več pogana, tukaj v L’Ansu Pa —
Lefevere: Ena sama satanova divjina, si predstavljam.
Baraga: Kaj divjina, prezvišeni! Ko sem prvič prišel sem, sem na" šel Indijance ravno pri sodčku žganja. Bil je živinski prizor: moški, 'ženske, otroci, vse pijano. Moral sem počakati več dni, da so izpraznili sodček.
Lefevere: Moj Bog!
Baraga: Potem sem moral počakati še nekaj dni, da so se popolnoma streznili. Šele potem sem jih začel obdelovati. . .
Lrfeve're: In ste imeli moč ostati tukaj! L’Anse je vaša četrta misijonska postojanka, ali ne?
Baraga: četrta, prevzvišeni. Druga med Očipvejci.
Lefeverc: Informirati me boste morali še o marsičem. Če škof pride nekam birmat prvič, je tujec. Pokrajina pa se spreminja. Ko da so po teh gozdovih zagomazeli velikanski krti —
Baraga: Baker, prevzvišeni! Morda je Kewenawski polotok največje ležišče bakrene rude na svetu. In tako postaja en sam rudnik.
Lefevere': Z množicami priseljenih delavcev.
Baraga: Saj, Francozov, Ircev, Angležev, Nemcev.
Lefevere: Hvalevredno je, gospod Baraga, da ste si vzeli k srcu tudi njihovo duhovno oskrbo.
Baraga: Trikrat, štirikrat na leto si oprtam mašne potrebščine, sve-
tinjice in zdravila, pa jo mahnem v rudniške revirje.
Befevere: Skozi te strašne gozdove, v snegu —
Baraga: Pa sem že tako navajen kr pel j, da so skoraj bolj zoprni komarji poleti v močvirjih.
Lefevere: Skrbite še naprej za to ubogo proletarsko rajo, čeprav ostajajo vaša prva skrb še naprej Indijanci.
Baraga: če nočemo, ti a jih naše ameriške oblasti kot nomade preselijo onkraj Mississipija, jih moramo prikleniti na zemljo.
Befevere: Povejte mi: le kako vam je uspelo zgraditi to naselje, ki •je prava redukcija? Vasica z enodružinskimi hišicami, pred njimi sušeče se perilo in čolni, spodaj jezero v svoji sinjini — kako lepo je videti to...
Baraga: In lani je v redukciji zaropotal prvi mlin in zapela prva 'žaga, prevzvišeni!
Lefevere: Pa vam bo uspelo narediti iz teh sinov pragozda poljedelce?
Baraga: Lažje bo napraviti iz njih mizarje in kovače...
t-cfevere: Vas metodistovska srenja še tožari v Detroit?
Baraga: Novi pastor je tako ljubezniv človek, da je celo kupil od nas zvon.
Lefevere: Vi torej hočete jutri k birmanskemu obredu dodati še svojega, če sem vas prav razumel, gospod Baraga?
Baraga: Mislim, prevzvišeni, da je sprejem v treznostno društvo nekaj vse bolj slovesnega, če se to zgodi pred škofom.
Lefevcrc: Le kako naj bi se ta vaša sveta domislica odvila?
Baraga: Takole, prevzvišeni. Pontifikal je končan. Vi stopite v para-mentih k obhajilni mizi. V roki držite priglasnice v očipvejščini, ki so jih priglašene! že podpisali. Priglašenec poklekne k obhajilni mizi, prejme vaš blagoslov in s priglasnice prebere zaobljubo: „Jaz N. N. se popolnoma in za vselej odpovedujem uživanju opojnih pijač in prosim Boga za milost, da bi mogel izpolnjevati to obljubo.“
Lcfcvcre: Kaj pa bo z alkoholno industrijo, če gre Amerika po vaši poti, gospod Baraga?
Baraga: Saj, če si danes trgovec drzne z 'žganjem skozi naselje, mu moji Indijanci razbijejo sodček!
Lefevere: čudovito je, kar ste dosegli, gospod Baraga. Kako pa kaj z očipvejskimi knjigami?
Baraga: Tri jih takoj po birmi ponesem tiskat v Detroit. In če le ulovim drobec časa, sedem k očipvejski slovnici in slovarju.
^efevere: Naj vam očipvejski angel še naprej pomaga, gospod Baraga.
(Glas manjšega zvona: za hip prisluhneta)
Baraga: Naš zvon, prevzvišeni. Z zvonika naše cerkvice.
Lefevere: Ki ste jo predelali iz skladišča, ali ne?
Baraga: Družba za nakupovanje kož mi ga je z one strani zaliva prepeljala na to stran. Vse me je stalo 40 dolarjev.
(Zvoni naprej)
Lefevere': Zvon s cerkve misijona sv. Frančiška Ksaverija —
Baraga: — imena Jezusovega, prevzvišeni: po posvetitvi cerkve se imenuje tako.
Lefevete: Torej zvon s cerkve misijona imena Jezusovega. Kako lepo ga je poslušati nad temi skodlastimi strehami, nad temi čolni, nad jezerom...
(Glasbeni premor)
Drugi prizor (Cepljenje drv)
1.	Indijanec: Tako naletava ta vražji sneg, da naju bo zasul s se-
kirama vred.
2.	Indijanec: Pa se ti ne zdi, da se v tem mrazu polena lepše razle-
tavajo?
1.	Indijanec: Vsaj toliko jih morava nacepiti, da si bo gospod Fri-
derik kuril vsaj do maja.
2.	Indijanec: Veš, da je pravzaprav čudno, da si gospod Friderik
sploh kuri svojo sobo?
1.	Indijanec: Oprosti, če ta mraz gre na jetra celo nama, ki sva In-
dijanca —
2.	Indijanec: Ali si ga kdaj spremljal na zimskih poteh? Zmožen ti
je ves dan s krpljami orati sneg, na koncu pa zaspati pod smreko kot zajec. Pri moji duši, da zdrži več kot Indijanec.
1.	Indijanec: Veš, kaj me je najbolj čudilo, ko sem ga nekoč sprem-
ljal iz Fond du Laca do La Pointa? Sedem dni v snegu skozi pragozd, da se razumeva! In misliš, da je -na večer cepal od trudno-sti kakor jaz? Kje pa! Ob ognju si je stikal oči ob tistem svojem brevirju, kakor že pravi tisti knjigi —
2.	Indijanec: In zjutraj pred zoro spet spet buljil vanjo, komaj je za-
gorel ogenj, ne?
1.	Indijanec: Jaz ne vem, če bi s krpljami na nogah zdržal dvajset
milj — dvajset milj! — skozi snežen vihar kakor je on pred tedni — in vsenaokrog divjina brez žive duše.
2.	Indijanec: Da bi krstil Indijanca, bi naredil kot nič tudi dvesto
milj.
1.	Indijanec: Bolj je kampeljc kot mi, ki se imamo za sinove Nia-
gare.
2.	Indijanec: če se samo spomnim, kako je bilo na tisti poti čez za-
ledenelo jezero iz La Pointa v Antonägon...
1.	Indijanec: Le kako sta mogla tvegati kaj takega tik pred po-
mladno odjugo?
2.	Indijanec: Kje pa naj človek misli, da led ne bo zdržal? In sprva
sva z gospodom Friderikom kar lepo marširala —
1.	Indijanec: Pravzaprav je po svoje fletno brisati jo čez brezmejno
ploskev, s prepadi voda pod nogami, z vsemi tistimi ribami pod ledom...
2.	Indijanec: Kar lepo sva jo rezala s kupom mašne opreme na hrbtu,
ko je nenadoma zapihal jugovzhodnih. In začel lomiti ledeno ploskev!
1.	Indijanec: Kako ti je bilo pri srcu, ko je med vama in med kop-
nim zavrvrala voda?
2.	Indijanec: In sva se znašla na otoku ledu! Si lahko predstavljaš!
Zelena voda se je penila okrog naju, bila sva brodolomca na kosu ledu, jaz sem začel noreti —
1.	Indijanec: In on?
2.	Indijanec: Gospod Friderik pa, ko da nič ni. Mirno kleči na ledu
in moli. Moral bi ga bil videti!
1.	Indijanec: In veter se presuka in popelje ledeno ploskev proti
obali, ali ne?
2.	Indijanec: Kot na steklenem trajektu sva se pripeljala v Ontona*
gon, ti rečem.
1.	Indijanec: Jaz mislim, da ima ta človek na svoji strani Velikega
duha.
2.	Indijanec: A odkar smo se odpovedali opojnim pijačam, bi lahko
malo manj pridigal proti pijančevanju.
1.	Indijanec: Pač naš očipvejski narodni greh, dragec, kakor je naš
očipvejski narodni greh igranje za denar pa še kaj.
2.	Indijanec: Poslušaj: si ti rad kristjan?
1.	Indijanec: Ob žganju bi bil še rajši. In ti?
2.	Indijanec: Še kar: kaj vem, tako se mi zdi, ko da lažje diham, če
sem kristjan.
L Indijanec: Veš, kaj se zdi meni v tej veri najlepše?
2. Indijanec: Kaj?
L Indijanec: Da je tisti Veliki duh, ki je nad nami in nad vsem, dober. Pomisli, ko bi imeli nad sabo in nad vsem kako veliko svinjo!
2. Indijanec: Zame pa je naj lepše to, da je po smrti Se kaj, da je življenje.
1.	Indijanec: Bi ti v nebesih rajši varil javorov sok ali pa lovil?
2.	Indijanec: Veš, da nisem pomislil? Mogoče bi še najrajši ribaril,
vrtal kakšen lep zelen led na jezeru in potem vlekel na trnku
izpod ledu kake ogromne postrvi...
1.	Indijanec: Pa tudi jate galebov bi bilo lepo gledati pa loviti ko
'žuharje pa broditi po gozdovih, rdečih od jagod...
2.	Indijanec: In gospod Friderik — kaj misliš, kaj bi on najrajši počel
v nebesih?
1.	Indijanec: Gospod Friderik? Po mojem bi najrajši sedel v sobi in
pisal očipvejske knjige.
2.	Indijanec: Pojdi no, narajši bi hodil okrog na krpi j ah krščevat po
kakšnem prav visokem snegu.
1.	Indijanec: Morda pa bi še rajši govoril proti pijančevanju Očip-
vejcev.
2.	Indijanec: Sneži pa, ko da bi se nebo cefralo.
1. Indijanec: Na, kako naj najdem temu polenu lice, da ga posadim. ..
(Glasbeni premor)
Tretji prizor
Lefevre: Kar se je že davno napovedovalo, gospod Baraga, je zdaj dejstvo: breve iz Rima je tu.
Baraga: Tole novo breme me je torej čakalo v Detroitu, gospod škof. Lefevere': Breve, s katerim njegova svetost Pij IX. ustanavlja apostolski vikariat Gornji Michigan in vas imenuje za apostolskega vikarja. Deo gratias! Kot prvo sprejmite čestitke svojega škofa, gospod Baraga.
Baraga: Hvala, prevzvišeni. A pri srcu mi je kakor spomladi pri Green Bayu, ko se je pod sanmi udrl led in sem se znašel v vodi z rokopisom očipvejskega slovarja. ..
Lefcvere: Vaš naslovni škofovski sedež bo Amizonia.
Baraga: Amizonia?
Lefevere: Severno od Kavkaza! A moral sem pogledati v leksikon, da sem zvedel, kje je bila tista starokrščanska škofija. V škofa pa boste posvečeni 1. novembra v cincinnatski stolnici. Posvečevalec pa bo gospod nadškof Purcell. ..
Baraga: če se bo našel kakšen škofovski Samarijan, da mi bo poskrbel potrebno: kapo, prstan, naprsni križec.
Lefevere: Ste pomislili na grb?
Baraga: Geslo bo beseda, ki jo je Gospod izrekel v Lazarjevi hiši v Betaniji: Unum est necessarium.
Lefevere: In na sedež vikariata?
Baraga: Sault St. Marie, prevzvišeni: bolj vas kot mesto, a dobre plovne zveze s tremi velikimi jezeri.
Lefevere: No, teren so vam že nekaj razrahljali očetje jezuiti, ki imajo tam cerkev in šolo.
Baraga: Strah me je pomisliti, prevzvišeni, česa vsega vikariat n i-
m a : nima ne stolnice ne škofijske hiše — beseda dvorec mi ne gre z jezika —, nima duhovnikov ne stanovanj zanje...
Lefcvere: Vsaj v začetku vam bodo pomagali očetje jezuiti.
Baraga: Sobico v svoji leseni hišici v Saultu mi bodo odstopili, upam. A sicer bo morala pomagati Evropa.
Lcfcvcrc: Mislite tja, gospod Baraga?
Baraga: Takoj po posvečenju, prevzvišeni. Na beračenje od Dunaja do Rima...
(Glasbeni premor)
Četrti prizor
Guthrie; Dobro jutro, komisar Wilson.
Wilson: O, kaj novega nam pove gospod zakladni sekretar Guthrie?
Guthrie: Lep junijski dan nad Washingtonern, gospod komisar.
Wilson: Upajmo, da tudi nad Virginijo, nad vsemi Združenimi državami, ali ne?
Guthrie: Prihajam v zadevi onega avstrijskega škofa, Friderika Bar.. .
Wilson: Baraga. Včeraj je bil tu. Zaradi stavbišča za novo cerkev v Saultu. Prošnjo za teren je utemeljil z argumentom, da nova škofija — on sicer govori o nekakšnem vikariatu, a to je katoliška sofistika, v bistvu je to škofija — potrebuje stolnice.. . A jo potrebujejo Združene države Amerike, kaj pravite, gospod sekretar?
Guthrie: Zato tudi prihajam, gospod komisar: da vidim, kakšna je bila vaša rešitev. Naš urad stoji namreč pred podobnim problemom. Ta uglajeni cerkveni knez se je vrnil iz Evrope —
Wilson: Ste slišali, gospod sekretar, da se je na Dunaju udeležil one pravljične poroke cesarja Franca Jožefa in Elizabete?
Guthrie: O, niti malo ne dvomim, da mož zna sesti k mizi s kralji. Nastop ima vsekakor gentlemanski, to mu moramo pustiti. Sicer pa je menda po rodu graščak. Iz Evrope se je torej vrnil z enajstimi duhovniki in z devetimi zaboji.
Wilson: Katoliškega fanatizma?
Guthrie: Cerkvenih potrebščin. In je zaprosil zakladni urad za opro" stitev carine. Kako ste postopali vi v zadevi stavbišča, gospod komisar?
Wilson: Uglajenemu gospodu smo uglajeno odgovorili, da mu osrednja vlada stavbišča ne more odstopiti.
Guthrie': Lahko vidim v tem pravec, po katerem naj potopa tudi naš zakladni urad, gospod komisar?
Wilson: Cerkvene potrebščine, ste rekli: to se pravi?
Guthrie: Oh, križci, podobice, kelihi, mašni plašči. . .
Wilson: Artikli, od katerih si ekonomija Združenih držav Amerike
ne bo prida opomogla, kaj?
Guthrie: Verska manija pa, gospod komisar.
Wilson: Je vaš urad mogoče že izračunal carinski znesek?
Guthrie: Je: 310 dolarjev, gospod komisar.
Wilson: Jaz bi bil zato, da jih rev. Baraga kar plača.
Guthrie: Jaz tudi. Bo malo manj razpoloženo tekal birmovat in pridigat po New Yorku...
(Zaključna glasba)
O zunanji ureditvi katoliške Cerkve
Katoliška Cerkev ima preprosto, razčlenjeno organizacijo, kije razširjena skoraj po vsej zemlji. Ta organizacija je v službi vere in ljubezni in pomaga uresničevati bistveni namen Cerkve: božjo slavo in zveličanje ljudi.
Cerkev vodi papež, čigar naloga je vladati Cerkev s tem, da pospešuje in brani duhovni blagor. Njegovo stalno bivališče je v Rimu. Njegova oblast ni politična, a vendar skrbi za skupni blagor, za mir in edinost vsega človeštva. Pri njegovem delu mu neposredno pomagata zbor kardinalov, ki jih izbira sam, in rimska kurija, sestavljena iz kongregacij, uradov in sodišč. Papežu je dana tudi simbolična suverenost, ki je vezana na vatikansko mesto; to je zgodovinski ostanek nekdanje mnogo obsežnejše časne o-blasti in mu omogoča, da izvršuje svoje poslanstvo v svobodi in da ima predstavnike v raznih državah — med katerimi so številne nekatoliške —, ki za to prosijo, in sicer v službi miru in duhov-
nih koristi katoličanov.
Vladanje Cerkve si deli papež s škofi, nasledniki apostolov. Vsak izmed njih v hierarhični povezavi s papežem vlada pokrajino (škofijo), ki mu je zaupana; vsi škofje skupaj pa so deležni obenem s papežem skupnega vodstva vse Cerkve (škofovska sinoda). Vsaka škofija je podoba vesoljne Cerkve. Škofom pomaga zbor duhovnikov, katerim so zaupana posebna področja škofije (župnije); tako je katoliški svet razdeljen v škofije in župnije. Kakor ima vsaka škofija svojo stolno cerkev, tako ima vsaka župnija svojo župnijsko cerkev, ki je središče bogoslužnega življenja vernikov.
Velik pomen v katoliškem svetu imajo redovi in redovniške družbe različnega imena (npr. jezuiti. benediktinci, frančiškani, dominikanci itd.) moške in ženske, duhovniške in laiške, ki se posvečajo molitvi ali apostolatu v svetu. Verske redove so ustanovile v različnih časih velike zgodovinske osebnosti, navadno svet-
Piki. Svoje delo izvršujejo na posebnih delovnih področjih (v šolah, med mladino, v strežbi bolnikov, v misijonih ipd.) pod vodstvom svojih vrhovnih predstojnikov in v skladu s svojimi pravili ter v skupno korist Cerkve.
Ker je Cerkev nadnarodna, so njeni voditelji iz različnih narodov in Cerkev povsod prevzema kulturo in jezik kraja. Tako opravlja danes katoliška Cerkev svoje bogoslužje v približno 250 jezikih. Posebno mesto med jeziki pa ima latinščina, in to zaradi svoje Povezanosti z rimsko Cerkvijo in zaradi svojega zgodovinskega polena. Zato je v nekaterih vidikih latinščina glavni jezik Cerkve. Da bi v družbi urejeno živela in delovala, je Cerkev že v prvih časih sestavila nekaj zakonov, ki jih
stalno spopolnjuje in prilagaja ter so danes zbrani v zakoniku cerkvenega prava. V njem so zapisana zunanja določila za krščansko življenje, v njem so popisane pravice, dolžnosti in sankcije, v njem so določeni medsebojni odnosi hierarhije, verskih redov in vernikov ter očrtani odnosi Cerkve z državami.
Za gmotne potrebe cerkvenega vodstva in delovanje župnij, škofij, verskih redov in papeža samega v Cerkvi in med ljudmi skrbijo katoličani s prostovoljnimi darovi, in ti po dobroti in ljubezni, ki jo budi Sveti Duh v njihovih srcih. Cerkev torej tudi ni gospodarska in gmotna sila; zaupa se le v vodstvo božjega Duha.
(Tajništvo za nekristjane pri apostolskem sedežu)
OKROŽNICA O BOŽJI MATERI
Na Marijin praznik 25. marca je papež Janez Pavel II. objavil že Pred meseci napovedano okrožnico o božji Materi. Okrožnica pomeni Uvod v marijansko leto, ki se bo začelo letos na binkošti in bo trajalo do 15. avgusta prihodnjega leta. Marijansko leto naj bi bilo priprava Pa obhajanje 2'000-letnice Kristusovega rojstva leta 2000.
Kaj je vsebina najnovejše papeževe okrožnice, že šeste, kar lih je doslej objavil? Okrožnica 'Pia naslov — po začetnih besedah latinskega besedila — „Re-demptoris mater“ (Odrešeniko-va mati). V njej papež riše podobo Matere božje na podlagi Sve-i®ga pisma in dokumentov drugega vatikanskega koncilna. Ja-Pez Pavel II. poudarja pomen Pauka o Mariji za ekumenski po-Sovor ločenih kristjanov.
Dalje poudarja dolžnost, da se Cerkev zavzame za uboge, ker „ni
mogoče ločiti resnice o Bogu, ki rešuje, od razodevanja njegove posebne ljubezni do ubogih in ponižanih“. Dokument kratko omenja tudi pomen Marije za ženo današnjega časa, pri tem pa papež daje vedeti, da bo o vprašanju žene v Cerkvi napisal posebno okrožnico. V okrožnici Odreženikova mati je med drugim rečeno, da ob pogledu na Marijo lahko žena vidi, „kako lahko vredno živi svojo ženskost in doseže pravo uresničenje same sebe“. (Več o okrožnici v prihodnji številki!)
Lojze Kozar
svecni
Nekaj mesecev pozneje sem dobila poziv od šolskega nadzornika, naj pridem na pogovor. Vedela sem zakaj in me ni prav nič vznemirjalo. Zakon me ščiti, sem si rekla, česa naj bi se bala. čakala sem poldrugo uro, preden me je nadzornik sprejel.
„Veste, zakaj smo vas poklicali, tovarišica?“
„Ne vem natanko, mislim pa, da zaradi tega, ker hodim v cerkev.“
„Vi hddite v cerkev? In to mi kar tako prostodušno poveste, kakor da hodite na sprehod.“
„Povem, ker mislim, da to ni noben prestopek. Nič, kar bi bilo preti zakonu ali kar bi bilo treba skrivati.“
„Morda res ni proti zakonu, čeprav se to z našo prosvetno prakso nikakor ne ujema. Toda nismo vas poklicali zaradi tega.“
„Zakaj pa potem?“
„Zaradi vašega različnega ravnanja z učenci. Zaradi različnih meril, ki jih uporabljate za ene in za druge.“
„Kako za ene in za druge, saj nimam dveh vrst učencev. Vsi so
samo moji učenci.“
„Morali bi biti. In morali bi tako delati, kakor pravite, toda tega ne delate. Prejšnji teden je neki učenec zamudil, pa ste ga strogo pokarali.“
„Da, spominjam se. Zamudil je že večkrat in drugi so vedeli povedati, da je postopal pred trgovino in si ogledoval izložbe.“
„Ta teden sta zamudila dva druga učenca. Ste ju prav tako pokarali?“
„Zamudila sta največ tri minute. Rekla sem jima, naj drugič prideta točno, da ne bosta motila.“
„Zakaj sta pa ta dva zamudila?“
„Bila sta v cerkvi. Sta ministranta in ta teden na vrsti. Verjetno je v cerkvi ta dan trajalo malo dalje.“
„In vi ju niste niti vprašali, kje sta bila.“
„Nisem.“
„Zakaj ne?“
„Ker sem vedela, da sta bila v cerkvi.“
„Zato ju niste niti pokarali niti opomnili. Vidite, kako ste pri-
stranski. S tem ravnate tako, z onim drugače.“
„Ravnam z vsakim tako, kakor mislim, da je prav in kakor zasluži. Oni je grajo zaslužil, ker je nalašč odlašal in nalašč zamudil.“
„Ta dva pa še bolj, saj cerkev nima nič skupnega s šolo in šola s cerkvijo.“
„Toda ta dva učenca in velika večina drugih ima opraviti z o-bojnim, s šolo in cerkvijo, zato je prav, da upoštevamo oboje. U-čencev v šoli ne moremo obravnavati tako, kot da vere nimajo, če pa vemo, do jo imajo, sicer delamo nasilje, ker ne upoštevamo danih resničnosti.“
„Prav glede tega se motite, tovarišica. V šoli moramo z otroki postopati, kakor da nimajo vere, in vi ravnate napačno in proti šolski morali, če ravnate z njimi kot verniki. Verniki so lahko doma ali v cerkvi, ne pa v šoli.“
„Ne rečem, da bi jih morali v šoli versko vzgajati. Dobro vem, da to ni namen naše šole. Toda ni Prav in ne bi se mogla sprijazniti s tem, da bi morali v šoli z otroki ravnati, kakor da so ateisti, če pa to niso.“
„Zato smo vas pa poklicali, da se s tem sprijaznite. Niste vi poklicani za to, da bi dajali smer našemu izobraževanju. Vi se držite smeri, ki vam je predpisana, in ta smer je ateistična, to bi morali že davno vedeti. Vera in vse, kar je z njo v zvezi, je zasebna stvar in se šole ne tiče, šolska vzgoja mora iti mimo vsega tega.“
„Vendar...“
„Pazite, nisem rekel, da mora iti proti vsemu temu, ne proti, mimo. Vi se tega niste držali, zato vam moram izreči strog opomin. Sklenjeno je tudi, da odslej ne boste več poučevali matematike in slovenščine, ampak telesno vzgojo in petje.“
„Toda jaz imam kvalifikacijo za matematiko in slovenščino.“ „Imate strokovno kvalifikacijo, ne pa moralne. Vedite pa, če ne boste pametni, si boste zapravili še tisto malo moralne kvalifikacije, kolikor vam jo je še ostalo.“ „V besedi pametni je vključen tudi moj odnos do vere?“
„Odgovorite si kar sami. Dovolj ste pametni.“
„Odslej sem bila na šoli še večji kamen spotike. Nihče mi ni nikoli ničesar naročil, ni me obvestil o spremembah v urniku, skratka, življenje je postajalo neznosno in kmalu sem stala pred odločitvijo: ali spremenim stališče do vere ali pa zapustim službo.“ „Kako si se odločila?“
„Začela sem ob sobotah odhajati domov, da sem se umaknila in nisem bila vsem tako na očeh. Tako sem pa vse samo še bolj zapletla.“
„Zakaj zapletla? Saj so ti to v začetku sami predlagali.“
„Niso verjeli, da hodim domov ali pa so se delali, kakor da ne verjamejo. Šepetali so si, da hodim sem k vam, kajti začeli so znova razpihovati in raznašati mojo najstniško zaljubljenost. To me je najbolj bolelo. Odločila sem
se, da pustim službo. Odšla sem 'domov k očetu, ki mi ni prav nič očital, ampak me je bil zares vesel. Skrbelo ga je samo, kako bom delala doma; ko kmečkega dela že dolgo nisem vajena. Pa glede tega ni bilo nobene težave, saj sem v prostem času in med počitnicami vedno Vse dni delala doma in sem bila tudi težkega kmečkega dela vajena.“
„Torej si zdaj doma?“
„Doma. In mi ni žal. Doma i-mam svoj mir, delam, kolikor morem in navsezadnje, kolikor hočem, čeprav me delo samo sili.“ „Misliš za vedno ostati doma? Se ti ne bo tožilo po otrocih?“ „Po njih se mi res toži in jih zelo pogrešam. Morda bom pa kmalu imela svoje, kdo ve?“
„O tem nisi nič povedala, da si poročena, Jasna.“
„Saj nisem. Še nisem. Povem pa odkrito, da imam fanta, ki ga imam zelo rada. Sosedov D raš ek je in že od davnih dni gleda za mano. Nekoč mi je bil kar nadležen s svojo zaljubljenostjo, čeprav mi ni nikoli naravnost povedal, da me ima rad. V tem pogledu je nekoliko boječ. Vem, boji se, da bi ga morda zavrnila za vselej. Kakor hitro stopim na vrt, je tudi že on na drugi strani ograje in že slišim, kako polglasno mrmra vedno isti napev in isto zmaličeno kitico pesmi:
...nič ni v lice zarudela, ko je stopil fantič pred njo.“ „Se reče, da čaka, da bo zarudela.“
„Tudi sama tako mislim.“
„Pa bo še dolgo čakal?“
„Ne vem. Zdaj že tudi jaz ča' kam, kdaj me bo ogovoril tako, da bom zarudela.“
„Veš, Jasna, potem mu pa kar ti položi v usta, kaj naj reče. Če je- dober fant in te ima rad, se pa vzemita.“
„Mislim, da boljšega ne bi našla. Bister je, odločen tudi, ni bogat, kar je včasih velikb prednost, je delaven in iznajdljiv.“ „Veren?“
„Seveda veren. Pri nedeljski maši bere berila in je že član župnijskega sveta.“
„Če je tudi staršem prav, pa začnita skupno življenjsko pot.“ „Staršem je prav. Se pravi mojemu očetu in njegovi materi. Prišla sem tudi z namenom, da vas lepo prosim, če bi me, se pravi naju prišli poročit, ko bo tako daleč.“
„Bog ve, kaj vse do takrat še lahko pride. Vsekakor pa prav lepa hvala za povabilo, če bom mogel, bom prišel, saj se lahko zgodi, da prav takrat pride kaj takega, da ne bom mogel zapustiti župnije. Kaj pa bo vaš župnik rekel, če se bom vsiljeval za poroko?“
„Saj se ne boste vsiljevali. Bom že vse tako uredila, da bo prav. Naš župnik je zelo dober in uvideven človek. Hvala, da ste mi obljubili!“
„Poznam ga in vem, da mu bo prav. Rekel sem kar tako.“ „Prišla sem tudi zato, da se vam zahvalim.“
„Za kaj? Saj ni za kaj.“
„Srečanje z vami mi je dajalo Veliko poleta v mojem čustvenem in razumskem svetu. Ne vem, kakšna bi bila moja mladost, če takrat ne bi srečala vas. Veliko Vam dolgujem.“
„Ne meni, Jasna. Njemu, ki nas vedi, ki drži nitke našega življenjskega spleta v svojih rokah. Misliš, da bi se ti kdaj odločila za fanta, ki ga zdaj imaš, če ne bi tako noletela v službi? Tudi to je lahko milost, čeprav bi kdo drug imel to za veliko nesrečo.“
„Še to bi rada vprašala, ste za" dovoljni tukaj? Ni nekoliko odročen kraj?“
„Hvala Begu, da je. Rad bi. da bi bil še bolj odročen. Tu imamo ^e svoj mir, zmeren utrip življenja brez nespametne naglice. I-niamo še kar dovolj časa, da se zberemo, pogovorimo, stvari premislimo in presodimo. V mestnem ’n v marsikaterem vaškem okolju tega ni več. Sam nemir, sama ihta, neprestani novi vtisi, ki pa človeka bolj izpraznijo, kot napolnijo.
Nekaj me pa zares teži. To. da se nam vasi naše župnije vedno bolj praznijo. Mnogim se zdi, da to tukaj ni pravo življenje. Odveč jim jo mir in tišina, želijo si hru-Pa, neprestanega hitenja, naglice, Selijo si biti nekje zunaj sebe, ne Pa v sebi. Želijo veliko imeti, ker cenijo človeka samo po tem, kako je oblečen, kakor je počesan ali kuštrav, kakšen avto ima. Ne cenijo pa človeka po tem. kakšen je, kaj je, kako misli, čustvu-
je in kakšen je njegov notranji svet.
Zato tudi versko življenje peša. Ko sem prišel sem, je bila cerkev nedeljo za nedeljo polna. Sedaj so nekateri prostori kar naprej prazni, zasedeni morda samo na božič in veliko noč. Saj ni mnogo takih, boleče pa je le. Otrok je čedalje manj, ker mladi izgubljajo čut za žrtev, poleg tega pa se ljudi loteva strah pred prihodnostjo: ali bi sploh bilo prav imeti več otrok, ko pa vse kaže na to, da gremo neizbežno v tretjo vojno? Naj rodimo otroke za klanje, se sprašujejo.“
„Ne samo vojne. Nekateri se še bolj bojijo razvrata, razbrzdanosti, ki je tako pogostna med mladino. O tem smo veliko govorili na naši šoli. Za kaj pravzaprav vzajamo naše otroke? Kaj jim sploh naša vzgoja lahko daje. če razgrajajo od dolgočasja in brezciljnosti, jim ponujamo disko klube-, ples, hrup, kakor da bi to moglo mladega človeka zadovoljiti in notranje napolniti. Morda jim lahko ponudimo še šport, tekmovanja, toda za to so navdušeni le redki, ker terja veliko napora, ki ga mnogi ne zmorejo.“
„Šport je sicer lepa stvar, toda tudi šport ne more odgovoriti na življenjska vprašanja.“
„Prav to sem rekla kolegom in kolegicam:	odgovorite jim na
vprašanje o smislu, smislu življenja, bivanja, dela, trpljenja. Pa so mi rekli: Ti si nora, saj o tem nihče ničesar ne ve. Na ta vpra-
šanja so vsi ti nekoč znali odgovoriti na pamet, zdaj se pa sprenevedajo in odgovora sploh ne iščejo.“
„Tudi zato ne, ker preveč enostransko poudarjajo samo človekov razum, čustveni svet pa zanemarjajo, kakor da to ni vrednota, ki bi se ji bilo vredno posvečati. človek pa je predvsem čustveno bitje in se največkrat ravna po čustvenih in ne po razumskih nagibih. Toda to posega že v duhovno območje človeškega bistva, zato se mnogi temu raje izognejo. Brez svoje duhovne plati pa je človek res samo predmet, s katerim se da rokovati, manipulirati pravimo, pa ne rokovati v prijateljskem smislu, ampak tako, da z njim poljubno ravnaš po svoji volji. Zato je šola danes, ne samo pri nas, ampak menda povsod po svetu, neka pretanjena prevzgoja k tej ali oni ideologiji, od predšolske dobe pa vse d.o konca univerze. To pa pomeni nesvobodo mnogih na račun svobode nekaterih. Tako manjšina vsiljuje svoj način mišljenja, znanja, obnašanja vsem drugim. Mladina to čuti, čeprav o tem ne razmišlja, in se brani s surovostjo, nasilnostjo, z rušenjem vseh tabujev, zato ji ni nič sveto, nič častno in tudi nič vredno. Razvrednotiti hoče vse vrednote.“ „Ravno zaradi tega pomišljam, ali naj grem jeseni nazaj v razred ali ne. Vse moje prizadevanje vzgajati k poštenosti, k resnosti, vzgajati za vrednote, postaja bolj in bolj prazna stvar. Kakor v glu-
hi log kličem in me nihče ne posluša. Večina se mi posmehuje.“ „Nekoliko prečrno gledaš, Jasna. Pri vsem, kar delaš z dobro voljo in prepričanjem, nekaj o-stane. Ni treba, da bi ti to morala vedeti. Ti seješ, nekdo drug bo pa žel.“
„Da nekaj ostane? To, da se ob valeti napijejo kot živina? Da je treba več kot pol dekletom izpirati želodce zaradi zastruplje-nja z alkoholom, da kot pijane klade ležijo na cesti in ovirajo promet? In še hujše! Lani so na valeti neke srednje šole učenci ubili svojega součenca. Vrgli so ga na tla in tolkli po njem tako 'dolgo, da je izgubil zavest in je čez nekaj ur v bolnišnici umrl.“ „Strašno! In zakaj so to naredili?“
„Branil je svoje dekle.“
„So tudi dekle pretepli?“
„V pijanosti in razvratu so zahtevali, naj se tuldi ona sleče do golega, kakor so se slekle nekatere druge brez grožnje in prisiljevanja, kar tako, da pokažejo, da jim ni mar nobenega predpisa, nobene morale, nobenega tabuja. Ta pa ni hotela, gotovo tudi zaradi svojega fanta ne. Ko so jo hoteli sleči s silo, jo je njen fant začel braniti. Vnel se je splošen pretep in fanta so dobesedno dotolkli.“
„So jih zaprli?“
„Ni bilo pravega krivca. Vsi so se izgovarjali, da so bili tako pi" jani, da se sploh ne spominjajo, če so bili pri pretepu zraven, če-
Prav imajo vsi polno bušk in pod-pludb.“
„Pijani so gotovo bili, saj v treznosti kaj takega ne bi počenjali.“
„Kako ne bi bili pijani. Bilo j*h je petindvajset, spili so pa petintrideset litrov vina. Steklenic žganih pijač niso šteli. Plačali niso nič, ker so se po pretepu razbežali.“
„Torej le niso bili tako pijani, da ne bi vedeli, kaj delajo.“
„Najhujše je to, da jim ni bilo niti žal. Niti zaradi zločina, ki so ga storili, niti zaradi fanta, ki je izgubil življenje. Hodijo okrog, kakor da se ni nič zgodilo.“
„Kakor da nimajo vesti. Saj to je najhujše, da danes toliko ljudi ne ve in ne čuti, kaj je odgovornost.“
„Saj jih k neodgovornosti vzga" jemo. Pred kom naj bodo odgovorni, če ni Boga? Pred zakonom? Temu se je treba samo izogniti in Pred ljudmi ostati čist, potem je vse v redu.“
„Staro izkustvo: če Boga ni, je Vse dovoljeno.“
„Toda kako bodo ti, ki so storili ta zločin, mogli to prenašati? Kajti to je pravi zločin, pa če ga časopis stokrat razglaša samo 2a mladostno objestnost. Ali jim ne bo neprestano pred očmi zavest, da so krivi smrti sočloveka?“
„Vest se da tuidi ubiti, da ne očita več, da več ne vpije. Zato Da je potreben hrup, naglica, hitenje', da človek preslepi sam sebe in se odtegne odgovornosti.“
„iLe kako je mogoče, da se človek tako zlahka pokvari. V pr-
vem razredu je mehak kot vosek, v četrtem je razgrajač in veseljak, v osmem pa marsikateri izmed teh že pokvarjenec.“
„Zato mi je že pri prvem obhajilu otrok boleče pri duši ob misli, kaj bo neki iz teh dobrih malih otrok čez nekaj let. Vsi sicer hodijo do konca osemletke k verouku razen redkih izjem. Toda v šestem, zlasti pa sedmem in o-smem razredu čutim, kako daleč smo si z nekaterimi vsaksebi, kako nekatere verouk ne zanima prav nič in kako se mi pri razlagi stvari, ki so za življenje tako zelo važne, samo pomilovalno nasmihajo, kakor da so že davno prerasli te stvari in veliko bolje vedo, kako je treba živeti in kaj je sreča, kakor jim morem to jaz dopovedati. K maši sicer še tudi hodijo, toda njihovo vedenje kaže, da so sicer telesno navzoči, njihovo srce in pamet pa je nekje čisto drugje.
V osmem razredu odhajajo iz šole in od verouka. Pri slovesni izpovedi vere, ki jo naredijo ob tej priložnosti, se obvezujejo, da bodo tudi odslej vsako nedeljo pri maši, da se bodo udeleževali mladinskega verouka, toda za nekatere je vse to samo beseda, prazna in neresna obljuba. Hudo mi je, ker to vem in to ve že tudi marsikateri izmed njih, pa k tej slovesnosti kljub temu pridejo.
Za tega ali onega fanta je to tudi zadnja maša za dolgo vrsto let, ali pa celo za vselej. Toliko je vsega, kar jim pomeni več kot maša. Za enega je to šport, tekma, ki je ne sme zamuditi, za drugega morda napet film, ki je
prav takrat na programu, tretjemu je ljubša gostilna z zadimljenim zrakom in vinsko soparico ter z družbo, ki je pijana same sebe, svojih odlik in sposobnosti, ki se pri pitju še podeseterijo.“ „Mislila sem, da kaj takega pri vas ni. Mislila sem, da ste tu kakor na kakšnem srečnem otoku, kjer je kvečjemu včasih nekoliko dolgčas.“
„Tak je zunanji videz, to je res. Toda v globini življenja ni dosti razlike med mestom in vasjo, saj iz mesta prihajajo vplivi, ki se jim ni mogoče upreti. To zmorejo samo najmočnejši, drugi pa jim bolj ali manj podležejo.“ „Žal mi je, da nisem študirala teologije. Lahko bi vam pri vašem delu pomagala.“
„To je res. Zdaj mi pomaga se' stra, Bariča. Poučuje verouk v drugem, tretjem in četrtem razredu. Otroci jo imajo zelo radi, ker zna z njimi prav lepo ravnati.“
„Kje pa imate mladinski verouk?“
„V cerkvi. Zakristija je premajhna, saj se mladinskih srečanj u" deležuje lepo število mladih. Prihodnje leto pa bomo že v novih prostorih in nam bo laže. Mladi so še kar delavni. Berejo berila, raznašajo verski tisk. imamo pa tudi majhen triglasni zbor, ki poje enkrat na mesec pri maši.“ „Vidite, prej ste pa nekaj tožili.“
„Približno petina po osnovni šoli pretrga stike s Cerkvijo. Prav ta petina me boli, čeprav je dru-
gih še kar lepo število.“
„Zdaj imate že izkušnje, kako je s temi. Ali se ti potem čisto izgubijo?“
„Bog ne daj! Med temi je zopet približno polovica takih, ki se pozneje znajdejo in se zopet vklju' čijo v versko življenje. Zelo mi ležijo na srcu samo civilni zakoni, ki jih sicer zdaj še ni veliko, toda njihovo število počasi narašča. Moram povedati, da takih, ki bi lahko sklenili cerkveni zakon, pa nočejo, da takih ni veli" ko, večinoma so to zakoni, ki bi jih pred: Cerkvijo takoj sklenili, če bi bilo mogoče. To so civilni zakoni, kjer je eden izmed njiju že bil poročen, pa se je ločil.“
„Takih je sedaj povsod precej, toda ali se ne da tem prav nič pomagati? Tem namreč, ki bi se radi cerkveno poročili, če bi mogli. Včasih sem o tem premišljevala, pa mi ne gre v glavo sledeče: Nekdo se pregreši, recimo da stori hud greh. če se kesa in sklene, da se bo poboljšal, se mu greh odpusti pri dobri spovedi. Zato lahko prejema zakra' mente.- Drugi pa se je zagledal v ločeno osebo in med njima je zares prava velika ljubezen.
Civilno se poročita, imata otroke, recimo dva, tri. Po letih mu je žal, da je prišlo tako daleč in bi rad zopet prejemal zakramente, pa ne more, ker je samo civilno poročen. Kaj naj naredi? Naj pusti to drugo ženo in otro" ke? Tega vendar nihče ne more zahtevati od njega. To bi bilo nečloveško.“
32. Slovenski dan
Na belo nedeljo, 26. aprila, je bil 32. Slovenski dan. Letos je bil na Pristavi v Castelarju. Ob 10. uri so se začeli zbirati gostje in narodne noše, ob 10.30 je ob sprejemu pozdravil predsednik Pristave dr. Julij Sa.velli škofa dr. Janeza Jenka in nisgr. Franea Boleta, ob 11 je bilo dviganje zastav in slovesna konce-lebrirana sv. maša. S škofom so so-maševali delegat dr. Alojzij Starc, msgr. Bole, castela.rski dušni pastir France Bergant, Ladislav Lenček OM, Jože škerbec, dr. Jure Rode, Franci Cukjati in Ignacij Štran-car iz Kalifornije. Med mašo so peli združeni mladinski zbori iz Slomškovega doma, San Justa in Pristave Pod vodstvom lic. Tineta, Selana. Zavoljo jutranjega dežja, ki je namočil vrt, je bila maša na balkonu, verniki pa so bili tlakovanem dvorišču, škof je v pridigi priporočal zvestobo Cerkvi in narodu.
Po skupnem kosilu je bil na prostem gledališki prikaz zadnjega u-stoličenja koroškega vojvoda na Gosposvetskem polju. Pri množični igri
Poslednje ustoličenje je sodelovalo okrog 100 igralcev, pevske vložke je pel 120-članski mladinski zbor pod vodstvom dr. Julija Savellija, na orglah je spremljala Anka, Savelli Gaserjeva, mogočno sceno je izdelal Tone Oblak, kostume pa zamislila in oskrbela Magda Češarkova. Sodelovali so tudi 4 trobentači, scensko opremo je oskrbel Rudi Griča,r, ozvočenje Jure Fajdiga in Sandi Ga-ser. Ob koncu se je vsem sodelujočim zahvalil predsednik Pristave dr. Savelli, škof Jenko pa je izjavil, da tako množične in veličastne predstave še ni doživel. Slovenskega dneva se je udeležilo okrog 1200 rojakov.
Birma naših otrok
V nedeljo 3. maja, je bila birma v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji. Ob 15. uri so se birmanci z botri, narodnimi nošami, ministranti, duhovniki in birmovalcem škofom dr. Janezom Jenkom napotili iz poslopja don Boscovega zavoda v cerkev. S škofom so somaševali delegat dr. Alojzij Starc, msgr. Franc
Bole, Janez Petek CM, Tone Rant SDB in Janez Grilc iz Venezuele. V pridigi je škof govoril o vsebini in pomenu zakramenta birme. Birmanih je bilo 82 deklic in 75 dečkov. Mašni napovedovalec je bil Marjan Loboda, mašni berili sta brala, prof. Tine Vivod in Danica Malovrh. Med mašo je pel zbor Gallus pod vodstvom dr. Julija Savellija in ob spremljanju na orglah Anke Save-lli Gaserjeve. Po obredu so se birmanci z birmovalcem fotografirali.
Romanje v Liljan
Na drugo nedeljo v maju, 10. maja, je bilo vsakoletno romanje v največje Marijino božjepotno svetišče v Lujänu. Izredno lep jesenski dan je omogočil izredno udeležbo rojakov. Prišlo jih je okrog 3 tisoč, največ seveda, iz vseh predelov Velikega Buenos Airesa, zastopniki pa so bili tudi iz Rosaria, Bariloč, Cordobe in od drugod. Romarska maša je bila ob 10. uri. S škofom Jenkom so somaševali delegat dr. Starc, msgr. Bole in Štrancar. Med mašo je vodila ljudsko petje skupina mož in fantov pod vodstvom Ivana Rodeta, orglal pa, je med mašo in pri popoldanski pobožnosti organist Gabrijel Čamer-nik. Dušni pastirji so spovedovali, mašni napovedovalec je bil Tone Rode ml., berili sta brala Lojze Lavrič ml. in Mimi Bokalič.
Popoldanska pobožnost se je začela ob 14.45 z govorom msgr. Boleta,, nato se je razvila mogočna procesija. Za križem in zastavami so se zvrstili šolski otroci z učiteljstvom, možje in fantje, kip luhanske Mari-
je so nosili fantje v belih srajcah, okrašeno podobo Marije Pomagaj pa v narodnih nošah. Za podobama so šli ministrantje in duhovnkii, redovnice, dekleta in žene. Med procesijo je bilo petje Marijinih pesmi in molitev rožnega venca. Po vrnitvi v baziliko so bile pete litanije Matere božje, blagoslov z Najsvetejšim, zahvalna pesem in za sklep pesem Marija skoz življenje.
Iz naše kronike
Ob 25-letnici zavoda presv. Srca Jezusovega na Patemalu, ki ga vodijo šolske sestre, je bila v cerkvi sv. Neže 24. aprila zvečer zahvalna večerna maša. Somaševanje je vodil buenosaireški pomožni škof Miras. Po maši je bila na farnem dvorišču zakuska. V tem zavodu je bilo prva leta po prihodu 1. 1948 v deželo več dečkov slovenskih družin. Hišni duhovnik zavoda je dr. Jure Rode.
V	soboto 8. maja na 3. kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije je predaval msgr. Franc Bole o verskem tisku v domovini.
14. maja je na sestanku Zveze slovenskih mater in žena, predaval dr. Jure Rode o katoliškem shodu Slovencev v Argentini.
V	soboto 16. maja je v Slovenski hiši predaval o naših narodno-druž-benih vprašanjih ob katoliškem shodu Slovencev v Argentini Božidar Fink. Večer je bil pod okriljem Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva.
V	nedeljo 17. maja je Slovenski dom v Carapachayu slavil 27. oblet-
Rico svojega Slovenskega doma z Hiašo, skupnim kosilom, kulturnim in družabnim programom.
V soboto IG. maja je bila v Slomškovem domu mladinska plesna prireditev.
20. maja je na sestanku sanmar-tinske Lige žena-mati predaval Rudolf Smersu o dr. Antonu Korošcu.
Navodilo (O umetnem
01‘LOJEVANJU
10. marca 1987 so v Vatikanu objavili dokument, ki se ukvarja z aktualnimi problemi biomedicinskega raziskovanja in posegov v človeško razplojevanje. Dokument je časnikarjem predstavil prefekt rimske kongregacije za verski nauk, kardi-nal Joseph Ratzinger.
V zakonu Cerkev ne odklanja vseh •netod umetnega, oplojevanja, vsekakor pa tiste, kjer hočemo otroka >,producirati in ne zaploditi“, kakor recimo pri oploditvi v epruveti. Tako je dejal pri predstavitvi vatikanskega dokumenta kardinal Ratzin-Ker. Po njegovem prepričanju je zakonsko ljubezensko dejanje edina »vredna zibelka“ novega človeškega življenja, in ga ni mogoče nadomestiti z nobeno tehnično metodo.
Nasprotno pa so posegi, ki izvršenemu zakonskemu dejanju pomagajo doseči cilj oploditve, moralno do-Pustni, je dejal kardinal. O teh metodah Cerkev v dokumentu namenoma ne govori. Vendar pa jih je mogoče etično zagovarjati samo, če je Prizadeti par poročen. Tako v vatikanskem dokumentu ni nobenega
stavka o metodi ,,Gift“. Ta omogoča nosečnost z umetno oploditvijo, in sicer tako, da, moževo seme po zakonskem ljubezenskem dejanju vnesejo v ženine jajcevode. Toda ta metoda pomaga samo ženam, ki zaradi motenj v delovanju jajcevodov ne morejo imeti otrok.
Kardinal Ratzinger je poudaril, da, vatikanski dokument zelo spodbuja medicinsko raziskovanje, naj razvije metode zoper sterilnost. Vendar pa mora biti človek vedno subjekt.
Za Cerkev je nesprejemljivo, da bi sodobno „produkcijsko logiko“ prenesli tudi na človeško razplojevanje. Cerkev ne sprejema „usodnega prepričanja“, da je za. smisel in vrednost ravnanja odločilen samo človekov namen. Tudi pošten namen še ne zadošča, da bi uporabo kake biotehnične metode imeli za moralno dovoljeno. Ker ni vse, kar je tehnično mogoče, tudi že moralno dopustno, Cerkev ne more skleniti niti najmanjšega kompromisa z mnenjem, po katerem je subjektivna želja edino merilo za opravičilo kakega medicinskega posega.
Tako prizadevanja napolnjujejo vse ljudi, ki jih skrbi usoda človeštva — verne kakor neverne — z veliko skrbjo, je rekel kardinal in opozoril na probleme okolja in vprašanja o jedrski energiji. Danes mora iti za to, da znanost „včlenimo v resnično humanistično kulturo“. Če torej Cerkev odklanja nekatere poskuse in tehnike človeškega, razplojevanja, se s tem v resnici zavzema za človeka, za njegovo dostojanstvo in njegov blagor.
UVODNIK	Sodbo prepuščamo Bogu (Rudolf Smersu) .	257
KATOLIŠKI SHOD	Katoliški shod za našo rast (Milan Magister) 260
VEiRSKA
ČLANKA
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
OB SPOMINU NA JUNIJSKE DOGODKE
NAŠA
VPRAŠANJA
LIK BARAGA
Prvi petki — še sodobni? (Lojze Kukoviča) 264 Fizično-duhovna vsakdanjost (Vladimir Kos) 266
Pastoralni obisk Janeza, Pavla II. v Argentini (Jože škerbec) ........................ 260
Okrožnica o Svetem Duhu Janeza Pavla II.
(Rafko Valenčič) ........................ 2.97
O zunanji ureditvi katoliške Cerkve (Tajništvo za nekristjane) ..................... 308
Vatikansko navodilo o umetnem oplojevanju 319
Begunka (Mirko Kunčič) ..................... 258
Minister in pokoli (Ciril Preželj-Jakob Kvas
-Otmar Mauser) ........................... 276
Nepozabni v naših srcih (Jože Krivec) ...	283
Misel na tiste dni (Rezi Marinšek) ......... 286
Pro defunctis (Severin Šali) ............... 287
Magistrale 1. venca (France Balantič) .. .	296
Škof Jenko in msgr. Bole sta nas obiskala .	274
In življenje teče naprej... (Franc Pernišek) 289 Slovenci v San Martinu (Rudolf Smersu) 293 Mirno življenjsko jesen vam želimo, g. Pet-
kovšek (Rezi Marinšek) ..................... 295
Med nami v Argentini ....................... 317
Duh Velikih jezer (Alojz Rebula) ............ 30l
POVEST
Premakljivi svečnik (Lojze Kozar)
310
Malo xa šalo. . .
„Naše kopališče ima tri bazene: enega s toplo vodo, drugega z mrzlo, tretjega pa brez vode.“
„Za koga je pa bazen brez vode?“
„Za neplavače.“
Blaž piše od vojakov materi: „Draga mama! Ker vem, da bereš počasi, ti pišem počasi...“
Teta piše nečaku v mesto, ki študira,: „Hotela sem ti priložiti nekaj denarja v pismo, pa je kuverta že Zalepljena.“
Marx želi nazaj na zemljo, pa ga sv. 1’eter vpraša:
„Zakaj hočeš na zemljo ?“
„Rad bi povedal še en stavek.“
„Katerega?“
„Proletarci vseh dežel — odpustite!“
„Ali imate tri sekunde časa?“ vpraša gledavec po nogometni tekmi sodnika.
„Imam.“
„Potem mi, prosim, povejte vse, kar veste o nogometu!“
Zakonski par sedi v kinu.
Žena: „Bogve, če se bosta na koncu poročila.“
„Čisto gotovo! Takšni filmi se ne končajo nikdar dobro.“
Ljudožerec lepi ugrabljeni belki: „No, miostljiva, sedaj lahko izbirate: Ali imate rajši mesto v mojem srcu ali v mojem želodcu ?“
Uvoženo iz Slovenije
Naša sredstva družbenega obveščanja zamolčijo javnosti vse tisto, kar jo najbolj zanima.
Niso krivi tisti, ki gladovno stavkajo .ampak tisti, ki so preveč pojedli.
Naši sovražniki ne bi v našem sistemu spreminjali ničesar.
Diktatura nima pri nas nobenih priložnosti, ker imamo vse v svojih rokah.
Ljudstvo so najbolj zadolžili njegovi največji sinovi.
Ko so na oblasti tisti, ki vse vedo, ni priložnosti za tiste, ki nekaj vedo.
Če so dolžni nedolžni, ni čudno, da smo nedolžni dolžni.
Ni vsakdo, ki grabi, kmet.
Boljše je biti otrok revolucionarja kot otrok revolucije.
Domovina vam bo večno hvaležna za tisto, česar zanjo ne boste več storili.
Vse gre na, račun delovnega ljudstva. Na račun tistih zgoraj gredo samo šale.
Sovražnik ne spi, toda tudi mi nimamo več mirnega spanja.
UHOVNO
IVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
*
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor ( Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la. Propie-dad Intelectual No. 223.211. — Tiska VILKO s. r. L, Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina,
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. —-AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1987. A 42, drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.

La Villa Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Misiön Catolica Eslovena (dr. Luis Starc); direetor: Jose Škerbec - Ramon L. Fai-cön 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Na.c. de la Prop. Intelectual No. 223.231. — Talleres Gräficos “V i 1 k o” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.