259 Slovenstvo na Goriškem. Danes — 8. avgusta — obhajamo obletnico tistega dneva, čigar zora je avstrijanskim Slovanom jasnejše solnce obečala; danes se s posebnim veseljem spominjamo tistega rajskozvonečega glasu, kteri je lani s carskega Beča za-donel velevaje, da se za naprej po vseh gimnazijah ,5in Gegenden, deren Bevolkerung iibervviegend einer anderen als der deutschen Sprache angehort" (Wiener Zeitung 3. Decembra 1859), mesto nemškega deželski jezik kot učni jezik vpeljati ima. Pa — v tem, ko se visokega ukaza veselimo, nam njega zanikerna izpeljava radost ogrenuje. Ze celih dvanajst mescov je proč, in naša slovenščina — koliko nek je na boljem? „Novicea — res organ slovenskega naroda — so resnično govorile v brambo slovenskih pravic in potreb sploh in goriških posebej; al naša slovenščina vendar še zmiraj v poprejšni nemoči omedluje. Kam li s tem obotavljanjem? Mislite morda goriški slovenščini odtegniti tiste pravice, ktere ji presvetli cesar z omenjenim ukazom braniti hoče? — Ali se morda goriška slovenščina odpovedati mora tem, vsem Slovanom podeljenim pravicam zato, ker je daleč doli proti zahodu na granici slovanskega sveta postavljena, naj bi kakor vedno budeča stražarca na skalovitih bregovih votlo bobneče Triglavkinje svojo stražico (stražišče) utaborila, proti nvejivnemu Ločniku pazno gledala in vlaškega leva na desno in levo krotila? — Ali se goriški slovenščini zato, ker je, bojevaje se za občni blagor vse plemstvo zgubila, plemenita podpora odpovedati, ali celo občne pravice prikerčiti, odreči morejo, smejo? — Ali je zavoljo tega goriška slovenščina zaničevanja vredna, ker se, na desni in levi perutnici osmoljena, ne more tako visoko ko prosta ptujščina v književnem zračji povzdigovati? — Ali se radi tega goriški slovenščini zobje kazati imajo, ker je že toliko let po svojih kancelijah kakor toliko oasah (ne osah]) razplodenje vlaške narodnosti gojila, in nemškim omikonoscom tako gostoljubnost skazo-vala? Oddaljena od mastne mize, pri kteri zapovedani gimnazijski predmeti svojevoljno gospodarijo, mora ona to puste ostanke pobirati in zdihovaje molčati, ako zasmehovanih besed širokoustnih šeškarjev slišati noče. Quousque tandem pseudo-konservativna razujzdanost! Ne tirjamo ne, da bi slovenščina mahoma učni jezik postala, ker vemo koliko prememb ta reč pred sabo podi; al da se ravno stran tega celo leto čisto nič v ta namen ni storilo, ne bo noben pravičen človek pohvalivno poterdil, kdor le količkaj neovergljivost narodskih terjatev priznava in kdor spozna, da, dokler ne bo ta rana društvenega življenja ozdravljena, tudi občni blagor cvetel ne bo. Enake morajo biti pravice narodom na polji duševnega razvitka in osvete. To kaže narava, spričuje zgodovina, vedo Slovani, priznavajo Avstrijanci. Tega so se zavedli tudi goriški Slovenci, in reka narodske zavednosti dervi nevderžljivo proti gladkemu morju vsestranske pravičnosti. Ni torej druga, ko voljo našega presvetlega cesarja spolniti in „Schritt fiir Schritt (čem hitrejši tem boljši) jeder Sprache (tudi slovenščini na Goriškem) jene Rechte einraumen, welche sie ver-moge ihrer Ausbildung und Verbreitung (po vseh dveh tretjinah cele grofije) zu beanspruchen berechtiget istu. V dosego tega namena pa je treba, 1. da slavno učiteljstvo, in vsaj tudi ravuateljstvo naše gimnazije terdno voljo ima, ne le ne zoperovati slovenščini, ampak djansko jo podpirati in pravično speljavo viadinih ukazov pospešiti; sama pasivna nemarnost ne spravine za en sam zob kolesa naprej, kako pa bo cel stroj velike ure uapredovavne sedanjosti redno gonila? Delavnih rodoljubov * 260 je toraj treba šolam. Tadaj ne bodo neslovenski Slovenci pohvalivnih besed slišali: „Sie baben Recht; was wolIen Sie im Slovenischeu ergrauen lu 2. Bi se morala slovenščina kakor zapovedani nauk enako vsem drugim zapovedanim naukom čislati in kakih 17— 20 ur na teden učiti, in sicer ali od 8 — 9, ali od 9 — 10, ali od 10 — 11 , ne pa od 11 — 12, kakor se do zdaj godi. 3. Hi morala slovenščina v^em gimnazljeom zapovedani predmet biti, brez razločka narodnosti, bodi si Furlanec ali Italijan, ali Nemec ali kdorkoli. Opomba. Da bi nas kdo ne karal pristranske sebičnosti, izrečemo očitno svojo misel, da pravično priznamo tudi vlaščini, enako kakor nemščiniobligatnost za vse gimnazijce, akoravno primorski Vlahi svojo posebno, narodako gimnazijo v Kopru imajo. Vsem zapovedana naj bo nemščina, slovenščina in vlaščina; na vzajemnem sporazumijeuji in spoštovanji stoji občni blagor, ne pa v razdraženji protivnih moči. Vendar nočemo, da bi zavoljo dveh novo upeijanih naukov več ur na teden učenci klopi gladili; imenovani trije jeziki naj imajo enako število ur v tednu, predpravicam pa, ki jih slovenščina po ces. ukazu inja, se s tem zadosti, da ji nemščina prestol učnega jezika na celo gimnazijo izroči. Kako naj se živi jeziki, vlaščina in nemščina, in naravoslovje po celi, in latinščina po višji gimnazij uči in kako naj se pri verozuanstvu odgovarjati, so „Noviceu že večkrat temeljito dokazale. Kakor na gimnazii, tako bi morala 4. tudi v ljudskih (normalnih) šolah slovenščina poglavitni predmet biti, in to ne le v slovenskem oddelku, ampak tudi v vlaškem. Da ljudske šole po kmetih morejo biti uarodue, ni treba opomniti; to je jasno samo po sebi ko beli dani (Konec sledi.) 276 Slovenstvo na Goriškem. (Konee). Po teh pravilih prestvarjene učilnice bodo ne le na-rodskim pravicam, lemuč tudi deželskim potrebam zadostile. Ena najsilniših potreb pa je, da bi nase uradništvo, ki ima z ljudstvom opraviti, poleg nemškega in laškega tudi slovensko umelo in pisalo. Bodo li slovenske kancelije vselej in zmiraj le z laškimi ali nemškimi dopisi in spisi Slovence razsvetjevale? Koliko nevšečnosti, merzenja, godernjanja, kletstva po kancelijah in drugod zavoljo skrivnostnega laš-kutarenja. Ali niso to žive znamenja, česa da ljudstvo želi, narod tirja? — Ce že slovenski s Slovencom govoriti moraš, da te razume, zakaj mu tudi ne pišeš slovenski? Ako komu slovenska slovnica zobe zvija, zakaj mu slovenski kruh skomin ne dela? Menda ni nobenega pametnega človeka, ki bi se tem tirjatvam ustavljal govore, da je Gorica laška ali pa celo „ausserste deutsche Culturstatte", ker bi s takim govorjenjem preočitno kazal, da hoče statistiko goriške grofije po oni goriškega teatra skovati. Ce bi pa vendar še kak izobraženec tako zlo o statističnih vednostih bolehal, mu svetujemo, ako mu je za zdravje mar, vsaj letopise (programe) goriške gimnazije prebrati. Ker je večina so le o v (če ne vsi) iz Goriškega, se sme po njih narodnosti primerno večina Goričanov soditi. Letopisi celega desetletja spričujejo z očitnimi številkami („und dieZahlen sprechen") da je na goriški gimnazii mnogo več Slovencov kot Furlanov, Italijanov, Nemcov in vseh druzih skupaj, akoravno marsi-kter slovenskih meščanov, boječ se škricovega „šklafau mater zatajuje iu v družtvo junaških „uskokova pobegne. Pri vsem tem, da čarobna bisaga „der hochmuthigen Selbstverachtungu ni še svoje vabivne moči zgubila, se vendar večina Slovencov od leta do leta jasneje razodeva. Kar so namreč Jjudske šole gostejše jeli saditi, se tudi veliko več mladine iz kmetov po goriških šolah vidi iu sliši; letos se jih je bilo toliko za pervi gimnazijski red oglasilo, da so mnogim zavoljo premajhnega prostora slovo dati mogli. Le škoda, da se jim zdaj v te šole stopivšim preveč to krati, do česa imajo po svojem Stvarniku pravico. Skoda! pravim, kajti tako ravnanje jim prerado domače čutje kvari in ubija, dokler ga skoz in skoz „indifferentizema ne skvari in abije-In na teh podertinah domorodnega živelja hočejo nekteri razsvetljenci še zmiraj pozračne gradove ptuje omike izsla-miti, češ, da bi naše blagostanje preterdno bilo, ako bi na neomajljivi podlagi narodskih pravic slonelo in v vzajemnem ljubljenji različnih narodov novega vžitka jemalo. Dokler so možje, ki o šolskih rečeh veljavno besedo imajo, s takimi misli navdani, bo slovenščini malo vijolic cvetelo. Takrat pa, kadar bo v vsem dano narodu, kar je narodovega, bo povsod ogromni glas veselega petja donel in ne en narod sam, ampak narodi vsi bojo slavo peli presvit-lemu čaru složne Avstrije! A. Ž.