Duhoono žiolionio
JAJVUAR 1991	*	j
JUAN PABLO II EN EL COLEGIO ESLOVENO DE ROMA
El jueves 22 de noviembre, por la tarde, hizo una visita al Pontificio Colegio Esloveno de Roma, que esle-bra este ano el XXX aniversario de iundacion. A su llegada al centro fue acogido por el rector y c inčo o bi sp o s (slovenos. En la capilla, dedicada a Maria Auxi iadora, concelebro la Eu-caristia con los superiores, alumnos y exalumi.O£; asistio tambien la co-munidad eslovena de Roma, en su mayoria sacerdotes, religiosos y reli-giosas. En la ho milic, e' Santo Pa dre
comento el gran don que la Provi-dencia nos ha concedido con los cam-bios que marcan una nueva epoca en la Europa Central y Oriental y que han teni do una resonancia importan-te tambien en Eslovenia; la impor-tante obra de reconstruccion material, moral v espiritual que hay que llevar a cabo, sobre to do entre las generaciones de jovenes, ante la per-spectiva del tercer milenio que ya se acerca, y la mision de reevange-lizacion de una nueva Europa, sobre fundamentos historicos eristianos en la cual la cultura y la Iglesia sepan respirar con los do s pulmones; se rsfirio tambien a la herencia de los santos Cirilo y Metodio, padres de la fe y la cultura del pueblo esloveno y de los o tros pueblos eslavos; des-taco que dicha herencia “impone el deber de crear las condiciones de una vida social verdaderamente a medida del hombre, que no solo es hi jo de 'a tierra sino tambien hijo de Dios”; y por ultimo senalo como ideal de convivencia fratema del pueblo eslo. veno r.o solo con la familia europea desde el Atlantico a los Urales, sino con la solidaridad universal de toda la farni'ia humana. Juan Pablo II dejo como recuerdo de su visita el caliz con el que habia celebrado la misa. Luego saludo personalmente a čada uno de los presentes. Poco des-pues de las 21, el Papa regreso al Vaticano.
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
LETO 58
JANUAR 1991
Da bi se v Gospodovem letu 1991 veselili v upanju
Bog daj, da bi bilo leto 1991, predvečer 500-obletnice odkritja no-vega sveta, na katerem po božji previdnosti prebiva velik deil slovenskega rodu, leto raznih jubilejev pomembnih papeških socialnih okrožnic, pa Gallusovo leto ih jutro nove dobe, leto veselega upanja: upanja in zaupanja v Gospoda, v sočloveka in samega sebe.
Leto vedrega upanja in zaupanja v Boga, našega Stvarnika in Očeta, ki b svojo ljubeznijo sega od kraja do kraja in vse krepko in sladko ureja. Leto veselega upanja v Njega, katerega svetopisemske Prilike o lilijah na polju in o pticah pod nebom so dokaz božje skrbi in dobrote, vir zaupanja in optimizma. Leto osrečujočega upanja v Kristusa, ki je s svojim vstajenjem premagal smrt in podaril našemu bivanju nov pomen. Stvarstvu je odprl neslutena obzorja ih ustvaril nov, večni dlan, ki ne pozna večera. Kako lepo piše sv Irenej, živel od leta 130 do leta 200, iz Smirne v Mali Aziji, ki je deloval kot škof v 'Lyonu v današnji Franciji: „Kako je mogoč večer, kjer je Kristus?"
To pomeni, da zlo nima zadnje besedje, da ne more uničiti življenja, da ni nepremagljivo.
Za kristjana je Bog in življenje z njim in v njem, na zemlji in v polnosti v večnosti, srčika upanja, jamstvo lih izpolnitev upanja.
Leto upanja v sočloveka in v samega sebe. Res jie zaupanje v sočloveka in v samega sebe, kot je pred časom zapisal slovenski metropolit Alojzij Šuštar, drugačne vrste kakor zaupanja v Boga in ga ne smemo pretiravati, a na drugi strani je tudi to zaupanje kot sestavni del zaupanja v Boga bistvenega pomena, človek sreča Boga v razmerju do bližnjega in do samega sebe. Bog hoče, da „verujemo“ in „upamo“ tudi sami vase in v bližnjega, ker je človek neposredno prizorišče za srečanje z Bogom.
Upanje, od Boga vlita krepost, torej čisti božji dar, nas usposablja, da moremo v zemeljskem življenju pričakovati večnoi združenje z Bogom, in vsa za to potrebna sredstva.
Seveda moramo s to krepostjo sodelovati. Najprej tako, da se bo-uimo proti slabemu v sebi in v svetu, da skrbimo za vsakdanji kruh, da molimo in prejemamo sv. zakramente. Staro je vprašani': Ali naj se kristjan v svojem upanju bolj zanaša na Boga ali na svoje prizadevanje. Sv. Ignacij, katerega 500-letnico rojstva letos obhajamo, je mojstrsko svetovali, naj človek tako zaupa v Boga, kakor b" bilo, vste le od njega odvisno, in se tako trudi, kakor bi bilo vse !e od človeka odvisno. Bogoslovno gledano je brez dvoma zaupanje v božje delovanje osnovnega in prvenstvenega pomena. Drugačno prepričanje hi bil pelagia-nizem, zmota prvih stoletij1, ali vsaj zmotni naturalistični aktivizem.
Velika opora našemu krščanskemu upanju, ki je luč in pot našemu Zemeljskemu potovanju, nam more biti življenje s cerkvenim letom: božič, iz čigar skrivnosti upanje izvira; velika noč, ki nas v upanju utrjuje; vnebohod, praznik poroštva našega upanja: binkošti, dan Svetega Duha, delilca vseh darov. 'Marijini prazniki in godovi svetnikov pa nam razodevajo svetle zglede in mogočne priprošnjike tolaži j ivega upanja in trdnega zaupanja.
Krščansko upanje, ki nas bo obvarovalo predrznega zaupanja in hladnega obupa pa vsakovrstne malodušnosti, nas bo iz dneva v dan pomirjevalo, pomlajalo in napolnjevalo z vese'jem ,n optimizmom,, pa seveda z željo, da bi tega bogastva bili ifteldžmi vsi družinski člani, člani našega občestva v Argentini, pa tudi vsi ljudje dobre volje.
Čeprav je upanje eno,, druga božja krepost, ki raste h koren n.e vere in se razrašča v cvet ljubezni, se bo pri vlsakem izmed nas, ki se bomo za to trudili, javljalo različno. Pri enem bolj kot sposobnost za življenje v Bogu, pri drugem bolj kot moč za premagovanje življenjskih težav, pri tretjem kot predanost božji previdnosti, pri četrtem bolj kot teženje k Bogu, k polnosti Resnice, Dobrote in Lepote.
V Gospodovem letu 1991 se z zaupanjem pridružimo ljubljanskemu nadškofu Antonu Vovku, ki je leta 1949, v ailno težkih čas:.h, zapisal in spregovoril: V Gospoda zaupam!	Alojzij Starc
Božični prazniki v januarju
Novo leto — praznik Marije, svete božje Matere
Prvega januarja, na osmino božiča, je praznik svete božje Matere Marije, ko se tudi spominjamo, da so Detetu dali ime Jezus. Ves Marijin pomen in vsa njena veličina je v njeni z-vezi s Kristusom, v njenem božjem materinstvu. Po Mariji se je izvršila čudovita »zamenjava". Božji Sin je postal človek, da bi mi postali božji otroci.
Marija je najtesneje povezana s skrivnostjo božjega učlovečenja in našega odrešenja. Iz nje sije božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka na zemlji. Marija je Jezusova mati ne samo zato, ker mu je dala meso in kri, temveč tudi zato, ker je proniknila v njegovo skrivnost in je z njo kar najtesneje sodelovala. Kot Gospodova dekla je sama sebe popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in se s tem pod njim in z njim postavila v službo odrešenja. Zaradi tega nam je Marija postala mati v redu milosti. Zato se tudi bogoslužje praznika obrača k Mariji, deviški Materi, ki je nevsiljivo navzoča povsod, kjer je njen božji Sin.
Na začetku novega leta nas Cerkev priporoča varstvu nje, ki je dala začetnika življenja, Jezni-
sa Kristusa. V svoji materinski ljubezni se vedno zavžema za brate in sestre svojega Sina, ki še potujemo in smo v nevarnostih in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino.
Dan miru
Prvi dan v letu je Cerkev posvetila tudi miru. prvi in najvišji družbeni dobrini, ki omogoča vsako drugo dobro v človeškem življenju. Vabi nas, naj o miru razmišljamo, ga vzljubimo, zanj molimo in delamo. Mir je sad pravilnih, urejenih odnosov z Bogom in sočlovekom. Papež določi vsako leto geslo za obhajanje dneva miru. Za 24. dan miru, 1. januarja 1991, je določil naslednje geslo: „Če hočeš mir, spoštuj vest slehernega človeka."
Gospodovo razglašenje ali sveti Trije kralji
To je tretji božični praznik, pred njim pa tretji sveti večer, zato o mraku spet pokadimo in poškropimo domove. Tokrat napišemo. s kredo na vrata letnico in prve črke imen kraljev. Tudi pri jaslicah postavimo kralje.
Epifanija je grška beseda in pomeni prikazanje, razodetje, razglašenje. V Svetem pismu pomeni ta izraz božji nagovor človeka, ki zahteva s strani ljudi odgovor in odločitev. Praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja nas spo-
min ja na dejstvo, da s:e je Bog modrim in po njih vsemu svetu razodel v človeški podobi. Vsi ljudje naj bi prišli k božji luči in spoznanju resnice Oznanilo tega praznika je: Bog je za vse ljudi in za vse čase nepogrešljivi in nenadomestljivi odrešenik.
V Sloveniji in v deželah, kjer so. vero prejeli iz Rima, se ta dan v ljudskem govoru imenuje praznik svetih Treh kraljev. Izraz trije kralji nam daje bo\j nazorno in živo predstavo o daljnih častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli počastit novorojenega Boga človeka. Evangelist Matej imenuje te popotne može modre ali ma-ge. Njihova domovina je bila na Vzhodu (Perzija, Babiloniia). Da so bili trije kralji, so sklepali po troin-em daru, ki ga imenuje ‘Matej : zlato, kadilo in mira. Legenda iz 7. stoletja nam pove tudi njihova imena: Melhior, Baltazar in Gašper.
Jezusov krst
Za božičem in Gospodovim raz-glašenjem je praznik Jezusovega krsta tretji božični praznik, ki ga praznujemo na nedeljo po Gospodovem razglašenju.
O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja. Ko je prišel od Očeta določen čas, se je, čeprav je1 bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza prejemali krst pokore.
Kot Jagnje, ki odjemi je greh sveta, je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in s pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst, to se pravi smrt na križu. S krstom je bil Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka, da je res božji Sin, in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo.
S krstom je Jezus začel delo našega odrešenja. S krstom tudi mi postanemo deležni tega njegovega odrešenja. Tudi za nas je krst začetek in izhodišče našega poslanstva. Ves teži za dosego polnosti v Kristusu.
S praznikom Jezusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja (svečnica), Iki je na 2. februar postavljen zato, ker se 'takrat izteče 40 dni po božiču. V naši ljudski zavesti in pobožnosti je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega časa. Zato navadno šele takrat pospravimo jaslice in nehamo peji božične pesmi.
G
Slaro leto - novo leto
Ko človek misli na tok življenja, mu je pred očmi prehajanje iiz mladega v staro. Popje se odpira v kratkotrajno cvetje, cvetje se osipa, plodovi zore in odpadajo, jesenski vetrovi odnašajo suho listje. Taka je življenjska pot vsakega zemeljskega bitja.
Trenutek, ko i?,e prevesi leto v leto, pa ima drugačno simbolikoi Kar zamira, vstaja v novo bivanje. Ni več občutka staranja, odmiranja; nastaja novo življenje, novo upanje, nova radost. Leto, ki nastopa, mora prinesti več veselja kot lani, več srečnih naključij.
Take na d. e se same odpirajo, ni j;h treba jklicatl. Na severni pob °hli jih budi misel na prihodnjo Pomlad, pri nas na začetek letnega počitka. Ob tem se sproži skoraj prezir do preteklih tristo Petinšestdeset dni, staro leto odhaja v pozabo, odmislimo ga tako kot stari koledar.
In vendar je treba, da se misleč človek, posebno jše kristjan, ob mejnih trenutkih zavestno ustavi, da pregleda, kaj mu je bilo darovano in kako je z darovi gospodaril. Nikogar ni, ki ne bi mogel najt; razlogov7 za veselje nad življenjem. V zadoščenje je, če Jc raslo in se ktepilc, naj bo tako tudi naprej. Želja po napredku ni yedno neurejeno hlepenje, če pa je življenje terjalo žrtve in nalagalo preskušnje, je peljalo v po-
glabljanje, dozorevanje, t:daj v duhovno rast. Vse, kar je prinašalo staro leto, ima torej svojo vrednost, vse je 'tudi vredno zahvale.
Novoi pred nami pa Spet ni samo sonce. V novoletnem napivanju največkrat ni drugega kot prešeren optimizem. Kar težko je sprejemati pridržek, da bo sreča predvsem nasledek našega truda in vedno dar višje volje.
Ob premeni leta je, torej pri splošnem veselju, ki ga čutiimo, treba naravnavati misli v zahvalo in prošnjo.
Za leto, ki se izteka, imamo tudi skupno dosti razloga, da smo hvaležni. V Sloveniji je zamrl sistem, ki je petinštirideset let obvladoval vse življenje, odprla se je pot v svetlejšo dobo. Komunistično vla-darstvo je tudi drugod na nepovratnem umiku. Za prihodnje leto pa je trdno upanje, da bo Slovenija dokončno stopila na pot zrele samostojnosti in umne ureditve. A za to bo treba obiti čeri in premagati notranje- ovire. Optimizem, da bo dosedanji razvoj peljal še naprej k splošnemu sprejetju resnice in uveljavljenju pravice za pcedinca in skupnost, bo upravičen samo tedaj, če bomo zaupali ljudem z vodstvenim bremenom in če tudi samj ne bomo vnaprej zavračali klicev no sodelovanju. Sreča Slovenije je naša isreča, njeni
Temelj narodne prenove
Človek potrebuje neprestanega prenavljanja. Biološko se prenavljamo že od rojstva naprej, da ne ostarimo, obnavljati pa se moramo tudi kulturno in gospodarsko, da lahko ohranjamo, kar imamo, ter da moremo napredovati. Isto velja tudi v povsem drugi, a nič manj realni razsežnosti, v smislu Pavlovega »novega človeka", ki je postrgal »stari kvas" in naliva »novega vina v nove mehove".
Po obdobjih hudih bolezni pa potrebuje organizem še posebno istenzivne in skrbne prenove. Treba je obnoviti poškodovane in nadomestiti odmrle celice, izločiti škodljive snovi, ki so se nabrale v organizmu, pa e zdravo hrano in svežim zrakom pomagati, da narava in volja do življenja napravita svoje. To drži za okrevajočega človeka in tudi za družbene organizme, ki so preživeli težke notranje pretrese.
napori naj bodo tudi naša skrb, vsakogar po njegovih močeh.
Veliko milosti skupaj prejemamo, vsi smo zanjo dolžni zahvalo in vsi smo poklicani, da tudi za prihodnost prosimo Sloveniji novih darov. Skupna sreča naj bo ob prevesu leta nagib tudi naše osebne srečne zavesti, hotene rasti v boljšo človečnost in vse večje zavesti božje bližine.
Božidar Fink
Pri izrazu družbeni organizem moramo biti previdni. Ustvari lahko napačen in povsem zgrešen videa, da ima družba svoje lastno življenje mimo posameznikov, ki jo sestavljajo. Tako, hegeljansko pojmovanje družbene problematike, osnovane na podlagi splošnih pojmov, nas bi zavedlo proč od smeri, po kateri smemo upati, da pridemo do zaželene prenove. Izhodišče osebnega in družbenega prenavljanja pa tudi vsakega razmišljanja o njem naj bi bilo tam, kjer je pričetek moralnega zdravja ali razkroja, to je v posamezniku.
In vendar je mogoče govoriti o obolelosti družbenih organizmov
in o potrebi prenove' celega naroda, kadar je število obolelih udov tolikšno, da odločujoče vplivajo na občestvenemo življenje in nru dajejo svoj poseben pečat.
kje smo?
Slovenci stojimo po desetletjih težkih pretresov in velikokrat nevzdržnih moralnih in fizičnih nasilij pred vrati novega obdobja, 'ki zahteva od naroda tako biološkega kakor moralnega zdravja. Vsi pa vemo, da nam pretekla desetletja niso prizanesla ne v prvem ne v drugem oziru. Obnoviti moramo svoje sile in sicer na mnogih področjih.
Kakor vedno, kadar gre za proces zdravljenja in obnove, nas čaka najprej naloga presoje položaja — diagnoza. V tem primeru bo šlo za samopresojo. Nihče nam-neč nam ne more povedati „od zunaj", kaj nam manjka, kje smo Postali ranljivi, kje so naše šibke točke. To moramo ugotoviti sami, Prav kakor bo tudi proces zdravljenja odvisen samo od nas.
Ne domišljam si, da bi mogel opraviti to zapleteno in odgovorno nalogo. Dvomim, da bi mogel kdo našteti po vrstnem redu in po teži vse obolele točke na našem narodnem telesu. Lahko pa morda opozorim na nekatere, o katerih sem bral in tudi dostikrat sam razmišljal.
Predvsem si moramo biti na jasnem, da smo Slovenci preživeli skoraj pol stoletja zablod in nasilja, strahovanja in strahu, za kar smo kot narod odgovorni. Vsota vsega osebnega trpljenja in osebnega zla je postala skupna dediščina, skupen ‘zaklad in skupno breme ter tako tudi skupna odgovornost. Vsi smo namreč zadolženi, da popravimo kolikor mogoče zle posledice zmote in krivic, pa četudi osebno nismo krivi in smo bili morda tako ali drugače žrtve zablod drugih.
Omenjena doživetja naše polpreteklosti so zasejala v mnoga slovenska srca dvom, in med večino nezaupanje. Teoretični in praktični materializem je zameglil med nami smisel za moralne vrednote, s tem pa okrnil z-avest odgovornosti za bližnjega, to je čut vzajemnosti. Socialnost, ki jo nosimo tako radi na ustih, se je spremenila v sebičnost in neodgovornost. Rešitev za svoje in skupne težave pričakujemo, po dolgoletnem propagiranju socializma, od države ali od kogarkoli drugega, ne pa od lastnih odločitev in dejanj.
Dolgotrajno avtoritarno vsiljevanje marksističnih absolutnih resnic, ki so se izkazale kot zmota, in režimske propagande, osnovane na laži, je mnogim med nami vzelo smisel za vsako resnico. Relativizem ter indiferentnost sta neredek znak razočaranja nad slogani in dogmatizmom preteklosti. Lažno prikazovanje narodove zgodovine, začetkov in poteka revolucije, to je naših skupnih korenin, v šolskih knjigah, v javnih občilih in v govorih političnih voditeljev je bilo tako splošno, da se danes mnogi ne zgražajo le' nad njim, temveč dvomijo nad vsako resnico in nad vsakim človekom. Če se .je namreč komunističnemu sistema posrečilo, da je »lomil toliko rojakov, ki so vede sprejemali laž ter jo celo širili in ji s časom pričeli sami prilagajati resnico, samo za to, da ne bi bili v konfliktu z vladajočo silo, komu je tedaj še mogoče zaupati? če so se mnogi odpovedali izrazom svojega verovanja zaradi nevarnosti in koristi, kaj naj sodi mladi slovenski sodobnik o vrednoti vere? Slovenstvo je bilo tolikokrat orodje za manipulacijo čustev, da utegne biti v nevarnosti narodna zavest prav v trenutku, ko bodo bistvene narodne 'koristi in morda celo obstoj naroda v resnični nevarnosti.
In končno, čeprav ne na zadnjem mestu, moramo prinati, da je oblast, ki je prišla na površje z neštetimi umori, zločini in z brezobzirnim prelivanjem krvi, ka-
kor ga slovenski narod ni poznal, vcepila v naš rod nespoštovanje do življenja. Slovenija je od samega pričetka revolucije postajala veliko grobišče. Množile se niso le žrtve, temveč tudi morilci, v še. večji meri pa množica takih, ki so vedeli in molčali, med revolucijo in po njej.
Kaj se dogaja, so vedeli tisti, ki so odločali, tisti, ki so ukaze izvajali, tisti, ki so »ločine zakrivali, svojci in sosedje žrtev pa tisti, ki so se po božji volji rešili, tisti, ki so živeli v bližini morišč, tisti, ki so prišli 'v stik z morilci in z rešenci, tisti, ki so slišali kričanje in jok, tisti, ki so videli polne' vlake in tovornjake, in tisti, ki so skozi desetletja odkrivali na svojih poljih in gmajnah kosti, tisti, ki so prekopavali, in tisti, ki So z oblasti skozi desetletja skušali skrivati in prikrivati usodo pomorjenih. Kot narod smo zakopali 'zločin vase: eni da so mogli lagati še naprej, drugi da so si potišali vest, tretji iz brezbrižnosti in večina — iz strahu. Le osamljeni, pogumni pričevalci v domovini, ki so tvegali svobodo in življenje, ter odmevi nenehnega pričevanja iz domstva so skozi pol stoletja preprečevali, da ni bil naš narod en sam pobeljen grob.
Ni čudno, da je 'življenje na Slovenskem prenehalo biti sveta stvar. Poboju političnih in idejnih nasprotnikov je sledil vedno v večji meri masovni poboj nedolžnih, še nerojenih Slovencev in Slovenk. Oblast je s pospeševa-
njem teh umorov ustvarjala množico rojakov, ki se v svoji vesti zavedajo lastnega zločina nad življenjem. Matere in očetje, zdravniki in svetovalci, ki so izrekli smrtno obsodbo nad nerojenim otrokom, se bodo težko upali dvigniti roke v obsodbo zločina, ki ga je „oblast“ izvršila pred desetletji nad nepoznanimi in »klevetanimi rojaki.
Z zločini nad življenjem pa smo med seboj uničevali tudi vir življenja, to je ljubezen. Spolnost, ki
naj bi bila njen naj višji izraz, je postala le izživljanje telesa, medtem ko je za resnično ljubezen, ki je požrtvovalna, ki hoče biti plodna in večna, bilo med nami vedno manj prostora. Na njeno mesto sta stopala sovraštvo ali v najboljšem primeru brezbrižnost. Upravičeno dvomimo o pripravljenosti za žrtve v odnosu do bližnjega in do naroda tam, kjer ni ljubezni do življenja.
(Bo še)
Marko Kremžar
LE TRIJE SVETI KRALJI
Med tisoč kronanimi glavami so le trije sveti kralji, trije nesebični, sveti vladarji svoje1 mogočne prestole zapustili, iz pozlačenih nosilnic izstopili, žezlo moči postavili1 v kot, se sami in peš podali na pot, da bi se odrešeniku1 sveta poklonili.
Z zvezdo repatico so si svetili na peščenih puščavskih stezah,
Jeruzalem, Betlehem, Nazaret pa Pa lest’no, Egipt in veg svet so s kadilnico miru pokadili, pred božje Dete v jaslicah pokleknili.
Brez škrlatnih plaščev, mečev in tigrovih kož, revni kot pastirji, so so mu poklonili.
Med tisoč kronanimi glavami tega sveta so le trije sveti kralji, trije pravični, miroljubni vladarji, v sveti noči zaslišali angelske klice, sledili skrivnostnemu siju repatice.
Milena Merlak
SLOVENSKI NARODNI ODBOR
29. oktobra 1990
Ob razvoju dogodkov v domovini
Slovenska demokratična vlada stoji pred težkimi in perečimi vprašanji. Iskanje pravilnih in primernih odgovorov nanje jo zaposluje do take mere, da morda ne opazi nekaterih nedoslednosti, na katere želi SNO opozoriti.
1.	Slovence po svetu preseneča, da nekateri člani slovenske vlade dajejo izjave, v katerih imenujejo obdobje komunistične revolucije še vedno narodno osvobodilni boj. Menimo, da je zdaj lahko jasno tudi rojakom v domovini, da je šlo za revolucionarni boj, ki ga je spočela komunistična partija, pozneje imenovana Zveza komunistov in katere mnogi nekdanji člani sedaj pod drugačnim imenom preračunano ovirajo čimprejšnjo prenovo države. Namen komunistične revolucije med vojno in okupacijo je bil dosega totalitarne oblasti, katera je po 45 letih nasilnega izvajanja privedla Slovenijo in Slovence do vsestranske krize. Kar se v osrednji Sloveniji še vedno uradno imenuje „osvo-bodilni boj“, je bilo nasilje, usmerjeno v prvi vrsti proti tistim slovenskim rojakom, ki so imeli to skupno lastnost z veliko večino današnjih demokratov, da niso sprejemali komunizma kot odrešilne doktrine. Iz tega razloga se je NOB pričel z umori zavednih S'ovencev in to, predno je prvi rojak segel po orožju, da se v upravičeni samoobrambi upre nasilju. Ker je KPS zavrgla svoje ime in s tem tudi svojo preteklost, je prav, da demokratična oblast čimprej odpravi simbole in ostale družbene naplavine iz tega obdobja ter skrbi še naprej, da se na Slovenskem uveljavi pravna država v vsej polnosti.
Razumemo in tudi mi zastopamo misel, da je demokratična vlada vlada vseh Slovencev. Morda se zato ta ali oni od njenih članov zateka k nekaterim starim izrazom, s katerimi hoče nakazati, da kljub propadu komunistične ideje in prakse ter kljub obsodbam pobojev v Rogu, Teharjah in drugod po Sloveniji želi reševati poštene namene tistih, ki so se med revolucijo bojevali na partizanski strani, 'ker so zaupali domoljubnim geslom revolucionarjev, a pri tem niso zapadli ..malikovanju zločina" ter niso sprejemali masovnega nasilja. Soglašamo, da je treba jasno ločiti med takimi prevaranimi rodoljubi in med nosilci revolucije, vendarle ne moremo odobravati omenjenega zadržanja, ker meče napačno luč na skupno preteklost. Prepričani smo, da je treba stvari poimenovati take kot so. Najboljša želja ustreči vsem slejkoprej vsem ne ustreže, nalaga pa, kot vsaka neresnica, narodu novo moralno obremenitev.
2.	Drugo področje, kjer je opaziti nerazumljivo popuščanje do propadlega sistema in do ljudi, ki so se mu udinjali in mu služili iz prepričanja ali iz oportunizma, pa je Slovenska izseljenska matica. Slovenci iz politične emirati j e smo desetletja bili ali ignorirani od te ustanove, za katero nas še danes ni, ali pa smo bili objekt njenih manipulacij. Kot vse kaže, naj bi prišli, po načrtih demokratične vlade, tudi mi na neki način v okvir te institucije, ki se po strukturi in vodstvu do danes ni spremenila in ki deluje kakor takrat, ko je bila podaljšana roka Komunistične partije. To je' za slovenske zdomce:, ki so od nekdaj demokrati, nesprejemljivo.
Ob novonastalem Ministrstvu za Slovence po svetu, ki naj bi delovalo v skladu s potrebami in težnjami vseh zdomcev, vzbuja tako vodenje emigrantske politike začudenje in pri mnogih upravičeno nezaupanje in odklon. Stiki med SPE in novo slovensko oblastjo so potrebni in zaželeni, a pri tem naj predstavniki slovenskih demokratičnih organizmov v domovini vedo, da je pravično upoštevati ustanove, s pomočjo katerih je naša diaspora rasla narodu v ponos skozi skoraj pol stoletja.
SNO je v prejšnjih izjavah zahteval razpust Izseljenske matice. Slovenska vlada ima vsekakor pravic-o, da SIM po svoji razsodnosti nadomesti ali preosnuje, kar pa bo dosegla le s korenitim posegom na to področje.
3.	Končno opozarjamo, da živi v svetu dokaj šen del našega naroda, ki se ni izselil prostovoljno, temveč je zapustil domovino, da si je ohranil svobodo in v mnogih primerih tudi življenje. Ti rojaki in njihovi potomci, ki bi se 'želeli vrniti v Slovenijo, potrebujejo posebne pozornosti s strani slovenske vlade.
Zato pričakujemo, da bo demokratična oblast čimprej izpolnila svojo obljubo in odpravila diskriminatorne liste z imeni rojakov, ki jim je prejšnji režim zaprl vrata domovine. Pričakujemo tudi, da ;se priznajo veteranom iz protikomunističnega tabora, oziroma njih svojcem, iste pravice kot je to povsod navada za bivše vojake, ki so se borili za svoj narod.
Nato pa predlagamo, da imenuje slovenska vlada primeren organizem, na katerega se bodo lahko obračali tisti zdomci, ki bi si želeli ponovno naseliti v Sloveniji, da urede vprašanja glede zaposlitve, stanovanj, pokojnin in podobnih pogojev, brez katerih ostajajo vabila, naj bi se nekdanji begunci vrnili, le deklamatorične vrednosti.
Pri tem pojasnimo, da imajo mnoge dežele’ podobne ustanove, katere pomagajo tujcem, da se vžive v novem okolju; tembolj upravičeno pričakujemo zdomci, da bo nje in njih potomce z ne manjšo zavzetostjo sprejela domovina.
Rudolf Smersu	dr. Peter Urbanc
predsednik	tajnik
Bogoslužna znamenja pri sveti maši
ODPEVI
Na velikih prireditvah, zlasti športnih, je navadno strašanski hrup. Najprej kričijo vsi vprek, potem se pa najde nekaj ljudi, ki skupno ponavljajo isti kratek stavek ali samo besedo, npr.: plavi, plavi, plavi... Kmalu se jim pridružijo drugi enakomisleči, za isto moštvo navijajoči in vsi ti skandirajo v en glas: Plav, plavi, plavi! S tem ne samo izražajo željo, da bi plavi zmagali, ampak plave s tem bodrijo, jih podžigajo in tako tudi sami k zmagi nekoliko pripomorejo.
Ko v cerkvi nekdo prebere berilo, sledi berilni spev. Izbran je navadno tako, da se ujema s časom cerkvenega leta in kolikor mogoče vsebuje tudi misel prebranega berila. Iz speva pa je povzeta kratka misel, ki jo po vsaki kitici speva, to je psalma, ponovimo. To je odpev, neke vrste skupna prošnja ali skupna hvalnica. Da bo odpev res neke vrste skandiranje in sicer lepo in pobožno, moramo tistega, ki nam ga napove, skrbno poslušati, da ga lahko brez napake ponovimo.
Včasih odpeve poje cerkveni zbor, toda to ni najboljša rešitev, veliko lepše je, če odpev govorijo ali pojejo vsi navzoči, saj tako pride veliko bolj do izraza edinost in skupna volja vernikov.
Pred evangelijem je kratka vr-
stica, ki jo začnemo in končamo, razen v postnem času, z vzklikom veselja: Aleluja, prosto prevedeno Hvalimo Gospoda! Ker vrstica spada že k evangeliju, jo govorimo ali pojemo stoje. Vzeta je iz evangelija in je izraz veselja nad Gospodovim veselim oznanilom. Lahko pa včasih pojemo tudi samo alelujo na različne načine: po melodiji kake domače slovenske velikonočne pesmi, v obliki kanona, ali na taizejski način; namen pa imamo vedno isti, da svoje srce pripravimo na Gospodov evangelij.
Neke vrste odpevi so tudi pri prošnjah vernikov, v katerih prosimo za skupne zadeve Cerkve, sveta in nas samih, nanje pa skupno in v volji združeni ponavljamo isto prošnjo: Prosimo te, usliši nas, ali kako drugače izrazimo, naj nas dobri Bog usliši. Taki skupni odpevi so lahko zelo mogočni, če le niso izrečeni ali zapeti samo iz navade, ampak v resnici prihajajo iz stiske našega srca.
Lojze Kosar
Sedi na desnici Boga Očeta

vsemogočnega
Ljudje imamo oblast v zelo različni meri in na različne načine, na primer oblast nad stroji in sredstvi obveščanja, nad orožjem ali celo nad ljudmi
Ker pa ne živimo le v odrešenem, srečnem svetu, doživljamo tudi, na koliko načinov ljudje zlorabljajo oblast, tako v svojem malem svetu kakor v širši družbi, nad mnogimi narodi in njihovimi gospodarskimi sistemi. Gre za borbo med oblastmi, ki se zavzemajo za človeka, in oblastmi, ki hočejo zmeraj več samo zase.
Zmagovalci pogosto znajo najbolje podjarmiti druge. Za mnoge. premnoge majhne pomeni njihova zmaga ponižanje in omalovaževanje, revščino in bedo, trpljenje in smrt.
Iz takih izkušenj se je rodilo upanje, da bo Bog nekoč uveljavil svojo voljo: ,,Mogočne meče s prestola in povišuje nizke. Lačne' obdarja z dobrotami in bogate odpušča prazne" (Lk 1,52-53).
Tudi Jezus ravno nemočnim, lačnim, jokajočim in ubogim zagotavlja veselje, ki Se začne, ko nastopi izpolnjevanje božje volje. Jezus se ni uveljavljal Z' nobeno drugo močjo kakor z oblastjo svoje besede in svoje ljubezni.
Kar je napolnjevalo njegovo življenje, je povzel na večer pred svojim trpljenjem, ko je svojim
učencem -umil noge; izvršil je torej delo služabnika, sužnja.
Naročil jim je tudi, naj po njegovem zgledu služijo drug drugemu. Tako naj gradijo svet, v katerem se bo mogla izpolnjevati božja volja. Sam je postal žrtev zlorabe oblasti. Ravno o njem izpovedujemo, da sedi na božji desnici, se pravi, da mu je Bog, Oče dal vso oblast nad časi in ljudstvi. Zmaga upora zoper Boga na križu, ni bila poslednja zmaga.
Tudi mnogotere zmage velikih zoper male niso nikakršne poslednje zmage. Tudi če ljudje oblast, ki jim je dana, tako zlorabijo, da drug drugemu uničijo življenje, ne bo to poslednja zmaga.
Poslednjo besedo nad našo zgodovino ima Bog, vsemogočni Oče. Rešit: nas more celo še iz smrti, in to tudi hoče storiti. Začel je s tem pri Jezusu, svojem Sinu, ki je pot prehodil navzdol čisto do konca, prav do dna.
V njegove roke je zdaj dana naša zgodovina. Njegovo osvobajajoče gospostvo se začne tam, kjer se ljudje odprejo njegovemu vplivanju in začenjajo biti drug drugemu na voljo, kjer odložijo svoje orožje in se spravijo, kjer imajo usmiljenje s stisko bližnjega in delijo dobrine drug z drugim. Novi svet, ki se tako začenja, drži Jezus v roki z vsemogočnostjo Bo-
ga, svojega Očeta. Nihče in nič mu ga ne bo odvzelo, tudi smrt ne.
Moja vera v Jezusa na božji desnici me mora napraviti kritičnega do sebe: kako ravnam s tistim, nad čimer imam oblast.
Moja vera v Jezusa kot Gospoda 'zgodovine me mora napraviti skeptičnega do človeške veličine in do sijaja bogastva.
Pogosto moram odkloniti spoštovanje, poslušnost in občudovanje' tam, kjer to pričakujejo od mene, in to troje podariti tam, kjer se zdi mnogim in včasih tudi meni neumno.
Moja vera, da je vsa oblast dana Križanemu, mora napraviti moje upanje neodvisno od tega, koga vidim zmagovati v naši zgodovini.
Če bi se opiral samo na svoje izkušnje, bi moral pustiti odprto, komu pripada prihodnost: ali tistim, ki v našem malem in velikem svetu iščejo mir brez nasilja, ali tistim, iki na račun drugih povečujejo in utrjujejo svojo oblast.
V vsakdanjem življenju ne smem tega vprašanja pustiti odprtega; kajti v mnogih, pogosto zelo vsakdanjih vprašanjih se moram odločiti za tisto, na kar se je mogoče zanesti.
Prvo, kar me mora pri tem voditi, je upanje, ki mi ga daje vstali Kristus.
Čeprav ne živim vedno iz tega, hočem vendarle izročiti našo poslednjo prihodnost tistemu, ki prihaja s svojim povsem osrečujočim mirom že v našo zgodovino. -
Dieter Emeis
Robert Schuman med blaženimi
Katoliška Cerkev v Franciji je uradno začela postopek za razglasitev za blaženega Roberta Schumana, ;ki velja za enega od ,,očetov Evrope". Schuman (1886-1963) je bil francoski ministrski predsednik, od 1948 do 1952 pa minister za zunanje zadeve in 1950 pobudnik za ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo. Zlasti si je prizadeval za ztoi-žanje med Nemci in Francozi po 2. svetovni vojski.
Zakonik vzhodnih katoliških Cerkva
18. oktobra je Janez Pavel II. podpisal in dal objaviti novi Zakonik vzhodnih katoliških Cerkva. Polnih
18 let ga je pripravljala papeška komisija za vzhodni zakonik. Glavni tajnik komisije je bil jezuitski pater Ivan žužek, profesor vzhodnega cerkvenega prava v Rimu.
Škofovska sinoda o vzgoji duhovnikov
28. oktobra se je s slovesnim somaševanjem v baziliki sv. Petra končala škofovska sinoda. Ves oktober je združevala v Rimu 235 sinodalnih očetov, 17 strokovnjakov in 42 opazovalcev z vsega sveta. Obravnavala je vprašanje vzgoje bogoslovcev v se. meniščih. Slovensko Cerkev sta zastopala škof Metod Pirih in župnik dr. Bojan Ravbar, iz Kanade pa je bil na sinodi torontski nadškof dr. Lojze Ambrožič.
NA NOVO SO ŽE SKORAJ PREVEDLI STARO ZAVEZO
Oktobra je bil med nami v Argentini msgr. Zdravko Reven, ki že od leta 1980 sodeluje pri prevajanju Svetega pisma. Postavili smo mu k°t tajniku koordinacijskega odbora nekaj vprašanj za naše bralce.
Kako gre s tem delom?
V glavnem dobro. Izdali smo že Novo zavezo v novem prevodu, zadnja leta pa skupaj z bibličnimi strokovnjaki in slavisti pripravljamo nov slovenski prevod starozaveznih knjig. Manjka nam le še malo prevodov. Zdaj se že pogovarjamo o vsebini opomb in uvodov ter raznih kazal. Stara in nova zaveza naj bi izšli v eni knjigi. Ker bo ta obsežna, ne bo se kmalu dokončana. Svetopisemsko besedilo že pišemo v računalnik, da tega ne bo treba delati potem tiskarni.
Menda prevajate iz izvirnih jezikov ?
Seveda. Iz hebrejščine, nekatere knjige pa iz grščine, kakor so bile napisane. Iz hebrejščine prevajajo Prof. dr. Marijan Peklaj, sestra dr. Snežna Večko (uršulinka), prof. dr. Jože Krašovec, prof. Janez Zupet in P- Milan Holc (minorit, ki uči v Rimu). Iz grščine prevajajo prof. Otmar črnilogar, prof. dr. Kajetan Gantar, prof. dr. France Rozman, prof. ^r. Alojz Rebula. Prevode pod slavističnim vidikom pregledujejo slavisti Avguštin Pirnat, Mirko Mahnič in Janez Gradišnik, škofje so pregled Prevodov posebej izročili še maribor-
skemu pomožnemu škofu dr. Jožefu Smeju.
Ali bo prevod precej drugačen od prejšnjega?
Zadnji prevod Stare Zaveze je predvsem delo prof. dr. Matija Slaviča, ki je zanj žrtvoval nad 20 let dela. Grške tekste je tedaj prevedel prof. dr. Franc Jere. Delo obeh je dopolnil prof. dr. Jakob Aleksič. Od leta 1069, ko je ta prevod izšel v celoti (v štirih „maribonskih“ knjigah) in je zdaj natisnjen v tako imenovani Ekumenski bibliji v eni knjigi, je biblična znanost zelo napredovala, slovenščina pa se je tudi nekoliko spremenila. Menim, da bodo bralci novega prevoda veseli marsikaterih lepše povedanih besedil. Prevod Nove zaveze je to že nekoliko nakazal, čeprav bo novozavezno besedilo pred izidom knjige še enkrat pregledano v komisiji in tu in tam spremenjeno
na podlagi raznih pripomb, ki jih je prevajalska skupnost po izidu dobila. Novo besedilo bo seveda nato prešlo tudi v knjige, iz katerih beremo pri božji službi.
Kdo to delo financira?
Delo v veliki meri financira Svetovna biblična družba. Doslej je prevajanje zasledoval in mu pomagal njen svetovalec Nemec dr. Kassiihl-ke, po njegovi upokojitvi pa katoličan, salezijanec dr. Buzetti iz Rima. Izdaja take knjige zahteva veliko denarja, ki ga je treba vložiti v tisk in v knjižno zalogo. Naše škofije bi
ga same težko zmogle. Rad bi pa pri tem omenil tudi osebni doprinos prevajalcev in sodelavcev pri prevodu, ki žrtvujejo svoj čas in imajo ob prevajanju veliko stroškov. Teh skromen prevajalski honorar za tako dolgoletno in težko delo nikakor ne bo poplačal.
In vaše osebno delo pri vsem tem ?
Delo tajnika je poganjati, znova in znova brati, dogovarjati se, skupaj s predsednikom načrtovati, držati zvezo z Biblično družbo in z delavcem, ki besedilo piše na računalnik, pozneje pa s. tiskarno.
Umrli duhovniki
Dr. Emil Hodnik, rojen 1910 v Žalcu in posvečen 1938 v Mariboru, od 1939 do 1949 izseljenski duhovnik v Parizu, od 1949 v škofiji La Grosse v ZDA, je umrl 3. avgusta 1990.
Janko Škraban, rojen 1911 v Kro. gu, posvečen 193-5 v Mariboru, 45 let dušni pastir v Beltincih, je umrl 20. avgusta 1990.
Ivan Janež, posvečen 1938 v Ljubljani, nazadnje župnik na Koroški Be-li, je umrl 15. avgusta 199-0.
Jožef Gijuran, rojen 1913 v Turnišču, posvečen 1939 v Mariboru, 40 let ž-upnik -v Bogojini, je umrl 24. septembra 1990.
P. Albert (J°žef) Falež, trapist, rojen 1915 v Slivnici pri Mariboru, posvečen 1939', deloval v Radmirju od 1947 do 1981, vmes bil izseljenski duhovnik pri iSv. Vidu v Clevelandu od 1966 do 1971, je umrl 27. septembra 19-90;
Štefan Falež, njegov brat, rojen
192-3, posvečen 19-62 v Rimu. deloval na Prevaljah, v Belih vodah in Šmihelu nad Mozirjem, je umrl 8. oktobra 1990.
Cistercijan Pavel Janez Pavlič, rojen 1911 v Tomišlju in posvečen 1934, 1945 se umaknil pred partizani, deloval v iStamsu na Tirolskem, zadnjih 20 -let pa v Stični, je umrl 26. septembra.
Msigr. France Mikuž, rojen 1945 v Dobrovi, posvečen 1969 v Ljubljani, narodni ravnatelj papeških misijonskih družb v Sloveniji in župnik v Štnartn-em pod Šmarno goro, je umrl 19. oktobra 1990.
Jože Flis, rojen 1918 v Poljčanah na Štajerskem, posvečen 1944 v Ljubljani, 194-5 odšel v begunstvo, deloval od 19-46' do 1956 v Španiji in med slovenskimi visokošolci v Barceloni, od 19-5-6 do 1962 med rojaki v Franciji, med slovenskimi izseljenci na Švedskem med 1962 do 1972. in potem zopet med Slov-e-nci. v Parizu, je umrl 22. oktobra v Parizu.
ZADNJIH DESET PAPEŽEV
Papež Pij IX. 1846 -1878
Giovanni Maria Mastai-Ferretti se je rodil 1792 v Senigalliji, 1819 prejel mašniško posvečenje, 1825 sodeloval v papeškem poslanstvu v Južni Ameriki, Leon XII. ga je 1827 imenoval za nadškofa v Spo-letu, Gregor XVI. pa 1832 za nadškofa v Imoli in 1840 za kardinala. Odlikoval se je1 po prizadevnem dušnopastirskem delovanju. Ker se je izavzemal za upravne spremembe v cerkveni državi in z naklonjenostjo spremljal nacionalno gibanje v Italiji, so ga mnogi imeli za pristaša liberalnih cerkvenih krogov. Po kratkem kon-
klavu so ga 16. junija 1846 izvolili za papeža. V cerkveni državi je izvedel nekatere »upravne spremembe, kar mu je prineslo velike simpatije, vendar se je mit o ..liberalnem papežu" hitro razblinil, ko je Pij IX. aprila 1848 razločno poudaril, da bo ohranjal duhovno neodvisnost in da ne bo storil ničesar, kar bi krnilo njegovo poslanstvo očeta vseh verujočih; odslej so ga mnogi označevali kot sovražnika domovine. V revolucionarnem letu 1848 je prišlo do nemirov tudi iv Rimu. Papež je moral bežati, v mestu pa so oklicali republiko. Šele aprila 1850 se je lahko vrnil v Rim. Pod državnim tajnikom Antonellijem so sicer izvedli določene upravne spremembe, vendar so mnogi ostali nezadovoljni, ker je 'uprava dala državljanom premalo politične svobode. To nezadovoljstvo je znal dobro izkoristiti Cavour pri svojih načrtih za zedinjenje Italije: leta 1870 so italijanske čete zasedle Rim in ga razglasile za glavno mesto združene Italije. Papež, ki se s tem posegom ni strinjal, se je odslej imel za vatikanskega ujetnika.
Pij IX. je po raznih misijonskih deželah, predvsem v Ameriki, ustanovil 206 novih škofij oziroma misijonskih vikariatov, 1850 je ponovno vzpostavil 'katoliško
hierarhijo v Angliji in 1853 na Nizozemskem. Sklenil je konkordate z Rusijo (1847), Španijo (1851), Avstrijo (1855) in a več latinskoameriškimi državami. Ob tem je bila zelo značilna vse močnejša centralizacija, ki je skušala izbrisati vse težnje' po kakršnihkoli posebnih pravicah krajevnih Cerkva. Ta razvoj, ki seveda ni potekal brez (ponekod glasnega) odpora, je osrednje vodstvo Cerkve po letu 1850 z različnimi sredstvi načrtno podpiralo. Pri tem je posebno vlogo imela sama osebnost papeža, ki je v širokih krogih po svetu užival izredno močan ugled. Pretirano poudarjanje vloge osrednjega vodstva Cerkve in predvsem samega papeža ni izzvalo ostrih polemik samo v Cerkvi, ampak je, predvsem po letu 1870 vse bolj vznemirjalo vlade posameznih držav. V Nemčiji je to privedlo do ostrih nastopov proti katoliški Cerkvi (Kultur-kampf). Avstrija je razveljavila konkordat, do težav je prišlo v nekaterih latinskoameriških državah. Demokratična gibanja po Evropi so zamerila Cerkvi, da je po letu 1848 podpirala razne 'konservativne stranke, na mnoge negativne odmeve pa je naletel Sylla-bus iz leta 1864, v katerem je Pij IX. obsodil poglavitne modernistične zmote svojega časa: panteizem, naturalizem, racionalizem, indiferentizem, socializem in komunizem kakor tudi napačen nauk o krščanskem zakonu. Ob soočenju z novimi miselnimi tokovi se
NAMEN
APOSTOLATA MOLITVE ZA JANUAR
Splošni: Da bi ekumenski pogovor odprl pot k pollni resnici in polnemu občestvu v Kristusu, edinem Odrešeniku.
Misijonski: Da bi pogovor med kristjani in muslimani vodil k medsebojnemu razumevanju in spoštova. nju.
Slovenski: Da bi med Slovenci bolj cenili vsako prizadevanje za edinost kristjanov.
je Cerkev premalo odzvala še drugemu izzivu: vzporedno z naglim industrijskim razvojem se je pojavljalo vse bolj pereče socialno vprašanje delavstva; posamezniki so na tem področju sicer marsikaj storili, osrednje vodstvo Cerkve pa se tega vprašanja ni resno lotilo. Tako se je Cerkev ob smrti Pija IX., čeprav notranje močna, znašla dokaj osamljena v svetu, !ki ji ni bil naklonjen; še posebej, ker se na znanstvenem področju ni znala uspešno soočiti z napredujočim racionalizmom in pozitivizmom.
Pij IX. si je zelo veliko prizadeval za poglabljanje verskega življenja. S številnimi okrožnicami ob različnih priložnostih je vedno znova opozarjal na krščanska načela in družbo spodbujal h krščanski prenovi. Leta 1854 je razglasil verski nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in s tem dal nov
Doprsni kip msgr. Antona Oreharja ob vhodu v Slovensko hišo v Buenos Airesu, delo akad. kiparja Franceta Ahčina.
polet češčenju Matere božje. Sklical je I. vatikanski koncil, ki je svoje zasedanj« začel 8. decembra 1869. čeprav je ta koncil najbolj znan po razglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti, pa ni nič manj Pomemben zaradi dokumenta o katoliški veri, s katerim je jasno razložil katoliško vero in mišljenje na temelju razodetja. Najvidnejše sadove so Pijeva prizadevanja za ohranjanje zdravega cerkvenega nauka in za poglabljanje verskega življenja obrodila v pravem razcvetu ljudskih pobožnosti
v celotni Cerkvi. V zavesti odgovornosti za celotno Cerkev je nastopal proti vsemu, kar bi po njegovem prepričanju lahko ogrožalo versko življenje vsakega vernika.
Pij IX. je umrl 7. februarja 1878. Njegov pontifikat je v zgodovini papežev najdaljši: 31 let in 8 mesecev.
Leta 1853 je Pij IX. 'za obsežno področje Baragovega misijonskega delovanja ob Velikih jezerih v Ameriki ustanovil apostolski vikariat in Friderika Baraga imenoval za vikarja in naslovnega škofa. Tri leta kasneje1 je papež vikariat povzdignil v škofijo in Baraga imenoval na rednega škofa s sedežem v Sault Ste. Marie. 1866 je Baraga prenesel škofijski sedež v Marquette. Za njegovega prvega naslednika je Pij IX. 1868 imenoval Ignacija Mraka iz Hotavelj v Poljanski dolini.
Lavantinski škof Anton Martin Slomšek je 1856 po dolgotrajnih pogajanjih dosegel premestitev škofijskega sedeža iz St. Andraža v Maribor in novo razmejitev med krško, lavantinsko in sekovsko škofijo. Pij IX. je 16. in 20. maja 1857 oboje potrdil. Slomšek se je preselil v Maribor leta 1959. Krški (celovški) škofiji je oddaj koroške kraje, od sekovske (graške) pa je dobil predel mariborskega okrožja, kjer so bivali Slovenci. Škofijska meja na severu se je od tedaj v glavnem krila z narodno, na jugu pa je imela za mejo šta-jersko-kranjsko deželno mejo.
Metod Benedik
Mojih pet škofov
Pogovor s škofom Leničem
Škof -dr. Stanko Lenič je bil dolga leta med najožjimi sodelavci škofov v Ljubljani. Telesne moči so mu sicer oslabele, duhovna svežina in njegov neprekosljivi spomin pa sta živa zakladnica vedenja o preteklosti in velike živ-
ljenjske modrosti. Pozorno spremlja vse dogodke in sogovornika vedno znova preseneča tudi s svojim znanim smislom za humor. Tako je nastal tudi tale pogovor.
Gospod škof, Vaša življenjska pot s<e je najprej prekrižala z življenjem škofa Jegliča. Sami ste s,e vzgajali v Zavodu sv. Stanislava. Kako ste občutili skrb, ki jo je škof Jeglič posvečal škofiji?
Čez osem let bo 100 let, kar je začel svojo službo v Ljubljani škof Anton Bonaventura Jeglič. Prišel je v tiste čase, ko se je pričela na Slovenskem po Mahniču delitev duhov. Bil je velik narodnjak, prepričan, da bo naredil velike reči v narodnostnem in verskem pogledu. Lahko rečemo, da se mu je oboje bolj ali manj posrečilo. Kar zadeva narod, je gotovo veliko storil, če vzamemo samo njegovo delovanje tja do majniške deklaracije in še naprej. Pa tudi za cerkveno življenje je bil velik mož. Imel je bogate izkušnje 16-letnega delovanja v Bosni, bil je poln misijonskega duha. Začel je pisati zelo mlad. Trudil se je za češčenje Matere Božje in Jezusovega Srca in ravno na podlagi tega češčenja naredil velike reči. Organiziral je Marijine družbe, ki so bile velike vzgojiteljice naših deklet in žena.
Pa tudi mož, fantov in dijakov. Njegova gotovo največja zasluga Pa je ustanovitev Zavoda sv. Stanislava. Z veliko borbo je dosegel na avstrijskem dvoru, da je bila to prva slovenska gimnazija. Ta je dala naši slovenski zemlji celo vrsto razumnikov in za to mu moramo biti še posebej hvaležni.
Za njim je prišel škof Gregorij Rožman, ki ste ga vi kot tajnik še posebej dobro poznali. Zgodovina j-°. do zdaj slikala njegovo podobo le črno. Danes pa lahko spregovorimo o njem drugače. Kako ste ga doživljali?
Rožman je bil imenovan za škofa star 45 let. Bil je profesor cerkvenega prava na teološki fakulteti. Imej je veliki karizmi govorništva in ljubezni do mladih ljudi. Njega smo dijaki — takrat sem obiskoval gimnazijo — imeli Za svojega duhovnega voditelja. Bili smo z vsem srcem vneti zanj ‘n ko je postal leta 1930 škof, je zavladalo veliko veselje. Prišel pa in v hude čase. Najprej je bila Aleksandrova diktatura, ki je uničila katoliške organizacije, še posebno Orla, na katerega je bil močno navezan. 1. septembra 1940 sem prišel na njegovo izrecno že-*i_° za tajnika. Tako sem bil pri njem celih pet let in sem ga v tem času spoznal do dna. V njem nisem videl kakega velikega narodnega voditelja, podobnega Jeliču, temveč škofa, ki je ves vdan Cerkvi, škofa, ki se’ ves trudi, da oi dvignil versko življenje v škofiji in ki je od daleč slutil vse
hudo, ki se pripravlja. Aprila meseca je’ ta huda vojska prišla kakor strela z jasnega. Tisto jutro, na cvetno nedeljo, 6. aprila, je škof posvečal mlade duhovnike v škofijski kapeli. In sredi slovesnosti so padle prve bombe v Ljubljani. Na veliki petek so prikorakali Italijani. Veliko krivico delajo Rožmanu, ko pravijo, da je on povabil Italijane v Ljubljano. Prav tako nesrečen je bil kot vsi drugi pošteni Slovenci. Ni res, da bi šel Italijanom naproti na Vič, kot so dolgo pisali. Štirinajst dni je ostal kakor skrit v domači hiši in se sploh ni spustil v javnost. Potem so začeli prihajati begunci iz- Gorenjske in Štajerske. Na hodniku na škofiji je bilo vedno polno ljudi, ki so prosili škofa, naj jim pomaga. Bali so se, da jih bodo Italijani vrnili Nemcem. Takrat so začeli prihajati k škofu tudi politični voditelji raznih strank, razen komunistov. Komuniste je ban Natlačen spustil iz zapora, dal uničiti njihovo dokumentacijo, da ne bi trpeli pod okupatorjem. Ti ljudje so škofa nagovarjali: „Vse kaže, da boste morali stopiti v stik z Italijani in prositi, naj ne vrnejo beguncev!" To je bil glavni nagib, da se je Rožman odločil in stopil v stik z Italijani. Tako so približno dva tedna po okupaciji šli h Grazio-li ju: generalni vikar Nadrah, stolni prošt Kimovec in škof. Tam je Rožman povedal svojo prošnjo. Oni pa so zahtevali, da prej Cerkev da izjavo, kako je z Italijani
bolj zadovoljna kot Nemci. Rožman je tolikokrat ponavljal: »Italijani so zlo za Slovence, toda manjše zlo kakor Nemci."
Po ustanovitvi Osvobodilne fronte, in ko so se začele likvidacije, so prišli z dežele ljudje k škofu in rekli: »Samo Vi morete kaj narediti. Mi se ne bomo dajali pobijati kakor zajci, ko prihajajo k nam sredi noči, ropajo in morijo naše najboljše ljudi." Na ta način je prišlo do t. i. vaških straž, ko so ponoči orgasizdrali straže v vaseh, da niso mogli partizani v vasi. Iz vaških straž so kasneje nastali domobranci. Njegovo načelo je bilo ob prihodu okupatorjev: Slovenci smo tako majhen narod, da moramo gledati, da bomo ohranili vsako življenje; vsakega življenja je škoda, pa naj ga vzame okupator ali domač človek in mi moramo storiti vse, da to preprečimo.
Ko je Rožman odšel iz (Ljubljane, ste ostali sami na škofiji. Kakšni so bili prvi mes.ecil pred imenovanjem škofa Vovka?
Po vojni je bilo velikansko razdejanje: veliko duhovnikov pobitih, še več v begunstvu. Rožman je določil vrstni red duhovnikov, ki si sledijo, če bi njemu kaj naredili. Prvi je bil generalni vikar Ignacij Na d ra h, za njim kanonik Šimenc in tako naprej. Z Nadra-hom nova oblast ni hotela imeti nobenih stikov. Ves čas so ga prezirali, na nobeno vlogo mu niso odgovorili. Nadrah je vodil škofijo do 13. junija 1945. Tisti dan
so prišli trije oznovci na škofijo. Dobro se spominjam obraza kasnejšega ljubljanskega župana Matije Malešiča, ki je vodil to ekipo. Hoteli so govoriti z Nadrahom. Predlagal sem jim, da bi se z njim pogovorili pri kanoniku Vovku, saj on najbolje pozna duhovnike in škofijo. Bili so zadovoljni. Zbrali smo se v Vovkovi sobi v semenišču. Očitali so nam vse mogoče. Potem so zahtevali, da se z Vovkom umakneva v sosednjo sobo. Čez nekaj časa postane vse tiho, nihče več ne govori. Stečeva ven — soba je prazna! Z okna sva vi-dla, kako Nadraha ravno peljejo ven. Peljali so ga v zapor in tam je bil, dokler ga Vovk s svojo spretnostjo in poročanjem v Rim in nunciju ni spravil ven. Med tem časom so kanoniki soglasno sklenili, da je edini Vovk sposoben voditi škofijo. Ko je Vovk sprejel, smo to sporočili v Rim. Od Vovka je oblast zahtevala iz-javo lojalnosti. Zato je sklical vse redovne predstojnike, kanonike in druge ugledne duhovnike, se z njimi posvetoval in potem so sestavili spomenico, ki so jo dali vladi. Nekateri so mu to zamerili.
Prišla je jesen in znana škofovska konferenca. Na njej so sestavili šestnajst strani dolgo pastirsko pismo, v katerem so povedali vse, kar se je dogajalo med vojno, in našteli krivice, ki se dogajajo zdaj. Vlada je zahtevala, da Vovk to prekliče. On pa je odvrnil: »Nikoli ne bom preklical, pa tudi nikoli več nobene izjave dal!"
Kot tajnik ste vedeli, kaj se j.e dogajalo ob imenovanju Antona Vovka za pomožnega škofa.
Kaj vse so počeli, da bi preprečili njegovo imenovanje! Ko je Prišlo, je škof sporočil tudi na notranje ministrstvo. Potem je odšel na duhovne vaje na Brezje, ker smo določili posvečenje za 1. december 1946. V tistem času pride na škofijo oznovec, in ker ni dobil škofa, sem moral z njim jaz. Peljal me je k notranjemu ministru Kraigherju. Tam sem bil eno uro. Ves čas sem poslušal samo tole: Vovk ne sme biti posvečen za škofa. Mi nismo bili vprašani Za pristanek, zato bomo nagajali. Računajte, da bodo tudi demonstracije, če bi se posvečenje iz-
vršilo. Takoj sem šel na Brezje. Škof me je poslal v Beograd k nunciju, naj mu to sporočim. Nuncij je naročil, naj čakamo brzojavke, v kateri nam bo dal navodilo. To je bilo v nedeljo pred posvečenjem. Do petka ni bilo glasu od nikoder. Takrat pa brzojavi nuncij: Posvečenje bo, toda brez zunanjih slovesnosti. Tako smo potem sklenili, da bo preprost vhod v stolnico. K posvečenju so prišli samo najnujnejši: nuncij, škof Tomažič in nadškof Ujčič. Navzoč je bil tudi škof Držečnik, ki še ni bil posvečen. Stolnica je bila nabito polna. Proti koncu obreda smo vsi postali solzni. Jaz sem mislil, da me oči bolijo, ker nisem vso noč nič spal. Pa sem pogledal druge in so jim ravno tako solze' tekle. Nekdo je odvrgel sredi cerkve solzilne bombe. Vem, da so morali zato nekateri ljudje iskati pomoč v bolnici. Med 'kosilom sem bil klican na zaslišanje. Prišli so trije na škofijo in me spraševali, če bi mogel povedati, koga sumim, da je izvedel incidente' v stolnici. Takrat sem rekel: ,,Veste, jaz sem bil ta teden pri notranjem ministru in eno uro mi je grozil, da bodo demonstracije, če bo posvečenje. To se pravi, da je že takrat vedel, da se nekaj pripravlja. Prosim, če bi kar njega vprašali, pa vam bo pojasnil!" Pa smo končali.
Prvo leto ste spremljali škofa Vovka na birme. Znano je, da so bile v hudih razmerah. Bi lahko kakšno opisali?
Na birmah smo imeli neizmerno veliko fotografov. To so bili večinoma špijoni, ki so spremljali vse, poslušali, zapisovali, ...Najhuje je bilo, ko sva šla na birmo v Kočevje. Tam so tisti dan izključili elektriko in zaprli vodo. Birmancev je bilo najbrž okoli 1000. Škof je pridigal in birmal v temi. Po birmi pa so nam povedali, da je nekdo porezal vse gume pri avtu. Imeli smo najet taksi, in ker je bil dekan Flajnik previden ter je slutil, da lahko kaj naredijo, je dal avto zakleniti v šupo. Kuharica je med mašo skozi okno opazila, da so prišli možakarji in sneli bruna v šupi, prišli tako do avta ter porezali vse štiri gume. Ubogi voznik je med kosilom tiste gume popravljal. Takrat pa pridejo ljudje in sporočijo, da čakajo otroci iz Loškega Potoka za birmo. Na poti v Kočevje so jih namreč na Va-govki zadržali, da niso smeli naprej. Tako jih je škof birmal še 30.
Najhuje je bilo na Bučki. Tam so čez noč vso cerkev prelili s fekalijami iz straniščnih jam, vrata v cerkev pa zabili.
Birma bi morala biti na delavnik ob 9. uri dopoldne. Ko se je ljudem posrečilo odpret} vrata, si lahko predstavljate, kakšen smrad je bil. Žene pa so se hitro znašle. Toda duh je ostal in v tistem je škof birmal. No, bilo je še polno podobnih birm.. .
Nadškof Vovk je umrl, star komaj 63 let. Nasledil ga je nadškof
Pogačnik, ki ste ga poznali že iz Marijanišča.
Vovk je tako hitro umrl. Imel je sladkorno bolezen. Premalo se je čuval, pa veliko delal, garal. Niekolikokrat so ga zasliševali na Ozni. Zvečer so ga prišli iskat in odpeljali v Tacen, zjutraj pa so ga pripeljali nazaj in zagrozili, da ne sme nič pripovedovati. To je pustilo posledice. Pogačnik je bil takrat njegov generalni vikar, ki ga je nekako dopolnjeval s svojim znanjem. Bil je zelo izobražen. Bil je tudi pesnik, kulturni delavec, urednik Mladike, katehet na učiteljišču, ravnatelj Marjani-šča. 'Vse službe je odlično opravljal. Imel sem to srečo, da sem prvi dan njegove in moje službe prišel k njemu. Po novi maši, prvega septembra 1937, sem šel za prefekta v Marijanišče in od tam me je poznal. Ko je iz Rima dobil bulo o imenovanju za nadškofa, mi je pisal: „Sklenil sem, da bo moj prvi dekret, ki ga bom podpisal, tvoje imenovanje za generalnega vikarja. Pripravi se, čez en mesec boš prišel k nam.“ Kasneje sem postal na njegovo prošnjo izredni birmovalec in kmalu nato tudi bil imenovan za njegovega pomožnega škofa. Zelo dobro sva se razumela. Posebej je treba omeniti, -da je bila v njegovem času ustanovljena metropo-lija in da j-e sam veliko storil za to.
Z njegovim naslednikom nadškofom šuštaifj.em ste bili povezani kot delegat za izseljence že prej.
Doprsni kip škofa dr. Gregorija Rožmana v hali pred dvorano Slovenske hiše, delo akad. kiparja Franceta Goršeta.
Dobro ga poznate in verjetno lahko najbolje, kot njegov najožji sodelavec izrečete nekaj besed o njem, čeprav ste ga že lepo predstavili tudi v zadnjem Mohorjevem koledarju.
Za nadškofa Šuštarja smo vedeli, da je v tujini velika osebnost. Cenili so ga kot velikega strokovnjaka v teologiji, posebno pa še v moralki. Mnogokrat je padla misel, kako bi bil primeren nadškof za Ljubljano. On je sicer želel pritj v Ljubljano, toda škof v Chu-ru ga je zelo potreboval. Ko smo se zopet pogovarjali o tem, je nadškof Pogačnik naročil, naj ga povabim nazaj. Ko sem šel nekoč
na redni sestanek z našimi duhovniki v Miinchen, sem ga poklical in povabil na pogovor. Tam sem izrekel povabilo, naj se vrne v domovino. Vrnil se je po 1. januarju 1977. O najinem skupnem delu moram reči, da sva skupaj orala zelo dobro. Veliko je naredil za to, da je Cerkev zopet navzoča v naši družbi. Že pod Pogačnikom se je marsikaj spremenilo, imel je veliko stikov. Nadškof Šuštar pa je postal osebnost, ki jo spoštujejo in cenijo povsod, čeprav kdaj ni mogel doseči vsega, kar bi rad, so ga vedno in ga še zmeraj upoštevajo. Naredil je veliko novega: Sporočila slovenskih škofij, škofovsko konferenco.. . Zdaj se zelo trudi za samostojno slovensko škofovsko konferenco. Iskan je povsod, v tujini in doma. Kličejo ga na raane simpozije, predavanja in srečanja. Izredno je zaposlen in se bojimo za -njegovo zdravje.
Kaj bi povedali za konec?
Ko zdaj kot bolnik gledam sto let zgodovine ljubljanske Cerkve, vidim škofijo -kakor veliko šahovnico iz belimi in črnimi figurami. Med njimi je neprestan boj, a zmagujejo vedno bele, saj jih vodi in ureja Bog.
Te dni ste vstopili v osemdeseto leto življenja in obhajali god. Skupaj z bralci Družine Vam voščimo božjega blagoslova in moči pri nošenju križa bolezni. Prisrčna hvala za pogovor.
Pogovarjal se je Franci Petrič (Družina, 44/90)
Škof dr. Stanislav Lenič o procesu proti škofu Rožmanu
Želeli so, da bi povedal, kar -vem o dokumentih, ki so bili zaplenjeni ob proces-u proti škofu Gregoriju Rožmanu. Kar bom povedal, mi je živo -v spominu, ker sem moral te stvari že velikokrat ponavljati prj odgovorih na razna vprašanja.
Bil sem priča vseh dogodkov, ker sem bij kot tajnik škofov zapisovalec in prepisovalec njegovih vlog, ki jih je navadno sam z roko napisal, potem pa dal natipkati. Zaradi tega veliko vem o dopisovanju škofa Rožmana.
Najprej lahko rečem, da se je škof Rožman, takoj, ko je prišla tuja oblast in so se začela nasilja, krivice, zapori, smrtne obsodbe in še veliko drugega, zavedal, da je njegova dolžnost, da nastopi kot poseben posredovalec.
O škofu Rožmanu so predvsem govorili, da je vse dneve sprejemal osebe, ki so prihajale k njemu a vsemi mogočimi prošnjami, pritožbami in težavami, ki so jih doživljale. Škof Rožman je vsakega sprejel. Nekoč mi je rekel: „Če drugega ne morem storiti, jim vsaj s tem pomagam, da jih poslušam. Že to jim veliko pomeni. Potem si zapišem in skušam tudi posredovati."
Rožmanova posredovanja so šla
v različnih smereh, če je kdo prišel k njemu prosit za intervencijo za obsojenca, zaprtega ali interniranca, ja vedno rad naredil prošnjo, kakor so mu povedali, da bi bilo potrebno, jo priporočil ali jo sam poslal na razne vojaške komande in civilne 'urade ali tja, kjer je menil, da je treba posredovati.
Teh prošenj je bilo nešteto. Včasih ,so ljudje prinesli svojo prošnjo že napisano, škof Rožman pa je dal priporočilo. Spominjam se, da sem kot tajnik en dan napisal 70 takih priporočil, ki jih je škof Rožman potem rad podpisal.
Od Italijanov smo slišali, da na Rožmanova priporočila ni treba nič več dati, saj on vsakega priporoči, tudi komunista, če so domači prihiteli k njemu, kadar je bil -kdo na smrt obsojen, jih je vedno uslišal in pisal prošnje, pošiljal telegrame in pisma v Rim na papeža, na Mussolinija, pa tudi na druge osebe in ustanove.
Pred kratkim mi je upokojeni dekan Demšar rekel: „Neki partizanski oficir mi je rekel, ko je prišel v Ribnico: ,Gospod dekan, jaz vam lahko povem, da bi danes ne bil pred vami, če bi ne bilo škofa Rožmana. Bij sem obsojen
na -smrt. Moja mama pa je šla k škofu, on je naredil prošnjo in vse storil. Res sem bil osvobojen in sem danes lahko tukaj pri vas kot partizan.6 “
Dalje moramo vedeti, da so tudi njegovi sodelavci iz raznih političnih strank hodili k njemu in ga prosili, da je delal vloge na italijanske civilne in vojaške oblastnike tako v Rim kakor tudi v Sloveniji in opozarjal, kakšne krivice delajo okupatorji našemu narodu in proti temu protestiral. V teh krivicah in nasiljih je treba videti prvi vzrok odpora proti okupatorju.
Škof Rožman je večkrat jasno povedal svoje mnenje ob povračilnih sankcijah in vedno znova ponavljal: ,,Slovencev je tako malo in tako nas okupator uničuje in požiga cele vasi, pomori toliko mladih ljudi, toliko jih je v taboriščih na Rabu, v Gonarsu in drugod po Italiji in tam umirajo v najhujših bolečinah in pomanjkanju.66
Neprestano je protestiral proti internacijam in prosil, naj bodo v taboriščih in v zaporih vsaj nekoliko bolj človeški. S temi protesti in prošnjami se j-e obračal tudi na Sveti sedež in na vatikansko državno tajništvo, ki je s svoje strani veliko storilo, da so se stvari nekoliko omilile in da je veliko internirancev bilo izpuščenih domov. Seveda jih je tudi veliko pomrlo.
Vsa njegova korespondenca, ki je šla ven, je, v prepisu ostala na
škofiji. V avgustu 1946 je bil Rožmanov proces. Pri tem procesu škofija načrtno ni hotela ničesar storiti, saj so rekli, da bodo sodili tako, kakor se jim zdi prav in zato bi bilo brea pomena, da bi mi kaj posegali vmes.
Toda sredi procesa je prišel k meni pokojni ljubljanski teološki profesor dr. Franc Lukman, ki je bil tudi zastopnik mariborskega škofa celo vojno v Ljubljani. Zelo veliko je sodeloval tudi z Rožmanom in je vedel za vse njegove proteste pri raznih oblasteh in za vse drugo njegovo veliko prizadevanje. Rekel mi je: ,,Gospod tajnik, imate vi kje vse to shranjeno ?“ Rekel sem: „Imamo.“ Profesor Lukman nato: ,,Dolžni ste takoj dati advokatu ex officio, ki so ga dali Rožmanu, da bo on te dokumente lahko pri procesu uporabil kot razbremenilne, potem pa jih bo vrnil. Seveda mora podpisati reverz.66
Profesor Lukman je sam poslal tega advokata. V zapisniku procesa je navedeno njegovo ime, sam se ga sedaj ne spominjam. Advokat je res prišel, podpisal reverz, da bo vrnil vse akte. Izročil sem mu vse in rekel je, da jih bo vrnil. Ko pa je prišel na sodišče in povedal, da ima kup razbremenilnega materiala, so mu takoj vse zaplenili in niso dovolili nič uporabljati. Aktov niso nikdar več vrnili. Kam so izginili in ali sploh še obstajajo, ne vem.
Škofu Rožmanu so tako radi očitali, da je oboroževal mlade du-
hovnike, da bi lahko streljali na naše ljudi na nasprotni strani. Zelo živo se spominjam nekega pisma, ki ga je pisal škofu Rožmanu novomeški prošt Čerin: „K meni prihajajo • mladi duhovniki in sprašujejo^, ali lahko za samoobrambo nosijo orožje, če so že v smrtni nevarnosti, da jih ustrelijo."
Škof Rožman mu je odgovoril — še danes vidim podčrtane besede v njegovem lastnoročno napisanem odgovoru, ki sem ga pretipkal. Sredi tistega pisma je bil stavek: ,,Duhovnik, roke proč od vsakega orožja! To je hudičevo dello!" Tako je bilo njegovo stališče do nošenja orožja pri duhovnikih.
Vsi ti dokumenti so izginili in nikdar jih nismo dobili nazaj, čeprav smo urgirali preko advokata in drugod. Tudi naši arhivarji so se velikokrat pozanimali, kaj je s temi dokumenti, a vse je bilo brez uspeha. Ravno v teh dokumentih so tako močne Rozmanove izjave-, njegovi protesti proti okupatorju in njegovemu delovanju, proti krivicam in posebno proti smrtnim obsodbam.
Za primer lahko povem, kako se je škof Rožman trudil, da bi rešil Toneta Tomšiča, ki je bij sekretar partije in obsojen na smrt. Njegova družina je bila zelo verna. Mama je prišla k škofu s tremi sestrami — še danes se spominjam, kako so jokale v naši predsobi. Škof Rožman je poslal ne samo pismo, ampak takoj brzo-
javil papežu in Mussoliniju, da bi Toneta Tomšiča rešil. A, žal, je bilo že prepozno in so ga ustrelili.
Njegova tako poštena mama, ki je spremljala Rožmanov proces, je šla sama na sodišče in prosila : „Prosim, dajte mi besedo, da bom povedala, ikaj vse je škof Rožman storil za rešitev mojega sina, tako znanega komunista." Pa ji niso pustili, da bi sploh spregovorila, niti ene besede ne. Mati mi je to sama pripovedovala na nekem romanju v Lurd.
To so moji spomini na Rožma-novo dopisovanje in na zaplembo dokumentov. Vse to sem moral velikokrat ponoviti, ko so me ljudje spraševali: „Ali ste kaj storili, da bi povedali sodniku, kar bi razbremenilo škofa Rožmana, in dali potreben material?" Odgovarjal sem to, kar se tu -še enkrat povedal danes, 10. marca 1990.
(Nova revija 96/99, jul. 1990)
Sestanek slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi
Od 2i2. do 26. oktobra so imeli slovenski izseljenski duhovniki v Ev. ropi skupaj z drugimi pastoralnimi delavci svoj jesenski pastoralni sestanek blizu Rottenburga v Nemčiji. Prva 2 dneva je bil -z njimi nadškof Šuštar, ki je imel 2 predavanji: Ali je Evropa še krščanska in Naše naloge v spremenjenih razmerah. Sestanek služi za pogled na preteklo delo in določitev smernici za naprej.
Dr. Anion Korošec, veliki sin malega naroda
(Nadaljev. iz prejšnje št. DŽ)
Ko smo v zelo skrčeni in nepopolni obliki opisali Koroščevo politično delo, ne moremo mimo nekaterih drugih njegovih prizadevanj.
Dr. Korošec in kultura
Korošcu je bila slovenska kultura vrednota, ki jo mora politika varovati in gojiti bolj kot marsikaj drugega. To njegovo prepričanje se je kazalo tudi v dejanjih.
Že leta 1919. je kot podpredsednik vlade najprej dosegel^ da je bila določena v parlamentu večja vsota za bodočo ljubljansko univerzo. Isto leto 30. junija pa je dosegel tudi že zakon o ustanovitvi ljubljanske univerze z vključeno teološko fakulteto, le medicinska ni bila popolna. Za to njegovo prizadevanje mu je ljubljanska univerza leta 1939. podelila častni doktorat.
Uspeh prizadevanj je tudi Glas* bena akademija. Ta je bila od 1919. znana kot Prvi jugoslovanski konzervatorij (prej Glasbena matica), ki je bila leta 1926. podržavljena, ter tako prešla na breme države. Leta 1937. pa je bilo ustanovljeno Društvo Glasbena akademija, ki je poleg že omenjenega podržavljenja pridobila tudi samostojnost. Pri vsem
tem razvoju je bila v ozadju vodilna roka dr. Korošca.
Podobno se je iz prvotne1 1929. leta ustanovljene privatne Akademije znanosti in umetnosti (prvi predsednik dr. Aleš Ušeničnik) po prizadevanjih dr. Korošca leta 1938 le-ta podržavila.
Mecen in dobrotnik
Koroščevo mecenstvo in zasebna dobrodelnost sta v splošnem neznana, ker je o tem svojem delu vedno terjal molk.
.Ufi •	_ —J
ai
Omenimo n.pr. njegovo ljubezen do slovenske knjige. Kar je slovenskega izšlo, je kupil, prebral ali vsaj pregledal. Salezijanske knjižice je dal mnogokrat pona-tiskovati in jih je pošiljal med Slovence, ki so službovali izven Slovenije, »lasti v Srbiji. — Nekoč je v Ljubljani obiskal Licejsko knjižnico. Po obisku je poslal primeren znesek z naročilom, naj se vse nevezane knjige, revije in časopisi dajo vezati. Knjižničar dr. Šlebinger je takrat od veselja jokal.
Iz svojih osebnih dohodkov je podpiral vrsto obnovitvenih del umetniških spomenikov. Bil je reden obiskovalec razstav in kupec umetnin, ki so vse šle v tkzv. Koroščevo galerijo v Škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano. Nikdar se ni pustil portretirati, v dobi najhujših političnih borb, zlasti ko je bil notranji minister, pa je z nasmehom prenesel tudi najgrše karikature.
Podpiral je tudi gledališče, opero, umetnike, škofijsko gimnazijo, prosvetna društva in ko so vpeljali radijske ure za izseljence, je bil on prvi govornik. Slovencem v Argentini je izposloval za poslanika svojega najboljšega prijatelja, dr. Izidorja Cankarja.
Nemajhne so bile Koroščeve podpore dijakom za stanovanja, hrano v menzah, posebno nadarjenim pa tudi za študij v inozemstvu. Vse iz lastnega žepa. Tudi ko je zavzemal najvažnejša mesta v državni upravi in njegovi do-
hodki niso bili majhni, je živel zelo skromno v enosobnem stanovanju v Beogradu in ni ničesar zapustil. Vse je razdal.
Odločen nasprotnik komunizma
Bil je državnik, ki je pravilno ocenil nevarnost komunizma. Proti njemu je organiziral ne samo ves državni aparat, ampak stopil v stike s predstavniki vseh veroizpovedi in raznih kulturnih in narodno-obrambnih društev in organizacij, ter jih pozival k študiju komunizma, njegovega dela in sistema, da bi se potem lažje borili proti tej zločinski ideologiji. Zato je bil komunistom najnevarnejši nasprotnik, saj jih je najboljše poznal, najboljše predvidel njihov zločinski „red“ in sistem. Da smo bili Slovenci tako temeljito pripravljeni na komunistično revolucijo, je v veliki meri tudi Koroščeva zasluga.
Univerza, ki jo je on priboril Slovencem, je v dobi komunistične diktature dobila ime po komunističnem ideologu, učitelju in njenem „častnem doktorju" Edvardu Kardelju; Josip Vidmar, predsednik IOOF, pa je predsedoval Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Pač ukazana narodova hvaležnost za nestorjene usluge. Nad Koroščevim grobom pa je v tem času bila tema, grob opuščen, pozabljen, oskrunjen.
Zadružnik
Področje, ki je poleg politike dr. Korošca zelo zanimalo, je bilo za-
družništvo, ki je pod dr, Janezom E. Krekom postalo steber gospodarske neodvisnosti malih kmetov. Po Krekovi smrti je bil dr. Korošec izvoljen za predsednika Zadružne i'veze, v katero so bile vključene vse slovenske zadruge. To mesto je obdržal do svoje smrti. Kot priznan zadružnik je bil dr. Korošec tudi honorarni profesor za zadružništvo na kmetijski fakulteti v Beogradu.
Ob Koroščevi smrti so politične osebnosti in časnikarji obširno pisali in govorili o njegovem političnem delu. Splošna sodba je bila, da je z njim umrla ena naj-markantnejših osebnosti v državi,
politik, ki je tako v vladi kot v opoziciji stalno bedel nad koristmi in varnostjo države. To njegovo skrb so tedaj v Beogradu lepo označili z ugotovitvijo: Dokler je bil dr. Korošec živ, smo lahko mirno spali. Bil je politik, ki je v vsem svojem javnem delu zasledoval samo ta cilj, da bi bili v državi vsi zadovoljni in da bi bila v njej resnična enakopravnost, zakonitost, socialna pravičnost, poštenje in zadovoljstvo, če bi ga vsi razumeli in podpirali, bi se verjetno zgodovina Jugoslavije ob začetku druge svetovne vojne in po njej drugače pisala.
Julij Savelli
IZ KRONIKE CERKVE V SLOVENIJI
Jegličev simpozij, ki naj bi z raz. ličnih vidikov osvetlil življenje in delo škofa Jegliča in je bil najprej v Sloveniku v Rimu od 17. do 2-2. septembra, so ponovili v Ljubljani od 5- do 7. novembra.
Teološki tečaj za študente in izobražence, ki je hkrati potekal v Ljubljani in Mariboru od 12. do 23. novembra, j-e imel skupen naslov ,,Za nov družbeni red“
Na duhovnih dnevih za izobražen-
ce> ki jih je organiziral Medškofijski odbor za izobražence, je na Mirenskem Gradu imel več predavanj dr. Taras Kermauner o liberalizmu na Slovenskem.
Skladatelj Primož Ramovž je svojo III. simfonijo posvetil pobitim do. mobrancem. Sam je bil član domobranske godbe. Simfonija se mu je porajala od trenutka, ko je zvedel za usodo soborcev, končal jo je 1948, posvetilo pa napisal šele letos 8. julija, ko je bil simboličen pogreb v Kočevskem Rogu. ,.Pod vtisom strašnega pokola slovenskih domobrancev v Kočevskem Rogu -sem želel tem žrtvam postaviti spomenik. To je moja III. simfonija. Vsebinsko je pravzaprav diptih, saj se zato tudi prvi trije stavki izvajajo neprekinjeno. Vsebina posameznih stavkov pa je: Obsodba na smrt (1), Veliki pokol (2), Žalna glasba (3), Poveličanje pomorjenih (4). Simfonija je posvečena vsem tem nedolžnim žrtvam. R.I.P. Ljubljana, 8. julija 1990.
Pogovor z gospo Vero Remec-Debeljak
Prosim vas, da bi nam povedali nekaj o vaši mladosti in vaši družini. Kot hčerka gimnazijskega profesorja i,n ravnatelja ter politika Bogomila Remca ste imeli nekoliko drugačno otroštvo v družinskem življenju kot, recimo, večina kmečkih ali delavskih [otrok. Kaj so vam starši predvsem želeli nuditi pri. vzgojnem prizadevanju?
Da morem prav odgovoriti na vaše vprašanje, moram podati tudi kratek življenjepis svojega očeta Bo-gumila Remca, poglavarja naše družine.
Že kot akademik na Dunaju se je
včlanil v slovensko katoliško društvo „Danica“, iz katere je izšlo več poznejših javnih delavcev, tako na pr. škof Gnidovec, dr. Srebrnič, profesorja Koritnik in Rataj, dr. Hubad in drugi.
Izrazito slovensko usmerjen je doživljal še za Avstrije zapostavljanje in preganjanje v službi. Ko se je katoliški tabor razdelil v stare in mlade (prvi so bili zagovorniki osamosvojitve Slovenije pod habsburškim žezlom, drugi za popoln odcep od Avstrije), se je o,če odločil za „mladine“ in si tako nakopal preganjanje tudi s strani starinov. V Jugoslaviji se je preganjanje nadaljevalo, ker je bil vedno odločen Slovenec, katoličan in eden vodilnih — klerikalcev ter velik nasprotnik liberalcev, ker je v njih videl pot k dekadenci slovenskega naroda.
Zanimivo je, da so liberalci in klerikalci (v politični emigraciji) našli po protikomunistični usmerjenosti skupen kontakt in postali med seboj dobri prijatelji.
Za Živkovičevega režima (ob času internacije dr. Korošca in dr. Natlačena) je bil kot gimnazijski ravnatelj protipravno premečen za 4 leta v Srbijo, od kjer se je vrnil šele dobro pred vojsko. Ob stalni življenjski nevarnosti med komunistično revolucijo je preživel državljansko vojsko do begunstva, ko se je do svo-
odhoda v Argentino moral v tu-^ni skrivati kot „sivi“.
Tako je v naši družini stalno vla-dalo vzdušje preganjanja in krivic, ^ar je tudi nam otrokom za vse življenje vtisnilo svoj pečat, pa tudi vzbudilo odpor proti vsakemu nasilju (človečanske pravice!).
Kot vzgojitelj (morda posledica njegovega poklica — matematika) je bil precej strog, a pustil nam je ve-Ijko svobode in s tem utrjeval v nas čut odgovornosti. Dovolil nam je vstop v vse naše katoliške ustanove: v Marijino kongregacijo (vodja Sil-v’n Sardenko), orlovstvo, dijaška društva, v prepričanju, da bomo v teh dobili pravilno dopolnilo k domači Vzgoji. Ni nas navajal v kakšno posebno kazanje pobožnosti, a vzgajal nas je v 'brezkompromisni zvestobi Veri in Cerkvi. Pri nas ni bilo nikdar slišati kakšne kritike duhovnikov.
Mama je bila „srce domače hiše". er je bil oče po svoji službi in jav-nem. delu ter preganjanju veliko zdo-se je naše žipljenje osredotočilo 0 j °krog nje. Poleg domačega dela se je tudi ona udejstvovala v orga-nizaciji, tako v Krščanski ženski zve-
Pomagala pri Elizabetini konfe-renci, pomagala veliko revežem. Posvetila se je tudi pisanju kuharskih "j* (domači smo bili ,;poskusni zaj-^ "1 ) med temi je bila avtorica 3 iz-ajam Mohorjeve kuharice. Že za ča-Sa komunistične oblasti je izšla pri 6 jski Mohorjevi družbi nova kuhar-a knjiga z navedbo 3 tujih avtoric, saj polovico knjige pa je dobesedno Prepisanih iz maminih receptov. Ta-'° oče kot mama sta bila zelo altru-
istična in nista nikdar razločevala med socialno višje ali pa nižje stoječimi, kar sta privzgojila tudi otrokom, čeprav 'bi nas stalen stik s pomembnimi osebnostmi mogel v to za. peljati.
Ljubljana, čeprav važno mednarodno križišče, je bila za moje mladosti še ,,dolga vas", saj smo se skoraj vsi prebivalci med seboj poznali, naša družina še celo po očetovem javnem delovanju, po kongregaciji, po šoli, organizacijah, po službi, sosedstvu, trgovini (ki sva jo s sestro Vlado imeli na Poljanah), ujcu.. .
Pogostni obiskovalci naše družine so bili poleg raznih duhovnikov in neposrednih sosedov jezuitov, s katerimi smo po vstopu mojega brata v ta red, imeli še tesnejše stike, tudi razne vodilne osebnosti, kot dr. Korošec, dr. Natlačen, dr. Miha Krek, dr. Lenček in drugi. Ob evharističnem kongresu smo imeli na stanovanju celo škofa (ne spominjam se, ali je !bil sarajevski ali mostarski). Sporni, njam se obiska škofa dr. Gnidovca, ko je prišel k očetu za neko posredovanje.
Med najboljše prijatelje v moji prvi mladosti mi je živ spomin na dr. J. Ev. Kreka. Mama je bila osebna prijateljica njegove sestre Cilke, prav tako oče Krekov prijatelj in sodelavec, in smo Krekove skoraj dnev. no obiskovali. Pozneje smo občevali največ z družino dr. Natlačena ter z družino ministra Sušnika (Renatin oče!). Ob uboju očeta so Natlačenovi najprej nas obvestili.
iše v moji predšolski dobi smo hodili na počitnice v Soro, kjer je bil
župnik F. S. Finžgar, tedaj dober .prijatelj mojega očeta, Ker smo mejili z .vrtom na Lichtenthurnov in Marijaniški zavod, smo imeli zelo dobre odnose tudi s temi redovnicami.
Kot sem že omenila, smo imeli še mnogo drugih prijateljev in znancev iz najvišjih slovenskih kakor tudi iz preprostih slojev, ob katerih se je brusil naš značaj. Žal je marsikateri teh, tudi najboljši, ob času revolucije nasedel propagandi OF in se udinjal komunizmu.
Omeniti moram še to, da smo našo mladost preživljali v času največjih svetovnih prevratov. Okusili smo I. svetovno vojno v vsej njeni grozoti, z bombnimi napadi, izgubo sorodnikov in znancev na bojnih poljih, splošno pomanjkanje in omejevanje. Leto pred vojno smo izgubili očeta slovenskega naroda dr. J. Ev. Kreka, doživeli smo razpad Avstrije, sodelovali pri radostnih manifestacijah ob proglasitvi Države SHS, globoko smo občutili razočaranje, ko je ime ,,Slovencev" izginilo iz naslova skupne države in je bila proglašena namesto tega ,,Jugoslavija".
Kljub vsemu smo imeli lepo mladost, kar so nam predvsem omogočile naše organizacije.
Ali je bil vaš ujec dr. Jože Debevec, duhovnik in prevajalec Dantejeve Božanske komedije, povezan z vašo družino? Česa se posebej spominjate?
Ujec, dr. Jože Debevec, je bil ud naše družine. Iz njegove neizčrpne zakladnice duhovnega in svetskega znanja smo črpali vsi člani družine.
Poučni so nam bili pogovori, ki sta jih pri skupnem kosilu izmenjavala oče in ujec. Ti pogovori so obsegali bogat register vseh tedanjih dogajanj, v verskem, družabnem in političnem življenju in se jim je pozneje pridružil tudi novi družinski član Tine Debeljak. Ob teh pogovorih smo otroci in pozneje kot odrasli črpali vse potrebno za spoznavanje problemov, s katerimi se je moral naš narod boriti.
Dr. Debevec je imel zelo lepo knjižnico, ki jo je 7 let po njegovi smrti (umrl je 1. 1938) zaplenila OZNA skupno z našo ostalo imovino. Mislim, da smo svojo ljubezen do knjige podedovali otroci prav po njem, saj smo imeli vsak svojo knjižnico, tako da je bilo v hiši večkrat nekaj izvodov iste knjige. Najrajši je imel mojo sestro Baro, a tudi mali Tinček se je smel igrati v njegovi sobi. Naučil ga je, da ga kliče ,,tic buk" (bukve).
Njegovo življenjsko delo je bil prvi prevod Dantejeve Božanske komedije v slovenski jezik. Na smrtni postelji je svoje delo prepustil mojemu možu, da ga izpopolni s svojimi prijemi, in pravtako uredništvo Doma in sveta.
Njegovi največji prijatelji so bili: oba Ušeničnika, dr. Perne in dr. Stes-ka. Z Janezom Kalanom sta obiskala Italijo in Rim ter poskusila tam močno italijansko vino. A mu je Kalan naročil, da tega ne sme doma povedati, ker je bil on doma največji pro-pagator abstinenčnega gibanja („Wa-sser Kalan"). Ujec je bil zelo občutljiv in ga je silno bolelo, če ga je
na cesti neotesanec ozmerjal s ,,far jem“.
Kot uslužbenka pri Novi založbi ste najbrž spoznali vrsto slovenskih književnikov. Katerih se spominjate 'n kako bi jih v človeškem pogledu kratko označili?
V Novi založbi sem bila dodeljena knjižnemu oddelku in tako imela pre-cejsen stik z raznimi književniki, zla-sti univerzitetnimi profesorji, ki so Prihajali z naročili na razne inozem. ske knjige. Spoznala sem skoraj vse klavne osebnosti slovenske univerze (v kolikor jih nisem poznala že od doma). Najbolj mi je v spominu sta-en obisk ,,trojice": Josip Vidmar, dr.
esesnel in slikar Matej Sternen, ki 80 radi prihajali v knjigarno, da si Ogledajo nove knjige. Dr. Bratku re, u sem povedala, da je njegova njiga »človek mrtvaških lobanj" zaplenjena po policiji.
Radi so zahajali semkaj tudi dru-f.1 kulturniki, literati, slikarji, kipar-J1’ ieralci, seveda tudi — Tine De-
beljak. Imela sem vtis, da smatrajo vsi ti obiskovalci Novo založbo kot nekak svoj kulturni dom.
Predsednik Nove založbe je bil F. S. Finžgar. Priznati moram, da je bil do uslužbencev zelo socialno čuteč, ker smo imeli lepe plače. Po svojem romanu Pod svobodnim soncem, ki ga je mladina naravnost požirala, je postal za nas skoraj „idol“, zato me je tembolj razočaral, ko se je ob revoluciji odločil za OF in je po svoji voditeljski privlačnosti potegnil toliko dobrih ljudi.
Zanimivo doživetje je bilo zame, ko sem v pripravi za prve Zbrane spise Ivana Cankarja, ki jih je No-va založba izdala v Plečnikovi opremi, morala pretipkati iz Slovenskega na. roda vse njegove črtice.
V službi sem prišla v neposreden stik s komunisti, ko sem morala na sodniji pričati proti znanemu komunistu Jakobu Žorgi, ker je hotel preko Nove založbe utihotapiti v državo prepovedane komunistične časopise.
Stik z vodilnimi kulturniki je močno razširil moje kulturno obzorje in dopolnil to, kar sem že od doma in organizacij prejela. Vse to mi je iše posebno služilo, da sem mogla slediti kulturnemu delu mojega moža.
Skoraj vsi ti obiskovalci so bili liberalnega »prosvetljenega" nazora, ki so pozneje večinoma prešli v komunistične vrste.
Več let ste bili načelnica Slovenske orliške ziveze. Kakšen spomin vam ostaja na to organizacijo, ki je v življenju slovenske katoliške mladine odigrala tako važno vlogo v
športnem, prosvetnem in duhovnem pogledu?
Najlepši spomini na mladost so moja leta v Orliški organizaciji, v kateri sem bila včlanjena od svojega 12, leta do razpusta leta 1929. Tu sem se srečala z najidealnejšimi dekleti, dobila najboljše prijateljice. Med nami ni bilo socialnih razlik, ne po izobrazbi ne po stanu: učiteljica, dijakinja, akademičarka ali pa prepro. sto kmečko dekle, vse smo si bile — sestre.
Orlice smo se shajale v krajevnih krožkih k prosvetnim sestankom in telovadbi, se udeleževale rednih srenjskih in zveznih tečajev, tekmovale med seboj, pa tudi na mednarodnih tekmah, sodelovale na skupnih orlovskih nastopih, pri mednarodnih „zletih“. Vse članice so bile silno požrtvovalne, zlasti kmečka dekleta, ki so na pr. po celodnevnem utrudljivem delu na polju pozabile na počitek in ga raje žrtvovale organizaciji.
Njihova žrtev je bila obilo poplačana: ob tej vzgoji so se povzpele do precejšnje izobrazbe, ki jim je prenekaterikrat omogočila dobro službo, pri domačem delu pa večjo razgledanost v gospodarstvu in gospodinjstvu. Pri orlicah so se dekleta vzgajale v dobre bodoče matere, ki so znale vzgojiti pozneje svoje sinove, da so bili pripravljeni za svoje ideje žrtvovati tudi življenje!
Tu v Argentini imamo za našo mladino Slovensko dekliško organizacijo in Slovensko fantovsko zvezo. Kaj bi iz vaših izkušenj priporočili voditeljem in članom teh organizacij?
Kaj naj priporočim maši tukajšnji mladini? V organizaciji gojite med seboj iskreno, nesebično prijateljstvo in kar največjo pripravljenost za de. lo, ki naj se kaže v redni udeležbi na vseh sestankih in pripravah za nastope, predvsem pa bodite pripravljeni sprejeti odgovorna mesta odbornikov ter jih vestno opravljati. Le z osebno žrtvijo boste vzljubili svojo organizacijo. V vsem vašem delu pa naj vam bosta naša slovenska govorica in naša lepa slovenska pesem živa vez z domovino vaših prednikov.
Poročeni ste bili z dr. Tinetom Debeljakom, našim vrhunskim kultur, nikom. Ob njem ste bili najbrž v stiku z večino slovenskih katoliških in drugih kulturnikov S katerimi ste imeli, tesnejše in prijateljske stike?
Tine se je s svojimi sodelavci shajal večinoma v svojem uradu v Jugoslovanski tiskarni ali pa v večernih urah v kakšnem lokalu v mestu, manjkrat doma Zaradi majhnih otrok se jaz nisem mogla udeleževati kakšnih družabnih sestankov, ki jih pravzaprav ni bilo, sem pa dobro poznala Tinetove sodelavce, zlasti starejše, kot Jalna, Velikonjo, Lavrenčiča. Sva pa pogosto govorila o njihovih delih in prispevkih.
-Zanimivo je, da je že v Ljubljani kot tu v Argentini najrajši delal sredi trušča, ki so ga povzročali otroci ali pa tudi starejši. V Ljubljani je imel lepo opremljeno knjižnico z velikanskim pisalnikom, a se je raje naselil v dnevni prostor k skupni mizi. V Argentini pa mi je večkrat zasedel kuhinjsko mizo. Po kakšnih
nesporazumih, na pr. pri SKA, je bil včasih zelo potrt in ga je bilo treba bodriti, zlasti kadar so njegovo delo Podcenjevali ali omalovaževali, čeprav je bil osebno zelo skromen in zelo kritičen v ocenjevanju svojih del. Nasprotno pa je bil zelo odločen in prepričan v svojih kritikah in ocenah drugih kulturnikov.
Večkrat me vprašujejo, kako sem se počutila ob strani tako inten-ziv-nega kulturnega delavca. Naj odgovorim z besedami iz knjige Zore Tavčar Rebulove ,.Poklical si me po imenu", ko je na podobno vprašanje Župančičevi ženi dobila odgovor ” • • • Nnn, nnn, čudovitega pa pri tem ni nič, veš! Zanimivo — to že mogoče! Pa težko tudi. Čudovito pa ne...“
Kaj ste kot mati treh otrok želeli doseči pri vzgoji?
Kot verna mati sem svojim otro-k°m pa,č vedno želela trdnost v veri in zvestobo našim načelom, ki smo jih podedovali po naših starših. Pod komunistično knuto je bila ta naloga
zelo težka. Saj sem morala stalno podirati nove nauke, ki so jih prejemali v šoli, s čemer bi lahko v otrocih dosegla ravno nasprotno. Lahko pa zatrdim, da se mi je kolikor toliko posrečilo obdržati jih na naši začrtani poti, in upam, da bodo taki tudi ostali, saj so vsi že v zrelih letih in so si nekateri že ustanovili svoje lastne družine. Morda imajo v nekaterih stvareh nekoliko drugačne pogle. de na polpretekla dogajanja, ker so 'bili takrat premladi, da bi vse tako razumeli kot naša generacija, so pa še vedno vsi predani našim idealom.
(Konec prihodnjič) Pogovarjal se je Jože Škerbec
OJ, KO NE BI BILO NOBENIH CEST
Po teh- -kočah
so zagledali luč sveta,
po teh gmajnah
so prepevali prve pesmi
in igrali prve igre
življenja,
po teh njivah
so doraščali
v naše upanje,
na tej zemlji
so preizkusili svoje moči,
po tej cesti,
po tej cesti so odšli.
Imeli so mlada srca, imeli so bistre oči, imeli so zdrave noge.
Oj, ko ne bi bilo nobenih cest.
Tone Kuntner
Spomini na težke dni
Uvodna beseda
Spomine na Teharje in pobeg iz taborišča sem napisal v Briksnu meseca oktobra 1946. Hotel sem ohraniti spomin na tiste težke tedne in mesece, kot sem jih 20-Ietni fant po dobrem letu svobode podoživljal.
Pred odhodom na študij v Rim, konec oktobra 1946, sem Spomine izročil v hranjenje spiritualu dr. Janezu Kraljiču. Ta jih je vzel s seboj v Severno Ameriko. Po njegovi smrti so se izgubili, kljub iskanju 'in povpraševanju jih ni bilo nikjer.
Letos poleti pa me je v Ljubljani čakala novica, da je bil rokopis Spominov „od'krit“ v Kaliforniji.
Prošnji, da bi Spomine objavil •— odkrito povem — sem nerad ustregel: so zelo zasebni in od vsega začetka niso bili namenjeni javnosti. Oba pomisleka je premagala misel, da so Spomini pričevanje enega redkih, ki je ušel smi--ti in mu je bilo življenje dvakrat podarjeno ■—• morda tudi zato, da pove, kako je bilo...
Ne zavedam se, da bi hote napisal kaj neresničnega. Iz izkušnje pa vem, da pomote spremljajo vsako spominjanje1. To naj bo opravičilo morebitnih netočnosti.
Po 45 letih imam priložnost, da se javno in iz srca zahvalim vsem, ki so mi na begu pomagali in rešili življenje. Nekateri so že umrli,
drugi še žive. Posebej se zahvaljujem sestram usmiljenkam in gospodom lazaristom, ki so me v Ljubljani skrivali. Z globoko hvaležnostjo se spominjam svojih domačih, zlasti pokojne mame. Leta 1949 je bila obsojena na dve leti in dva meseca zapora, ker je organizirala pobeg svojega sina Janeza, ki je bil zaradi zločinov zaprt v Teharjih". (Obtožnica javnega tožilstva za gl. mesto Ljubljana, opr. št. 136/48, z dne 22. 4. 1949.) Naj Bog njej in vsem bogato poplača trpljenje in neustrašeno življenjsko pomoč!
Spomine posvečam teharskim sojetnikom, trpinom in mučencem. Njihova žrtev naj spravi nas Slovence, da bi v spoznanju in priznanju resnice ter v medsebojnem odpuščanju čimprej zaživeli svojo osebno svobodnost in narodovo samostojnost.
Miinchen, 21. septembra 1990
Janez Zdešar
Spomini so izšli oktobra 1990 v knjižici v zbirki Prelomni časi pri Družini v Ljubljani. V DŽ jih ponatis kujemo z avtorjevim dovoljenjem.
I. del TEHARJE
ZADNJI DNEVI V VETRINJAH MAJ 1945
Naše vojaško taborišče v Vetri-njah je bilo že kar lepo urejeno.

Marjan Tršar, Teharje 1945.
Šotori so stali v vrsti. Štab našega II. polka pod poveljstvom Vuleta Rupnika je imel en sam velik šotor. V njem je bila tudi ambulanta. Okoli tega šotora pa so se vrstili tovornjaki, ki smo jih domobranci Nemcem naplenili med begom.
Morala med vojaki je bila kar dobra. Sem in tja je bilo slišati kaj godrnjanja, toda vse je prevevalo prepričanje, da nam bodo Angleži čez štirinajst dni vrnili orožje. Potem da bo vse dobro. Osvajat bomo šli domovino. Komaj smo čakali transporta, da bomo odšli v Italijo, kot so na splošno govorili. Tam da nas bodo An-
Avtor piše o avtomobilih, dejansko je šlo za tovornjake.
gleži preoblekli, reorganizirali in oborožili. Kar vriskalo mi je srce ob tej misli.
Od 27. maja naprej so Angleži transportirali nas domobrance. Šlo je kar po vrsti: najprej tehnični odsek SNV (Slov. narodne vojske — kot smo se sedaj imenovali prejšnji domobranci), nato ambulanta, gorenjski ;IV. polk pod poveljstvom polkovnika (Mehleta, III. polk pod poveljstvom polkovnika (?), dne 30. maja opoldne pa je prišla vrsta na II. Rupnikov polk. Že dan ali dva prej sem mimogrede slišal, da vozijo Angleži domobrance v Titovino. Skoraj razjezil sem se nad -fantom, ki je to pravil. Zame, prepričanega anglofila, je bilo to nekaj nemogočega. Fantom sem rekel, naj na take vesti prav nič ne dajo. Ne vem sicer, kam gremo, toda v Jugoslavijo prav gotovo ne. Domobranci so se pomirili.
Naložili smo se na avtomobile. Vule je z ženo sedel v svoj avtomobil, ki ga je vozil domobranec, in se uvrstil v sredino avtomobilske kolone. Z vojaki je šlo tudi precej sorodnikov civilistov. Na avtomobile se je naložil najprej I. bataljon (bivši Rupnikov bataljon z bivšo 4. četo, 17, 47, 48 in 2. težko četo) in nekaj vojakov II. bataljona stotnika Šuštaršiča. Tomičev III. bataljon pa so Angleži transportirali šele popoldne, baje skozi Podrožco.
S sestro sva se domenila, da je bolje, če še ostane v Vetrinjah. Vojaki smo vojaki, civilist pa ci-
vilist! V Italiji se bova kmalu se-šla. Kakšna -sreča, da je pri tem ostalo!
Vožnja do Pliberka
Še nekaj pozdravov in avtomobili so oddrdrali. Že prej sem naredil načrt, po katerih cestah nas bodo vozili v Italijo. Zato se mi je čudno zdelo, !ko smo prišli na glavno cesto, da so avtomobili zavili proti Celovcu in ne proti jugu, proti Italiji. Pa sem se kmalu pomiril, češ, se bomo že v Celovcu preusmerili. Toda to se ni zgodilo. Angleži so nas peljali proti vzhodu. Domobranci v našem avtomobilu na to niso dosti pazili. Bilo jim je vseeno. Bili so veseli in peli vojaške domobranske pesmi. V meni in poročniku Jožetu Kranjcu, vodniku prvega voda II. čete (I. bat. II. polka) pa so se zastavljala vprašanja: Kam nas vozijo? Nas peljejo morda na delo? Ali k Rusom? Misel, da nas bi vrnili partizanom, se mi je zdela nora. Vsak zase sva gruntala in zaskrbljeno premišljevala. Vse to sva si zaupala šele ponneje, tik pred izročitvijo.
Avtomobili so drveli naprej mimo Velikovca in Sinče vasi proti Pliberku. Med vožnjo smo se nekajkrat ustavili, pa kmalu zopet odbrzeli naprej. Peljali smo se skozi mesto Pliberk in še kilometer dva naprej. Pri nekem naselju pa so -se avtomobili ustavili, čakali smo približno deset minut, nato pa je prišlo povelje — cd kod, ne
vem — naj vsi izstopimo. Nagnetli smo se okrog avtomobilov in čakali v mučnem in tesnem pričakovanju, kaj bo. Sam sem že prej skočil z avtomobila in vprašal v sosednji hiši, če so že pred nami bili kdaj transporti vojaštva in kam so jih vozili. Odgovorili so, da že in da so jih vozili v Tito-vino (v Maribor). Nisem mogel verjeti. Ta vest me ni elektrizi-rala in povzročila reakcijo (sklep, da bi jo popihal), temveč sem postal popolnoma brezvoljen. Odšel sem nazaj k avtomobilom. Vprašal sem še angleškega šoferja, ki mi je med potjo dvakrat na vprašanje, kam gremo, odgovoril, da ne ve. Rekel je v italijanščini: Rito rn are a časa. Tito buono. (Vrniti se domov. Tito dober.) To je bilo dovolj. Torej se je vendar uresničila temna slutnja in pre-tajena vest prejšnjih dni: domobrance izročajo partizanom.
V nervozni naglici in obenem v apatičnosti sem se s poročnikoma bratoma žužkoma domenil, da jo bomo vsi trije takoj popihali, čez dva dni se bomo dobili v Borovljah zjutraj ob 7. uri pri cerkvi. Toda to j-e bil sklep, za katerega sem že vnaprej vedel, da ga še poskušal ne bom izvesti ne' jaz ne onadva. In tako je res tudi bilo!
Med tem -sem zaslišal ženski krik. Rupnikova žena (Zina Ur-bančičeva) se je vrgla iz malega taksija in si hotela porezati žile. Komaj so jo okoli stoječi oficirji zadržali. Vpila je, da je' že naprej vedela, da bodo domobrance izro-
čili partizanom in da tega zdaj ne more prenesti. Očitala je možu Vuletu, da njej ni hotel verjeti, lažnivim Angležem pa da vse verjame. Vule pa je neodločeno in zaskrbljeno gledal okoli in nekaj Premišljeval. Od časa do časa je Povedal kako pomirjevalno besedo in nič več. Šele na 'ženino prigovarjanje je prosil angleškega šoferja, če bi poklical poveljnika avtomobilske kolone. Po več kot četrturnem čakanju in ponovnem odbitju prošnje je končno le prišel. Vule ga je prosil za vojake in zase, naj pove, kam nas mislijo Peljati. Za odgovor angleškega Poveljnika ne vem. — žena pa se jo vrgla pred njim na kolena in ga rotila in prosila, naj nas nikar ne izroče partizanom. Toda angleški vojaki so jo surovo odbili ln odstranili izpred oficirja. Do-
mobranci so med tem apatično gledali okoli, govorili malo in bili zaprti sami vase. Preveč trpljenja, prehuda razočaranja zadnjih dveh tednov so jih onesposobila za aktivno reakcijo: namesto, da bi mislili na beg in uhajali, so kakor v opravičilo drug drugemu govorili: Kar bo, pa bo, dali roke v žep in molče čakali.
Prišlj so angleški vojaki z orožjem. Od kod so se vzeli, ne vem. Ukazali so, da se moramo odstraniti od avtomobilov in se z vso prtljago zbrati na travniku poleg ceste1, malo naprej od kraja, kjer je stala avtomobilska kolona. Počasi smo se tam zbirali. Nato pa so nas Angleži obkolili, z ene strani pa mož pri možu prišli do nas. V vrstah smo morali stopiti nekaj korakov naprej. Angleži so najprej pretipali obleko, nato pa pregledali opremo: prtljago, nahrbtnike, torbice. Domobranci so med tem uničevali legitimacije in metali 'Z ramen epolete. Tudi Vule je svoje polkovniške vrgel proč. Pobral sem jih in vtaknil za spomin, kot sem menil, v levi prsni žep.
Angleži so skoraj že vse pregledali. Ostalo nas je le še malo: Rupnik z ženo, poročnika žužka, Jože Kranjc iz Dobca in brat Janez, nadporočnik Janez Kralj, kurat Tone Polda, poročnik Riko Urh, poročnik Stane Tomažič, poročnik lAndrej Mehle, oficir iz sosednjega odseka z ženo, jaz in še nekaj nepoznanih. Sklenili smo, da se ne premaknemo z- mesta, pa
četudi nas Angleži postrelijo. Nadporočnik Janez Kralj je iz žepa dvignil križ za smrtno uro, ga vsem pokazal in rekel: „Za tega smo se borili in za tega se tudi ne sramujem umreti. Vse vojaško življenje sem ga imel pri sebi." Oficir iz pravnega odseka se ni mogel ločiti od svoje žene. Gledala sta se, se poljubovala in zopet gledala in jokala. Rupnik je z ženo sedel na kovčkih in topo strmel predse. Oba žužka in jaz smo hoteli imeti tarok karte, da bi zaigrali, da se ne bi zdelo vse tako mrtvaško žalostno.
Končno so Angleži obkolili tudi našo skupino. Hoteli so nas prisiliti, da bi vstali, pa se jim namera ni posrečila. Grozili so nam z orožjem, vendar ni vse to prav nič pomagalo. Med pregovarja-sjem in prerekanjem smo se štirje — oba žužka, poročnik Mehle in jaz — pripravljali na beg. Nekajkrat smo že čisto resno mislili planiti in se prebiti skozi obroč vojakov, pa sem namero preprečil jaz, ko sem v zadnjem trenutku rekel, da se tako tveganje ne „splača“. Ivan žužek je jezen zavpil: „Prokleto, kaj mi jemlješ voljo do bega!" Ne vem, kdo je imel bolj prav, on ali jaz, vem le to, da sva sedaj živa oba. če bi takrat bežali, ne vem, če bi bila.
Pregovarjanje ni prav nič pomagalo: trdno smo ležali na tleh in se nismo premaknili. Zato so se pripeljali Angleži s tovornim avtomobilom in ga zapeljali na travnik prav do nas. Z naperje-
nimi brzostrelkami v rolkah so nam odločno ukazali, naj zlezemo nanj. Nič ni pomagalo. Začeli smo vstopati. Vule je prosil angleškega poveljnika, naj ga nikar ne preda partizanom. Povedal mu je, da je sin Leona Rupnika, kateremu so Angleži obljubili, da ga ne bodo izročili. (To je Vule baje zvedel iz pisma, ki mu ga je že prej poslal oče iz Millstatha.) Zato zelo verjetno to velja tudi zanj. Poveljnik se je dal preprositi, poklical j-e taksi in vsi trije so se odpeljali nazaj v Pliberk. Vule je bil rešen. Ko je odhajal in se poslavljal od nas, ki smo bili na tovornem avtomobilu, je obljubil, da bo naredil vse, kar bo v njegovi moči, da nas ne izroče. Pa ni nič pomagalo. (Lani oktobra mi je Vule v Spit-talu pravil, da je bil v Pliberku zaprt dva dni. Tedaj je obenem s poveljem iz Celovca, da ne smejo nikogar več ne vojaka ne civilista poslati nazaj, bil tudi on rešen.)
Nekaj pred tem je z-adnja skupina dombrancev odšla peš po cesti približno 500 metrov do Pliberškega kolodvora. Ko so Angleži nekaj sto domobrancev pregledali, so jih sproti pod stražo privedli na kolodvor. Ko je bila na travniku še precejšnja množica fantov, jim je kurat Jaka Mavec podelil splošno odvezo. Vsi smo pokleknili in zmolili kesanje. Fantje so pomirjeni v skupinah brez besede odhajali. Nekaj Angležev se je obredu splošne odveze posmehovalo.	Janez zde§ar
(Bo še)

Predsednica Slovenske dekliške organizacije Prof. Alenka Magister na slovenskih dnevih
^ Slovanskem domu v Carapachayu 26. avgusta 1990
Domačnost in prisrčnost v tem domu me spodbujata, da se lažje °dprem in vam govorim.
Prijetna dvorana, sobe, igrišče 'za odbojko, bar, prostor za bali-eanje, dvorišče.. . Danes je vse to Polno življenja, dinamično, Ve-Selo. že od z-jutraj polno pričakovanja. Praznujemo vaš in nas Vseh dan.
Db koncu noči se nas bo veliko ^rnilo z zadovoljstvom in radostjo domov.
Za ta danes je veliko oseb de-a 0 zame — za vsakega izmed nas. Pripravili so celodnevni pro-kram in ga izvedli. Pa če njih ne bi bilo?
Lahko brezbrižno skomignem z
rameni in si prav tako odgovorim: imel bi prosto nedeljo, nedeljo zase: šel bi igrat tenis ali pa veslat, v kino.. . ali pa preprosto bil bi doma.
Ah, vedno ista skušnjava: živeti sam zase, uživati sam...
Je to cilj mojega življenja? Sem srečen, ko uživam sam, ko rastem in se izpopolnjujem sam? Ne čutim potrebe, da delim svoje z drugimi?
Delim: to se pravi, da dajem in ker dajem, bom sprejemal. A vedno moram biti pozoren na to, da prvo skušam dajati, ne sprejemati, to bo itak prišlo samo.
In kaj naj jaz dam? Svoj nasmeh, prijaznost, pozornost. Ja, a to ni še vse. To je lahko začetek in stalni pripomoček pri delu aa drugega. Darujem naj tudi svojo prisotnost, svoj prosti ali ne tako
prosti čas, svoje sposobnosti, svojo vztrajnost, navdušenje, pozitivnost, voljo in jih dam na razpolago drugim. V tem obstaja ljubezen do bližnjega. Ne samo, ko mu dam to, kar me nič ne stane ali kar mi je všeč, ampak tudi to, kar zahteva dostikrat žrtve in sa-mozatajevanja, pozabljanja samega sebe1:
Ko bom sposoben tega, bom svoboden, ker bom živel z drugimi in za druge. Svoboden in srečen, ker bom ob veselju in sreči drugifi sam najbolj uživali.
Naši organizaciji nam odpirata vedno znova vrata v ta svet. Od-■ločiti in začeti ali pa nadaljevati je treba. Naj tega ne pričakujem le od drdgih, pričnem naj sam!
V Našem domu v San Justu 9. septembra 1990
Organizaciji, ki združujeta vse nas, dekleta in fante, nudita vsakič znova možnosti, da delamo za druge in zase.
Veliko odvisi od naše volje, požrtvovalnosti in ustvarjalnosti, vse to pa povito s trakom ljubezni.
Us t va r j a 1 n os t-k r e a ti v n o s t. Imam občutek, da ko hočemo biti ustvarjalni, nehote pademo v posnemanje tistega, kar je trenutku moderno ali na tapeti v svetu. Ob tem pozabljamo na svojo preteklost in iz-virnost. Kljub drugi domovini in tudi različni od domovine naših staršev je naš izvor slovenski.
Zakaj naj bi nam potem bilo bolj všeč tuje? Zakaj naj bi to
bolj cenili? Ali ne morda, ker premalo in površno poznamo svoje? Ko bi se poglabljali v svoje, bi vedno znova odkrivali nova področja in jih tudi lahko prikrojili dobi in kraju, v katerih živimo. Manjka nam ustvarjalnosti, ki bi znala spojiti sodobnost z duhov-nimi-krščanskimi nazori, vrednotami, ki jih vsebuje izročilo naroda, iz katerega izhajamo.
K ustvarjalnosti nam bo pomagalo poznanje zgodovine in zanimanje' za današnje dogodke na vseh različnih področjih, da bomo iz teh temeljev gradili in ustvarjali naprej. Temelji naj bi v našem primeru bili: krščanstvo in slovenstvo; gradivo: na novo pridobljene lastnosti iz življenja v tukajšnji domovini. Stavba? Odvisi od naše ustvarjalnosti. Bomo anali ohraniti pristen, domač slog? Kakor so naši starši gradili domove, kot je ta, v katerem danes praznujemo mladinski dan, in so imeli v mislih in v namenih bodoče rodove, ne pozabimo tudi mi, da že stoje za nami vrste, ki bodo nadaljevale tam, kjer bomo mi pustili, samo če bomo v njih vzbudili ljubezen in zavednost.
Tudi današnji mladinski dan naj bo dal te naše ustvarjalnosti, s katero bomo gradili našo Slovenijo v svetu!
V Slovenskem domu v Berazateguiju 4. novembra 1990
Nekaj fantov in deklet iz Slovenije, Trsta in Koroške je pred
nekaj leti začutilo potrebo po medsebojnem povezovanju, zato so se zmenili in vsako leto pripravijo srečanje v Sloveniji, na Tržaškem ali na Koroškem. Na teh srečanjih obravnavajo verska in narodnostna vprašanja. Skupina se iz leta v leto veča. Pred tremi -leti sem imela priložnost biti na tem srečanju na Koroškem. Srečanja so Postala vseslovenska.
Letos je bilo 6. srečanje na Koroškem v kraju Rebrce, kjer je bilo kar sedem mladih Slovencev iz Argentine1: Zalka Arnšek, Luka Debevec, Andrej Kremžar. Nevenka in Tomaž Magister, Andrej Poznič in Marij ca Snoj. Oni so napisali nekaj vrstic v Mladinsko stran tednika Nedelja, ki izhaja na Koroškem. Tako pravijo: >»•..Čeprav iz- različnih krajev sveta, smo občutili, da smo vsi člani istega naroda in soodgovorni za njegovo prihodnost. Tukaj smo se mladi, ki živimo v Argentini, zavedli sadu vsega prizadevanja naših staršev in vzgojiteljev, ki so nam z ljubeznijo in osebnim darovanjem posredovali vero, narodno zavest in slovenski jezik, brez katerih se danes ne bi mogli vključiti v to skupino is preživeti toliko lepih trenutkov.. .“
Soodgovorni za prihodnost slovenskega naroda ? Saj 'živimo v Popolnoma različni in zelo oddaljeni deželi? Prav zaradi tega. Ta drugačnost je naše bogastvo, s ka-terim lahko pomagamo Sloveniji 7~ če hočemo. Eden od teh mladih' opisal vtise iz Slovenije. Tako
piše: „... se pozna, da sem zra-stel v čisto drugačnem okolju in sistemu. Ko spoznaš življenje komunističnega sistema, se zaveš, 'kako velika vrednota j'e SVOBODA, kjer ljudje ne živijo samo zase, kjer ni nezaupanja, pritiska, strahu, zaprtosti; in bolje razumeš, zakaj ste vi zapustili svojo domovino in ste se tudi borili za svobodo. Za svobodo bi tudi jaz šel ven, če bi moral. A sonce sveti po vsej zemlji. Tudi v Sloveniji. To so tisti ljudje, ki so ostali trdni vseh teh petinštirideset let. Ti bodo sedaj tudi popeljali slovenski narod na drugo pot. Potrebujejo pa veliko pomoči. Malo jih je. V vsakem kraju nekaj Ponekod eden ali dva. Počutijo se same."
Ni morda ravno v povezavi odgovor na naš zakaj ? V povezavi s to slovensko mladino, ki želi svobode, pa še ne more dojeti, kaj je resnična svoboda; kj želi prave demokracije, ki se zaveda odgovornosti za usodo slovenskega naroda, a se dostikrat počuti sama, prešibka, brez moči in navdušenja. . .
Če s'e povežemo, bomo močnejši in bo težje, da bi omagali. Drug drugega bomo navduševali in spodbujali k vztrajnosti in upanju. Pomagali bomo, da bodo nekoč ljudje na slovenski zemlji zaživeli notranjo in zunannjo svobodo in se znova zavzemali za krščanske vrednote.
A tega ne bo, če ne bomo še naprej gojili slovenskega jezika in
OTROCI SPRAŠUJEJO
OPLODITEV IN SPOČETJE
Odgovori na ta vprašanja staršem povzročajo največ težav. O rojstvu in nosečnosti še lahko govorijo, dejstvo oploditve pa bi najrajši zamolčali.
Najprej odstranimo nesporazum: Na splošno se otroci v prvih letih življenja ne zanimajo za potek oploditve, tudi takrat ne, ko vprašajo: „Kako pa pride otrok v materin trebuh?"
Imajo povsem drug problem. Mati jim je pripovedovala o tem, kako dojenček raste, kako postaja vedno večji in je pri rojstvu tako velik „kot tvoja največja punčka". Sedaj se otroku porodi vprašanje:
ljubezni do slovenske kulture v naših družinah, organizacijah in domovih. V tem je naša moč in bodočnost. V tem je smisel našega slovenstva. Zakaj naj bi po lastni krivdi bili prikrajšanj za lepe, vesele trenutke vseslovenskih srečanj, obiskov, pisem?
„Kdo pa je spravil tako velikega otroka v materin trebuh?", četudi je mati pripovedovala o nastanku otroka, o tem, kako je ra stel iz „čisto majhne pičice", se lahko porodi ta problem. Otrok si v tej starosti ne zna predstavljati embrionalnega razvoja, zato v svojo zavest ne sprejme pojasnila o tem obdobju. Otrok si komaj predstavlja „še ne gotovega dojenčka". Zato se odgovor na gornje vprašanje glasi: „Otrok sploh ni prišel v ma-tek. Od začetka je rasel v njej."
Pri tem mu ponovimo razvoj otroka od jajčeca naprej, če bi pa ugotovili, da otrok dejansko sprašuje po oploditvi, ker je morda slišal, da so se o tem drugi pogovarjali, mu na ustrezen način jasno povejmo, da prejme mati seme od očeta, ko le-ta vtakne svoj ud v nožnico. Situacija: Šestletni Štefan ve, da rastejo dojenčki v materinem trebuhu. Ve tudi, da pridejo skozi nožnico na svet. Nekega dne pa preseneti mater z vprašanjem:
Štefan: »(Mamica, sem bil že kdaj prej v tvojem trebuhu?“
Mati: „Ja, o tem sem ti že pripovedovala. Bil' si mi čisto blizu ih komaj sem čakala, da prideš ven, da se brodiš/6
Štefan: »Mamica^ povej mi noi, kako sem pravzaprav prišel v tvoj
trebuh?“
Mati: »Sploh nisi prišel, od začetka si bil v njem.“
Štefan: »Kaj, od začetka? Kaj to pomeni?"
Mati: »Pripovedovala sem ti, da Si bil čisto, čisto majhen, kot drobna pičica. In ta pičita je bila že vedno v mojem trebuhu."
Štefan: „To je pa čudno."
Mati: „To je čudovito. Natančneje ti bom pojasnila. Pičica, iž katere si nastal, je takšna kot jajčece, le da je mnogo mnogo manjša. Pravimo ji jačna celica. Vsaka ženska ima več tisoč jajčnih celic v svojem trebuhu."
Štefan: »Zakaj pa toliko?"
Mati: »Morda zato, da lahko ženska dobi otroka vedno, kadar to želi."
Pogovor se na tem mestu pogosto konča; otrok ne sprašuje več, kako pride do oploditve. Kot Pravilo za vse pogovore naj velja: skušajmo ugotoviti, kam meri otrok s svojim vprašanjem!
Če pa bi se otrok že zanimal za Potek oploditve, bo vprašal morda takole:
Štefan: »Kako pa potem gre, če m ženska želi otroka?" (ali: »Kdaj Pa začne rasti dojenček v tvojem trebuhu?") Mati: »Da se lahko to
zgodi, mora k jajčni celici priti še nekaj od o<9ka.“
Štefan: »Od očka?"
Mati: „Ja. Očka ima za svojim udom vrečko z dvema kroglicama kot ti."
Štefan:	»Kroglicama pravimo
moda."
Mati: »Jat, prav, to si si dobro zapomnil. V teh modih rastejo majhne, drobne nitke; pravimo jim semenčice. Ena od! t.eh semenčic mora priti do jajčne celice v maminem trebuhu in se srečati z njo. šele potem začne jajčna celica rasti."
Štefan: »Kako pa pride semenčica v tvoj trebuh?"
Mati: „Ocka položi svoj ud v mamic ino nožnico. Skozi cevčico v udu priplavajo drobne semenčice, plavajo skozi nožnico v ma-milčin trebuh in iščejo drobno jajčno celico, če očkova semenčica naleti na mamino jajčno celico, tedaj, v tistem trenutku, nastane otrok."
Štefan: »Pa to boli, mamica?"
Mati: »Ne, to je celo zelo lepo. Očka in mamica se pni' tem objameta, poljubita in sta zelo srečna."
Štefan: »Mamica, to pa hočem enkrat videti."
Mati: »Ne, to ne gre. Očka in mamica nočeta, d!a bi bil kdo zraven. Biti hočeta čisto sama. Ko boš večji, boš to bolje razumel. Potem boš tudi ti hotel biti s svojo ženo sam."
Štefan: »Potem pa tudi jaz tebi ne bom dovolil, da bi bila zraven."
'Mati: „Seveda ne. Saj tudi jaz ne bom hotela. Vsi ljudje hočejo biti sami, kadar se imajo rad'i.“
Ta pogovor nazorno kaže, kaj pomeni „jasnost“. Mnogim staršem ne bo lahko odgovoriti na vprašanje o oploditvi.
V skušnjavi bodo, da otroka s čim potolažijo ali speljejo drugam. Ker vedo-, da jih bodo otroci nekega dne' to vprašali, najrajši sploh ne bi začeli s poučitvijo.
Bojazen, da bodo otroci s svojim spraševanjem vdrli v intimno zakonsko področje, ni upravičena. Način otroškega spraševanja kaže, da si otroci sploh ne predstavljajo, kaj je spolni užitek ali spolni odnos. Prav „nemogoča“ vprašanja, ki jih otroci v zvezi s tem postavljajo, kažejo na otroško brezskrbnost. Tako se lahko zgodi, da otroke zanima, če mora očka pri tem sleči hlače. Gotovo se bomo morali pred kakim odgovorom najprej obrati, če preprosto in mirno odgovorimo na vse, kar nas vprašajo, bomo ugotovili, kako neobremenjeni so otroci v tej starosti in kako malo se zanimajo ■za vprašanja, ki v zvezi s tem zanimajo odrasle.
Otrok ne pričakuje predavanja o anatomskih ali tehničnih posameznostih spolnega funkcioniranja; mnogo bolj zanima življenjski smisel spolnih pojavov, da bi jih mogel včleniti v razumevanje sebe in sveta. Zaradi tega je tudi potrebno, da obzirno govorimo o užitkih, ki spremljajo ljubezensko dejanje, četudi otroci ne morejo
dojeti tega dogajanja, naj bi zaslutili, da spadajo ljubezenska srečanja med najlepše doživljaje med moškim in žensko in da se jih zato veselimo.
Kaj mora otrok vedeti?
Primeri, iki jih navajamo v teh člankih, niso zapisi, protokoli, marveč možni pogovori. Vsak otrok sprašuje in vsaka mati ali oče drugače odgovarja. Zato bi bilo zgrešeno, če bi hoteli pogovore preprosto posnemati. Ti so zapisani po spominu o dogodkih v naši družini. Z njimi sem hotel pokazati, kako odgovarjamo na otroška vprašanja jasno, resnično in otrokom primerno. Na približno enak način se lahko pogovarjamo z otroki od četrtega do osmega leta. Vprašanje o oploditvi pride v nekaterih primerih na vrsto šele z- devetimi ali desetimi leti. Na vsak način pa odgovorimo nanj pred vstopom v puberteto. Če pomislimo, da danes otroci prej spolno dozorijo kot pred tridesetimi leti in povsod prostodušno obravnavajo spolna Vprašanja, se mi zdi zadnji čas za pogovor o oploditvi četrti razred. Večinoma obravnavajo ta vprašanja pri pouku že v tretjem ali četrtem razredu. Doma lahko navežemo na to in nadaljujemo s pogovorom. Starši pogosto sprašujejo: „Kaj mora otrok vedeti, ko pride v šolo?“ Takole bi odgovorili: otrok, ki začne obiskovati prvi razred, naj bi:
• znal ustrezno poimenovati zunanje spolne organe;
• vedel, v čem se dečki in deklice razlikujejo med seboj;
® vedel, da otrok zraste v materinem trebuhu.
Predvsem pa je pomembno, da otrok z zagotovostjo doseže svojo spolno identiteto. To najbolje us-Pe, če diado mati—otrok razširimo na triado mati—oče—otrok. Potem deček ve, da postaja moški, deklica pa vidi zgled v svoji materi. Če smo radovednost majhnega otroka na spolnem področju potešili približno tako, kot smo nakazali v teh člankih, nastopi med šestim in desetim letom zatišje. Psihologi govorijo o spolnem latentnem obdobju.
Poleg,,klasičnih" osnovnih vprašanj o spolnih razlikah, nosečnosti, rojstvu in oploditvi budijo aktualni povodi o otrocih še dru-ga vprašanja. Otroci, ki odraščajo na deželi in doživljajo rojstvo in smrt živali kot nekaj naravnega in vsakdanjega, imajo gotovo drugačna vprašanja. Prebujeni otroci hočejo morda izvedeti več posa-
meznosti kot vase zaprti, ki ne sprašujejo toliko. Nekatera vprašanja se pojavijo šele, iko naše otroke nanje Opozorijo prijatelji. Vprašanja so mnogovrstna, kot je življenje samo.
Kako naj to povem svojemu otroku?
Za pogovor je poleg jasne in ustrezne izbire besed odločilnega pomena odprtost in ozračje zaupanja. Otrok mora čutiti, da sme vprašati vse in da mu bodo na vse pošteno odgovorili. Kako mu bodo odgovorili, je odvisno od mnogih vidikov. Mati se pogosto posluži drugih besed kot oče, delavec se drugače pogovarja s svojimi otroki kot profesor. Vsak naj bi se pač z otrokom pogovarjal v „svojem jeziku". Neka mati mi je nekoč dejala: ..Pravzaprav ne storimo mnogo, marveč le pojasnjujemo, dokler je v otroku zanimanje porojeno iz konkretnega povoda. Ne več in ne manj."
Ta odnos se mi zdi pravilen: pogovarjati se z otrokom tako dolgo, dokled hoče kaj izvedeti, a mu ne povedati več, kot bi rad vedel. Ne smemo pozabiti, da otroka ne zanimajo le spolna, marveč tudi mnoga druga vprašanja, če opazimo, da otrok ne posluša več pozorno in bi se želel posvetiti drugim stvarem, pogovor končajmo. Če bo hotel izvedeti več, se bo ob drugi priložnosti že sam povrnil k temi.
Dietmar Rost — Janko Bohak
ZDRAVNIKOVI NASVETI
PIŠE DR MILOŠ KRALJ
Zdravljenje visokega krvnega pritiska
V oktobrski št. DŽ smo govorili o visokem krvneb pritisku. Danes pa bomo govorili o zdravljenju oz. znižanju krvnega pritiska.
Še enkrat ponovimo. Visok krvni pritisk je vsak krvni pritisk, iki brez pravega razloga presega normalne meje. Visok krvni pritisk pomeni povečano možnost za kap, koronarno bolezen srca, infarkt in bolezni ledvic. Višji pritisk, višji riziko.
Ker pa postaja vse bolj jasno, da je dejavnikov, ki povzročajo visok krvni pritisk, več, je vsako iskanje enega samega načina zdravljenja nesmiselno. To dokazuje velika večina bolnikov z visokim krvnim pritiskom, pri katerih pravega ali otipljivega razloga oz. vzroka za visok pritisk ne vemo. Njihovo zdravljenje mora zaradi tega sloneti na zniževanju pritiska v arterijah z zdravim načinom 'življenja in zdravili.
Znano je, da zniževanje zvišanega krvnega pritiska zmanjšuje število kapi, srčnih napadov in maligne hipertonije. Podobnega zmanjšanja ni pa opaziti pri koronarni srčni bolezni. Nasprotno, nekatera poročila kažejo celo, da se po zdravljenju hipertonije število miokardnih infarktov lahno
poveča. Kot vzrok tega navajajo, da nekatera zdravila, ki sicer zbijajo visok krvni pritisk, poslabšajo ali celo povzročajo koronarno bolezen srca.
Najvažnejši način za preprečevanje in zdravljenje zvišanega krvnega pritiska je zdrav način življenja. To je zares učinkovit ukrep, ki v lažjih primerih povsem zadošča za uspešno zdravljenje. Z bolnikom, ki ima zvišan krvni pritisk, se je treba najprej pogovoriti, mu prikazati pomen osnovnih ukrepov, ki jih bo izvajal sam in sebi v korist. Povedati mu je treba, da mora sodelovati pri zdravljenju, da zdravljenje zvišanega krvnega pritiska ni redno jemanje zdravil, ampak zdrav način življenja. Zdravila so le pomoč in dopolnilo k prvemu.
Med splošne ukrepe zdravljenja zvišanega krvnega pritiska sodijo:
POČITEK
Najvažnejši je počitek, zato moramo počitku odmeriti tolikšen del dneva, da bomo imeli čas za spanje, sprostitev in rekreacijo. Zdrav odrasel človek potrebuje 6-7 ur spanja, od pol do ene ure za sprostitev in uro za rekreacijo. Bolniki z zvišanim krvnim pritiskom
morajo pri vseh treh oblikah počitka upoštevati zgornje meje.
Spati morajo v mirnem in svežem prostoru, samo tako se bodo zjutraj prebujali sveži in spočiti.
Čas, ki je namenjen sprostitvi, naj si porazdelijo tako, da bo del tega vključen v odmor med delom, Preostali del pa po končani dnevni zaposlitvi. Sprostitev je oblika Počitka, ki se je moramo šele privaditi. Izvedemo jo najlaže v udobnem, ležečem položaju, z zaprtimi očmi. Celotni postopek je do neke mere podoben uspavanju, ker prehajamo preko počasnega, globokega dihanja na popolno sproščenje Posameznih mišičnih skupin, nazadnje pa prekinemo tudi razmišljanje. Ko se docela privadimo sprostitvi, se nekako zalotimo, da smo v polsnu doživeli osvežitev ali za krajši čas celo zaspali in se Pravočasno zbudili spočiti.
Rekreacija pa pomeni osvežitev v naravi, s starosti in bolezni Ustrezno aktivnostjo na svežem zraku. Najenostavnejša oblika rekreacije je hoja, pri kateri spreminjamo hitrost. Ker telesna obremenitev že pri zdravem človeku zvišuje krvni pritisk, je treba bolnikom z zvišanim krvnim pritiskom pravilno odmeriti obremenitve, da ne bodo pretiravali in tako dosegali ravno obratne učinke, kot si jih želimo. Pravilni učinek telesne aktivnosti na srčno žilni sistem se pokaže v tem, da sčasoma opažamo pri enako težki °bremenitvi manjši porast števila
srčnih utripov, pa tudi manjše zvišanje krvnega pritiska.
LETNI DOPUST
Med ureditvijo načina življenja spada tudi redni letni dopust. Bolniki naj delijo letni dopust na dva dela, na poletni in zimski del. Tako bodo imeli vsakega pol leta obdobje, v katerem se bodo še lažje posvetili skrbi za svoje zdravje.
Opozorimo naj, da je praženje na soncu škodljivo in nevarno.
ŠKODLJIVE NAVADE IN RAZVADE
Drugi splošni ukrep za zdravljenje zvišanega krvnega pritiska je opustitev škodljivih navad in razvad, pri čemer mislimo predvsem na čezmerno prehrano, opustitev kajenja, pitja prave kave in rednega jemanja tablet, ki zmanjšujejo različne bolečine. Semkaj lahko uvrstimo tudi telesno neaktivnost. Počitek, posedanje in poležavanje so v živem nasprotju z zdravim načinom življenja.
Mnogi bolniki z zvišanim krvnim pritiskom so debelušni, zato je ena prvih nalog, da shujšamo z omejevanjem uživanja maščob in sladkorja ter se držijo načela, da je z jedjo treba prenehati, kadar najbolj prija. Hujšati je treba počasi, ker ima vsako hitro hujšanje preveč subjektivnih in objektivnih so-pojavov. Ob shujševalni kuri se moramo redno tehtati.
Prav tako je škodljivo kajenje. Pri kajenju se pokažejo očitne spremembe na srcu in ožilju, hi-
trost srčnega utripa se pospeši, zviša se krvni pritisk, zmanjša se prekrvavitev udov in toplota kože. Pri hujših kadilcih je obolevanje za arteriosklerozo za 100 % višje kot pri nekadilcih.
Pitje prave kave, z*lasti večkrat dnevno škoduje bolnikom z zvišanim krvnim pritiskom zato, ker kofein, ki je v pravi kavi, sam po sebi zvišuje krvni pritisk.
Pretirana uporaba zdravil, zlasti tablet proti bolečinam, je prav tako nevarna bolnikom z zvišanim krvnim pritiskom. V teh zdravilih je fenacitin, ki lahkoledvice’ toliko okvari, da se vzporedno z ledvično boleznijo pojavi tudi zvišan krvni pritisk. V tej zvezi moramo opozoriti na možnost, da krvni pritisk
ZLATO ZA VSAK DAN
Sončno zlato, mehko in močno s svoda pronica v prst in v vodo.
Zemlja še -spi — morda se le zdi —; z bora ji ptica „Jutro!“ želi.
Sončno zlato spolzi preko streh, žic in žlebov v srce. Za nasmeh?
Veter ne spi.
Le malce zaspan vrača domov se k sonca goram.
Vladimir Kos
zvišajo tudi tablete, ki jih uživajo ženske proti zanositvi.
DIETA
Preostane nam samo še nekaj nasvetov o dieti, ki naj se je držijo bolniki a zvišanim krvnim pritiskom. Kuhinjska sol je eden najpomembnejših krivcev za nastajanje1 zvišanega krvnega pritiska. Znano je namreč, da skupine ljudi, ki soli ne poznajo, skoraj ne obolevajo za zvišanim krvnim pritiskom. Hrana naj vsebuje beljakovine, sladkorje in manjše količine maščob v obliki olja; priporočajo mnogo sadja in zelenjave. Hrana naj bo mešana, pestra. Hrana naj bo neslana ali malo slana.
(Mladika, Trst)
Morda prihodnjič?
Zamujena priložnost je pritekla na avtobusno postajo.
„Uh,“ je sopihala, „tako rada bi sedela na sprednjem sedežu poleg šoferja.11
„Saj bi lahko,11 je rekel vozni red. „Sedež je bil prazen. Vendar je avtobus že odpeljal.11
Slab sodelavec
„Nikoli ne boš imel prijateljev,11 je trikotnik rekel šestilu, „pri svojem delu nenehno zbadaš.11
Žalostna usoda
„Nekaterim je res hudo na svetu,11 je zatarnal predpražnik.
„Cel teden si vsi brišejo čevlje vame, ob sobotah me pa gospodinja našeška s palico, namesto, da bi mi bila hvaležna, ker sem zadržal vso umazanijo pred vrati.11
Sergej Kurdakov
Pet dni po napadu v Eliaovu smo se zbrali še za eno racijo med skupino vernikov, ki so se sestajali v tajni cerkvi. Ob tej priložnosti smo jim zopet pokazali tako, da ne bodo mogli pozabiti. ■Prijeli smo njihove vodje. Veči-no so odpeljali v ječo v sibirskih taboriščih, predvsem v Magadan v središču Sibirije. Naslednjega dne mi je Nikiforov dejal: »Sergej, ti in tvoja skupina sta preseli moja pričakovanja. Boljših sodelavcev ne bi mogel dobiti." Imel sem občutek, da pomeni to še1 kaj več — mogoče več odgovornosti pri policiji. Seštel sem vse stvari, ki sem jih opravljal: vodja mladinske organizacije, organizator, predavatelj, skrbnik za politično čistost tisoč dvesto bodočih sovjetskih oficirjev. Poleg tega sem imel še običajne dolžnosti pri radijskem oddelku na pomorski akademiji, da bi se izšolal za radijskega inženirja pri mornarici. , d sem član športnega društva m atletske skupine na akademiji. * tistem času sem zmagal na tekmovanju Kamčatke v judu. Kadar-n°li pa mi je dopuščal čas, sem Se 2 nekaterimi prijatelji udele-
ževal pohodov po deželi in tekmovanj.
Dobro sem se razumel tako z Nikiforovom kot s člani svoje skupine. Ti so se me malo bali zaradi visokega položaja v Zvezi. Moja dolžnost je bila, da sem poročal o vseh kadetih. Nekoč se je Jurij Berestennikov napil in mi rekel: „Sergej, ti si postal pa precej visok v zadnjem času, kajne?"
Oh, oh! Jurij se ga je preveč nalezel.
Slišim, da ti je stopilo v glavo, češ da si velika živina," je nadaljeval. ,,'Si velika živina v Zvezd in vse, kar počneš, je, da vohuniš za drugimi fanti."
»Nehaj, Jurij," sem ga posvaril.
»Le poglejte ga," je izzival Jurij. »Misli, da nam bo še tukaj ukazoval."
IMislil sem, da me Jurij s svojo delno pijanostjo preizkuša. Zato sem položil karte na mizo in rekel : »Jurij, kadarkoli se ti zdi, da si boljši od mene, me lahko izzo-veš."
»Lahko kar takoj ?“
»Kaj daj!"
Šla sva ven. Jurij je bij precej višji od mene, vendar sem zaradi
juda imel veliko prednost. Ni trajalo dolgo, da je pretepen ležal na tleh.
„Nikoli več si ne drzni reči kaj takega," sem ga posvaril. Razumel je in drugi tudi. Ni se več zgodilo, da bi kdorkoli kdaj izzval mojo moč.
Po tem dogodku sem se zopet osredotočil na vojaške obveznosti. Med najbolj važnimi sta bila dva „odprta dneva". Vsi prebivalci Pe-tropiavlovska so bili povabljeni, da obiščejo pomorsko bazo in si ogledajo tamkajšnje življenje. Bistvo cele zadeve je bil velik ples, na katerega smo povabili dekleta iz mesta. Poskrbeti sem moral, da ne bi bilo popivanja, zato sem postavil mnogo svojih mož k vratom, da so pregledovali ženske torbice, če ni morda v njih alkohola.
Prekletstvo Rusije je vodka. Povsod je. Pomorski oficirji smo dobivali sedem rubljev ob koncu vsakega meseca in na plačilni dan smo takoj odšli v mesto ter za ta denar kupili dve steklenici vodke. S steklenicami v žepih so kadeti po ulicah iskali dekleta. Ko so dekletom pokazali vodko, so jih lahko takoj dobili, oziroma so lahko počeli z njimi, kar se jim je zahotelo. Stalno smo se borili proti alkoholizmu med kadeti. Največja ironija pri vsem tem pa je bila, da smo mi, ki smo bili odgovorni za nadzor uradno prepovedanega popivanja, popili največ.
Po enem izmed takih obiskov baze in po plesu smo napravili običajni inšpekcijski obhod, da bi
ugotovili, če ni kdo nezakonito ostal tam. Ko smo odprli vrata v stranišče, nismo videli tal — bila so prekrita s praznimi steklenicami. Naslednji dan sem moral naročiti vojaški tovornjak, ki je pripeljal do oken pod straniščem, da so lahko naši kadeti zmetali steklenice dol.
Po mnenju partije je vodka največji krivec za nizko storilnost v proizvodnji. Običajno je, da ob sobotnih večerih v Petropavlov-sku, in kot so mi povedali, tudi v drugih mestih, kar mrgoli opotekajočih se pijancev, ki padajo v obcestne jarke.
V naši operacijski skupini smo lahko videli, tako kot mogoče tudi vsak drug, kaj je vodka povzročala posebno med mladimi. Pijača je botrovala večini pretepov in streljanj. Pa kljub temu se mi, ki smo se tega zavedali, svojemu deležu pijače zlasti še pred racijami med verniki nismo odpovedali. Edina stvar, ki nam je preprečevala, da nismo zašli tako kot mnogi v skrajnost, je bilo naše zanimanje za atletiko. Biti dober atlet in obdržati kondicijo, je pomenilo biti zmeren v pijači. Zaskrbljeni smo bili edino iz teh praktičnih vzrokov.
Stalen dotok direktiv iz Moskve, v katerih so nas svarili pred alkoholizmom, mi je odprl oči, da sem uvidel, kako velika nevarnost za mladino v Sovjetski zvezi je alkoholizem. Med mladimi Sovjeti je bil to gotovo problem št. 1.
Ali resnica samo boli?
Spomenka Hribar se je v prejšnji številki Demokracije (9. oktobra) odločila, da bo polemizirala z mojim načinom pisanja. Moram reči, da sem vsakega odmeva na moje pisanje vesel, če je le podpisan s pravim imenom. Načina pisanja pa seveda ne bom spreminjal, kajti preveč ljudi mi govori, da z mojimi članki tudi oni dobivajo svoje. Na pluralizem se bomo pač morali navaditi. Težje bo z indoktrinacijo zadnjih 45 let.
'Pisanje mi vsekakor narekuje več problematik, ki me spremljajo pri tem delu. Ena izmed njih, verjetno najodločilnejša, je moje pogosto srečevanje z ljudmi, ki so doživeli strahote, še bolj pa srečevanje s posledicami teh grozot. Ne vem, če komu kaj pomeni podatek, da sem do sedaj osebno stal na mestu okrog 60 množičnih grobišč po celi Sloveniji, in da sem na prenekaterem z grozo videval iz? zemlje štrleče kosti (Pod Krenom, pri Krimski jami, pri enem izmed brezen pri Trnovem Pa Trnovski planoti, pri Podgorju pod Savnikom, v Krakovskem gozdu pri Kostanjevici, pri Laškem, nazadnje, 30. sept., pa pri Šmartnem v Tuhinjski dolini). 'Mimogrede rečeno: to je torej naš odnos do mrtvih! ? Ali bodo jamarji še naprej v prenekaterem breznu niorali hoditi po človeških kosteh? Dilema o skupni grobnici torej ni tako preprosta, čeprav popolnoma
razumem tiste izjave, ki govorijo o morbidnosti tiega početja, če hočemo biti civilizirani, bomo pač morali vzeti nase to breme, kljub vsem ostalim premnogim problemom, ki so trenutno okoli nas. če bi kdo rad konkretno videl kraje, kjer se morajo otroci izogibati iz zemlje štrlečim kostem, ker so dobesedno nekaj metrov od njihovega dvorišča, mu jih bom rade volje pokazal. Vsekakor pa ni v moji moči, da bi tu storil kaj konkretnega, na te probleme lahko le opozarjam.
Ali bomo Slovenci spet izjema?
In sedaj k Spomenkini polemiki. Tudi sam nisem za to, da bi se starčki »vlačili po sodiščih1*, kot so to počeli z Artukovičem. Sem absolutno za »kompromis11: da I-van MAČEK-Matija (Ozna), Zdenka KIDRIČ (Vos) in Bojan PO-LAK-Stjenka (Knoj) povedo, kar je treba povedati, pred parlamentarno komisijo, če pa tega ne bodo hoteli, kar je povsem njihova odločitev, šele potem se naj nihče ne čudi, če bodo ljudje zahtevali od javnega tožilca, da vloži ovadbo proti njim. Nekaj ovadb je že bilo vloženih (sam vem za Celje in Novo mesto), da pa bi se plazu zahtev po kazenskih pregonih izognili, bi res bilo dobro, da se zgoraj imenovani odzovejo pozivu oziroma prošnji skupščinske komisije.
Že večkrat sem zapisal, da si Slovenci nikakor ne moremo dovoliti enkratnega zgodovinskega primera, namreč, da jih je nekdo na debelo pobijal (in leta 1945 je šlo za prvine genocida), nato 45 let z represijo dušil kakršno koli resnico o tem, sedaj pa naj bi se za nameček še obnašali, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Že zaradi svojega ponosa moramo proti najodgovornejšim sprožiti vsaj simbolično ovadbo. Jasno, da mi pri tem ne gre za noben „revanši-zem“, gre mi le za neki realen in odgovoren odnos do sebe in svoje zgodovine.
Ob tem je treba poudariti, da nova slovenska oblast še vedno vztraja na spisku devetnajstih političnih emigrantov, ki si — po strašno dolgih 45-ih letih!!! — ne morejo privoščiti obiska svoje domovine. To je, za božjo voljo, vendar temelj sprave! Kaj nam pmaga vse besedičenje in dekla-rativnost, če se pa v praksi nič ne spremeni, ali pa le malo. Vztrajanje na spisku devetnajstih je vztrajanje na zločinskosti, pa naj se zdijo te besede še tako ostre. Gre namreč za celo vrsto živih, konkretnih ljudi, ki se jim še naprej krati ena od osnovnih človeških vrednot — domovina —- ter s tem vse, kar ta pojem pomeni. Če bi že kdo rad kazen (45 let se je grozilo z njo in tudi izvajala se je, če se je lahko), ali ni mar 45 let izgona iz domovine dovolj huda „kaz-en“?! To je strašna kazen!
Monopolil in mesijanstve
Tudi na nekaj, kar bi najbliže lahko poimenoval z mesijanstvom, ne morem pristati. Spomenkino izpostavljenost v prejšnjih letih -ter njeno zavzemanje na nacionalno spravo sem vedno gledal z velikimi simpatijami ter jo- po svojih močeh podpiral. Nočem pa, da bi si sedaj, ta trenutek, kdor koli lastil monopol nad čimer koli, pa naj bo to sprava z vsemi svojimi pojavnimi oblikami (maša v Kočevskem Rogu), ali tako težko definiran proces, kot je Svetovni slovenski kongres, če prideš na oblast, to še ne pomeni, da si potem lahko lastiš monopole z edino zveličavno interpretacijo o neki stvari. (...)
Komunizem kot ..poosebljeno zlo"
Sam se ves čas zavedam svoje ..brezobzirnosti" (oziroma ,,netole-rance" in ,,neljubezni do bližnjega", kot pravi Spomenka), vendar mislim, da je poleg vseh visolco-zvenečih razglabljanj o narodni spravi, po 50-ih letih komunističnega terorja potrebno tudi to. Posadimo eno drobceno lipo sprave, že se ..neznanci" znašajo nad njo, postavimo nekaj skromnih znamenj, že jih uničujejo ter po njih rišejo kljukaste križe, začnemo pisati še o drugih resnicah, že režejo gume na avtomobilih ter jih mažejo s sprejem ... Imamo več kot dovolj izkušenj iz leta 1941 in pomladi 1942, kaj se ti godi, če te nekdo mlati po levem licu
in mu tega ne vrneš. V slovensko Politično obnašanje moramo skupaj s pluralizmom vnesti še nekaj „moškosti“, drugače se to ne bo nikoli končalo.
O tem, ali je komunizem »poosebljeno zlo“, ali gre sedaj že za »sataniziranje komunizma", pa lahko razpravljamo v nedogled. Če kdo hoče, naj...
Povsod po svetu, kjer je komunizem vladal, so ostajale za njim množične grobnice, od Sovjetske Z'Veze, Azije, Afrike, preko vzhodne Evrope, Jugoslavije, do Italije. V Sloveniji je »zgodba" o komuni-Zznu tako različna, da do sedaj nismo javno odkopali nobenega (od najmanj 60) množičnih grobišč, da bi ljudje vizuelno videli posledice .komunizma. Povsod drugje to skrajno nehvaležno opravilo počnejo, celo v Italiji (Europeo, 21.
1990). Ljudje smo pač takšni, dokler nekaj ne vidiš, za to ne veš.
Dezorientiranost
Prav neverjetno je, kako se že °d volitev sem nekateri slovenski intelektualci obnašajo, kot da je Pvi nas že več desetletij demokrata- Tu mislim na komentatorje Pni Mladini (Mastnak, Mile Še-*nc> Slavoj Žižek, Pavle Gantar), aa Rastka Močnika, v zadnjem času pa je imel takšen »izpad" *e eminentni slovenski um, Veljko _s- Večina ima na načelnem ni-^°ju seveda popolnoma prav, ven-ar vse te načelnosti le težko po-
gledajo realnosti v obraz, če bi hoteli ugotoviti, zakaj so omenjeni včasih v svojih komentarjih tako »nerealistični", potem brez uporabe psihoanalize ne bi šlo.
»Sovražnika" je za pisanje komentarjev še vedno potrebno locirati. če ni več komunistov, ali »rdečih", ali »boljševikov", kot nekateri ne upajo stvari poimenovati s pravim imenom, potem si je treba izmisliti novodobne »klerikalce", strašiti s »križem" in »veroukom v šolah" ipd.
S tem seveda nočem sedanjih (novih) oblastnikov p-rav nič braniti. Marsikaj bo potrebno še kako pokritizirati, če so na eni strani premalo odločni in ne morejo speljati nekaj osnovnih kadrovskih zamenjav, kar bi bilo v demokratičnem svetu nekaj povsem samoumevnega (direktorji televizije, radia, javnega tožilstva, pošte), potem so na drugi strani začeli zavirati nadaljnje odpiranje (demokratizacijo) slovenske družbe (vztrajanje na zloglasnem spisku devetnajstih emigrantov, skrivanje spiska esdevejevcev in njihovih sodelavcev ■— pomlajevanje družbe brez njenega »očiščenja" ne pomeni nič).
Še nekaj drobcev...
'Spomenka je tudi član skupščinske komisije, ki bi naj raziskovala komunistične zločine, predvsem tiste po vojni. Sam bom do te komisije imel ves čas zelo rezerviran odnos, in sicer iz čisto načel-
nih pozicij. S komisijami je bil vedno križ, zaradi narave skupinskega dela so se rezultati prenašali daleč v prihodnost. Toliko desetletij tlačeni Slovenci pa na prihodnost ne morejo in ne želijo več čakati. Podobno stališče velja za. tako imenovano „stroko" oziroma uradno zgodovinopisje, ki je sposobno kakšno objektivnejšo študijo končati šele čez kakšno leto ali čez. V Spomenkini polemiki torej najbolj pogrešam konkretnosti na moje pisanje. Naj navede konkretno, kje sem s svojimi formulacijami preoster ali netočen.
Tz Spomenkinega teksta se lahko razbere tudi naslednje sporočilo: „Sedaj, ko smo na oblasti, pa bi radi imeli mir“.
Mir lahko dobijo s tem, da se o tem zaradi „drugih problemov" preneha pisati. S tem bodo nekateri novooblastniki pomirjeni. Toda, prej ali slej bo problem spet izbruhnil, ljudje bodo naletevali na kosti, tudi zaradi občutka, da so še vedno raztresene po zemlji in jih bodo hoteli zato pokopati ter vnesti v spomin. Kaj je torej boljše, ali z urejanjem naše polpreteklosti prenehati ter s tem pomiriti sedanjo oblast, ali to našo polpreteklost postaviti na svoje mesto — jo „urediti"?
Zgodba o podzavesti
Spomenka piše: „Kdaj se bomo ukvarjali s sedanjostjo ? In kje je šele prihodnost?" Ponavljanja kot
so: ,,pustimo preteklost (že enkrat) pri miru, dovolj problemov imamo v sedanjosti" so že tako prozorna in zguljena, da je prav škoda, da je po njih posegla tudi Spomenka. Nadalje mi očita strašno neprizanesljivost, nesmisel za usodne reči človekovega življenja in neposluh »a ..človeško revo". Zaboga, kdaj bomo že sposobni razmišljati širše. Saj so tudi, na primer (!), slovenski politiki leta 1941 lahko deležni posluha za ..človeško revo", prav tako vsi tisti, ki so padli pod vosovskimi streli (vosovci so ga, brez skrbi, bili že dovolj deležni in so še ga), potem fantje, ki so morali iti v vaške straže in vsi tisti, ki so bili na Štajerskem mobilizirani v Nemško vojsko itd. Niso vendar „uboge človeške reve" bili le partizani, ampak zaradi krute vojne vsi po vrsti.
Če se ne moremo otresti indoktrinacije o „borcih za svobodo" in o »narodnih izdajalcih", če ta vedno znova iz podzavesti paralizira naš občutek za širino, za tragičnost na vseh straneh, potem je to pač problem. In ta neverjetna indoktrinacija je trenutno eden glavnih problemov, saj zanaša tudi največje slovenske intelektualce. To pa je že zgodba o logičnem razmišljanju in človekovi podzavesti (ter seveda vsakokratni indoktrinaciji, ki to podzavest omejuje in hkrati podžiga).
Ivo Žajdela
(Demokracija, 16. 10. 90.)
med nami v Argentini
Zveza slovenskih mater in žena je na občnem zboru 7, novembra 1990 izvolila naslednji odbor: predsedni-ca Pavlina Dobovšek, podpredsednica Danica Zupan, tajnica in tiskovna referentka Irena Fajdiga, blagajničarja Sonja Virnik, socialni referentki toarta Jeločnik in Tončka Rožanec, kulturna referentka Marija Fink in gospodarski referentki Helena Gričar in Majda Knap; v širšem odboru s° Mirjam Rant, Pavla Kremžar, Lojzka Dimnik, Delija Truden, Jelica Stariha, Marjana Vivod, Marjeta Do. kovšek, Meta Vombergar, Marija Ei. letz, Albina Kopač, Kristina Rant in Fanika Jeločnik; v nadzornem odbo-rU so Cilka Urbančič, prof. Nadislava Laharnar in dr. Katica ‘CUkjati; du-k°vni -vodja: dr. Jure Rode; zastop-n*ce krajevnih odborov: Lea Kržiš-11'■'k za San Justo, Mirjanka Voršič
San Martin, Marjana Vivod za ristavo, Helena Gričar za Carapa-^hay. Ani Kocijančič za Lanus, Maj-a Repo v ž za Capital in Brigita Vid-rtlar za Berazategui.
Rri Ligi žena in mater v San Mar-!nu j'e 22. novembra -govorila dr. Ka-*ca 'Cukjati o dogajanjih v Sloveniji.
Duhovnik dr. Filip Žakelj je umrl 4- novembra po krajši bolezni v 84.
letu starosti. Članek o njem bomo objavili v prihodnji številki.
Praznik Kristusa Kralja smo proslavili v nedeljo 26. novembra s kon-celebrirano mašo v cerkvi Marije Pomagaj, med katero je pel ,,Gallus" pod -vodstvom Anke Savelli-Gaser, in Claudelovim misterijem Marijino oznanjenje v dvorani Slovenske hiše v režiji Frida Beznika in s scenografijo Toneta Oblaka.
Na kulturnem večeru SKA je 24. novembra predaval Tine Debeljak ml. o slovenski emigrantski literaturi v Sloveniji, -3-0. novembra umetnostni zgodovinar iz Slovenije Borut Uršič o likovni -umetnosti v Sloveniji (z diapozitivi), 7. decembra pa je prof. Alojzij Geržinič predstavil novo knjigo: France Dolinar, Slovenska katoliška obzorja.
Na duhovniškem sestanku v Slovenski vasi je 28. novembra predaval dr. Mirko Gogala o širjenju in razpadu komunizma v deželah vzhodne in srednje Evrope in njegovih posledicah.
Praznik Brezmadene sta mladinski organizaciji SDO in SFZ proslavili z mladinsko sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj in govorom župnika
Jožeta Guština o kreposti mladinske čistosti.
Društvo Zedinjena Slovenija je povabilo svoje člane in zastopnike vseh slovenskih krajevnih domov, društev in organizacij na informativni sestanek in posvet o pobudi za vključitev vseh organizacij v skupno predstavništvo slovenske skupnosti v Argentini. Sestanek je bil v Slovenski hiši 20. decembra.
Na sestanku SKAS-a je 14. decembra v Slovenski hiši predaval Božidar Fink o našem zdomstvu v seda. njem slovenskem trenutku.
Prirstavska folklorna skupina je
priredila 15. decembra na Pristavi v Castelarju veselico mednarodnih plesov s sodelovanjem argentinske, grške, poljske, švicarske in slovenske folklorne skupine.
Podjetnika Hermana Zupana je
Vseameriška grafična konfederacija odlikovala z naslovom „Grafični podjetnik Amerike". Odbor Slomškovega doma je podjetnika Zupana, ki je reden član naše slovenske narodne in verska skupnosti, na članski večerji v soboto 15. decembra imenoval za svojega častnega člana.
Ustanovni občni zbor Slovenske gospodarske zbornice v Argentini je bil ,21. decembra v prostorih Sloge v Ramos Me ji ji.
mmm
IZ SLOVENIJE
Prvo srečanje nekdanjih članov in članic raznih vej Katoliške akcije je bilo na praznik Brezmadežne na Rakovniku v Ljubljani.
Zadušnica za pokopane domobrance na Orlovem vrhu na ljubljanskem gradu je bila v nedeljo 2. decembra v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. ..Osvoboditelji" so takoj po zasedbi Ljubljane onečastili te grobove.
Spomenik pesniku Balantiču so odkrili 23. novembra pred ljudsko šolo v Grahovem, tam je pesnik zgorel v noči med 23. in 24. novembrom 1943. Na njegov skupni grob so položni venec in molili zanj, v cerkniški občinski dvorani je njegovo življenje in delo opisal prof. France Pibernik, spregovoril je pesnik Dane Zajc, recitiral pa je Balantičeve pesmi dramski igralec Boris Kralj. Med drugim so bili navzoči minister Andrej Capuder, predsednik SAZU Milčinski in Alojz Rebula.
Blagoslovitev nove ustanove mariborske škofije, Slomškovega doma, je bila 16. oktobra. V njem je škofijska orglarska šola, Karitas s posvetovalnico, galerija Ars sacra, knjigama z duhovno literaturo in nabožnimi predmeti in sedež škofijskega mešanega pevskega zbora sv. Cecilija.
2. srečanje katoliških tednikov dežel Aipe-Jadran se je zaključilo v Ljubljani 27. oktobra. Na srečanju se je zbralo več kot 80 urednikov in
časnikarjev iz Italije, Švice, Bavarske, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije pa še gostje iz Poljske, Romunije, Slovaške in Ukrajine. Tema srečanja je bila „Mir v pravičnosti in varovanje stvarstva — naloge katoliških tednikov v prizadevanjih za novo Evropo."
Verske oddaje na TV Slovenija: od nedelje 30. decembra bo vsako nedeljo verska oddaja, ki jo bo s sodelavci urejal dr. Drago Klemenčič; "trajala bo od 15 do 20 minut; približno štirikrat na leto (bodo prenašali tudi mašo ob največjih praznikih.
Spomenik povojnim žrtvam na mariborskem pok°pališču Dobrava so odkrili 1. novembra. Na njem je naPis: ,,Mrtvim v spomin — živim v opomin", ker nameravani napis: •»Žrtvam povojnih pobojev po 9. maju 1045 na mariborskem območju"
SNEŽNIŠKI ZVONOVI
Snežniški zvonovi 'k spravi zvonijo. Veselo oznanjajo skorajšnji čas, ko gluhi in nemi spregovorijo.
Prižgane so lučke za nepokopane. Dobre misli grejo v klas.
Delijo se nezaceljene rane.
Zmaguje nas sila prijaznih duhov. Snežniški zvonovi pomlad budijo, kličejo brate k bratom domov.
Tone Kuntner
(Pral ob simbolnem pogrebu domo-rancev v Kočevskem Rogu, 8. ju-Via 1990.)
zaradi nasprotovanja pristašev dosedanjega komunističnega režima ni bil dovoljen. Spomenik je v obliki kocke na piramidi. Škof Kramberger je v mašnem nagovoru dejal, da je po 2. svetovni vojni slovenski Kajn hladnokrvno, brutalno ubijal brate; deset tisoč in več jih je bilo, iz mesta, s podeželja, od blizu in daleč so jih vozili tja in jih pobijali.
Pri Sv. Urhu nad Sostrim je bila na predvečer 1. novembra žalna slovesnost za vse doslej zamolčevane žrtve revolucije. Maišo je vodil sestrski župnik p. Vid Junger. Maša je bila pred cerkvijo, saj so cerkev komunisti že takoj leta 1945 uredili v muzej , (domobranskih zločinov" in Sv. Urh vseh 45 let predstavljali kot simbol hudodelstva domobrancev, do. mačinov in duhovnikov. Tudi ta komunistična reklama se razkrinkava.
LETO 58
JANUAR 1991
OB NOVEM LETU
NAŠA
VPRAŠANJA
VERSKI
ČLANKI
PRIČEVANJE ŠKOFA LENIČA
KOROŠEC
POGOVOR
SPOMINI ZA MLADINO
V DRUŽINI
ZDRAVLJENJE
PODLISTEK
ŽAJDELA
KRONIKA
POEZIJA
Da bi se v Gospodovem letu 1991 veselili
v Gospodu (Alojzij Starc) ...............
Božični prazniki v januarju ...............
Staro leto — novo leto (Božidar Fink) ....
Le trije sveti kralji (Milena Merlak) .....
Temelj narodne prenove (Marko Kremžar) . Ob razvoju dogodkov v domovini (Slov. narodni odbor) ..............................
Mašni odpevi (Lojze Kozar) ................
Sedi na desnici Boga Očeta (Dieter Emeis) Na novo so že skoraj prevedli Staro zavezo
(Zdravko Reven) .........................
Papež Pij IX. (Metod Benedik) .............
Mojih pet škofov (Stanislav Lenič, škof) . O procesu proti škofu Rožmanu (Stanislav
Lenič, škof) ............................
Dr. Anton Korošec, veliki sin malega naroda
(Julij Savelli) .........................
Pogovor z gospo Vero Remec-Debeljak (Jože škerbec) ...............................
Spomini na težke dni (Janez Zdešar) .......
Predsednica SDO Alenka Magister na mladinskih dnevih ............................
Oploditev in spočetje (Dietmar Ro st - Janko Bohak) .................................
Zdravljenje visokega krvnega pritiska (Miloš
Kralj) ..................................
Odpusti mi, Nataša! (Sergej Kurdakov) ...
Ali resnica samo boli? (Ivo Žajdela) ......
Med nami v Argentini ......................
Tone Kuntner, Oj, ko ne bi bilo nobenih cest
39, Snežniški zvonovi ...................
Zlato za vsak dan (Vladimir Kos) ..........
1
4
7 11
8
12
14
15
17
19
22
28
31
34
40
45
48
52
55
57
61
63
55
Malo za šalo. . .
Uvoženo od €loma
Ker je gostitelj pozno ponoči gostov že sit, jih prijazno nagovori:
„Ne vem, kaj bi vam ponudil. Ali bi bili zadovoljni s taksijem ?“
»Gospod doktor, moj mož stalno govori v spanju. Kaj naj storim ?
»Najbolje bo, da mu pustite več govoriti čez dan, draga gospa!"
»Opazil sem, da moje rjave krave Pojedo več kot bele."
»Kako si to razlagaš ?"
>>Ne vem, kako naj bi si. Slutim Pa, da je to zato tako, ker imam rjavih krav več kot belih."
Oni dan sem srečal Blaža in ga Prosil, naj mi posodi stotisočaka, pa Ph ga ni hotel posoditi. Ali ni lump?"
»Oprosti, ampak jaz sem tudi
lump."
»Moj prvi mož ja 'bil s'ikar. Zaradi njega sem sedela dve leti in mu Pozirala."
»Kaj pa drugi mož?"
»Drugi je bil blagajnik. Zaradi lriene je sedel dve leti."
»Zaradi nje si pustil pitje?"
»Ja."
»In cigarete?"
»Tudi."
»In več ne kvartaš ?“
»Tako je."
»Zakaj se pa potem ne poročiš z njo?"
»Spoznal sem, da sem zanjo predober "
Zdaj, ko je Ukrajina razglasila svojo suverenost, grozi Sloveniji od srbskih politikov še očitek, da Slovenci s svojim ravnanjem razbijamo tudi veliko Rusijo.
Vlade v senci ne bo mogoče kritizirati, saj ne bo imela sence.
Tisti pri televizij: nam na mile viže dopovedujejo, da se jim je le posrečilo pretentati zakone razvoja: iz včerajšnjih plazilcev so se prelevili v pokončna bitja.
Spomenik revo ucije se nagiba, ker so ga postavili na kosteh.
Krivično je primerjati vojsko s sveto kravo. Slednja nam da vsaj mleko in gnoj.
Kaj hočemo — zapravljali smo vsi, ostalo je pa le nekaterim.
Liberalci okoli Mladine mislijo, da je demokracija demonokracija.
Z uglednim tovarišem jahava vštric: on na konju, jaz na psu.
Zgradili smo socializem s socialnimi razlikami.
Všeč mi je njegova doslednost: že dvajset let dosledno govori neumnosti.
Resnica vedno prispeva na površje — žal, največkrat kot truplo.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propiedad Intelectual N? 90.877. — Tiska VILKO s. r. 1., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44108, USA. — KANADA: Ivan Mam, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 404, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risor-ta 3, Trieste, Italia. — ITALIJA: GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1991: A 360.000.. in izdatki za pošto; drugod v odgovarjajoči valuti. Denarna nakazila na bančni (ne oisebni) ček na ime: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslo-vena (dr. Luis Starc). direetor: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Nacional de la Propiedad Intelectual N? 90.877. — Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.
v v v
A
IV
V
o o
u u v
v c